Robinzoni
(Igrica v ireh dejanjih. — Spisal Svečan.)
Ivan. Pretrpeti se mora, de ho<?emo kam prili.
Fratice. Jaz pa nič veC ne verjamem. da bi bilo iz naše stvari res kaj.
Ivan. Hočeš-li domii? Ali se nič ne bnjiS?
France. Ah, saj to je tako hudo, ko nikamor ne moremo! Zakaj si nas zapeljal, Ivan? Ti si vsega vzrok.
Ivatl (žalostno.) Morda mislite, da mene ne skrbi še bolj kakoi- vas druge? Pa čemii bi vam to pravil?
France (skoči prestrašen ktišku.J Ali tudi ti sam misliš, da ne pridemo nikdar več iz gozda? (Jokaje.J Pa čemii nas nisi peljal rajši domii nazaj ?
Mirko. Joj, joj, gozd brez konca in kraja. (Mirko in Lujze začneta jvkati.)
Ivan. No, da. le jokajle vsi! (Tolažljiou.) Ali, otroci, si/žile, saj jaz nisem dejal, da ne pridemo več iz gozda . . . Daleč je že še, precej daleč, ali n.iposled vendar pridemo do niorja.
France. Ah, pojdi se solit s svojim liiorjem. Zdaj samo tako praviš! Jaz že ne grem več s teboj. Naravnost domu se vrnem, čeludi bodo hudi. Tukaj ne maram umreli ali pa čakati, da me kakšen medved raztrga.
Lojze. Kaj bomo tukaj umrli, France?
France. Gotovo, če se precej ne vrnemo... Jaz pojdem domii  Ali greš z inano, Lojze?
Lojze. Ali pojdež ti, Mirko?
Mirko. Ne, jaz ostanetn pri Ivanu.
Lojze. Da te strahovi pojedo in zveri?
Mirko. Oh, ti, Ivan, pojdi še ti rajši domu, saj ne bodo mati nič hudi.
-*g 109 &*-
Ivan. Mirko, ali ne maraš več za morje in za otok?
Mirko. Saj ne moremo tj& . . . . Ivan, in meni je že tako dolgčas po materi, in lačen sem . . . Pojdi domii, Ivan!
France (prime Ivana za roTco.) Kar pridruži se nam, Ivan, da pojderao skupaj. {Pogleda na okrog.J Ali od katere strani smo pa prišli?
Lojze (Tcaže na desno.) Od tam-le, jaz se še dobro spomiojam.
France. Saj ni res, kaj pa ti veš! Ivan, ti povej, ali nas ni tam zadej ostrašilo (kaže v ozadje), pa smo pribežali sem.
Ivan. Jaz sem čisto zmegan; nikakor ne vem, kod bi se vrnili. Povsod je jednako drevje, povsod temnd.
Mirko. Joj, joj. kaj ostanemo tukaj?
Lojze (jokajej. In vso noč!
France. Kaj bo z nami, kaj bo z nami ... Oh, in tudi podnevi ne bomo mogli domii; saj je gozd na vseh stianeh. (Jukaje se vrže na tla.) Tukaj umrjemo, tukaj umrjemo! Ti si kriv, Ivan! (Lojze in Mirko zajokata.)
Ivan. Odpusti mi, France, prosim te. Cakaj, — Prance, ali hočeš, da grem naokrog po-gledat, če je kje kakžna steza?
Mirko (skoči k njemu.) Nikamor ne pojdi, Ivan, zdaj ponoči. . . Veste kaj? Pokleknimo in molimo, pa čakajmo, dokler ne pride smrt.
Ivan, Lojze, France. Pokleknimol
Ivan fpoklekne poleg Mirka, a takoj zopet vstane in strahoma zasepeče Francetu:) France, ali nič ne slišiš?
France (gleda na levo stran.) Nekaj prihaja! Oli, bežimo, skrijmo se (se oMene Iva-nove roke.)
Mirko. Ivan, Ivan, čuvaj mel (Prime Ivana za drugo roko.J
Lojze (strahoma.) Kaj pa je? Ali je divji mož? (Skrije se za Ivana. čujejo se koraki.)
Ivan ftiho, s tresoiim glasom.) Nič se ne bojte! Saj ne bo nič hudega!
Lojze, Mirko, France (zakriie od straha.)
IV. prizor. Prejžnji.  Stari ogljar (pride od leve strani.)
Ogljar. Oho, oho, kdo pa je tukaj? Glej, glej, otroci! Pa ob tej uri? Kaj pa počnele lu sredi gozda, kaj?
Lojze, Mirko, France (pokleknejo predenj.)
France {z drhtečim glasom.) Prosimo vas, lepo vas prosimo, pustile nas pri življenju; saj bomo pridni.
Ogljar. N6, no, nikar tacega strahii; kaj mislite, da otroke jžm? Ali povejte mi, kaj pa vas je prav za prav tu sem zaneslo? Zakaj niste doma? (Ivanu.J Govori ti tam, ki stojiš in takd jezno gledaš!
Ivan. Oče, ali nam res ne boste nič hudega storili?
Ogljar. Kako vpraSa! Kaj sem tako hud videti? Toda zaslužili bi, vi paglavci, kaj druzega, kakor prijazne besede. Jaz Se nisem poznal otrok, ki bi se ponoči po gozdu vlafiili. Čegavi ste pa? Odkod ste?
Ivan. Iz Doba, Veharjeva sva jaz in Mirko.
Ogljar. Aha, — čegava sta pa vidva?
France in Lojze. Mlinarjeva.
Ogljar. Tako, tak6! In kako, da so vas pustili od doma?
Mirko. Saj nas niso pustili.
Ogljar. A, — torej ste sami šli. česa ste pa iskali v gozdu?
Ivan. Ničesar nismo iskali.
H«  110   L*-
Ogljar. To je moSki odgovor! Kaj pa potem počnete tukaj?
Lojze. Ušli smo, da bi šli na morje.
Ogljar. Ušli sle, od dorna sle ušli? In na morje hoeete? Čakajte, vi otroti) Jaz bi storil pametno in pravično, ko bi vas kar tukaj pustil, da bi se izgubili in bi ne mogli več ne napiej, ne. nazaj . . .! Ali vas ni<5 vest ne peče, da ste napravili toliko skrbij roditeljem, ki vas gotovo zdaj povsod ižčejo. Uh, vi potepuhi, le z mano! Jaz vam bom pokazal, kaj se pravi potepati se. Ald, le z mano!
(Žene jih pred seboj v ozadje. Lojze in Mirko jokata <iia glas, France si briše solze, Ivan gleda skesano v tla.)
Zastor pade.
Tretje dejanje.
Soba, kakor v prvem dcjanju.
I. prizor. Veharjeva tnati (ti deva ruto na glavo, da bi odšla.)   Mati mlinarica fpride skozi vrata.J
Mlinarica. Povejle mi, Veharjeva mati, ali važih otrok še zdaj ni? Jaz sera tako v skrbeh, da ne vem, kaj bi počela.
Veharica. In jaz sern Vas ravno hotela iti vprašat, 6» je Vaš tnož že doma. Saj jih je žel iskat?
Mlinarica. Oh, vse zastonj, mati Veharjeva! Preobhodil je vso vas in šel je še dalje, če bi se morda podili po kakžnem logu. — a nič in nič. Pov&n Vam, jaz sem se že jokala. Pomislite! Morda so se igrali pri kaki vodi — kaj otroci vsega ne napravijo! — in nesreča se vsak čas lahko pripeti.
Veharica. Oh, usmiljeni Bog, ne strašite tne še bolj, saj sem že tak6 vsa iz sebe . . . Jaz se vselej bojim zž.nje, kadar jih ne vidim pred seboj. Vi Se naših ne poznate. Poslušojte, kaj mi naredi Mirko oni dan. Jaz stojim pri peči, gngtem kruh in se ne zmenim za paglavca, ki mi štefna nekaj pri oknu. Vendar, jedenkrat se ozrem, — in kaj vidim? Izvlekel je otrok iz mizniee ofietovo brivno britev in se drgne z njo po obrazu, ravno okoli ofiij. Lahko mi verjamete, da mi je kar kri zastala. Polegnem mu stvar iz rok, in mislite si, začnž se na glas jokati!
Mlinarica. Da, taki so otroci, in naši niso nič boljši. Prav, kakor živo srebrd! Posebno Lojze! France pa je bolj potuhnen; plazi se tiho okoli in zmirom ondod, kjer je kakšna ne-varnost. Mikajo ga stope ali kolesa, ali potok; jaz se bojim, da kdaj res kaj skupi .... In sam Bog ve, če se mu ni že danes kaj zgodilo; njemu in Lojzetu.
Veharica. Jaz sera pa za Ivana posebno vstrabu. Ta se ne boji nobene stvari; da bi le Se Mirka kam ne zaptljal . . .
Mlinarica. Veste, niati Veharjeva, meni je zelo tesno pri srcu, kakor bi me iakalo nekaj neprijetnega ali celo groznega.
Veharica. Tudi jaz sama ne -vtm, kaj mi je prav za prav. Odkar je šel moj moi po olroke, ne vem, kam bi se dejala. Kar sem ter tja hodim in gledam, če že ne prihajajo-
Mlinarica. Z menoj je vavno taka .... Povejte, mati Veharica, ali ni šel nocoj noben muzikant skozi vas? Ko bi se otroci rnorda vlekli za njim!
Veharica. Jaz nisem čula Dičesar, a]i mogode je vendar.
Mlinarica. Čudno je to. kam bi izginili. In kako so mogli tako na tihem iz važe sobe, ko ste bili vendar vi v veži, tega ne razumem.
Veharica. Poskakati so morali skozi okno; drugače si tega ne morem misliti.
Mlinarica. Sam Bog ve, kam bi bili šli . . . . N6, zdaj rnislim, da prihajajo; v veži se slisijo koraki. (Odpre vrata.)
(Konec prihodnjič).