238      O razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov.
O razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov.
I.
V pravnih rečeh izveden, izkušen in spreten rimski »juris prudens« je hotel, da je njegov zakon izražen tako, da ga vsakdor lahko razAime. Vsi pravniki vsega sveta pripoznavajo tako zahtevo rimskih pravnikov kot upravičeno. In res vidimo tudi, kako so se rimski zakonodavci trudili, da so svojim državljanom dajali zakone, katerih določbe so dovršene tak6, da je vsaka izmed njih, tudi če bi iz zakona vtrgana bila,  kolikor se dostaje dotične do-
o razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov.     239
ločbe, popolnem razumljiva. Temu se ne protivi rek, da »incivile est, nisi tota lege perlecta una aliqua ejus particula proposita ju-dicare vel rispondere«, ker res je, da celote zakona ni moči soditi iz jedne same njegove določbe, kajti vsaka določba mora biti v soglasji s celim zakonom, kateri se logično ne daje prav soditi, če vsega zakona ne poznamo in ne umejemo. Vender o tem nismo namenjeni tukaj razpravljati in zadoščuje naj opomnja, da novej.ši pravniki starih rimskih pravnikov vzlic spoštovanju, ki ga imajo do njih, venderle ne posnemajo, kedar zakone dajejo, niti v mate-rijalnem, niti v formalnem pogledu, ker ali nespretno prepisujejo včasih nedovršene določbe iz zakonov tujih ljudstev, ki za domače razmere niso nikakor prikladne in potrebne, ali pa se povrhu za razumljivost zakona niti ne brigajo; to je razvidno sosebno iz tega, da prevečkrat rabijo olajšavo L. 26. 28 D. de legib. i. 3 (»non est novum, ut priores leges ad posteriores trahantur . . . Sed et po-steriores leges ad priores pertinent, nisi contrariae sintc) in tako včasih po nepotrebnem pri poznejšnjih določbah zakona kažejo na prejšnje določbe s citiranjem golega § ali pa poglavja in narobe. TakcS postanejo jednaki zakoni narodu popolnem nerazumljivi. Gotovo je tako ravnanje zakonodavčevo njemu samemu prikladno, ker ga prvič odveze dolžnosti, da bi prejšnje določbe zakona kratko, točno in razumljivo ponovil, drugič pa ga izvestno varuje nevarnosti, da bi se takšna navajanja krivo ne tolmačila. To pa se ne ponavljaj večkrat, ker zakon je za vse ljudstvo, za katero naj velja , a ne samo za pravnike.
Slično pravilu, da zakon bodi razumljiv, in da torej zakono-davec rabi tak jezik in take izraze ter oblike, katere ljudstvo umeje, morala bi biti razumljivost tisto, na kar bi bilo paziti najpoprej beldžniku, kajti »contractus sunt leges inter contrahentes«, in sodniku ter odvetniku, saj sosebno odvetnik strankam ne bi smel biti samo pravni posredovalec in pravdosrednik, ampak v vseh pravnih rečeh pravi pravoznanec in pravni regulator, pravi »juris consultus« starih Rimljanov.
Gotovo je torej, da zakon mora biti izdan (lex roga t a, id est f e r t a), če hoče biti razumljiv, in pravna pisma (documenta) morajo biti razložena (redacta) in pravni spisi morajo biti pisani, in vse obravnave se morajo vršiti — v jeziku tistega, kogar pravne razmere pred vsemi drugimi zadevajo ter so mu mari (ima svoj in-
240       O razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov.
teres v njih). Ta jezikovna razumljivost v pravnih rečeh ni, česar se lahko lotijo pesniki in jezikoslovci, ampak to je samo za pravnike (juriste), ki so uže po svojih prejšnjih študijah zmožni jezika (to se dan denašnji doseči da pa le po vseh študijah od malih nog do dovršenega 8. gimn, razreda). To je torej predmet, kateri smo se namenili razpravljati, in ker se tiče tudi Slovencev, hočemo o tem tukaj napisati nekoliko odkritosrčnih besed.
Najprej moram se izraziti proti pikremu izreku, kakor bi bili Slovenci sedaj sami jezikoslovci, a ne tudi pravoslovci, ker uprav glede jezika je pri slovenskih pravnikih dokaj pritoževati se, če tudi se med njimi dobra volja ne daje zanikati. Treba pa je, da se slovenski pravniki zraven pravnih študij prav resno poprimejo tudi slovenskega, vsem razumljivega jezika. V ta nam^n pa je treba »in primis ed ante omnia«, da po slovensko in ne po tuje mislijo.
Marsikak slovenski jurist se je naučil slovenski jezik za silo lomiti še le pri sodijakih, kedo drugi, sicer pristen in nepokvarjen sin slovenskih poštenih roditeljev, izgubil je dokaj narodnega mišljenja vsaj, glede govora, v nenarodnih nižjih, srednjih in visokih šolah, pa v potujčevalnem službovanji bodi pri upravnih in sodnih oblastvih, bodi pri odvetnikih ali notarjih i. t. d. Očividno je, da tak slovenski jurist ne more lahko zdatno premagovati stvari same in jezika. Ali vse to in še marsikatero drugo zlo, včasih celo moralna smrt, to vse ne sme in ne more omahniti trdnega moža, komur načelo bodi: »etsi fractus illabatur orbis, impavidum ferient ruinae«.
Pravoznanstvo na sebi je jako težavno in torej je težavno, če tudi kdo dospe do vrhunca tega znanstva, da bi se razumeti dalo celo jezika zmožnim veščakom. Koliko težje pa je to, če je kdo čisto nevešč tega znanstva. In trdimo lahko, da sploh vse, kar spada v pravoznanstvo, je nerazumljivo, če se ne razloži določno, v čistem in lahko umljivem jeziku, katerega dobro umeje tist, komur se govori ali piše. To pa je naloga vseh onih, ki naj v narodu vresničujejo uke božanstvene Tetide, to je naloga pravnikov, ki delujejo kot sodniki, politiški uradniki, notarji, advokati, tajniki ali pa pravni konsulenti pri kaki javni in zasebni napravi, ali le kot goli zasebniki. Tem veljajo moje besede, kajti pred njimi, če tudi mog6 uplivati in večkrat tudi uplivajo na zakonodavstvo, navadno
o razumljivosti, ki je zahtevamo od slovenskih pravnikov.     241
leži »lex lata« in oni naj jo, če o njej govore, vsestransko tudi jasno razlože in prav raztolmačijo za vsak slučaj v življenji.
II.
Razume se tako pač samo po sebi, da tist, kdor r6sno hoče postati pravnik, mora resno učiti se pravniškemu znanstvu in odlično priliko za to nam dajejo sedaj le vseučilišča, kjer ne deluje le jedna sama učilna moč, ampak kjer več, rekel bi, duševuo-organsko združenih učenjakov vsak v svoji stroki razsvitljuje razum učečega se mladeniča, ki tako pridobi teoretično ¦ znanstveni temelj, da se na njem lahko vsak sam po svoje razvije v praktičnega pravnika. Nikdor, menim, mi ne prereče, da, kdor hoče varno in veljavno govoriti o pravniških rečeh, mora se dejansko truditi in skrbeti, da mu postane temelj pravniškega znanstva kolikor moči trden in obširen, ker drugače v poznejšnjem življenji sploh ne bode mogel rečij niti jasno videti, niti varno pisati in tudi ne odločno ter odlično govoriti. To bodi resen in rezek opomin našim mladim juristom na pragu »almae matris«. »Qui bene distinguit, bene docet.« V pravniški znanosti dobro podkovan slovenski jurist bi mogel v pravnih reččh po slovensko tudi varno, odločno in odlično pisati ter govoriti, vender pod jednim samim pogojem, da sploh more varno, odločno in odlično pisati — slovenski. Tu je misliti na to, da je kdo osebno zmožen bolj ali manj spretno izražati svoje misli; to zmožnost pa je jako različno narava razdelila med razne osebe; vender uk in vaja, katero pri nas dobiva in bi lahko še bolj raci-jonalno dobivala mladina po raznih šolah, in privaten trud, ki lahko po vzgledu Demostenovim premaga celo naravne napake, mogel bi nadomeščati to, kar nam naša avstrijska država v svojih temeljnih zakonih sicer jamči, a popolnem ne daje in kar nam upravna oblastva in različne odločilne osebe odtegajo od naših pravic.
Če so pa naši pravniki res tudi pravniki in če tudi slovensko pravilno pišejo in blagodoneče govorijo, s tem še ni vse storjeno, da bi pravne izraze prav po slovenski oblekli, ker paziti je, da kak izraz ni le po obliki slovenski, ampak da je slovenski in stvarno nosi v sebi za vse slučaje določno zaznamovanje jednega in istega pojma, jedne in iste misli. To doseči bi pa znabiti mogli le pravniki, ki zmagujejo ne le stvari (materijalnega znanja prava), ampak tudi jezik (znanje sredstva zaznamovanja). Priznati moramo, da to
16
242 Iz pravosodno prakse. Civilno pravo.
doseči je jako težko in da se izveden pravnik pri tem mora naslanjati na jezikoslovca, sosebno pri nas v Avstriji, kjer velja nem.ščina v premnogih zakonih kot izvirni jezik in kjer prelagatelj skoro ne more vseh različnih določeb imeti v mislih. Jezik sam pa bi moral biti brezpogojno gol vseh tujk (tudi po tuje zavitih slovenskih izrekov in rekel); to doseči ni sosebno težko, a po tem bi narod, izvzemši prav redkih slučajev, sam lahko razumel slovenske pravne spise, ki ne bi bili pisani za znanstvo samo ali ne bi imeli znanstvenega sloga in znanstvene veljave; tak.^ni spisi so razlogi k razsodbam in odlokom, kateri glede stvari navadno presegajo znanje preprostega človeka.
Sedaj omenjeno merilo samo zase lahko kaže način, kako bi jaz ocenjeval vse razne slovenske prevode zakonov in tudi razne priporočane slovenske izraze, in četudi bi se groze tresel pred kako besedo, kakim izrazom, kakim reklom i. t. d., bi smehljaje se stisnil pisatelju in govorniku roko, če.š: »amice, et voluisse juvatU
(Konec prih.) Dr. Fr. Oblak.