ZGODOVINA ZA VSE 99 POPOTNA PISMA PO KRIVICI "POZABLJENEGA" SLAVJANOFILA Stretnutie s Európou. Listy Vasilija Panova matke Márii Panovovej z ciest po strednej a ju- hovychodnej Europe v rokoch 1841 -1843- Zo- stavili Tatiana Ivantysynová a Marina Dostal'ová. Bratislava: Slovac Academic Press, 1996. 130 strani. Od druge polovice 30. let 19. stoletja naprej se začne v ruskih akademskih krogih vedno bolj uveljavljati zanimanje za slovanstvo kot etnični in kulturni fenomen. K temu sta gotovo pripo- mogli ustanovitvi kateder slavistike na Moskov- ski in Petrograjski univerzi, prevodi del Šafarika, Kollára in drugih slovanskih literatov in znans- tvenikov, kakor tudi povečan interes za samo ru- sko zgodovino in ljudsko slovstvo. Obenem se v tem času med slovanskimi narodi srednje Evro- pe vedno bolj krepi narodna samozavest, narod- ni preporod se bliža vrhuncu in v 40. letih pone- kod že odkrito prehaja v nacionalizem, žive pa so tudi različne teorije oz. pogledi na slovanstvo kot integralni del narodnih gibanj. Eno najtransparentnejših oblik zanimanja ru- skih izobražencev za slovanstvo predstavljajo njihova potovanja po slovanskih deželah sred- nje in jugovzhodne Evrope, na katerih so v veči- ni primerov nastali tudi razni dnevniki, zapisi, potopisi ali pisma, preko katerih so ti t. i. slavja- nofili na različne načine informirali in navduše- vali svoje rojake z etnografskimi, geografskimi, kulturološkimi in zgodovinskimi opisi Slova- nov in slovanskih dežel izven okvira Rusije. Potovanja ruskih izobražencev po deželah srednje in zahodne Evrope v prvi polovici 19. stoletja, spoznavanje evropskega načina življe- nja in njegovo primerjanje z Rusijo, lahko z uvodnimi besedami urednice knjige T. Ivantv- synove označimo kot posebni sociokulturni po- jav, ki je našel izraz v ruski literaturi tega obdob- ja, vplival na formiranje ruske filozofije in kultu- re in je v določenih obdobjih veljal kar za ne- kakšno kulturno neizogibnost oz. pravo modo. Podobno velja za »odkrivanje« slovanskih de- žel v drugi polovici 30. in v 40. letih 19. stoletja, ko (v povezavi s formiranjem modernega ru- skega naroda) pojem slovanske civilizacije kot nasprotja romansko-germanske Evrope posta- ne temeljni kamen argumentacije slavjanofilov v sporih z zahodnjaki o zgodovinski in kulturni identiteti Rusije. Od druge polovice 30. let je slovanske dežele obiskalo več ruskih izobražencev, med katerimi so bili iz znanstvenega gledišča najpomembnej- ši nekateri slavisti. Vedno bolj pa se, kot že reče- no, za potovanja odločajo tudi ljudje pod moč- nim vplivom panslavističnega odnosa do slo- vanskih narodnih gibanj, ki se v svojih zapisih kompleksnejše kot ostali popotniki lotevajo kulture, družbenega življenja in nastajajočih po- litičnih ambicij Slovanov. Njihov pogled sicer še ni apriori ideološki, vendar pa že napoveduje poznejši idejni razvoj slavjanofilstva. Pisma Vasilija Panova najlepše pričajo o tem prvem »slovanskem« obdobju mladih slavjanofi- lov, poleg tega pa je ta termin ( kot mlade slavja- nofile je označil svoje prijatelje - absolvente Mo- skovske univerze in sodelavce Moskovskega zbornika) uporabil prav Panov v pismu I. I. Sreznevskemu,1 enemu izmed pri nas najbolj znanih ruskih popotnikov po slovanskih (in slo- venskih) deželah. Vasilij Panov, avtor pisem, ki jih v ruskem ori- ginalu ter slovaškem prevodu predstavlja knji- ga, je izhajal iz premožne plemiške posestniške družine, s slavjanofilskim krogom pa se je zbli- žal v času študija na Moskovski univerzi, konec 30. let. Od leta 1840 naprej je dosti potoval po Evropi, predvsem Italiji (tudi skupaj z N. V. Go- goljem, kateremu je pomagal prepisovati njego- va dela), jeseni 1841 se je v Berlinu vpisal na univerzo, marca 1842 pa je bil Panov že v Pragi, kjer se je začelo njegovo slovansko potovanje, o katerem bo govora malce pozneje. Po vrnitvi v domovino 1. 1843, se je zaposlil v Arhivu mini- ' Izmaci Ivanovič Srcznevskij (1812 • 1880), slavist, uni- verzitetni profesor in akademik. Med leti 1839-1842 je potoval po slovanskih deželah in l. 1841 prišel v Slove- nijo. Tako kot za njim Panov je pisal svoji materi in v svojih pismih podrobno predstavljal pokrajine in ljudi, katere je srečeval oz. njihovo kulturo ter navade. Spoz- nal je skoraj vse slovenske dežele in se med drugimi sre- čal s Kopitarjem, Prešernom, Dajnkom, Vrazom in Ma- jarjem. Zanimivi so njegovi zapisi o slovenskem jeziku in folklori, še posebej zabavna pa opažanja slovenske pivske »kulture; pobožnosti ter čednih Mick. Iv. Mer- itar: I. Srcznevskij na Slovenskem, Dom in svet, 1899, št 5., str. 129-132; št. 6, str. 161 -166; št 7. str. 193 -197. VSE ZA ZGODOVINO 100 ZGODOVINA ZA VSE strstva za zunanje zadeve, večino svoje energije pa je vlagal v urejanje slavjanofilskega Moskov- skega zbornika, nekaj pa tudi sam publiciral. Vendar pa njegovo delo nikoli ni doseglo vpliva in slovesa nekaterih njegovih slavjanofilskih so- dobnikov in tovarišev,2 k čemur je gotovo pri- pomogla tudi njegova prezgodnja smrt 1. 1849. Zato velja Panov za po krivici »pozabljenega« slavjanofila. A vrnimo se k njegovemu potovanju in pi- smom, ki jih je (skupaj 11) pisal svoji materi Ma- riji Aleksandrovni in jo v njih obveščal o svojih doživetjih in opažanjih. Pisma so pisana izred- no emotivno in izdajajo silno navezanost na ma- ter, družino in domovino, takšen prijateljski in bližnji odnos pa lahko pri ruski potopisni litera- turi najdemo le še pri Sreznevskemu. Panov se je iz Prage vrnil v Berlin, s potova- njem pa nadaljeval po Gornjem in Spodnjem Lužiškem, kjer ga je zanimalo (tako kot tudi si- cer) predvsem življenje preprostega slovanske- ga prebivalstva in njegov jezik in folklora. Ved- no bolj izrazit je postajal njegov interes za etno- grafijo (kot vodnik mu je služil Šafarikov »Slo- vanski narodopis«), kar je razvidno predvsem iz poznejših pisem iz slovanskega juga. Septem- bra 1842 ga je pot privedla do Dunaja (tam se je med drugim srečal z Jernejem Kopitarjem), po- toval je po Gradiščanskem in prispel do Gradca. Nato je prepotoval slovensko ozemlje, se v Tr- stu vkrcal na ladjo in nadaljeval z odkrivanjem južnoslovanskih dežel. Prav njegovo potovanje po Dalmaciji, Črni gori in Hercegovini se zdi najzanimivejše. Eksotike mu ni predstavljala sa- mo narava, temveč tudi posebne navade, folklo- ra in patriarhalni način življenja in včasih celo malce nevarna pot po turškem ozemlju. Sreča- nju s pravoslavnim srbsko-črnogorskim prebi- valstvom je Panov posvetil še posebno pozor- nost, vprašanju pravoslavja pa nasploh namenja še več prostora kot etnični (so)pripadnosti Slo- vanov. V nadaljevanju poti je obiskal še Zagreb, Novi Sad, Beograd in Pešto, njegova zadnja po- staja na poti po slovanskih deželah pa je bila Bratislava. O intenzivnosti poti, pa tudi o slovan- ski gostoljubnosti in naklonjenosti do ruskih po- potnikov, nam govori že dejstvo, da se je Panov na svoji poti srečeval in družil z najpomembnej- šimi slovanskimi osebnostmi tistega časa, kot so bili denimo Šafarik, Jungmann, Palacky, Vuk Ka- radzic, Kopitar, Sava Tekelija, Petar II. Petrovič Njegoš, Ljudevit Gaj, Kollár, Štur idr. Za razliko od Sreznevskega Panov Sloven- cem ni namenjal večje pozornosti in se njegov interes zanje še zdaleč ne more primerjati s ti- stim, ki ga nameni denimo Pragi, Dubrovniku ali Črni gori. Kljub temu pa v svojem petem pi- smu materi, napisanem že v Cetinju oz. Dubrov- niku oktobra 1842, kar nekaj prostora nameni tudi slovenskim deželam in njihovim prebival- cem. Svojo pripoved začne z odhodom iz Wie- ner Neustadta: »Drugi dan, 18./6. septembra3 sem se z diližan- so [poštno kočijo oz. izvoščkom, op. T. K.] od- pravil v Gradec, kamor sem prispel v ponede- ljek zjutraj. Tam sem preživel dva dni, pretežno v čitalnici Johanneuma - to je naziv stavbe in in- stitucije, v kateri je knjižnica, muzej, zbirka an- tikvitet, zgodovinska, naravoslovna družba itd. Njen ustanovitelj je bil nadvojvoda Johann in po njem je tudi poimenovana. Tam sem našel knjige in časopise, povezane samo s Štajersko in jih je težko najti kje drugje. V njih sem dobil nekaj koristnih informacij za moje nadaljnje po- tovanje. Tja [v Johanneum, op. T. K.] me je od- vedel profesor slovenskega jezika na Graški univerzi Koloman Kvas4, za katerega sem imel Šafarikovo priporočilo in je bil moj vodič po Gradcu. Od njega sem dobil tudi nekakšne uč- benike slovenskega jezika za začetnike. Vsi Slovani, ki živijo na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, kot tudi na nekaterih ogrskih po- dročjih, ki mejijo na Štajersko, sami sebe imenu- jejo Slovenci, po nemško pa Vendi. Vsi govorijo isto narečje, skoraj enako kot je srbsko in hrvaš- ko. Ampak tako kot povsod se vsaka pokrajina malce razlikuje s posebno izgovorjavo in neka- terimi svojimi izrazi. Prav tako imajo veliko svo- jih krajevnih imen. Ta imena se naprej členijo do neskončnosti in samo po njih se med seboj razlikujejo. Pri tem pa kadar koga, ki se ne sma- tra za Nemca, vprašate »Kdo si?«, vsakdo odgo- vori: »Jaz sem Sloven (ali Slovenec)« ali »jaz sem 2 Npr. D. A. Valujev, N. A. Rigelman, F. V. Čižov, I I. Srez- nevski... 3 Vsi datumi so vodeni tako po gregorijanskom kot juli- janskem koledarju. 4 Koloman Kvas (1790, Sv. Jurij ob Sčavnici -1867, Gra- dec). Odi. 1823 dol. 1867 profesor slovenščine na graš- kom liceju. Glede pravopisnega vprašanja zagovornik danjčice, po njeni prepovedi v šolali l. 1838pa so opri- megajice. VI. 1848/49 je nekaj časa predsedoval graški Sloveniji, čeprav se politično ni udejstvoval. Slovenski biografski leksikon, Prva knjiga, LJubljana 1925-1932. str. 601- 603. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 101 Slovenka«. Prav tako kot sem v hrvaških vaseh, do katerih sem zašel na poti iz Novega mesta [mišljen je Wiener Neustadt, op. •.•.] srečal kak- šno deklico in jo vprašal: »Ali si ti Hrvatica?« in je vsaka veselo odgovorila: »Je, je«, torej »Da, da««. 21./9. septembra je zapustil Gradec in se ob petih zjutraj s kočijo odpravil v Maribor, oprem- ljen s Kvasovim pismom, naslovljenim na vse vaške duhovnike, do katerih bi lahko prišel med potovanjem po Spodnjem Štajerskem. Vendar pa o tem, da bi se kje ustavil in se s kate- rim izmed njih sestal, Panov ne poroča. V kočiji si je lahko delal zapiske o deželi, ki jo je spozna- val med potjo, izvemo pa tudi za stroške poto- vanja s kočijo. »Cene v teh kočijah so neobičajno nizke: z Gradca do Maribora je približno 9 milj ali 63 vrst, zase in za prtljago pa sem plačal zlatnik in 20 krajcarjev, torej približno tri rublje.« S tem podatkom se njegovo zanimanje za Slo- vence konča, saj v nadaljevanju že poroča o tr- žaških doživetjih. Pomen pisem Vasilija Panova v letih 1841-43 se po besedah urednice Ivantysynove (sicer specialistke za vprašanja in koncepte slovans- tva v 19- stoletju, zaposlene na Zgodovinskem institutu Slovaške Akademije znanosti v Brati- slavi) skriva predvsem v tem, da zapolnjujejo doslej preveč fragmentarno sliko odnosov slav- janofilov do Slovanov v srednji in jugovzhodni Evropi v 40. letih. Panov namreč ne izhaja samo iz teoretičnih presoj, temveč predvsem iz svojih izkušenj. Kot opazovalec je trezen in stvaren, kljub pogostemu navdušenju pa poskuša ostati tudi kritičen. Razen tega je med vsemi ostalimi mladimi slavjanofili najpopolnejše dojemal sre- čanje z ideologijo slovanskega nacionalizma. S svojimi zaključki je končno (z namenom poma- gati Slovanom) želel seznaniti tudi rusko politi- ko, vendar pa realizacija oz. uspeh teh prizade- vanj žal nista znana. Tone Kregar PARADOKSI HENRIKA TUME Henrik Turna (1858 - 1935) je v galeriji slo- venskih osebnosti čisto svojevrsten lik, nekak neznani znanec: kdor se količkaj zanima za do- mačo politično zgodovino, se mu kratko malo ne more izogniti, hkrati pa ga le stežka ulovi v kolikor toliko zadovoljive besedne oznake. Raz- log za to ni morebiti pomanjkanje vsakovrstnih pričevanj o njegovem delu, temveč izjemna živ- ljenjska dinamika, ki ga je v različnih obdobjih silila k zelo netipičnemu ravnanju. Njegova uso- da je pravzaprav en sam paradoks: v mladosti je za svoj temeljni vrednotenjski kriterij izbral iz- kustveno modrost, v zrelih letih in starosti pa je prisegal na marksistično-leninistično dogmati- ko, ki jo je poznal zgolj iz potiskanega papirja. Kot študent se je hotel "iz prve roke" seznaniti z življenjskim slogom najrazličnejših družbenih slojev (pri Regenu dunajskega meščanstva, pri grofu Welserheimbu avstro-ogrske aristokraci- je) in pokrajin (številna potovanja in izleti), s či- mer je bil povsem podoben največjemu sloven- skemu svetovljanu Pavlu Turnerju (1842 -1924; podobnost med njima je mestoma prav nena- vadna; oba sta se npr. učila madžarščine, kar je bilo med njunimi rojaki ne le tedaj sila nenavad- no početje), po "idejni preosnovi" v marksista pa ga celo kritične misli očividca usodnega ru- skega leta 1917 - nečaka Ferdinanda Leva Tu- rne (1883 - 1961) - niso mogle omajati v apo- diktični sodbi o boljševiškem voditelju, ki se je glasila takole: "Lenina bo štela zgodovina med duhovne orjake našega stoletja; vsak ga sme sla- viti. /.../Jaz sem prepričan, da je ta veliki um preminil prezgodaj zaradi notranje borbe med veliko idejo v sebi in nizko vsakdanjostjo okoli sebe, ker so ga ovirali mali duhovi pri vsakem koraku in so mu onemogočili, da bi izvršil delo osvoboditve ne le ruskega kmeta in delavca, am- pak celega delovnega človeštva. 'n Miselni radi- kalizem je bil za Turno končna stopnja osebne- ga razvoja, iščoča prožnost v okvirih najrazlič- nejših realnih možnosti pa le prehoden pojav. Pri večini ljudi je pot ravno obratna. Nadalje je mogoče videti precejšen paradoks v Tumovi strastni zavezanosti slovenstvu, ki ga je v prazgodovinskih mislih vodila na kaj čudna pota (bil je naš prvi absolutni avtohtonist: Slo- venci so po njegovem sploh prvi ljudje v Vzhod- nih Alpah), in hkratnem povsem nekritičnem navduševanju nad internacionalistično ideolo- gijo leve socialdemokracije in komunizma (ob- sojal je z "nacionalističnim duhom nasičene" so- cialdemokratske revizioniste, ki so se ob koncu 1. svetovne vojne navduševali nad Jugoslavijo). Narodnost je zanj nekaj takega kot za socialistič- ' Prvi junij 1924 v Trbovljah, stenograf ski zapisnik ka- zenska razprave v Celju dne 25-, 26. in 27. novembra 1924. Tretja izdaja, Ljubljana 1974. 184, 185. VSE ZA ZGODOVINO