SLOVO V  JESENI
Peter   Levec
Ni tožbe na nstnah drhtečih niti ne zalih besed. Ker ranjen sem bil že prevečkrat, obraz mi brezkrvno je bled.
O, dolgo je tavati treba, da končnoi se mrak razsvetli in v prsi naseli se jasnost, jasnost, ki čudno mrazi!
Oči mimo tebe strmijo v sonce, ki tone za grič. Z drevesa se list pozibava, pada —
ne reče nič.
904