-----    222    ------
Naši dopisi.
Iz Gorice. (C. k. deželna komisija za uravnavo zemljiškega davka) na Goriškem je po §. 30. postave od 24. maja 1869. popravljeno tarifo*) za Goriško kro-novino 1. januarija s tem na znanje dala, da okrajne cenilne komisije, občine in iz občinske zaveze ločeni posestniki, potem tisti posestniki, kteri plačujejo v občini vsaj šesti del zemljiškega davka, morejo ugovore zoper to tarifo pismeno podati pri dotični okrajni cenilni komisiji v šestih tednih, to je zadnji čas do 31. dne tega meseca (julija). Ta tarifa je razpoložena pri županstvih in okrajnih cenilnih komisijah, da jo more vsakdo pregledati, pri okrajnih cenilnih komisijah se tudi lahko pogleda v cenilni izdelek.
Iz Gorice 6. julija. — Glede na pravdo naših Laških korifejev, dr. Pajer-ja in Deperis a, imam sporočiti, da jej ni bil še konec s tem, kar sem v dopisu v listu 27. „Novic" povedal. „Isonzo" je prinesel spričevalo od vredništva ?,Soče", da on in njegova stranka ni imela ž njo („Sočo") nikoli nič opraviti; pozneje je tudi „Soča" sama to potrdila. Samo v eni reči —pravi ;,Isonzo", da je hotel se zvezati z goriškimi Slovenci — v namen borbe namreč proti prusizmu in ponemčevanju. Dr. P a j e r ni šel dalje v svojih dokazovanjih; še cel6 do lanskih volitev za mestno starešinstvo ni nazaj segel; ne vem, ali ni hotel, ali ni znal. Jez ga tudi nečem učiti. Pravda je za zdaj končana; Pajer je veliko izgubil, Deperis nič dobil. — Kakor se kaže, iščejo si naši JLahi novih voditeljev, pa jih imajo manj, ko mi.    Se za novo ustanov-
*) „Gosp. List" je v 11. listu prinesel tarifo iz vseh cenitvenih okrajev.
ljeni ),Gabinetto di lettura" (to je, čitalnica brez političnega značaja, prav za prav pa liberalna naprava) so si morali izposoditi predsednika od Nemcev — grofa Fr. Coronini-a (dež. glavarja,). Njega se tudi o prihodnjih volitvah za državni zbor ne bodo mogli odkri-žati, če prav je določen centralist in dober nemšk pisatelj. Sicer pa Italijani menda sami prav ne ved6 — (razen dr. Doliaka) — ali so centralisti ali federalisti, ker jim za Avstrijsko politiko srce ne bije kaj močno. Njim gre le bolj za kosmopolitični liberalizem ali klerikalizem in (obema strankama) za narodni jezik v javnem življenji. Radoveden sem, katerih novih mož se oklenejo v prihodnjih volitvah. — Mi Slovenci imamo že davno svojega moža in lahko prav mirno čakamo volitev. Društvo „Gorica" se lepo množi brez vsega hrupa in šteje med stotinami svojih udov cvet domače ljudske inteligencije, duhovnov, županov, starešin, posestnikov itd. Ce bodo vsi vsak na svojem mestu delal ne moči, potem se naša dežela v kratkem uredi in utrdi za vsak potreben vpor ali odpor, bodisi nasproti komur koli. A doslednega, poštenega, previdnega postopanja je treba. Kar zadeva prihodnjega našega (slovenskega) poslanca v državni zbor, pritrjujem tudi jez načelu izraženemu v št. 27. „Glas-a", da mora biti on, namreč dober katoličan, zvest Avstrijan in goreč domoljub. In mislim, da mož, ki ga imamo in petto, te lastnosti ima. — V ostalem je tukaj ,,sai-son mort" in celo ,,listek" v tukajšnjem mladosloven-skem glasilu nam je prinesel v zadnji številki — pridigo namesti pikantnega opisa „junaka". — Naše prerojeno mestno starešinstvo je začelo resno misliti na olepšanje mesta. Škofiji nasproti so 3 hiše, ki zavirajo občenje in grdijo Travnik in ulice; iz lepa ali huda mora zdaj to drugače biti. Tudi velikansko gostilnico in kopel tik mestnega vrta dobomo. — Tržaška stavbena banka je svoja poslopja že skoraj dovršila; ne tako Dunajska; znabiti jo je „krach" polomil. A pro-posl Govori se, da je plaz Dunajskega ,,kracha" zopet nekega veljaka v našem mestu podrl in hudo potlačil. Oj, peklenski švindel! — Učitelji ljudskih šol okraja Goriškega  so   imeli   pretekli  četrtek v Gorici shod   v
neki--------gostil niči (!), še dobro,   da   pri  „zlatem
križi", če ne, bi se lahko mislilo, da je znabiti vabilcem ali povabljencem križ — že težak križ in da se ga hotč odkrižati. Se ve, da večina povabljencev na to ne misli in še teh mojih besedi ne ume. — V Ljubljani ste imeli, kakor nam ,,Novice" pišejo, zbor delničarjev „narodne tiskarne". Ste li slišali, kaj je naš povsod pričujoči delničar Klavžar nas veto val? „Filialo" v Gorici! Spomnite se pa zdaj, kako je pred nekimi meseci njegov organ „Noviškega dopisnika" napadel, ker je to isto kot namerjanje dotične stranke in le kot govorico v ^Novicah" omenil.
Iz Notranjske Bistrice 2. julija. — XYZ —.  (Nova
zeleznicaf in kaj nam vprihodnje bode živa potreba.) Gotovo Vas bo mikalo, drage ,,Novice" , tudi iz našega kraja kaj zvedeti, zatoraj vtrezam danes Vašej želji po-šiljaje Vam te vrstice. Marsikaj Vam imam pisati. Naj začnem pri železnici. Železnico, ktere so nekteri željno pričakovali, nekteri se pa z nevoljo na-njo spominjali, smo dobili 24. dne junija meseca. Ta dan se je namreč slovesno vožnja začela od St. Petra do Reke po novi črti. Kolodvori, posebno Trnovski, in vozovlak, na kterem se je nekoliko odličnih povabljenih gostov v Reko peljalo, so bili z zelenjem in z zastavami Avstrijskimi, Magjarskimi in Slovenskimi okinčani. Od tega dne nadaljuje kroženje mašin redno vsako jutro in vsak večer. Po nekterih krajih se mehki nasipi še vedno vdirajo, zatorej morajo prav počasi čez nje voziti. Upamo, da se tudi sčasoma utrdijo, da se bo lože bržeje
vozarilo; upamo pa tudi, da bo vodstvo še precej visoko vozaino sčasoma znižalo. Z železnico je prišlo novo življenje, — nova doba v našo dolino. Ljudje so si dozdaj mnogo z vozarenjem na cesti prislužili, tudi izdelovanje železnice je marsikak krajcar v deželo prineslo. Zdaj je vsemu tema konec. Zaslužek na železnici, vozarenje na cesti je pri kraji. Treba bo pijančevanju — žalibog, da se je ono jako v našem kraju vgnjezdilo — in pa nezmernemu lišpanju od strani ženskega spola slovo dati; treba bo skrbno in varčno živeti in se gospodarstva in kmetijstva prav pridno lotiti. Ce bomo gn »j, ki je do zdaj na cestah ostajal, na njive zvozili in če bomo pridno kmetovati začeli, ne bomo si predželezniške dobe nazaj želeli, — ne bomo ne slabše, ampak boljše kot do zdaj izhajali. Tako, kakor je bilo, pa ne sme dalje biti! V zadnjih letih se je vinoreja in sadjereja zelo zanemarjala. Dosti svet& je še golega, kjer bi se dali lepi vinogradi, lepi sadu-nosniki narediti. Ne smemo pa vendar zamolčati, da so nekteri posestniki  hvalevredne   izjeme,   ki  se  prav
}>ridno trudijo v vinogradih in mnogj denarja za obde-ovanje potrosijo; med njimi je gotovo prvi gosp. Aleksander Ličan, ki je z velikimi stroški lep, obširen, z žlahnimi trtami nasajen vinograd napravil; tisti, ki so se mu smehljali, ko je stotine goldinarjev v zemljo zakopaval, se zdaj čudijo, ko cele brente najlepšega grozdja v kleti spravlja. Vse hvale vredno je tudi prizadevanje gospodarja Jožefa Ličana, ki je sicer ne-premožen rokodelec, pa priden in pameten možak; on je imel kos sveta na strmem, kamenitem bregu; ko se je dela naveličal, zahajal je, kakor sam pravi, za kratek čas na odelih na svoje pusto posestjo; tukaj je kopal, sadil, cepil, obrezaval trte in drevje. Zdaj ima mož košček vinograda in več kot 100 čepov različnega drevja. V Bistrici imamo moža, rojaka, na kterega smemo ponosni biti, oni je gosp. pl. Valenčič, general v pokoju. Prostega stanu brez posebnega šolanja je možak dospel po svojej bistroumnosti, hrabrosti in možkem obnašanji do najvikših stopinj vojaštva. Zdaj v pokoji prihaja vsako leto o poletnem času v svojo domačijo v Bistrico. Njegovo največe veselje je razvoj in povzdiga sadjereje in sploh zasadba lesd po goličavah. Pred nekoliko leti je možak mnogo potros 1 za nakupovanje semena gozdnega drevja in vso reber nad Bistrico je nasaditi dal. Prosil je sosesko, naj zabrani ovce nekoliko let le-sem na pašo goniti; soseska je res za-branila — al ovce so ponoči objedle mlada drevesca ter tako uničile prizadevanje vrlega generala. Poglejte — mi je djal plemeniti gospod nekega dne — nobenega drevesca ni videti; vse je pokončano, ljudje so v tej stvari sila nemarni. — Naj bo toliko danes dovelj, če bo .,Novicam" drago, bom kmalu zopet kaj dopisal, pa v kaki drugi zadevi. *)
Iz Notranjskega 5. mal. srp. = (Slovenski tednik) nam je kmetom dolgo napovedoval ,,sin tak blatarski" 7,Slov. Narod". — Zdaj smo res videli novorojeno dete; prava kost in koža je od njegovega očeta, to je tistega časnika, ki se drzne „Slovenski Narod" imenovati, namesti da bi se imenoval „Skaza slovenskega naroda". Slovenski narod je bil katoliški narod in hoče to ostati. j,Skaza slov. naroda" pa nas hoče „omikati" s tem, da svetinje nase sv. vere skruni. Prav veseli smo tedaj, da je oče „Tednikov" kar brž v prvem listu pokazal svoje roge s tem, da je po jezuitih mahnil, pristavljaje: „da je več ljudi od prenapetih pridig obnorelo" itd. Kdor obrekuje, kar lahko kaj znajde, mi pa hočemo dokazov in imena obnorelih!    Vem, da se bo gosp.
*)   Na zdravje!  radostnega  srca vskliknemo  milemu prijatelju. Zdaj pa le večkrat kaj! Prosimo.                                  Vred.
Vošnjak, oče „Tednikov", nad mojim dopisom jezen splašil in si rekel: ,,komaj je Jožek beli dan zagledal, pa mu starikopitnež že po življenji streže", in še morebiti verjel ne bo, da ta dopis pride s kmetov. — Kaj s takim listom bote nas kmete podučevali? Kar Vaš „dnevnik" ne doseže zaradi prevelike cene, mislite s tem doseči, da boste svojega „novoajdovskega Jožeka" okoli po kmečkih kočah pošiljali? — Preabotno je to! Do tistega časa, ko ni iz Staj ar s ke ga se vrinil „Slov. časnik" k nam, ni noben slovensk list napadal našega verskega prepričanja, noben list ni črnil naših duhovnov, brez kterih bi nas bila že davno nemškutarija pozobala in brez kterih nas nobeden ne bi bil učil v šolah in nobeden umnega kmetijstva; kar pa se je dr. Vošnjak, od kterega nam druzega ni znano, kakor da je na Stajarskem s svojo bobnarijo na kant prišel, se vgnjezdil pri nas in nektere druge na svoje limanice vjel, dela se razprtija in priklada se Takblatarjem, da nemčurjem srco veselja poskakuje ošpanoviji, ki sojo sklenili Takblatarji in Narodove i. Ne mislite tedaj, da Vas ne poznamo in da ne vemo— kam po svojih listih merite.
J. —B., kmet v imenu več druži h.
Iz Senožeč 6. julija. — V tukajšnjih preteklih treh mesečnih sejmih je bilo dosti kupca za govejo živino, a malo prodajalcev, ker se oni zarad kužne zaprtije kupcev iz Primorskega in Goriškega niso nadejali. Al zdaj , ko je zaprtija proti Trstu in Gorici popolnoma vzdignjena, se je nadejati, da bo prihodnji živinski sejm 11. dne tega meseca in vsi drugi naši živinski sejmi od kupcev in prodajalcev obilo obiskani.
Iz Čateža 6. julija. — x— *) — Velika nesreča nas je zadela.    Včeraj proti   polnoči  zbudi  nas silen požar iz sladkega spanja.  Predno je mogoče vaščane sklicati, v plamenu je od vseh strani hlev poln suhe krme. Ker ni zdatne pomoči, se hitro širi ogenj po bližnjih s slamo kritih poslopjih in nagloma pokončd trem kmetom, med kterimi sta le dva zavarovana,  vsa poslopja in orodje, mnogo krme in 7 prešičev.    Obleke v naglici le toliko rešijo,   da  se  goli  ne   umaknejo ne milemu   elementu* V pepelu so tudi vsi farovški hlevi  in skedenj   ter nad 200 stoto v Jepega  sena,   nekaj   kmetijskega   orodja  in perutnine. Skoda je toraj velika! — Pri ognju smo posebno pogrešali gasilnice; iz bližnjih Brežic pa ni bilo žive duše z gasilnico.    Dolgo smo upali rešilne pomoči od tam;   brodar se  je prepeljal unkraj   Save  in čakal, toda zastonj! Al iz „uemških" Brežic ni pomoči! Usmi lite se pa vsaj vi, mili mi Slovenci, ubozih pogorelcev! Stegnite radodarne   roke   in  rešite jih iz potrebe!    Pomagajte hitro! kajti „dvakrat d&, kdor hitro da".
Iz Novega mesta 7. julija.   (Oznanilo.)   Častitim
podpornikom Ljubljanskim „uarodnega doma" v Novem mestu se daje na znanje, da je gosp. Dragotin Žagar, deželne blagajnice kontrolor, blagovoljno prevzel nalog, biti poverjenik v Ljubljani za to podvzetje in sprejemati mesečne doneske za stavbeni fond. Vsak tedaj, ki izvoli pospeševati to narodno podvzetje z mesečnimi ali sploh večkratnimi doneski, vljudno se prosi, da izročuje doneske gosp. D. Žagarju, kateri bo v ta namen vsak mesec posebnega strežaja k deležnikom pošiljal.                           Za odbor „narodnega doma" :
Dr. Bučar.
Iz Ljubljane. — „Novice" so nedavno našim rojakom
in osobito Notranjcem  (ker  posestvo — Ravne —
leži na Notranjskem)   s toplo besedo na srce pokladale
volitev našega slavnega rojaka grofa Hohenwarta>
*) Zavoljo premalo prostora  morali smo okrajšati dopig, sicer bi bili nesrečo mogli še   le naznaniti drugi pot.
Vred.
------    223    ------
bivšega predsednika ministerstva, za državnega našega poslanca. Rekle so, da je gosp. grofa volja sprejeti poslanstvo in prizadevati si na blagor slovenskemu narodu, še posebno deželi Kranjski in pa Avstriji vsi, ter so dostavile, da bi naši deželi naj-veča čast bila, ako on sprejme poslanstvo. — Na to nam je nekdo v nemškem pismu — imena nočemo razglasiti, ker se iz prestrastnega pisma vidi, da sicer čestit rodoljub ne sprevidi tega, kar je v sedanji odločilni dobi federalistični stranki pred vsem živa potreba — zažugal, da bode, ako se „Novice" podsto-pijo še enkrat priporočati grofa Hohenwarta, od besede do besede v „Narodu" ponatisniti dal to, kar so „Novice" v 37. in 38. listu leta 1867. proti Hohen-wartu pisale, ko je v Celovcu bil vladui predsednik in je na podlagi Koroških skušinj nekako nasprotoval vpeljavi slovenskega jezika v šole in pisarne, „Novice" pa Še niso prilike imele, ponoviti priporočilo svoje, a vendar je onega gospoda in pa „Narod" — kajti brž ko ne, je le,,Narod' inspiriral gospoda — tako tiščal žolč, da je kar brž danes od sebe dal oni ominozni sestavek „Novični". Gospoda Vošnjak in Jurčič sta si menda ponosno mislila: „zdaj sva jo pa z as o lil a „Novicama z dr. Bleiweisom in dr. Costo vred, da se ganiti več ne morejo in da bodo osramoteni molčali". — Da bi se mi le s tako otročjo politiko boriti imeli, kakor jo delata Vošnjak in Jurčič v „Slov. Nar.", mirno bi spali; vsaj vemo, da vse njuno delovanje obstaja v tem, da nagajata veliki državopravni stranki na Slovenskem, Ceskem, Tirolskem itd., in da zdaj go-deta ,,zedinjeno Slovenijo", čeravno že nekoliko let neprenehoma in dosledno le razpor delata med Slovenci in Slovenijo podirata; zato pa tudi vemo, da pri veliki večini naroda slovenskega so glasi „Na-rodovcev" votlo kričanje, kterega so veseli le nemčurji in ustavoverci, s kterimi so si v mnozih zadevah pravi po pol-bratje.
Al pustimo to in vrnimo se k onemu „osodepolnemu" članku, s kterim je mislil „Narod" sapo zapreti „No-vicarn".   Kako se vendar revče moti!
„Novice" so od nekdaj hvalile, kar je hvale vredno, pa naravnost tudi visocim gospodom povedale, kar jim ni dopadlo. Tako tudi leta 1867. grofu H oh en wa rtu. Al kaj je bil takrat Hohenwart v Celovcu?
Visi uradnik ministerstva, in če tudi je bil na višem mestu, bil je vendarle uradni k, kakor je bil tudi uradnik pozneje vLincu, ko ni bil zavzet za federalizem. Deželni predsednik ali ces. namestnik pa je le podložnik ministerstva, in mora, če tudi včasi nerad, se vesti po volji minister s ki. To mi po lastni skušnji preteklih let v Ljubljani iz ust visocega gospoda dobro vemo.
Grof Hohenwart je v Celovcu in Lincu odvisen bil od viših smislov. Pa recimo, da je takrat po svojem mnenji ravnal; al čez 4 leta smo že videli, da se je prepričal, da na tisti poti se ne vredi in ne pomiri Avstrija. In blagor možu, ki spozna svojo krivdo in nastopi pravično pot! Da bi le obilo tacih poštenih mož imeli, ki spoznavši svojo zmoto, popustijo trmo in nastopijo pravo pot — kmalu bi bilo v Avstriji bolje!
Ko pa je Hohenwart leta 1871. postal samo-SVOJen na najvišem mestu ministerstva, porabil je svoje večletne skušnje, da centralizem ne pelje Avstrije k sreči, za rešitev Avstrije, in postal je z besedo in dejanjem zastopnik državno- pravn e sisteme. Zdaj je'Hohenwart bil danica bolje prihodnosti, ktero pa, predno je svoj svit mogla še prav razliti po Avstriji, so zakrili Andrassv, Beust in policist Lemonier.
Vprašamo zdaj „Narodovce": ali ni to pravi mož, ki, spoznavši prejšnjo krivopot, se pošteno in ves resnici in pravici v naročje vrže? Ali so vam mar tisti možje kaj vredni, ki so zatajili svoj in naš program in s postopanjem v deželnih zborih pokazali, da iz Pavlov so postali Savli? Ne bomo vam naštevali tacih izne-vernikov, vsaj jih sami poznate, zapeljane po ogrizku „omike" in „svobode".
Kako pa ,,Narodovci" sami sebe sramotijo s tem, da nagajajo Hohenwartu, kaže a dre s a, ki se je Hohenwartu v vseh okrajinah slovenskih podpisana, poslala konec decembra 1871. leta. Takrat se „Narodovci" niso spotikali nad ^andespresidentom" Hohenwartom, ko so mu kot bivšemu ministru podpisavali zaupnico in zahvalnico v a dre s i, ki se tudi bere v „Novicah" (51. list, leta 1871). Veče blamaže pač še niso doživeli „JVarodovci", kakor 8 tem, da jih je spomin tako hudo zapustil, da so pozabili, kar so storili leta 3 871. — Zato, možje na Notranjskem! ki prevdarite, kako neskončno važen bode prihodnji državni zbor: enoglasni se vstopite oko!iHohenwarta, kajti odličnejšega poslanca, kakor je on, ki bode groza vsem centralističnim liberaluhom, ne more si dobiti dežela Kranjska. Naj tega našega klica pravi naši rodoljubi na Notranjskem ne prezr6> kedar se zbirajo v posvetovanje. A dresa grofu Hohenvvartu se je glasila tako:
Vaša ekscelencija!  Visokorodni
gospod Grof!
Ako je kedaj naš z vsakoršnimi političnimi imi-kami tlačeni narod v poslednjem času gojil vpanje v konečno dosego svojih pravic in dokončanje dolgoletnega trpljenja, imel je za to v nedavno preteklem času gotovo vzroka obilo, kajti prikazala se je na političnem ob-nebji zvezda, sijajoča poštenje in resnično prizadevanje^ da nečisti zrak se loči od zdravega in da krasnojasen dan nastopi.
Ta zvezda, ktera je bita v nesrečni Avstriji mnogo mnogo let neznana, prikazala se nam je v osobi Vaše Eks celencije in Vašega slavnega ministerstva, ktero je pričelo z odkritosrčno poštenostjo in popolno odličnostjo plemenito delo, da bi se uresničile besede našega vladarja: »naredite mir med mojimi narodi !u Rekli smo: »mnogo let neznanaa — in to ne brez vzroka, kajti do tega časa ni bilo slišati niti enega glasu iz cesarskega Dunaja o poštenem porazumljenji z narodi avstrijskimi.
Iz ust Vaše Ekselencije prišel je prvi in odkritosrčni pozdrav avstrijskim narodom. Vi, visokorodni gospod Grof bili ste prvi, kteri ste si prizadevali narodom njihova prava popolnoma vrniti, in tako po vseh Vaših prednikih vže težko ranjeno Avstrijo ozdraviti.
Nepoklicani duhovi pa so odločili o prizadevah Vaše Eks celencij e posluživši se svojega vpliva in z njegovo zloporabo so zadržali zopet zmago resnice in pravice.
Al prepričani smo, da spravedljivost in Vaše lepo začeto delo vendar enkrat, da! morebiti kmalu zmagati mora in da tudi mila naša domovina veselejših dni dočaka.
Zato z vsem slovenskim narodom iz lastnega prostega nagiba radostni hitimo Vaši Ekscelenciji popolno naše zaupanje razodeti, zahvaljevaje se ob enem Vam, visokorodni gospod Grof in Vašemu ministerstvu za iskreno prizadevanje k osvobodenju milega našega naroda.
Slava   Vaši   Ekscelenciji,   voditelju   poštenega ministerstva!
i
------    224   ------
— (Iz seje deželnega odbora 4. juija.)   V službo se-kundarija   in   asistenta na  porodnisničnem oddelku deželne bolnišnice je   sprejet dr. Jožef Drč proti temu, da ga vodstvo porodniške šole   potrdi.   —   Vodstvu deželne gozdarske šole v Sneperku se je na predlog,   da bi se  postavit   poseben   učitelj   na   deželne   stroške   za podučevanje   dijakov   v  naravoslovstvu,   naročilo, naj poroča,  za ktere predmete naravoslovja, po koliko urna teden   in  za kako  plačilo   bi se imela ustanoviti nova učiteljska služba na omenjeni Šoli.   Za novo konkurenčno cesto,   ki se ima izpeljati čez Brezovico v Miklarje, je  dovolil   deželni  odbor   1000 gold. subvencije iz deželnega   zaklada. — Nadzorstvu  tukajšnih mestnih ljudskih   šol se  je dovolila   redutna dvorana za obhajanje sklepa šolskega  leta 26. julija.    Na dopis deželne vlade je deželni   odbor pritrdil,  da se glavni odgoni med Ljubljano in Gradcem namesti z mešanim vlakom vozijo  s poštnim,  ker stroški   niso zdatno visi. —   {Iz  seje  odborove  družbe kmetijske 6. junija.) Obravnava te seje pod predsedstvom barona Wurzbacha so spadale na dvojno  stran:  v eni,   v ktero je  kot zastopnik deželnega  odbora  prišel  deželni  glavar vitez Kaltenegger, so se obravnale državne podpore (subvencije), — v drugi so se razpravljale navadne zadeve družbe kmetijske.  Toliko važnega se je obravnavalo in sklenilo v tej seji,   da poročevalcu našomu ni bilo mogoče,   danes   že  „ Novicam" izročiti   vse   obravnave   in sklepe.    Zato   „Novice" prineso   danes  svojim  bralcem samo  eno  reč —   čisto   novo   in   zel6   veselo   za našo deželo, in to je naprava dveh sirar s ki h družeb na planinah Bohinjskih. V eno družbo se je združilo 12 gospodarjev na 2 planinah, namreč na Bitenj-8ki planini in na planini   „Govnjač"   imenovani, — v drugo družbo   na  planini  „Bareča  dolina"   blizo Bohinjskega jezera pa se je združilo 8 gospodarjev. Na Bitenjski   planini   izdelujejo   že   od   10.   rožnika  iz kravjega mleka mastni  sir,   dan  na  dan naredijo iz 8 centov in 33 funtov po dva lepa, kakih 42 funtov težka hleba mastnega   sira.    Na  planini  „Bareča   dolina" pa dozdaj ondašnja družba  sir  večidel  dela še iz kozjega mleka. Predstojnik poddružniceBohinjske, preč. gosp. fajmošter Mesar, je v imenu  Bitenjske sirarske družbe po gosp. Solmajerji  poslal  odboru družbe kmetijske   82  funtov   tehtajoči   hleb   kravjega   sira  za po-kušnjo. Radostno je skupščina kmetijske družbe gledala lepega velikana pred   njo   na   mizi   ležečega,   ki bi ga bila tudi brž pokusila, ako bi ne bil še premlad, jako vesela, da naši vrli Bohinjci so prvi, ki so na Kranjskem skupno  osnovali družbo,   ki bode opustila masla-rijo  in z združeno močjo pridelovala   na   veči   dobiček dober sir.    Subvencijski odbor, velicega veselja  zavzet, da tudi na Kranjskem so spoznali kmetje,   da,   kar «den ne zmore,  jih   zmore   več   skupaj, je  enoglasno sklenil,   vslišati   vse   njih   prošnje   za  državno podpor o za velike  njihove  stroške,   in   že   te   dni gresta gospoda odbornika   Solmajer   in   Seunig  v Bohinj, da ogledata sirarske naprave, pa zraven teh tudi čedno obzidani hlev,   ki  ga je na Bitenjski planini napravil Martin   Rozman,   v   kterem je   planinska   živinica mraza  in   hudovremskih  nezgod  obvarovana. — Če se radujemo velikanskega tega napredka v Bohinjskem gospodarstvu , kateremu bo družba kmetijska vso mogočo denarno podporo nakloniti si   prizadjala,   pa   v  tej radosti ne smemo prezreti, koliko so ti možaki, ki so se povzdignili nad staro kopito maslarstva,   morali premagati ovir in nasprotstva nevednih ljudi, če gospodar ni več omahoval,   so se pa kregale   gospodinje,   majarice se kujale in jokale  po  stari sistemi.    Zdaj  je vse premagano in ležeče le na tem, da se bode dober sir po izgledu skušenih Tirolskih sirarjev izdelaval in potem blago
dobro prodajalo. Te gospodarje v Bohinji pa, ki so prvi na Kranjskem osnovali sirarsko družbo, zapišemo v zlate bukve napredka gospodarskega, in mi še posebno čestitamo gosp. fajmoštru Mesarju, da mu je obveljalo odstraniti vse težave in tudi pri nas vpeljati to, kar je po druzih deželah že zdavno vpeljano na veliki dobiček deležnikom.
—  (Meja med Stajarsko, Koroško in Kranjsko) ni več zaprta in spet sme po dovoljenji dotičnih deželnih vlad živina in vse drugo iz Kranjskega na Stajarsko in Koroško brez zadržka. Deželna vlada Kranjska je pa prosila tudi Tržaško, naj zaprtijo odpre, ker zdaj ni Turške kuge na Kranjskem. Nadejati se je, da se to zgodi, ker je postavno.
—  (Živinske sejme) v krajih, kteri spadajo pod sodniški okraj Ko s tanje viški na Dolenskem, je c. k. deželna vlada z oklicem od 2. dne t. m. prepovedala zato, ker blizo tega okraja na Hrvaškem še razsaja goveja kuga; zato se pa tudi goveja živina iz tega okraja ne sme gnati na noben drug sejm. — Po takem za zdaj še niso živinski sejmi dovoljeni v celem kantonu Kočevskem in Črnomelj skem in pa v sodniškem okraji Kostanjeviškem, drugod pa so.
—  (Odbor slovenske Matice) bode v četrtek 17, julija 1873. leta ob 4. uri popoldne v Matičinah sobah imel svojo 28. skupščino. Vrsta razgovorov: 1. Prebere in potrdi se 27. odborove seje zapisnik. 2. Poročilo o odborovem delovanji od 27. odborove seje. 3. Odsekovo poročilo o Zalokarjevih knjigah. 4. Dr. Zupančevo poročilo o Lesarjevem računu prodanih diplom. 5. Odsekovo poročilo o dr. Tomanovih pesmih, še nenatis-njenih. 6. O vspehu, ki ga je imelo tirjanje Matičnih doneskov zaostalih za prejšnja leta, in nasveti, kteri naj se izbrišejo. 7. Prebereta se račun za dobo od 1. julija 1873. leta in poročilo o odborovem delovanji od 26* septembra 1872. 1., ki ju odbor poda9. občnemu zboru. 8. Nasvetje posamesnih odbornikov.
Iz odbora Matice slovenske v Ljubljani
30. junija 1873. Dr. E. H. Costa, predsednik. Anton Lesar, odbornik in tajnik*
— (Prvi občni zbor delničarjev ^Narodne tiskarne"« (Dalje.) Nijeden odbornikov se ni oglasil, da bi to, kar je gosp. K lun očital, res ne bilo, le zavoljo začasnih listov je gosp. Grrasselli rekel, da tudi gosp* Klunu veljd odgovor, kterega je o tej reči že gosp* Ravnikarju dal.
Dr. Vošnjak pa je hotel gosp. Kluna z osebnim zavrniti. Prav veseli me, je rekel, da se gosp. Klun danes tako živo interesira za „narodno tiskarno", ktero je nekdaj v „Vaterlandu" imenoval „Schwindel". (Hrup in nemir.)
Grosp. Klun se oglasi na to in reče: Gosp. Vos-n j a k, bodite tako dobri in pokažite mi oni list „ Va-terlanda" in oni dopis, v kterem sem jaz „narodno tiskarno" imenoval ,,Schwindel". Dokler pa tega ne storite, moram tukaj očitno reči, da ste nesramen obrekovalec in laž nji v ec. — Po teh besedah vstane sirašanskropot. — Dr. Vošnjak plane kvišku,
s pestmi preti g. Klunu ter kriči:    In Vi ste--------i
Zdajci vsi vprek začno vpiti, pa dr. Zarnik prevpije vse in rohni: Da! v „Vaterlandu" nas zmirom obirate in danes ste prišli škandal delat. „Novice" so Vas že pred tremi tedni napovedale, da boste to storili.
Grosp. Klun: Mi smo edino le zato prišli, da branimo svoje pravice. Mi imamo tukaj ravno toliko govoriti, kakor Vi; dajte nam le račun od svojega oskrbovanja, in nihče Vam ne bo ničesa očital.
Dr. Vošnjak: Besedo vzemite nazaj!
Grosp. Klun: Dokler ne dokažete, kar ste rekli,
-----   225    -----
besede ne vzamem nazaj. (Zdaj se hrup na novo začne, Nefcteri dr. Vošnjaku očitajo): T o je nesramno, ne pa, kar smo mi poprej vprašali. Z vami ni mogoče zborovati. (Mnogi delničarji vstanejo, eni pri tej priči zbor za-puste* in še drugi hočejo iti za njimi.)
Vošnjakovci so bili vsled tega v hudi zadregi. Čutili so, da bo delniško društvo pred občinstvom ob vse zaupanje prišlo, ako so poizvč, da so morali delni-ničarji, ki so račun zahtevali, pa namesti računa le Burovosti culi, zbornico zapustiti. Zato so se kmalu pomirili in predsednik dr. Ahačič sam je precej ostro grajal, da se delničarjem računi niso predložili, ker se brez njih res ne more sklepati. Obljubil je , da se v prihodnje to več ne bo zgodilo, ter opominjal delničarje, naj danes sami dotične predloge stavijo. Da se pa denarji niso zapravili, je rekel, se sleherni lahko prepriča, ako si stroje in druge reči v tiskarni ogleda. Gosp. Grasselli poroča potem o denarnem stanji delniškega društva in bere najprej pismo, v kterem se upravni odbor pregledovalnemu odseku opravičuje, da mu ni bilo mogoče, sestaviti bilanco za leto 1872., ker so fabrikantje črke namesti lanskega oktobra meseca še le januarija in februarija meseca izgotovili, pa tudi računa ne poprej izvršiti in ga odseku v pregled predložiti, ker potrebnih delavnih moči ni bilo. Gosp. poročevalcu se je na obrazu bralo, da je sam težko verjel, kar je drugim verjeti priporočal. Oziroma na to predlaga, naj se čas do konca decembra 1872. 1. ne smatra kot upravno leto, ampak kot doba, v kteri se je ustanovljenje društva pripravljalo; delničarjem pa, ki so svoje delnice 1872. vplačali, naj se 1. novembra letos izplačajo 5% obresti po razmeri njihovih plačil. Pregledovalni odsek je temu predlogu pritrdil in pristavil, naj se letni račun za leto 1872. v presojo izroči pregledovalnemu odseku, kteri bo pretresoval bilanco za leto 1873.
Gosp. Grasselli in gosp. Pajk kot ravnatelj Mariborske tiskarne potem bereta poročilo dohodkov in stroškov obeh tiskarnic. Iz njega je razvidno, da je bilo do konca junija delnic 401 popolnoma vplačanih, na 34 drugih pa 1400 goldinarjev, tedaj vsega skupaj 41.500 gold. Iz tega denarja se je plačalo: Fr. Skazi in tovaršem za Mariborsko tiskarno 16.713 gold. 28 kr., za založni fond in nove črke pa 9283 gold. 20 kr., — Ljubljanski tiskarni za mašine 6266 gold. 5 kr., za črke 3588 gold. 36 kr., za mizarska dela 1954 gold. 25 kr., za založni fond 2939 gold. 94 kr., tedaj skupaj 40.736 gold. 8 kr.
Po tem površnem računu bili bi delničarji o delniškem društvu še precej ugodne misli imeli, da bi se ne bil prvosedi;ik dr. Ahačič zagovoril, da je tiskarna v vednih denarnih zadregah in da jej mora on večkrat s svojim kapitalom ali pa s svojim kreditom na pomoč priskočiti. Spodbudal je tedaj delničarje, naj skrbijo za to , da se še ostale delnice oddajo, da društvu ne bo treba denarjev na posodo jemati. Do občnega zbora je naredila tiskarnica, kakor je g. blagajnik konstatiral, okoli iKKJO gold. dolgd.                              (Kon. prib.)
—   (Polom denarni) sega zdaj tudi po deželah. V Ljubljani je na kant prišel mlinar in sploh veliki špekulant Jožef Gregorič in za seboj potegnil usnarja Pauer-ja in veliko druzih. Iz Trsta piše „Triester Zeitg.", da sta nehala plačevati Anton Funk in ž njim Karol Obreza na Vrhniki, rekši, da pasiva, kakor se govori, znašajo 150.000 gld., aktiva pa 95.000 gld. V Gorici je veliko zgubil mestni župan grof Coronini.
—  (Deteljci s tremi peresi): „Slov. Narodu", „Tag-blattu" in   „Laibacherici"  je vzrastlo   četrto čudodelno
------    226    ------
peresce — „Slov. Tednik". „Laibacherica" je ta „Na-rodov" ponatisek vsa zadovoljna pozdravljala zato, ker je kar brž mahnil po jezuitih, in stara „Presse" je že 4. julija (tedaj še prod izdanim 1. listom!) prinesla telegram, da po Mladoslovencu dr. Vošnjaku izdavani „Slov. Ted." odobruje odgon jezuitov. Dr. Vošnjak sme po takem cd Bismarka kmalu pričakovati cel kup Pruskih tolarjev in red črnega orla.