BOSNA - DOMOVINA SANJ
Bosna - domovina sanj
Bosno in Hercegovino, ki jo s krvjo in grozodejstvi razseljujejo v druge države, smo v reviji Literatura naselili na naše strani enovito, kakršna noče izginiti iz naših sanj. Blok poezije bosensko-hercegovskih pesnikov je pripravil Josip Osti, pesnik, prevajalec in kritik. Narodnostni izvor posameznih avtorjev se nam ne zdi pomemben - naša revija kot suveren prostor literature bo obšla razčlenjevanje kulturne mavrice Bosne in Hercegovine - pomembna je prav tematska in izrazna enotnost, ki predstavlja tistega hrepenečega, melanholičnega in bajavega duha, zaradi katerega bo Bosna ostala, pa čeprav imaginarna, domovina sanj, pesmi objavljenih avtorjev pa člen v diferentni ustvarjalni tradiciji, ki trditve o Bosni kot umetni tvorbi postavlja pod vprašaj.
Lela B. Njatin
Uvod
Že leta 1974 je Kasim Prohič o generaciji, ki ji tudi sam pripadam, napisal: »Mladi pesniški naraščaj v Bosni in Hercegovini je resnično noviteta, ki je glede na svojo poetično razsežnost in širši duhovni pomen pomembna tudi za najširše jugoslovansko dogajanje. S to generacijo seje zgodil dolgo pričakovani obrat: posrečeno so premagane klasične delitve na racionalno in emocionalno, spontano in diskurziv-no, lirično in meditativno, pesniško in esejistično - v zavesti, da gredo skupaj celota kreativnega dejanja, njena ustvarjalna resnost in teoretična prebujenost književne prakse.« Danes so pesniki, na katere je mislil, že srednja generacija in za njimi seje po v zgodovini književnosti skoraj ugotovljeni zakonitosti konstituiral nov pesniški naraščaj, spet večjega števila sodobnikov, ne pa pesnikov skupnih ali istovetnih estetskih izhodišč. Ti mladi in najmlajši bosensko-herccgovski pesniki prav tako črpajo iz književne tradicije našega in svetovnega pesništva, vendar tudi stopajo naproti poetično živorodnim tokovom in s tem razširjajo zanimanje za današnja dogajanja v svetovni poeziji ter še bolj zmanjšujejo nekoč nepremagljivo oddaljenost bosensko-hercegovskega pesništva od resnično modernega, ne pa samo modnega. Tudi oni so
Literatura	63
opozicija neposrednim predhodnikom, izbirajo si druge in drugačne vzore, druge književne očete in drugačna pesniška načela. Kar sta bila za prvo povojno generacijo na primer Jesenin in Majakovski, so zanje Eliot, Pound, Kavafi in številni drugi. Toda tudi ti mladi pesniki niso radikalno spremenili podedovanih tematskih in artikulacij-skih poetičnih obzorij in prav to vzpostavljanje mere se mi zdi največja stopnja ustvarjalne modrosti bosensko-hercegovskih pesnikov. Seveda je nehvaležno posploševati, ker se s tem neizogibno poenostavlja in siromaši, vendar je nesporno, da sedanje križanje dveh najbolj številnih pesniških generacij v Bosni in Hercegovini -čas pa bo pokazal, koliko sta v resnici pomembni - rezultira v ustvarjalno spodbudni dinamizem. Pesniki, rojeni med 1950 in 1960, od Jasne Šamič, Krešimirja Šege, Mila Pešorde in Slobodana Blagojeviča/Anhela Antoniča prek Dragana Kaludjerovica, Ranka Sladojeviča, Gorana Simiča, Djordja Sladoja, Ranka Colakovica, Hamdije Demiroviča, Dejana Gutalja in Mila Stojiča do Feride Durakovič, Džemaludina La-tiča, Zilhada Ključanina, Semezdina Mehmedinoviča, Selima Arnauta in Miljenka Jergovica - ne da bi omenili, vendar ne pozabili številne druge - so že kakor pesniki pred njimi obogatili vrt divjih vrtnic oziroma zakladnico nemogočih podvigov bo-sensko-hercegovske književnosti. Mnenja sem, da se del Prohicevih besed nanaša tudi nanje, zato lahko upravičeno pričakujemo, da bo njihov znatnejši prispevek šele sledil. Za njimi pa bodo prišli še mlajši pesniki in to je začaran krog književnega življenja in književnosti, h kateri nekaj dodasta vsaka generacija in vsak posameznik. Včasih pa se posreči, ne zgolj krog, pač pa spirala, in verjamem, da je prav tako z bosensko-hercegovsko poezijo, ki gre v stalnem kroženju vseeno naprej in navzgor.
Josip Osti
Slobodan Blagojevič
Južna fuga
Nočne ukane v polju. Glej, čudovite skrivnosti. Cvetni prah. Dišeča sled.
Na pragu želja.
Zadnji pisk vlaka.
In telo znojno. Bela posteljnina.
Odprem vrata. In znamenje poletja.
Dih vse tišji.
Predvečer z juga. In slana sapa Morja.
Skozi sobo ugasne oljenka. Šepet. Pa glas. In ponoven šepet. Guganje teme.
Lojenke. Belugine kite. Vse šumeče sanja. Vse več teme, noči.
Za trenutek, nekaj, kot življenje, odvrši mimo. In zaprejo se oči.
Izganjalec, znamenje
Praznujejo dečkove sanje v temnih sobah hiše. Tako, neka nova oblika bo obkrožila dvorišče, kote, nadstrešnice,
šupe in hodnike. Daljina meša dih z dihom trohnobe in deževnice. Začasne metafore se spuščajo s stebrišča in kot prah
odhajajo sanje, se topijo sence. Vse dobiva resnični vonj, toda novi se red stvari lovi po mrežah senc.
Povsod okrog vzplamteli ognji. Deške sanje se razgaljajo v svojih čarih. Stojijo gole na hišnem prepihu.
Iz »obdobja najine ljubezni«
Ljubezen naju je združevala samo. Jaz sem bil deček, a ti čudežnega nekaj. Ljubezen v meni je izgovorila tvoje ime, in jaz, ki ga nikoli nisem imenoval, sem se poklonil ljubezni in rekel duši, da so to samo valovi sija z gore pene napravili vtis
v srcu dečka, primernega za ljubezen.
Prevedel Uroš Zupan
66	l i
teratura
Dragan Kaludjerovič
Assisi
spoznala sva okrutnost cvetočih češenj in odšla na hrib
od koder se vidi zvonik v dolini
nad črto snega in lovora nad katerim
Avrora meče skromni ogenj
nisva veliko govorila šla sva objeta
kakor utopljenca katerih kri nosi v sebi
poljube in zvezde in bližnje obale
potem sva se spustila do gostilnice v dolini
sedla v vogal in pila čaj ti z limono
jaz z rumom in ti si zdržala moj pogled
in jaz sem zdržal tvoj pogled
ne življenje se stika v poljubu ki naju
ne razume v koncentričnem krogu
letnih časov pobotanih z listjem
in kostmi skozi katere se kot skozi kukalo
žvižga v otroških igrah
Shafetsburry v plašču govori o delu
v katerem Krepost in Hiba
izenačeni silita na volitev akustične ljudi
jaz pa vem jaz pa vem da Shafetsburry in jaz
in ti s povitimi rameni tukaj v kotu
predstavljamo majhno v klobčič zvito smrt
Literatura
67
Pesem o svetlečem dečku z mamo pod roko
ko sem začel hoditi v šolo
veliki svetleči deček
z mamo pod roko
sem si zapomnil šteti dneve
lepo astronomsko ljubezen sem vzljubil v koloni
zato mi je bilo dosti laže
steblo je vzljubilo čas
spoznano spremembo mimo katere gredo
oslepeli moški dečki
jaz pa sem vedel da je dan
en odsek iz niza podobnih odsekov
podoben golobu iz papirja in drugemu golobu
iz papirja in tako v neskončnost
veliko je vedela moja lepa glava
ko sva odhajala na hrib
koraki so odmevali v spominu
po dežju trije usodni vogali
potem okus poljuba izenači
spomin z željo
in jaz preneham biti podoben dobremu učencu dnevov v nizu moja smrt preneha biti nešteto grahovih zrn
Nikoli ne vprašaj zakaj živi ta človek
Nikoli ne vprašaj zakaj živi ta ČLOVEK
nikoli ne boš dosegel njegovega dinamitskega uporništva njegove moči za katero si slep o priseganju pa ni govora ko je ena moč tuja drugi moči
ker se on strinja s Claudelom za srce hoče pokop in tajnost in to prizadeva večjo bolečino kot ostalo
v parku
kjer se poljubljajo študentese s končkom srca lovi svoj molk
ta lepi
zreli človek
ki ne bulji v eno točko
Prevedla Lela B. Njatin
Ranko Sladojevič
Zdaj bomo pozabili vse
En julijski teden je trajal
zanos. Lahko je izračunati, toda to se
je zdelo kot večnost, v kateri je bila noč
neopazna. Ne več od zgoraj,
iz nje je grelo. Z drugim vremenom
se ne da primerjati, s hladno meglo
edino, ki ukrade svet, in z usodo.
Vse je bledelo v ognju, modrina zgoraj
hlapela, belil se je asfalt in sence na tleh,
v mestu, v katerem je poletje kazen,
in vse ostalo življenje. Zdaj seje nebo spustilo
in spet se zdi zanesljivo, s čvrstimi
jadri podprto. Lahko bi se dež
od zgoraj ulil, se v trenutku spustil do nas.
Zdaj bomo mi pozabili vse, čas,
ki stoji, in naše strašno
trpljenje. Zdaj bomo prestajali običajne
dneve, potem, ko je odpadel z nas
vreli sijaj, nas zopet vrnil med sence.
Neljubljen
Biti neljubljen,
ali je še kaj enostavneje od tega!
Potemni od žalosti poletni dan, ko jo vidim:
tako razhlajujoče deluje,
ves se zmrazim od nje.
Ničesar preprostejšega ni kot ta mraz.
Mogoče je ona tako, da se temnih
neogretih kotov duše
dotakne ravnodušna luč,
njene neonske oči.
Ne, to je bolj preprosto, popolnoma nerazložljivo
kot vdihovati zrak, trpek, pekoč, redek.
Tako običajno je.
Ker zanjo nisi
in zase si ti manj,
osramočen, v kote duše pregnan.
Ponižan tako, neljubljen biti,
niti sam, brez sebe
enako kakor brez nje,
ali je še kaj enostavneje od tega.
Julijski venec
Da bi bila zdaj v polju hiša
in pred hišo milina, ki se zadržuje.
Ni treba, da je hiša, toda tisto
pred hišo da je. In za hišo drevo, v
katerega senci je ugodno kot v bolečini.
Lahko je tudi brez drevesa, no tu da je
njegova senca. Medtem ko
vlažna julijska vročina svatuje.
Toči se iz glave, telesa,
se v svetlečem znoju razhaja
dolgo hrepenenje po poletju.
Vse je napor. Božična megla
je prihajala v grlo, ki ga zdaj
razpira vročina. Moteči žarki.
In vse je čakanje, da napor mine.
Zvečer, ob devetih, zadiši zrak
in v nevidnem stroju
začne delati hlajenje. Da bi bilo
vedno devet zvečer, takrat bi bili
dnevi bližji, bi se laže odpeljali
od diha. Nedotaknjeno, se poletje
v lirepenenju vrača, v katerem se bo zasvetilo
čisto, takoj, ko se ohladi vročina
in pohladi dih.
Prevedel Uroš Zupan
Mile Stojič
Tenutek
srebrna perzijska vaza, lepljivi grozd naenkrat trepeta v tvojih deških prstih v belkasti postelji sanj se premetavajo naša telesa kot jegulje, ujete v mreži
srebrna perzijska vaza, pravim,
raste iz tega nejasnega prostora, ne kot verz,
temveč kot izsmejani, davni in prastari stok
srebrna perzijska vaza, krivo zrcalo, ki vpija mojo temno stran in očrtava tvoj nejasni lok
(kot silhueta ladje, ki izginja v daljavi)
Mandelštam
Z neobstoječimi očmi me gledaš iz vsakega zidu Od tvoje odsotnosti se strjujejo trenutki. Pa vendar brez tebe ne bi mogel govoriti o junijskem vrtu, čeprav besedam ne dajem velikega pomena, ko iščem tvojo priložnost v njem, prevarano
zemljo
Ni tega dneva, ki bi prekašal današnjega, ni zvezde, ki bi lahko obsijala tukajšnjo noč Tvoja postelja je čista in ti si zaplul, sprejemajoč udarce vedno samo z ene strani -
ne meneč
se za vokale, ki so bili ekrazit za velika mesta
Z neobstoječimi očmi me gledaš iz vsakega zidu Proti meni usmerjaš vse podzemeljske vlake Toda poletje je pred durmi in vonj lip trka na vsa
vrata
In jaz ne vem: ali te bom lahko prepoznal, ko me stisneš okrog vratu z ledenim objemom
verza?
Sedimo na verandi in gledamo nočno nebo
Sedimo na verandi in gledamo nočno nebo Poleg ušes nam šumijo delčki otožnih napevov Pred očmi nam lebdijo potoki hladne svetlobe Nervozno s prsti potujemo skozi lase
Ne vem kje sem pustil ključe
toda naglo in okrutno so kopnele skrivnosti
Hotel sem poljubiti tvoje žuljave
roke hotel sem vrniti dišečo sonato
Vem za kraj na katerem cvetijo lilije in perunike vračal sem se iz šole Skozi moje prsi je igral veter. Pozabil sem to življenje Ne vem kje sem pustil ključe
Sedimo na verandi in gledamo nočno nebo Poleg ušes nam šumijo delčki otožnih napevov Pred očmi nam lebdijo potoki hladne svetlobe Nervozno s prsti potujemo skozi lase
Prevedel Uroš Zupan
Ferida Durakovič
Deček govori v sanjali poleg ognja
Pristopi potiho, svet, da me presenetiš.
Ko se odpravim na sprehod, naj me čisti po nohtih spoznajo, po običajnem kriku, obrazu, ki nosi dim in prah...
Očetu naj bom sen in nespečnost, otroštvo in tisto drugo. Za dušni cekin mi od vsega daj. Na pultu me jutri s smehom in srebrom počakaj.
Dal ti bom tudi kredo s prstov.
In smisel. In pomen.
Izmed tistih sem, ki se bojijo,
kadar jih na poti dohiti mrak
in lakota. Ki bodo v gostiščih
vedno isti obraz našli v drugačnih sanjah.
Modra pomaranča se deli na toliko, kolikor nas jo zasluži.
Tiho pristopam k tebi, svet, da te presenetim.
76
l	i	t	e	r	a	t	u
r	a
Elegija
Vse iz kože in živcev sem naredila zadnjič, na dan otroštva: dom, v domu ogenj in v sredini ognja sebe. Glasbo, barve in ljudi prištevam z leti zdelim. Ni dovolj, kar imam, a osvajati svet - nič novega, sen, ki kot dragocena omedlevica mami.
Edinole duša
proso pticam meče na peščeno stezo v parku, premeteno izbira izmed žvrgolenja pravo.
Časa je dovolj - da žalostno zamešamo pomen svojih usod, »mi«, katerih srca so krvave zastave z daljnih jarbolov - ljudje, ki ne potujejo... Težka je plovba od hišnega do drugega praga, prtljaga pa -vse sami ljudje - v sklepih, v krvi, pod nohti.
Načet je svet, ker ga na toplem hranim. V skrivni vrtnici na mojem tilniku gnezdi. Iz sna skečem, da vidim, ali še vedno na istem mestu boli.
Gost je odšel, dober večer
En oreh, dva, trije orehi na mizi -skrite vsebine, do katerih se pride le z rušenjem sveta, in skleda osamljena, to je brez sadja, brez pomaranč in jabolk -telesa so pojedla njihova lepa telesa in vrgla njihov habitus v plastičnih vrečkah v smeti.
Trije, torej, orehi in skleda, gost,
ki ga več ni, ta gola odsotnost,
ki kakor duša napolnjuje vdolbino na stolu.
Vstati je treba in okno odpreti, da pride noter bolj svež mrak.
Trije, torej, orehi in skleda, gost,
ki ga več ni, in ohromelost, ki ne dovoli,
da bi se karkoli spremenilo v tej splošni podobi,
ki ruši in osuplja s svojo enostavnostjo.
Trije, torej, orehi in skleda, gost, ki ga ni, ohromelost
in oko temno, skozi okno, v katerega zenico tone ta podoba.
Prevedla Lela B. Njatin
Semezdin Mehmedinovič
Modrina
Pod trepetliko je voda, lokvanji. Ribje oči, izpolnjene s pokrajino. S hijacinto okrašene noči utripajo, izklesane iz modre majolike. Nebo me čara. Kresnica v gozdu povsem zaklinja trenutke preteklosti. Ta čas - slap, ki šumi, odrešujoč me posluha za tukajšnje.
Nespečnost
Nc morem spati.
Utrujenost do solza vidijo odprte oči.
Toda, ko jih zaprem -
je v zraku od nekega vesla razpenjen šum.
Ali poznajo to pesem
tisti, ki so spali z zemljo?
Ko zaprem oči,
vidim kosti ptic,
ki so posegle za tujimi prostori,
njihova, izcejena, krila.
Toda kam?
Vidim en oblaček za mesecem jezdi.
literatura	79
V pogledu
Izstopim pred hišo pevno. Pod streho - muzikantom vre pot.
V	mimohodu se zasveti koleno ženske, ki jo prvič vidim.
Ni brez strasti niti postaviti se pod beli dež akacije.
V	čistem zraku v pozlati vdihniti mesečino na strehi.
In biti ob vrtnici drhteč popek. Slišati toplo šumenje vrtne vene. Stoletja zlagan vonj v vrč videti, v katerem planina vene. Poznam nebo, s surmo podčrtano, in da megla premika planinske vence. Pod vrtnim soncem vidi mene, in ni brez strasti. To koleno.
Prevedel Uroš Zupan
Slobodan Blagojevič (Anhel Antonič) seje rodil leta 1951 v Sarajevu. Knjige pesmi: pod imenom S. Blagojevič - V senci z vitezom na mesečini (1974), Mene (1976), Proze Tlapnje Stance (1980), Iz umetnosti pesništva (1983), Slika bojnega zaveznika (1985); pod imenom A. Antonič - Minljivost in zapletanje v njo (1978), Hudičev obrtni list (1981), Vidya (1988).
Dragan Kaludjerovič seje rodil leta 1951 v Zemunu. Knjige pesmi: Zvonki človek (1977), Pesmi (1988).
Ranko Sladojevič se je rodil leta 1951 v Fojnici. Knjige pesmi: Razvigori (1973), Sen o poletju (1989) in Nočni program (1990).
Mile Stojic seje rodil leta 1955 v Dragačini. Knjige pesmi: Lilija, jezik prahu (1977), dopolnjena izdaja 1981, Umetnost teme (1979), Zemeljska svetloba (1984), Poezija (izbor, 1984/5), Svinčena blazina (izbor in nove pesmi, 1990).
Ferida Durakovič seje rodila 1957 v Olovu. Knjige pesmi: Ples po maskah (1977), Oči, ki me gledajo (1982).
Seme/din Mehmedinovič se je rodil leta 1960 v Kiseljaku pri Tuzli. Knjige pesmi: Modijan (1984), Emigrant (1990).
Izbral in uredil Josip Osti
80
LITERATURA