m ZAGREB - UUBUANA -ZAGREB - UUBLJANA... Študentje iz Zagreba so pred nedavnim obiskali Ljubljano in se pogovarjali s predstavniki 10 SŠ LVZ, Tribune, radia Študent o sodelovanju. Izmenjali smo informacije, pozneje pa sta Stu-dentski list in Tribuna izdala še skupno številko. Ljubljanski študentje so obisk vrnili in ob tej priliki objavili naslednje skupno sporočilo o sodelovanju med zagrebškimi in ljub-ljanskimi študenti. KRATKA INFORMACIJA V Zagrebu so se 27. marca 1973 sestali predstavniki SO SS Zagreba in 10 SS LVZ. Slednji so tako vrnili obisk tovarišem iz Zagreba. V raz-govoru so sodelovali Zoran Ma-lenica, Nikola Lukič, Lino Veljak iz Zagreba in Boris Muževič, Tomaž Kšela, Marjan Pungartnik in Jože Rršinar iz Ljubljane. Cilj obiska predstavnikov IO SŠ LVZ je bil spoznati se z življcnjem in delom študentov v Zagrebu ter se s predstavniki zagrebškfli študentov dogovoriti o sodelovanju. V razgo- ZASEDANJE UNIVERZI-TETNE KONFERENCE ZKS 5. aprila 1973 je univerzitetna konferenca ZKS na svoji 5. seji naj-prej sprejela stališča o kadrovski po-Htiki v visokem šolstvu. To je osred-nje politično vprašanje na univerzi; visokošolske učitelje je namreč za-radi njihovega položaja in vloge v pedagoškem in znanstveno-razisko-valnem delu možno obravnavati na enak način kot druge vodilne de-lavce v družbi. Zato je treba pri ka-drovanju visokošolskih učiteljev upoštevati tri enakovredne kriterije: znanstveno ustvarjajnost, pedagoško sposobnost in sposobnost uresniče-vanja družbenopolitične vloge izo-braževanja v socialistični družbi. Kriterij je tudi družbena angažira-nost učitelja znotraj stroke in širša družbena aktivnost, ki pa naj ne bi pomenila političnega aktivizma. Drugima dvema kriterijema doslej komunisti niso posvetili dovolj po-zornosti. V stališčih je tako po-udarjeno, da naj se v ocenjevanje pe-dagoškega dela vključujejo tudi štu-dentje in posebej vodstva fakultet-nih skupnosti študentov. V nadaljevanju stališča zahtevajo od samoupiavljavcev na fakultetah, da odklanjajo kandidate, ki so no-sild sovražnega delovanja in neso-cialistične vzgoje. Vendar je treba tako dejavnost najprej dok^zati. Sta-lišča nato še predlagajo dolgoročno tiki marksizma o visokem šolstvu. V referatu, ki je bil tudi sprejet kot del stališč, je dr. Božidar Debenjak med drugim poudaril, da gre za graditev marksistične univerze, kar ni v na-sprotju s svobodo znanstvenega ustvarjanja, kot to trdi liberalistična kritika marksizma. Boj za marksi-stično univerzo je bolj za kritično univerzo. Dr. Debenjak je tudi kri-tično orisal vzroke za širjenje izho-dišč zahodne znanosti v našo zna-nost. Poudaril je tudi nujnost pove-zanosti teorije s prakso, vizija gra-ditve marksistične univerze pa vse-buje marksističnost učiteljev in štu-dentov; to je seveda dolgoročna na-loga komunistov. Med bližnje pro-gramske naloge spreminjanja uni-verze pa je dr. Debenjak uvrstil tudi zagotovitev ravnotežja marksistične in nemarksistične znanosti, ki je tudi potrebna. Če naj zagotovi razvoj marksiz-ma, se je treba vrniti k njegovim iz-vorom, ki pa se jih ne sme brati skozi eksistencialistična ali heideger-janska očala. In končno: čim več bo marksizma v družbi, tem več ga bo tudi v teoriji in obratno. Konfe-renca je bila nad referatom dr. De-benjaka tako očarana, da se prava razprava sploh ni razvila. Po absolvi-ranju dveh dodatnih vsebinsko ne-važnih točk se je konferenca zaklju-čila. V celoti lahko rečemo, da jc bila po vsem na nivoju podobnih prireditev iz naše politične folklorc. IGOR VIDMAR voru je bilo poudarjeno, da je po-trebno razvijati sodelovanje na vseh področjih in tako omogočiti boljše medsebojno poznavanje. Konkietno so se dogovorili o sodelovanju na športnem, kulturnem področju (,,študentski teden" v Ljubljani). Dogovorili so se tudi o sodelovanju med Studentskim listom, radiem Študent in Tribuno, da bi bili tako zagrebški kot ljubljanski študentje čim bolje seznanjeni z delom in živ-ljenjf m svojih kolegov. V nadaljevanju je Zoran Malenica informiral o obisku predsednika Dragana Kaliniča v Zagrebu in o nje-govem nastopu na sestanku SO SSZ. 10 SŠ LVZ je seznanil s stališčem SO SSZ o nastopu Dragana Kaliniča. Tomaž Kšela je prisotne infonniral o svojem nastopu na sestanku pred-stavnikov UK ZKS in SK ZKH v Čatežkih Toplicah konec marca 1973. nadaljevanju diskusije je bilo izraženo mnenje, da je potrebno čim več prispevati k delu pred-sedstva SSJ in tako prispevati k delu Zveze študentov v celoti. Zavedajoč se mesta in vloge študentov ter nji-hove organizacije v naši socialistični samoupravni družbi, so udeleženci sestanka odločili, da bodo največ prispevali za to, da bc ZŠJ dobila ustrezno vlogo med študenti in v družbi. V diskusiji je bilo izraženo tudi mnenje, da, kadarkoli ima kdo pri-pombe o delu posameznih orga-nizacij Zveze študentov in posa-meznikov v ZŠJ, naj jih pove na zasedanjih oz. sestankih ZSJ, da se bomo o njih tam tudi pogovorili, ker nam ne more biti vseeno, kaj delamo in kakšne rezultate do-segamo. Po sestanku so predst?' niki 10 SŠ LVZ obiskali Studentski centar in redakcijo Studentskega lista. V Zagrebu, 27. marca 1973 planiranje razvoja visokega šolstva, kar je zaradi čedalje hitrejšega raz-voja znanosti nujno. Omogočiti je treba tudi kroženje kadrov iz viso-košolskih zavodov v prakso in obrat-no. Stališča se opredeljujejo tudi do vzrokov za hitrejšo uveljavitev men-torskega sistema dela s študenti in drugih študijskih problemov. Precej razprave je vzbudil tisti del stališč o kadrovski politiki, ki izraža podporo predlogu, po katerem naj bi v starosti med 60. in 65. letom vsi visokošolski učitelji in sodelavci prenehali z rednim peda-goškim delom. Predlagana je bila maksimalna meja 70 let. Ob neka-terih tehtnih argumentih proti takim stališčem, pa je najbolj zani-mivo to, da so bili proti njemu iz-ključno starejši profesorji-komu-nisti. Najbolj živahna razprava pa se je razvila ob predlogu akcijskega pro-grama za realizacijo prej orisanih stališč o kadrovski politiki. Predlog akcijskega programa vsebuje pred-vsem napotila za obnašanje komu-nistov — članov kadrovskih komisij na fakultetah. Polemika se je vrtela okrog vprašanja, ali naj komunisti delujejo predvsem idejno, ali pa bolj kot nosilci politične oblasti. Mnenja so bila precej različna: gibala so se od vztrajanja na predvsem idejnem načinu delovanja ZK, do bolj ali manj odkritega zagovarjanja oblast-niškega obnašanja komunistov, ker da to zahteva aktualna situacija. V podporo tega stališča se je pojavil zelo zabaven in hkrati grozljrv argu-ment, da se bo v tem smislu opre-delila tudi bližnja konferenca ZK. Avtorja tega mojstrskega argumenta so nato vprašali, če je morda že bil na tej bližnji konferenci. Bilo pa je tudi precej kompromisarskih mnenj, ki so se sicer v besedah strinjala z idejnim delovanjem ZK, vendar pa je treba pač tudi oblastniške metode ohraniti - najbrž za vsak primer. V tem delu razprave je bilo izrečenih tudi precej kritičnih pripomb na usposobljenost in dejansko odloče-nost 7K za neoblastniško vlogo v družbi. Pokazalo se je, da bo treba o tej temi še temeljito razpravljati. V drugi vsebinski točki dnevnega reda je konferenca sprejela stališča in naloge komunistov o problema- JAVNA TRIBUNA 0 GRADNJI SPOMDSSKEGA D0MA V KUMR0VCU Sreda, 4. aprila, od 19. do 21.30, predavalnica na pravni falAilteti, petdcset prisotnih študentov, trije predstavniki odbora za gradnjo spo-minskcga doma borcev in mladine v Kumrovcu, predsednik in še član vodstva Zveze mladine Slovenije. Poleg tega, da zapišemo, da je tri-buna bila, je skoraj nemogoče po-vedati kaj novega. Studentske mno-žice ostajajo pasivne, in kolegi iz 00 ZK na tekstilni tehnologiji so itak hoteli samo povedati, da se s filozofi in vsemi ostalimi, ki so sprejeli sta-lišča proti kumrovški gradnji, ne strinjajo. Vendar jim je bil izziv podan jasno, saj je njihova obsodba stališča proti Kumrovcu v bistvu funkcionirala kot določen pritisk na ,,subjektivne sile", torej na fakul-tetne odbore skupnosti študentov. Po vseh akcijskih odborih za prire-janje javnih tribun, za organiziranje demonstracij in še kaj - smo dobili še akcijski odbor za zbiranje pri-spevkov za spominski dom v Kumrovcu. Ta pa je očitno taka ob-lika dela, na katero pri organiziranih akcijah, kot je zbiranje prispevkov za Kumrovec, pobudniki niso nava-jeni. Tisti, ki so nasprotovali zbiralni akciji za Kumrovec, nikakor niso hoteli drugim onemogočiti zbiranja prispevkov, vendar pa je te prosto-voljne prispevke možno pobrati le na njihov račun. In zato se tu na-enkrat postavi fronta: kdor naspro-tuje Kumrovcu, je nujno sovražnik samoupravnega socializma. Tudi še tako pozivanje na možnost korist-nejše uporabe sredstev in politične atmosfere, ki jo zbiralna akcija po-skuša izkoriščati, ali pa na čisto ekonomsko logiko - vse to zadene na neko, navidezno konstruktivnost oblasti, ki se je odločila, za katere projekte bomo zbirali sredstva s samoprispevkom in za katere bomo iskali sistemske rešitve. Kajti štu-dentje bi se že enkrat lahko zave-deli, da itak nimajo stika s stvarnim življenjem in z neposredno proiz-vodnjo, in naj vsaj javno ne nergajo, če že morajo biti proti. Sicer pa študentje ne moremo sami spremeniti sveta. Potisnjeni ob zid, prisiljeni v nekonstruktivnost in kritizerstvo, lahko še kaj logično do-kažemo, lahko pišemo stališča, lahko prirejamo tribune in lahko zvemo, kako se generirajo dobre ideje. Ko bomo čez leto ali dve šli v Kumrovec, bomo lahko prenočevali v lepem spominskem domu in ne v skromni paaninski koči, kot je bilo sprva načrtovano. Bogatejši za to spoznanje smo po dveh urah in pol nehali razpravljati in odšli domov z zavestjo, da tečemo na mestu in dvi-gamo oblačke prahu, ki se potem spet počasi seseda. MLADEN SVARC TRIBUNA IN TISK0VNI SVET SZDL Tiskovni svet pri republiški kon-ferenci SZDL je po dolgem času spet za&edal. V prvi točki dnevnega reda je obravnaval realizacijo kon-cepta študentskega lista Tribuna. Pre Istavniki Tribune in 10 SŠ LVZ so s kratkimi, jasnimi stavki infor-mirali navzoče o dosedanjem delu in s tem dopolnili tiskani material (uredništvo Tribune je že pred ča-som poslalo tiskovnemu svetu več izvodov letošnje Tribune). Diskusija se nato kar ni mogla razviti. Molk je prekinil Mitja Ribičič, ki je najprej izrekel nekaj pohvalnih besed, nakar je prešelh kritiki. Ocenil je, da se Tribuna premalo ukvarja z zunanjo politiko s stališča neuvrščenosti, da bi se morala v tej smeri bolj angažirati in slediti pozi-tivnim prizadevanjem naših poli-tičnih forumov. Nato je poudaril, da Tribuna daje preveč poudarka tujim marksističnim mislecem, na domače pa pozablja. Slednji morda ies niso tako teoretično podkovani, zato pa so v praksi prehodili dober kos poti. Končno je izrekel željo, naj bi se Tribuna tesneje povezala z družbe-nopolitičnim organizacijami in da bi se na njenih straneh pogosteje po-javili naši ugledni družbeni delavci. Tako bi se mnogo bolj ustvarjalno vključili v sedanji revolucionarni proces, ki ga doživlja jugoslovanska družba. Ostali člani sveta niso imeli bistvenih pripomb k dosedanjemu delu. Dali so le tovariške nasvete, tu pa tam grajico, na koncu pa potrdili dosedanje delo in obljubili, da bo ti-skovni svet založil dobro besedo pri Tribui.inih financerjih. Vse je bilo zelo ekspeditivno; svet je prvo točko dnevnega"reda končal v borih dvajsetih minutah. Konec dober, vse dobro! RL SEJA10 RISK 4.4. 1973 V drugi polovici letošnjega leta republiški izobraževalni skupnosti primanjkuje za kritje že dogovor-jenega obsega osnovne dejavnosti 2,800.000 din, zaradi česa bo po-trebno samoupravno sporazume^ vanje. Člani 10 RISK so predlagali sestanek na republiški ravni, ki bi omogočil sistematično nadaljevanje dela v tej smeri. Hkrati pa so pouda-rili, da bo treba potencialnim podpi-snikom ob podpisovanju samo-upravnih sporazumov nakazati po-sledice, ki bodo nastopile, če ne bi bilo potrebnih sredstev za vzgojo in izobraževanje. Med drugim so raz-pravljali tudi o pripravah za ustano-vitev izobraževalne skupnosti za iz-obraževanje delavcev v gradbeništvu in izrekli pohvalo dosedanjemu delu. UVODNIK DA BI IZPOI^NILI SVOJO ZGODOVINSKO NALOGO PRI USTVARJANJU SOCIALISTIČNE DRUŽBE VNAŠI DEŽELI, MORAMO POSVETITI TEMU SMOTRU VSE SVOJE SILE, BITI KRITIČNI DO SEBE IN DO SVOJEGA DELA, BITI NEPOMIRLJIVI NASPROTNIKI SLEHERNEGA DOGMATIZMA IN BITI ZVESTI REVOLUCIONARNEMU USTVARJALNEMU DUHU MARKSIZMA. NIČ, KAR JE BILO USTVARJENEGA, NAM NE SME BITI TAKO SVETO, DA NE BI MOGLO BITIPRESEŽENO IN DA SE NE BI UMAKNILO TISTEMU, KAR JE ŠE BOLJ NAPREDNO, ŠE BOLJ SVOBODNO, ŠE BOLJ ČLOVEŠKO. (PROGRAM ZKJ) KOMUNISTIČNA REVOLUCIJA JE NAJRADIKALNEJŠI PRELOM S PODEDOVANIMI LASTNINSKIMIRAZMERJI; NI CUDO, DA SE V NJENEM RAZVOJNEM POTEKU NAJRADIKALNEJE PRELOMI S PODEDOVANIMIIDEJAMI. (KOMUNISTIČNIMANIFEST) FREEDOM IS JUST ANOTHER VVORD FOR NOTHING HAVE TO LOOSE. (JAMS JOPUN) VLADAJOČE MISLI NISO NIČ DRUGEGA KOT IDEJNI IZRAZ VLADAJOČIH MATERIALNIH RAZMER, V MISLI ZAJETA VLADAJOČA MATERIALNA RAZMERJAj TOREJ ODNOSI, KI RAVNO EN RAZRED DVIGNEJO V VLADAJOČI RAZRED, TOREJ MISLI NJIHOVEGA GOSPOSTVA. INDIVIDUI, KI SESTAVLJAJO VLADAJOČI RAZRED, IMAJO POLEG DRUGEGA TUDI ZAVEST IN ZATO MISLIJO; KOLIKOR TOREJ KOT RAZRED VLADAJO IN DOLOČAJO CELOTNI OBSEG NEKE ZGODOVINSKE EPOHE, DELAJO TO, KAR JE SAMO PO SEBI RAZUMLJIVO, V VSEJ RAZSEŽNOSTI, VLADAJO POLEG DRUGEGA TOREJ TUDI KOT MISLEČI, KOT PRODUCENTIMISLI, UREJAJO PRODUKCIJO IN DISTRIBUCIJO MISLI SVOJEGA ČASA; TAKO SO TOREJ NJIHOVE MISLI VLADAJOČE MISLI EPOHE. (NEMŠKA IDEOLOGIJA) SLIŠIM, DA ME OBTOŽUJEJO, ČEŠ DA RUŠIM USTANOVE, V RESNICI PA NISEM NE ZA NE PROTI USTANOVAM, HOČEM LE ENO . . . ZGRADITI BREZ STAVB, PRAVIL, SKRBNIKOV EN BREZ TOVARIŠI. VSAKEGA DOKAZA USTANOVO ISKRENE lJUBEZNI MED (WALT VVHITMAN) upravnega odbora sklada za štipen-dije in posojila RISK-a. Glede sofinanciranja izgradnje študentskega paviljona v Mariboru so sklenili opozoriti skupščino SR Slovenije. Le-ta je v imenu RISK-a obljubila investicijo v vrednosti 625 tisoč din. Lahko je vzeti, če imaš. Toda če RISK-u primanjkuje fi-nančnih sredstev za kritje celotne osnovne dejavnosti, rnu res ne gre nalagatitakihbremen, za katerega pa ne nazadnje tudi ni poklican. NM VESELO POTOVANJE DELEGACUE 10 SŠ LVZ 30. marca zvečer smo odšli iz Ljubljane in smo se vozili, vozili, vo-zili... — do Sarajeva. Tam smo se ustavili in se pogovarjali. Namreč s predstavniki Zveze študentov Bosne in Hercegovine. Namreč mi: Tomaž Kšela, Jože Korinšek, Boris Muževič in Marjan Pungartnik. Teme razgo-vorov: cilj - zbliževanje dveh repu-bliških in univerzitetnih centrov; medsebojno delo; reforma visokega šolstva, delo specializiranih organi-zacij, SLO, delo študerrtske organi-zacije, maiksvzgoja in marksizobra-ževanje, organiziranje v luči resolu-cije 3. konference ZKJ, realizacija ustavnih amandmajev, realizacija amandmajev, študent prorektor, fi-nanciranje visokega šoktva in infor-miranje. Dogovorjeno sodelovanje. Odpotovali. Bili na toplem, lepem, visokem in Skadarskem. Pripotovali v Titograd. Tam je študentov toliko kot v Mariboru in so žalostni, ker imajo še manj prostora. Spet smo se pogovarjali. Naša stran se ni spre-minjala, na diugem koncu komuni-kacije pa so bili voditelji ČG štu-dentske organizacije. Cilj isti, drugo pa: realizacija stališč in sklepov re-solcuije tretje konference, razvoj visokega šofstva, študentski stan-dard, informativna dejavnost, delo specializiranih organizacij. Potem spet potovali. PrisH preko strmih hribov v Prištino. Tomaž je bil jezen na Kosovski božur (hotel). Naša stran razgovorov ista, druga pa dele-gacija Zveze študentov Kosova. Glj isti, enotnost reševanja in interesov. Drugače pa: študentski standard in socialna politika, reforma visošol-stva, akcent za marksizobraževanje, družbene in vzgojne organizacije (specializirane organizacije), druž-beno in politično in interesno zdru-ževanje študentov, izvajanje študent-skih amandmajev, dogovor o nadalj-njem delu. Obiski pri kulturnikih, ferijalcih, v menzi. Uspel obisk. Mi smo potem potovali od Prištine do Ljubljane. V Beogradu smo videli nckaj znancev (jaz Remzo in Milu-tina), se pogovarjali o Idejah. Ampak časa je bilo zelo malo. Tako smo hiteli! Prihodnjič bo temu posvečena oela stran. MP STALIŠCE 0 UDELEŽBI PREDSTAVNIKOV JUGO-SLOVANSKE MLADINE NA DESETEM SVETOVNEM FE-STIVALU MLADINE DSf ŠTU-DENTOV Na svojem sestanku, 27. marca, je fakultetni odbor skupnosti študen-tov filozofske fakultete med drugim razpravljal tudi o 10. svetovnem fe-stivalu mladine in študentov, ki bo v Vzhodnem Berlinu od 28. julija do 7. avgusta. Po daljšem pogovoru je fakultetni odbor enoglasno sprejel stališče, da bi bila jugoslovanska udeležba na tem festivalu povsem neprimerna, in sicer iz različnih raz-logov; 1. Prvi pomislek se je zbudil že pri oceni predračuna, ki ga je sesta-vil jugoslovanski pripravljalni ko-mite. Na festivalu naj bi namreč so-delovalo kar, š e s t s t o delegatov iz Jugoslavije. Skupni stroški naj bi znašali (pred devalvacijo) 472 starih milijonov. Ne samo, da je ta vsota v današnjem gospodarskem trenutku Jugoslavije nevzdižno visoka, prepri-čani smo, da bi se lahko ta denar neskončno koristneje uporabil v na-tanko iste namene, kot jih prokla-mira 10. svetovni festival. Festival naj bi namreč potekal pod parolo Proti imperializmu za mir in prija-teljstvo v svetu. Tako bi festival po-menil močan udarec svetovnemu imperializmu in nesebično pomoč vsem tlačenim narodom sveta. Fa-kultetni odbor je trdno prepričan, da bi lahko pol stare milijarde name- -nili direktno žrtvam imperialistične agresije, ne pa da jih razmetavamo za nekakšen politično reprezen-tativni spektakel. Naj navedemo samo nekaj predpostavk v predra-čunu: Propaganda: 29 milijonov; plača za sekretarja pripravljalnega komiteja: pet milijonovin po];stro-ški za njegovega namestnika in po-močnika: osem milijonov tristo ti-soč; reprezentanca: osem milijon in polj žepnina za naše udeležence: 43 milijonov; umetniško-kulturni pro-gram 52 milijonov itd. Le težko si predstavljamo, kakšno korist bomo imeli od teh razmeroma precejšnjih količin denarja ljudje, ki živijo in se borijo proti inperializmu, pa naj bo to v Aziji, Afriki ali Latinski Ame-riki. Zato fakultetni odbor še enkrat predlaga, da se ta denar, če je že zbran, podeli na drugačen, direkten način. 2. Vendar pa je finančni problem le ena plat vprašljivosti jugoslovan-ske udeležbe na 10. svetovnem festi-valu. Politično vprašanje je najbrž vsaj tako pomembno. Festival je kot že rečeno, organiziran pod naslo-vom borbe proti inperializmu. Ven-dar pa je že med pripravami prišlo do ostrih sporov med državami, morebitnimi udeleženkami. Ker so afriške države menile, da njihovemu boju ni bil dan ustrezen poudarek, so sklenile ob istem času organizi-rati panafriški mladinski kongres v Tuniziji. Prav tako je bilo kljub pro-testom sklenjeno, da se kongres ne bo ukvarjal s probiemom Severne Irske. Fakultetni odbor skupnosti študentov filozofske fakultete meni, da jugoslovanska mladina ne more in ne sme pristajati na definicije imperializma, ki bi ji jih vsilile druge države in drugačne ideologije. Jugo-slovanska mladina ne more in ne sme pristajati na logiko, da se neka-tere imperialistične države in nji-hovo nasilje obsoja, o drugih pa se nepošteno molči. Ob tem je potreb-no spregovoriti tudi o zgodovini sve-tovnih festivalov. Deveti svetovni fe-stival je bil namreč že leta 1968 in je minil v ostrem spopadu med če-škoslovaškimi predstavniki in med delegati držav ,,socialističnega" bloka. Neposredno po festivalu je sledila agresija na ČSSR, in zato iz previdnosti pred neljubimi polemi-kami festivala pet let ni bilo. Sedaj pa naj bi že prišel čas, ko bi bili neprijetni dogotki pozabljeni. Jugo-slovanska mladina na tako logiko se-veda ne more pristati. Fakultetni odbor je prepričan da naš^ mesto ne more biti na spektaklu, ki je v svo-jem bistvu samo potrjevanje politike določenega političnega bloka in slu-ži samo kot orožje v boju proti dru-gemu bloku. Boriti se moramo proti vsakemu imperializmu, pa naj bo obarvan s kakršnokoli ideologijo. FO SŠ FF KATEDRA V LJUBLJANSKI BANKI 2i: MARCA 1973 Tega dne je bila v LB ob 18. uri prva letošnja katedra, ki jo je organi-zirala komisija za katedre na eko-nomski fakulteti. Štirje predstavniki LB so najprej povedali nekaj sploš-nih podatkov o LB, njeni poslovni politiki (zlasti o stanovanjskem var-čevanju, hranilnih vlogah ter deviz-nem poslovanju) in o uveljavljanju samoupravnih sporazumov ter druž-benem dogovoru na področju banč-ništva. Nato je sledila skoraj uro in pol trajajoča diskusija, v kateri so študenti postavljali vprašanja. Naj-več so se zanimali za stališča LB o mfladji ter za ukrepe LB za njeno zmanjšanje. Vprašali so tudi o inte-gracijskih procesih v bančništvu in o mnenju LB o diplomantih eko-nomske fakultete. Katedre se je v sejni dvorani LB, v kateri je prostora za 85 ljudi, udele-žilo 50 - 60 poslušalcev. To je kar zadovoljivo število, ker je LB o ka-tedri obvestila vse svoje štipendiste in je bila zato udeležba študentov EF zelo majhna (prevladovali so štu-dentje drugega letnika, v katerem se predava predmet o bančništvu). Ve-deti je treba še, da je bila to prva katedra s predstavniki kake banke. Boštjan PETAUER IDEJNO RAZČIŠCEVANJE NA LJUBLJANSkI UMVERZI (nadaljevanje iz prejšnje številke) \ 1 Jože Kršsnar: Postavlja se vprašanje tehničnih znanojsti\p sa^f|f?^res nevtralne, čsto pozitivistične. Če se na univerzi učimoisarnp naštevatTneka dejstva brez ieoretičnega ozadja, potem diplomanti po mrajučnem študiju ne morejo videti nekega projekta v širši luči, ne le iz svoje Ahroke. Postavlja se vprašanje. kakšna je ta angažiranost v stroki in ali je sploh'ltogoča angaži-ranost profe-orjev v njej. Ali kiiteriji za izvolitev profesorja>JwnKyy)«fora(; gočajo neko družbeno angažiranost zunaj stroke? Le-ta je preMvsei^^^uia od statusa, Ki ga ima\univerza v družbi, rnanj pa od stroke in itudenj^Mfc družba potrebuje take strokovnjake, ki so tako usmerjcni, kot sih dane^^M očitno zado\ oljna z njimi, potem si res ne moremo predstavljati tSke s^PB; ki bi bila dmžbeno angažirana. Če se odločimo za to, da se jedagpski in znanstverji j roces čimbolj združita, potem sta lahko pedagoški i 1 znanHveni proces, fcjrtianes prevladujeta na univerzi, merilo za neanga^! anost. Tittft1 predavaqB|amo preverjenih dejstev bi pripeljalo zopet do^poaitiVjzma. Boris THiževič: Kolege na FSPN bi morali opozoritL/da š^ taktvjiroka in demokratičim razprava ne bo razrešila tega problema^ira celi iiaiiverzi>Razre-šitev z novini konoepti je mogoča samo na kompictno drugačni univei^| Kompletno irugačne družbe si ne moremo ppvoSSiti, lahko pa\i kompj^^M drugačno iiiiverzo. Temeljito moramo^pieverja|i vse dosedanje napŽre^B reformo univ.rze. Mislim, daj&e-iilTirkativne spr^membe v jugoglovanskem študentskcm tisku pajajjjajer^z nejasnimi razmišljfcnji o revolucioi\ir*inju h verze, ne da pa-^efz njih potegniti kake konkretne možnosti za fadikaflfll spremembo. ,^^^dp^^^gg^|^^J^^u|(tjbkni> za demokratično in javno razpravo. S tem se opravičujemo, da lo m nekaj nedemokratičnega, nismo pa postavili vpra-šanja. v kakšnih reiaciph družbeno poiitične moči se to dogaja in ali to pro! inuranr.) .'¦uuarcnu vfucn, u:t lo vum uu kuiikicuic iii uinivciic \prfiiu.1 mue odnosov. Ne zahtevam, da stvar razrešiš ti, toda povej, kaj naj bo ta bistvena sprememba. Boris Muževič: Konkretno to pomeni, da se lahko univerza kot jožefinski sistem odnosov razreši tako, da se ob njo postavi univerza družbe, delavska univerza. Univerza, ki bo s svojo odprtostjo in neposrednostjo razbila zapr-tost naše univerze, da pa bo povezana z družbo tako po kadrovski struktuii kot po . . . Mislim, da je to odgovor na tako vprašanje. Marjan Pungartnik: Torej, kaj to predpostavlja? Recimo spremembe ali tako imenovano reformo nekega izobraževalnega procesa. Danes je bistveno zagotoviti opismenjevanje, možnost šolanja za vse, da ne bomoimeli takšne -stopnjs -kulturnega tdiotizmu. Zaiadi bescde nc bi odklanja.ii konkrctne sj^re-membe. Brez konkrctno zahtevane spremembe ne bomo rtf?camor pnlH. Dokler pa bo ostalo sarno meglcno — največja žalost je, du ti govoriš o tem ravno tako megleno ... Muževič: Po mojem j aj govoriš prosvctljenstvo. Pungartnik: Tudi pros\\ lijenstvo ima revolucionarno vlogo. Muževič: Drugo pa je, ali smo jasno opreuc :ii. da ]& to tevolucionarna akcija, ne pa reforma. Ttk^aaMaalnuukMBaiik«. Zato sprn tolik^nestrpen do vprašanja ref< ^ r r^ rze. Grc mi za to, kf] se za/fem skriva, liaj pod tem počenjamo. Io pa js. šc kako reformiranje.jln, kojt je rekel Pavle;Hyiiverzi-tetna reformacija. ^. I i ^^-»"* Marko Gfc»bevnik: Mislim in bojim se/da^jno ris na pragu kampanjskega pritiska,||fflaterega želim, da bi bil korrfroat^fflja. To je krivda tistih, ki zdaj stvar vodBBToda jasno je tudi, da je na\zaq« f™™^™\ pravice stvai razifesiti/ro^ tnislim, da je fo neka osnova že Mveče funk/fe in pogoj i^iega razšijjenja. S tem bi bila odprta možnost konfrontacija^ia fakulteti, M^daj^ni mcigoča. Malo po naši krivdi, malo po Jcrivdi pedagošRih delavcpOLjlo pa tv^no krivdi tega, kar je Muži prej/rekel - zejebahe jožefms^^iverze^lA) povem, da je debata samo o iakih napakah nesAiselna. f^^^t^gjtls^n^ reforme. / V J^y^*^j^* A Kršinar: Zaprtost univer/e je pogojena tudi s ywMKtftjem.-"xu jemo-bletn interdis.ipliniranosti \p\ nekega širiegapri^tbfM^problematikj. \ Boris Vedlin: Dodal bi/še nekaj k idp^rftsti študija. Na tehničnih fq)kul-tetah je probicm preccj bd^pereč kot na flružboslovnih. Edea od prii^erov je rektor Gruden. Poznam stanje-j»ajiziki, tam jt na odscku za fiziko ogf vseh učiteljev komunistov samopekt asistertOo marksizmu profesarji mei^jo, da je to pač nekaj, kar je od-Boga dano in zj&to potrebno To pa je absurdno, da za FSPN poudarjamo, dk ni politična/na dragi strani pa odstavljamo štiri profeiorje. Problem je ireba zajeti širŠe, kajti če bomo nadaJjeyali s tako prakso, kot jc na FSPN.phko kmalu zapremo univerzo. ~^ ^ Kšela: Pogovorili srrlo se precej **• govorili. Prediagai bi, 10 SšLvZ. l/redništvo in uprava 61000 -fcjubljaud, TJg looluuie 1/1] - 86i Telet>n 21-280. Tekoči račun 50101-678-47420. TiskStiskar^i LjudA pravi(ja v Ljubijani. Lctna naioč-nina 25.00 din. Poštnii^piačarti v gotBni. Rpkopisov ne vračamo. Opro-ščeno temeljnega davka na promet po pBtojnem sklcpu št. 421-1/72. UREDN1 Vl^^jjpdo I^Bvec obro. »¦ ¦ ¦ diizpustimo. Muževtč: Kolir ran, bo ta mesec na FSPN okrogla miza o znanosti in ideoiogiji. xcr je to lsto, kar mislimo organizirati mi, naj gre nekdo od r.as tja in se dogovori. KšeljfcJ^^ n11 Al> v- •—^- ~™'«.-.-.-->i; — .^. .em o fakultetnih pro-blcmi h MHj^HBt'¦ P'.ing^^ffl^^^ , r • rRo. ki imajo v končni posledici namin, ia nekoga razgiasijo za marksista rn nekoga za nemarksista, jih moramo zavrriti. Lahko bi zahtevali, naj bo ta razprava javna in da neka zaprta skupinA ni more metati ljudi s fakultet. Ne moremo pristati na to, da je družbena angaziranost profesorjev videti kot izpit iz političnega obnašanja obizpltu iz iuoise, '*Jp*j6da: Na/sd^to ustrezno formulira vsklepih. STALIŠČEAa GA JE SPREJEL IO SŠ LVZ NA SEJI 23. MARCA 1973, O ifRAŠANJU IDEJNEGA RAZČIŠČEVANJA NA LJUB-j^^SMJUNIVERZI ^^t*- Nai yniverzi je potrebna ncnehna idejna borba, in vsako idejno kom-fcftpiisa^vo je nasprotno marksističncmu izobražcvanju ter socialistični ^Kougfa1 i angažiranosti študcntov. To mora biti stalcn proccs, ki mora poUHčati j ivno in odprto prck razprav, okroglih miz, polemik, v strokovnih ,L«*ft)pi.sih tcdno z možnostjo, da sodclujejo vsi pnzadcti in kvalificirani. 2. Memrfr^da jc izraz idejno razčiščevanje za idejni boj nesprcjemljiv, ker gre/v iq^jrWi boju za argumentirano razpravljanje, ki mora biti del vsak^ga resn/čnegXznanstvenega in raziskovalnega procesa in ne sme biti tuj oobeni visoKošobkiiftmtuciji. Idejno in politično je potrebno razčiščcvati ¦^crat, ko gre za znanosiMci lma svojo osnovo v centru politične moči, ne pa Blfcbi. ¦ 1"*^ f \ Kad*rkoli se govorilo sprcntMnttLJconcepta katerekoli od visokošolskih ustairov, sfc mora to delafti javno, hkratip3*morajo govoriti o tcm vsi za to pristojfcu forumi (PZS, ^tudijske komisije, uruverztRtni svet, študentske in druge or^nizacije itd.)./_____________________ ¦¦¦^^¦^¦¦^¦^^^¦(¦mPIBsimalno vključiti tudi štu- den!ie^^^^^^^^^^^^^^^Hppfotes«}rrOcenjcvanja družbene angaži- ranosti^j^^^^^^HH^HHBpentov si ne morc privzeti nobena zaprta 1 ¦'¦¦•* ^^^^^^^^^^ctnbno, da so razprave javne in da v njih tjC. SP(^«ČILO UREDNISTVA * \ - »Jmdenf&^^StrjfctrBučarju se opravičujemo, da smo ga v prejšnj štoUlki (ik pd) podpisali kot avtorja članka NEKAJ INFORMACI. tX|POLITlCNI SITUACIJI NA FSPN. Zaradi malomarnosti ured mstva je tfpadlo pojasnilo, da je to diskusijski prispevek, ki ga j< flcer napfeal on, vendar ga je IO SŠ FSPN posredoval IO SŠ LVZ zj razpravo/o problemih idejnega razčiščevanja na Ijubfjanski univerzi in je ta^o to stališče nekako tudi stališče izvršnega odbora s FSPN IO SŠ/LVZ nam je informacijo, ocenj/eno kot subjektivno, odstopi z namenom, da se javno pogovorimo o vseh teh vprašanjih, ne p< da pomirjevalno taktiziramo z zaprtfrni sejami, z nezaupanjem ^ študente, v osebni korespondenci itd. V času, ko glasovi politikov in vojakov bobneče odmevajo po vseh medijih, jih množice slišijo, čeprav si zatiskajo ušesa. Vendar srečujemo ljudi s prsti v ušesih samo v kankaturah. Zdijo se nam nekako nepraktični, zagnani le v to, da ne bi slišali. Ujeti vase, ko zamujajo edinstveno priložnost uživanja v visokem stilu, odličnosti in paradnosti teh glasov. Pregnani v lastno luknjo, ker grejo mimo njih tudi vsi ostali, tanjši in tišji zvoki, katerim se z zatisnjenimi ušesi pač ne da prishihniti. In če začnete celo Tribuno brati na zadnji strani, v upanju, da si boste prihranili deklarativnosti za desert (čim krajši - tem boljši), ste se danes ušteli: govorili bomo o tišjih in senzibilnejših zvokih. V mesecu aprilu zateenjenega leta 1973 bo na filofaksu že tretii študentsld Vem, da tisti privzdignjeni paradnouvodniški slog ne ustreza pisanju o dogodku, ki združuje skoraj vse tokove študentskega kulturnega gibanja, vem, da se ne prilega tekstu, kl naj bi bil pojasnilo tistim, ki o maratonu nimajo pojma, povabilo ustvarjalcem in drugim udeležencem in še razmišljanje o tokovih tega dogajanja, kot se tudi sam maraton ne bi smel izpriditi v bombastično in verbalno manifestacijo. Zakaj kljub temu rdeča stran, poudarek, čeprav ne gre za mednarodni sporazum ali devalvacijo? Kadar govoiimo o senzibilnosti umetnosti (vseeno katere), o njeni vlogi glasnika bodočega mišljenja in občutenja, imamo največkrat v mislih preteklo in ne sedanje umetnosti, tisto ,,klasiko", ki se je v svoji prihodnosti verificirala in izkazala za tako. Kljub tej preverjeni Jastnosti" umetnosti pa smo do sočasne, zdaj nastajajoče umetnosti še posebej ostri in kritični, pravimo, da nas ne ,,prepriča'\ da jo ubira po svoje, da si umišlja svoj svet, ki ni tudi naš itd. Starejše generacije jo obsojajo, današnje pa je ne branijo. Zato se zdi, kot da se ji ne mudi med bralce, gledalce, poslušalce, in zato ji, čeprav je nekje tukaj, ne pristavimo zibelke, je ne pozdravimo med nami. In če je res, da so kotišča spontanega in nelegaliziranega dogajanja študentske kulture med nami, je treba najti le prostor in atmosfero, v kateri bodo lahko zazveneli njeni tanjši in tišji zvoki. Tam, kjer se učimo za jutri, se pojutrišnje tudi pogovarjajmo, igrajmo, mislimo. Maraton ni le maraton — kopičenje (drugače, čez leto) med seboj nepovezanih kulturnih dogodkov v enem samem dnevu, napolnjenem do roba; zato organizacija maratona ni le selekcija literature, glasbe, filmov, projektov po nekem fiktivnem kriteriju študentske kulture ali po merilu poprečnega okusa študentov. To bi bilo na eni strani enostavno, na drugi pa ne bi upravičiio maratona kot celodnevnega dogajanja na enem in istem mestu. Smiseinost nečesa takega, kot je maraton dogajanja, je zdaj, v tretje, po izkušnjah prvih dveh, treba iskati v še večjem poudarku na tistem, kar en sam prostor kot okvir vsega dogajanja omogoča in ponuja: PESNIKU, DA PRUEGNE GLASBENIKA VIGRO SVOJE BESEDE, OBEMA SKUPAJ, DA SE ZNAJDETA V DOGAJANJU GLEDALIŠKEGA HAPPENINGA, SKUPAJ Z LIKOVNIKOM IN NJEGOVIM VIZUALNIM PROJEKTOM TER MNOŽICO PRISOTNIH. Ta možnost ni diktat prostora ali ambicioznost organizatorjev, saj bi se navsezadnje lahko vsak zabaval po svoje, ,,cirkusanti" in ,,pubiikum'. Sodogajanje besed, zvokov, gibanja, oblikovanja pro-stora in sponatanih projektov se ponuja v koraku naprej po poti nove, neinstitucionalne, raziskujoče umetnosti in kulture. Šele, ko bomo videli in občutili, kako današnja ^tudentska kultura zveni sočasno in kot celota, jo bo možno spet na novo opredp|:f5. in vedeti za njen sedanji utrip in njeno težo \ današniem trenutku. Zaradi iutriSnjega. ouSAN R __ (nekaj materialnih dejstev o značaju moje svetovnonazorske orien- 1. Telo in duh sta eno. Človeško bitje je univerzalna monada, samostojno rojstvo, življenje in smrt. 2. Odkar so spermatozoidne zvezde z oceanskomodrega sumer-skega dna neba zadrle svoje nevidne igle univerzalnega ritnia v gole-ga belega človeka, je vzpostavljena vesoljna korespondenca. Meglice, minerali, vodovja in celice so spojene v enotnosti evolu-cijske dialektike rojevanja, žarenja in ugašanja. Svetloba Venere je ogenj Marsa; oba skupaj pa sta dan in noč človeškega življenja. 3. Enotnost fizisa in psihe je vesoljno načelo ŽIVLJENJA. 4. Končane so faze aristotelovsko-ptolomejevsko-kartczijanske epohe. Živimo v postdualističnem času. 5. Materializem je uničil iluzionizem ,,idejnega", preoblikoval je darvinistično-evolucionistični sentimentalizem opičje družbe. 6. Dialektični materializem je edina ukročena misel, ki ni v na-sprotju z vesoljnim načelom (točka 3) niti z vesoljnim korespondi-ranjem (točka 2) in je edini, ki lahko zvesto in koristno služi iniverzalni monadi, ki se imenuje Človek (točka 1). 7. Temeljno načelo enovitega človeškega bitja je zvestoba nje-govi erotični dimenziji, pravzgibu vsega živega, gibajočega, kro-žečega, gorečega, bruhajočega. Erotika je hiša univerzalne monade. Erotika je edina še ne odtujena dirrienzija človeka postdualistič-nega obdobja zgodovine mlečne ceste. Je hiša biti in orbita bivanja. 8. Zakaj prav erotika? Kaj je v erotiki takega, da je edina zmožna ohraniti in varovati in hraniti integriteto človeka. njegovo univerzalno razsežnost in ko-respondiranje z univerzumom? Zakaj je prav erotika človekova pot nazaj k zvezdam, irl zvezdno žarenje človekova erotična želja? 9. Ker ne priznavam nikakršne oblike dualizma (niti dualizma dneva in noči), ker mi načelo dialektičnega malerializma ne odtu-juje mojega lastnega telesa. moje HIŠE, moje domovine, planeta popotnika, sanjarjenja pod žarečimi, nemimi in ledenimi zvezdami. prav lako polnimi vsega živega, rojevajočega in umirajočega, lahko polno živim le sam iz sebe, v večni povezanosti z vsem, kar je bilo, kar še bo in kar je . . . EDINI VRELEC SVETA SEM! 10. Erotika je identifikacija s svetom, z zgodovino mirjade slik. misli, sanj, želja. ki se spreminjajo v podobe, in podob, ki sc pre-livajo v misli. Erotika je logika slikovitosti človeškega bivanja. 11. Erotika biva. Je človekova temeljna razsežnost, substanca, ogenj, računalnik, falus, vagina. Erotika ni ne gospostvo nad tujimi monadami niti ni prisvajanje večjih, lepših ali rodovitnejših monad. Vse to je preprost imperializem. Erotika je univcrzalna energija človekove realizacije pod zvezdami, nied njimi in na njih. Je abso-lutna substanca celovitega človeka. 12. Ker živimo v postdualističnem obdobju svctovnc zgodovine je vprašanje erotike internacionalizirano. Je brez omejitev. osvo-bojeno vseh podvprašanj o resnici, laži, dobremu, zlu, morali, pra-vici. zmagi, porazu . . . Princip erotike uničuje vse dosedanje plato-nistične katakalizme in prekucije. 13. Edina revolucija, ki še traja in ki bo še terjala svoja nilada trupla in sveže, neutolažljive grobove, je erotična osvoboditev člo-veka revolucionarna preobrazba histeričnega bitja, ki je še vse po-topljeno v inrak srednjega veka in somrak pozitivizma. 14. Erotični princip bivanja je človekov najpopolnejši organ. instrument, s katerim se udeležuje svojega bivanja v svetu in prek katerega tudi svet najde vanj. Center erotičnega instrumenta v člo-veku je v t. i. erotični mreni, v katero je ovito živo človekovo meso. 15. Erotično bistvo človeka pomeni, da se človek v vsakem trenutku svohega trajanja, življenja pod zvezdami, zaveda sebe, svo-je vloge, funkcije, opraševanja, oddajanja toplote, tvorjenja kislin, pisanja pesmi, pisem in govorov. Pomeni, da človek lahko v vsakem trenutku realizira sebe popolnoma, brez travm, shizofrenij, in para-noje, ki ga spreminja v divjad, božanstvo, v zvezdo, komet, meglico; v neskončni falus univerzalnega občevanja. Pomeni, da je v njem spravljena neskončna ljubezem do vseh ostalih univerzalnih monad (kar pa nima nobenega opravka s t. i. humanizmom, altruizmom in kar je še takih dualističnih mej) in da lahko v vsakem hipu uporabi svoje zunanje in notranje telo kot univerzalni, neizrabljivi in večno trajajoči (v času iztekanja med rojstvom in smrtjo) potencial socializacije. Pomeni. da se v obdobjih relativne oddaJjenosti, osamelosti, izlo-čitve od ostalih monad lahko v hipu z njimi poveže, združi, da občuti njihovo gorenje, trpljenje, zvezdnatost ... Da z njimi občuje. 16. Eksploatacija in realizacija erotične substance je edino mo-goče človekovo udeleževanje sveta in delovanje v njem. Edino v tem dejanju človek resnično presega svojo histerično. familiarno (dualistično) pozicijo. Mora jo preseči. presekati niora njene po-sušene. uvele korenine, kajti če mu to ne bo uspelo. če se bo plašil krikov žrtev in mlade krvi, bo ostal ahistorično bitje, žival, žrtev dualistične karaklizme in njenih shizoidnih prekucij, ki ga bodo zasužnile, mu sprale možgane in ga nemega ter slepega pofukale kot mlado in nevedno žrtveno jagnje na žrtveniku pijanskemu idealizmu na čast. In tako ne bo nikdar postalo jagnje. ki odjemlje grehe dualistič-nega sveta . . . IVO SVETINA Forum in ŠKUC prirejata razstavo. Kdo bo razstavljal in kaj bo razstavljal? Kdaj se bo razstava začela? Kakšna razstava bo to in kaj bo? Začela se je že, ve se tudi, kdo bo razstavljal in kaj bo razstavljal, nemogoče pa je povedati, kaj razstava bo in kaj bodo predmeti kot eksponati. Preprosto bi lahko rekli, da je to razstava predmetov, ki jim študentje namenijo funkcijo estetskega predmeta v svojih sobah; razstava slik, plakatov, skulptur, zanimivih in nezanimivih pred-metov; lahko bi jo imenovali razstavo notranjščine študetskih sob, lahko bi rekli, da je to razstava specifične kulture bivanjskega raz-položenja, ki se poraja v študentskih domovih. Imenuje se Notri-bišn 73. Začel se je tisti trenutek, ko smo začeli zbirati predmete, nadaljeval se bo, ko jih bomo spreminjali v eksponate, ko bodo postali ti slučajni predmeti del razstave; Notribišn 73 je nasilno vdiranje v intiino, v zaprt privaten prostor, in pristajanje te privat-nosti, da postane nekaj abstraktnega, da postane delček predmeta javnega ogleda, da se združi v svojevrsten hepening, med drugim je Notribišn 73 srečen splet okoliščin, k: ga omogočajo, ki omo-gočajo vsakemu, da razstavlja in da je obenem pozoren gledalec, in še mnogo več, mnogo več. Razstava se je že začela in predvidoma se bo nadaljevala od 18. do 25. aprila. BM Oj, kako prebajno znajo žene pestovati svoje junake, ko se le-ti priklatijo iz hudih bofev v njih naročja! Ob misli na žene odpove sleherni sistem, ki velja sicer ob vseh mislih. Ženska je, če rečemo kar na hitro, visoko, v bistvu blago bitje; moški pa je nasproti njej nekaj večno nedokončnega, neizdelanega, nekaj silno zbe-ganega na tem svetu. Še bolj na-tančno se moramo ta čas vsi vprašati: Kdo je ženska tega sveta? Kaj je ženska tega sveta? Vprašati se, ali v družbi s čisto kulturno avantgardo, kot je socialistična, biološka defi-nicija ženske še nosi socialno težo. Politična oblast v naši družbi bi morala imeti žensko nrav, ne pa eksperimentatorske; seveda ni važno, kakšnega spola bitje zdaj sedi za volanom in nas šo-fira skoz zgodovino, saj po-znamo agresivne in represivne družbene sisteme, ki fih vodijo prav Ijudje z ženskim spolo-vilom. Važna je nrav. Družba bi morala biti blaga do svojih ju-nakov, pa vendar v nobenem primeru pristranska. Junaki bi se vedno klatili po svetovih, ko bi jih na smrt ranilo, bi jim družba vlila poguma za nove pohode, kajti napredku se tudi matriarhat ne sme odpovedatt Matriarhat je fin. Ne smemo pa pristati na kakšen čebelji matriarhat, kjer je matica samo tovama in ne gre čast in slava njenemu videzu, ta gre njeni vsebini. To so zelo zapletene vezi, a šele socialističm samo- ,,Hotel sem napraviti igro iz zmede, iz nebogljenosti, iz odpad-kov, ostankov, trivialnih, banalnih, ušivih koščkov nekih ,prejš-njih' resnic." (D. Jovanovič v Gledališkem listu) Imamo tri elemente: A, B in C in običajno je, da se A veže z B-jem. Popolnoma samoumevno je tudi, da se A veže s C-jem, vendar na škodo B-ja, saj je zveza med njim in A-jem taka, da ima značaj pripadnosti, zavezanosti. Ko je davno tega ta shema dobila svoje mesto v človekovi zavesti in še kasneje cenzurno kartico ideo-logije, je postala produktivna shema umetnosti; produktivna na čisto poseben način, da namreč omogoča določeno zvrst, ki ji pravimo komedija. Kaj je najprej aktiviralo opisano strukturo, lahko domnevamo: verjetno je bUo to odkritje, da je v okvim komedije mogoče soočiti oba odnosa: A-B in A-C. Shema, v kateri je en element ženska, dva pa moška (ali pa narobe, seveda), je izredno trdoživa: z različnimi spremembami se je ohranila do danes. Še vedno najdemo na kupe poskakujočih pajacev, ki bi nas radi razveselili s prikazovanjem zdavnaj mrtvih stvari, kakor kaka voščena maska ter plesniva obleka bogvekdaj umrlega aristokrata. Pa vendar je ta shema lahko tudi še zelo živa. Nove in nove možnosti odkrivajo v njej dramski pisci. Vse kaže, da je v okviru slovenske literature po res dolgem času (upam, da se ne motim, čeprav mlad človek dostikrat rad odkriva novo tam, kjer starega ne pozna) komediji spet živo udarilo srce. Po neskončnih variacijah na Cankarja je nastopil Dušan Jovanovič. Vžgal je z Znamkami in Emilijo, zdaj pa je v Mestnem gledališču ljubljanskem na sporedu njegova komedija Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali Tuje hočemo — svojega ne damo. Ko se je v igri zgubilo čisto veselje nad tem, da se lahko ena ženska speča z dvema moškima, jsta komedijo - temu sicer ne uide nobena književna zvrst - pojahali psihologija in morala. Resnični V DVANAJSTI ŠTEVILKI PESNIŠKIH LISTOV ima svoje pesmi BOGDANA HERMAN kupite jih lahko v vseh knjigarnah kar jih je ustvarjalci govorijo per negationem, njihovi nasledniki paberkujejo per positionem. Iz nevarnega, pa ravno zaradi te ne-varnosti pri-vlačnega prostora pridemo tja, kjer ima vsaka beseda svojega vo-diča, ki pa je na žalost tudi policaj. Mi se takim varnim komedijam lahko smejimo — blizu pa ne moremo; režimo se jim kakor opici, ki za mrežo kletke lupi svojo banano, zraven pa čutimo, kako se od nas do dela vleče najhujša institucija; institucionaliziran odnos. Če je človek upravičen in če so dejanja upravičena, če je točno do-ločeno, kaj in zakaj je vredno smeha in kaj usmiljenja — komu, čemu bi se le smejali! Tričleni soodnosnik Dušana Jovanoviča je prevzel nase sodbe, ki so bile prej prepuščene gledalcu. Sam na sebi ni popolnoma nič smešen, elementi so isti kot pred toliko leti. Tisto, kar ustvarja komiko, je način mišljenja jun?.kov, opredeljevanje do dejanj, nji-hova privatna nadstavba. Ljudje in dejanja niso smešni sami po sebi, niti ne v odnosu do drugih dejanj in ljudi. Smešna je refleksija, vsa psihoanalitična, moralistična, pogrešno modna in ne vem, kakšna še krama, ki jo rogonosci in njihove ženske vlačijo za sabo, da bi opravičili ter ovrednotili svoje početje. Vse, kar bi gledalec lahko uporabil za morebitno razlago in tako uničil kategorijo igre, je onemogočeno, ker je predmet igre, torej igrivo in neresno. Vsa manipulativna in manipulirajoča šara, od Antene do volilne skri-njice in mrliškega vozička, bega pod plaščem nekakšnih vrednot, vse ima svoje kritje v visoko priznani mašineriji. Skrivanje pa je možno, dokler gledamo s piedestala posedovanja resnice. Sestop v svet igre razkrije pravo naravo odnosov in početja: vsak po malem zoblje drobne drekce zgodovine. Vsak majčken ^uk se odvija pod kompletno nadstavbico za privatno uporabo, z vsemi elementi — od religije in morale do birokracije (v stilu: ,,To je že šestič, da sem prevaral ženo s četrto žensko.") < Vsaka stvar je lahko vse in nič obenem, edina resnica je resnica igre. Tako je pač. Dokler je resnica državni monopol in kurbirstvo sestavni del vseh pomembnih državniških in poslovnih srečanj, je klasična komedija po naravi lahko smešna samo v svoji neboglje-nosti. Z. DUŠA ***** TUDI V UREDNIŠTVU TRIBUNEIDEJNI BOJ ***** Na svojem sestanku dne 7. aprila je urcdništvo Tribune kritičnp raz-pravljalo o delovanju tovariša Škrata Tiskarnega. Le-ta kljub številnim to-variškim kritikam kolegov iz redak-cije ni prenchal s svojim sovražnim delovanjem. Potem ko je v zadnjih dveh številkah nekoliko prenehal s svojim delovanjem (kot pa se je v odprtem, kriticnem pogovoru kas-neje izkazalo, se jc le netovariško potuhnD!), jc v zadnji številki našega lista spet izvedel nekaj diverzij iz svojega zelo bogatega repertoarja. V zadnji številki se je znesel skoraj nad vsakim piscem. Preveč je stvari, da bi našli mesto za popravke. Po kri-tičnih, toda tovariških besedah vseh članov redakcije od glavnega ured-nika pa do korektorja in predsed-nika 10 SŠ LVZ, ki je prisostvoval tej točki sestanka, je Skrat Tiskarni sprejel kritiko in prediagal svoj od-stop. Redakcija je ta znak priza-devne samokritike in želje, da stvari končno bolje stečejo, soglasno spre-jela. Razpisala je tudi novo hono-rarno delovno mesto za funkcijo, ki jo je doslej opravljal Škrat Tiskarni. Pod naslednjo točko dnevnega reda je uredništvo sprejelo odstop svojega dosedanjega kulturnega urednika Vinka Torkarja, ki je mo-ral v najlepših mesecih tega leta za-ključiti s svojim uredniškim delom, ker mu ga je začel njegov študij ne-tovariško preprečevati. Vinku kli-čemo še veliko delovnih uspehov, uspešno opravljeno diplomo in še mnogo veselih, srečnih let! Srečno, Vinko! Ker se Tribuna ne želi rešiti svo-jega kulturnega poslanstva, je bil v nadaljevanju sestanka redakciji pred-lagan nov urednik za kulturo. To je Zdravko Duša, študent 4. letnikafi-lozofske fakultete. Ob koncu sestanka smo odhajajočemu uredniku in njegovemu nasledniku izročili skromna šopka, dekleta iz uredništva pa so ju - enega za slovo, drugega za prihod - pozdravila s toplim poljubčkom. ZP upravna dntžba ima priložnost, da jih prvič v moderni zgo-dovini vzame v podroben pre-mislek in seriozno analizo. Naša napredna dnižba se bo ne-dvomno jutri ali pojutrišnjem odločila za matriarhalno go-spodarstvo. Ne more pa da-našnji junak kar tako brez be-sede mimo ustaljenega obrazca za praznik žena. Še več je treba reči, v današnjem trenutku vse-obsežne zgodovine je misel še premalo hladna in preveč razrvana, da bi se prilegla ideji matriarhata, tedaj ideji, da bi morala vladati politiki ženska mentaliteta. Naša misel, naj bo še tako patetično, gre danes nazaj v naše zasebne pre-teklosti: Naj se vsakdo spomni, kdaj je bila mati žalostna naj se spomni, kaka je po krivem mikastil dekle kako je v naj-lepšem trenutku hudobno po-gledal ženo naj se spomni, kako nesmiselni so večni junaški boji! In še to: Sram naj bo vse tiste može, ki se ne trudijo vedno znova najti lepote in smisla v svofih ževah, tako da si hodijo teh glo-bokih odnosov za kratke, bedne trenutke iskat drugam. Naj bo vsaj dan žena praznik brez sleheme mistike in magije. Naj bo to zgolj človeški praz-nik, dan prijaznosti in lepih, plemenitih misli in čustev. Ne razumern, zakaj se je k temu razmišljanju pritaknila še tale misel: Toliko lepote zna biti v teh ženskah, pa vendar za nič na svetu ne bi maral biti ženska. Ali to pomeni, da sem tudi jaz samo navaden junak visokfti žena, ki ne morem ii svoje ju-naške kože? In kako bom šele vso to oblastniško moško svojat pre-pričal, naj privzame ženske nravi v vladanju! MARKO ŠVABIC POGOVOR 0 ŠTUDENTSKEM GIBANJU. UredništvoTribune, 6. aprila ob 18. uri. Sodelujejo: STEVANOVIG BORIS, MLADEN ŠVARC, JAŠA ZLOBEC, DARKO ŠTRAJN, MARJAN PUN-GARTNIK, JADRAN STRLE, RADO LIPOVEC, PRIMOŽ ŽAGAR, DANIGA BULE, GORAZD SANCBM, JURE MIKUŽ, BOŽIDAR DEBENJAK, JOŽE VOGRINC, CIRIL BAŠKOVIČ, VINKO ZALAR, MOJCA VIZJAK, VITO HALZER, JOŽE KONC, NEVA MLAKAR, ŽAGAR S FF, MILENKO VAKANJAC, FRANKO ADAM, PAVLE ZGAGA, ROBI KOVŠCA, TOMAŽ KŠELA, JOŽE KRŠINAR, DUŠAN ROGELJ in še nekateri, ki se niso podpisali na evidenčni list. Od tistih, ki so bili osebno vabljeni na pogovor, se ga ni udeležilo samo nekaj predstavnikov nekaterih eminentnih univerzitetnih in študentskih institucij. Vsem ostalim je posredoval vabilo na pogovor tudi radio Študent. Studentsko gibanje PAVLE ZGAGA: Na začetku bi žclel povedati, zakaj sc je uredništvo Tribune odločilo za ta pogovor. Že dalj časa smo imeli v načrtu pripravo tematske štcvilke o študentskem gibanju. V zadnjetn času pa ta tema nima posebnega odmeva. Zaradi tega smo se odločili zbrati na pogovor, tiste kolege, ki so se s temi vprašanji najbolj ukvarjali. Vsi danes niso prišli, nekateri se niso niti opravičili. Če od tega pogovora lahko pričakujemo kaj več kot žurnalistično zanimivost, neko drugačno kvaliteto, ki jo moramo iskati, potcm sc bodo morali tovrstni pogovori nadaljevati. Mislim, da je bližnji maraton ena od prostorskih in časovnih možnosti, da pride do takega - in kar je važnejše - še širšega pogovora. Današnja diskusija pa lahko predstavlja nekakšno osnovo za nadaljevanje pogovorov o študentskem gi-banju. Če pa bo res ostalo vse le pri tem pogovoru, potem nam bo, kot sem že rekel, ostal kot žurnalistična zanimivost. Kako naj bi današnji pogovor potekal, si nismo poskušali posebej točno zamisliti; to bolj ali manj prepuščamo atmosferi, ki bo tu nastala. Pogovor naj predvsem pokaže, kakšne so sedanje dileme, ocene tistega, kar je bilo prisotno kot gibanje, in kje so možnosti za nadaljevanje takega socialnega angažmaja, kot ga je prcdstavljalo študentsko gjbanje pri nas in vsepovsod po svetu. Mislim, da bi morali vse to konfrontirati z aktualnimi dogajanji, še posebej zaradi tega, ker je več kot očitna teza zamiranja ter insuficientnosti-študentskega gibanja. Poleg tega pa se pri nas vse pogosteje govori o štu-dentskcm gjbanju, o ,,novi levici" kot o nekakšni ,,socialni reakciji", ,,manj-šini", ki je zavedla pošteno ,,večino". MARJAN PUNGARTNIK: Zadnje leto, potem ko ni bilo več opaziti širše politizacije oziroma, ko se je znotraj nje že začela neka diferenciacija, smo začeli govoriti o študentskem gibanju u nekega absolutnega stališča, kot o ncčcm homogenem, absolutno trajnem. Mislim, da je v tako zabiodo - ko se je računalo, da je študentsko gibanje neka politična, ne pa socialna konti-nuiteta - da je v tako zgrešeno predpostavlco zašel poskus gibanja 13. no-vember, ki sc je hotelo konstituirati kot izključno politično gibanje. To sem povcdal zato, kcr mislim, da jc bila ustanovitev gibanja 13. november eden zadnjih organiziranih poskusov političnega gibanja poskusov vzdrževanja nje-gove kontinuitete. Tu se mi pojavlja vprašanje, ki ga je vredno zastaviti na začetku take diskusije, - kaj jc to gibanje. V vseh akcijah (vsaj pri nas) smo lahko videli, da se je delovalo na nivoju konkretnih političnih zahtev, da pa so nckateri taki epicentri doživeli tudi močan tcoretičen dvig. Naslonil bise predvscm na naš fenomen; tega moramo najprej razrešiti, saj se zaradi tega tudi sestajamo na takih diskusijah. To bi hotel reči za začetek kot nekakšno provokacijo diskusiji. DARKO ŠTRAJN: Mislim, da ta pogovor ne bi smel preiti zgolj na aktualistična razglabljanja, ampak bi moral odpreti nekatera vprašanja, ki zadevajo študcntsko gibanje kot celosten fenomen. S tembi se kasneje lahko točneje vrnili k vprašanjem, ki zadevajo neko konkretno situacijo. Tega celostnega aspekta seveda ne bom v celoti odprl; poskušal bom pokazati na točko, ki je po mojem upoštevanja vredna, če gledamo študentsko gibanje v kontinuiteti revolucionarnih gibanj kot historičnega procesa. Začel bi s pa-rolo, ki se je pojavila leta 1968 v Parizu: IMAGINATION AU POUVOIR. Ta parola zadeva samo notranjo konstitucijo študentskega gibanja. Opozoril bi še na nekatere kategorije, ki jth je začel razčiščevati Pungartnik. Študentsko gibanje se kot socialna kontinuiteta vzpostavlja v nekih konkretnih, realnih zgodovinskih relacijah. V tem smislu se študentsko gibanje, ki je izgubilo svojo radikalnost in mnoge dimenzije svojega angažmaja v zgodovini. Tu bi spomnil še na Clauda-Levi Straussa (ne glede na kontekst celotne njegove filozofijc), ki je v nekem intervjuju rekel, da je bilo študentsko gibanje predvsem eksistencialističen revolt. Po mojem je ta trditev kljub njeni paf-cialnosti vendarle točna v tem smislu, da opredeljuje študentski revolt bi-stveno antropološko. Takoimenovana meščanska družba je namreč bistveno enodimenzionirala oelotno življenjc. Ena izmed posledic tega enodimenzioni-ranja je tudi otopitev delavskega gibanja kot negativitete tega svetovnega ,reda; delavstvo je postalo rcproducent obstoječih kapitalskih odnosov samo v pozitivnem smislu. Tu sicer izpuščam nekatere čisto konkretne momente, ki jih bo treba kasneje upoštevati. Štuaentsko gjbanje jc ravno glede na svojo notranjo konstitucijo v tej praznini odprlo nekatere novc dimenzije. Za raz-liko od mnogih prejšnjih revolucionarnih gibanj to gibanjc ni bilo gibanje askeze, gibanje kakršnegakoli odrekanja za transoendcntalne cilje. S tem nc mislim, da prejšnja gibanja niso imela nikakršnega upravičencga razloga za svojo askezo. Mislim, da je v tej situaciji, na tcm zgodovinskem nivoju neasketskost pomenila precejšnjo kvaliteto. Študentskemu gibanju sc odprc neasketskost kot možnost vpijanja tistega, kar svet na scdanjem nivoju lahko nudi, pa ne nudi. Možnost za revolucioniranje obstoječega svcta se torej znotraj tega gibanja najprej vzpostavlja kot doživcta utopija. S tem pa je zanikan tudi tisti ugovor, ki trdi, da študentsko gibanje samo ruši in nič ne vzpostavlja; vidimo, da pravzaprav že samo v sebi vzpostavlja ncko določeno pozitiviteto. Seveda je vprašanje, koliko je to vzpostavljanje suficicntno. S tem je to gibanje v tem določenem momentu zgodovine pomenilo neko še nerealizirano vprašanje — možnost vzpostavitve kvalitativno drugačnega rc-volucionarnega subjekta in kvalitativno drugačne revolucije. To se pravi rc-volucije, ki ni izključno politična, ampak se s politiko konfrontira tedaj, ko ima v sebi to pozitiviteto že drugače doživeto. FRANKO ADAM: Poskušal bi vsaj malo konkretizirati tisto, o čemer je zdaj govoril Farko. Gre namreč za vlogo in politične dimenzije študentskega gibanja. Ravno po letih 1967/68, ko je jtudentsko gibanje doseglo svoj vrhunec, se je najbolje pokazalo, kam peljejo tiste skupine znotraj študent-skega gibanja, ki sebe razumejo izključno politično in svojc delovanje iz-ključno kot politično delovanje; ki torej vzpostavljajo študentsko gibanje izključno v politični dimenziji. Tukaj je treba začeti z analizo tistega, kar se a dogaja v svetovnem obsegu. Znana je Marcusejeva delitev študcntskega \ revolta oziroma nove levice na politično dimenzijo in subkulturno ali bolje protikulturno dimenzijo - torej na tim. hipijevski del nove levice (v ZDA hippieji, v Holandiji provosi, kabouterji). Tu se pojavlja novo vprašanje: ravno ta protikulturna dimenzija namreč rehabilitira anarhizem; toda nc klasični, dinamitarski aiiarhizem. Gre za nekaj, o čemer se je cden najboljših poznavalcev anarhizma Woodcockizrazil nekako tako, da so se stari anarhisti igrali anarhizem, neoanarhisti pa ga hočejo živeti. Ta kontrakulturna dimen-zija v tem v bistvu prevladuje politično. Politična dimenzija se dogaja znotraj alienacije; že Marx je vedel, da je potitični človek alicniran človek. S tega aspekta je pravzaprav treba obravnavati fenomen, ki mu pravimo študentsko gibanje. MARJAN PUNGARTNIK: Sprcgovoril bi o stvari, ki je mogočc malo večjega obsega, ki pa je še kako značilna za vse evropske in neevropske levice. Gre namreč za tisto vprašanje, ki ga je nova levica tako rekoč poteg-mla iz pozabe, in je bilo videti kot geslo - da je namreč za novo levico oblast plafon. Zanimivo je, kako je v evropski revolucionarni tradiciji, po-sebej ko gre za revolucionamo oblast, vedno obveljala neka jezuitska kon-cepcija čiščenja. To lahko vidimo že pri francoski buržoazni revoluciji, to se kasneje vidi pri vseh evropskih socialističnih revolucijah, kjer se v skrajni konsekvenci postavlja pravovernost kot koncepcija oblasti. Mogoče bi iz tega izvzeli častne izjeme - mislim na pariško komuno in potem špansko rcvolu-cijo, potem pa še oktobrsko revolucijo v svojem nastajanju in zmagi, delno pa tudi jugoslovansko samoupravljanje, kolikor ga ne ovira čisto politična bariera itd. Kaže, da je prišla v krizo sedanja koncepcija Zveze komunistov. Opozoril bi tudi na zelo zanimiv fenomen, ki ga je postavila sporna Lasičeva knjiga, in sicer levice v komunističnem gibanju. Ne bi hotel govoriti o neki askezi revolucionarnega gibanja, ker vidimo, da v bistvu ni res, da so bile revolucije do sedaj asketske. To se lahko vidi v pariški komuni, to se lahko vidi v oktobrski revoluciji, in to še posebej, če poznamo kultumi dvig vsake j^Mciie^forain reči, da je iugoslovanska revolucija v valu po letu 1945 j^^^H^HHK tako kulturno erraancipacijo. Pri revoluciji gre za realiza-^^^^^^^Hftžnošti. Kakor je rekel Darko, da je antropološki vidik ^^^^HBf raje rekel, da je socialni vidik neke revolucije. V tem ^^^^^^¦taže vprašanje političncga človeka ne le kot alieniranega člo-^^^^^^Htudi to, da jc v bistvu vsako prevladovanje političnega rnogoče ^^^^^^BoUtiko. Potem je tudi vprašanje oblasti kot piafona jugoslo-^ ^^^^^^Hcije v odkrivanju in realizaciji socialnega človeka, To pomcni ^^^^^^Bdentskem gibanju in levici konkretne, recimo 0 INtegradu 68^, ^^^^^^Kju proti nacionalizmu itd. Jc neka zveza med kjiltiu«, kajfmo ^^^^^^Ktikulturo in pa političnim elovekom v tem Iibarju. EJKrat JPHM^^^Hteriti stare pojme, ki smo jih uporabljali že nel||LR na»j^>a Smo jih |^B>° glede zveze med študenti in delavci tudi upeKiHtialiv pfčfp pnislu, b^Bj> to preverjanje naše prakse. * ^Jt § \ DARHHpTRAJN: Hotel bi dodati samo še nekaj besedfo ralfejgjf tistBi vprašanj,^»|em jih odpiral in ki so se lo^neje še problernatizirale. vpfašaivpt odnosa pMBčnosti in nepolitičnosti šfudentskega git»anja se po tnojem raz-rešuje prafeoločenih ugotovitev teh pojmov. Če ugotovimo, da je politika predvsemjSpdročje boja za oblast, je evidentno, da študentska gibanja kot parcialen jBfcjekt sebe ne morejo realizirati z osvojitvijo oblasti. Zaradi tega je po mo|Kj| glavno vprašanje, ki se postavlja ob študentskem gibanju, vpra-|anje možflijti ponovnega konstituiianja nekega univerzalnega revolucionai-j|ega subjaRa sploh tudi skozi študentsko gibanje. Mislim, da se s tega sta-fišča tudi S^ira vprašanje, ali ima študentsko gibanje svoj smise! ali ne. BOŽID||R DEBENJAK: Hotel bi spregovoriti o širšem socialnem okviru študentskdpt gibanja. Te zadnje Štrajnove besede so bile po mojem mnenju zelo na inestu. Z vcčjim delom tega, kar sem danes slišal, se tudi strinjam; mislim pa. ria bi v"'o problcmatiko lahko začeli gkdati zelo enostransko, če je ne h -^koz v kontekstu svetovnega doganjanja in svetovnega ^Mga. ;vorirno o študentskem gibanju, moramo vedeti, da fjpjTMli Muuciiijc jjit^oli neka posebna razredna grupacija, ampak so v so-raalnem pogledu marginaina grupa. Ta marginatria grupa je bila opredeljena tudi v teonji - spomnimo se le na tako posrečen izraz, kot ga uporablja Marcuse kot ,,detonator" družbenih vidikov, detonator družbenih gibanj. Kot margmalna grupa dejansko ne more imeti drugačne vloge kot to, da pomaga. da s svojo dejavnostjo sproža druga družbena gibanja. S tem ko se ta grupa zave te svoje funkcije, lahko tudi osmisli svoje dclovanje. V tistem Jtenutku, k0 se hoče postaviti kot nekaj doccla poscbnega, postavlja par-lialen intereš sebe kot marginalne grupe namesto tistega interesa, ki bi ga gioraia zastaviti. V tem trenutku se začenja njen poraz, poraz, ki zasenči |iidi tisto, kar je v preteklosti napravila velikega. Zasenči za trenutek, kajti Igodovina je nottMr, sodnik; toda v tem je že vir velikih demoralizadj, ki jivirajo prav da je prezrt svetovnohiStorični kontekst lastne dejav- losti, da se j ideologizacijo lastne dejavnosti, da gre za nastajanjc napačne, idoološke zavesti o tej dejavnosti. S tem v zvezi pride do določe-nega elitizma, do prepotenciranja takih stvari, ki imajo same na sebi dokaj liiarignalen pomen, do določenih parcialnih gibanj, ki pa spet ustrezajo kon-lietnemu posebnemu položaju te marginalne socialne giupe. Študentsko :^banje je, kot vemo, nastalo kot izredno pomemben premik, pomembao vienje po dvajsetletni stabilnosti poznokapitalističnega sistema. Potcir koje ibil desetletni kri?"' fii-.-in-i (vsaj za poznokapitalistični svet) ob koncu pet-Ifesetih let nekak se je ta kriza kazala v drugcra delu sveta - v žaostritvah v socir. svetu od leta 1956 dalje. V kapitalističnern svetu pa ta krizni \Th od ieta 1956 naprej ni bil opazcn. Zato je bilo torej študent^ sko gibanje klofuta poznomeščanski družbi, ki si je predstavljala, da je sedaj enkrat za vsclej dosegla stabilnost in trdnost, da je postala trajna in večna in da je nič vcč ne more prernakniti. To pa jc pokazala hkrati z nastajanjem velike ekonomske krize. velikih ekonomskih gibanj, in hkrati z novim do-Življanjem delavskega gibanja, ki je teklo vzporedno. Študentsko gibanje je |sot inicialen vžig marsikdaj v veliki meri posploš^^b^asjajanje novega |evolucionarnega vala delavskega gibanja. Ni naklMHHk^e-''t<: stavkovni pal, ki je v letih 68, 69 in kasneje začel pretresaHwZOTrt8™plističnisvet-||pvezan in tudi časovno blizu izbmhu študentskega revoltaStudentski re-vdlt tojeijai bil nekaj izključno študentskega: bil je detonatedJ|rMbitje navi-^j|||flHHKa poznokapitaMstičnega sistema v tisti točki, KJer jc najprej M^^^^^K se je seveda pokazalo, da delavsko gibanje ni bilo adekvatno ^PhHHhP^11 da ni obstajalo v taki obliki, v kateri bi dejaiiskomoglo jj*jgjdHJ|K|ta novi impulz. To je pokazala vsa zgodovina ^ahodj|HHHHH| ^^^^^^^setih lctih. Ta revolt, ki je nastajal tudi v Jrn/nah s^^HHj ^^^^^^KJc imel v vsakem primeru druge vzioke, '(^ Sm^HH^v^ Je predstavljal izraz družbene krize, ki :___tj ^^I^H^p4emu ritmu, lahko pričakujemo, da bo k^ 4H9J §3$^Be nove krize, ki bo pretresla vcs svet. Takrat s tn95 MaHpzovala v obnavljanju posebnega študentskega giDanut; ^hHP H^B^ krepitvi vseh gibanj antikapitalističncga icvoita, "^M^^^IBBmJ oelav^^Ba^ienjn; ta kriza se bo kazala v dozoicvarsju revolucionfl^^^^Klfr ^a^laTlPb n ;v'Ji ,i ¦ \:m, da se boino rcvolucionarni precra^HHKta KiK^li mnoj'n |).>m. '¦ • 1 mtio se ji v krizi, ki je pretresla sveHI^Hpicu ¦nbgh let. EX)'ni > kiwe je namreč sledilastabilizacija; političnalHfe^ ^H^^^feimk^^a!1''"¦ '*a sistema in določena brutalna stabtJizacija^Hpi ¦¦¦¦¦^^^R! tabora -• se pravi dežel integrirunih s Sovjetsko ^^^^^^^^^^K 3 nov okvii, v katerem se dogajajo tudi vsd pn ^K^^K^KKKm- K< P1 m J"'1 morali obravnavati bo)j diferendrano, čc ^^^^^^^tidcnl^kcin gjbanju. Pogledati moramo samo socialno naravo g^^^^^n^fK^ pa da jih prcprosto odpravimo kot manipulacije: gr^za. ^^^^^^^glilne prcmikc celotne družbe v levo. Mislim, da bi biio zeJo ^^^^^^^^>i !'ili do ti i socialnih premikov bolj afirmativni, kot kdaj kdo ^^^^^^K1 nh spremembah krcpitev socialističnih tencienc, ^^^^HHk^ ienosti. Ta pa seveda nastaja v zelo protislovnem ^^H^a ob. teci, da se marsikdaj dogaja tudi kaj temu nasprotnega. ^HB™^glgye treba spet apelirati na marginalno intelektualno grupo, da ^B^kSBBMJmisg^jbnosti porabi za analizo svojega lastncga položaja in ^¦[il^H^mi^^J3 tcr ociotnih socialnih sprememb. ^MP^|fi«TdPWW®Voril Pungartnik, bi še enkrat opozoril na fenomen ^^ntime revomcije. Tu ni šlo za noben asketizem, šlo y. za veliko spre-[|^^^^yBHko preobrazbo, za ogromen snop antikapitalističnega gibanja. fpp je tudi za emancapacijo ženskc. na primer s takimi protagonisti komu-|||tičnega gibanja, kot je bila Aleksandra Kolontai. Vse to so stvari ki so paaies spet dovolj prišle iz zgodovine na povišje, da se z njinii seznanimo, saj *;$o bile svoj čas zastrte. Druga stvar pa je ta: če govorimo o specifiki št^d^ntskega gibanja, se spomnimo na Habermasovo tezo, da je bilo eno najmodnejših orozij študent-skega gibanja to, da so bile forme, v katerih je nastopilo, infantilne. Štu- dentsko gibanje je torej nastopilo v formah, v katerih je hotelo apelirati na ^ga |b iz^a^mm^ova ^^tivrta tarnost^nožnost, da pove nekatere stvari, ki jill^Bui^itj t^^pkontekstf ni bm mogCKSe povedati. Relativnost te Haber-masovc tezc pafse je pokazala vsJ v takih dogodkih, kot je bil Kent. Tu se je namreč pok^aajo, da se generacfja star.šev v določenih trenutkih ne i^stavi prcd teni, da1 bi dala naperiti pi^ce na svoje laStne otroke. S tem pa bi bila nekrako iMHe^n^, toldp^a pc^okapit^jsjičnega sveta tudi v generacijsko *^Op©fflTb@ad še erw stv», Igpcer vn^^nje organizacije. Zdi se jnit la je ^es ^F Mi^° L^?*1§Je vf ^P Pa ^1«^1^ nas> saJ \e ^° dovolj vplivno Jd s«^Dnihw^gajanj,®odc|na^i vpra^^e obstoječih institucij. Vselpre-|B^odawe je psvetovn^t rafcrij^rpa tud&ln nas poslovilo od Dutschkejevc ?zaht#^gBQ ,,«>lgem m«^pkc|pinstityci»vin vse prezgodaj je razglasilo, da l-^v^ i^iti|%M^od lOTmca, ih da je t(9|^^a dosegati svoje cilje satno >s(iefnstitucionafno, z odporomIdo vsake ^HJH^> vsake organizacije. Druga faza pa bi bila v ustanavljanju posebnih, ^HH^ih organizacij, prek katerih bi dosegali tiste cilje, ki jih piej ni bilo pbgoče doseči. Ta dedišcina ahar-hizma, ta anaihizem kot kazln za im^biKpst institucij, je prišel včasih tudi do zelo komičnih samoupravičevanj vfegodovim. Opozoril bi samo na Chon-Benditovo interpretacijo oktobrske^volucije kot gole, neorganizitane revolte mas, ki so se jiin usedli na vrat hudjpni boljševiki. Tako približno si y nasprotju i zgodovinskimi dejstvi Chon-Bfedit razlaga v svojem levem radi-kalizmu oktobrsko revolucijo. Ta anaxhis«||^dnos do organizacij je torej povzročil veljko škodo sanjemu študentsJaJBHJMbaiiju; povzročil je tudtto, da na organizacije in institttcije ai moglo w^v^t y:i vn-iva, ki bi ga motalo imeti. Tako se je torej dejansko: znašlo v mBli' 'i institucijami, s tistimi organizacijami, v katerih programu«|^fei ; zahteve, kakrš- nih študenstsko gibanje ni izoblikovalo,^^B m, ko j6 iz svojega posebnega položaja prišlo do razrew|^f Jnih zahtev, je mogoče priti bodisi iz neposrednega sp^Hj janskega razred- nega položaja - če si cjelavec za tekočirij p|»r • spoznaš iz svoje življenjske situacije, če%5a to nisi, potem pfi|Hd nanja (kot vemo že od Nemške ideologjje naprej, ko s^sK^ - neizprosno po- vedala to resnico) s tem, da zazreš, sr^zpsplb 'žaj tega razreida. Torej v tistih točkah, v katerih se je do fega spoznanja dokopalo posebno študentsko iskanje, bi bil nujno potrebei. spoj. transfcr v org^inizacijske fonne, Toda tu so z.aradi anarhističnega ždno^ nizacije institucij institucije in organizacije prišle v konfliktfV tej ii dimenziji zgra- jenimi gibanji, in to do take mere, da se je začeio posvavljuti na črno listo tudi vse njiliove pozitivne impulze. Mslim, da bi bilo zelo koristno, če bi pr; V1 ""¦""¦•¦•¦" "rebrali tisto, kar je povedal o p' trebi; organizacije, o organiza; ogočih organiza- cijskih formah kpt nujni' potrebi boja t^^^^_ mu. No kličimo Maicuseja za pričb upora organizacijam, flB^^^KS jegovo dejansko stalisče o tem vprašanju. Orgatii^^^^^Hb; odprto toijko časa in oiganizacija ostaja nujnost t^^^^^F' .taj^organi- zirani vladajoči razred v globainem pl^e^^^^^&\. ijJps, da bi lahko samo z rnetodann pasivne, neorgania^^^HE^TCL.uoseg!i Cilj. De-jansko so organizacije, ki obstajajo, in ^at^^^^^^^Hpe v tem. da za-stopajo inte.rese deiavskega razreda, da ga ^^^^HHPI^iovinsko mesto vseh tistih stališč v tradiciji študentskega 9^dejansko segle prek zgolj parcialncga interosa do celotnega razredjMPBPKČa. JASA ŽLOBEC: Bom bolj kratek kot moji^SigovornikJ. Najprej bi rekel samo nekaj besed o problemu oktobrske revdhJCije, o katerem sta govorila dva predgovornika, ker mislim, da ^o tu pojmi zelo nerazčiščeni. Mislim, da sta tako Debenjak kot Pungartnik na neustrezen način ovrc'"«^!¦¦•¦ ^ktobr-sko revolucijo. Zlasti velja to za tisti posmehljiv Deber, >s do Chn-Bendita. Saj tako Darko kot jaz veva, dak v '^.t^brsl. ; ^M' lovalo poleg bopevikov ogromro, ogfomiujHKii 'k^a^ niso bili boljševiki niti edini, niti ne n3jMJ|^^B|u , ,. v. ¦ ^BB revolucijo. Ce poznamo dogodke ^V^^^H^H^^^Bi le^HHHnja s ^^A žeBjbtdti poSlj ^^^^w ompbru narobe ^^^Rl jaT sem androgen ^^^y sin se bojuje v v ^^¦k^h o^oci 30 voja ^^^^^H°CBk in mola ž ^^HA^ faa bom apre ^^HTslierojsko smmjo ^^Kcot moji otroclSen ¦p zdaj na rf^JBMA. Jugoslovansko družboslovje se je, sodeč po nepopolni bibliogra-fiji, vendarie prikopalo do majhnega ,,velikega teksta" o jugoslo-vanskem študentskem gibanju, in sicer z delom Ivana Kuvačiča ,,SukobV, zraslim v ugodni atmosferi strokovno avtoritativnega in socialno humanistično-kritično razpoloženega krožka a la Praxis. Skupno z ostalimi poskusi in fragmenti ob predpostavki resnega študija tuje ustrezne literature končno stoji mostišče za analitični prodor, sintetično osvajanje, torej znanstveniško kompletno ideo-logijo razvpitega, pozabljenega, pohvaljenega in pobavbavljenega študentskega gibanja v Jugoslaviji od kresnega junija 1968 sem. Ze pred njim so si sociologi na ,,stručnom sastanku" belili glave z mladino in odkrili njen krizni položaj razpetosti med družbenim Sein in njegovim generično-utopičnim ter ideološkim Sollen. Sredi šestdesetih let je statična socialna struktura podelik mladini nizek status, jo z retrakcijo socialne ekspanzije potisnila v vlogo noviciata na poti k osvajanju agresivno nastopajočih vrednot privatizacije, ekonomske motivacije in k opuščanju človeških vrednot ter so-cialističnih idealov. Mladinske organizacije so postajale stabili-zatorji sistema, prisotnost mladine v družbeno-političnem življenju pa je upadala. Kljub spoznanju, da ni enotnega tipa socializacije, so, vprašujoč se po trendu razvoja, ti sociologi md.ce pristali na pesimizem. Del njihovega objekta jih je čez nekaj mesecev s svojo eksplozivno politično in socialno subjektivizacijo zavrnil tako kot ostalo presenečeno javnost in oblast. Z metodo politično in stro-kovno oportunističnega izmikanja direktnemu soočenju z novo le-viča^sko študentsko manifestacijo družbene krize so akademski družboslovci olajšali dihanje taktizirajoči uspešnosti oblastnikov pri pritegovanju, izoliranju in dušenju gibanja ter prepustili proste roke mlajšim kolegom, ki so se pojavili s šohkimi interpretacijami študentskega gibanja po svetu, pa vendar dolili v obilno pretakanje novic nekaj fenomenološko urejenih, preglednih in obsežnih infor-macij: o novi levici, v glavnem študentski ideologifi in akciji upora, proti tehnokratskemu socionizmu in birokratizirani levici poznega kapitalizma ter etatistični perverziji socializma. Gibanja zoper tota-litarizem in odtujenost sveta sodobne civilizacije so si - pravijo -večji del neprogramsko postavljala dlje humanistične demokrati-zacije, a jih hkrati skupinsko in posamezniško že živela v sub-sistemih kulture, morale, socialne neposrednosti. Slednje ugoto-vitve v tako izrecni povezavi teksti strokovnih revij zapišejo šele kasneje. O hipijevstvu in podobnem se tisti čas trdi, da pasivno, z umikom rezistira, čemur novolevičarski akcionizem že socialno-politično in fizično oponira. Aktualiziranemu razmerju med novo in ,,staro" levico pa so že ponudili odgovor: študentje so detonator in del temeljnega revolucionarnega subjekta - delavskega razreda. V birokratiziranem socializmu lahko v delavskem razredu vzpla-menijo vedno prisotno iskro revolucije le, če razbijejo posreodvanje birokradje med obema socialno-statusno ločenima deloma prole-tarskega telesa. Teza izraža stališča jugoslovanskega funija, oporeka pa članku s konca aprila v Studentu, ki prikazuje študentsko novo levico kot avantgardo revolucije. S časovno odmaknjenostjo, prvot-nim ugodnim političnim vrednotenjem, ob vzpodbudi svetovne poplave študij o tedaj že v središču pozornosti nahajajočih se na-stopih predrevolucionarnih socialnih sil Evrope let 1968, 1969, so se v naših revijah pojavili zreli pretresi preteklih dogajanf, to pot v socialno-političnem kontekstu giobainih družbenih razmerij. Za-grebškemu simpoziju o mladinskih gibanjih in organizaciji v pre-obrazbi jugoslovanske družbe ter skrbi redakcije Praxisa za poglob-Ijeno obravnavo sledi leto relativne suše, ko za pisanjem o reformi izobraževanja ipd, branečim ali napadajočim zopetno uradno lotitev univerze, in ob umiku pred naznanjajočimi se novimifeno-meni socialno-ekonomske krize zorijo ideološko angažiranih družboslovcev kritični posegi v socialnih konfliktov prepolna leta 1971 in 1972. Študentskega gibanja se ne obravnava več v izoli-ranih prikazih, dokončno spoznano kot dimenzija predvsem diahrone socialne dialektike postane spoznavni indikator mani-festacije družbene dinamike zadnfih let. Ko gibanje samo toži, da usiha, te obravnave opredeljujoče poudarfajo njegovo zgodovinsko igro. Vendar se do takega rezultata razvija le del pisanja — drugi del pa več ali manj odkrito in zavedno zoblje v roke nasprotnikom liberalno-anarhističnih ali mcionaUstičnih študentskih razredno- sovražnih skupin f-ic). Splošnemu pritisku za obvladanje druž-benih napetosti služi na sektorju družboslovne obravnave študent-skih gibanj pač najbolj nezahtevno, nekritično pisanje v prid urad-no posvečenim tezam ali vsaj o njih. Zagrebški sinpozij se je na-sukal na študentsko gibanje, ,,saj se tista leta ni nič drugega po-membnejšega zgodilo z mladino", nasedel, ko je del sodetujočih porodil tezo o koncu gibanja ter napačni usmeritvi: ne kulturne, izobraževalne, državne represije in manipulacije, napasti je veljalo, poučujejo, predvsem kapital. Res je kasnefe evforična množica za-grebških študentov krenila v boj proti kapitalu - za njegovo na-cionalistično akumulacijo. Vendar pa referat ,,Vidiki ideologije nove levice" (mimogrede: UK ga je dal prevesti in spraviti v obtok pri nas) ob ,,Studentskom pokretu i novi Ijevici" I. Kuvačiča ter okrogli mizi Gledišta sodi v vrh razprave leta 1969 o pojavu in bistvu levega študentskega gibanja. Vrednost kasnejših prispevkov ni v spoznavni presežnosti, ampak v premiku pozornosti na Jugo-slavijo. Tako je v preteklih treh letih plodovit in družbenokritičen tok refleksije, prepletajoč se z avtorefleksijo gibanja samega, po-stregel z odgovori, sodbami in argumenti, ki jih danes v skladu s svojimi interesi največkrat pragmentarno uporabljajo in zlorabljajo razne družbene skupine. Nič lažjega, saj jim sedanja heterogenost samega družboslovja, heterogenost zaradi različnih stopenj adap-tacije na funkcionalno podrejenost družbenim centrom moči, to v polni meri dopušča. Nič hudega, saj princip heterogenosti, če le povampirjen samega sebe ne zaduši, v reg)eksiji gibanja gibanju omogoča obnavljajoče preživeti čas stagnacije. Vsebino in dinamiko družboslovne misli o jugoslovanskem štu-dentskem gibanju pa lahko najde, kdorišče, vsaj v sledeči skromni bibliografiji: Ivan Kuvačič, Sukobi, Zagreb, 1972 Piaxis, 3-4/1969 Praxis, 3-4/1971 Praxis, Dokumenti. 1-2/1969 Pregled, 11-12/1972 Anthropos, 3-4/1969 Gledišta, 12/1969 Gledišta, 1/1969 Socijalizam, 3/1968 Preporod hrvatskih sveučilištaraca (Anatomija slučaja Cičak), Zagreb, 1971 CIRIL BAŠKOVIC UT U Ustavimo se pri pojavu študentskega gibanja kot spremembe v političnem. Prav gotovo je s terh tudi vpogled v dogajanje politično dejstvo, nujno povazano z odpiranjem politične zavesti. Obenem smo se odpravili v iskanje univerzalnega, ki znotraj pojava v poli-tični sferi nastopa razkrojevalno, dinamično, diakronično. Skrivnost socialnega se razkriva v razmerju družba — država. Prisotna in univerzalna tendenca etatizacije (birokratizacije) je , oblika stabilizacije poznokapitalistične družbe in kot politična forma posredovana vsemu svetu. Neposredno se to kaže v kriterijih, ki jih tudi tako imenovane socialistične države (prikrit paradoks — socializmu kot zgodovinski negaciji pripisovati formo dariašnje države) privzemajo v ekonoinski tekmi s poznokapitalistično družbo, v tretjem svetu pa z zmago militarističnega modela, ki od ljudske fronte vodi k formiranju nacionalne buržoazije. Ekonomski napredek tako ni le medij svetovnega socialističnega gibanja, ampak tudi medij formiranja svetovne buržoazije. Legalizirana inte-gracija sveta vodi k absolutno pozitivnemu svetu buržoazije, znotraj katerega ni več možnosti negacije. Stabilizacijsko obdobje neke revolucije je doslej skoraj nujno bilo politično - sinkrono, bodisi zaradi revolucijske generacije, za katere položaj je značilno dokončno in vedno znova dokončno .,čiščenje", to je revolucioniranje, bodisi zaradi vse večje moči srednjih slojev ali birokracije, ki redko prevzemajo neposredno eko-nomsko vlogo, s posedovanjem državnega aparata pa vendarle funk-cionirajo kot lastnik nasproti revolucionarnemu poteku stalnega razlaščanja, to je podružbljanja ekonomske sfere. K temu je zlasti pripomogel ,,leninski tip" komunistične partije, nekak univerzalni tip, ki so ga za takega razglasili po oktobrski dogodki;zlasti gre za prepoudarjanje samega dejstva osvajanja oblasti napsorti druž-benemu bistvu oblasti. Realnost porevolucijskih obdobij zanika model partije kot grupnega intelektualca kot tipično diakrone za-hteve. Antiintelektualizem, ki so ga prevladale vse partije samo v najsvetlejših trenutkih svojega razvoja (nujno spremljanim s kul-turno preobrazbo, s samosvojim načinom ustvarjanja), se kaže že v tvorbi specifičnega enodimenzionalnega jezika doktrine V zameno za program. Politično je redukcija človeških možnosti. Tu ne gre za nobeno abstraktno ,,možnost" idealnega individua, kar je pogosta zabloda učiteljev. Možnost ucenca je upor učitelju, nekaka sokratovska negacija ali, če posežemo v mitologijo, zaužitje spoznanja (strupa ali jabolka, vseeno). Karakteristična je polemika Trockega s forma-listi, nemogoče zaradi ,,obračuna", ki ga, če se seznanimo z njenim potekom, sploh ni bilo oziroma ni peljal do razrešitve. Dvojnost njijgovega položaja (nasproti formalizmu in prolektultovskim poenostavitvam) je skrivala v sebi novo in mogoče še usodnejšo dvojnost: Trocki — revolucionar proti Trockemu — soustvarjalcu ,,oktobrskega termidorja". Nekaj podobnega, čeprav v manj dra-stičnih posledicah, se je razvijalo v tako imenovanem ,,spopadu na književni levici" med Krležo in bojševizirajočo se KPJ, pri čemer je bilo vseskozi dominantno drugo nasprotje, in je primer vseeno ,,čistejši". Pojavil se je tudi pojem ,,revolucije kot totalno estet-skega dejanja", v kateri poteka uresničitev možnosti predvsem s sekularizacijo tu-stanja, z vračanjem dostojanstva bedi, tragičnemu. Politično zavrača tako sekularizacijo s stališčem o absolutni pozi-tivnosti svoje stvarnosti — nekako znano zvenijo torej trditve, da se je neka umetnost (aktualno - film) usmerila zlasti v prikazovanje ,,črne" plasti življenja. Birokracija je namreč prikrajšana za do-jemanje diakronega, torej tudi za dojemanje katarze. Zanjo je indi-vidualJnost arabeska, z njo pa tudi umetnost, in je nesmiselno iskati v njenih ugibanjih, kaj naj bi revolucionarna umetnost bila, kaj drugega kot pragmatične klišeje. Rubinovska generacija je bila predvsem razgaljanje teatra, ki ima sicer svoj postopek (razdelitev vlog in siže), vendar brez razrešitve, brez časovnega skoka. Šele absurdnost, ki so jo vnesli v proces obtoženci v Cikagu, je dajala celoti smisel, čeprav je pripadala nečemu zunanjemu, icot je pripadala absurdnost fevdalne ritual-nosti posvetnemu. Enak postopek se odkriva v režiji stalinističnih procesov okrog petdesetega leta. Gadnja ,,alternativnega sveta" torej flima kake generične samosvojosti, tako pogosto neustrezno poimenovane z utopijo. Ni mogoča neka nerepresivria eksistenca brez ustrezne represivne. Utopija je ideološka forma samo do po-skusarealizacije. Alternativni svet sodobnega mladinskega in študentskega gibanja sestoji iz do - neke - stvarnosti negativnih postopkov. Vzemimo samo moralo, ki se razrešuje ne le z vzpostavljanjem nekega sepa-ratnega moralnega sistema (recimo Gay in Woman Liberation), ampak predvsem s politično zavestjo o socialni možnosti. Ali pa alternativni tisk, ki je s svojo eksistenco dokazal nerealnost, in s tem tudi brezizhodnost ,,večinskega tiska". Ali pa Revno iimet-nost, ki se po besedah Gbrmana Celanta v nasprotju s preostalo umetnostjo noče prostituirati. Alternirati pomeni imeti iniciativo, ne biti objekt, kar se da doseči z neke vrste infantilizmom, tvor-jenjem sub - ali proti - kulture. V utrjenem (establishmentu) je iniciativa privilegij vladajočega, in če jo ima tisti, ki mu po statusu ne pripada, jo more imeti kot dejansko, ne le navidezno, samo proti utrjenemu. Preostaja pa vprašanje, zakaj se je navkljub vsemu bilo potrebno upreti neki konkretni ,,subkulturi", čeprav je dosegla visoko raven emancipacije. Ali je to res samo ,,ustvarjanje privatne desnice" in ali je to sploh diferenciacija v levo in desno? Predvsem gre za vrsto manifestacij, ki so izgubljale negirajočo zavest in so prešle v tabor sinkronega: pričel je prevladovati zaprti intelektualizem, nasleden iz klasične kultume elite, v kar so zapadle številne druge oblike ,,alternativnega sveta". Že samo boj za Probleme je potekal na način fevdalnega vzorca brez razrešitve. Značilnost študentskega gibanja, da nastaja predvsem kot reali-zacija možnosti in s tem kot socialno, obnavlja startno zahtevo, da je njegova meja oblast. To je usoda svetovne levice, ki mora ostati zunaj utrjenega. Temu spoznanju je sledilo formiranje zunaj parla-mentarne leve opozicije. Poraz socialne demokracije pred prvo sve-tovno vojno se je legaliziral z Mitterandovim kompleksom, ki se je hotel ustoličiti kot model politične kontinuitete. V tej luči je raz-hod med študenti in nekaterimi ,,učitelji" nove levice (recimo kon-flikt med flemškimi študenti in Habermasom) hipertrofiran in po-stavljen kot nekaj absolutnega. Urbančičeva radost ob tem, da naj bi se ,,učitelji" kar naenkrat nekako ,,razkrili", je golo izmišljo vanje, podkrepljeno s famoznim ,,fenomenalnim" mišljenjem. Proce1!. razkrivanja nove levice ne more biti kaj drugega kot pro-ces bistvenega spreminjanja sveta. Tako meje nemškega študent-skega gibanja niso v marginalnih prepirih (čeprav karakterističnih) niti v taki ali drugačni doktrinarni usmerjenosti, in vprašanje je, če lahko neki ampak, ki bi po neki logiki sledil, resnično opredeli mejo nemškega študentskega gibanja. Naenkrat se samo razkrivanje pokaže v neki drugi luči: samo iskanje revolucijskega subjekta je bistveno spreminjanje, in tisto kar se v birokratsko-naivnem pojmo-vanju razume kot komunizem, namreč srednjeročni dekret realiza-cije stoenega programa, se iz nedosegljivosti približuje v vsak-danjost. Politične forme razkrivanja morajo vključiti ta vidik seku-larizacije. Berite vse in mislite samostojno. Mislite vse in to tudi izrecite. Od tod pot vodi k levici. MP Kakršnokoli prizadeto vpraševanje in odgovarjanje, ki se nanaša na študentsko gibanje, v tem trenutki ni več ožarjeno z opti-mizmom. Upanje v univerzalno revolucionarno preobrazbo sveta, ki so ga prinesla ta gibanja, se je pokazalo za veliko preuranjeno in zlasti še prevelikopotezno v opiranju na samo študentsko gibanje kot na, recimo, detonator revolucije ipd. Vendar pa je potrebno ugotoviti, da ta pesimizem ne izvira toliko iz racionalne analize s poraznimi rezultati, kolikor izvira iz atmosfere relativnega konca kontestacijske prakse, katere (ne)uspehi niso direktno empirično razvidni. Pri tem je seveda res, da je racionalna analiza same te prakse in njenih posledic že na začetku v precejšnji meri blokirana z iz nje izhajajočim pcsimizmom. Izkušnja upora zoper obstoječi svet pa je nujno porodila različne poglede na možnosti njegovega nadaljevanja, kar je bil eden najpomembnejših povodov za notranjo razcepitev prej relativno homogenih nacionalnih študentskih gi-banj, kar pa zopet vpliva na to, da se tehtanju možnosti študent-skih gibanj perspektiva njihove renesanse še bolj oddaljuje. Nadalje je pesimizem okrepljen še s splošno konsolidacijo konservativizma, ki jc povezana z utrditvijo pozitivistične oz. ideološke slike sveta pri delavskem razredu in srednjih slojih, kar omogoča malodane neovirano vedno brutalnejšo ekspanzijo kapitala oz. kapitalskih sil. Če k vsemu temu prištejemo še intrigaško kolaboriranje supersil in s tem povezana predvidevanja (ki so, kakor bom v nadaljevanju skušal pokazati, tudi utemeljena) o nastajanju nekakšnega kozmič-nega novega fašizma, je razlogov za resignacijo dovolj. Vendar, če tako opišemo zunanjo podobo svetovne situacije s stališča študentskih gibanj, se odpira potreba po racionalnem pie-misleku problemskega sklopa: študentsko gibanje — svetovna struk-tura v njegovi zgodovinski dimenziji, kar pomeni možnost izdelave teoretskih zaključkov. Seveda ne morem trditi, da bom s svojimi možnostmi na tem omejenem prostoru zgolj opredeljeno nalogo v celoti izpolnil, pač pa upam, da mi bo uspela nakazati nekaj osnovnih izhodišč za realno oceno stanja v študentskih gibanjih in opozoriti na njihovo sedanjo dilematičnost. II Moderno študentsko gibanje se je po Jacobs-Landauovi krono-logiji začelo v letu 1958 na univerzi v Wisconsinu, kjer je zaživel socialistični študentski klub. Kdor kaj ve o ameriški zgodovini, bo navedeno letnico povezal z McCarthyevim protikomunističnim obdobjem, ki se je izteklo ob koncu petdesetih let. Tako se nam študentsko gibanje že v svojem embrionalnem stanju pokaže kot "cki socialni odklon od v družbi relativno splošno-veljavnega klišeja mišljenja in delovanja, s čimer pa se je v ,,družbi obilja" sprožil mnogodimenzipnalni proces diferenciacije od realitete, katere spre-minjanje je bilo enostransko naddeterminirano s perpetuiranjem (in s tem vzporedno mistifikacijo— kapitala. Realiteta kot totaliteta je potemtakem strukturirana glede na kapitalsko esenco. To pa po-nieni, da npr. tudi celo kategorije politike, znanosti, umetnosti itd. odražajo v sebi odvisnost od kapitala, ki ,,dovoljuje" tem področ-jem njihov obstoj. Toda, takoj ko ta odnos obrnemo in si morda skušamo zamisliti obstoj kapitalskih odnosov brez dogajanja na teh področjih, se pokaže odvisnost samega kapitala od njegovih ,,deri-vatov". Diferenciacija v totaliteti kapitalskega kozmosa pomeni v nekonkretno določenem smislu odbijanje službe kapitalu. V ,,svetu obilja" pa se je to zgodilo na več načinov (omenjam samo nekaj karakterističnih): a) odklanjanje od kapitalskih odnosov sugeriranega konsuma, kar pomeni odklanjanje sodelovanja v kontroliranih oblikah pro-dukcije; b) odklanjanje etičnih in estetskih normativov; c) spreminjanje odnosov v določenih delih institucionalnega sistema (zlasti npr. na univerzah); d) poskusi aktivnega upora — akcije zoper obstoječe. Vse to skupaj pa, videno v kontekstu zgodovinske situacije (ko je kapitalu s hiper-ekspropriacijo večjega dela sveta v centrih uspelo, da je rešil največji problem svojega obstoja, ki je tako po-stal predvsem pozitivno posredovan z obstojem delavskega raz-reda), pomeni možnost rasti kvalitativno novega negativnega subjekta. S tem seveda ne mislim, da je študentsko gibanje takšen subjekt, pač pa, da je v bistvu samo potencialni organski del sve-tovne negacije. Kapitalska realiteta je namreč naivnežem, katerim so se zakoni dialektike kazali kot naravni zakoni, dala krepko lek-cijo s tem, ko je pokazala zmožnost takšne transformacije, da so kapitalska protislovja postaJa na videz eksteriorna oz. neinherentna konkretni buržoazni družbi. V ideološki interpretaciji postane kapital ,,dobri bog" — iluminator pravičnosti in harmonije. Kon-kretneje to pomeni, da je v družbah obilja (pa naj gre za Zahod ali Vzhod, kjer je obilje relativno rešena stanovanjska problematika, zdravstvo in prehrana. ..) revolucionarni proletariat v mnogih empiričnih formah ostal brez svojega bistva v takšni meri, da niti ne predstavlja resnejše ovire rasti fašizma. Poteh uvodnih ugotovitvah se že kaže logika, ki jo sugerira izho-diščna intenca tega zapisa. Vpraševanje o študentskem gibanju terja najprej vprašanje o svetu, ki gaje ,,rodil", dabi bil možen kakršen-koli že odgovor o možnosti obstoja študentskih gibanj sploh. III ^Fašizem je v obstoječem sistemu institucij." - Rudi Dutschke. Depiasupo bi bilo razpravljanje, kaj lahko je in kaj lahko ni faši-zem glede na njegove konkretne pojavne oblike. Ce govorim o neofašizmu, ne govorim nujno samo o plinskih celicah in o anti-semitizmu, govorim o okrepljujočem se totalitarizmu. Kaj je torej proces fašizacije, na katerega so opozorila študentska gibanja, niso pa ga ustavila? Najprej naj opozorim, da na tem mestu govorim predvsem o metropolah modernih totalitarizmov(kajti tako imeno-vani tretji svet inia kljub temu, da je sam zelo modificiran z ome-njenim procesom iiirie s svojo izčrpanostjo in nemočjo naravnost pogojujoč za proces i&šizacije v metropolah, še vedno take specifič-nosti, da je o njem kot o komplementarnem delu svetovne struk-ture potrebno govoriti posebej). Da bi prišli do odgovora na zastavljeno vprašanje, najprej pog^p mo v grobem razmerja vzpostavljanja^šizma. V svpjeni prvem zgodovinskem nastopu se je fašizem med djugim izkazal kot po-vezava ekonomske in politične sfere s pomoČjo unifikacije zavesti, kar pomeni podreditev vsakcga posameznika, z maksunalno koli-čino njegovih fizičnih in intelektualnih zmožnosti vred. .,super-jasnovidnemu" centru. V visoko razvitem kapitalskem svetu se že dalj časa odvija pro-ces, v katercin se na videz obrača odnos med kapitalom in državo v tem smislu, da se zdi kapital odvisen od države, ki mu pomeni prostor njegove operativnosti. Vendar pa dejansko gre za proces realne abstrakcije kapitalskih odnosov — prihaja do situacije, ki je v večjem obsegu in globini podobna tisti v nekdanjih fašističnih de-želah. Vsajen v specifične strukture zgodovine, na nivo identifika-cije z državo, se abstrahirani kapital izkaže za doslej najmočnejše, najgloblje in najširše segajoče naddeterminirajoče, tako da se vsa svetovna tolaliteta kaže (lažno!) kot spremenljiva samo v okviru vsakega od teh današnjih, med scboj podobnih si ,,naddetermi-nizmov". Svojo determinacijo žarišče fašizacije (kapital) posreduje skozi ultra-kompleksno mrežo institucij, katerih samoobnavljanje pomeni obnavljanje cclotne svetovne perverzije. V tej mašineriji deluje ideologija kot brezpogojni kolomaz s svojo funkcijo upravi-čevanja vsake konkretne iracionalne oblastniške poteze.(Samo za-radi ilustracije: vietnamska vojna je bila vseskozi upravičevana kot obramba najplemenitejših interesov, podobno je bilo z brutalno agresijo na CSSR, kjer so tanki totalitarističnih aziatskih režimov nastopili kot branitclji socialističnega humanizma(!). Pri vsch fašizirajočih se totalitarizmih je treba še omeniti raz-lične instrumente (kot so policija, sredstva informacij, večja ali manjša ,,zadovoljitev" materialnih potreb, hiper-produkcija novih potreb itd.). ki v svoji sistematski povezanosti s substanco svojega obstoja (živimi konkretnimi ljudmi) ustvarjajo situacijo večinske pozitivne pripadnosti obstoječemu, s čimer upor postanc margina-liziran, vrednostno opredeljen kot (v takšnem ali drugačnem/ smislu) dejavnost nižjih oblik socialnega življenja, tj. ,,nižje" ras# (ameriški črnci. ..) ali prenapetih mladostnikov(^udentje) ali pre-prosto norcev oz. psihopatov (maloštevilni uporr^ki vSZ) itd. Ob-stoječi svet sc kaže kot najrazumnejši svet v zgbdovini in ne do-pušča mnogo dvoma o tetn. : Toda tisto, kar je najbolj zaskrbljujoče, je, da ta novi fašizem ni uokvirjen v meje ene same države oz. nacije, ^ip3^ v določeni meri ZE SEDAJ določa svetovna razmerja in pjpitično obnašanje šlevilnih manjših držav, v katerih se neofašističnegrvine pojavljaajo zakamuflirane z ,,demokracijo" ali ,,socializmornf|po vzoru ene ali tretje metropole. Če v tem trenutku vendarle še ne^re zaperfektni svetovni fašizem, pa v svojem današnjem stadiju ndfei fašizem naka-zuje možnosti svojcga kozmičnega obstoja kot |/oje dovršene oblike. V političnem smislu je mogoče delovanje vecine vladajočih struktur primerjati z delovanjem mafije. IV vane nove levice. Ne glede na številne različice in temeljne razlike med gibanji, označevanimi s tem imenom, pa je mogoče v teoriji nove levice ugotoviti osnovno postavko. Le-ta obsega predvsem ugotovitev nezmožnosti delavskega razreda, da bi ob stopnji svo-jega sedanjega samozavedanja in dejanske organiziranosti (mobilizi-ranosti) mogel, če ne že z enim zamahom preobrniti svetovni red, pa vsaj v prvi instanci odločilno vplivati na sedanje oblikovanje oblastnih struktur. Iz te ugotovitve pa skratka sledi akcija, katere bazo predstavljajo sloji na robu družbe in zlasti mladina. Toda (o nikakor ne pomeni a priori zanikovanja vloge delavskega razreda (kot je meniJ npr. avtor oz. avtorji tez za tretjo konferenco ZKJ), pač pa predvsem ugotovitev realnega stanja, iz česar more sledifi določitev smeri akcije samega subjekta nakazane refleksije. Ugoto-vitev nezmožnosti delavskih gibanj za spremembo je najprej lo-^ično dana s samim obstojem totalitafizmov, določljivih po števi! nlh kriterijih, s katerimi je evrops^a misel v svojeni spopadanjn sebi lastno realiteto (zgodovino) oborožila sedanjo zavest. Tako delavski razred (v glavnem tudi v teoriji nove levice) ostaiie osrednje vprašanje revolucije, kajti revolucionarni proces postaja proces njegovega osveščanja. „.« Ob tem se postavlja vprašanje.C vlogi inteligence v zgodovini. nemarjujoč na tem mestu mnoge, tudi relevantne, dimenzije tega vprašanja, se omejimo predvsem na njeno vlogo v emancipatorskem procesu. Gre namreč za ugotavljanje, da je dosedanje revolucionar-ne obrate najprej naznanjala inteligenca, in to ne samo v osebah določenih mislecev, pač pa tudi z različnimi gibanji, ki pa so se posredno realizirala samo kot plebejska gibanja. Na današnji stojjgji procesa akumuJacije kapitala, ob prodoru kapitalskih odnosq%vv najsubtilnejše sfere, postaja obnavljanje in perfekcioniranje k|jgjtalnosti pogojeno s precejšnjo ,,produkcijo", če že ne intelekoljiinih, pa inteligentnih (diferenca med navede-ninia terminoma povzeta predvsem po Marcuseju) potencialov. iz česar sledi vzdrževanje obsežnih izobraževalnih institucij. Univerza predstavlja niejno institucijo v tem smislu, obenem predstavlja eno končnih stopeai indoklrinacije na način izobrazbe in najbolj od-maknjeno pod^je globalne kapiialskc reprodukcijc direktnemu represivnemu p^feganju oblasti. Zavest o vscm tem, ki se oblikuje na univerzah iii^ tako tudi kritična zavest dane totalitete, more pomeniti prvi n|6t:nejši premik v razmerju nioči kapiialskih in anti-kapitalskih sil.m Vendar s lefe še ni dana nikakršna razrešitev danih protislov-nosti. Ni recepm za izdelavo revolucije, za inspiriranje delavskih množic industriMiziranega sveta k revoluciji, niti za kaj tretjegaalš desetega; kar jef je dejansko socialno dogajanje, ki je krvavo in primitivno in spl<|h takšno, kakršno se kaže. Med dosedaifije efekte študentskih gibanj ne moremo prištcti kaj prida na prvi pogled vidnih daleč segajočih rezultatov. Toda podrobnejši uvid pokaže že omenjeno nastajanje senzualnejše kul-ture, v kateri kolektivizem postaja konstituitivna vrednota svo-bodne univerze (katere svoboda je seveda le potencialna ob za-sužnjenosti t,ostale" družbe), množi se številko tako imenovanih heretičnih znanstvenikov, in nastajajo prve predpostavke here-tičnih znanosti. To*so v primerjavi z nalogo totalne spremembe seveda diobni dosežkj, bolje — mogoče so to zgolj kali upora, ki utegne zaustaviti fašisti»ii progres. Tako tudi danes ,ii mogoče nič bolj pričakovati rešitv$Fnajbolj žgočih problemov človeštva kot kadarkoli prej, če-prav imamo danes opraviti s fantastično tehnološko razvitostjo sveta. Ugotovili smo že, da študentska gibanja že s svojim pojavom predstavljajo možnost stvorjenja novega revolucionarnega subjekta, toda možnost, ki to tudi ostaja in z vsakim momentom svojega ne^idaljevanja izgublja celo svoj status možnosti. Tudi študentsko gitranje se je, nadaljujoč s svojih večinoma naivnih začetkov (kot npr. revolt zaradi razlike med deklariranim in dejanskim). soočilo z grobo brezkompromisno represijo, poleg vsega še opremljcno z izredno subtilnimi manipulatorskimi sredstvi, s katerimi je prak-tično vnaprej malodane onemogočala pridruženje delavcev k ,.štu-dentski revoluciji". Studentsko gibanje je tako v povsem razumljivi krizi, v krizi, ki lahko ponicni konec enega od številnih marginalnih uporov v zgo-dovini ali pa napoved temeljitejše spremembe sveta, katere potreb-nost postaja očitnejša z vsako kapljico onesnažene vode, vsako edrsko eksplozijo, z vsakim sveže treniranim vojakom, z vsakim ;amomorom etc, etc. Odgovor na vprašanje, formulirano v naslovu, tako ostaja ambi-/alentcn, kot je ambivalentna zgodovina v vsakcm tivnutku. ki ga 3Olj ali manj nezavedno soustvarjamo. DARKO ŠTRAJN Študentska gibanja so ssvojim internacionalnim sočpsnim nasto-* pom (ki je izbruhnii v eni deželt organizacijsko kaj malo povezano h. z revoltom v drugi) zabeležila moment, ko je moč neofašistične % strukture kritičnemu očesu postala že očitna. Ob t?m pa so ob*^ enem pokazala, da se v zgodovini vzporedno z vt^>ostavtjanjeni*| avtoritarnih struktur ni vzpostavljala ustiezajočaT antikapitaiskf^ fronta, kar je bilo v velijci meri posledica dejstva perverzije oktobrske revolucije v maliciozni totalitarizem. (Na teni mestu moram, žal, izpustiti vsaj okvirno interpretacijo analiz pogojev teh historičnih procesov.) Pravzaprav mislini na diskontinuiteto oz. propad kolikor toliko močncga delavskega gibanja. (To je pove-zano tudi z degeneracijo delavskih strank.) Ob vsem tem ni čudno, da se je med idejnimi strujami v študent-skih gibanjih kot najbolj prevladujoča pokazala teorija tako imcno- Prevedeni tekst je del širše razprave, objavljene v knjigi Suboki (Razlog, SCS, Zagreb 1972). Prejšnje pogojno grupiranje prebivalstva omogoča, da se vsaj v grobih linijah bolje vidi dinamika družbenega spopada, artikulirana v študentskih nemiiih. Ceprav so sami študenti heterogena grupacija, ki v takih situacijah ustvarja relativno samostojen, avtentičen in homogen stil mišljenja in obna-šanja, pa med nujne predpostavke spoznanja bistva dogodka spada vpogled v socialno poreklo in položaj študentov, posebno tistih, ki so tvorili jedro gibanja. Seveda se v to tu ne moremo spuščati, ker ne razpolagamo z ustrez-nimi podatki. Toda vseeno se nam zdi, in to predpostavljamo, da kompara-tivna analiza ustreznih študentskfli skupin beograjske in zagrebške univerze glede socialnega porekla in materialnega položaja ne bi dala količkaj po-membnega prispevka za pojasnjevanje velike razlike v aktivizmu med tema centroma za časa junijskih dogodkov. Razloge za to pojasnilo je treba iskati v drugih okoliščinah. Ko beremo dokumente: razglase, parole, reakcije tiska, govore, dobimo vtis, da je dinamika spopada v skladu s privzeto shemo bila reducirana na relacjjo v trikotniku: študenti-birokracija—delavski razred. Pravzaprav je spopad potekal med študenti in birokracijo, delavci pa so bili vpleteni le toliko, kolikor je ena in druga stran nanje apelirala in iskala podporo. Iz tega bi sledilo, da je bil srednji razred zunaj dogajanja. Toda to ni točno. Zdi se celo, da je zelo umestna predpostavka, da tako imenovani levi študentski radikalizem ni bil obvladan predvsem zaradi podpore delavskega razreda, ki je pošiljal protestna pisma, temveč je v tem veliko pomembnejšo vlogo odigral vpliv in pritisk našega srednjega razreda. Prav njemu je bil študentski upor predstavljen kot pohod ,,naših Kitajcev", ki nastopajo pod parolo o ,,enakih želodcih". Z analizo vsebine tistih tekstov, ki so bili objavljeni v našem tisku, bi se čisto lahko dokazalo, da so bili namenjeni predvsem srednjemu razredu. To je bila stvar zrele in odmerjene politične odločitvc, ker je bilo očitno, da bodo najnižji družbeni sloji najmanj pripravljeni zavreči študentski program. Da bi bila stvar jasna, bomo v celoti navedli Razglas akcijskega komiteja demonstrantov in zboia študentov v štu-dentskem naselju z dne 3. 6.1968: 1. Menimo, da je osnovni problem pojav sodalne neenakosti pri nas. S tem v zvezi zahtevamo: dosledno delitev po delu, energično akcijo proti bogatenju na nesocialističen način, zahtevamo, da socialna struktura predstavlja odraz družbene strukture, zahtevamo ukinitev vseh privilegijev, ki obstajajo v naS družbi. 2. Veliko število nezaposlenih je tudi eden od glavnih vzrokov za štu-dentskejeze. Zato zahtevamo: ukinitcv honorarnega dela, zamenjavo vodilnega kadra brez ustrezne kvalifikacije in zaposlovanje mladih strokovnjakov na njegovih mestih, hitrejše izvajanje zakona o obveznem pripravniškem stažu in stimulacijo mladih strokovnjakov, da bi preprečili njihov odhod v inozemstvo. 3. Obstoj močnih birokratskih sil v naši družbi zahteva: demokratizacijo vseh sredstev javnega informiianja, svobodo zborovanj in demonstracij. 4. Študentje so posebej ogorčeni zaradi stanja na naših univerzah. Zaradi tega zahtevamo: izboljšanje materialnega položaja univerze, enakopravno udeleževanje študentov v vseh forumih, kjer se rešujejo bi-stveni problemi družbe, predvsem pa vprašanja, ki so posredno ali nepo-sredno povezana s študenti. Obsojamo pojav klanov in monopolov na nekaterih katedrah in zahte-vamo oster boj proti njim. Zahtevamo popolno in demokratično reelektivnost celotnega učnega osebja. Zahtevamo svoboden vpis študentov. Iz razglasa se jasno vidi, da je ost §tudentske kritike bila uperjena na državno upravo, to je na upravljavski sloj. Sama platforma kritike je bila taka, da oblast ni mogla vžeti delavskega razreda za najpomembnejS arbiter v sporu. Zaradi tega je takoj prešla v kontranapad na način, ki za širšo publiko, posebej pa za siromašne stojeTflbil preveč prepričljiv in uspešen. Napadla je študentsko gibanje kot ,,tako imenovano novo levico", ki ,,po-udarja praznc parolc brez sleherne vsebine". Ta ,,študentska nova levica" ne more poučevati družbe o samoupravljanju, ko prav na fakultetah samo-upravljanja ni, vsepovsod drugod pa je. Prav tako ne more govoriti o delitvi po delu, ko pa je poznano, da prav fakultete živijo na proračunu.l To linijo so nadaljevali tudi po Titovem televizijskem govoru 9. junija, v katerem je odkrito izjavil, da je študentsko gibanje spontano in upravičeno, da je 90 odstotkov študentov poštena mladina, da v glavnem sprejema njfliove zahteve kot svoje, z obljubo, da so že ukrepali in da bodo v tem smislu ravnali. Omenjena linija je posebej prišla do izraza v uvodnem članku Borbe 10. 6. 1968 z naslovom Mlado žito in plevel, ki je po oceni in še bolj po intonaciji čisto nasprotje tistemu, kar je izjavfl Tito. Ponovno je rečeno, da se ne sme nasedati študentskim parolam in pritiskom, ko pa je znano, da birokratske deformacije obstajajo na univerzi, ne pa v družbi, kjer vlada samoupravljanje. Deviacija sindikalnega časopisa Rad,2 kije vnekaj člankpi argumentirano spodbujal, naj se preudarijo ,,štiri zahteve študentov", je bila hitro odstranjena najprej s strani centralnega odbora zveze sindikatov, potem pa še s strani tiska kot početje, ki ,,zasaja nož v delavčev hrbet" in ki jlh ima za ,,pasivno maso, ki ni sposobna samostojno odločati". Po Titovem govoru na VI. kongresu jugoslovanskih sindikatov 26. 6. 1968, v katerem je poleg napada na tiste grupe iz administracije, ki bogate na račun dela delavskega razreda, ostro pokazal tudi na učiteljske skupine, ki se infiltrirajo in škodljivo delujejo na fakultetah, je sledil govor Milentya Popoviča, predsednika zvezne skupščine, političnemu aktivu Kosova,3 v katerem je demonstracije označil kot ,,pravo politično zaroto", v kateri skupno delajo nasprotniki, začenši pri profesorjpi na fakulteti, prek inform-biiojevcev in rankovičevcev do ustašev in četnikov. Ta grupacija, ki jo je prizadela nova situacija gospodarske reforme, je izkoristila stanje na fakul-tetah in prešla v pravo ofenzivo, Zveza komunistov pa ni bila dovolj pri-pravljena, da bi se upila tej ofenzivi leakcionarjev. S tem je bfla v glavnem začrtana linija spopada med študenti in birokra-cijo ali, da bomo konkretnejS, med demonstranti in državno upravo. Toda, kot smo že iekli, predpostavjjamo, da je za razumevanje pogojev in možnosti levega radikalizma zelo pomembno pogledati, in sicer vedno v konkretnih pogojih, kako ta radikalizem vpliva na aspiiacije srednjega razreda. Tu je mogoče opaziti, da je to še posebej pomembno v najrazvitejših kapita-lističnih deželah, v katerih zaradi njihovega privilegiranega položaja v sve-tovni delitvi dela precej velik del delavskega razreda prevzema tisti način mišljenja in obnašanja, ki je značilen za srednji razred, tako da je to največja zapora, ki povzroča omejevanje idej nove levice v teh deželah v glavnem v študentske kampuse in v tiste skupine, ki so z njimi povezane v tako imeno-vano intelektualno skupnost. Vendar iz tega ne izhaja, da je raziskovanje omenjenega odnosa pomembno samo v najrazvitejših deželah, ki imajo zelo številen srednji razred. Praksa kaže, da je to pomembno tudi za take dežele, kot je naša. Gre za to, da so nanovo pečeni srednježi in zadužkaiji veliko bolj netolerantni kot pa tisti, ki so se v takem položaju že zdavnaj utrdili, pa se manjša količina nadomešča z večjo agresivnostjo. Naš lastnik avtomobila ali vikendice je bolj ogorčen nasprotnik levega upora kot pa ameriški ali francoski že zaradi tega, ker je bolj nov v tem položaju, ker še nima občutka gotovosti, pa se zaiadi tega boji, da lahko ta novi trend, ki ga je dvignil, naenkrat postane vprašljiv in se lahko dogodi, da vse propade. Zanj je ves junij z vsemi svojimi zahtevami in težnjami ..neka maocetungovska, stali-nistična, centralistična čorba parol"4. Ker pa je tako neposredno jn iskreno reagiral, se takoj popravlja in pravi, da je ,,potrebno iz te čorbe izločiti tisto dobro, kar je spontani upor proti birokratskim bogovom". Da je to izloče-vanje čisto verbalno, ker se ne da obiti Titovih ocen, se vidi po tem, da so ,,birokratski bogovi" omenjeni samo stransko, ves bes pa se sesipa na štu-dente, ki so izrekli parolo o večji socialni enakosti. Kako sta ta strah in bcs temeljita, mogoče najbolj ilustriia dejstvo, da je ncki zagrebški list tcdnc iz dneva v dan objavljal reportažo o umoru ameriškc igralke Sharon Tatc, čeprav je vsakomui, ki količkaj zna politično misliti, bilo jasno,da je sodni proces okrog uboja omenjene igralke bil spektakularno montiran s strani ekstremnih desničarjev z namenom, da bi odvrnili pozornost od masakrov v mestih Song Mi in Mi Lay in da se izvede psihološka priprava za krepitev piogramaškega lova na leve študente v Ameriki. S tem seveda ne žeHmo reči, da je naš list bil kakorkoli povezan z mračnimi nakanami kalifornijskih desničarjev, da pa je objavljanje omenjene serije tudi v naših razmerah imelo določeno funkcijo, lahko razberemo iz odličnega feljtona Milovana Miriča Strah na tekočem traku.5 Objavljanje omenjene serije nikakor ni izjemen primer, ampak karakteri-stičen za usmeritev naših medijev z visoko naklado, kijih je študcntski upor še bolj premaknil v desno. Kar se tiče poskusov teoretičnega obračunavanja z akcijo študentov, se le-ti po logiki samc stvari niso mogli vključiti v okvir marksističnega pristopa, tako da je po teh dogodkih prišlo do mnogo hitrej-šega širjenja in odprtega ali zamolčanega sprejemanja različnih nemarkastič-nih koncepcij. Pustimo ekstremno desne primere, ki so izrazito reakcionarni, in vze-mimo v preglcd neki relativno umirjenejši primer obračunavanja s študenti, ki pa, značilen za teorijske pomike, odraža razpoloženje zgornjih družbenih slojev in vsebuje pomembne politične implikacije. Gre za članek D. Jančaija Za beograjski levi radikalizem ali za funkcionalizem, ki je bil objavljen v zagrebškem časopisu Kritika št. 7/1969. V svojem izvajanju se omenjeni avtor naslanja na londonski Economist, ki je 27.11. 1968 objavil članek pod naslovom Ali je mogoče biti liberalen samo napol? V tem članku sc trdi, da zahteve jugoslovanskih študcntov navkljub verbalnemu distanciianju na-sprotujejo jugoslovanski gospodarski reformi. To se vidi po tem, piše Eco-nomist, da je viada pod pritiskom študentov morala omejiti privatno iniciativo, čeprav sc je prepričala, da je koristna. In naprej, da so študentj zahtcvali zmanjšanje razlik med jugom in severom z uporabo subvencij in obdavčcnjcm plač, s čimer naj bi se zgradila nova industrijska podjetja v nerazvitih krajih, in bi se na ta način rcšil problem zaposlenosti. Economist se nc spiašuje, ali so te zahtcve upravičene, ampak samo konstatira, da dciujcjo v smeri zaviranja nadaljnje ekonomske liberalizacije. Sklep je tak, da ni mogoče želeti večjih političnih, kulturnih in intelektualnih svobod brcz ustrczncga popuščanja v ekonomiji. Tisti, ki v gospodarstvu uporablja cta-tistični pritisk, sc nc bo izneveril, ko grc za kulturna in politična vprašanja. Skladno z navcdcnimi ugotovitvami Jančar zameri beograjskim štu-dcntoni, da v obdobju znanstvene revolucije zahtevajo razredni boj. Meni, da iščejo nckaj tam, kjer tega ni, poleg tega pa sodobni svet pozna čisto dru-gačnc dilcmc, kot jc na primcr odnos med razvitimi in nerazvitimi. Ta odnos niti pri nas niti po svctu nc vključujc razrednih momentov. V jugoslo-vanskcm prostoru obstajajo parcialni prostori in vsak od nih ima svojo startno pozicjjo in ritem razvoja, kar ponieni, da scver ne more čakati, da sc jug razvijc. Ta okvir služi za interpretacijo razlik mcd parolami bcograjskih in ljubijanskih študcntov. Medtem ko prvi poudarjajo parolo ,,Borimo se za boljšcga človcka, nc pa za boljši dinar", pa drugi mislijo, da je treba začeti pri gospodarstvu, nc pa pri človcku. Prvi so za parcialne spremembe znotraj sistema, drugi pa zahtcvajo radikalno sprcmembo samega sisterna." Prvi nasprotujcjo socialni nccnakosti in brczposelnosti, drugi pa postavljajo v srcdiščc svojc stanovanjskc študcntskc intercse v smislu boljše organizacije študija in boljših razmer študcntskcga življenja. Prvi direktno napadajo oblast, drugi pa izražajo zaupanjc slovenskernu izvršncmu svetu. Tu jc odkrito poudarjcno nasprotjc med jugovzhodnimi deli dežele, ki jim ustreza idcja razrcdnega boja in solidarnosti, in severnozahodnimi dcli, kamor v prvi \Tsti spada Slovcnija, ,,ki sc pripravlja vstopiti v sodobno Evropo, pa sc nc morc ukvarjati z razrcdnim bojein, ampak z izpopolnje-vanjcm organizacijc".^ Slovcnija zavrača cgalitarizcm in na njcgovo mcsto postavlja scickcijo, kar ponicni, da inorajo iti močno naprej, nc glede na tcžavc slabših. Prcgvadc se mora odstranjcvati na ravni stroke, ne pa na ravni razrcda in ideologijc.8 To so stališča tehnolo^iega funkdonaljzma, modificiiani in prilagojeni za majhnc, rclativno zaprtc prostorc, ki sc komhinirajo s pojmoin naroda kot totalnc skupnosti in postajajo idcologija zgornjih siojev v slabše razvitih dcžclali, ki sr liočojo s svojirn prostorom tcsncjc povczati z razvitimi in bogatimi, kcr to razumejo kot nujboljše zagotovilo lastnc stabilizacije. Hetcrogcnost jugoslovanskcga prostora sc jc videla tudi v raznoličnosti odnicva. ki so ga povzročilc bcograjskc demonstracijc v posameznih univcr-zitctnih ccntrih. To se doslcj ni prcučcvalo in sc occnc nc morejo zasnovati na zbranem in primcrjalno prcglcdancm materialu. Toda tudi brcz tega, če sodinio samo na osnovi bornih časopisnih poročil, jc vidno, da je bil naj-rnočncjši odmcv v Sarajevu, kjcr so šli študcntjc v vclikcm štcvilu na ulico in kjer je prišlo do spopada spolicijo. V Zagrebu jc bil položaj drugačcn. Odločno vlogo je v pomirjevanju štu-dcntov odigralo nasprotjc mcd fcderalno administradjo in hrvaškim rcpu-bliškim vodstvom. Zc od začctka sc jc poudarjalo, da sc hrvaška politika v pozitivneni smislu raziikujc od politikc federacije, ker naglaša potrebo, da se srcdstva vrnc gospodarstvu, kar pomeni, da se naslanja na ddavski razred. Ne glede na vprašanje, do kakšnc stopnjc je bila ta opora samo verbalno mani-pulativna, jc imcla vdik vpliv. Toda tv. nikakor nc smcmo izpustiti izprcd oči, da so se poudarjcnc razlike nicd federacijo in hrvaškiin vodstvom od-krito navczovali poskusi, da sc dcmonstracije beograjskih študentov prikaže kot izraz nadonalizma in unitarizma. V Ljubljani jc oblast pričakala dogodkc najbolj pripravljena in je ves čas, kakor jc vidcti, trdno držaia poiožaj v svojih rokah, in to predvscm tako, da jc takoj ugodila osnovnim zahtevam študentov in s tcm paralizirala demon-stracijc. ***** (Ob sumarnem prcgledu dogodkov lahko postavimo dve rned seboi po-vezani vprašanji.) Najprej, ALI JE JUNIJSKA AKCIJA NAŠIH STU-DENTOV IZRAZIT PRIMER DIAHRONIJE, in drugič, ALI JE RESNICNO IN POTENCIALNO POMENILA UPOČASNJENJi: RITMA NAPRKDKA PRI NAS. Odgovor na prvo vprašanje lahko dobimo indirektno, to je, čc sc ugotovi, kar ni težko, da je upravljavska elita, proti kateri je bOa v prvi vrsti usnicr-jena študentska akcija, pristaš in branilec sinkronije, kar ponieni razvoja v prostoru, ne pa v času, s čimer se postavlja v prvi plan rast tehnologije in standarda, zanemarja pa se družbeni odnos. Toda tu so zares velike možnosti mistifikacije zaradi okoliščine, da naša birokracija ni kompaktna, ampak je razdeljena v več skupin, ki se med seboj bojujejo, tako da lahko dobimo lažen vtis, da nekatere skupine teže k revolucioniranju tudi samega družbe-nega odnosa. Vendar je to verbalna prevara, ker globlji vpogled kaže, da se ta boj redudra na prerazpodelitev moči in vpliva znotraj obstoječega odnosa. Neposrcden in viden dokaz za resničnost te trditve je vsebovan v dejstvu, da vsaka od teh skupin sprejema in brani tako ali drugačno oblikc nacionalizma kot svoje osnovno izhodišče. Študentje pa so nadonalizmu postavili nasproti staro parolo bratstva in enotnosti, česar ni mogoče videti samo iz razlogov in parol, ampak tudi iz dejstva, da so bili na zborih odločno izžvižgani ter zavrnjeni vsi tisti, ki so poskusili nastopiti z nacionalistično platformo. V nastopih nekaterih udeležencev študentskih zborov je vidno, da so razli-kovali med politiko ohranjanja nadonalne enakopravnosti in politiko gradnje lastnega naroda. Kakorkoli je namreč to drugo v današnji etapi razvoja mogoče nujno, pa ne smemo prezreti, da je politika izključne gradnje svojega naroda stari motiv buržoazne družbe in da vedno predpo-stavlja obstoj priviligiianega sloja nad družbo in njenih delovnih ljudi. Po-temtakem rušenje centralizma ne pelje avtomatično do samoupravljanja delovnega Ijudstva, ker lahko politični prostor zapolnijo tekmovanja in spo-padi nadonalnih oligarhij in drugih desno orientiranih sil, ki imajo svoje posebne interese. V takem položaju je edini zanesljiv barometer razredni odnos. Ce prihaja do masovne nezaposlenosti, ki najbolj prizadene revne sloje, če se večajo sodalne razlike, in to v razmerah splošne gospodarske stagnadje, potem razgovor o socializmu postaja podtaknjen in licemeren. To je osnova, na kateri raste študentski upor, ki zahteva ponovno vzpostavitev socialistične perspektive, kar pomeni, da ima v skladu z našim pristopom diakroničen značaj. Na drugo vprašanje, ki jc posebna modifikacija prvcga, kcr izraža stališče, da je mladinski upor upočasnil ritem našcga naprcdka, bi sc lahko že na osnovi rcčcnega odgovorilo ncgativno. Toda tudi za to jc potrcbno pojasnilo, kcr sc za tiste, ki branijo tako stališče, naprcdek rcducira na povečevanje višine dohodka na prcbivalca. Mcnimo pa, da polcg tcga obstaja tudi na-prcdck v človeških odnosih in da prvcmu ne slcdi vedno drugo. Z drugimi bescdami to pomcni, da cnostavna ekspanzija gospodarskcga sistenia na osnovi razvoja tehnikc ne zagotavlja vedno človcškega naprcdka. Sicer ustvarja pogojc, ki omogočajo človeški napredek, vendar jc lahko prav tako uporabljena kot sredstvo zasužnjcvanja in uničcnja. Zaradi tcga se nam zdi, da napredek, čc želi biti človeški, ne smc izgubiti socialističnc pcrspektivc. Če srno se torcj odločili, da vstopimo v Evropo, to jc, da čimprcj pridcmo na gospodarsko ravcn Avstrije ali Bclgije, toda s pogojcrn opuščanja omcnjene perspektive, potcni po našem oficialno proklamiranem sistemu vrednot s tem ne nresničujemo napredka. Toda, če tudi skiadnosti s tako imenovano realno politiko zaradi čisto programskili razlogov v sedanji etapi zanemarimo omenjeno distinkdjo in rcduciramo naprcdck na rast ancionalncga dohodka. niti zdaj ni osnovc za trditcv, da jc študcntska akdja biia škodljiva, kcr obstajajo zelo slabi izglcdi, da bodo tisti trcndi, ki so jim študcntjc naspro-tovali, nasprotna stran pa jih jc branila, v bližnjcm času privcdli dcželo na gotovo pot naprcdka. O p o m b e : 1. Borba, 9. junij 1968. 2. Glej številke od 13. do 23. junija 1968. 3. Borba, l.julija 1968. 4. VUS, 16.junija9168 5. Naše temc, št. 6/1970 6. Pazljivo smo brali dostopnc materiale, ki sc nanašajo na naše štu-dentsko gibanje, toda poudariti moramo, da nismo našli niti enega doku-menta, v katcrem bi sc zahlevalo radikalno spreniembo našega družbenega sistema. 7. Kritika, ibidem 8. Kritika. ibidcm ,,Človek je bitje, katerega pojav osmišlja svet." J. P. Sartre (,,Situation") To, kar tvori bistveno določbo Nove levice kot novega subjekta revolucije, je njeno gibanje ,,per negationem" kot dialektični agens tistega ŠE - NE. To, kar zanesljivo tvori novum tega intelektiializiranega gibanja naše dobe, je principielno ograjevanje od programa klasične levice, ki meni, da se bistvo revolucije izčrpava samo v boju za politično oblast. Ta borba je sicer lahko eden od konstitutivnih elementov revolucije, toda nikakor ne edini in naj-važnejši. Medtem ko po drugi strani klasična levica želi afirmirati humanizem ŠELE PO revoluciji, dela Nova levica obrat, meneč, da morajo principi hu-manosti ,,steči" PRED revolucijo, v obstoječem kot SILA NEGACIJE. S kakšnim uspehom je sodobno levo gibanje afirmiralo te svoje principe? Nedvomno mu je lastno tisto ugledovanje lastnega položaja, ki začrtava njegovo protislovljenje epohalni ,,sliki sveta", ki ga je rodila v svojih okvirih. Kakšna je torej STVARNOST OBSTOJEČEGA, ki je levo intelektualno gibanje ne priznava za svoj dom, v kateri se ne počuti kot pri sebi? Potreba po transcendiranju omenjene ,,slike" skozi miselno, poetsko in uporniško dejstvo pripada principialnemu nestrinjanju z njeno VSEBINO. Premisliti to vsebino, opisati jo, pomeni istočasno vprašati se po usodi tistega človeškega v človeku; kajti obstoječi pogoji v trenutku odtrgajo tisto, kar bi se kot človeško šele hotelo prebuditi. Establishement je vzel v svoje roke monopol intepretiranja zgodovinske stvarnosti; v imenu ,,stvarnega" se ,,posiljuje" obstoječe, ker se želi v imenu ,,progresa" zaustaviti zgodovino ter se jo dejansko tudi zaustavlja. Prihodnost je tako zaprta in zapirana, s tem pa so ideali ,,transcendentnega humanizma" inkorporirani v temelje obstoječega. Poli-tehnične konstelacije družbenih struktur posiljujejo člo-veško dostojanstvo. Krenilo se je povsem na slepo srečo po nevarni poti stranpoti, ki je ustvarila in ustvarja množico ,,pod-ljudi", ki se zavedajo svoje ,,pod-človeškosti". Cloveška dejavnost je speljana na goli ,,motorni ritem", s katerim se presrkbuje in kopiči materialne dobrine. Scientistični fanatizem destruira človeka, ponižuje ga do brezna suženjstva in bede. Treba pa je takoj poudariti, da se s tem ne postavlja pod vprašaj, niti ne spodbija nujnosti razvoja tehnične civilizacije; nasprotno, vprašljivo je dejstvo, da ljudje hitijo proti ciljem, ki jih niso zavestno izbrali. Politične in ekonomske sfere moči postajajo edino in pravo pribežališče človekovi var-nosti in potrebi po integriteti, te potrebe pa se vdajajo tem sferam z brez-pogojnim zaupanjem. Človekova intergriteta, svoboda in enakost se ,,uresni-čujejo" samo v osladnih frazah, ki kot manipulatorsko sredstvo z ene in kot opij z druge strani služijo, da se obstoječe stanje čim bolje prikrije in pre-nese. Tako postaja človeku vse primerno človeško ideal, ki je na oni strani sveta. Premišljevati stanje, v katerem je človekova eksistenca ponižana do EKSI-STENCE OBJEKTA, je vsekakor naloga časa, ki je s svojimi pogoji izdelal obstoječo sliko. Toda tisti NE! ki mu kliče novo intelektualno gibanje, ne sme ostati utesnjen v njegovih okvirih. Negacija niti ne sme niti ne more biti samo enkraten odnos do realnosti, ne sme zajemati samo ene njene strani, v tem primeru bi do nje zavzela afirmativno stališče; ta NE se mora, na-sprotno, nanašati na vso epohalno realnost, kjer realnost ne pomeni fizične aktualnosti, tistega golega ,,tu in zdaj", temveč označuje inherentno trajanje skozi zgodovino. To trajanje pa pripada zgodovinski realnosti šele kot MOZ-NOST, da se slika časa bLstveno SPREMENI, če se krene po drugi poti. Nova levica kot ,,misleči subjekt revolucije" torej ugledava obstoječe v luči njegovega SPREMINJANJA, pri čemer je spreminjanje razumljeno kot zgodovinska kategorija par excelence, tako da radikalno preseganje vseh meja aktualne ,,slike sveta" ne more pripadati času ,,zaustavljenega človeko-vega trenutka"; še več, v resnici se tudi prikazuje kot pripadajoče času odprtih zgodovinskih možnosti, ki angažirajo človeka za trajno ,,dogajanje" v zgodovini. Ali bo svet s posredovanjem duha mlade generacije kot zgodovinskega agensa končno postal svoboden? Ali bo zanj veljal znani Heglov stavek: ,,Tista moč, ki jo človek lahko imenuje s svojo lastno vzvišeno nad smrtjo in propadanjem . . . je sposobna, da sama odloča in kot um se pojavlja? " (Theologischen Jugendschriften, Tuebingen, Odgovora na to vprašanje se ne da potegniti samo iz dosedanjega zgodovinskega izkustva, ki jasno kaže, da levo gibanje kot agens destrukcije pozivitete trpi od aktualnih slabosti. Nima svojega pozitivnega programa v smislu definitivnega začrtovanja vizije pri-hodnosti, toda ve, kaj noče. Svoje strategije nima v kateremkoli modusu, teniveč se izčrpava v spontanosti. Ali se v teh slabostih skriva razlog za dosedanje neuspehe v real-političnem planu, v katerem levo gibanje kot subjekt revolucionarnega gibanja samo premišlja sliko sveta in je torej ne spreminja, kar inicira revolucijo, toda je ne izvaja? Možno je, da bo to stališče absolutne negativitete še dolgo slabo ,,delo valo" kot dtjavni princip v obstoječem, ki še ne ,,afektira" do njegove rcvolucionarne moči. Toda toliko slabše za obstoječi svet, kolikor bolj ne-omajno in plodovito teži mišljenje k tistemu PRAVEMU, v katerem živi tista STyARNOST OBSTOJEČEGA, ki se kot taka gleda v tistem, kar NI-VEČ ali SE-NI. OBRAD SAVIC (O ekologiji ali vprašanje o okusu) Imeti zmožnost predvidevanja, to je najpomembnejše. M. RIBICIC ,,Predvidevati o ekološkem razvoju je težko iz več razlogov. Eden izmed njih je ta, da je ta razvoj v določeni meri odvisen od tega, kaj mislimo in delamo. Pa vendar je Forresterjeva skupina iz Massachusetts Institute of Tehnology poskušala osvetliti nekaj glavnih faktorjev (prebivalstvo, za-strupljevanje, sredstva, standard, investicije) in njihove medsebojne zveze; potem je te podatke vstavila v računalnik. Dobili so odgovor, da se bo kriza začela čez približno trideset let in bo dosegla vrhunec v letih 2020-2060. Da bi se to krizo, kolikor je mogoče, omejilo, bi morali(po dobljenih podat-kih) zmanjšati porabo premoga m metalov za 75 %, investicije v industriji za 40 %, hitrost destrukcije narave za 50 %, proizvodnjo hrane za 20 % in stop-njo rojstev za 30 % (današnje celote, op. av.). Vsako drugo razmerje bi privedlo do poslabšanja, trdi računalnik.l Kakšen domet imajo zgornji podatki (pa čeprav za zdaj zgolj hipotetični), je mogoče spoznati po današnji razsežnosti kiize, ki se širi od ekonomske sfere prek političnih konfliktov do strmega dviga patoloških obolenj in čez. Konsekvence teh podatkov, ki nedvoumno silijo k preobratu današnje usmerjenosti življenja, so frapantno usodne tako za t. im. razvite kot za t. im. nerazvite dežele. Orientacija politične ekonomije bo, glede na različ-nost političnih sistemov, osvetlila preokret, ki izhaja iz zgornje sicer frag-mentarne) proporcionalnosti ekonomskih področij. Vendar, ekologija kot politična kategorija in vice versa: politika kot ena kardinalnih komponent (izhodov ekološke krize) še ni (odkrito) prevzela svojega mesta v političnem dogajanju svetovnega obsega, čeprav ji to mesto zagotavlja njen planetarni karakter; in vprašenje je, kakšna bodo trčenja med politično sfero, razbito na (politično-ekonomsko) različne sisteme, na eni strani in univerzalnostjo ekološke krize na drugi strani, krize, ki jo je mogoče in nujno rešiti le v dimenzijah njene lastne razsežnosti, to je planetarno. Tako se bo ekološko vprašanje v bližnji prihodnosti EKSPLICITE poka-zalo kot politično vprašanje (npr. Zero Population Growth v Estados Unidos), tako mišljena v smislu političnih spopadov kot v smislu ekonom-skih pretresov, npr. devalvacije, masovne fluktuacije milijonov ljudi (turisti, gastarbeiterji . . .), ki zadevajo vsa področja človekovega življenja. Kajti vzroki ekološke krize so v zadnji konsekvenci politične narave, ker je vodiina orientacija (en bloc) še vedno prevlada ekonomije nad politiko, čeprav poli-tika usmerja ekonomske impulze, kar daje videz paradoksalnega odnosa med politiko in ekonomijo. Ekološka kriza je nedvomno eden izmed izhodov tega paradoksa. Od tod vse večje zanimanje ravno za jugoslovansko samoupravno (politično-ekonomsko) ureditev, npr. na stockholmski konferenci Združenih narodov o človekovem okolju, pa tudi vedno več, zlasti mladih ljudi z Zahoda se (privatno) analitično ukvarja s tako družbeno ureditvijo (npr. Roel van Duyn v svoji knjigi Sporočilo modrega palčka, 1969). Ekološki piretresi že pričenjajo stresati politične sisteme, tako da bodo določene eko-loške spremembe spremenile politično sfero življenja, seveda v različni inten-ziteti in vsebini. Politična kontrola bo v tem smislu vsebovala ekološko kontrolo, in glede na to predpostavko je zelo verjetno določena centralizi-rana mednarodna kontrola. Toda obenem so iz ekoloških razlogov zaželene samoupravne lokalne skupnosti z lastnim oskibovanjem (G. Skirbekk).2 Pre-okret celotne politične ekonomije v preusmeritvi proizvodnje (npr. ekono-mija umetnih potreb, hierarhija standarda, industrija prostega časa, vojna industrija itd.) z vsemi konsekvencami tako ekonomije kot tega preobrata, bi sicer pomenil ukinitev sedanjega stanja progresivne krize, vendar bi verjetno povzročil nove kompleksne probleme, ki bi položaj še bolj zaostrili. Zdi se, da smo dejansko med Scilo preobrata in Karibdo napredka ekološke krize. Ob t. im. Mansholtovi oporoki februarja 1972 je njegov program razrešitve ekološke krize ostro napadla tako francoska politična desnica, kot levica, kot tudi francoski kmetje, neugoden pa je bil odmev po celi Evropi. Parti-kularni (politični ali privatni) interesi so se postavili ostro po robu poskusu izogniti se skupni katastrofi, in do sedaj (februar 1973) še ni bila sprejeta nobena konkretna programska usmeritev ekonomije, ki bi si planirala delo-vanjc na dolge proge. Nasprotno: konkurenca kot karakter tržne usmerje-nosti proizvodnje a priori blokira vsako dolgoročno planiranje, in kljub zelo prefinjenim obrambnim mehanizmom se ekonomija ne more izogniti kon-sekvencam svojega karakterja. Tako je (dejansko? ) vzpostavila ,,konec" kriz hipcrprodukcije z uvajanjem masovne potrošnje, vendar je bila ravno pri nas ta ista masovna potrošnja ena izmed zelo močnih faktorjev ekonomskih (družbeno-političnih) pretresov. Prek tržišča ekonomske organizacije sicer prilagajajo potrošnika svojim potrebam (K. Galbraith), čeprav se eo ipso postavlja vprašanje, kako se proizvajalec prilagaja imperativom potrošniške družbe. Tako se izkaže, da tao organiziran sistem sicer rešuje probleme svojih predpostavk, vendar na ta način, da te probleme vedno znova ob-navlja. Če pa je tako, potem se v tej ostrini ekonomske labilnosti mora zaostriri ekološki problem par exscelance. Ekonomski razvoj na račun eko-loškc nestabilnosti neračunaravno nato ekološko nestabilnost, ki vedno bolj ruši mit ekonomske prosperitete z ekonomsko prosperiteto vred. Zdi se, kot da je celotna človckova dejavnost postala perpetum mobile, ki potiska ce-lotno človeštvo nezadržno v katastrofo. Vendar je pri vsem tem početju neka usodna dvoumnost, kajti zdi se, kot da je ekološka kriza spričo glo-balne razsežnosti svoje progresivnosti morda postala normalno stanje sveta, ki potemtakem postavlja v vprašljivost tako ta tekst kot tudi prakso tega teksta: kajti logična konsekvenca zgornje teze je, da vse, kar se dogaja, počenja človek, in ni potemtakem nasprotovanje temu početju nekaj ne-človeškega? Med umirajočimi je, konec koncev, vsak mrlič normalen. Ven-dar postaja ,,normalni" napredek ekološke krize vedno bolj totalno ogrožu- ,,Zavest poraza" je, kot se kaže iz dosedanje analize, ena temelj-nih izkušenj porevolucionarne dobe. O tem nam jasno govori tudi Engelsovo pismo Josepiui^i^^jji^iiii^O^aprila 1853): Koj pride novi val xevo\uc\]c,^^^^KKftK^f^t^/^//mi/g/^ stopa pod popolncmia--df!3gSS:mTfir*auspiciji. vl^Sociaiisiicnene-^ umnosti, ki jih.je-bii"o^treba še 1848 zagovarjan«iasproti čistmu demokraToTnTri južnonemškim republikancem, nesm^e^Ly§tan^a itn., in celojSS^k^srno jih mi bili pns^enij^S3S^^i^^^i\}Sky, zmedenem nemškem^Otežajunašli opo n sc^^a^4s^2^^^^2^ to danes zagovarjajo žen^^^^H||^^^fl[H^P^^^^HK Kinkel itd. PrelimjrjaT^^pr^^HllBil^miucijeTu^epi, ki nampr?^ parirajo bojišča^n pometajo pot — ena nedeljiva republika itd., stvari, ki smo^h mi takrat morali zagovarjati proti ljudem, katerim naravno, normalno poslanstvo bi bilo. da jih izpeljejo ali vsaj zahte-vajo, to je zdaj convenu, gospodje so se naučili. Zdaj^^^|^koj z Manifestom ... ^H||||Hk. Vse to se nanaša seveda le na ^mmmt^uuJcsi (P. D7) borno vedno reducirani na to, da bomo n^H^^|HKČ^^tUTn ukre-pom in absolutnim brezobzirnost^^^^vWw^^KD^K^»-tim ne-kako tako, ko da bo naša sirank^^^^f/^guSa^pm^biczde\-nosti vseh dmgih nekega lepega /"^^HvJ^MHfifflAčv^a vlado, da bi končno vendar izpeljala reči, ki^^M^Lšr^-^fot da'^m^Ui aijM^ra pQW«^W>raMt revolucijah! Kljub ne^plavičo^PS^nlakoTanju ,,dgag^^0^a^^voluciie v najbližji ^-fmhodnosJ, se nan^tn^els tu kaze ka6gggra^»i mislec: Kritična teorija se ^Lata^pC^ijeti z nd\V) sit!8aftjoj ^Hstati mora zavest poražene praTsBeTd^bi lahko ^r^ila^fpilhp^P^st gibanja". Izgu- biti glavo ,^golj physiquementfparrafrt^'pomMrrešiti revolucionar- 'no perspektivo; izgubiti glavo v prenjjseffajjrpomenu se pravi — I zapraviti, zaigrati (morda aa ZHierajVreFdpčionarno perspektivo. OdgOVOTllusl LUUiijL jl ptiat^ucčja/odra^e hkfa^avest poraza: Zgodovina je jasno alternafivnal jbX\ mniunizem^^barbarstvo". ^r^m^jO^^f&^^^titMna. twKija y/jtfiOChffi]^vila ,,teorijo subjektivnega faktorja": Št d^lfcčhej^n še jasnei/Aiiorala anali- <%JiSk^yi^hf^f^f^^^^\^ kateiMg^tfJ3^2y»biti, zapraviti -^ASo^MtrnlfTizmar^rr^ht^narnc^^PIPIII^^elo jasno raz- ^^Jnjejiti naj^rrotr revolucionariz?niu/^Mračun z manjšino v ,,Zvezi komuniCtov" dr.), enako koL«tj4^1o treba prej in poslej distanci- rati od vsakgjastftega^f^g^rt^MJ^n reakcionarnega socializma. RevolartTa--^IgPStg!a^y^Tuciia ^Rermanenci", torej nenehno p-Qgviti postavljeno vprašanje, če visoko centralizirana in hierar-hično strukturirana revolucionarna množična partija v pogojih monopolno-državnega kapitalizma ni zgodovinsko zastarela. Ta pripada pretekli stopnji kapitalističnega razvoja: fazi, ki je še libe-ralna. Kasneje so te partije delovale v še funkcionirajočih parla-mentarnih sestavih, in to tudi tam, kjer so bojkotirale volitve. Ko pa je parlament postal sredstvo kontrarevolucije, so začele zgubljati politični prostor delovanja - vse radikalne opozicije postanejo ekstraparlamentarna opozicija. »¦¦¦¦¦»»¦¦»»»¦¦¦¦¦¦¦ O p o m b e: 1. Angl. ,,in-groups"; gre za specifične politične grupacije z ožjim inte-resnim in teoretičnim dometom, za katere nisem našel ustreznega sloven-skega izraza. - Op. prev. 2. V angl. ,,petrification", okamnenje. - Op. prev. 3. Plavi ovratnik (blue coUar) je jezikovna metafora, ki v nasprotju z belim ovratnikom (white collar) označuje tiste poklice, ki predstavljajo ma-nualno delo. Zato prevajam izraz ,,blue collar labor" kot »manualni delavec" ipd. - Op. prev. 4. Rosa Luxemburg je vedela, da je radikalna transformacija delavskega razreda pogoj revolucionarne strategije: delavski razred bo dosegel ,,svo-bodno prevzcto samodisciplino soeialne demokracije ne kot rezultat disci-pline, ki mu jo vsili kapitalistična dižava, temveč z iztrcbljanjem njegovih starih navad pokorščine in suženjstva do zadnje korenine." (Nemški tekst v Rosa Luxemburg, Politische Schriften, O. Flechtheim, cd. (Frankfurt: Euiopaische Vcrlagsanstalt, 1968), vol. III, str. 91. Angleski tekst je citiran po izdaji Calvert and Neiman, str. 151.) 5. Angleški izxaz ,,working class" prevajam z ,,delavski razred", šira pojem ,4abor class" pa z ,,delavstvo". - Op. prev. 6. Zeitdienst, Zuerich, 11. september 1971. 7. Iz teksta, ki ga je predložila delavcem iz Renaulta skupina Base-Ouviieie, v Les Temps Modeines, aygust-septembcr 1971. 8. Tako je francoska Komunistična partija denuncirala kot »anarchissan-tes" take prej tradicionalne strategije marksističnega dejavskega gibarya, kot so ,,neomejene" stavke in mobilizacija spontanosti. ,,Spontanosti ni", pto-glaša od komunistov vodena CGT po .Jevičarskih" poskusih, da bi podaljšali in razširili stavko v Renaultovih delavnicah v Mainsu v maju 1971 (Le Monde, 22.july 1971). Prevedel Pavle ZGAGA 29 Vsakdo od tistih, ki so podpisali peticijo, ima nedvomno svojo oceno o njenih možnostih in njenem pomenu. Želiva malo razložiti, kako je prišlo do tega, da smo pripravili to stališče, in pokazati najin pogled na njegove mož-nosti. Študenti in fakultetno osebje na rochersterski univerzi so na novice iz Kambodže in Kenta (Ohio) reagirali na isti način, kot so njim podobni kjerkoli drugje. Na masovnem zborovanju 5. maja je bil sprejet sklep, da b' io bojkotirali predavanja in uporabili čas za diskusijo o tem, kaj je mo-g> ». storiti. ^o je bila kampanja v podporo ter peticiji prvič predlagana na tem zboro-u , je večina ljudi reagirala z občutkom deja vu. Predlog se je zdel bana- l. _oda preden so razprave minile, je večina prizadetih študentov, vključ-no s precejšnjim številom radikalcev, sprejela kampanjo za peticijo. Vprašanja, ki so jih postavili skeptični radikalni študentje, so bila vse kaj drugega kot frivolna, in rada bi prikazala nekaj argumentov, ki so jih pred-očili tisti, ki so sklenili podpreti peticijo in jo dejansko pomagali zasnovati. Najtežji argument je, da smo že preizkušali uistitucionalno politiko iz zgrešili. Gotovo - izkušenj iz 1968 se ni mogoče spominjati s toplino ali v kateremkoli smislu kot velikega dosežka. Dokler ni konca vojne, je mogoče trditi, da niti volilna politika niti radikalna akcija nista delovali. Vendar pa je naš ugovor, da je rnarsikaj delovalo. Vojna v Vietnamu se je zavlekla tako za nas kakor za tiste, ki so pobliže prizadeti z njo. Sile narodne osvoboditve v Aziji in drugod vedo, kakor to ve Nixon in zlasti, kakor to ve neobžalujoči LBJ, da je mirovno gibsnje v ZDA vidno zožilo manevrski prostor administracije - politično in vojaško. Tudi če smo gotovi, da vsi naši stalno angažirani napori sami zase ne morejo pripeljati te vojne do konca, moramo poudariti, da so pomemben prispevek, četudi skrajno majhen, ali velik za tiste zunaj. Toda če pozdravljamo potrebo po nadaljevanju boja na tradicionalnem političnem področju, raje kot na cestah? Za začetek naj bo jasno, da je Nixonova politika bila premišljeno provociranje nereda, posebno v kampih. Agnewov zlovešči napad na Kingmana Brewsterja se je pokrival z odločitva-mi o eskalaciji vojne. Nixonov izbruh zoper ,,bume v kampih" moramo videti v isti luči: dogodke v Kent State je ohromela politika. Ta politika, če jo prav razpoznavamo, je bila oblikovana, da bi ustvarila videz, da je opozi-cija zoper vojno izoliran fenomen, sestoječ iz nedisciplinirane mladine sred-njcga razreda - in to je politika, ki zdaj tolče mimo. Ce more biti gibanje pristno sanio v kampih, potem ga je mogoče tudi ugonobiti v kampih. Ce ga je mogoče usmeriti v akte nasilniške frustracije, da bi se ga delavski in srednji razred zbala, ga zavračala in povsem zgrešeno razumela, potem more Nixon sprožiti vihar. Verjamemo, da je v tej deželi neka molčeča večina in da je proti vojni. Toda če hočemo zavračanje in zle slutnje spremeniti v učinkovito politično akcijo, moramo premostiti brezno nied univerznami (ki so bile zomi kot protivojnega gibanja) in med družbo. Še takšno število zasedb univerzitetnih zgradb ne more odtehtati učinka tisočev Študentov in profesorjev, ki hodijo od vrat do vrat, da bi govorili delavcem in Američanom srednjega razreda. Med drugim, kontakt iz oči v oči je najboljše zdravilo proti prestrašenim in neutemeljenim reakcijam ,,iskrenih" ljudi proti naši mladini. Takšno reagiranje je skrbno gojil Washington, kot del svoje politike: Deli in osvajaj doma. Nedvomno so nekateri hberalci kar se da hitro podprli kampanjo za peti-cijo, ker verjamejo, da gre za poskus, da bi potegnili študente iz kampov, da bi kanalizirali njihove energije v nekaj nenevarnega. Seveda lahko degenerira v t.o. Toda upoštevajte odziv samo v rochesterskem kampu; v nekaj urah je kakih osemsto študentov izmed ne več kot treh tisočev zbralo oscm tisoč podnisov in štiri tisoč doJarjev. Med vsemi podpisi, ki jih imamo tu, je 45.000 popisov samo s področja Rochestra. Eden od dosežkov napora je bil začetek nastajanja vezi med kampom in družbo; dolgoročno je mogoče ta doscžek utrditi, m če se razširi prek celotne dežele, lahko napravi odločilno spremembo. Frustacija, ki se poloteva naše mladine, a resnično zadeva vse nas, se je obnavljala z Nixonovimi ponavljajočimi se uspehi v pridobivanju ljudi za vsako novo avanturo.Zakaj naj bi nas tak fakt presenetil ali plašil? Ko gre predsednik Združenih držav pred ameriško ljudstvo in reče, da ima plan za končanje vojne in da potrebuje podporo, kakšen odgovor ljudstva naj priča-kujemo? Spomnite se, da je tudi Lyndon Johnson delal na isti način in to mnogo bolj učinkovito kakor Nixon, dokler ni izgubil moči. Te ,,podprite-svojega-predsednika-kampanje" imajo svoj lastni ritem, in v tem leži Nixono-va slabost. Vsakokrat, ko predsednik naredi takšno prošnjo, je večina, ki jo zbere, rnanjša ali vsaj manj navdušena, in prosti časovni razmak je vidno manjši. Bistveno je torej, da nadaljujemo s pritiskom celo kot s taktično potezo. Izogniti se moramo opažanju, da so ljudje enkrat za vselej prepričani o naravi vojne in moramo biti priprafljeni spoprijeti se z vsakim argumentom znova in znova z največjo potrpežljivostjo. Večini nam je npr. že slabo zaradi teach-inov in se sprašujemo, koliko pogovarjanja še potrebujemo. Toda teach-in v lokalni cerkvi ali v družabni organizaciji, ki je bila brez pomisleka za vojno ali indiferentna, ni ista stvar, kot še en teach-in več v kampu, kjer so argumenti že zdavnaj izčrpani. Preprosta namera, kot kampanja za peticijo, je primerno uporabljena lahko pot do dveh vrst ljudi: do tistih, ki so podpirali vojno ali še kolebajo in so pripravljeni prisluhniti novim analizam, in tistih, ki so bili in so še sedaj pripravljeni za kakšno akcijo. Tisti, ki imajo podpis peticije za nesmiselno ali trivialno akcijo, naj upoštevajo, da večina Američanov verjetno nikoli v življenju ni podpisala politične peticije. Zanje je odločitev to storiti zdaj in prispevati nekaj dolarjev ali samo nekaj centov, da bi podprli mirovne kandi-date, odločitev, ki pomeni prvi dramatični korak k angažiranju.^ Toda, ali lahko takšna politicna akcija kaj pomeni dolgoročneje? Celo če peticija dobi šiioko podporo, ali si ne dovoljujemo, da bomo še enkrat vsrkani v nenevamo dejavnost, ki jo vlada lahko in jo verjetno bo ignorirala? To ni klic za eno peticijo več, eno kongresno kampanjo več, za še en napor uporabiti institucionalno politično mašinerijo. To je predlog za upo-rabo specifičnega političnega instrumenta, z namenom pripomoči k speci-fični politični krizi. Mnogi člani kongresa ne vidijo prave vsebine Nixonove politike. Prvi rezultat njihovega reagiranja je bil jok o ,,ustavni krizi". Toda, jasno, Nixon ni naredil ničesar, česar niso bili naredili že Truman, Kenedy, Eisenhower ali Johnson prednjim. Toda vsakokrat je bila črka ustave po-hojena, izvršna moč je narasla in Predsednik je dobil nova polnomočja za nadaljevanje roparske politike. To, da je dežela sedaj pripravljena preveriti predsedniška polnomočja in se vprašati, kako jih omejiti, more biti precejšnji prelom, ki sam po sebi ponuja precejšnje možnosti za ljudski pritisk k zmanj-šanju, če ne že k porazu politike agresije. Za ustavnim vprašanjem je žgoči problem ustavitve Nixonovih krempljev. Naivno bi bilo verjeti, da bodo v kongiesu tisti. ki so kritični v tej ali oni obliki - delali globoke kompromise s Predsednikom. Celo če on misli to prezreti in nadaljevati v sedanji smeri, bi mu odprt razcep s kongresom strahotno zapletel načrte za vzpostavitev široke desno-centristične koalicije. Lyndon Johnson je padel pod daleč ,,boljšimi" pogoji od teh, s kakršnimi se lahko sedaj sooči Nixon. Javno mnenje je nedvomno impotentno in še je njegova učinkovitost vidno omejena z njegovo razparceliranostjo. Mnogi, ki nasprotujejo vojni ali jim je že slabo ob misli nanjo, se ustrašijo pred spektrom od neredov v kampih do črnskega revolta. Nixon je zasenčil anti-vojno počutje, ki ga je sam povzročil, s preračunano politiko poglabljanja strahu pred socialnim neredom. Toda takšna strategija bi mogla biti povsem neuspešna proti splošnemu revoltu zoper njegovo politiko v kongresu. Na žalost mnogi ,,Congressmen" vidijo -v svojih volivcih predvsem pod-poro predsednikovi politiki ali vsaj nasprotovanje njegovim sovražnikom. Treba je storiti vse, da bi jim pokazali, da je pot njihove osebne politične varnosti, pot trdne opozicije. Če je res, da so dogajanja v kongresu (ne nasploh, ampak v tem času in pod sedanjimi pogoji) osrednjega pomena za mirovno gibanje, potem sledi, da je treba narediti vse, kar je mogoče, za ustvaritev ljudskega pritiska v podporo splošni konfrontaciji kongresa s pred-sednikom. Mnogi radikalci se razumljivo posmehujejo taki strategiji. Naši najboljši mladi aktivisti tukaj v Rochestru npr. vneto in upravičeno ugovarjajo, da ti postopki sami po sebi ne bodo pokazali imperiaiistične osnove ameriške politike in lahko dejansko še enkrat obrnejo pozornost radikalcev v liberalno politiko. Toda ničesar ni niti v tej niti v katerikoli razumni alternativni strategiji, iz česar bi neizogibno izhajal takšen rezultat. Hudo dejstvo je, da je nova levica omagala in levica, stara ali nova, je zmedena. Toda delo iz šestdesetih let ni bdo zaman: veliko večja množica ljudi, kakor kadarkoli doslej se zanima za radikalno kritiko ameriške družbe. Študentje in profesorji na univerzi v Rochestru sc združujejo v delovnih skupinah in pri predavanjih, tu so organizirani v ,,alternativno univerzo", da bi izdelali analizo in zagotovili razpravo o problemih družbe. Odločeni smo uporabiti to kampanijo za zgraditev trdnega mostu med univerzo in družbo in tako so odločeni, kot domnevamo, tudi drugi po univerzah po vsej deželi. Enotriost in discipliniranost, ki so ju naši študentje tu pokazali, daje to upanje, da lahko pride do novega obrata v gibanju. Rochster, New York Prevedel d. ŠTRAJN Pripomba k tekstu: Pričujoči tekst, izbran iz knjige POLITICS OF THE NEW LEFT - Glencoe press, Beverly Hills 1971, Mathewa STOLZA (profe-sorja na Collegeu v San Franciscu), ni tekst ,,besnih" radikalcev (kakršnih je sicer mnogo v tej knjigi), pač pa predvsem tekst, ki kaže na trenutek raz-cepljenosti v ameriškem študentskem gibanju, ko je monolitna struktura oblasti s svojo trdnostjo prisilila revoltirajoče k samoizpraševanju o možnih poteh spremembe. Povod temu govoru je bil večdnevni študentski upor, pri katerem je prišlo do krvavih nastopov med policijo in študenti. (Ur. izd.) Gospoda moja! Izredno sem vas prosil, da me DANES še poslušate; ne govorim vam po naročilu, zato ker bi mi bil nekdo všeč ali me prosil za to, temveč le zato, ker mi to nalaga lastno srce, ker ne morem več trpeti, da bi prišlo še do ene noči, kot so bile zadnje, in da se nadaljujejo nemiri, ki so imeli že tako velike, nesrečne posledice, da nas, vas vse, visoko šolo samo ogrožajo s še nesrečnejšim; govorim vam, da bi z vami presodil, kako naj se v duše vrne pokoj, mir v razrušene odnose, kaj naj se še stori, da postavimo smoter nesreči, ki posega vedno dlje okoli sebe, ki grozi sramotno uničiti naša najljubša upanja. Govorim vam - ne kot predstojnik, temveč kot vaš učitelj, čigar glasu ste sledili v mnogih mirnih, reči moram srečnih urah, ko mu ie uspelo, da vas je vodil v vašo lastno notranjost in v globino človeške misli. Ne govorim vam kot nekdo, ki vam stoji nasproti, temveč imam z vami iste interese, govorim vam kot prijatelj mladosti, kot VAŠ prijateli, ki v vas nikdar ni videl kaj drugega kot prave bojne tovariše, soborce v velikem boju človekovega duha. Poslušajte tedaj z zaupanjem in pogumom, z ljubeznijo in zaupanjem tega, ki ste mu sledili kot vodniku na poti znanosti, in dopustite, da pri vas dobra beseda najde dobro mesto! Kajti: OZDRAVLJIVA SO SRCA PLEMENITIH, pravi Homer. Pokažite se plemeniti, visokomisleči, ki ne gledajo slučajnosti, temveč bistveno. Ogor-čenje je veliko, vendar ga nimam za neozdravljivega. Gola sila je slepa; če se enkrat odveže, ji najboljša volja in pažnja ne moreta več dati mere in cilja. Pri sili ne morem storiti jničesar, toda pri VAS upravičeno morem nekaj storiti; jaz sem si - zakaj tega ne bi smel reči - da, pri vas sem pridobil zasluge s svojo ljubeznijo do vas, z odkritosrčnostjo svojih predavanj, v katerih sem vam dopustil zreti tja do dna mojih misli. Ne morem se obrniti na sile, zato se obračam na VAS; vi ste me izbrali, in do vas gojim zaupanje, da boste vi - LE VI, BREZ VMEŠAVANJA DRU-GIH — končali z edinstveno velikim in za vedno hvale vrednim sklepom vašega srca vse to, kar polni z najglobljo bridkostjo, s tesnobno skrbjo vse vaše učitelje, vse, ki so sposobni čustva upanja v domovino. Stvari še stoje tako, da se jih da imeti za take, ki so dozorele iz nekili prvotnih začetkov, morda nepreudarjenih (toliko sicer graje vrednih), vendar odpustljivih ob prepletanju pogojev in odnosov, nasproti katerim ni bil vsakdo enako močan in oborožen vse do tedaj, ko želeči potegnejo za sabo neželeče, krivi ne-dolžne, ko preneha razmišljanje in napreduje gol pogum do skrajnosti - da, do SKRAJNOSTI! Ali NAJ gre še dlje, potem ko je tekla kri, groza me je reči, kri mladeničev, ki so nam zaupani. O, da ne bi nikoli videl tega dne! Excidat illa dies aevo! Naj spreobrnitev, sklenjena prav sedaj, ko vas nagovar-jam, pokoplje te dni v prav tako globoko kot hitro pozabo! Na VAS je, to vam povem svobodno in neustrašno - na vas je, da se spreobrnete. Ali ne morem sprevideti brezna, ki se je že odprlo pred vašimi nogami in grozi pogoltniti nas vse, naša najdražja in najlepša upanja? Prisluhnite glasovom modrosti in očetovske naklonjenosti; pomislite, da iz vaših učiteljev, iz mene samega v tem trenutku govore vaši starši, vaši sorodniki, vsi, ki so vam najljubši in najvrednejši med ljudmi. Rotijo vas, da se ustavite na nevarni poti, ki ste si jo zadau, s hipnim premislekom, ki ne bo prepozen. Še je čas, kmalu - še korak, in bo prepozno! Vem sicer nepopolno, in po podatkih nekaterih med vami, ki so izbrali pravo pot in se obrnili na predpostavljene akademske oblasti, da ste se deloma tudi vi pritoževali nad težkimi krivicami in nad nepotrebno strogim postopkom nekaterih. Ne verjemite, da so vaši učitelji ravnodušni do tega, kar se vam pripeti; le vrnite se najprej v okvire reda! Kot sem rekel, vam govorim brez naročila; da se bom obrnil na vas, sem sklenil brez vednosti akademskih oblasti; toda razmišljanja mojih cenjenih službenih tovarišev so mi predobro znana kot moja lastna, tako da se ne bi imel upravičeno za poroka za to, da smo pripravljeni storiti vse, da nezasluženo razžaljenim ali trpinčenim priskrbimo vsako zadoščenje, ki ga lahko pričakujemo od pra-vične in še sedaj (sem gotov) mnogo manj ogorčene kot pa boleče uža-loščene vlade. Od danes naprej se vsakokrat, ko se vam zgodi kaka nespo-dobnost, obrnite na akademski senat; omogočite mu, da predloži visoki oblasti vsaj dovolj overjene primere te vrste. Vidite, kako malo sem pripravljen iskati krivico le na vaši strani. Toda, moji najdražji gospodje in tovariši, vi ste izzvali silo in je niste prenehali izzivati štiri dni. Obsojamo, da, objokujemo vse, kar naj bi vam bilo storjeno po krivem in brez potrebe; toda naše obtožbe se obračajo vedno znova k vam samim. Od vas je odvisna ponovna vzpostavitev miru in pokoja, ki pa ga morejo zahtevati in najti posluh samo upravičene tožbe. Delno vas že povsod obtožujejo strašnih namer, ki se jih nadejajo od vas. Kot o lastnem življenju sem prepričan, da je pri velikem delu vas zdravi razum, pravilna sodba, dober premislek s studom in ogorčenjem zavrnil že golo misel takih namer. Toda ravno zato, ker vam nekateri sedaj podtikajo namene te vrste, za kar je vedno tako veliko vzorov, mora vsakdo, ki mu je ljuba domovina in čast nacije neprecenljivo dobro preprečiti vsakršen nacin kršitve javnega reda in s tem vsakršno luknjo, odprto mesto, skozi katerega bi mogli dejansko vdreti oni državo zalezujoči volkovi, ki so do sedaj zaman iskali prilike za to. Zaradi povezanosti okoliščin in nesrečnih ukrepov se je ravno v Nemčiji zaplodil rod ljudi - sicer v majhnem številu - enako brezdomnih v kraljestvu duha kot v področju države, ki ne morejo zbuditi pozornosti meščanov * kakršnokoli resnično veliko mislijo ali s hvalevrednim dejanjem, in zato iščejo prevrat, ki naj njihove nepomembne, toda od nesmiselne časti-hlepnosti razjedene osebnosti, postavi na tako mesto, kjer bi postale opazne. Če je upiranje pravno vzpostavljeni sili vedno nesreča, celo tedaj, ko ga izzove odkrita in kričeča kršitev priseženih dolžnosti in pravic tam, kjer za upor ni nikakršnih nujnih vzrokov, pa vedno zločin, bi bilo upiranje tu, v odnosih, kot so naši, poleg tega NOROST. Dobro moram vedeti, morate vedeti vi sami, če se ne plazijo tudi med vami prej omenjeni volkovi, ki bi mogli z brezvestnim in izdajalskim prišepetavanjem neke stvari, ki jo porodi le mladostna nepremišljenost privesti do onega skrajnega? Ali vas ni strah, ker se v vaših vrstah lahko nenadoma dvignejo glasovi take norosti, ki sicer ne zmore pretresti naših odnosov, zaradi katerih na srečo uživamo pod zakoni, in vse naše najdražje pravice varujoče ustave, toda bi zadostovala za to, da bi v mojih očeh zrgnila na nas neizbrisno sramoto, ker smo mi sami dali priložnost, da so se oglasili taki glasovi na bavarskih tleh; isto bi se zgodilo narodu, ki je bil od nekdaj preponosen, da bi slepo posnemal tuje, se puščal voditi od praznih, z iznajdljivostjo ubogih glav ali zanikoval svoje posebnosti. O, kako me veseli ta vihar glasnega, vztrajnega ploskanja, ki ravno tu prihaja iz srca in ki ga nimam le za ploskanje, namenjeno meni, temveč ga razumem le kot izbruh najglobljega in najsrčnejšega pritrjevanja mislim, ki sem jih izrazil. Zato je toliko bolj poslednji čas, da se premagajo neredi, o katerih vi sami niste mogli vedeti, kam vodijo in icje se končajr, gospoda moja, in od tega trenutka dalje računam na to. Edino vprašanje je - KAKO? Kako priti iz tega nesrečnega zapleta? Nič lažjega, le če se vi - vi sami - želite zavedati svoje lastne časti, svojega lastnega visokega stališča. Od razdražene sodrge se ne da pričakovati, da bi presegala samo sebe. VAM, mladeničem, ki poznate sončne višave znanosti, ki prostaški način mišljenja in prostaški predsodek vidite globoko pod seboj, ki se vadite dvigati svoj duh k najvišjemu in ste k temu pozvani - vam se more zaupati, da čutite vrednost samopremagovanja in da najdete v sebi moč, da ga resnično vadite; VAS je mogoče pozvati, da prav sedaj pokažete to samoobvladanje, ki ga ne boste c enili le vi, temveč bo priča - sledeč le glasu uma in vedenju - kot obče pnčanje duha nemških univerz. Kaj pomeni gola fizična neustrašnost, s katero se vrže tudi barbar, celo suženj, gnan od gonjačeve palice, proti žarečemu in smrt prinašajočemu orožju ali proti trdnem in na videz ne premagljivem zidovju, kaj pomeni ta neustrašnost, ki zmore tudi najglobljo grobost, nasproti pogumu, s katerim ponosna čud obvlada samo sebe. Zgolj naravnega človeka se lahko spozna tudi po njegovem odporu do fizične sile; vzgojenega in resnično omikanega človeka, moža med izobraženimi, ki je mož v pravem pomenu te besede, pa se pozna po moči nad njegovo lastno notranjostjo. O, ne izpustite te najvišje zmage! Nobeden ne bo narobe razumel povoda vašega sklepa, nobenemu ne bo ušlo to, da ste se glede na svoj poklic čutili preplemeniti in vzvišeni, da bi še naprej sprožali boj, ki je brezpredmeten, brez vsakega umnega namena, in bi ga, če bi se danes nadaljeval, prekleli že po nekaj tednih, že po nekaj dneh. Ali veste, kaj se nam obeta? Če se bo ta boj nadaljeval še en sam večer, tedaj predvidevamo, da bodo ukinjena predavanja, vsi domači študentje bodo prisiljeni za nekaj mesecev zapustiti mesto, vsi zunanji pa deželo. Javni in splošni red je neprecenljivo in preveliko dobro, da bi bil mogoč kakr obzir do kateregakoli posebnega inštituta. Ali veste, kaj še resnejšega se nam obeta? Na žalost moram povedati, da je med nami še vedno nekaj takih, ki so naklonjeni prestavitvi visoke šole v glavno mesto, in ta moč znanstvencga duha bo poskušala vse, da bi izrabila te dogodke za pregon visoke šole za vselej od tu, in s tem bi jo postavila nazaj v staro stanje. Bavarski mladeniči, ki veste, ki čutite, kaj dolgujete tukajšnji univerzi in kakšne prednosti ste obvarovali za vsestransko, temeljito, vedno trajajočo omiko, in zlasti, ker ste v takem položaju, ko lahko primerjate sedanje stanjc s prejšnjim, storite vse, da se prepreči nadaljnja nesreča! Mogoče je celo v tem trenutku že prepozno in vam ostaja le upanje, da, če se zvečer ne obnove prejšnje scene, še moremo odvrniti katastrofo. Cas hiti, povedati moram na hitro le še o tem, kako malo vam v osnovi podtikam. Gre le za to, da bi se vsi, ki ste tukaj, mirno vrnili domov; tisti, ki ste me poslušali, storite vse, da boste prepričali tudi one, ki me niso poslu-šali. Tako malo je to, za kar vas prosim in na kar vas opominjam kot učitelj, kot prijatelj. Tudi sam sem bU nekoč študent, zato vam ne podtikam ni-česar, kar bi moglo škodovati časti pravih akademskih meščanov. Ni se vam treba sramovati, ko sledite mojim besedam; tudi moje srce je žarelo in še žari za vse pravično, kar občutite. Torej vas pozivam, UPAJTE premagati sami sebe. To vas bo stalo trenutek zanikanja, a v naslednjem trenutku trdno sprejetega sklepa se boste čutili večji, vzvišeni sami nad sabo. Ne pustim vas od tu, dokler trdno ne sklenete tega, kot sklenejo možje - v imenu domo-vine, v imenu znanosti, v imenu univerze. To zahtevam od vas. Glejte, da ne bi govor o meni, češ, zmotno je bilo njegovo mnenje, njegova dobra volja mu je bila slabo poplačana. Pokažite, da vas niso vrnili v mir in tišino niti udarci kopit niti ubodi bajonetov, udarci sabelj, temveč beseda enega samega uči-telja, ki pred vami ni imel druge prednosti kot mnenje srčne vdanosti in ljubezni. Prosim vas, da se takoj sedaj, ko greste domov, izogibate zbujanja vsake pozornosti. Kako bolno bi občutil, če bi sonce zašlo, ne da bi še bilo oklicano vse, kar bi bilo v vaše dobro. Ne, čast vašega ucitelja je eno z vašo lastno častjo, in kakršnikoli že morejo biti vaši občutki, ne boste spravili v sramoto učitelja, ki se je obrnil na vas z zaupanjem. Ne boste dopustili sramotiti zaupanje, ki ga je imel do vas! Bog z vami! Neposredno po končanem govoru, ko so še prisostvovali sočlani aka-demskega senata, ki so sodelovali, se je pojavilo odposlanstvo poslušalcev, ki je obljubilo in dalo častno besedo zase kot tudi za neprisotne, da se v prihodnji noči ne bo pojavil na ulici noben študent. Castno besedo so tudi držali. Noč je potekla v najglobljem miru, grobna tišina je vladala na cestah, prekinjal jo je le šum številnih patrulj redne kot tudi civilne vojske; noben študent ni bil ranjen. (Op. ur.) Prevedeno po Schellings Werke, 1959, V. str. 63. Prevedel: ANDREJ ULE