61
Kaj lahko psihoanaliza ^ í
ponudi sociahl».*
pedagogiki?
What can psychoanalysis
offer social pedagogy?
Branko FranzP
' Branko Franzi,
\ '    dipl. psih.,
specialist
klinične
psihologije.
Zdravstveni dom
Bežigrad,
Kržičeva 10,
1000 Ljubljana.
Povzetek
Od prvih začetkov na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je psi-
hoanaliza iz ozke klinične teorije nevroz razvila v občo
psihološko teorijo osebnosti. Ker je poglabljanje in širitev
psihoanalize v sto letih njenega razvoja, potekalo v števil-
nih smereh in na različnih področjih, lahko navidezno raz-
cepljenost v množico smeri in šol preseže le zgodovinski
pristop v proučevanju psihoanalize. Integracijski procesi
zadnjih let potrjujejo, da gre za koherenten teoretski si-
stem, ki pokriva izjemno široko polje razlag človeškega
doživljanja in vedenja. Vzporedno s tem razvojem se je spre-
minjalo tudi mesto psihoanalize v krogu humanističnih
znanosti. Vpliv njenih idej in spoznanj se je razširil daleč
preko razlag psihopatoloških fenomenov in poleg psihote-
rapije je opazno zaznamovala tudi prakso na številnih pod-
ročjih ukvarjanja s posamezniki in skupinami. Z novostmi,
ki so jih v psihoanalizo prinesla spoznanja razvojne ego
psihologije in razširtev interpersonalnega vidika z znanjem
o najzgodnejših procesih razvoja objektnih odnosov, se od-
62
s o C I Л  L N Л     P E D Л  G O G J K A
pirajo nove možnosti tudi za razumevanje pojavov, s
katerimi se ukvarja socialna pedagogika.
Ključne besede: psihoanaliza, socialna pedagogika
Abstract
From its first beginnings at the turn of this century when it
was only a narrow clinical theory, psychoanalysis develo-
ped into a universal psychological theory of personality In
its one hundred years of existence, the deepening and ex-
pansion of psychoanalysis proceeded in different directions
and in various fields. This apparent cleavage into a vari-
ety of directions and schools can only be overcome by a
historical approach to the research of psychoanalysis. The
integrational processes of recent years confirm psychoana-
lysis to be a coherent theoretical system covering an extre-
mely wide explanatory field of human experience and be-
haviour Concomitant to this development changed also the
position of psychoanalysis within the circle of humanistic
sciences. The influence of its ideas and concepts has spread
far beyond the mere explanation of psychopathological phe-
nomena and has next to psychotherapy left a noticeable
mark on the practice of individual and group treatment in
numerous fields. With the novelties introduced into psycho-
analyis through the findings of developmental ego psycho-
logy and the enrichment of the interpersonal aspect with
the knowledge of the earliest processes of objective relati-
onship development, new possibilities for understanding the
phenomena that are dealt with in social pedagogy are ope-
ning up.
Key words: psychoanalyis, social pedagogy út\
Uvod       mìrcyvhAivh ïit г\% iú\ .ob\uvüoa \\ú ïmvàwi^ AVivirúiiA ■
Vprašanje me je začelo zanimati, ko sem se kot zunanji sodelavec pričel
vključevati v pedagoški proces na Oddelku za socialno pedagogiko Pedagoške
fakultete v Ljubljani. Zaradi tega in še iz nekaterih razlogov, ki jih bom še
omenil, bo uvod v temo, o kateri nameravam razpravljati in ki jo je uredništvo
revije pripravljeno objaviti v nekaj nadaljevanjih, nekoliko obarvan tudi z
osebnim odnosom in razmišljanjem o psihoanalizi. Sicer pa je psihoanaliza
nekaj, do česar preprosto ni mogoče imeti odnosa, ki ne bi bil tudi oseben; če
seveda takšne vrste odnos sploh obstaja. V drugačnih oblikah sem se s
psihoanalizo srečeval že prej, vse od študentskih let dalje, pa kasneje kot
s o C I Л I. N Л     P li D Л  G O G I K Л\
63
klinični psiholog v zdravstvu in v zadnjih petnajstih letih predvsem kot psiho-
terapevt. Vedno bolj sem spoznaval, da je psihoanaliza nekaj, o čemer se
med strokovnjaki in laiki veliko govori, kar nosi v sebi privlačnost skrivnostne-
ga in strah pred neznanim, vendar jo v resnici slabo poznamo. Dogaja se, da
v teoretičnih razlagah ali praktičnem poklicnem delovanju nekdo izhaja iz
psihoanalitskih temeljev, pa zveze s psihoanalizo ne prepozna ali jo celo odloč-
no zanika. In narobe - da se pod njeno "blagovno znamko" širijo ideje in
praksa, ki s psihoanalizo nimajo nikakršne zveze. Psihoanaliza danes pred-
vsem ni več ozka klinična teorija nevroz in tudi kot praksa že dologo ni več
omejena le na zdravljenje te kategorije motenj pa tudi ne zgolj na terapevt-
sko metodo, ki jo poznamo kot klasično psihoanalizo.
Iskanje odgovora na zastavljeno vprašanje je zagotovo lažje, ker sta se
pred menoj z njim srečala vsaj dva dobra poznavalca psihoanalize. Prvi je bil
Leopold Bregant, ki je že pred mnogimi leti kot predavatelj in kot praktik
uvajal psihodinamske poglede v socialnopedagoške pristope pri nas. Drugi,
Peter Praper, pa je sedanji nosilec predmeta, pri katerem sodelujem. Velik
del vsebin predmeta, ki ima po mojem nekoliko ponesrečen naslov Teorije
osebnosti s psihodinamiko, je na različne načine povezanih prav s
psihoanalizo. Če je povezave med psihoanalizo in specifičnimi vprašanji raz-
voja, dinamike in strukture osebnosti, kakor tudi razmerja med različnimi
teoretskimi razlagami na nivoju nekega predmeta še mogoče poiskati, pa pred-
stavlja zame odnos psihoanalize do širšega področja socialne pedagogike večjo
uganko. Zato naj bo zapisano bolj poskus postaviti temelje za iskanje ome-
njenega odnosa. Boljše odgovore, kot bi jih zmogel najti sam, pa bodo na tej
podlagi mogoče poiskali ljudje, ki socialno pedagogiko poznajo bolje od me-
ne.
Nekakšna rdeča nit, ki me je vodila v razmišljanju izhaja iz mojega razu-
mevanja psihoterapije. Ne da bi se na tem mestu spuščal v natančnejše defi-
nicije, bi omenil le, da morajo vsi ukrepi in intervencije v psihoterapiji izha-
jati iz razumevanja nastanka in notranje dinamike motnje, kakor tudi iz ra-
zumevanja pomena, ki ga ima motnja za posameznika v širšem kontekstu
njegovega urejanja življenja in socialnih razmerij. Če povem drugače: vsaka
terapevtska intervencija sme biti le psiho-logična uporaba in izpeljava iz ome-
njenega razumevanja. Podobno velja tudi za ukrepe, ki jih v ožjem smislu ne
bi mogli označiti kot psihoterapijo, izhajali pa naj bi iz enakega izhodišča. In
tu se srečamo s temeljnim vprašanjem, kako široko in koliko trdno teoretčno
podlago za praktično delovanje lahko ponudi psihoanalitična teorija osebno-
sti psihoterapiji in sorodnim strokam. Zavedam se, da vprašanje tudi na ožjem
področju psihoterapije nima enotnega odgovora in da glede tega ni popolne-
ga soglasja niti med psihoterapevti, ki izhajajo ali pa menijo, da izhajajo iz
psihoanalitičnih temeljev. V širšem krogu, ki zajema tudi terapevte, ki so jim
bližje pragmatični prijemi, pa je strinjanja o mestu in pomenu psihoanalize
še ustrezno manj. Psihoanaliza gotovo ne more ponuditi edino veljavnih in
vseobsegajočih odgovorov na vsa pomembna vprašanja človekovega doživ-
64
s o C I A  L N A     r l<: D A  G 0 G I K Ai
Ijanja in vedenja in zanesljivo tudi ne na številna vprašanja, ki zadevajo mno-
žico socialnih dimenzij človekovega bivanja in delovanja, lahko pa prispeva
pomembne elemente za njihovo razumevanje. Mnogi teoretski pristopi in izho-
dišča se v resnici ne razlikujejo toliko kot jih včasih žele prikazati njihovi
avtorji ali praktiki, ki se pri delu opirajo nanje. Vseh seveda ni mogoče in tudi
ni potrebno zreducirati na psihoanalizo, ne gre pa spregledati integracijski
potencial, ki ga ta v resnici ima.
Of
Psihoanaliza v Sloveniji н
Preden se natančnejše poglobimo v vprašanje, kakšna je psihoanaliza sto
let po njenem nastanku in kako in kje je mogoče uporabiti njena spoznanja,
morda še bežen pogled v pretekla dogajanja in stanje pri nas.
V naš intelektualni prostor, kakor tudi v področja poklicnega delovanja je
psihoanaliza pričela v drobcih prodirati že razmeroma zgodaj. Kljub bližini
Dunaja, kjer se je v času nastajanja psihoanalize šolalo veliko Slovencev, ne
bi mogh reči, da se je psihoanaliza pri nas prijela ah da bi se v tistem času
celo širila in razvijala. Zanimanje je vzbudila pri nekaterih slovenskih izo-
bražencih, med katerimi velja omeniti vsaj psihiatra Alfreda Šerka in zdrav-
nika in dramatika Slavka Gruma. Ni pa takrat pustila kakšnih trajnejših sledi,
niti ne resnega interesa po sistematičnem usposabljanju in njeni praktični
uporabi. Šele zanimanje nekaterih vidnih predstavnikov povojne psihiatrije,
med katerimi pripada posebno mesto Levu Milčinskemu, je privedlo do tega,
da je začela psihoanaliza dobivati mesto v poklicni praksi. Leta 1968 smo
dobili prvega v okviru ene od psihoanalitskih smeri izšolanega psihoterapev-
ta. Klinični psiholog Leopold Bregant, ki se je takrat izšolal v okviru Schultz-
Henckejeve neoanalitske šole, delujoče na Inštitutu za psihogena obolenja v
Berlinu in v Gottingenu, je bil do svoje smrti leta 1986 človek, ki je razvijal,
poučeval in širil khnično psihoanalizo med domačini psihologi in zdravniki,
pa tudi med drugimi strokovnjaki. Čeprav je njegova razgledanost v
psihoanalizi daleč presegala okvir Shultz-Henckejeve teorije, se je v
poučevanju izogibal izraza psihoanaliza in je za nauk, ki smo ga na pol za
šalo na pol zares imenovali Shult-Bregantova teorija, raje uporabljal oznako
Psihodinamska teorija nevroz. Bregant je svojim učencem posredoval opera-
cionalizirano psihoanalizo, nekakšen prevod psihoanalize v vsakdanji jezik,
s katerim je opisal psihodinamska dogajanja v pacientu. Tako je učencem
ponudil tudi uporabno in učinkovito orodje za praktično terapevtsko delo. O
klasični psihoanalizi, kakor tudi o sodobnih psihoanalitskih tokovih pa smo
takrat premalo vedeli. V tem je bil gotovo eden od razlogov za del zadreg, ko
je bilo kasneje treba ponovno najti ustrezen teoretski kompas in vodič skozi
navidezni labirint v množici psihoanalitskih šol in usmeritev. Upam si trditi,
da smo v zadnjem desetletju tudi pri nas uspeh ujeti tok s sodobnimi dogaja-
nji na področju psihoanalize. Poleg psihologov in psihiatrov, ki se, pretežno
pod okriljem Psihoterapevtske sekcije Slovenskega zdravniškega društva.
.s o C I Л L N Л     P li I) Л  G O G I K A
65
zadnjih trideset let ukvarjajo predvsem s klinično psihoanalizo, že dolgo de-
luje v slovenskem prostoru tudi skupina izobražencev, ki se iz filozofskih izho-
dišč poglablja v teoretična vprašanja psihoanalize, nekaj let pa že deluje tudi
Psihoanalitično društvo Slovenije, ki je uspelo navezati pomembne stike s
tujimi psihoanalitiki. Dostop do ustrezne literature je bistveno boljši, kot je
bd nekoč, domači strokovnjaki so se začeh v večji meri udeleževati mednaro-
dnih srečanj, okrepdo se je sodelovanje na področju usposabljanja, pa tudi
vedno več je osebnih in institucionalnih povezav s svetovnimi središči psiho-
analize in vodilnimi posamezniki iz psihoanalitskih krogov. Vse to pa zahteva
ustrezen pregled in zlasti razumevanje in sposobnost ovrednotenja sodobnih
dogajanj. Potrebno se je izogniti nevarnosti preozkega in enostranskega ra-
zumevanja posameznih novosti, da se ne zgodi, da bi v navdušenju nad no-
vim, nekritično zavrgli stara spoznanja, ki še vedno veljajo. Opozorilo gotovo
ni brez podlage, saj je za zgodovino psihoanalize pojav opuščanja starih in
ustanavljanje novih "cerkva" dokaj značilen. Srečamo ga lahko povsod, kjer
je, namesto temeljitega poznavanja in razumevanja, prevladovala dogmatič-
nost v poučevanju, v sprejemanju določenih idej pa slepo zaupanje v avtoritete.
V neposredni zvezi s povedanim se pojavlja dilema, na katere vire se velja
opreti pri proučevanju psihoanahze. Težava je namreč v tem, da le majhen
del, iz sicer obsežne psihoanalitične literature, daje ustrezno orientacijo in
sohdno oporo za široko proučitev mesta in pomena psihoanalize v znanosti
in strokovni praksi. V večini bolj splošno zsnovanih del s področja klinične
psihologije ali psihiatrije bomo našli poglavja o psihoanalizi. Navadno gre za
poskuse nekakšnega zaokroženega povzetka psihoanalitske teorije, ki so za-
to nujno pomanjkljivi. Še pogosteje pa so takšna poglavja dejansko samo pred-
stavitev teorije v nekem zgodovinskem trenutku, brez pravih povezav z
določenimi, še veljavnimi starejšimi odkritji, in tudi brez pravega pogleda
naprej. Zato so navadno tudi precej poenostavljena in neredko tudi netočna.
V literaturi naletimo tudi na drugačne pristope v predstavljanju psihoanalit-
skih spoznanj. Poleg že omejenih skematskih prikazov teorije, je dokaj po-
gost tudi pristop, ko se psihoanalizo pojasnjuje tako, da se posebej obdela
poglavja, ki pripadajo posameznim topografskim ali pa strukturnim delom
teorije. Ta pristop daje vtis dobre preglednosti, spremljajo pa ga težave v
opisovanju in razlagi integrativnih zvez in razmerij. Razmeroma pogosto se
skuša teorijo psihoanahze predstaviti tudi skozi poglede posameznih šol ali
smeri, kar ima v najboljšem primeru za posledico vtis razdrobljenosti, največ-
krat pa zaradi favoriziranja določenih pogledov prihaja tudi do enostranskih
in zavajajočih razlag. Tudi iz drobcev, ki jih zasledimo v zvezi s psihoanalitsko
razlago posameznih psihopatoloških entitet in fenomenov, si je težko ustvari-
ti pravo sliko celotne teorije. V obsežnem fondu psihoanalitske literature pa
prevladujejo dela, usmerjena na posamezna specialna in ožja vprašanja psi-
hoanalize. Študij te literature je za začetnika navadno pretežko čtivo in zato
je velika nevarnost, da se ob tem izgubi in ne uspe prepoznati osnovnih teme-
ljev teorije.
66
s o C I Л  /.NA     r E D A  G O G I K A
Sam sem se, po skoraj desetih letih klinične prakse in petih letih intenziv-
nega ukvarjanja s psihoterapijo, začel resneje poglabljati v vprašanja o teoriji
psihoanalize pred približno desetimi leti. To je bilo takrat, ko sem začel pre-
davati o razvoju psihoanalize slušateljem podiplomskega študija psihoterapi-
je na Medicinski fakulteti, in kasneje, ko sem se v ožjem krogu edukatorjev iz
psihoterapije trudil prenesti k nam vsaj nekaj iz bogate zakladnice znanj, ki
jih je, v več kot stoletju razvoja, nakopičila psihoanaliza. V svojem iskanju
sem se skušal dokopati do zaključkov na podlagi nekaterih Freudovih teks-
tov. Vendar je ob tem treba upoštevati napotek, da je Freudova dela potrebno
proučevati po kronologiji njegovih spisov in ne zgolj prebirati. Zaokrožen
prikaz psihoanahze je v njegovih delih vsebovan le v Interpretaciji sanj in
Zapiskih o metapsihologiji. Izjemno dragocen vir o nastajanju psihoanalize
je Ernest Jones z Življenjem in delom S. Freuda. Delo, ki tudi pomeni dovolj
natančen in pregleden prikaz razvoja psihoanalize, je zagotovo knjiga Ruibi-
na Finea "The History of Psychoanalysis". Prav to delo mi je pomagalo zbistri-
ti pogled in časovno pravilno umestiti in ovrednotiti številna odkritja in ideje,
ki so se pojavljale v psihoanalizi ali ob njej. Morda najbolj sistematičen v
proučevanju teorije psihoanalize je bil v petdesetih letih David Rappaport in
v njegovem pisanju o strukturi psihoanalitske teorije sem lahko našel precej
opore, da sem se znašel in dobil pregled nad teoretskimi vprašanji. Kljub
Freudovim teoretskim člankom in nekaterim zgodnejšim dovolj sistematič-
nim delom, kot je na primer Fenichlova Psihoanalitska teorija nevroz ali Hart-
manova Psihologija Ega in problemi adaptacije, predstavlja prvo in še vedno
nepreseženo epistemološke študijo psihoanahtske teorije prav Rapaportovo
delo Struktura psihoanalitske teorije iz leta 1959. Pisanja klasikov ego psiho-
logije, kot so Hartman, Kris in Loewenstein, tudi omogočajo dober vpogled v
teorijo psihoanalize. O tehniki psihoanalize je zelo sistematično, pregledno
in v preprostem jeziku pisal Greenson. Najpomembnejše novejše prispevke
psihoanalitski teoriji in praksi pa najdemo v delih teoretikov objektnih odno-
sov in ego psihologije ali razvojne psihoanalitske teorije od M. Klein, W. R.
Fairbairna, E. Eriksona, D. W. Winnnicota, H. Hartmana in sodelavcev, R. A.
Spitza, M. S. Mahler, E. Jacobson, do novejšega časa in O. F. Kernberga in H.
Kohuta. 0 širjenju in spreminjanju psihoanalize v zahodnem, zlasti ameriškem
kulturnem okolju, je zanimivo pisal R. Jacoby. Dobro sintezo teorije in razla-
ge terapevtskih tehnik pa med ameriškimi psihoanalitiki zadnje generacije
ponujata tudi zakonca G. in R. Blanck. Med domačimi avtorji in avtorji iz
bližnjega intelektualnega in jezikovnega prostora pa velja poleg Breganta ome-
niti vsaj še dva, ki se odlikujeta s širokim poznavanjem in s celostnim razu-
mevanjem psihoanalize in sicer P. Praperja in M. Kulenoviča. Koristne infor-
macije o teoriji psihoanalize najdemo tudi pri J. Museku> o posameznih
vprašanjih iz klinične psihoanahze pa tudi v pisanju E. Kleina, V Jerotiča, I.
Nastoviča in še nekaterih. Pa tudi vrsta publikacij, ki je nastajala iz prispev-
kov domačih psihologov, psihiatrov in psihoterapevtov na številnih strokov-
nih srečanjih, je vredna, da se zainteresirani poglobi vanje.
s o C [ALNA    P E D A G O G I K Л;
67
Psihonaliza danes
če se vrnem k izhodiščnemu vprašanju, kakšna je psihoanahza danes, so
nanj zagotovo možni razhčni odgovori. Da pa bi lažje našli tiste, ki so najbh-
žje dejstvom, je vprašanje v naslovu vsekakor treba razširiti in tudi bolj kon-
kretizirati. Morda tudi na nek način problematizirati in se na začetku celo
vprašati, ali je vprašanje sploh ustrezno zastavljeno. Alije smiselno govoriti o
današnjem pojmovanju psihoanalize, ko pa vemo, da je v svoji izvirni obliki
nastajala v času od preloma stoletja in se dokončno oblikovala v prvih dese-
tletjih 20. stoletja. Ali ni to podobno kot če bi se vprašali, kaj je danes s
Kopernikovim ali morda Darwionovim učenjem. Vsako je na svoj način pre-
stajalo test časa in se v njem spreminjalo in dopolnjevalo. Tisti, ki jim je tema
bolj znana, bodo uganili, da primerjava ni izbrana čisto po naklučju. Na to se
bom vrnil nekoliko kasneje. Dalje se je treba vprašati, kaj vse se v tako za-
stavljenem vprašanju lahko skriva in katere vidike psihoanalize velja ovre-
dnotiti skozi prizmo sedanjega trenutka. Na misel mi pridejo naslednja
vprašanja? V kakšnem razmerju sta psihoanaliza in čas? Kakšna je bila psiho-
analiza v procesu nastajanja, kako in kdaj je prešla iz faze začetnih idej in
iskanj v povezan sistem odkritij in spoznanj in kakšne spremembe so jo dole-
tele kasneje? Kateri njeni deli so preživeli in prestali test časa in kakšna je
njena zaokrožena podoba danes? Kaj je bilo opuščeno, kaj spremenjeno, kaj
dopolnjeno? Vprašanje zahteva še dodatno natančnejšo opredelitev. Vemo, da
skupni pojem psihoanaliza pokriva tako splošno teorijo osebnosti kot tudi
specialno teorijo psihopatologije, da istočasno pomeni tudi specifično meto-
do proučevanja psihičnih pojavov in zakonitosti in kot zadnje, da z istim izra-
zom poimenujemo tudi specifično metodo zdravljenja. Torej se je treba vprašati
določneje, za vsakega od navedenih vidikov, katere konkretne vsebine in ka-
teri deli so v razvoju znanosti o človekovi duševnosti in vedenju ostali nes-
premenjeni, katere so nova spoznanja ovrgla, katere in kako spremenila in
kaj je bilo k izvirni psihoanalizi dodano kasneje in je postalo njen sestavni
del. Treba je torej poiskati odgovore posebej za področje teorije, metode pro-
učevanja in za terapevtsko prakso. Tako razdelano vprašanje nas takoj posta-
vi tudi pred dilemo, na kakšen način sploh pristopiti k iskanju odgovorov.
Očitno brez zgodovinske metode ne bo šlo. T>eba se je vprašati v kakšnem
intelektualnem času in prostoru se je psihoanaliza pojavila in kaj je na njen
nastanek vplivalo prej in takrat, pa tudi kako so na njeno obstojnost in spre-
minjanje vplivale kasnejše spremembe v kulturi in znanosti. Odgovoriti je
treba tudi na navidez čudno vprašanje, čigava sploh je psihoanaliza, kdo si jo
lasti in komu pripada. Potrebno je ugotoviti, kakšno mesto zavzema psiho-
anahza v okviru znanosti o človeku, v kakšnem odnosu sta si psihoanaliza in
psihologija, pa tudi kakšno je njeno mesto v širšem kontekstu filozofije.
Vprašati se velja tudi o mestu psihoanahze v strokovni praksi psihologije,
psihiatrije, pedagogike in sorodnih strok. Treba je odgovoriti na vprašanje,
kje in kakšno mesto so zavzele posamezne ideje in odkritja psihoanahze v
68
SOCIALNA     PEDAGOGI K A
drugih razlagah človekovega doživljanja, vedenja in osebnosti in kako so da-
nes vtkane v vsakdanje razumevanje psiholoških, socioloških in kulturnih
dogajanj. In še bi se dalo naštevati.
Izčrpni odgovori na številna vprašanja, povezana s psihoanalizo, bi seve-
da daleč presegah okvir tega sestavka. Poleg tega pa bi poskus takšne celovi-
te analize v določenih točkah soočil tudi avtorja s tem, da ambicija presega
znanje in sposobnosti. Zato se bom v nadaljevanju večine področij zgolj dota-
knil, ponudil nekaj možnih odgovorov in predvsem skušal začrtati nekakšen
vodič z možnimi smermi nadaljnjega iskanja po širokem področju, ki ga da-
nes pokriva psihoanaliza. Vendar pa moram pred tem omeniti še nekatera
dejstva, ki začetniku precej otežkočajo, da se znajde na terenu psihoanali-
ze.Gre namreč za problem odnosa do psihoanalize.
Odnos do psihoanalize
Vtis imam, da v ocenah psihoanalize v vseh časovnih obdobjih prevladu-
jejo skrajna stališča, obarvana z emocijami in predsodki, tako da popolna,
kar fanatična zavračanja in nekritična sprejemanja skoraj prevladujejo nad
resnimi znanstvenimi analizami.
ai Naj kot ilustracija, pa tudi za ogrevanje in vzpodbudo k nadaljnjemu iska-
nju odgovorov, naštejem nekaj značilnih misli o psihoanalizi.
Na primer tale:
'"Iz slučajnega zdravljenja histeričnega dekleta v letu i 880 se je psihoanali-
za razvila v temeljno teorijo psihoterapije, v povezan psihološki sistem, v filozo-
fijo življenja in na številnih področjih v enega od prevladujočih miselnih tokov
20. stoletja."{K Fine; 1979)
ali:
"Misel o neprekinjeni kontinuiteti psihičnega kaže na logičen primer zako-
na in reda v očitnem kaosu in je ilustracija determinizma prav v sferi, kjer je
najpogosteje negiran, kar predstavlja najimpresivnejšo širitev znanstvenih za-
konov v področje duševnosti. Zato je psihoanaliza predvsem smerokaz v
znanosti. " ( Jones po Rulenoviču; 1988)
ali: 1
"Znanstvena vrednost Freudovega koncepta podzavesti je popolnoma ena-
ka znanstvenemu statusu čudežev lezusa Kristusa. (Watson, 1928 po Fine;
1979) „î
ah:
"njegova psihoanaliza je predznanstvena, manjka ji eksperimentalna pod-
laga in je brez vsake kontrolne tehnike. Razen tega je odeta v pojme, ki posega-
jo v metafizično filozofijo; je torej veren izraz judovske seksualne mistike, ki
ima svoj začetek že v Mojzesovi obrezi. Njegova razlaga sanj pa ima svojega
predhodnika v egiptovskem Jožefu. To je tembolj čudno, ker je bil Freud sprva
učenec Ernsta Bruckea - enega od štirih, ki so kot učenci J. Mullerja napravili
SOCIALNA     PEDAGOGIKA
69
zavezo, ki ne priznava nobenih drugih sil, kakorfizikalno-kemične. Kaj bi tile
rekli po sto letih, ko bi slišali, da je ta zaveza iz leta 1845 izzvenela v veri, da so
v vsaki glavi trije moziclji - Ono, Jaz in Nadjaz, ki se med seboj lasajo. " (Boring
po Trstenjaku, 1971).
Če lahko za prvo misel rečemo, da šteje psihoanalizo za eno največjih
intelektualnih pridobitev današnjega časa in da druga pripisuje psihoanalizi
posebno vrednost prav zaradi specifičnega pristopa in razumevanja dušev-
nih procesov, sta ostali dve oceni čisto drugačni. Pri tretji lahko ugotovimo,
da je veliki znanstvenik v vzporejanju gladko spregledal razliko med zgodo-
vinskim dejstvom, ki je lahko ali pa tudi ne resnično, in teoretičnim kon-
struktom, ki kot orodje razlage ne more biti niti resničen niti lažen, pač pa
zgolj uporaben ali neuporaben. Pri zadnji oceni pa je treba ugotoviti, da je
izrazito obarvana s predsodki in da si je ob njej treba tudi resno zastaviti
vprašanje, koliko je avtor izjave v resnici poznal psihoanalizo.
Več o vzrokih, zakaj je tako, bomo skušali odkriti kasneje. Na tem mestu
naj omenim le, da so vsebine, ki jih psihoanaliza raziskuje, izrazito obtežene
z emocijami in in še prav posebej z bojaznijo. Sicer pa nam je prav psihoana-
liza odkrila, da imamo ljudje nenavadno močno averzijo do spoznavanja sa-
mih sebe. In tudi za razlago, zakaj je tako, je poskrbela. Zato je tudi metoda
učenja, ki jo je psihoanaliza razvila in v sistemu edukacije tudi institucionali-
zirala, prdagojena temu dejstvu in se razlikuje od običajnega akademskega
poučevanja. Spoznavanje in učenje psihoanalize je mogoče le skozi proces
premagovanja lastnih odporov, usmerjenih proti vsebinam, ki jih psihoanali-
za raziskuje. Poleg tega je proces osvajanja dolgotrajen (podobno in iz po-
dobnih razlogov kot psihoanalitična terapija) in mojstrstvo na tem področju
(če gaje sploh mogoče doseči) neredko zahteva stalno izpopolnjevanje, prak-
tično skozi celotno življenjsko obdobje.
Prav ta posebnost v poučevanju psihoanalize je tudi pustda nekaj sledi v
dogajanjih, ki so vplivala na razvoj in širjenje psihoanahze. Ustvarjala je na-
mreč specifična razmerja med udeleženci učenja, ki so se med drugim odra-
žali v nastajanju različnih "šol", navadno začetih v krogih, zbranih ob posa-
meznih karizmatičnih učiteljih. Prav takšne delitve so najizraziteje delovale
v smeri dezintegracije psihoanalize in včasih ustvarjajo vtis, da je psihoanali-
za brezupno razcepljena med številnimi smermi in šolami. Šele zadnja deset-
letja lahko opažamo tudi močnejše integracijske težnje. Zdi se, da so nasprot-
ja med posameznimi manjšimi šolami, vezanimi za imena njihovih ustanovi-
teljev, do neke mere presežena, še vedno pa so marsikje nepomirljiva nas-
protja med dvema velikima skupinama - med t.i. klasično freudovsko smerjo
in med t.i. angleško šolo psihoanlize oziroma teorijo objektnih odnosov. Mor-
da so prav dogajanja, povezana s komitejem za obrambo psihoanalize iz leta
1912, o čemer bomo govorili kasneje, in odzivi na kritike in odklone krivi, da
nekateri raziskovalci vidijo osnovo za vse nadaljnje cepitve pri Freudu in prav
njemu pripisujejo dogmatičnost in netoleranco do drugače mislečih.
10
N o Cía l N л   p e d л a o a i к a
Glede na informacije, ki nam jih je zapustil Jones (The life and work of
Sigmund Freud; 1961) ter ob poznavanju zgodovinskega konteksta teh doga-
janj, še posebej pa zaradi bistva celotnega Freudovega dela, se to ne zdi ver-
jetno. Glede dogmatičnosti psihoanalize in njenega tvorca je skoraj odveč
izgubljati besede. Smešno bi bilo pripisovati dogmatizem nekomu, ki si je
upal spustiti v proučevanja področij, ki so bila za pozitivistično znanost nedo-
stopna in ukvarjanje z njimi obsojeno na oceno neznanstvenosti, za prevla-
dujoče poglede družbe pa nemoralna, škandalozna in prevratniška. Težko bi
našli dogmatizem pri nekom, ki si je upal v sebi in drugih odkrivati najgloblje
in neznano, kar je bilo vedno izrinjeno in iz česar so ljudje tvorili mite ali v
najboljšem primeru racionalizirali v abstraktnih pojmih, oddaljenih od last-
nega doživljanja. Težko bi pripisali dogmatizem nekomu, ki je z brezobzirno
doslednostjo in prepričljivostjo razuma pretresel svet človeških iluzij in razširil
znanstveno proučevanje na področje iracionalnega in nezavednega, ter poja-
vom, ki se jih je zagrinjalo v svet mistike in religije, snel tančico nadnaravne-
ga in jih tako naredil za predmet proučevanja znanosti. Teorija psihoanahze
je seveda temeljila na nekaterih bistvenih teoretskih postavkah, ki jih je Fre-
ud branil, vendar še zdaleč ni zastavljena dogmatsko. Prej bi lahko pritrdili
Jonesu, da j e psihoanahza predvsem znanstveni smerokaz v neki novi usme-
ritvi psihologije. Pripisovati psihoanalizi misticizem pa je še prav posebno
nerazumevanje njenega bistva. Freudova iskanja so zasnovana na racionali-
stični filozofski tradiciji. Freud je prav v razumu videl edino silo, ki lahko
človeka reši pred kaosom, na kar brez dvoma kaže tudi vodilna misel psiho-
analitične terapije - "tam kjer je bilo Nezavedno, naj na njegovo mesto stopi
Razum".
Psihoanaliza je bila deležna zavračanja in napadov tudi s strani ljudi, ki se
v njene teorije niso nikdar resnično poglobili. Freud na take kritike ni odgo-
varjal, čeprav je bil pozoren na to, kako je njegovo delo sprejeto. Ostropa se je
odzval na zavračanje temeljev psihoanalize med svojimi učenci, kar ni prese-
netljivo, saj seje od vseh najbolj jasno zavedal celotne teoretske konstrukcije
in tudi tega, kaj na primer pomeni, če se iz te zgradbe izpodmakne teorija
libida. Če ob tem upoštevamo, s kolikšnim razumevanjem in vzpodbudami je
podpiral najrazličnejše smeri raziskovanja pionirjev psihoanalize, se zdi po-
doba "netolerantnega očeta" verjetno prej izraz projekcij v Freudovo figuro,
kot pa njegova prevladujoča osebnostna lastnost.
Kaj je torej v psihoanalizi, da so ocene, ki se nanašajo nanjo, tako različ-
ne? In kakšni grehi so v ozadju tako eksstremnih zavračanj?
Vrnimo se k primerjavi s Kopernikom in Darwinom, ki sem jo že omenil.
Vsake tohko časa se zgodi, da kdo ponovno odkrije, da se vesolje ne vrti okrog
zemlje in da je človek le člen v evoluciji in ne "krona stvarstva". Ponovna
odkrivanja Amerike so lahko sicer intelektualno zanimiva in vznemirljiva do-
živetja, vendar znanstvena korektnost zahteva, da preverimo, ali ni morda
kdo že pred nami stopil na osvojeni teritorij. In znanstvena poštenost zahte-
SOCIALNA     P E D A  (J O G I K A\
71
va, da to tudi povemo. Nekaj takega se namreč nenehno dogaja v psihoanahzi.
Vedno znova jo kdo nanovo odkrije, ah pa vsaj kakšne njene dele. Da se je to
dogajalo že za časa Freudovega življenja, nam kaže njegov komentar o "novih
usmeritvah in prispevkih psihoanalizi" (po Rulenoviču; 1986), ko se je o
njihovih avtorjih takole zajedljivo zrazü: "Vsi so jedli za mojo mizo, potem pa
so razgrabili kosti in jih odnesli v svoje kote, da jih tam glodajo". Po drugi
strani pa se vedno znova najdejo tudi tisti, ki zanikajo, da se sonce vrti okrog
zemlje, in ki so prepričani, da je bil človek ustvarjen iz prsti, ali da so ga na
planet naselili Marsovci. In tudi to se ves čas dogaja s psihoanalizo. Odpor
zoper psihoanalizo je videti kot neskončen niz poskusov zanikanja dela psi-
hične realnosti. Vsa naša spoznanja in neznanja so vedno obeležena tudi z
določenim čustveno obarvanim odnosom. Prav odkritja Kopernika, Darwina
in Freuda imajo očitno v sebi nekaj prav posebno provokativnega. Znana je
domislica o tem, da je Freud, po tistem, ko sta druga dva velikana znanosti
človeštvu že povedala, da nismo niti središče sveta niti krona stvarstva, našemu
narcizmu zadal še zadnji, najbolj boleč udarec s sporočilom, da "nismo go-
spodarji niti v lastni hiši". Je pa ob tem, najtežjem, seznam ostalih grehov
psihoanalize kar obsežen. Poleg tistih o neznanstvenosti, ki praviloma priha-
jajo s strani predstavnikov specifičnega pogleda na znanost, ki v svoji skrajni
obliki pripisuje ekskluzivno spoznavnoteoretsko veljavnost znanstvenemu po-
zitivizmu, se psihoanalizi pripisuje še marsikaj - od pohujšljivosti in neupošte-
vanja moralnih in etičnih aspektovpa vse do militantnega ateizma. Koliko je
v teh ocenah resnice bomo vedeli le, če se s psihoanalizo pobliže seznanimo.
Zgodovinski pogled na psihoanalizo
če hočemo bolje spoznati in razumeti psihoanalizo in ovrednotiti mesto,
ki ji v okviru znanosti o človeku pripada, kot tudi relacije do psihologije, psi-
hiatrije, sociologije, filozofije in drugih znanosti, se ji moramo iz prej ome-
njenih razlogov nujno približati skozi zgodovinski pogled. Naloga ni lahka,
saj je treba upoštevati, da je v več kot sto letih psihoanaliza naredda razvoj, ki
ga označuje iskanje, spreminjanje, dopolnjevanje in povezovanje spoznanj;
pa tudi vrsta stranpoti, teoretskih razhajanj in osebnih ločevanj udeležencev
tega procesa. Zgodovina psihoanalize je potekala skozi razvoj, spreminjanje
in dodelavo idej iz zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja, do postopne-
ga nastajanja zaokroženega teoretskega sistema. Temu je sledilo nastajanje
in širjenje psihoanalitskih organizacij ter razcepi znotraj psihoanalitskega
gibanja in pojavljanje različnih šol. Vzporedno je potekalo iskanje, spremi-
njanje in razvoj terapevtskih tehnik. Prihajalo je tudi do širitve proučevanj in
uporabe psihoanalize na novih področjih. Nastajal in izgrajeval se je sistem
edukacije. Brez temeljitega poznavanja razvoja psihoanalitske teorije in vse-
ga, kar je ta tok spremljalo, ni mogoče povezati spoznanj psihoanalize in jih
razložiti v kontekstu celotnega teoretskega sistema, niti opredeliti današnje-
ga stanja teorije. G. in R. Blanck (Ego psihologija; 1974)opozarjata, da Fre-
12
s OCIA  L n A     P l<: I) Л  G O G I li
udovih del ne smemo prebirati kot nekakšne učbenike, pač pa jih je treba
proučevati po kronologiji njegovih spisov. Pri tem je potrebno zelo pozorno
spremljati njegova teoretska razmišljanja; kdaj in v kakšni obliki jih je zapi-
sal, kako jih je revidiral, kako analiziral in dograjeval, pa tudi, na katere se ni
uspel ponovno vrniti in jih dodelati ali spremeniti. Njuno opozorilo se mi zdi
primerno razširiti na proučevanje celotnega razvoja psihoanalize.
To pomeni, da proučevanje psihoanalize terja zgodovinski pristop. Le ta-
ko se namreč lahko izognemo nevarnosti, da bi določene, v zgodovini znano-
sti že presežene poglede, razglašali za še vedno veljavne dele sodobne psiho-
analitske razlage. Pa tudi zapoznelo "odkrivanje Amerike" v znanosti razkri-
va predvsem neznanje, lahko pa je tudi izraz strokovnega narcizma, katerega
prva žrtev je prizadeta sposobnost kritične znanstvene presoje. Poznavanje
zgodovine je navsezadnje pomembno zaradi dejstva, da je v psihologiji in še
posebno v psihoterapiji eksperimentiranje z ljudmi omejeno z mnogimi etič-
nimi zahtevami in nas poznavanja preteklih iskušenj tudi varujejo pred tve-
ganim ponavljanjem napak. Tako lahko na primer za Janovovo "primalno
terapijo" ugotovimo, da izvira neposredno iz že davno presežene teorije trav-
me in katartične metode zdravljenja; da Reichova "orgonska terapija" in raz-
lične "radiks" izpeljanke izhajajo iz vulgarnega razumevanja seksualne eti-
ologije nevroz in vloge potlačevanja; da rogerjanski "nedirektivizem" prihaja
direktno od Ranka in da je Glasserjeva "realitetna terapija" zgolj oživljena
verzija stare psihiatrične metode "zdravorazumskega" prepričevanja dušev-
nih bolnikov, ali da je "pozitivno mišljenje" le modernizirana kombinacija
coueizma in Duboisove racionalne in sugestivne tehnike. Če preskočimo na-
daljnja naštevanja podobnih primerov, lahko zaključimo, da poznavanje pre-
teklosti prihrani precej nepotrebnega iskanja in težav.
Na tem mestu seveda ni mogoče pregledati celotnega stoletnega razvoja
psihoanalize. Zato naj zgolj opozorim, da bi si za poznavanje njenega nastan-
ka in razvoja morali najprej ogledati nastanek in razvoj Freudovih idej in
njegove metapsihologije, od t.i. predanalitskega obdobja, skozi temeljne ide-
je prvotnega psihoanalitskega sistema s preloma stoletja, nato pa ob dopol-
nitvah in spremembah, ki so sledile, spremljati nadaljnji razvoj psihoanalize,
da bi se tako približali današnjemu stanju psihoanalitske teorije in terapevt-
ske prakse. Takšen prikaz bi lahko bil nekakšen vodič skozi stoletje razvoja
teorije, od izvorov in prvih idej, preko njihovih preverjanj, revizij in dopolni-
tev, njihovega povezovanja v prvotni teoretski sistem, dograjevanja teorije,
do zadnjih pomembnih prispevkov k teoriji psihoanalize, zlasti s strani t.i.
angleške šole teorije objektnih odnosov in razvojne ego psihologije. Seveda
bi morala imeti v takšnem pregledu osrednje mesto opažanja in teoretska
razmišljanja očeta psihoanalize, posvetiti pa bi se morali tudi najvažnejšim
idejam klasikov psihoanalize in teoretikov kasnejših generacij. Proučiti bi
bilo treba tako tiste ideje, ki pomenijo pomembne dopolnitve freudovske teo-
rije, kot tudi takšne, ki se odklanjajo od prvotne teorije psihoanalize, pa so
danes integrirane v njen teoretski sistem, kot tudi druge, ki so nastale znotraj
o C I Л l n A     P E D A  G O G I K Ai
73
psihoanalize, vendar jih danes v resnici ne moremo šteti za dele sodobne
psihoanalize, pač pa živijo bodisi kot neke samostojne in samooklicane smeri
psihoanahze ah pa pomenijo zametke idej, ki so se kasneje razcvetele kot
določene smeri v konglomeratu t.i. tretje sile.
Znanstveni status psilioanalize
Glede statusa psihoanalize kot teorije osebnosti in psihoanalize kot zna-
nosti so mnenja različna. Že od samega začetka so psihoanalizo napadali, češ
da je neznanstvena. Če na tem mestu preskočimo Watsonovo primerjavo s
Kristusovimi čudeži iz leta 1928 pa tudi druge podobne hitre in pavšalne oce-
ne in se nekoliko poglobimo tudi v vprašanja, ki zadevajo epistemološke aspek-
te psihoanahze, velja (po R. Fine; 12979) omeniti nekatere resnejše poskuse
ocene psihoanalize. Leta 1943 je Svet za raziskovanje socialnih znanosti v
ZDA zadolžil Roberta Scarsa, da opravi anahzo znanstvene vrednosti psiho-
analitičnih konceptov. Njegov zaključek je bO, da psihoanaliza odpira in vzpod-
buja nova področja raziskovanja na področju psihologije osebnosti, ni pa "do-
bra znanost", ker nima dovolj natančno opredeljenih pojmov in ne uporablja
eksperimentalne metode. V svoji oceni je Sears stord v bistvu enako napako
kot Watson, ker je uporabil merda pozitivistične veljavnosti empiričnih dej-
stev pri oceni teoretičnih konstruktov psihoanalize. Leta 1958 je filozof Si-
dney Hook organiziral simpozij o vprašanjih znanstvenih metod v fdozofiji in
psihoanalizi. Zaključek, do katerega so udeleženci prišli je bil, da glede nuj-
nih in zadostnih kriterijev za znanstvene discipline ni jasnega dogovora. Ugo-
tavljanje znanstvene vrednosti psihoanalitičnih spoznanj se je nadaljevalo.
Leta 1977 sta Fisher in Greenberg proučila okrog 2000 posameznih študij.
Ugotovda sta, da število raziskav s področja psihoanahze presega proučeva-
nja v okviru katerekoli druge psihološke teorije. Prišla sta tudi do ugotovitve,
da rezultati v presenetljivi meri podpirajo Freudova spoznanja. Študije, ki sta
jih proučila, naj bi potrjevale zlasti ugotovitve o povezavah razvojnih faz in
nekaterih vidikov analne in oralne osebnostne strukture, ugotovitve o etiologiji
homoseksualnosti, o vzrokih paranoidnosti, potrjeni naj bi bili mnogi aspekti
ojdipalnega kompleksa in teza o funkciji sanj v procesu psihične ekonomike.
Po drugi strani pa ugotavljata, da nekateri drugi deli Freudove teorije sanj
niso bili v zadostni meri potrjeni, kot tudi ne določene predpostavke o
značilnostih razreševanja ojdipalnega zapleta pri ženskah. Prav tako ocenju-
jeta, da Freud ni nikdar dovolj jasno opredehl nujne in zadostne pogoje za
terapevtske učinke psihoanalize. Kljub sistematičnosti in težnji po znanstve-
ni nepristranskosti lahko tudi za njuno delo rečemo, da je v njem prihajalo do
določene konfuznosti, predvsem ker so se pogosto med seboj mešala empi-
rična dejstva, koncepti in hipoteze. V zvezi s statusom psihoanalize je gotovo
omembe vredna tudi misel Gardnerja Murphyja, da se nevarnost za znanost
ne skriva v tem, da bi v preveliki meri uporabljala Freudova spoznanja, pač
pa v tem, da bi jih spregledala.
74
s o CIA  L N A     P E I) A  G O G I K A
Sicer pa problem znanstvenega statusa ni specifičen zgolj za psihoanali-
zo, ampak je skupen vsem humanističnim vedam. Aprioristične trditve, da je
eksperimentalna psihologija "znanstvena", psihoanaliza in vede, ki uporab-
ljajo drugačne metode pa zato "neznanstvene", je vsekakor treba pretehtati
tudi z vidika pogledov, ki se razlikujejo od strogo pozitivističnih.
\
Struktura psihoanalitične teorije
Psihoanahza kot dinamični psihološki sistem vsebuje (po Fine; 1979) tri
vidike: pogled na to, kakšen je človek, vizijo o tem, kakšen bi lahko bil in
konceptualni okvir, ki služi pojasnjevanju tega. Konceptualni okvirje ogrod-
je psihoanalitične teorije osebnosti, zato si ga oglejmo nekoliko podrobneje.
Če želimo oceniti psihoanalizo kot teorijo osebnosti, je treba pred tem
opredeliti "merila dobre teorije" oziroma ugotoviti, kaj od teorije osebnosti
pričakujemo in kakšna naj bi bila, da lahko služi svojemu namenu. Malce
poenostavljeno bi (po Wolmanu; 1965) za teorijo osebnosti lahko rekli, da naj
bo to povezan sistem - nekakšna mreža konstruktov in načel povezovanja,
znotraj katerih je možno smiselno urediti opazovana dejstva v zvezi z
osebnostjo. Pojasnjevati mora celotno organizacijo osebnosti kot tudi zveze
delov med seboj in s celoto, kar navadno zahteva določeno hierarhično ure-
ditev. Dati mora razlago notranjega dogajanja kakor tudi funkcioniranja oseb-
nosti navzven. Poleg tega pa mora vključevati tudi razlago razvoja in spremi-
njanja osebnosti.
Če to splošno opredelitev teorije osebnosti nekoliko podrobneje razčleni-
mo in dopolnimo ugotovimo, da teorija potrebuje:
ii 1   U' < .v tili' \ '..   i i.
-predmet proučevanja i
- metode raziskovanj a
- načela in pravila povezovanja na različnih nivojih, od povezovanja em-
piričnih dejstev, do zvez in odnosov na višjih nivojih abstrakcije, kar vključu-
je še: opredelitve abstraktnejših pojmov, uporabo teoretičnih konstruktov in
modelov, tvorbo teorij in hipotez nižjega reda in končno povezavo v koherenten
sistem.
Da je psihoanaliza kot teorija zasnovana na izjemno bogatih empiričnih
podatkih, najbž ni treba posebej poudarjati. Predmet njenega opazovanja je
vedenje v najširšem smislu, predmet proučevanja pa celotna osebnost. Že
samo Freudova dela predstavljajo ogromno zakladnico opisov kliničnih feno-
menov in opazovanj. Njegovi empirični podatki presegajo zgolj opise motenj
in vedenja, vezanega na terapevtska dogajanja. V materjalu, ki ga je skušal
teoretsko osmisliti, najdemo poleg vsakdanjih dogodkov, spodrsljajev v
vedenju in govoru tudi umetniške produkcije, mite, fenomene dogajanj v
skupinah in širše v družbi, pa vse do religije in ideologij. Če k temu dodamo
še ostala empirična opažanja, ki so se v skoraj sto letih nabrala v obsežnem
fondu psihoanalitske literature, prav gotovo ne drži, da bi bilo empirično pod-
o C I Л L n Л     P E I) Л  a o G I K A\
75
ročje, ki ga psihoanaliza odkriva in raziskuje, v kakršnemkoli pogledu ozko
ali vezano le na specifične vrste vedenja in doživljanja. Zato tudi teza, da je
psihoanaliza predvsem klinična teorija ali morda celo ožje, da je predvsem
teorija nevroz, nikakor ne drži. Še prav posebej pa ne drži, da bi se psihoana-
hza ukvarjala s proučevanjem izjemnih ali obrobnih pojavov in da bi bila v
tem smislu neživljenjska. Odmaknjenost od življenja se psihoanalizi pripisu-
je, kadar se zaradi emocionalnih odporov skuša zanikati obstoj pojavov, ki jih
raziskuje. Je pa v zvezi s predmetom proučevanja treba povedati, da se psiho-
analiza ne omejuje le na zunanje, manifestne, objektivno dane in po možno-
sti merljive oblike vedenja.
Od predmeta raziskovanja nikakor ni mogoče ločiti vprašanja metode in
obratno. Kadar je govor o psihoanahtskih metodah, navadno pomislimo na
terapevtsko metodo ali na metode tolmačenja, kot na primer analizo sanj,
analizo odporov, analizo transfera. Vendar nas na tem mestu ne zanimajo
tiste metode, ki pomenijo v bistvu že uporabo psihoanalitične teorije, pač pa
najprej temeljna metoda pridobivanja podatkov. O metodi lahko najprepro-
steje govorimo kot o načinu registriranja dejstev. Ker pa je narava podatkov,
ki jih psihoanaliza proučuje raznovrstna, saj obsega poleg manifestnega ve-
denja tudi misli, fantazije, sanje, čustva, in ker je specifičen tudi sam kon-
tekst pridobivanja podatkov v analitski situaciji, ne moremo zreducirati pro-
blema metode opazovanja le na vprašanje izbora med dvema klasičnima psi-
hološkima metodama - med metodo introspektivne psihologije in metodo be-
haviorističnega proučevanja. Zato se lahko strinjamo z Rapaportom (1959),
da je poglavitna metoda psihoanalize t.i. "participant-observation" varianta
metode interpersonalnih odnosov ali po naše - metoda udeleženega opazova-
nja. Če bi jo hoteh uvrstiti v nek širši okvir, bi jo morda najustrezneje označili
kot specifično obliko fenomenološke metode. V klasični terapevtski metodi
psihoanalize, ki temelji na prostih asociacijah in konceptu transfera, se upo-
rablja nedirektivna in interpretativno genetična tehnika v kombinaciji z
analizo obramb udeležencev opazovanja. Posebnost psihoanalitske metode
"udeleženega opazovanja" in tisto, kar jo bistveno razlikuje od drugih feno-
menoloških opazovanj, je prav v njeni povezavi s fenomenom transfera. Psi-
hoanaliza pa v raziskovanju in pridobivanju podatkov uporablja seveda tudi
druge metode, ki same po sebi niso specifično psihoanalitske, kot na primer
metodo intervjuja, projektivnih tehnik, pa tudi metodo objektivnega opazo-
vanja in celo eksperimentalne metode. Res pa je, da je klasična psihoanaliza,
kljub predpostavki o kvantiteti psihičnih dogajanj, povsem zanemarila pro-
blem kvantifikacije. Merjenja nekaterih dimenzij, ki izvirajo iz psihoanalitsih
spoznanj, so se lotile tudi smeri psihologije, ki v teoretskih izhodiščih ne izvi-
rajo iz psihoanalize, vendar so "posvojde" njene posamezne dele.
Mnogi psihoanalitični pojmi in teoretični konstrukti so se v procesu na-
stajanja teorije pojavdi v določenih zvezah in so kasneje dobili dopolnjen ah
spremenjen pomen. Nekateri so se izgubih iz psihoanalitičnega besednjaka.
Uporaba nekaterih je bila tudi nedosledna, kar je z vidika nastajanja teorije
76
o c /alna     r /i D a g o g I k a
razumljivo. V začetkih psihoanalize opredelitvam pojmov niso namenjali veh-
ke pozornosti tudi zato, ker je večji del strokovne komunikacije potekal pre-
ko osebnih stikov med psihoanalitiki. Terminološke nejasnosti takrat še niso
ogrožale sporazumevanja. Poleg tega se tako v Freudovih delih kot tudi v
delih psihoanalitikov prve generacije niti ni jasno opredehlo vrste predpo-
stavk. V atmosferi timskega dela to očitno ni bilo nujno. Potreba po jasnejših
definicijah se je pokazala šele kasneje. Nekje v štiridesetih letih se je položaj
močno spremenil. Posamezne večje skupine psihoanahtikov so se vse bolj
zapirale in komunikacija med njimi je slabela. Poleg tega so se psihoanalitič-
ni pojmi razširih po psihiatriji, psihologiji, psihosomatski medicini, social-
nem delu, pedagogiki. Morda lahko za prvo "veliko pospravljanje" na tem
področju štejemo delo Hartmana, Rrisa in Loewensteina Beležke o formiranju
psihičnih struktur (1946). Avtorji ugotavljajo, da kljub temu, da je psihoanali-
za (v štiridesetih letih) že dosegla "priročniško fazo", ni zanjo še nikakršnega
priročnika. Da bi razumel sistemsko povezanost psihoanalize, mora študent
nujno proučiti njen razvoj. Kaže, da edino ta daljša pot, za katero se odločijo
le redki, omogoča popolno razumevanje psihoanalize. Brez tega je študent v
stalni nevarnosti, da sploh ne pride do celostnega poznavanja psihoanalize.
Velika verjetnost pa je, da bo ponovno "odkril" dele, ki so iz utemeljenih raz-
logov že ovrženi.
Ko skušamo oceniti pomen in mesto psihoanalize, kakršno zavzema da-
nes v psihologiji, psihoterapiji, psihiatriji, in širše v polju humanistične zna-
nosti, si moramo najprej ogledati, na katerih temeljnih postavkah je zgrajen
teoretični sistem psihoanalize in kako široko polje tolmačenja v psihologiji
pokriva. Pri tem se bomo za začetek spomnili na Freudova teoretska prizade-
vanja pri izgradnji njegovega metapsihološkega modela, v največji meri pa
se bomo oprli na analizo Davida Rapaporta in jo skušali dopolniti z novostmi
v psihoanalizi zadnjih desetletij in tako priti do slike današnjega stanja psiho-
analitske teorije.
Osnova Freudove metapsihologije, kakor je imenoval splošno teorijo psi-
hoanalize, je v zahtevi, da se vsak mentalni proces prouči na podlagi treh
koordinat - to je skozi dinamični, topični in ekonomski vidik. Tudi glede
vprašanja duševnega zdravja je menil, da ga je mogoče opredeliti le v pojmih
metapsihologije. V podrobnejšo razlago teh treh osi psihoanalitke teorije se
na tem mestu ne bomo spuščali. Metapsihologija je, za razliko od khnične
psihoanalize, na nek način odmaknjena od dejstev, saj predstavlja poskus
konstrukcije znanstvene teorije ali obče psihoanahze. Freudovo metapsiho-
logijo sestavljata dve vrsti konceptov. Eno predstavijo koncepti kot so Id, Ego,
Superego, represija, ki jih je moč neposredno prevesti v klinično realnost;
drugi, kot na primer katekse, transformacija energije in podobno pa so bolj
hipotetične narave. Znano je, da je imel Freud pri pisanju "Metapsihologije"
kar nekaj težav in je zato dele, ki se mu niso zdeh znanstveno dovolj zreli,
uničil. Izmed dvanajstih esejev so objavo dočaklah: "Nagoni in njihova uso-
OCIA L n A     P E I) A  G O G J K Ai
77
da", "Potlačevanje", "Nezavedno", "Metapsihološka dopolnda teorije sanj" ter
"Žalost in melanholija". Freud se je k metapsihološkim vprašanjem vračal
vsakič, ko je odkril nova klinična dejstva in je zanje potreboval ustrezno teore-
tično razlago.
R Freudovin trem prvotnim metapsihološkim izhodiščem so kasnejši teo-
retiki dodajali nove postavke. Tako se je na primer kazala nejasnost glede
dinamičnega postulata. Freud je menil, da je v njem zaobsežen že tudi genet-
ski vidik, medtem, ko sta bda Heinz Hartman in Ernest Rris (1946) prepriča-
na, da je ta dva vidika treba med seboj razlikovati. Med teoretiki, ki se odliku-
jejo s sposobnostjo teoretske sinteze v pristopu psihoanalitski teoriji, zavze-
ma prav posebno mesto psiholog David Rapaport. Delo "Struktura psihoana-
litske teorije", ki ga je leta 1959 napisal za zbirko Sigmunda Rocha "Psiholo-
gija - študija o znanosti", je še danes temeljna epistemološka analiza psiho-
analize kot znanosti. Rapaport ocenjuje, da ima psihoanahtska teorija impre-
sivno notranjo strukturno povezanost, ki pa je skrita in težko razpoznavna
pod sloji številnih dopolnitev in modifikacij. Stanje psihoanalitske teorije je
Rapaport ob koncu petdesetih let ocenjeval takole: "Reformatorji psihoanali-
ze so prizadeli njeno strukturno enovitost. Jung in Adler, ki sta razvila razme-
roma neodvisni teoriji, nista uspela svojim pogledom dati zaokrožene forme,
ki bi jih jasno ločila od Freudove teorije. Situacija je še slabša, kar se tiče
revizij Stekela, Ranka, Sullivana Horneyeve, M. Klein, Rardinerja, Frencha,
Reika, Fromma in S. Rada. Medtem ko vsak napada kakšno od Freudovih
postavk in jo nadomešča z drugimi (ki sicer vsebujejo tudi zrno resnice), nih-
če ne razmišlja o tem, kako njihove revizije vplivajo na teorijo kot celoto.
Nekateri (upar. Stekel, Kardiner, Aleksander, French, Reik) sicer trdijo, da
njihove revizije ne vplivajo na ostali del sistema, vendar to z ničemer ne ute-
meljijo. Drugi (Rank, Horney, Sullivan, Rado) pa trdijo, da so Freudov sistem
nadomestih s svojim, ob tem pa ne predstavijo lastne zaokrožene teorije. Nih-
če od neofreudovcev ni uspel svojih pogledov integrirati v celotno psihoana-
litsko teorijo. Pa tudi nobenega resnega poskusa ni bilo, da bi psihoanalitsko
teorijo zamenjali z nekim drugim sistemom, znotraj katerega bi bilo mogoče
pojasniti vso paleto pojavov, ki jih pojasnjuje psihoanaliza." Rapaport gre v
svoji oceni celo tako daleč, da meni, da proučevanje del nekaterih neofre-
udovcev, resno postavlja pod vprašaj njihovo poznavanje in razumevanje psi-
hoanalitskega sistema.
Rapaport meni, da začrtuje okvir psihoanalitske teorije deset temeljnih
postulatov. Ker lahko prav skozi analizo temeljnih postavk psihoanalize pre-
poznamo okvir teorije in s tem polje, ki ga pokriva, si jih po vrsti oglejmo. Pri
tem se bomo držali sistema, kot ga je ob koncu petdesetih zastavil Rapaporst,
vanj bomo vključili tudi dele, ki pripadajo razvoju psihoanalize v novejšemu
času. Tako bomo lahko tudi spoznali, zakaj se psihoanalitska teorija izmuzne
običajnim klasifikacijskim načelom, po katerih delijo teorije osebnosti na pri-
mer v skupine elementarističnih in celostnih, bioloških in socialnih, veden-
skih in globinskih in kar je še podobnih delitev.
78
s o CIA L n Л     P E I) A  G O G I K A
Temeljne postavke psihoanalize
1. Empirijsko izhodišče psihoanalize lahko najkrajše izrazimo z
ugotovitvijo, da je predmet proučevanja psihoanalize človekovo vedenje. Tr-
ditev se utegne zazdeti sporna nekomu, ki proučevanje vedenja pripisuje zgolj
behaviorizmu. Verjetno se je v zvezi s psihoanalizo prav zato ta postulat pogo-
sto spregledoval. Dejstvo, da se psihoanaliza ukvarja z vedenjem, je večkrat
ostajalo prezrto tudi zaradi poudarka na podzavestnih procesih, skritih deter-
minantah vedenja, nagonih, psihičnih strukturah in podobnem. TYeba je pove-
dati, da psihoanaliza proučuje vedenje v najširšem smislu in v vsej njegovi
pestrosti ter pri tem upošteva tako njegov manifestni kot latentni del, tako
vsakdanji kot izjemni, tako normalni kot patološki. Čeprav je Freud že 1905.
zapisal, da je predmet psihoanalize proučevanje celotnega vedenja, je psiho-
analiza šele s Hartmanom resnično začela postajati obča teorija osebnosti.
2. Geštaltistični princip psihoanalize lahko izrazimo v trditvi, da je vede-
nje povezano in nedeljivo. Včasih sicer zaradi izražanja posameznih avtorjev
lahko nastaja drugačen vtis, ko se na primer neko vedenje površno opisuje,
kot recimo izvirajoče iz Ida, drugo pa se na primer pripisuje Egu ali Supere-
gu. V resnici pa nobenega vedenja ne moremo pravilno opisati zgolj v povezavi
z eno psihično strukturo. In tudi psihoanalitična tolmačenja to praviloma
upoštevajo. Psihične strukture in drugi koncepti, konstruirani za razlago ve-
denja se nanašajo samo na specifične vidike ali sestavine vedenja in ne na
celotno vedenje. Ah drugače - vsako vedenje vsebuje komponente zavestne-
ga in izvenzavestnega, komponente Ida, Ega in Superega in je zato tudi mul-
tiplo determinirano.
3. Organizmični postulat predstavlja ugotovitev, da nobeno vedenje ni izo-
lirano. Vsako vedenje je sestavni del osebnosti in je z njo nedeljivo povezano.
Iz tega sledi zahteva, da poteka sleherna razlaga vedenja v okviru funkcioni-
ranja celotne osebnosti. To je seveda povsem v nasprotju s tistimi pojmova-
nji, ki so skušala označiti psihoanalizo kot atomistično in mehanicistično teo-
rijo. Res, da je v zgodnji teoriji mogoče zaslediti manj kompleksne razlage, ko
se na primer osrednji vlogi nagona pripisuje celotno integracijsko funkcijo
vedenja, vendar pa nadaljnji razvoj teorije in še posebej strukturalni model
psihičnih struktur jasno kaže na organizmični princip.
4. Genetska postavka govori, da je vsako vedenje del genetične serije epi-
genetsko določenih sekvenc. Vedenje, preoblikovano z izkušnjami iz prete-
klega vedenja, rezultira v aktualni stopnji osebnostnega razvoja in tako se
preteklost nadaljuje v sedanjosti. Genetsko gledanje daje človekovemu aktu-
alnemu življenju zgodovinsko dimenzijo. Če je vsako vedenje v bistvu epige-
netski produkt, iz tega sledi, da ga je treba proučevati iz razvojnega vidika.
Ker se v zvezi z genetskim načelom pojavljajo določene nejasnosti ali napač-
na tolmačenja, je treba poudariti, da vedenje ni niti samo neposreden rezul-
tat zorenja in tudi ne v celoti zgolj posledica izkušenj. Razvoj vedenja in oseb-
nosti je v psihoanalizi pojmovan kot proizvod epigenetsko določene smeri, ki
o CIA  L n A     p e d A  G o G I K A
79
po eni strani izhaja iz notranjih pogojev organizma in se povezuje s
kulminiranimi izkušnjami iz medsebojne interakcije notranjega in zunanje-
ga. Človekovo vedenje se razvija po "osnovnem planu" epigenetskega proce-
sa skozi vrsto razvojnih kriz, kjer je rešitev naslednje odvisna od razrešitve
predhodnih. V tem planu sta razvoj hbida in razvoj Ega specinčna procesa.
Genetični vidik vsebuje razvoj nagona, ki se izraža v danem vedenju in razvoj
struktur, udeleženih v vedenju ter končno razvoj celotne osebnosti. V tem
procesu imajo, ob udeležbi pojavov fiksacije in regresije, odločilno vlogo iz-
kušnje zgodnjega otroštva. Tako razvoj libida, kot razvoj Ega potekata skozi
posamezne stadije, od katerih je klasična psihoanaliza proučila stopnje psi-
hoseksualnega razvoja. Razvojna ego psihologija in teorija objektnih odno-
sov pa sta kasneje dodali še stopnje razvoja posameznih ego funkcij in faze v
razvoju objektnih odnosov. Oboje pa je pripeljalo do boljšega razumevanja in
natančnejšega poznavanja procesov strukturiranja psihičnega aparata. Z
genetičnega vidika je tudi razumljivo, da ima lahko na videz enako vedenje
različen psihološki pomen in tudi, da razlaga vedenja zgolj v povezavi s
situacijo, v kateri se pojavlja, še ne zadostuje za polno razumevanje vedenja.
5. Topografski vidik v psihoanalizi poudarja, da so najpomembnejše de-
terminante vedenja zunajzavestne. Pojem nezavednega se ni pojavil šele z
nastankom psihoanalize. Skozi zgodovino filozofije in znanstvene misli ga
lahko spremljamo od Sv. Avguština, preko Leibniza, Herbarta, Fechnerja do
Helmholtza in drugih. Znano je tudi, da je Freud postal pozoren na zunajza-
vestna dogajanja v zvezi s Charcotovimi domnevami o vlogi podzavesti pri
nastanku histeričnih fenomenov in zaradi spominskih praznin. Mnoge razla-
ge v psihologiji operirajo s podobnimi pojmi, vendar ima teza o podzavestni
determiniranosti v psihoanalizi nekatere značilnosti, ki jo ločujejo od vseh
drugih. Izrecno je namreč opredeljeno, kaj vsebuje področje zunajzavestne-
ga, opredeljen je vpliv podzavestnega na zavestno, proučeni so zakoni delo-
vanja podzavestnega in zavestnega. Freud je ugotovd, da so ideje v nezave-
dnem svobodne in zato podvržene različnim transformacijam, kot na primer
medsebojnemu povezovanju na način, ki je videti nenavaden in nelogičen,
ali pa da prihaja do spajanja več idej v neko novo entiteto in podobno. Zavest-
na ideja pa teži k temu, da zadrži svoj logičen odnos do drugih zavestnih idej.
Obstaja tudi sistematično ločevanje tistega dela zunajzavestnega, ki lahko
pod določenimi pogoji postane zavestno in vsebin, ki ne morejo v zavest. Po-
membna razlika je tudi v tem, da druge teorije opisujejo tisto, kar ni v polju
zavesti, z nepsihološkimi pojmi (na primer nevrološkimi procesi), psihoana-
liza pa področje zunajzavestnega dosledno opisuje s psihološkimi izrazi mo-
tivacije, čustev, misli.
' 6. Dinamični postulat govori o tem, da je celotno vedenje končno nagon-
sko determinirano. Ta teza je postala najširše poznana v značilni izkrivljeni
obliki, ki govori o tem, da je vedenje determinirano s spolnostjo. Pri tem se
navadno spregleda razlika med običajnim pomenom besede seksualnost in
psihoanalitskim pojmom psihoseksualnosti. Spregleda pa se tudi to, da ta po-
80
SOCIALNA     PEDA  G O G I K A
stulat govori o "liončni determiniranosti". Res se je do petdesetih let tega sto-
letja v psihoanalizi posvečalo največ pozornosti proučevanju seksualnega na-
gona, vendar je bila psihoseksualnost opredeljena tako široko, da je vsekakor
ne gre izenačevati s spolnostjo. Temelj dinamskega postulata je spoznanje o
nagonski determiniranosti in odkritje faz psihoseksualnega nagona. Vemo,
da je teorijo nagonov v razvoju psihoanalize doletelo precejšnje število spre-
memb in dodelav že za časa Freudovega ustvarjanja, vendar to v osnovi ne
spreminja teze o nagonski determiniranosti vedenja. Pomembne dopolnitve
so kasneje prinesla še raziskovanja razvoja ega, ki so pom.agala razjasniti
uganko prepletanja libida in agresije ter odnos med nagonskimi pulzijami in
usmerjenostjo v objekte, ne da bi s tem porušila enega od temeljnih kamnov
teorije. V zvezi z dinamsko razlago je treba povedati, da je zmotno tudi dokaj
razširjeno prepričanje, da psihoanaliza zasleduje le vlogo posamičnega mo-
tiva v vedenju. Freud je v analizi sanj našel dovolj podkrepljujočih podatkov
za predpostavko o motivacijskem pomenu spolnega nagona, vendar spolne-
mu nagonu v psihoanalizi niso pripisovah isključne motivacijske funkcije.
Psihoanalitski pristop predpostavlja multiplo determiniranost ob upošteva-
nju mnoštva motivov. Spoznanje, da je vsako vedenje motivirano, ima svoje
nedvoumne empirijske korene. Vzročni zakoni oblikovanja nevrotskih simp-
tomov se kvalitativno ne razlikujejo od vzročnih zakonov, ki določajo nor-
malno vsakodnevno vedenje posameznika. Za Freuda vzroki vedenja niso
izolirani in mehanicistični, saj je poleg kavzalnosti in kondicionalnosti v
dinamiki vedenja upošteval tudi finalnost. Vedenje je vpeto med nagonske
sprožilne dejavnike in objekte zadovoljitve in kaže poleg kavzalne determini-
ranosti tudi nek teleološki značaj. Tudi koordinacija med nagonom in objek-
tom ima svojo genetično komponento, ki gre od zahteve po takojšnji in brez-
pogojni zadovoljitvi (princip ugodja), do sposobnosti odlaganja in do zmož-
nosti substitucije objekta in tako do večje fleksibilnosti. Tako se v dinamski
sistem vključuje avtonomnejša funkcija Ega, kar ima za posledico neko dru-
gačno determiniranost. In tu pridemo do razumevanja izraza "končno deter-
minirano". Ko namreč tezo o nagonski determiniranosti proučimo skupaj z
upoštevanjem genetskega načela in načela nedeljivosti in multiple determi-
niranosti vedenja ter vključimo še spoznanja ego psihologije, dobi dinamični
postulat - čeprav še vedno ključen v psihoanalizi, pomen, ki je daleč od pre-
prostega mehanicizma.
7. Ekonomski princip v psihoanalizo bi lahko izrazili s tezo, da vedenje
odvaja psihično energijo in je po njej regulirano. Zgodnja Freudova opažanja
o razmerjih nagonskih pulzij in moči potlačevanja so ga napeljala na hipote-
zo o kvantitativnih vidikih duševnega dogajanja. Psihološko energijo je kon-
ceptualiziral kot nagonsko, proces neposrednega praznjenja pa kot primarni
proces. Primarni proces kot neposredno praznjenje troši, v primerjavi s
sekundarnim procesom, ki opravlja regulativno funkcijo, velike kohčine
energije. Pri prehajanju iz primarnega v sekundarni proces prihaja, skozi
procese vezanja in neutralizacije libida in agresije, tudi do transformacije in
o C I Л L n Л     l> li I) A  a 0 G I K A
81
drugačne ekonomike trošenja psihične energije. Freud ni bil nikoli povsem
zadovoljen s svojimi kvantitativnimi formulacijami in tudi kasnejši teoretiki
so prav ta del teorije šteli za najmanj dodelan. Vendar je predpostavka o
kvantitativnih vidikih psihične energije utemeljena na khničnih opazovanjih
in vgrajena v razumevanje moči nagonskih pulzij, intenzitete afektov, jakosti
potlačevanja in drugih obramb in odporov in v osnovo funkcioniranja kon-
trolnih struktur, zato se ji psihoanaliza kot teoretični sistem ne more odreči.
8. Strukturalni princip v psihoanalizi pomeni, da je vedenje regulirano s
pomočjo psihičnih struktur. Strukturalni model implicira koncept intrapsi-
hičnega konflikta. Psihični konflikt je sicer v središču mnogih religij in filo-
zofskih pogledov, Freudov prispevek pa je, da je področje konflikta podvrgel
znanstvenemu proučevanju. Freud je na podlagi opažanj nevrotskih težav
prepoznal obstoj psihičnih konfliktov. Iz tega omejenega vzorca je kasneje
razširil svoja opazovanja in prišel do ugotovitve, da je konflikt vsebovan v
vsakem vedenju in da v človekovi osebnosti obstajajo mentalne strukture, ki
upravljajo s konfliktom. Teoretično razumevanje narave konflikta se je v
psihoanalizi spreminjalo. Proučevanje posameznih elementov v konfliktu sa-
mo po sebi ne zadošča za razlago vedenja. Zato teorija, ki vidi v središču
vedenja konflikt, nujno potrebuje razlago struktur, ki so vpletene v konflikt.
Freud je namreč sčasoma ugotovd, da sile, ki so zapletene v tipične konflikte,
niso razporejene naključno in da so grupirane v strukture z določeno notra-
njo kohezivnostjo in prepoznavno organizacijo. Tako se funkcije, ki so pove-
zane s človekovimi temeljnimi potrebami in njihovo težnjo po zadovoljeva-
nju, grupirajo kot funkcije Ida, funkcije Ega se grupirajo okrog odnosa z
realnostjo, funkcije Superega pa okrog moralnih zahtev. S tem, ko je kot pod-
lago za opredelitev psihičnih struktur vzel funkcije, je na polje psihologije
pravzaprav prenesel model fiziološkega pristopa. Vendar pa njegove psihične
strukture nimajo niti anatomskega niti fiziološkega korelata. Freud je menil,
da se mora zato psihološka terminologija ohraniti, dokler se je ne bi dalo
ustrezno nadomestiti s fiziološkimi pojmi. V zvezi s strukturnimi pojmi je
treba zapisati še neko opozorilo. Imena psihičnih struktur pomenijo uporabo
metaforičnega jezika, zato se včasih dogaja, da se psihične strukture razume
v antropomorfnem smislu in tako prihaja do zamenjave pojmov, ko se na
primer Ego enači kar s celotno osebnostjo. Na ta način strukturni pojmi izgu-
bijo svojo funkcionalno konotacijo. Zgodovinsko gledano, se je model psihič-
nih instanc v razvoju psihoanalitske teorije izobhkoval preko proučevanja
mehanizmov kontrole impulzov. Kot kontrolni mehanizmi pred vzpostavitvi-
jo modela psihičnih struktur so se pojavljali koncepti realnosti v funkciji re-
presije, t.i. ego nagoni, koncept cenzorja, idealizirani koncept sebe, sekun-
darni proces. Za strukturalni model je bilo pomembno tudi spoznanje, da so
poleg nagonov, zunajzavestni tudi nekateri drugi psihični procesi. Tega samo
znotraj topografskega modela ni bilo mogoče več ustrezno pojasniti. Tudi psi-
hične strukture imajo svojo razvojno dimenzijo. Zato se v razvoju spreminja-
jo in interiorizirajo tudi sami konflikU. Tisto, kar je bdo v zgodnjem otroštvu
82
s o CIA L n Л     P l<: I) A  G O G I K A
konflikt med otrokovimi notranjimi impulzi in zahtevami staršev, torej med
impulzi in realnostjo, se ob razvoju psihičnih struktur spremeni v
interiorizirani medstrukturni konflikt Ida in Ega ali Ega in Superega. Prav
koncept intrapsihičnega konflikta ločuje psihoanahzo od drugih razlag, ki
sicer v razumevanju vedenja tudi upoštevajo konflikt, vendar ga pojmujejo
preveč poenostavljeno; največkrat zgolj na ravni zavestnega konflikta. Psiho-
analiza se za vprašanje, kako se konflikti ponotranjijo, ni posebej zanimala
vse do dvajsetih let. Pred tem se je skušalo izluščiti vrste posameznih konflik-
tov, značilnih za različna psihopatološka stanja. Poskusi, da bi na ta način
prišli do posebnih etioloških faktorjev, so se sicer v primeru določenih mo-
tenj pokazali kot klinično uporabni, vendar je z vidika celostnega razumeva-
nja tak pristop pomanjkljiv. Po prvotnem pojmovanju naj bi struktura Ega v
procesu ontogeneze nastala iz Ida in tako naj bi razvoj Ega potekal skozi kon-
flikte. Dela ego psihologov pa so opozorfla tudi na tisti del Ego aparata, ki se
razvija v brezkonfliktni coni in so njegove funkcije vsaj v začetku razmeroma
neodvisne od nagonskih determinant ter ne služijo nujno potrebam nagon-
ske zadovoljitve, se pa kasneje tudi vključujejo v konfliktno uravnavanje ve-
denja. Pojem primarne in sekundarne avtonomije ego funkcij zahteva v teoriji
tudi dragacene rešitev energetskega vprašanja, kot jo je dala klasična psiho-
analiza.
9. Adaptacijski vidik pomeni, da je vedenje determinirano z realnostjo.
Realnost je v psihoanalitski teoriji pojmovana kot zunanji izvor stimulacije,
kar imphcira tudi somatski aspekt ob izključitvi nagonskih izvorov. Gre torej
za pojmovanje realnosti kot zunanje realnosti, nasproti t.i. psihološki realno-
sti. Sam koncept realnosti je v razvoju psihoanalitske teorije doživel najbrž
največ modifikacij z zelo dalekosežnimi konsekvencami. Sicer pa je prouče-
vanje odnosa do realnosti izjemno zapleten problem, ki vključuje tako psiho-
loške kot biološke in ne nazadnje tudi fllozofske spoznavnoteoretske vidike.
V zgodnejših psihoanalitskih razlagah se je koncept realnosti pojavfl v t.i.
travmatski teoriji, kjer je bila realnost dejavnik, ki je sprožil izrinjanje, in
proti kateremu so bile usmerjene obrambe. Vplivu realnosti na nepatološke
oblike vedenja se v zgodnji fazi ni posvečalo posebne pozornosti. V obdobju
po teoriji travme je bil v razvoju teorije v ospredju problem proučevanja na-
gonskih determinant in notranje stimulacije, zunanji stimulaciji pa niso pri-
pisovah pomembnejše vloge regulatorja vedenja. Zgodnja psihoanalitska teo-
rija realnosti ni upoštevala v smislu pozitivnih možnosti za razvoj. Ko je bua
postavljena teorija libida, je v njej realnost nastopila kot ponudba objektov za
zadovoljitev nagonskih teženj. Kot usmerjevalec se je pojavil koncept izbora
objekta. S konceptom sekundarnega procesa pa je realnost začenjala dobiva-
ti širšo vlogo in ni bila več samo polje iskanja objektov. S posredovanjem
sekundarnega procesa so začeli vstopati v ospredje realni odnosi, s čimer se
je odpiralo vprašanje adaptacijskih mehanizmov. Nadaljnja verzija teorije je
že vključevala koncepte principa realnosti in pojem testiranja realnosti. S
tem se je zmanjševala izključna vloga nagonskih determinant vedenja, real-
SOCIALNA     PEDA  G O G I K A
83
nost pa je začenjala dobivati pomembnejšo vlogo kot kodeterminator vede-
nja. Realnost tako ni imela več le vloge udeleženca v konfliktu, ampak je v
egopsihološki teoriji dobila pomen strukturirajočega dejavnika v razvoju psi-
hičnih struktur. Z odkritjem ego aparatov primarne avtonomije (Hartman;
1939), s konceptom razvoja iz nediferencirane matrice, konceptom vnaprejšnje
adaptiranosti na povprečno pričakovano okolje in z razširitvijo epigenetske-
ga principa na celotni razvoj osebnosti, je realnost dobila v psihoanalizi dru-
gačen pomen. Biološka opremljenost organizma se v polju realnosti sreča s
"povprečnim pričakovanim okoljem", v katerem potekajo procesi adaptacije.
S tem je psihoanaliza zgradda razlago razvoja in vedenja na procesih izgrad-
nje avtonomije, vpetih med nagonske in zunanje pogoje in ponudda tudi genet-
sko in dinamsko razlago odnosa med determiniranostjo in avtonomijo. Vede-
nje tako ni niti pasivni odgovor na notranjo ali zunanjo stimulacijo, pa tudi ne
zgolj posledica človekove avtonomne volje.
10. Socialni vidik psihoanalitske teorije pojasnjuje določanje vedenja pre-
ko delovanja socialnih dejavnikov. Prav v zvezi s to postavko je bilo verjetno
največ nasprotujočih si pogledov, kritik, zavračanj, modifikacij, dopolnitev,
nerazumevanj in izkrivljanj psihoanahze. To je sicer težko razumljivo. Skoraj
odveč je dokazovati, da je psihoanaliza že od samih začetkov upoštevala tako
pomen realnega izkustva v celoti, kot tudi posebne socialne izkušnje. Že zgod-
nji Freudovi koncepti samoohranitvenih nagonov, izbire objektov in še prav
posebej Ojdipov kompleks kot prototip socialnega konflikta, zgovorno priča-
jo, da psihoanaliza ni nikdar zanemarila socialnega vidika. Konflikt z Adlerjem
in zavračanje Sullivana, Horneyeve in Kardinerja je sicer na videz potekal na
polju pojmovanja socialnega vidika, vendar je bdo pravo jedro razdora v resnici
zavračanje teze o nagonski determiniranosti, kar v končni posledici pomeni
zrušitev celotnega sistema psihoanalize. Ilustrativen primer tega je sprem-
ljanje razvoja Frommovih pogledov (H. Wells; 1963). Ego psihologija je uspe-
la vključiti socialni vidik v psihoanalitsko teorijo, ne da bi s tem okrnila njeno
strukturno enovitost, tako da se socialno ne pojavlja v teoriji zgolj v funkciji
represije ali v funkciji oskrbe objektov, ampak kot polje, znotraj katerega je
edino mogoč razvoj osebnosti. Dopolnitve klasične psihoanalitske teorije s
fokusiranjem na analizo ojdipalne situacije so šle v smeri proučevanja oralne
faze in kakovosti diadnega odnosa ter v smeri raziskovanja psihosocialnega
razvoja po zaključku ojdipalne faze.
Pregled temeljnih postavk nedvomno kaže na ambicijo psihoanalize, da
postane splošna psihologija. To ima svoj odraz ne le v izrazito hohstično za-
snovanem pristopu, pač pa tudi v prizadevanjih izgraditi vseobsegajoč psiho-
loški sistem. Treba je reči, da slehernega od naštetih vidikov sicer zasledimo
tudi v drugih razlagah osebnosti, vendar je posebnost psihoanalize v tem, da
vztraja na upoštevanju prav vseh. Že Freud je prišel do spoznanja, da za raz-
lago psihopatologije ne zadošča samo prepoznavanje specifične dinamike mo-
tivov in obramb, pač pa je treba razlago opraviti znotraj razumevanja celotne
osebnosti bolnika. Psihoanaliza je postopoma prešla od ozko klinične teorije.
84
s o CIA ENA    P i<: I) A a o G I K A
od začetnega ukvarjanja s simptomom, preko iskanja specifične dinamike in
specifičnih konfliktov v razlagi motenj, do zahteve po analizi celotne osebno-
sti. Presojo, ali je zato psihoanaliza utesnjujoča ah pa prav zaradi tega odpira
najširše možnosti razumevanja človekovega vedenja in doživljanja ter najširše
možnosti praktične uporabe, prepuščam bralcem. Zdi pa se mi potrebno do-
dati neko opozorilo namenjeno tistim, ki se poklicno ukvarjajo s proučevanjem
osebnosti, s psihološko pomočjo in še zlasti s psihoterapijo. Ne gre si ustvar-
jati iluzije, da izbor teoretskega okvira delovanja nima - tako kot vse drugo -
tudi svoje skrite zunajzavestne dinamike. Že različno dojemanje realnosti,
bodisi kot skupek omejujočih danosti in pravil ali pa kot polje svobode, ust-
varjalnosti in širokih možnosti, ima nedvomno razhčno dinamsko ozadje, pač
v odvisnosti od strukturnih značilnosti posameznika. In še nekaj - v vlogi
strokovnjaka praktika se je potrebno zavedati vsaj dometa, področja uporabe
in praktičnih konsekvenc, ki jih nosi v sebi opredelitev za to ali ono teorijo.
Razmerje med psihonalizo in humanističnimi л
znanostmi
v iskanju odnosa med psihoanalizo in sorodnimi znanostmi se bomo naj-
prej ustavih pri psihologiji, ki jo kot bazično znanost o človekovi duševnosti
in vedenju najdemo v osnovi številnih humanističnih in socialnih znanosti in
iz katere izhaja vehk del strokovne prakse na številnih področjih ukvarjanja
s posamezniki in skupinami. , i.,  ;|.ani   ;j ^
Da bi lažje proučfli odnose med psihoanalizo in psihologijo, se je treba
ponovno nekoliko vrniti v preteklost. Iz pisem Fhessu in Jungu (po Fine; 1979)
je mogoče razbrati Freudovo mladostno ambicijo, da bi mu uspelo združiti
celotno znanje o človeku v enovito znanost, katere temelj bi bila psihoanaliza
- ambicijo, ki jo je javno izrazil šele mnogo kasneje, ko je na primer v Novih
uvodnih predavanjih (1932) zapisal: "Strogo gledano obstajata le dve vrsti
znanosti: psihologija - obča in aplikativna in naravoslovne znanosti." Menil
je, da vse socialne znanosti predstavljajo zgolj uporabo psihoanalize in da
ima psihoanaliza v sebi možnost za integracijo celotnega področja socialnih
znanosti. Pravzaprav si je Freud zastavil tri cilje. Želel je zgraditi vseobsega-
jočo psihološko teorijo, razviti tehniko zdravljenja in ustanoviti nov poklic.
Če ostajamo v ožjih okvirih odnosa do psihologije, je treba poudariti, daje
že Freud (za njim pa zlasti Hartman) psihoanalizo vedno pojmoval kot psiho-
loški sistem. Neke vrste "uradno srečanje obeh znanosti na najvišjem nivoju"
je bU Freudov obisk na Clark University leta 1909. Kljub zanimanju za Fre-
udove ideje s strani takratnih vodilnih ameriških psihologov, kot sta bila Stanley
Hall in William James in priznanju v obliki častnega doktorata, je za uradno
psihologojo vse do leta 1940 značilno izrazito zavračanje psihoanalize. V Evropi
se je psihoanaliza v začetku stoletja še težje uveljavljala, nacizem pa jo je v
tridesetih letih skoraj povsem zatrl. Enako je veljalo tudi glede odnosa ura-
dne psihiatrije in nevrologije do psihoanalize. Rapaport in Shakov sta 1964.
.s o CIA l n a     p l<: I) a  G o G I K
85
leta ugotavljala (po Fine; 1979), da se seznam ogorčenih kritikov psihoanali-
ze prebira skoraj kot "Kdo je kdo" v stroki. Ob tem pa je zanimiva (že večkrat
omenjena) dvojnost oziroma konfliktnost tega odnosa. Mnogi psihologi so se
namreč zaradi lastnih težav podvrgli psihoanalizi in treba jim je priznati po-
gum, da so bih o tej svoji iskušnji pripravljeni tudi odkrito spregovoriti. Mi-
mogrede je ob tem zanimiv tudi podatek (Lazarus; 1971 po Fine; 1979), da je
od dvajsetih vedenjskih terapevtov, 10 iskalo pomoč zase pri psihoanalitikih,
nihče (!) pa ni šel k drugemu vedenjskemu terapevtu. Leta 1940 je Jurnal of
Abnormal and Social Psychology organiziral simpozij z naslovom "Psihoana-
hza kot so jo videh psihoanalizirani psihologi". Kar nekaj uglednih psiholo-
gov je spregovordo o lastni psihoanahtični izkušni in skoraj vsi so poročali o
pozitivnih učinkih terapije. Henry Murray je na primer izjavd (po Fine; 1979):
"Danes si le stežka predstavljam slepoto, ki je v preteklosti tako močno ome-
jevala moje razumevanje človeške narave." Še najbolj negotov je ostal Edwin
Boring (tisti, ki ga omenja Trstenjak?). Simpozij je v bistvu potrdil dejstvo, da
brez določene lastne izkušnje ostaja psihoanaliza nerazumljiva in da so last-
ni potlačeni kompleksi nepremostljiva ovira za njeno razumevanje. Po drugi
svetovni vojni, ko je bilo v svetu manj kot tisoč formiranih psihoanalitikov,
potrebe po terapevtih pa so močno narasle, je takšen položaj privedel do eks-
panzije klinične psihologije. Videti je, da je izraz "klinična psihologija" nastal
iz nekakšnega kompromisa. Skozi klinično psihologijo so v psihologijo izra-
zito vstopala psihoanalitična spoznanja, psihologi pa so se s tem izogndi upo-
rabi "prepovedane besede" psihoanaliza. Morda je teza, da je klinična psiho-
logija nastala prav s prodorom psihoanalitskih spoznanj v psihologijo, za ko-
ga sporna, saj se njen nastanek v začetku stoletja v Ameriki navadno povezu-
je s prizadevanji Hada, Goddarda, Termana, še prav posebno pa Lightnerja
Witmerja in prvo psihološko kliniko; v Evropi pa nekako sočasno z Binetom
in prvimi praktičnimi poskusi merjenja intehgentnosti. Res se je psihologija
že razmeroma zgodaj začela iz laboratorijev seliti v prakso in se ukvarjati
tudi s problemi psihične abnormnosti in res je tudi, da je bil velik del metod
in instrumentarija razvit pred petdesetimi leti, vendar menim, da je klinična
psihologija dobda svoj trden teoretični temelj šele s psihoanalizo. Če postavi-
mo pravi začetek klinične psihologije k prej omenjenim izvorom, se lahko
namreč zgodi, da bomo njen okvir začeli širiti praktično na vsa aplikativna
področja psihologije (pojma klinično in aplikativno so nekateri uporabljali
kot sinonima). Ob preširokem pojmovanju klinične psihologije pa mnoga teo-
retska nasprotja danes še niso premoščena in zato ta del nujno ostaja naslo-
njen na slabo opredeljen eklektičen pristop. Leta 1943 je Kris (po Fine; 1979)
analiziral vsebine v ameriški elementarni psihološki literaturi in prišel do
ugotovitve, da se dele psihoanalize, ki so splošno sprejeti, šteje za psihologi-
jo; ideje, o katerih obstajajo določeni dvomi, pa ostajajo psihoanaliza. Ob tem
se psihoanalitični izvor idej v psihologiji tudi neredko zamolči ali celo zani-
ka. Tipičen primer tega pojava je denimo Carl Rogers, ki s svojo "na klienta
usmerjeno terapijo", vidno izhaja iz psihoanalitičnih pojmovanj transfernega
86
SOCIA L N A     P E I) A  G O G I K Л
odnosa (bolj določno - Otta Ranka), pri tem pa izraža vehementno nasproto-
vanje psihoanalizi. Zdi se, da je ime za terapijo izbrano na način, ki naj suge-
rira, da je v središču psihoanahze terapevt in ne analizand. Vsekakor pa je
prav prodor psihoanalitičnih idej v psihologijo in razcvet klinične psihologije
dal psihološki znanosti in strokovni praksi izjemen zagon. V Ameriki se je, po
povezovanju med klinično psihologijo in psihoanalizo, število borih 4000 aka-
demskih psihologov v naslednjih dvajsetih letih povečalo za več kot desetkrat
in glavno polje aplikativne psihologije danes predstavlja široko področje uk-
varjanja s praktičnimi problemi posameznikov in skupin. Zakonodaja, ki izhaja
iz temeljev pravice do svobodne izbire, je tudi omogočila, da zavarovalnice
enakovredno obravnavajo psihiatrično in kliničnopsihološko obravnavanje.
Psihoanalizo so začeli poučevati na mnogih oddelkih univerz (večinoma ne
na oddelkih za psihologijo!). V zvezi s tem Henry 1971. (po Fine;1979) tudi
ugotavlja, da je poklicna formiranost khničnih psihologov sicer manj popol-
na od formacije treniranih psihoanalitikov, vendar v povprečju temeljitejša
in časovno daljša od poklicne usposobljenosti psihiatrov. Ob tem pa je bil
vpliv psihoanalize na psihiatrijo izrazitejši, tako da v laičnem pojmovanju
psihiatre izenačujejo s psihoanalitiki, čeprav ima ustrezno psihoanalitično
edukacijo le cca 10 odstotokov ameriških psihiatrov. Za to, da je psihoanaliza
tako preplavila psihiatrijo je več vzrokov, vendar sta verjetno odločilna pred-
vsem dva - sprememba klientele in s tem preusmeritev iz ukvarjanja s klasično
težko patologijo v obravnavo vsakdanjih življenjskih problemov in težav ter
izrazito (v mnogo večji meri kot to velja za psihologijo) pomanjkanje ustre-
znega teoretskega temelja kraepelinovske psihiatrije. To je privedlo do ab-
surdne situacije, ko se danes šteje, da je psihiatrija poklicana, da poda mne-
nje in obravnava praktično sleherni človeški problem, ki vsebuje psihološke
elemente, pri čemer povprečen psihiater še zdaleč ni ustrezno usposobljen
za takšno široko strokovno delovanje.R. Fine (1979) je v zvezi s tem zapisal
ugotovitev, ob kateri bi se v psihologiji vsekakor morali zamisliti, da namreč
danes "zdravniki, čeprav tega niso pripravljeni priznati, prakticirajo psiholo-
gijo, psihologi pa izvajajo nesmiselne statistične analize." Rapaport in Sha-
kow (po Fine;1979) ugotavljata, da v psihologiji počasi narašča zanimanje za
razvojna in dinamska področja človekove duševnosti, še posebej za vprašanja
otroštva in odraščanja in zavestne in zunajzavestne motivacije. Sprejemajo
se predvsem opažanja, na katera je opozorila psihoanaliza, v mnogo manjši
meri pa psihoanalitični koncepti in teorija. Teorijo se največkrat poenostavlja
in pretvori v nekakšne "common-sense" variante. Freudove koncepte se ne-
redko skuša eksperimentalno preverjati brez resnega poglabljanja vanje, pri
čemer se psihoanalitična metodologija ne uporablja. Večina praktičnega de-
lovanja psihologov temelji na eklekticizmu.
Da bi psihologija uspela preseči sedanje stanje, bi se poleg povsem emo-
cionalno pogojenega zavračanja psihoanalize, morala opredeliti tudi glede
nekaterih bistvenih dilem. Potrebno se je odločiti, ali dajati prednost preci-
znosti pred relevantnostjo. Že leta 1920 je Stanley Hall v uvodu k ameriške-
SOCIALNA     P e D л  G 0 G I K
87
mu prevodu Freudovih Uvodnih predavanj zapisal, da se Freud giblje po te-
renu, ki se ga ostali psihologi bojijo in da so teme, ki zadevajo ljubezen, se-
ksualnost, čustva, nezavedno, nevroze, sovraštvo samo nekatera od področij,
ki se jih psihologija izogiba. Kljub metodološkim težavam in dejstvu, da se
tem življenjskim vprašanjem ne da pribhžati z enako natančnostjo kot v
naravoslovnih znanostih, jih psihologija, če noče ostati laboratorijska in ne-
življenjska, ne more ignorirati. Psihologija se tudi ne more omejiti zgolj na
proučevanje manifestnega in zanemariti nezavedno dinamiko v ozadju. Raz-
like v orientaciji so pri praktikih razpoznavne že na podlagi psihodiagnostič-
nega inventarija, ki ga uporabljajo. Gotovo je v zvezi s tem simptomatično, s
kakšno trdovratnostjo se v arzenalu psihodiagnostičnih metod ohranjajo
vprašalniki (kot recimo MMPI), oprti na anahronistična nosološka merda.
Naslednja dilema, ki v psihologiji terja razjasnitev, je vprašanje, ali razumeti
osebnost skozi razvojni in psihodinamski pogled ah le skozi Pavlovove in Skin-
nerjeve mehanizme kondicioniranja. ^eba je reči, da med tema dvema po-
gledoma v resnici ni kontradikcije, ali točneje, da je kontradikcija navidezna
in da do nje prihaja, ker primerjave slonijo na predpostavki, da gre za teoriji
enakega ranga. Dejstvo je, da psihoanalitična teorija lahko integrira vase teo-
rijo učenja in ostane kot sistem še vedno koherentna, dočim psihoanalize ni
mogoče skrčiti na teorijo pogojevanja. Naslednja dUema se tiče vprašanja
usmerjenosti psihologije v področje emocij ah zgolj na kognitivna področja.
V eksperimentalni psihologiji so emocije obravnavali kot obrobne reakcije,
ki so moteč dejavnik in tako spreminjajo "dejansko stanje" kognitivnih pro-
cesov, ki naj bi sicer v mirnem stanju potekali nemoteno. Psihoanalitično
pojmovanje emocij paje temu povsem nasprotno in jih razume kot vitalna in
konstantno prisotna dogajanja v človekovi duševnosti. Seveda pa emocij ni
mogoče proučevati z enako eksaktnostjo kot kognitivne funkcije, pa tudi ne
brez upoštevanja zunajzavestnih vplivov. Vse to vodi končno tudi do dileme,
ali je psihologija v osnovi eksperimentalna ali klinična veda. Odgovor je od-
visen od opredelitve bodisi za "znanstveno čisto" ukvarjanje z izoliranimi la-
boratorijskimi "podganjimi" raziskavami bodisi za ukvarjanje s pomembnimi
življenjskimi problemi. Prva opcija predstavlja za psihologijo varno zatišje
raziskovalnih laboratorijev in ogrinjanje v plašč akademskega dostojanstva,
druga pa soočanje in konkurenčnost na polju, ki ga obvladujejo tudi druge
stroke.
Zdi se, da je bd prodor psihoanalize v druge znanosti v določenem smislu
lažji kot v psihologijo, psihiatrijo in psihoterapijo. Verjetno predvsem zato,
ker na drugih področjih psihoanaliza ni v tolikšni meri ogrožala samih teme-
ljev določene znanosti ah stroke, kot to velja za omenjena tri področja, in je
predvsem ponujala teoretični model, ki je omogočal dodatne osvetlitve dolo-
čenih vidikov pojavov ali posameznih strokovnih vprašanj. Z gotovostjo pa
lahko trdimo, da je psihoanahza v tem stoletju privedla do pomembnih pri-
spevkov prav v vseh socialnih znanostih in kulturi - od antropologije, sociolo-
gije, zgodovine, plitičnih ved, ekonomije, prava in pedagogike do fdozofije.
88
s o CIA L N A     l> l<: D A  G 0 G I K A
religije in umetnosti. In tu smo tudi pri odgovoru na vprašanje, čigava je de-
jansko psihoanaliza. Kljub težnjam, da se jo podredi na primer psihologiji ali
psihiatriji in kljub lastniškemu odnosu in ekskluzivnosti, ki jo gojijo psiho-
analitična združenja, je danes očitno, da se uresničuje del Freudove "oporo-
ke" (Prihodnost neke iluzije 1927 in drugi viri, posebno pismo O. Pfisterju),
ko se je opredelil proti zapiranju psihoanalize v okvir ene znanosti in je psi-
hologijo "zapustil" človeštvu ter se zavzel za samostojen pokhc psihoanaliti-
ka, ki "ni nujno zdravnik in naj ne bo duhovnik". Le en pogoj za to ostaja -
treba jo je poznati, razumeti in znati. n
Literatura
vìvi <;/'./:...<;   ■ .i .j
Balint M. (1985), OsAiovwa^'m/ca. Zagreb: Naprijed. ,■■
- Blanck G. in R. (1985), Ego - psihologija. Zagreb: Naprijed.
Bregant L. (1986), Psihoterapija 14. Ljubljana: Katedra za psihiatrijo MF
in Univerzitetna psihiatrična klinika.
Fairbairn W. R. (1982), Psihoanalitičke studije ličnosti. Zagreb: Naprijed.
Fenichel O. (1945),The Psychoanalitic Theory of Neurosis. New York: Nor-
ton.
Fine R. (1979), The History of Psychoanalysis. New York: Columbia Univ.
Press.
Franzi B. (1988), Struktura psihoanalitične teorije. Zbornik 1. Bregantovih
dni.
Franzi B. (1995), Več kot samo še ena knjižica o razvoju.Psihološka obzor-
ja vol 4 No 4.
Freud S. (1987),Metapsihološki spisi. Ljubljana: Studia Humanitatis.
ii Freud S. (1975), Analysis Terminable and Interminable. London. Standard
Edition.
Freud S. (1973), Inhibitions, Symptoms and Anxiety. London: Standard Edi-
tion.
Freud S. (1973), On Narcissism. London: Standard Edition.
Freud S. (1973), The Ego and the Id. London: Standard Edition.
Freud S. (1973), The Future and Illusion. London: Standard Edition.
Freud S. (1973), The Interpretations of Dreams. London: Standard Editi-
on.
Freud S. (1973), The Neuropsychoses of Defence. London:Standard Editi-
on.
^ Freud S. (1973), The Question of Lay Analysis. London: Standard Edition.
Freud S. (1973), Three essays on the theory of sexuality. London: Standard
Edition.
Freud S. (1984), Uvod u psihoanalizu. Novi Sad: Matica srpska.
Greenson R. (1987), The Technique and Practice of Psychoanalysis. Madi-
s o C I Л L n A     P E D A  G O G I K A
89
son: International Universities Press, Inc.
Hartman H, Kris E, Loev^^enstein R.M. (1964), Comments on the Formati-
on of Psychic Structure. Psychoanalitic Study of the Child.
Hartman H. (1975), Ego Psychology and the Problem of Adaptation. New
York: Int. univ. Press.
JacobyR. (1986), Potiskivanje psihoanalize. Beograd: SIC.
Jogan H. (1994), Od jaza k sebi. Psihološka obzorja. Vol. 3. No. 1.
Jones E. (1985), Život i delo Sigmunda Freuda. Beograd: Imago.
Kaplan H. Sadock B. (1985), Comprihensive Textbook of Psychiatry. Balti-
more.
Klain E. (1989), Psihoterapija, Psihijatrija, Tom II. Beograd, Zagreb: Medi-
cinska knjiga.
Klein M. (1983), Zavist i zahvalnost. Zagreb: Naprijed.
Roch 0. (1962), Psychology: a Study of a Science. New York: McGraw Hid.
Kohut H (1988), The Restoration of The Self. Connecticut: International
Universities Press.
Kohut H. (1990), Analiza sebstva. Zagreb: Naprijed.
Kondič K (1988, Psihologija Ja. Beograd: Nolit.
KulenovičM. (1986), Metapsihologija, nastranosti, osobitosti. Zagreb: Na-
prijed.
Kulenovič М. (1988), Otkrivanje nesvesnog. Zagreb: Savremena misao.
Mannoni 0. (1986),Freud. Ljubljana. CZ: Ljubljana.
Nastović I. (1981), Neurotski sindromi. Beograd: Medicinska biblioteka.
Popovič М., Jerotič V. (1986), Psihodinamika i psihoterapija neuroza. Be-
ograd: Nolit.
Praper P. {1988), Prispevek k zgodovini psihoanalitične teorije, Zbornik 1.
Bregantovi dnevi.
Praper P. (1992), Tako majhen pa že nervozen. Nova Gorica: Educa.
Praper P. {Ì99Q), Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: Inštitut za
klinično psihologijo.
Wolman B. (1965), Handbook of Clinical Psychology. New York: McGraw
НШ.