Kmetovalec — zbiratelj starin
Kmetija — po domače ji rekajo pri Platarju — je našla pro-stor nedaleč pod (okalno cesto Trebeljevo-Leskovec. Slučajni obiskovalec bo kmetijo le težko našel, saj jo skrivajo pogledom grički pred hišo. Sele nekaj deset metrov pred drevesi zagle-damo kmetijo, ki se kar nekako sramežljivo skriva med drev-jem poleg hiše. S tega mesta se nudi očem čudovit pogled na na-sprotno stran doline, proti gostim gozdovom v bližini vasi Blečji vrh, ki leži nedaleč od tam na nasprotni strani doline.
Zakonca Stankovič sta kmetovalca in jima je kmetij-stvo edini vir preživljanja. Po-sedujeta približno petindvaj-set hektarov zemlje. Od tega odpade polovico na gozd, drugo pa so pašniki in travni-ki, le manjši del je obdelo-valne zemlje. Stankovič se je priženil na kmetijo leta 1965. Z ženo sta kupila stroje in drugo potrebno mehanizaci-jo, brez katere si sedaj dela na kmetiji ni moč zamisliti. Sta kooperanta kmetijske za-druge Dobrunje in oddasta ietni prirastek pitancev — običajno štiri glave — za zakol. Dohodek na kmetiji ni pretirano velik, nanese predvsem od živinoreje in od gozda. Stankovič je verjetno edini oglar v Besnici in ver-jetno tudi v naši občini. Skoro vsako leto naredi vsaj eno kopo — zadnjo je naredil lani. »Veš«, mi je dejal, »za eno kopo potrebujem približno trideset do štirideset metrov drv. Najraje uporabljam bu-kovino, gaber ali hrast. Pri oglarjenju moram paziti, da
les v notranjosti tli, preveč zraka ne sme priti v notra-njost kope, sicer bi bilo moje delo zaman. To je zamudno delo, vendar sem le vesel, ko po končanem delu dobim tri do štiri tone oglja, ki gre danes kar dobro v denar. Od-kupujejo mi ga stalne stranke. Sicer pa je bilo tu okoli včasih več oglarjev — predvsem iz Leskovca in iz drugih zasel-
kov v grosupeljski občini. Sedaj pa se edini še ukvarjam s tem. »Zanimivo je, da se te obrti Stankovič ni naučil v Bosni, od koder izhaja, pač pa ga je s tem seznanil pred več leti kmet iz Leskovca.
Pri Platarju pa bi slučajni obiskovalec naletel še na eno posebnost — zbiranje starega kmečkega orodja in dragih starinskih predmetov. Vse eksponate ima razobešene na bližnjem skednju, ¦ nekaj predmetov pa hrani v stano-vanjski hiši.
»Z zbiranjem starin sem pričel sorazmerno pozno, šele I. 1974,« je nadaljeval sogovornik. »Idejo sem dobil doma — na podstrešju je bilo vse polno zavrženih in za-
puščenih predmetpv. Z leti bi se vse skupaj uničilo in pozabilo. Zato sem sklenil, da primerke shranim, saj bi bilo škoda, da bi šle v nič reči, ki so jih predniki še kako uporabljali. Ko sem hodil po opravkih po bližnjih vaseh, sem pri znancih dobil v dar mnogo zanimivih predmetov, nekaj pa sem jih tudi odkupii. Za predmete, ki jih hranim, je mnogo zanimanja, saj lahko vidi obiskovalec stvari, ki so že davno pozabljene in se ne uporabljajo več. Vsi predmeli so mi posebno pri srcu in jih ne bi prodal, kljub temu, da bi marsikdo rad kupil po.samezno orodje ali pripomo-ček.« Vendar je teh predmetov po hišah v okoliških zaselkih vse manj in, kot pravi Jovan Stanko-vič.so jih Ijudje precej zavrgli, pobralipa so jih tudi razni pre-kupčevalci za majhen denar. »Kmetje se sedaj sicer zavedajo vrednosti starin,« je nadaljeval gospodar, »vendar je za mnoge že prepozno, saj so mnogi uničili predmete ob preurejanju stano-vanjskih hiš. Vendar pri zbiranju teh predmetov nisem osamljen,« je še dodal Stankovič. »Bližnji sosed na Malem vrhu ima še večjo in bogatejšo zbirko starin.«
S sogovornikom sva se po-novno vrnila na prvo temo — ra-zvoj kmetijstva. Pove, da že ra-zmišlja, kako potrebno bi bilo čimprej zgraditi sodoben hlev. ki bi služil za večjo prirejo živjne, popraviti pa bi bilo treba tudi sta-novanjsko hišo. Saj jo že najeda zob časa. Načrtov za prihodnosl ima Platar še veliko in upa, da jih bo sčasoma ludi uresničil.
Mračilo se je že, ko smo se od-pravjali proti Trebeljevemu. Noeni mraz je že začel gristi v kožo in ga tudi šilce domačega žganja ni moglo odgnati. Nočne sence so kmalu pokrile luč Platar-jeve kmetije, ki je tonila bolj in bolj v daljavi.
BOJAN JERLAH