Poitnteti plalana e gotovini
Posamezna itevilka 6 din
DELAVSKA ENOTNOST
LETNIK XI. št. 26
GLASILO SINDIKATOV SLOVENIJE
LJUBLJANA, 20. junija 1952
Prava delavska demokracija lahko nastaja le
če na čcBu tega boja stoji neposredno delavski raired
PISMO REPUBLIŠKEGA SVETA SINDIKALNIM ORGANIZACIJAM O GLAVNIH UGOTOVITVAH
DEVETE PLENARNE SEJE
Na deveti plenarni seji Republiškega sveta Zveze sindikatov za Slovenijo, ki je dne 10. junija t. 1. razpravljala »o nekaterih idejnopolitičnih slabostih v delu sindikalnih organizacij«, so člani plenuma naročili tajništvu Republiškega sveta, naj s posebnim pismom obvesti sindikalne organizacije o vsebini dela seje.
Tajništvo je na osnovi poročila (glej Delavska enotnost št. 25 z dne 13. junija 1952, kjer je v celoti objavljeno) in obširne razprave povzelo s plenarne seje te-le glavne misli:
1.	V naši domovini se vrše temeljite razrednopolitične spremembe. Smisel vseh teh sprememb je, zgraditi tako notranjedružbeno ureditev, ki bo res Ustrezala pravi delavski demokraciji.
2.	Taka prava delavska demokracija ne more nastajati, ne da bi na čelu tega boja neposredno stal delavski razred in se aktivno boril na vseh področjih družbenega delovanja.
3.	Kljub lepim in plodnim uspehom, ki so jih v svojem dosedanjem razred-nopolitičnem delu dosegle sindikalne organizacije na Slovenskem, one niso v celoti izpolnile vseh svojih nalog na tem področju. Za to sta v glavnem dva vzroka:
a)	Nekateri sindikalni odborniki in nekatera vodstva naših organizacij še vse preozko, prakticistično pojmujejo razredno politično delo sindikatov in v tem smislu tudi ne znajo dovolj jasno oceniti, kaj je v tem dogajanju naloga naših vodstev. To jih pogosto zavaja v suhi prakticizem, birokratizem in podobno. Te slabosti so se pokazale tako ob razpravah o družbenem planu, ob izdelavi tarifnih pravilnikov, ob razpravi o organizaciji naše oblasti in podobno. Večkrat zaidejo naše organizacije v izvrševanju drobnih tehničnih, računskih in organizacijskih stvari, zanemarjajo pa obravnavo idejnopolitičnih, razrednih ciljev, k.ar marsikdaj izkoriščajo posamezni birokrati in ostanki starega sveta, da vsiljujejo delavcem svoje modrosti.
b)	V zadnjem času se prenaša na sindikalne organizacije tudi cela vrsta upravnoadministrativnih pooblastil, s katerimi so ponekod naši odborniki zatrpani čez glavo, kar jim seveda otež-koča pravo razrednopolitično delo. S temi dolžnostmi se v sindikate v dobršni meri vnašajo tudi nevarne klice birokratizma.
4.	Boj za nadaljnji razvoj delavske demokracije, kakršna ima svojo družbeno osnovo in vzor v delavskem upravljanju gospodarstva, je v praksi delavskega gibanja oranje ledine,
6.	Sindikalne organizacije so bile doslej tudi vse premalo aktivne v boju proti moralno nezdravim pojavom, kot so primeri pijančevanja, nezdravih odnosov v družini in podobno, ki imajo pogosto globlje posledice v osebnem življenju delavcev, razkrajajo njegove moralne kakovosti in odsnose med ljudmi v okolici in puščajo izrazito družbenopolitično nezdrave posledice. Sindikalne organizacije teh pojavov ne ocenjujejo dovolj ostro in jasno s stališča del. časti in ponosa, ne pomagajo ljudem, ki so »zašli«, in se ne bore dovolj vztrajno proti »ideologom« takih pojavov in proti kroničnim pokvarjencem. Tem stvarem morajo v bodoče sindikalne organizacije posvečati dosti več pozornosti kakor doslej.
7.	Pri nas je prišlo do pobude za ob-
novitev delavskih kulturnopolitičnih društev »Svobode«. Sindikalna vodstva naj delavcem razlagajo idejne, kulturnopolitične naloge novih društev. O tem je tajništvo že pisalo posebno pismo vsem organizacijam.
8. Vsa sindikalna vodstva naj z vsebino pisma seznanijo vse članstvo. Predvsem pa je potrebno, da v bodoče redne j e sklicujejo širša delavska zborovanja, plenarne seje in članske sestanke in naj razpravljajo o vseh načelnih vprašanjih v našem družbenem življenju (reorganizacija oblasti, sveti proizvajalcev itd.). Poskrbeti morajo za smotrnejšo razrednopolitično vzgojo odbornikov sindikalnih organizacij (seminarji, posvetovanja itd.).
Tajništvo Republiškega sveta
Zveze sindikatov za Slovenijo
J V Kranju so na zborovanju govorili o ustanavljanju društev »Svobode«
S? mo, če bomo vzbudili zanimanje v delavskih vrstah bodo uspešno zaživela delavska društva »Svobode«
hoja po doslej neshojeni poti. Ta boj pa zahteva aktivne udeležbe vseh delavcev, ne le pri izvrševanju določenih napotil, ampak tudi pri iskanju, pri razpravah o načelih in oblikah dela in pri sprejemanju teh načel. Delavci morajo aktivno poseči v izdelavo načel, po katerih naj raste naša družbena organizacija, in naj kritično pretresajo vsako predloženo zamisel, predlog. In prav sindikat mora biti tisti, ki bo delavce učil tako. da bodo zdravo kritični do vsega tega dogajanja in sprememb v našem družbenem življenju. Zato pa morajo sindikati vztrajati na tem, da se nikjer ne razpravlja in odloča o družbenem življenju brez aktivne udeležbe čim širšega kroga delavstva. Treba je odločno nastopiti proti pojavom sklepanja »za zaprtimi vrati«, ali pa proti temu, da se sindikati za-dovolje s tem, da posamezni odborniki »sodelujejo v komisijah«, ne da bi o stvareh podrobno obveščali delavskih množic.
5. Delavce je treba neprestano spoznavati z njihovimi zakonitimi pravicami. To je zlasti važno za uspešen boj proti posameznim pojavom birokratskega ravnanja z delavci, kjer se tak birokrat skrije za posamezne »paragrafe«. delavec pa ne pozna dovolj svojih pravnih pravic, ne ve, ali bo lahko dobojeval usoešno pravdo za svoje pravice in se često ne upa spopasti s pojavi, ki so njemu osebno in delavskemu upravljanju v celoti v škodo. Prav tako pa se morajo sindikalna vodstva odločneje postaviti v obrambo zakonitih pravic svojih članov.
Republiški svet je imenoval odbor za pripravo 3. kongresa
Na deveti plenarni seji so bili v odbor za pripravo 3. kongresa Zveze sindikatov za Slovenijo izvoljeni tovariši: Mavricij Bore, tajnik Republiškega sveta za Slovenijo. Mile Smolinski, novinar, Rado Miklič, uradnik, Tone Sturm m Jože Jurač, člana predsedstva Republiškega sveta.
Tudi v Kranju v zadnjem času precej razpravljajo o tem, da bi obnovili delavska kulturno politično društva »Svobode«, Pred dnevi pa je kranjski okrajni svet sklical zborovanje sindikalnih odbornikov in prosvetnih delavcev iz delavskih društev, na katerem so o teh stvareh obširno razpravljali.
Zborovanja se je udeležilo okrog 100 ljudi. Od gostov so prisostvovali zborovanju tovariši Roman Albreht, član Predsedstva Republiškega sveta ZS za Slovenijo, Andrej Brovč, sekretar mestnega komiteja KPS za Kranj in drugi. Uvodoma je spregovoril tovariš Košir, predsednik okrajnega sindikalnega sveta. Potem pa je bila obširna in precej živahna razprava, ki jo je začel Edo Resman, star Svobodaš, v katero pa so posegli tudi gostje.
Razprava je pokazala, da se delavci zanimajo za društva »Svobode«, kjer so jim bili pomen in cilji tega društva dovolj razloženi. Toda, kot izgleda je sindikalni in prosvetni aktiv zagrešil prav to, da se je mnogo premalo raz-govarjal o teh stvareh z delavci. Tudi v razpravi so načeli mnogo več zgolj tehnično-organizacijskih vprašanj, kot načelnih strani. Toda sama razprava je razčistila glavne nejasnosti. Na zborovanju so izvolili pripravljalni odbor, kateremu so dali v nalogo to, da izvede široko propagando za društva »Svobode«, da delavcem pojasni kulturno poje 1 litične cilje teh društev in jih navduši
za to, da bodo začeli ustanavljati društva. Poleg tega je bilo na zborovanju povedano še to, da morajo biti bodoča zborovanja, na katerih bodo volili pripravljalne odbore društev bolj široka, na ta zborovanja je treba povabiti čim širši krog delavcev. Samo potem bo »Svoboda« res ponovno zaživela.
Kranjčanom želimo, da bi uspeli pri svojem lepem in plemenitem delu!
Poglejte, kako prisrčno se nam smehljata, kako veselo in brezskrbno gledata v svet. Za ta rod, ki bo za nami prevzel vse to, kar mi danes s trudom gradimo, gre. Vzgojimo jih, da bodo naši vredni nasledniki!
POHITETI BO TREBA
z izdelavo tarifnih pravilnikov v obrtniških podjetjih
V obrtništvu hudo šepajo z izdelavo tarifnih pravilnikov. Seveda, če gledamo na izdelavo začasnih tarifnih pravilnikov, ki je bila v jeseni, potem je sedaj stanje že občutno boljše. Toda to nas ne sme uspavati. Republiški odbor sindikata obrtnih delavcev bi moral dohiti okrog 1000 tarifnih pravilnikov. Doslej pa jih je prejel na vpogled oziroma v potrditev šele okrog 500. Od teh prejetih pa je potrjenih le 70. V 70 podjetjih so torej že uredili tarifna vprašanja. Le kdaj mislijo to storiti v ostalih podjetjih. Mar ne bo to zavlačevanje škodovalo poslovanju podjetij? Od delovnih kolektivov moramo zahtevati, da pospešijo izdelavo tarifnih pravilnikov,
REPUBLIŠKI ODBOR SINDIKATA OBRTNIH DELAVCEV POTRDIL ŠELE 70 TARIFNIH PRAVILNIKOV, OKROG 500 JIH ŠE NI SPREJEL
toda razen zahteve smo jim dolžni nuditi tudi pomoč v tej ali oni obliki. Tisti, ki so tarifne pravilnike že sestavili in imajo nekaj izkušenj, pa čeprav niso v obrtništvu, naj pomagajo manjšim podjetjem. Prej in bolje bo vse delo opravljeno, če bo več pomoči in več nasvetov.
Velike križe in težave ima komisija pri Republiškem odboru s tarifnimi pravilniki, ki jih dobiva na vpogled oziroma v potrditev. Napak kar mrgoli. To niso slovnične napake. Ne. Vse kaj hujšega je. Od 500 pravilnikov, ki jih je
Po slabi dražbi rada glava boli
Zelo rad prebiram dopise. V vsakem pismu, ki ga preberem, najdem vedno vsaj bežen odsev življenja, vsaj košček te ali one življenjske modrosti ali spoznanja. Pisma vedo povedati razne stvari; kaj, to je seveda odvisno od piscev. Nekateri pisci so zgovornejši, drugi bolj redkobesedni. To pismo takoj pove. Toda iz velike večine pisem, ki jih napišejo delavci, diha vroča želja povedati nekaj, kar je pisca globoko dojmllo. kar bo pritegnilo pozornost tudi drugim.
In eno takih pisem nam je pred kratkim poslal tovariš Drago Grl j iz Ilirske Bistrice. O čem piše? Kaj bi na dolgo in široko razkladal, o čem piše, kar skupaj preberimo njegovo pismo. Takole se glasi:
»Naprošam vas, oodite tako -cžobri, pa mi v eni izmed bodočih številk našega glasila pojasnite tole moje vprašanje: Ali bi pravilno ravnal delavski svet podjetja, če bi odpustil z dela delavca, ki kljub neštetim opominom, svarilom in upravnim kaznim ne popravi svojega malomarnega in brezskrbnega odnosa do dela, čeprav bi bil mladenič po odpustu z dela socialno ogrožen?
Naj vam o stvari malo več povem! Za mladega fanta gre, ki je komaj dvajset let star pa je zašel v slabo družbo in se povsem pokvaril: stalno popiva in ponočuje, sicer pa je neresen in malomaren in nagnjen k vsem neumnostim.
Ze pred letom dni so ga v podjetju zaradi njegovega razuzdanstva in malomarnega dela grajali, toda nič ni pomagalo. Pred časom se je moral tudi na pritisk dekletovih staršev poročiti z dekletom, ki je z njim zanosilo. Toda tudi to ga ni spametovalo.
Vodstvo podjetja je fanta zaradi takih m.uh po kazni prestavilo v nek drug obrat. Toda od tam so ga zaradi ponočevanja, popivanja in zato, ker je slabo delal, hitro odslovili in prišel je nazaj.
Ves čas se tudi ni udeleževal vaj pred-vojaške vzgoje. Zato je bil kaznovan z denarno globo. Globe pa noče plačati, zato bo moral prestati zaporno kazen.
Zaradi vseh teh razlogov je delavski svet mnenja, da je omenjenega delavca treba odpustiti z dela. Po mojem mnenju pa s tem stvar ne bo urejena. Mislim, da bi bilo predvsem potrebno kaznovati tiste ljudi, ki so fanta pripravili tako daleč. V istem obratu, kjer dela ta fant, je namreč zaposlena tudi skupina izprijencev, ki ga je potegnila v ta popivanja, ponočevanja in podobno. Ti izprijenci na delovnih mestih sicer »dobro delajo«, zato je delavski svet mnenja, da jih ni moči kaznovati ali odpustiti. Fanta bi bilo po moji presoji treba vseeno rešiti — poslati ga morda v drugo okolje, bolj zdravo, kjer ga bodo vzgajali dobri in pošteni delavci.«
Kar tesno je člgveku pri srcu, ko bere
to resnično, toda trpko zgodbo. Zamislimo si: gre namreč za mladega fanta, za delavca, ki, namesto da bi kipel od mladostnega življenja, iskanja znanja, življenjske poti in modrosti, ki so za delavca dostojne, se zgublja v najbolj puhlih zablodah, kakršne so kdaj koli pretresale mladi rod. Nekaj umazanih, toda pretkanih izprijencev, ki sedaj delajo trpke in surove šale na njegov račun, je začasno zatemnilo mlademu fantu sončno stran njegovega življenja.
Ob tej »zgodbi«, če lahko tako imenujemo to trpko življenjsko resnico, je res mnogo premalo, če bi samo suho svetovali, ali dela delavski svet prav ali ne. O te) stvari ni škoda besed, pomenimo se zato malo več o njej.
Mlad človek je vedno razborit, željan doživetij in nad vse se rad »pokaže«. Mladina je po svojem bistvu polna revolucionarnih nagnjenj. Toda važno je, kje, pri katerem izviru najde mladež svoje vzore. To je odločilne važnosti ne samo za posameznike, ampak lahko za celo pokolenje, ali za vrsto pokolenj. Naša mladež ni v stiski za prave revolucionarne vzornike, pa tudi življenje je tako, ki zahteva ljudi smelih dejanj in zanosa.
Toda tu in tam še najdemo kaj klavrne in gnile »vzornike« med tistimi ljudmi, ki jim je bila preteklost ljubša od naše bodočnosti, to je med raznimi ostanki malo-meščanščine, lumpenproletarstva, informbiro-jevščine in klerofašizma. Ti seveda proglašajo pod »firmo« »naprednih, svobodnih, demokratičnih gesel« najbolj ogabne moralne zablode, kot vzor mladini. Taki »vzorniki« potem uče mladež, da je" »revolucionarna«, če se upa do nezavesti upijaniti in pravijo, da se »fantovstvo« meri po tem, koliko kdo popije, dalje, da je sila »junaško«, če se ne pusti nikomur »komandirati«, da se zoperstaviš vsem mojstrom, delovodjem m predpostavljenim, da je »drzno«, če si upaš zamujati delo in druge take stvari.
Včasih ta ali oni mladenič tudi nasede. »Kaj pa je, če malo popiješ?« Toda danes malo, jutri več in potem celo noč. Fant zapravi ves denar, tako ta mesec, drugi mesec in tako naprej. Na delo prihaja neprespan, slabo dela, v delu ne napreduje, malo zasluži, delavci ga gledajo po strani. Ker je vedno brez denarja, lahko nasede vsakemu okorelemu nergaču in z njim trobi v en rog. Popivati brez denarja — to ne gre! Fant rabi denarja — samo še en korak je od tu naprej — pa iz pokvarjenega fanta postane kriminalec, ki prej ko slej konča pred sodiščem. Ker ne ceni ničesar, tudi dekleta ne išče tako kot sicer fant sebi ženo. Toda navadno se »opeče«.
Tako lahko človek pohodi svoj delavski ponos in umaže svoje delavsko poštenje. Oni,
ki pa so ga pahnili na to pot, pa se mu samo zahrbtno smejejo in kažejo s prstom nanj: poglejte jih, takile so.
Zakaj sem to napisal? Zato, ker sindikalni odborniki mnogo premalo razmišljajo o teh stvareh in zdi se mi, da prenekateri celo mislijo, da s temi stvarmi sploh nimamo sindikalni odborniki nobenega opravka. Toda kako okrutno se motijo ti naši tovariši. Prav v sindikatih, to je v svoji razredni organizaciji, mora dobivati vsak član vzorov in opore za to, da v sebi izoblikuje pravo, pošteno delavsko moralo.
Večkrat bi morali starejši, izkušeni delavci sesti skupaj z mladimi In malo pokramljati tudi o teh zasebnih človeških stvareh. Povedati jim to in ono iz svoje mladosti. Prav enako velja za dekleta. Pa še nekaj, vsakega sindikalnega odbornika bi moralo srce boleti, če bi videl, da nekdo od mladih delavcev drsi na slabo pot. Vse bi moral napraviti in mora napraviti, da ga vrne med poštene delavce. Kot človek, kot delavec bi ga moral reševati, ne pa stvar prepuščati samo administrativnim ukrepom in kaznim.
In sedaj, kaj naj svetujemo tovarišu Grlju, delavskemu svetu podjetja in sindikalni podružnici? Prvi nasvet, ki mu ga lahko damo, je, da se s fantom resno, po delavsko odkrito pogovore. Ali naj ga odpuste iz podjetja ali ne, to je težko svetovati. Vzrokov imajo dovolj, da napravijo prvo in drugo. Odpuste ga lahko, ker slabo dela, ker je brezvesten in malomaren, ne glede na druge stvari. Obdrže ga pa lahko, ker je vendar delavec, ki bi pa zelo težko dobil novo delo z odpustnico, kakršno bi mu sedaj podjetje dalo in bi bil potem seveda socialno ogrožen. Toda to ne more iti v brezkončnost. Pred fanta je treba nedvo-smiselno jasno postaviti, da mora takoj opustiti svoje »muhe«, če pa tega noče, potem mu zaenkrat, dokler se ne izpametuje, ni pomoči. Potem ga mora trdo življenje poučiti, kako je napačno ravnal.
Nikakor pa ne gre prezreti tistih, ki so mladeniča pokvarili, spravili na tako pot, pa naj še tako »dobro« delajo. Oni morajo občutiti, da so delali napak, da so napravili družben zločin. Da, prav to besedo je uporabiti — družben zločin so napravili — pa naj je ta beseda še tako trda. Matere, žene, očetje naj presodijo, kako velik zločin je, napraviti iz mladega fanta pijanca in razuzdanca, človeka, ki ne spoštuje ne dekleta, ne sodelavca, ne domovine, do katere ima kot vsi ostali svoje dolžnosti. Takih stvari se ne more opravičiti s tem, da v proizvodnji »dobro« delajo. Zakaj, kdo ve, koliko fantov taki izprijenci lahko še pokvarijo.
O teh stvareh naj predvsem resno razmislijo naši sindikalni odborniki.
Republiški odbor prejel, jih je morala komisija zaradi občutnih slabosti kar 400 vrniti v podjetje s pripombami in nasveti. Pomislimo, koliko časa traja, preden dobi podjetje tarifni pravilnik, da v podjetju o njem razpravljajo in ga pošljejo nazaj Republiškemu odboru. Toda, kaj če komisija ugotovi, da so zopet storili napake in ga vrnejo? Mar ni vse to nepotrebno zavlačevanje. Toda tega ni kriva komisija. Za napake so odgovorni tisti, ki tarifne pravilnike izdelujejo in ki nočejo upoštevati splošno znanih pravil, navodil ter nasvetov.
Tudi v obrtništvu je dokaj splošen pojav, da hočejo zvišati uslužbencem zaslužek na račun zaslužka delavcev. Poglejmo tarifni pravilnik čevljarne »Ljubelj« iz Tržiča. Tu so mislili mesečni zaslužek uslužbencev s srednjo strokovno izobrazbo dvigniti povprečno za 3350 din od prejemkov, kakršne so prejemali v decembru lani. Uslužbencem s srednjo strokovno izobrazbo naj bi se zaslužek zvišal za 1635 din. Vidite, tu je že ena od neštetih slabosti in napak, zaradi česar mora komisija pri Republiškem odboru zavračati tarifne pravilnike. Toda nikar ne mislite, da so tržiški čevljarji izjema. Tako kot oni greše tudi drugje, kot v celjski klavnici in še marsikje drugod. Tisti, ki sestavljajo tarifne pravilnike, si včasih tudi ne dajo ničesar dopovedati. Iz celjske klavnice so na primer kar trikrat prišli na Republiški odbor in prepričevali predsednika, da imajo oni prav, da se delavski svet strinja z vsemi tarifnimi postavkami. Nas in člane Republiškega odbora pa bi bolj zanimalo, kaj pravijo na različne in nesorazmerne tarifne postavke delavci klavnice Celje. Razen tega pa je treba misliti tudi na to, koliko denarja brez potrebe potrošijo ti potrebni in nepotrebni »posredovalci«, ki jim je pravilno urejanje tarifnih vprašanj včasih kaj malo mar.
V številnih tarifnih pravilnikih tudi niso opisana delovna mesta oziroma delo, ki ga nekdo opravlja. Komisije samo zapišejo, da dela nekje visokokvalificirani delavec, kaj dela, kolikšen je njegov obseg dela in kakšno odgovornost ima, tega pa niso napisali. Marsikje se ne ujema sklad plač s seštetimi tarifnimi postavkami. Ponekod niso zapisali, kolikšen naj bi bil zaslužek uslužbenca, marveč so kar v zaokroženi številki povedali, toliko in toliko bomo dali uslužbencem. Drugod sploh ne zapišejo kolikšen je njihov sklad plač itd. Največkrat pa obrtniška podjetja pozabijo priložiti tarifnemu pravilniku potrebne tabele, iz katerih bi bil razviden najnižji povprečni in najvišji zaslužek v podjetju. Če pa že tabelo priložijo, »pozabijo« zapisati, kakšen je bij zaslužek
Nadaljevanje na 4. strani)
PABERKI IZ KAMNIŠKEGA KOTA
Sc o stvareh, o Katerih bodo morali delavci boli odločno povedati svoie mnenje
Obiščite v lepem nedeljskem popoldnevu Kamnik. Se bolje pa je. (e greste tjakaj v nedeljo zjutraj. Kamnik je izhodišče za lepe turistične točke. In tudi zgodovinske znamenitosti boste našli v tem starinskem mestecu pod Kani-
niškimi planinami
Beseda gradbenim delavcem »Gradisa«
Pred dnevi me je pot zanesla v Kamnik. Prikupno starinsko mestece pod Kamniškimi planinami je to. Lepa je tudi njegova bližnja okolica. Stikal sem za novicami in napaberkoval sem jih polno malho. Nekatere od teh bi skoraj bolj sodile v Pavliho, toda prav
Tovarna zdravil >Lek< iz Ljubljane ima tudi v Mengšu svoj obrat. Poleg tovarne je mala krpica tovarniške zemlje, ki jo sedaj obdeluje bivši vratar podjetja, ki je sedaj v pokoju. Letos je tu posadil krompir. Na njegovem krom-pirišču pa se je oni dan pojavil koloradski hrošč, smrtni sovražnik krompirja. Toda ne en sam hrošč. Vse polno se jih plazi po krompirjevih mladicah. Ko sem zvedel za to, sem si ogledal to »odkritje«. Star sivolas možiček s palico v roki se je sklanjal h krompirjevim mladicam in iskal hrošče. Sam samcat je bil pri tem delu. Nobeden mu ni pomagal. Mar je to prav? Še slabše pa je to, kar sem zvedel.
Obratovodjo obrata zamenjuje od-delkovodja Ivan Urh. Njega sem povprašal, kaj misli glede koloradskega hrošča. Odgovoril je, da je enkrat že poslal delavce,'da so obirali hrošče. Kaj več od tega pa da res ne more storiti. Tovarna ne razpolaga z denarjem za
Na poti sem slišal tudi dve zanimivi zgodbici o elektriki in električnem omrežju. Elektrostrojna zadruga v vasi Š m a r c e ima svojo elektrarno. Z električno energijo napaja razen Šmarc še vasi Nosce in Home. V zadrugi je včlanjenih okrog 180 članov. Med njimi so tudi delavci in uslužbenci. Zanimivi so računi za porabo električnega toka. Za 40 vatno žarnico je treba plačati mesečno 140 din pavšalnine. Za motor od 3—5 konjskih sil pa plačajo kmetje le 160 din pavšalnine. To je precejšnje nesorazmerje. Upravičeno lahko domnevamo, da marsikdaj delavci in uslužbenci ter drugi potrošniki plačujejo kmetom obratovanje njihovih električnih motorjev, ki jih je v tej zadrugi kar 32.
Bili so že predlogi, da DES potegne glavni vod in da vsi potrošniki dobivajo električno energijo od DES. Stroške za glavni vod bi morala nositi zadruga. Vsak potrošnik sam pa bi trpel stroške hišne napeljave. Kmetje se takšnemu predlogu upirajo. Kako tudi ne? Saj bi morali poslej plačati polno potrošnjo električnega toka za svoje elektromotorje.
NI VEČ DONOSNO - SEDAJ PONUJAJO OBČINI V UPRAVO
Druga zgodbica je še bolj zanimiva. Janez Pavlin in Antonija Š r a j v Radomljah sta lastnika električnega omrežja. Mala hidrocentrala je namreč leta 1948 zgorela. Vse sem do februarja letos nista nikoli pomislila na to, da bi omrežje predala v uporabo krajevnemu ljudskemu odboru. Letos v februarju pa sta se na to spomnila. Zakaj? Doslej sta namreč »kupovala« električno energijo od DES po približno 2.90 din. Potrošnikom pa sta jo »prodajala« po 3.50 din. Ko pa se je električna energija podražila, je njunemu vmesnemu po-»redstvu odklenkalo, dohodki so se zmanjšali in Pavlin je ponudil električno omrežje bivšemu krajevnemu ljudskemu odboru brezplačno v uporabo, ničesar pa noče slišati o prodaji. Občina bo imela z omrežjem precejšnje stroške, ker je v slabem stanju. Vedno je treba kaj popraviti. Občinski ljudski odbor naj bi torej vzdrževal privatno
je, če najdejo svoje mesto tudi v na- | šem delavskem listu. Zakaj sodijo tudi te novice k nam, dragi bralci, vam bom povedal na koncu članka. V zadregi sem, kje naj začnem. Ali v Duplici, Ra- ' domljah, ali v Mengšu, kjer sem se najprej ustavil. Torej začnimo tu.
razkužilna sredstva. Mogoče bi sindikat utrpel stroške. Tako je modroval. Sveta jeza se je začela kuhati v meni ob tako klavrnem tarnjanju, o stroških, denarju in podcenjevanju nevarnosti, ki
Na občinskem ljudskem odboru R a -d o m 1 j e sem povprašal, kako se kaj razumejo z novim okrajnim ljudskim odborom. Razgovor je nanesel na njihov proračun. Gledal sem številke in nisem razumel. Okrajni ljudski odbor je določil, kakšni naj bi bili občinski izdatki za administracijo, socialno skrbstvo, šolstvo itd. Za administracijo so jim določili 200.000 din, za gasilstvo 40 tisoč itd. Občinski ljudski odbor je 14. maja predlagal, da je po njihovem miš-
V tovarni upognjenega pohištva na Duplici so mi potožili, da niso kaj preveč zadovoljni z Mirkotom K o b a -v o m , šefom gospodarskega sektorja. Leto dni in še več je preteklo in šef gospodarskega sektor ja še ni uvedel obratnega knjigovodstva, kot je to naročil delavski svet. Vse do zadnjih dni, ko je delavski svet zahteval, da je treba to vendarle že urediti, Mirko Kobav ni določil uslužbenca, ki naj bi pripravljal dokumentacijo za obratno knjigovodstvo. Cene proizvodov in donosnost posameznih oddelkov so zaradi tega seveda meglene in kalkulacije njihovih izdelkov so sestavljene le na »oko«.
Čeprav je Mirko Kobav na zasedanju delavskega sveta 8. maja 1952 slišal, da le delavski svet razdeljuje nagrade in dobiček, si je to pravico kar sam prilastil. Poizkušal je razdeliti tržni dobiček, ki ga je lani ustvaril de-
grozi krompiriščem v vsej kamniški dolini. Opozoril sem ga, da bi bilo vendarle dobro sporočiti upravi podjetja, da se je na njenem zemljišču pojavil koloradski hrošč ter da bo morda ona našla potrebna sredstva. Oddelkovodja Urh mi je to za trdno obljubil. Mislite, da je zares storil? Ni. Ko sem se vrnil v Ljubljano, sera o tem telefonično povprašal predsednika delavskega sveta in direktorja tovarne »Lek«. Oba sta se začudila in dejala, da o koloradskem hrošču na njihovem zemljišču ne vedo nič,^ da pa bodo storili,, kar so storiti dolžni. Direktor mi je še dejal, da je malomarnost oddelkovodje, ker ni obvestil podjetje, res vse graje vredna.
Ijenju za administracijo dovolj 180.000 dinarjev in za gorivo ter mazivo gasilstva 20.000 din, več pa da bi bilo treba dati za soc. zaščito in to bi pridobili z zmanjšanjem omenjenih dveh postavk.
5.	junija letos je občinski odbor dobil dokončni proračun. Na OLO predloga občine niso upoštevali in občina mora porabiti za administracijo 200.000 din in za gasilstvo 40.000 din. »Finančniki« OLO Ljubljana - okolica očividno ne upoštevajo predlogov občine.
lovni kolektiv. Zaradi teh in podobnih napak pa bodo Mirkota Kobava postavili pred disciplinsko sodišče, saj očitno podcenjuje delavske organe podjetij.
Ko sem se vračal nazaj v Ljubljano, sem razmišljal o vseh teh dogodkih. Mar ne bi marsikaj tega, kar sem doživel, prav lahko odpadlo. Da, lahko bi. Lahko bi že marsikaj uredili v Radomljah, v Mengšu in tudi v Duplici, če bi delavci malo bolj uveljavljali svoje besede. Nisem dal prav delavcu iz Titana, s katerim sva koračila proti Kamniku, ko je ta dejal, da se ne briga za politiko, občine in vse drugo, on da misli le na svoje delo v tovarni, po delu pa hiti domov. Marsikje se dogajajo | takšne stvari, kot v krajih, ki sem jih obiskal in to zato, ker so delavci ozko zaprti v svoje tovarne in le redkokdaj pokukajo iz njih.	Dore
V Sloveniji imamo veliko gradbeno podjetje »Gradis« Ivan Matija Maček, ki je bilo osnovano po vojni in kateremu je bila zaupana gradnja vse večjih objektov kapitalne graditve. V okviru tega podjetja so se odpirala velika gradbišča, od katerih nekatera trajajo tudi po nekaj let, ki seveda predstavljajo neke vrste zaključene gospodarske celote. Ta samostojnost posam. -»ih gradbišč seveda ni prišla zaradi centralističnega administrativnega gospodarjenja niti dosti do izraza. Šele v času delavskega upravljanja in splošne decentralizacije v našem gospodarstvu se je začelo porajati povsem upravičeno tudi vprašanje gospodarske samostojnosti delovnih kolektivov posameznih gradbišč.
Plod teh obravnav je bilo tudi to, da so dobila gradbišča svoje samostojne delavske svete, ki bodo prej ko slej morali v okviru splošnih kalkulacij »Gradisa« samostojno gospodariti Vsako gradbišče je tako izrazito samostojna gospodarska celota, da je posamezna gradbišča nemogoče gospodarsko ocenjevati samo po splošnih povprečjih vseh gradbišč, to je celotnega »Gradisa«. V prizadevanjih za višjo donosnost industrijskih podjetij so mnogokje celo -v obratih podjetja, ki se po procesu proizvodnje med seboj vežejo, uvedli sistem ■ obračunavanja med obrati in podobno.
Predvsem moramo potem nekaj takega, seveda še bolj dosledno izvedenega, uvesti v gospodarsko poslovanje »Gradisa«. Gre za to, da bi vsako gradbišče prejelo jasen gradbeni načrt, kredite in potem samostojno gospodarilo in bi tudi sami delavci gradbišča razpolagali z viški, ki bi jih dosegli zaradi boljšega gospodarjenja na gradbišču.
To je nedvomno tudi zaenkrat perspektiva delavskega upravljanja v gradbeništvu.
Zakaj smo zapisali te misli?
Pred kratkim je dobila komisija za ocenjevanje šestmesečnega tekmovanja v čast delavskega upravljanja pri Republiškem svetu pismo predsednika upravnega odbora podjetja »Gradis«. V tem pismu tovariš predsednik izraža nerazpoloženi e članov delavskega sveta zaradi tega, ker njihovega podjetja komisija pri RS ne ocenjuje, dasi se je podjetje udeležilo tekmovanja in doseglo tudi lepe uspehe.
Kakšno vez ima to pismo z uvodnimi mislimi? Poglejmo si jo! Sindikati
stoje na stališču, da je mogoče objektivno pravilno ocenjevati v tekmovanju, ki ima predvsem družbeno političen značaj in je posvečeno ravno krepitvi ideje samoupravljanja, v gradbeništvu le posamezna gradbišča. S tem se izognemo »povprečjem«, ki često zmanjšujejo velike uspehe posameznih gradbišč in krepimo samozavest delavcev na posameznih gradbiščih. Tista gradbišča, ki dosegajo večje uspehe, kot je povprečni uspeh, dobe potem res lahko zasluženo priznanje neposred 10. Tako pa so bila že doslej dodeljevana priznanja, prehodne zastave itd. Delovni kolektiv na gradbišču pa bližje občuti svojo vlogo.
Vodstvo »Gradisa« pa stoji na stališču, da je to eno podjetje in da kot tako tudi tekmuje kot eno podjetje in ne po gradbiščih. Tako stališče je po mnenju sindikatov preozko in zaradi centralizma bledi ravno tisto, za kar pri tekmovanju delavskega upravljanja gre. In ker vodstvo podjetja vztraja pri svojem in pošilja poročila le za podjetje v celoti, zato je komisija odklonila, da bi ta poročila ocenjevala. Ne smemo pozabiti, da je v »Gradisu« združena velika večina gradbene dejavnosti pri nas in da obstoja potreba, da bližje spoznavamo dejavnost posamez-nih gradbišč, prav tako pa se mora tudi
vsako gradbišče posebej zavedati svoje prave' vrednosti. Verjetno bo v bodoče sploh mogoče tekmovati le med gradbišči »Gradisa« in ostalimi gradbišči te stroke. Tako centralistično tekmovanje, za kakršnega se zavzema vodstvo »Gradisa«, pa lahko slabi samozavest mladih organov delavskega samoupravljanja po gradbiščih in njihovo aktivnost pri tekmovanju.
Seveda s tem ne more nihče zanikati gospodarskega mesta, ki ga »Gradis« ima v našem gospodarstvu, in uspehov, ki jih je to podjetje doslej doseglo. Toda, nihče pa ne more zanikati, da ne bi bilo treba tudi v okviru tega podjetja delati tako. da pridejo delavci bolj neposredno do besede in veljave v gospodarstvu. In kaj naj bi temu prispevalo, če ne prav tekmovanje delavskega upravljanja. Prav zato je stališče sindikatov povsem opravičeno. Prepričani smo. da bodo k tej stvari napisali še gradbeni delavci s posameznih gradbišč kako svojo misel in da bodo v bodoče vodstva gradbišč neposredno povedala, kaj šo delavci napravili v tekmovanjih.
NA ZEMLJIŠČU TOVARNE »LEK« GOSPODARI KOLORADSKI HROŠČ
TOVARNA NIMA DENARJA, SINDIKAT NAJ PLAČA
V RADOMLJAH JE SNEG PORUŠIL OSTREŠJE ZADRUŽNEGA DOMA
POLOMLJENA STREHA - SLABO SPRIČEVALO PODJETJU,
KI JE GRADILO
Sredi radomeljske vasi sera začuden obstal. To naj bi bil zadružni dom, ki so ga frontovci gradili? Nemogoče! Goli zidovi zadružnega doma štrlijo v zrak. Brez strehe so. Notranjost doma in njena okolica sta posuta z novo zdrobljeno strešno opeko. Zlomljeno ostrešje je zloženo. Predsednik radomeljske občine tovariš Semen mi je pojasnil, da je letošnji sneg porušil ostrešje zadružnega doma. Ali je res samo sneg »kriv« za tako občutno škodo? Ne. Če si človek pobliže ogleda ostrešje, si je takoj na
DVE ZGODBICI O ELEKTRIKI
DELAVCI PLAČUJEJO KMETOM DOBRŠEN DEL T0K0VINE
električno omrežje. Na občini vedo povedati tudi to, da je Pavlin pred oddajo električnega omrežja krajevnemu ljudskemu odboru pobral trimesečno pav-šalnino okrog 40.000 din in jo vtaknil v žep kot »obratni kapital«. Stroške za pokvarjen transformator pa so morali nositi potrošniki sami, ne pa »lastnik omrežja«. Mar se ne sliši ta zgodbica malo čudno?
jasnem, da tako tanki škarjevci (špi-rovci) ne bi mogli vzdržati skoraj nobene obtežbe, še za čudo, da so opeko zdržali. Škarjevci so debeli okrog 15 cm. Glavni tram, ki je sestavljen iz dveh tramov in debel okrog 25—30 cm, je prav nestrokovnjaško spojen. Zvezan pa je bil s spojko (klamfo) iz navadnega železa, debelo okrog 4 mm. Nisem se preveč trudil, da sem to spojko z eno roko zakrivil. Takšne spojke so bile pritrjene tudi na drugih delih ostrešja. Tovariš Semen m} je pojasnil, da je zadružni dom gradilo podjetje »Slovenija ceste«. Res, slabo spričevalo jim je polomljeno ostrešje.
Sneg je že zdavnaj skopnel, gradbeni odbor zadružnega doma pa še ni ničesar podvzel. Na zadnjem sestanku množičnih organizacij radomeljske vasi so sklenili, da je treba gradbeni odbor poklicati na odgovornost. Predsednik občine je to fudi storil. In sedaj bo gradbeni odbor podjetje »Slovenija ceste« predal arbitražnemu sodišču, ker je s slabim delom povzročilo veliko škodo.
»FINANČNIKI« OLO LJUBLJANA-OKOLICA DELAJO PA KAR PO
STAREM NAPREJ
NE PUSTE, DA BI PRIHRANILI PRI ADMINISTRACIJI
»DELODAJALEC« SO V IMENU DRUŽBENE SKUPNOSTI DELAVCI
DUPLIŠKEMU ŠEFU GOSPODARSKEGA SEKTORJA BO ODKLENKALO
Zgodba o mladem fantu, ki je zašel na stranpot
Redno je hodil na sestanke in ptačeval članarino, toda...
Sodnik se je odkašljal, pogladil velike čez ustnice viseče brke in prijel list papirja:
— . . . Nande, rojen ... je obsojen na eno leto in dva meseca odvzema prostosti . . .
Nande je povesil glavo. »Dobro« je začel Obsojen — in še tako mlad.
Dvorana se je izpraznila. Novinarji in vsi. ki so prisostvovali razpravi, so se oddahnili.
— Pa se je družba rešila zopet enega svojega nevrednega člana.
Ko je ljubljanski filister zvedel za ta dogodek. se je prekrižal.
— Joj, joj — kakšni časi! Kakšna mladina! Kam bomo prišli! Saj sem rekel ... In pohitel z novico kot branjevka na »trg radovednežev«.
Nandetu pa so ostrigli lase ter ga oblekli v raševino.
*
Otroška leta je Nande preživel med smrdljivimi, vlažnimi zidovi stranišča pod tremi mostovi. Mati je imela tamkaj službo. Bila je »čuvaj« javnega stranišča.
Pa ni bila to tako slaba služba. Čuvala Je stranišče pred nepoklicanimi gosti, čistila ga, spuščala vodo za tistimi, ki tega iz nevednosti niso storili in tu in tam napravila majčkeno uslugo kakšnemu paru, ki je ne-vedoma tamkaj zašel. Denarja res ni bilo veliko. Toda bila je stalna služba — in to je že nekaj pomenilo.
Nande se še spominja tistega dne, ko je mati zvedela na Mestni občini ljubljanski, da so jo sprejeli med svoje uslužbence.
Oče si je že zgodaj zjutraj izposodil pri sosedu cizo: naložili so tistih nekaj kosov polomljenega pohištva, vse skupaj pregrnilt s staro rjuho in odpeljali.
Stranišča se tišči majhna, nizka in mračna luknja. Mestna občina ljubljanska je skrbela za svoje uslužbence. Celo stanovanja jim je zidala. In ko so zidali to stranišče pod tremi mostovi, so mestni očetje na posebni seji sklenili, da bodo poleg stranišča naredili tudi stanovanje. Čut do revežev, krščanska ljubezen do ubogih ljudi, jih je pripeljala do tega sklepa.
V to »stanovanje« —- kakor je dejala mati ali- »smrdljivo luknjo«, kakor je dejal oče, se je vselila Nandetova družina. Oče je nesel omaro, mati posteljo, starejši brat pa mizo in dva polomljena stola. Celo Nande je pomagal. Pa je imel šele nekaj let. Komaj je dobro shodil.
Popoldne pa so imeli praznik. Oče je prinesel liter vina, mati pa celo štruco belega kruha. Pomislite, celo štruco belega kruha. To ni bilo kar si bodi. Kaj takega si Nandetova družina ni niti v naj večjih praznikih privoščila.
Mati je venomer hvalila Mestno občino.
— Saj sem dejala. Saj sem dejala, da niso taki, kot ti praviš ... se je obračala k možu. ki je mrko gledal na to novo stanovanje in korajžno vlival vino vase.
— Saj so dobri gospodje. Nič jim ni reči. Res je stanovanje vlažno in pušča tamle v kotu, in svetlobe je nekam premalo, ... toda pod streho smo pa le.
Oče pa je mrko gledal.
— Hudič naj vzame stanovanje, stranišče in Mestno občino. Vse skupaj naj gre k hudiču. — Revež — v stranišče pojdi stanovat. Zate je dobro. Prekleto!
Pljunil je, zaklel in odšel.
Pozno ponoči so zasUšali, da po kamnitih
2 stran ★ 20. vi. 1952 DELAVSKA ENOTNOST
stopnicah novega stanovanja nekaj ropoče. V sobo se je primajal oče, kot po navadi — pijan.
Sledili so dogodki, kot običajno v takih prilikah. Jok, kriki nekaj kletvic, par klofut in spet jok.
Oče se je zvalil na tla in zaspal. Kot običajno. Le s to razliko, da do sedaj še ni imel za vzglavje praga stranišča.
Tako se je začela Nandetova življenjska povest.
Mati sedaj ni več prodajala časopisov. Ker pa krščanska ljubezen ni velevala mestnim očetom, da bi svoje uslužbence plačevali vsaj toliko, da ne bi od lakote pomrli, je njeno mesto prevzel Nandetov starejši brat, ki se je prav tedaj pripravljal za vstop v šolo.
Tudi oče je prodajal časopise. Pred frančiškansko cerkvijo je stal in ves ljubi božji dan vpil:
— Slovenec, Jutro, Domoljub . . . Slovenec. Zadnje vesti.
Ni čuda, da je imel vedno suho grlo.
Nekoč pred leti je bil Nandetov oče čislan mož. Bil je zidar. No, res ni bil pravi samo pomagal je zidarjem. Toda — bila dobra služba. Eh, kje so tista leta?
In verižico je nosil, srebrno verižico. Od očeta jo je podedoval. Ob velikih praznikih
zidar, je to
pa je prižgal cigaro.
Takrat mamo ni tepel. In tudi pil ni. Le kadar je bil »likof« je zvrnil par kozarcev. Pa to je mama razumela.
Toda v deželo so prišli hudi časi. Kriza, so rekli tem časom. Očeta so odpustili. Nekaj mesecev je preležal doma in preklel ves svet. Potem pa je delal nekaj časa tukaj, nekaj časa tam, se pri vsem tem nalezel jetike in končno obtičal kot prodajalec časopisov.
Nekoč je bil Nandetov oče dober človek. Pa tudi sedaj ni bil tako slab. Le na ves svet je bil jezen. Karkoli se je lotil, vse mu je spodletelo. In še ta prekleta jetika. Vse bolj ga je grizla in grizla. Skoro do šape mu ni pustila.
Ni čudno, da je pil, če je le imel za kaj. Potem pa je stresal svojo jezo nad ženo in otroci.
Nande je do svojega šestega leta preživljal brezskrbno mladost. Podil se je z otročaji pod kamnitimi oboki javnega stranišča, lovil kapelne po umazani Ljubljanici, brskal po odpadkih na smetiščih, včasih pa je odšel raziskovat Ljubljano Ogledoval je lepo oblečene moške, nališpane ženske, poželjivo g:?dal v bogato obložene in vabljive izložbe, c^dil sline in se čudil.
— Koliko dobrot! Ko ne bi bilo tega i stekla — uh, kako bi jedel.
Vsak dan mu je prinesel nekaj novega.
In ko so jim mestni očetje milostno dovolili, da stanujejo na Gradu, je začel Nande raziskovati čudeže gradu. Ni ga motilo, da včasih več tednov ni videl očeta. Očeta je bolezen že tako zdelala, da niti na Grad ni več mogel priti. Spal je kar v stranišču. Mati pa, ki se ni smela oddaljiti od svojega službenega mesta, je še naprej kuhala tam.
Nande pa je pohajkoval po grajski planoti, se gral na šancah »ravtiarje in žandar-je« ter »slepe miši«, lovil netopirje po grajskem podstrešju.
Toda ta brezskrbna mladost je kmalu, prekmalu prešla. Začel je hoditi v šolo, in nekega dne so starši spoznali, da bi bil tudi on že sposoben za prodajalca časopisov. Dali so mu sveženj »Slovencev« in poslej sl lahko vsako popoldne videl pred Prešernovim spomenikom majhnega suhljatega dečka, ki je s tankih glasom kričal:
— Slovenec — poslednje vesti, Slovenec, Slovenec...
In ko se je v zimskih mesecih premražen stiskal v dve gubi, zavit v mamin šal, obut v velike očetove čevlje, ki so imeli to prednost. da se je voda. ki je z vseh strani vdirala vanje, tudi lahko iztekala, se je marsikdaj razjokal.
Adijo Sance, igre. Grad in netopirji. Adijo kapelni — brezskrbna mladost.
Toda Nande se ni dal tako hitro ugnati.
Mnogokrat je obesil šolo in prodajanje časopisov na klin in se ves dan potepal po Gradu. Seveda je bil za vsak tak izlet obilo poplačan. Zvečer, ko ga je lakota prisilila da je obiskal stranišče, je poslušal mamino pridigo, potem pa je zapel še očetov pas.
Po vsakem takem dogodku je Nande dva dni »kuhal mulo«, se jezil na vzgojne metode svojih staršev, potem pa zopet vrgel svoje šolsko premoženje v kot, pa hajd na Grad.
Ko pa je spoznal, da se da za tiste kovance, ki jih dobiva za prodane časopise kupiti sladkarije, se je prodajanja lotil z večjo vnemo. In tako se je zgodilo, da je marsikak dinar romal namesto v materino denarnico v slaščičarno. Seveda sta starša prav pridno uporabljala vsa mogoča »vzgojna sredstva«, toda nič ni pomagalo. Ko pa so »kremšnite« tako sladke.
Najboljše pa se je počutil Nande takrat, ko ga je oče prijel za roko in važno rekel materi:
— Sina peljem na izprehod.
Nande je vedel, kaj to pomeni. Oče je dobil nekje nekaj denarja. In da bi se na
najboljši način izognil družinski vojni, se je poslužil izgovora. Toda Nande je bil kljub temu vesel.
Ob takih dneh sta navadno zavila naj-prvo k »Bobenčku«. Oče je dejal, da tu točijo še nekam dobrega. Moško sta se vsedla za mizo in oče je naročil:
— Liter, pa dva kozarca.
Nande je bil važen kot le kaj. Sam sebi se je zdel imeniten. In ko se mu je zvrtelo v glavi, mu je oče pokazal pot proti domu, sam pa je nadaljeval.
*
Leta so tekla, Nandetovo življenje pa se ni kdo ve kaj spremenilo. Tudi v letih okupacije ne. V gradu so se naselili vojaki: prvo italijanski, nato pa še belogardisti. Nande se je smukal okrog njih in poslušal umazane vojaške šale.
Časopise je še vedno prodajal in še vedno je rad spravil kakšen dinar »za svoje potrebe.«
Sedaj se ni več igral »ravbarje in žanri arj e«. To je za smrkavce. Pa je že mnogo drugih bolj zanimivih reči.
Povsod je vtaknil svoj nos in vse je vedel.
— Pri Petračevih so se tepli. Ženo je mož naklestil, da je vsa črna.
Mica in Reza sta si skočili v lase. Može sta si zapeljali — druga drugi: pa imata že vsaka po pet otrok. To sta se lasali in bun-
kah.
Medvedova Liza pa hodi z Italijani.
Mnogo je bilo na' Gradu zanimivih reči. Vsak dan so ženske priredile na prostianem dvorišču dvoboj — včasih samo z jeziki, največkrat pa s pestmi. Nande Je užival, ko sta se dve furiji zagnali druga v drugo, obe dve lačni in strgani, obe dve sestri po uboštvu. Toda prav zaradi tega uboštva so se kregali venomer, venomer vpili in pozabili da so v besednem zakladu tudi lepe besede.
Najraje pa je Nande zasledoval mlade parčke. Pokazal se je kot odličen zasledovalec. Vse avanturistične knjige je prebral in znal se je tako tiho priplaziti do v gošči skritega para, kot nihče njegovih vrstnikov.
To polje njegovega udejstvovanja je bilo zelo široko. Ko so bili tu Italijani so mu »dali« obilo takega dela. Naslajal se je ob ljubezenskih prizorih, ki so mu jih priredili vročekrvni Lahi. ki so si za steklenico »cian-tija« ali par nogavic kupovali cenene ljubezenske užitke.
Jezen je bil sam na sebe. ker ni starejši, da bi tudi on takole zapeljal dekle v gozd in . . . Mnogoki t je sandal o tem.
Sedaj ni več kupoval sladkarij. Kupoval
Kje in koliko bomo izvolili delegatov za naš kongres
Na deveti plenarni seji je Republiški tudi določil postopek za volitve , ef~t?V za kongres Zveze sindikatov ZSS. Za kongres bomo volili po enega delegata na vsakih pet sto članov, tver statut določa, da volijo delegate strokovni sindikati in področne organizacije, zato je plenum določil, da izvolijo Republiški odbori strokovnih sindikatov na svojih skupščinah na vsakih tisoč članov po enega delegata, enako pa izvolijo okrajni in krajevni ter tnestni sindikalni sveti na posebnih konferencah na vsakih tisoč članov enega delegata. Volitve delegatov so tajne. Volitve morajo biti končane do 25. avgusta t. 1. Ta navodila izvedejo predsedstva republiških odborov strokovnih sindikatov okrajnih, krajevnih oziroma mestnih sindikalnih svetov.
SEDMI JULIJ
BO PRAZNIK PREBIVALCEV ROGAŠKE SLATINE
Pred 10 leti na dan 7. julija so bile v Rogaški Slatini množične aretacije. Okupator je 22. julija ustrelil v Celju 16 steklarjev-talcev. Družine talcev pa je odpeljal v taborišča Mautchaussen in Auswitz. V spomin na ta dan bo
6.	julija letos občinski odbor Zveze borcev odkril spomenik žrtvam fašizma. Isti dan pa bodo tudi steklarji odkrili spominsko ploščo v steklarni in se spomnili ustreljenih sotovarišev.
f
J.& h&rzmJk kbajev Juan pišejo
ZDRAVJE JE ČLOVEKU NAJVEČJE BOGASTVO
To in ono o športnem udejstvovanju kemičnih delavcev
Delovni pogoji v kemični industriji niso lahki. Najsi so zaščitne naprave še tako popolne, vendar delo v teh podjetjih kvarno vpliva na delavčevo zdravje. Tem delavcem je zato potrebno precej gibanja v naravi. Zato je prav, da sindikalne organizacije skrbe za zdravo razvedrilo delavcev, posebno za športno udejstvovanje. In za to tudi mnoge naše organizacije skrbe.
Trenutno imajo kemični delavci šest fizkulturnih društev in 25 aktivov. Članov je seveda še premalo, komaj 750 jih je. Najbolj priljubljen je nogomet, goje pa tudi lahko atletiko, odbojko, namizni tenis itd. V tekmovanju v počastitev 10. obletnice JLA so kemični delavci ustanovili precej novih aktivov in strelskih družin ter si zgradili kar tl raznih športnih igrišč. Hrastniški steklarji so si napravili moderen stadion, delovni kolektiv tovarne umetnih brusov v Mariboru si je zgradil plavalni bazen, »Celuloza« Videm igrišče za odbojko, Kemične tovarne v Hrastniku 25-metrsko smučarsko skakalnico itd. Posebno razgibani pa so v delovnem ko-
RAZGOVOR Z DOPISNIKOM
En,muhavi’ fant pa res ne more povzročiti, da bi delo organizacije bistveno nazadovalo
Tovariš Vinko Langerholc iz Slovenskih Konjic nam večkrat piše. Prav veseli smo. da je tako priden v pisanju. Zadnjič pa nam je poslal dopis, o katerem bi se radi malo pogovorili z njim. V pismu piše namreč o tem, kaj je vzrok, da sindikalna podružnica o Ločah, ki je bila še pred letom dni ena najboljših, sedaj zelo slabo dela. Poglejmo si, kaj misli on, da je vzrok tej nič kaj razveseljivi spremembi.
Na posestvo v Ločah je prišel v službo mlad fant, ki ima nekaj zelo slabih navad. Pred časom so ga zaradi njegovih smuh* odpustili z dela v opekarni. Zakaj so ga odpustili? Fant ni bil pri delu priden, vsakomur je trmasto odgovarjal in nekaterim svojim delovnim tovarišem, hi so ga opozarjali na napake, celo fizično grozil, če bodo kaj povedali vodstvu podjetja.
No, in ta fante je dobil službo na državnem posestvu. Toda, >kar se Janezek nauči, to Janezek znaš, pravi stari slovenski pregovor in to velja zaenkrat za tega fanteta — čisto nič se ni popravil. Pravi rohomavhar je. Če bo šlo tako naprej, mu bodo na posestvu naložili malho in ga poslali iskat sreče za njegove >muhe< drugam.
Do tu se z našim dopisnikom strinjamo. Toda, potem, ko pravi, da je prav ta poniglavi fante kriv za to, da je vse delo podružnice tako nazadovalo — s tem pa se ne bi mogli strinjati. Morda daje fantu kdo potuho, pa se delavci s tem strinjajo. Prav! Toda, če se ne strinjajo, bodo to drugače izrazili, kot na ta način, da preneha vse delo podružnice. Kajti, če bi tako delali, potem bi sindikat sploh nikdar ne mogel napraviti konca potuham in podobnim stvarem.
Zakaj to pišemo! Zato, ker bi bilo napak, če bi vse vzroke za slabo delo podružnice naprtili samo enemu take-
PRVI REDUKTOR — IZDELEK LITOSTROJA
Prejšnji teden so iz Litostroja odposlali v jeseniško železarno prvi reduktor. Doslej smo tovrstne izdelke uvažali iz tujine. V Litostroju pa bodo izdelali še več reduktorjev in večje kakor je ta za jeseniško železarno. Eden od bodočih reduktorjev bo dolg skoraj 6 m in 2 in pol metra širok, tehtal pa bo 80 ton.
mu fantetu, pa bi prezrli druge stvari. Saj so vendar tam na posestvu zreli, izkušeni delavci, ki vedo, da je treba takega fanta predvsem spametovati (po sindikalno pravimo temu prevzgojiti), ne pa, da bi jih on >okužih.
Kaj meniš, tovariš Langerholc, morda pa je o tej naši pripombi vendar nekaj resnice. No, preudari, pa oglasi se spet. Sindikat na posestvu naj pa fanta resno vzame v roke.
Uredništvo
lektivu tovarne Ceršak in papirnice Sladki vrh na naši severni meji, kjer imajo celo svoje športno društvo >Pa-pirničar« in v katerega so vključili tudi precej kmečke mladine.
Delovni kolektivi kemičnih delavcev se od časa do časa tudi med seboj pomerijo v športnih panogah. Tako so že lani priredili medkolektivna tekmovanja v Vevčah, na katerih je nastopilo več kot 160 lahkoatletov. Podjetje »Kamnik« pa je pripravilo in izvedlo prvenstvo sindikata delavcev kemične industrije v streljanju s 130 udeleženci. Ta tekmovanja so dala pobudo ne le za ustanavljanje novih sekcij, ampak tudi za vključevanje drugih članov tega sindikata v aktive in društva.
Tudi letos imajo pripravljen bogat spored. Pa pirnica rji se že pripravljajo na prvenstvo aktivov papirne industrije, ki bo v tovarni celuloze Videm-Krško. Tu bo pomerilo svoje moči okoli 260 tekmovalcev za prehodni pokal in pokal Republiškega odbora sindikata kemične industrije v raznih disciplinah (nogometu, namiznem tenisu, lahki atletiki, kegljanju, streljanju in šahu). Tekmovanje bo trajalo tri dni ter se ga bodo udeležili tudi ostali kolektivi kemične industrije.
V tovarni »Zlatorog«, ki je znana po svojih uspehih v tekmovanju na čast 10. obletnice JLA in'v tekmovanju v delavskem upravljanju, pa pripravljajo prvenstvo kolektivov kemične industrije iz Maribora, mariborske okolice, Celja in Rogaške Slatine.
Seveda pa tudi kemičnim delavcem ne gre vse brez težav. Kot smo že omenili, je pri njih nogomet najpriljubljenejša igra, ostale panoge telesne vzgoje, predvsem telovadbo, pa precej zanemarjajo. Zelo malo jih telovadi v »Partizanu«, okrog 150 kemičnih delavcev smo našteli. Malo, kaj ne!
Tudi mladeži je premalo v športnem udejstvovanju. V tovarni celuloze Videm-Krško je povprečna starost tek-
movalcev, ki se pripravljajo na tekmovanja, 35 let. Pred kratkim so ustanovili strelsko družino, v njej pa ni nobenega mladinca-gojenca predvojaške vzgoje. V enem izmed največjih kolektivov, to je v tovarni dušika v Rušah, še tudi niso znali zgrabiti stvari na pravem koncu, kar mencajo. Stadion so do polovice zgradili in nič ne kaže, da ga bodo kaj kmalu dogradili. Čakajo, da bodo imeli več denarja.
Mnogo dela še čaka delovne kolektive kemične industrije. Volje imajo veliko, saj se zavedajo, da je zdravje človeku največje bogastvo. F. Plazar
TUDI REPORTAŽ BOMO VESELI
TOVARIŠU
GABRIJELU GORNJAKU
Tvoje prispevke smo dobili in Jih zdi objavili, ko
prispevkov smo
kih prispevkov smo tudi veseli! Všeč nam je, da je tvoj članek *Kdo je kriv< že rodil pravi uspeh. Kot pišeš, so že o soboto dopoldne, to je takoj po izidu našega lista, prišli z avtomobilom in odpeljali kulise. Saj v tem je tudi smisel družbene graje, da odgovorne ljudi opozorimo na napake, ki jih povzroče in prav je, da so to grajo tudi tako razumeli in popravili svojo napako.
Pišeš nam, če nam je do kakšne reportaže? Seveda. Vsaka reportaža iz življenja naših delavcev nam bo zelo dobrodošla, ker smo prepričani, da si čitatelji žele takih stvari in nas tudi prosijo, da bi jih objavljali.
Zaenkrat toliko, drugič ti pišemo več! Lep pozdrav.
Uredništvo.
IZ RAZPRAVE NA OBČNEM ZBORU SINDIKATA DELAVCEV METALURŠKIH PODJETIJ
Delavsko npravi|ais|e
je steber nese delavske demokracije
TISTI, KI NAJVEČ GOVORIJO, SO ODŠLI DOMOV
V naši tovarni poljedelskih strojev v Mariboru je bilo za 6. junij sklicano proizvodno posvetovanje. Pogovoriti smo se mislili o proizvodnji, o prodaji naših izdelkov, o odvišni sili, razen tega pa bi se mogoče pomenili še o marsičem drugem. Na posvetovanje pa je prišla komaj četrtina članstva. Čez teden dni je bilo zopet sklicano posvetovanje. Izvršni odbor sindikalne podružnice je storil vse, kar je mogel, da bi se sestanka vsi polnoštevilno udeležili. Toda tudi tokrat ni bil obisk polnoštevilen. Tisti, ki včasih največ govorijo, so odšli domov. Tako nas je ostala le polovica na posvetovanju. Sestanek je bil
NA SEJI DELAVSKEGA SVETA SO SKLENILI, DA BODO PRIČELI GRADITI STANOVANJSKE ZGRADBE
Stanovanjska kriza je menda eden izmed problemov, ki je danes izredno važen za večji, posebno pa še industrijski kraj. V polni meri to velja tudi za Slov. Konjice, kjer se v povojnih letih ni dosti gradilo. V mesto pa se je naselilo mnogo ljudi iz tovarne usnja in lesnega podjetja. Možnosti gradnje stanovanjskih zgradb, ki so bile dane pred nekaj leti z zadostnimi krediti, v Konjicah niso znali izkoristiti, posebno ne v tovarni usnja.
Na zadnjem zasedanju DS te tovarne pa so sprožili misel, da bo z gradnjo treba le pričeti, če hočemo, da bi ljudje imeli primerna stanovanja. Za letos je to sicer še nemogoče, pač pa računajo, da bo v prihodnjem letu to že možno v majšem merilu izvršiti. Stanovanjske zgradbe bi se naj zgradile na prostoru med zadružnim domom in železniško progo. S tem se bo vsaj delno omilil stanovanjski problem.
zelo živahen in mislim, da je bil tudi uspešen, saj smo se o marsičem pogovorili, kar bo koristilo vsemu kolektivu. Tisti pa, ki so odšli domov in so najbolj zgovorni, so seveda vse graje vredni.	Lojze Kokol
Metalurški delavci so v nedeljo prisrčno pozdravili v svoji sredini predsednika Republiškega sveta Zveze sindikatov za Slovenijo in narodnega heroja tov. Janka Rudolfa, ki je prišel na prvi redni občni zbor sindikata metalurških delavcev in uslužbencev Slovenije. Predsednik delovnega predsedstva tov. Franc Arh je v imenu metalurških delavcev Slovenije čestital tov. Janku Rudolfu k prejemu odlikovanja narodnega heroja, ki ga je dobil v soboto in mu izročili lepo darilo metalurških delavcev. Tov. Janko Rudolf se je za čestitke in darilo prisrčno zahvalil in zaželel, da bi metalurški delavci Slovenije znali vselej ceniti pridobitve naše revolucije in da še naprej ostanejo med prvimi borci v graditvi socializma.
Poročilo o delu Republiškega odbora od ustanovnega občnega zbora, ki je bil 19. novembra 1950, do letos, je prebral predsednik Republiškega odbora tov. Jože Plevnik in povedal, da je bil sindikat metalurških delavcev ustanovljen zato, ker so metalurška podjetja izredno pomembna za uspešen razvoj našega gospodarstva in ker imajo metalurški delavci tudi svoje posebne pogoje dela. Tov. Plevnik je opisal delo metalurških sindikalnih organizacij. Po poročilu je bila živahna razprava.
V našem plemenitem boju za lepše življenje ne gre samo za več jekla, železa in drugih proizvodov, marveč predvsem za to, da bo delovni človek — delavec proizvajalec zavzel mesto, ki mu pripada
Večji del so se oglašali tovariši iz Jesenic, manj pa delegati iz drugih podjetij. Tov. Rozman iz Jesenic je dejal, da bi bilo potrebno misliti pa to, kar velja predvsem za tovariše, ki delajo na zakonodaji, da bi, kadar koli je mogoče, veljali zakoni šele mesec dni po objavi, ne pa, da je veljavnost zakonov pomaknjena za mesec, dva ali pa tudi več nazaj, ker prav to povzroča v podjetjih dostikrat gospodarske motnje in kopičenje administrativnega dela. Dejal je še, da bi bilo zelo dobro, če bi o vseh važnejših zakonih pred njihovo uveljavitvijo razpravljali delovni ljudje, ker bi lahko dali številne in koristne predloge.
Tov. Pogačnik je dejal, da bi bilo potrebno, da ima vsaka obratna ambulanta večjega podjetja tudi zdravnika specialista, kjer bi bili delavci vsake 3 mesece ali pol leta pregledani. S tem bi povečali skrb za zdravje delavcev, zmanjšano bi bilo število obolenj, ker bi lahko delavce pravočasno poslali na potrebno zdravljenje, obenem pa bi bile manjše možnosti za izkoriščanje socialnega zavarovanja. Tovariš Arh je grajal, ker na Jesenicah že nekaj let gradijo obratno ambulanto in še sedaj ni popolnoma dograjena. Eden od delegatov je tudi dejal, da so zaradi tega, ker so ugodnosti za letni dopust uveljavljene šele sredi leta, prikrajšani tisti delavci, ki gredo na letni dopust v zgodnjih spomladanskih mesecih.
Na občnem zboru so razpravljali tudi o premajhnem politično-ideološkem delu sindikalnih organizacij. Pri uveljavljanju tarifne politike v podjetjih so gledali na izdelavo tarifnih pravilnikov le prevečkrat kot na suho administrativno delo, premalo pa je bilo pojasnjeno bistvo tarifne politike. Tudi v kulturno-prosvetnem delu je še vse premajhen poudarek na ideološki plati.
Razprava je bila sicer živahna, vendar pa delno pomanjkljiva in ozka. To se kaže v tem, da so delegati le prav malo govorili o uveljavljanju delavskih organov naših podjetij, o delu delavskih svetov in upravnih odborov, o odnosih med sindikalno organizacijo in delavskimi organi upravljanja itd.
Izšla ie
posebna izdaja
»0BZ0RJ\IKA»
V »Obzorniku« so zbrana vsa navodila o izdaji novih delovnih knjižic. Razen tega so zbrana še vsa pojasnila o delovni dobi za pokojnine. — Naročajte pri upravi »Delavske enotnosti« v Ljubljani, poštni predal 284
OOOOO0000000^0«0;;^0:00<>0<0"0"^<>0^>000c>0<>0o<
je cigarete in si kdaj pa kdaj. če mu je žep dovoljeval privoščil kozarec ali dva vina. Hotel je biti možat. Saj vendar ni več otrok.
Oče pa je bil vsak dan slabši. Ob osvoboditvi je legel in ni več vstal.
Mati se je postarala; revmatizem ji je tako skrivil ude, da sama sebi ni bila več podobna.
Stanovanje, ki jim ga je pred leti milostno podarila Mestna občina ljubljanska, je povsem izgubilo izgled stanovanja. Po zidovih je teklo, omet je odpadel, strop je puščal, da je v deževnih dneh curkoma lilo v sobo.
Zunaj, nad njimi pa je kipelo novo življenje. Svoboda — veselje. Ljudje so s pesmijo odhajali na delo, zakaj dela Je bilo za vse dovolj.
Pa tudi v Nandetovo družino je posijal žarek tega novega življenja.
Nandeta so poslali v šolo — na Češko. Izučil se bo, postal bo mojster in zaživel lepo življenje — mnogo lepše, kot so ga sedaj imeli.
— Pa bo le res, da je to naša delavska oblast — je tiho menil oče.
Dve leti sta minuli in Nande se je vrnil domov. Na očetov pogreb. Prav takrat je ta mož zatisnil svoje trudne oči.
Ko se je Nande vrnil, ga skoro niso poznali. Odšel je majhen, slabo oblečen, droban otrok, vinil pa se je stasit fant, poln zdravja in veselja.
Res še ni imel pomočniškega izpita. Neka »resolucija« je bila vmes, pa so fantje hoteli domov. Pa to ni tako hudo. Se par mesecev, pa bo fant prišel do kruha.
Od takrat se je mama v pomenku s svojimi prijateljicami vedno hvalila:
— Naš Nande... Ali ste ga videli? Ja, naš Nande . . .
Ponosna je bila nanj.
Nande se je zaposlil, toda po nekaj mesecih je izgubil službo. Na Češkem se je naučil, da so drugi skrbeli zanj, mu dali obleko, hrano in vse kar je potreboval. Doma si mora pa sam skrbeti za vse. Mama mu ne more ničesar kupiti. To mu ni šlo v račun.
In tako je začel, ko se je prvikrat obril, kleti našo oblast.
— Le zakaj, hudiča, me niso tam pustili. Zakaj nisem ostal. Danes bi bil že pomočnik. Le kaj imam tukaj dobrega .
Menjal Je službe, eno slabšo od druge. Končno, je dobil službo pomožnega delavca v nekem invalidskem podjetju. Pospravljal je delavnice in pisarne in pomagal v skladišču.
Mati Je popolnoma opešala. Bolezen jo je
tako zdelala, da se je komaj premikala. Upokojili so jo in tedaj je z vso svojo kramo zapustila javno stranišče ter se za stalno naselila na Gradu.
Nande Je našel svoje sovrstnike, od katerih se je pred dvemi leti ločil in zdrknil v staro življenje, le s to razliko, da je sedaj vse kar je nekoč opazoval, začel sam poizkušati.
Dobil si je dekle, mlado, kakor on. ki Je preživela ni emu enako mladost, hodil z njo po gostilnah, plesal, pil in zapravljal denar, ki sta ga z materjo tako potrebovala. Včasih
Po teh gajih se Je igral mali Nande tistih borih nekaj let brezskrbne mladosti. In ko je že s šestimi leti stal pred Prešernovim spomenikom in prodajal časopise, se je mnogokrat spominjal teh gajev.
O — kako ste lepi gaji Grajske planote, grad v ozadju, toda koliko revščine in bede ste nekdaj zakrivali našim očem
se je zgodilo, da je zapravil ves svoj zaslu- i žek. Potem pa se je naslanjal na mater.
Mama je res včasih pogodrnjala. toda hranila ga je le. Mar mu naj zapre vrata, da ne bo mogel do kosila? Ko pa se je po- , menkovala s prijateljicami, nikdar več ni I omenila, »našega Nandeta«. Žalostna je bila ( zaradi njega. Opomnila ga je včasih, toda . kaj pomaga. Fant se ji je smejal.
Ko je nekoč vso svojo plačo zapravil, je ukradel iz skladišča kos usnja. Ves mesec je bil v strahu, da bodo v podjetju tatvino odkrili. Pa je niso. Nande se je oddahnil in 1 kar je Še usodneje — »opogumil«.
Nekje globoko v notranjosti pa mu je od : tega dne naprej kljuvalo:
— Tat, tat, tat.. .
Ko je drugič zapravil ves svoj denar, je i zopet kradel. In tretjič in četrtič . . .
Glas v notranjosti mu je skoraj povsem l zamrl. Le včasih se je pojavil z vso silo in i takrat je hodil po več dni okrog, kakor , senca. V takih trenutkih je bil pripravljen stopiti pred upravnika in mu vse povedati. Bal se je posledic. Kako rad bi. da bi ga nekdo poklical, strogo vprašal in vse bi povedal. Kako rad bi, sam ni imel poguma. Toda nihče ga ni poklical.
Pripovedoval je delavcem v podjetju, da slabo živi. Govoril o svoji materi, bolni revi, ki večino dneva preleži v postelji, o njenih 1 1200 dinarjih pokojnine . . .
Pa se niso nič kaj dosti zmenili zanj. Nihče ga ni kaj dosti pobaral. Nekateri so ga pričeli celo zasmehovati, ker je pobiral po tleh čike in mu očitali, da pobira čike tudi po grajski planoti.	«
Edino vajenci so ga razumeli. Z njimi se je družil in bil je nekak njihov kolovodja, j Učil jih je piti, kaditi, ljubiti. . . Starejši delavci pa so imeli vsak zase dovolj skrbi.
— Le kdo bi sl glavo belil s takim zelen- ■ cem. Ga bo že življenje izučilo.
Sindikalni odborniki so ga videli, da je | redno hodil na sestanke, v redu plačeval članarino. In to je bilo njim dovolj. Vsaj tako je dejal predsednik sindikalne podruž- 1 niče.
Nande pa je padal. Nekoč, ko so mater odpeljali v bolnico, je povabil na dom svoje tovariše. Povabili so tudi nekaj izprijenih deklet in se igrali »ata in mamo«. »Mame« pa so bile zahtevne. Hotele so jesti, piti. in Nande je kradel. Spoznal je tudi neko žensko, ki je sama kradla. Ona ga je sprejela v službo. Od tedaj je prodajal ukradene predmete in tu in tam sunil kakšno malenkost iz skladišča svojega podjetja.
Pri vsem tem pa je klel oblast.
Nekega dne, po delu, ko je čistil delavnico, se .je domislil zanimive igre. Z vajen-
— Vidiš, tako moraš ... se je hvalil pred vajencem.
V jeseni lanskega leta pa so kakor povsod tudi v njegovem podjetju delali inventure. Ugotovili so, da manjka v skladišču precej blaga.
Le kdo je vzel — so ugibali. Osumili so Nandeta. Toda, kako ugotoviti, če je sum opravičen. Pa se je izmislil skladiščnik in mu podstavil manometer. Morda bo prijel za vabo in ga vzel. Res je Nande manometer ukradel, toda v pisarni, kamor so ga pripeljali, ga je moral vrniti.
Bil je odpuščen.
*
K razpravi se je nabralo malo ljudi. Samo poklicani so prišli.
Nande je potrto sedel na zatožni klopi in gledal v tla. Sram ga je bilo. Vse oči so bile uprte vanj. Nekateri so začudeno majali z glavami:
— Tako mlad, pa že tako pokvarjen.
Drugim pa je bilo vseeno, kdo sedi pred njim. Nande — ali pa Pepa, Stefa, Luca ali Elizabeta — ali pa kateri drugi. Nande ali sifilitični Andrej, ki je neke noči dobil pri svoji ženi drugega moškega, pa je zaradi tega propadel in sedaj vozi cizo po Ljubljani. Vseeno kdo. Vsi so Nandeti. Njihovo življenje se v maločem razlikuje.
Nande je priznal vse tatvine. Kaj je hotel drugega. Dokazano je bilo. Le za »strelne vaje« ni hotel priznati. Vedel je. da bi tako dobil še kakšen mesec poleg. Toda, ko so ga soočili z vajencem, ki ga je učil »streljanja«, je klonil. Kaj več ga niso izpraševali.
Zakaj je kradel? I, zato, ker je denar potreboval.
Ko sem s poslednje klopi opazoval ves potek razprave, poslušal sodnikove in Nandetove skesane besede, se mi je zazdelo, da na zatožni klopi ne vidim samo Nandetove postave. Videl sem mestne očete bivše občine ljubljanske, ki so v svoji krščanski ljubezni zaprli Nandetovo družino v Javno stranišče pod tremi mostovi, videl sem zamašče-
ne frake ln talarje. Njim leži na vesti vsak »greh«, ki ga je Nande v svojem življenju napravil, njim leži na vesti smrt Nandetove ga očeta, bolezen Nandetove matere, na njihovi vesti leži madež — vsi ti Nandeti, ki jih je življenje povozilo.
Pa tudi meni je postalo tesno. Ali nisem tudi jaz soodgovoren za to, da nismo rešili otrok ceste in jim pomagali, da bi postali ljudje. Spomnil sem se tebe Vitja, Franček, Ludvik. Tone ... In še in še . . . Mnogo nas je bilo. Se spominjate, kako smo na sestankih govorili o vzgoji mladega rodu? Koliko lepih besed smo znali vedno povedati. Na vse smo mislili, le . . . Ali pa nam takile Nandeti niso ušli iz rok, ali nismo pozabili na te, od starega sveta okrhane ljudi.
In ko se je sodnik odkašljal, sl pogladil brke in prebral sodbo, se mi je zazdelo, da je pokaral tudi nas. Tudi vas odborniki, ki cenite človeka samo po tem, kako hodi na sestanke in plača članarino.
Dvorana se je izpraznila — sodnik se je zadovoljno oddahnil in odhitel na drugo razpravo.
Akt K 39/52 je bil rešen.
Obiskovalci Ljubljanskega gradu včasih opazijo staro, drobno v črno oblečeno mamico, ki sedi na klopic! kraj starodavnega zidovja in zamaknjeno zre v dolino. Čaka na Nandeta, na svojega izgubljenega sina.
~ Morda se bo pa le popravil? Fant moj, popravi se!
Tudi jaz sem jo takoj spoznal. Gledal sem v njen koščen, zguban obraz, velike oči, ki niso sposobne potočiti niti ene solze več.
Rada ga ima — še vedno rada. Kaj bi dala, da bi bil Nande tako pameten, dober, priden fant, kot so drugi.
Iz premišljevanja me je zmotil jokajoč otrokov krik. Otročje mehko in prisrčno so padale najodvratnejše prostaške psovke.
Drobna umazana deklica, ki se le igrala
\r noclrn 4 -
Kdo ve, ali ,1e Se kak Nande med njimi?
vgNe — ne! Nihče več ne sme biti. Noben
Janže
DELAVSKA ENOTNOST 20. vi. 1952 * stran 3
K RAZPRAVI O DRUŽBENIH ODNOSIH V LITOSTROJU
Načelnim razpravam je treba dati polnega dušk
ne pa jih med delavstvom z »grožnjami« dušiti
Niti naš stalni dopisnik, niti sindikalni odborniki niso doslej javno spregovorili
OB ODLOKU O UVEDBI OBVEZNIH POSTREZNIN V GOSTINSKIH PODJETJIH
Danes ne gre ved ie za to, da je neka uredba na hitro sprejeta
ampak, da o njej sklepajo tisti, ki se jih tiče
V zadnjih dneh je naše dnevno časopisje precej obširno pisalo o nekaterih nezdravih pojavih v Litostroju, ki bi lahko celo resno škodovali notranjemu razvoju delavskega upravljanja v tem podjetju, če jih ne bi uspelo kolektivu pravočasno odpraviti.
Okrog tega vprašanja se je razvila precej živahna razprava. Dobršen del tiska je stvar »zagrabil« precej senzacionalno, kar se je kasneje popravilo. V javno razpravo pa je posegel tudi delavski svet. Toda, kot stvar izgleda, so tovariši v delavskem svetu slabo razumeli to razpravo. Iz njihovega pisanja se da povzeti, da smatrajo raz--pravo kot »napad na Litostroj«, ne pa kot obravnavo družbeno političnih problemov, s katerimi se bo razvijajoče se delavsko upravljanje srečevalo in spopadalo, kjer koli se bodo pojavili, pa če tudi v Litostroju. To da slutiti, da je delavski svet stvar zelo površno ocenil, da pa se tudi ni globlje zamislil nad celotnim družbeno političnim dogajanjem v našem gospodarstvu, kjer gre ne le za spopad z zavestnimi sovražniki naše stvarnosti, ampak tudi z našimi, dobrimi im osebno poštenimi tovariši, ki so preko glave prepojeni z birokratizmom. Če te stvari v razpravi zanemarimo, smo tam, kamor so zašli člani delavskega sveta Litostroja, ki so kot noj zarili glavo v »pesek velikega gospodarskega pomena Litostroja«, zahtevajoč, da ob tem velikem pomenu podjetja utihne vsaka javna raja česar koli v Litostroju, pa tudi ružbeno političnih prilik. Oni se na primer zavzemajo za to, da bi smel novinar slabosti podjetja povedati samo njim, za zaprtimi vrati Litostroja, ne pa da je javno pisal o njih. Zakaj pa imamo potem tisk? Delavski svet je šel celo tako daleč, da je proglasil ob tej razpravi neke vrste »boj za enotnost v nastopanju pri razpravi« in že vnaprej povedal, da kdor bo drugače mislil ali govoril, za tega ni mesta v Litostroju. Vsaj tako so napisali v svojem članku, ki so ga sicer delali preko noči in v veliki naglici, toda s polno odgovornostjo, ker so ga podpisali.
Pri vsem tem pozabljajo člani delavskega sveta, da »Litostroj« ne pomeni samo nove turbine, nove stroje in podobno, torej materialno proizvodnjo, ki v tem podjetju napreduje ob težkih naporih kolektiva in ob materialni pomoči vsega našega gospodarstva. Litostroj pomeni tudi napredovanje novih družbenih odnosov, uveljavljanje delavske demokracije v tem podjetju, moralni in razredni razvoj delavstva, ki lahko in more rasti spet le ob razredno politični pomoči naše partije in sindikatov. Prav to je tisto, kar našo materialno graditev loči od iste na zapadu, kar približuje materialne napore našega gospodarstva delavstvu, da jih čutijo kot svoje, ker prihaja istočasno z materialnimi uspehi tudi razredno politična zmaga. V tem je prav za prav naš razredni boj.
Kdor bi se danes ozko zaprl samo v nekaj uspehov v materialni proizvodnji, ki so lahko še tako lepi in veliki, in bi prezrl to drugo stran, ali celo nezdrave pojave v tej drugi strani, ta objektivno podpira rast in uveljavljanje takih nezdravih pojavov. Med temi ne bi smel biti noben delavski svet. Najmanj pa bi smel kateri koli delavski svet pod izgovorom boja za »enotnost kolektiva« in z grožnjo odpusta iz podjetja preprečevati širšo načelno razpravo o odnosih v podjetju zlasti, kjer je čutiti, da obstojajo zategnjeni odnosi. Delavski svet bi moral biti celo pobudnik za take razprave in na ta način omogočiti, da se res razčistijo pojmi in pogledi in da se istočasno tudi razkrijejo razredno škodljiva naziranja.
Tega pa v Litostroju manjka. In to
(Nadaljevanje t I. strani.)
uslužbenca v decembru lani in kakšen bo letos. Le kako naj komisija za potrjevanje tarifnih pravilnikov pri Republiškem odboru vse to ugane? In kako naj primerja tarifne postavke med podjetji in vskladu je zaslužke' pri približno istih poklicih oziroma podjetjih, če nima potrebnih tabel in podatkov za primerjavo.
Obrtna podjetja sama določajo svoj sklad plač, zato ker niso določene cene za njihove storitve. To pa ponekod izkoriščajo. V nekaterih strokah, ki imajo skoraj bi rekli monopolni značaj, kot so na primer mesarji, peki, mehaničarji, avtomehaničarji, dimnikarji, specialna predelava raznih vrst zemlje in peska itd., prav ta tako imenovani monopolni položaj izkoriščajo s tem, da kar vse vprek dvigujejo tarifne postavke. Ali v podjetjih pomislijo, na čigav račun dvigujejo tarifne postavke? Na račun potrošnika seveda, ki naj bi odslej več plačal za razne storitve. Čim višje bodo cene za razne storitve, tem manj bo odjemalcev in tarifne postavke bodo kar same od sebe občutno plahnele. Nasproten pojav od tega pa je pri nekaterih drugih strokah, na primer pri krojačih, šiviljah, brivcih itd. Tu so tarifne postavke izredno nizke in marsikje ne dosegajo niti minimalnih zagotovljenih ta-
je slabo. Vzroke za to je treba pa poiskati in jih ozdraviti.
Samo en primerček za to, da osvetlimo našo zgornjo trditev. Kdor ko-kor toliko redno prebira naše glasilo, je že lahko opazil, da objavimo skoraj v vsaki številki kakšno vest iz Litostroja, Te nam pošilja naš stalni dopisnik tovariš Anton Zrnec. Ko smo čitali te zadnje razprave okrog Litostroja, nam pa dopisnik še ni ničesar pisal, smo povabili tovariša Zrneca v uredništvo in ga prosili, naj nam on ali sindikalni odborniki organizacije v Litostroju kaj napišejo o stvareh in kaj predvsem oni in člani sindikata menijo o sproženi razpravi. To bi brez
dvoma lahko mnogo prispevalo k poteku in koristnosti razprave.
Toda... Tovariš Zrnec nam je lepo povedal, da ne bo mogel tega napisati. Opozoril nas je na članek, ki ga je objavil delavski svet, v katerem je napisano, da ni mesta v Litostroju za onega, ki bi skušal razbijati enotnost, se pravi zavzeti drugačno stališče, kot
V Narodnem magazinu, državnem trgovskem podjetju v Ljubljani, so že dolgo šušljali, da ni vse v redu z njihovim nakupom in prodajo raznovrstnih predmetov. Čuden je bil nakup, še bolj čudna pa prodaja. Skladišča so bila včasih napolnjena s takšnim blagom, da je bilo kar očividno, da ne bo šlo v prodajo. Včasih je bilo blago slabe kvalitete, ali je bilo predrago, ali pa je bil trg tako založen z njim, da ga še po tako nizkih cenah podjetje nikakor ni moglo prodati. Prodajalci so opozarjali na te pomanjkljivosti. Toda naleteli so na gluha ušesa. Največkrat pa so dobili takle odgovor: »Prodajati ne znate in zato bomo poiskali druge prodajalce.« Seveda je grožnja temu ali onemu kaj kmalu zamašila usta in stvar je navidezno tekla lepo naprej. Toda samo navidezno. Pred dnevi pa je prikipelo na dan.
Delavski svet trgovskega podjetja Na-Ma je sklical delovni sestanek kolektiva. Tako živahno, kakor je bilo ta dan, še ni bilo nikoli. Tako vsaj pravijo pri Na-Mi. Predsednik delavskega sveta tov. Vidrih je pojasnil, da so se zbrali zato, da bodo vendarle že enkrat napravili kdhec slabemu komercialnemu poslovanju podjetja in krivca poklicali na odgovornost. Komercialni oddelek se ni poglabljal v svoje delo, naročal je večje količine blaga, kakor
rifnih postavk, ki jih predpisuje uredba. Zakaj to? Zasebni sektor družebnemu obrtništvu dostikrat konkurira z nižjimi cenami. Veliko dela in zaslužka pa odjedajo družbenemu obrtnemu sektorju šušmarji. In tem bo treba enkrat pošteno stopiti na prste.
Okrajni ljudski odbori so dolžni pomagati obrtniškim podjetjem pri sestavljanju tarifnih pravilnikov. Glavna uprava za lokalno industrijo in obrt in Svet za ljudsko zdravstvo sta naročila vsem okrajnim ljudskim odborom, da je treba sestaviti komisije, ki bodo pregledovale tarifne pravilnike, primerjale tarifne postavke in dajale potrebna pojasnila. Čeprav je bilo to naročeno že pred 14 dnevi, v nekaterih okrajih še niso postavili komisij. Na okrajnem ljudskem odboru Celje-okolica se za to najbrž ne zmenijo. Komisije niso sestavili. Verjetno so hoteli vse to delo prevaliti na okrajni sindikalni svet. Obrtniška podjetja so tu najbrž osamljena pri izdelavi tarifnih pravilnikov, sama si ne znajo pomagati, pojasnil ne dobijo, nobeden jih ne vzpodbuja k sestavljanju tarifnih pravilnikov in posledica vsega tega je ta, da Republiški odbor iz Celja-okolice še ni dobil prav nobenega tarifnega pravilnika.
Res, v obrtništvu bodo morali pohiteti z izdelavo tarifnih pravilnikov, sicer jih bo čas prhitel.
ga je delavski svet. Poleg tega pa je povedal tudi to, da ima kaj bridke izkušnje iz primera, ko je napisal neko grajo iz razmer v Litostroju še pred leti v ljubljanski »Gradimo«. Tedaj so odgovorni v tovarniški preskrbi mešali mošt v vino. On je to pograjal v tisku. Toda klicali so ga na odgovornost in precej pestili, čeprav je kontrola ugotovila, da je tako. Od tedaj se ne upa, več v dopisih nobene stvari pograjati. Ob razstanku nam je tovariš Zrnec obljubil, da bo naprosil vodeče sindikalne odbornike v organizaciji, da kaj napišejo, toda čez tri dni nam je sporočil, da tudi oni ne bodo nič napisali, ne tako, ne drugače. Kdor
molči, vsem odgovori. — Ali ta molk nič ne pove? Tudi o njem se morajo v Litostroju dobro pomeniti, sindikalni odborniki pa z molkom delajo kaj slabo uslugo delavskemu upravljanju v Litostroju in sploh zrelemu poteku načete razprave. To pa je delček tistega drugega vprašanja, ki ga je treba videti izza turbin.
je bilo potrebno, naročal je to, kar že tako niso mogli prodati in zato so se količine neidočega blaga iz dneva v dan kopičile. Neidoče blago je ostajalo v skladišču in če so ga hoteli prodati, so morali znižati ceno temu ali onemu predmetu, včasih celo izpod tovarniške cene, vsekakor pa globoko izpod nakupne cene. Kdo je kriv za vse to? Brez dvoma tisti, ki nakupuje, oziroma tisti, ki nadzoruje delo- komercialnega sektorja. In to je šef komercialnega sektorja Zdešar.
Videti je, da je bil Zdešar velik prijatelj zasebnih obrtnikov. Od zasebnikov je nakupoval precejšnje količine blaga, ki je po nakupu še dolgo ležalo v skladiščih, ker je bil trg prenasičen z njim. Dogodilo pa se je tudi to, da je komercialni sektor naročil velike količine blaga, s katerim je bil trg prenasičen in je bilo očividno, da ga ne bo mogoče prodati. Čeprav je tovarna »Saturnus« Na-Mi tako rekoč pred nosom, so kar hkrati naročili 10.300 kosov aluminijastih loncev. V skladišču je
10.000	moških kap. Komercialni sektor je že sedaj naročil 300 kosov pasirarjev tri mesece pred sezono in sedaj prodajo komaj po tri na dan. V skladišču je bila še precejšnja' zaloga sveč in zopet so jih nakupili 234 kg itd. itd. Kredit je bil za sveče, za nakupovanje vizitk od privatnikov, za kavne mlinčke, nastavke za servijete, toda kredita ni bilo na primer za žimo, čeprav so prodajalci opozarjali komercialni sektor, da jo potrošniki vsak dan zahtevajo. Komercialno poslovanje v Na-Mi je šlo čudno pot.
Delavski svet in upravni odbor sta opozarjala prejšnjega direktorja in komercialista Zdešarja na vse te napake. Zahtevala sta, naj se napravi red. Toda članom delavskega sveta so odgovorni ljudje v podjetju, kakor direktor in komercialist, znali prikazati poslovanje podjetja vedno v najlepši luči. če so člani delavskega sveta in upravnega odbora opozarjali, da to ali ono blago ne gre v denar, so vselej dobili odgovor, da so prodajalci zanič. Toda resnica je bila obratna. Prodajalci so bili dobri, le tisti, ki je za podjetje kupoval ali nadzoroval nakupovanje, je bil slab.
V Na-Mi so za nekaj milijonov dinarjev znižali cene tistemu blagu, ki ga niso mogli prodati. Toda del te pomoči je odšlo v žep zasebnikom, ki so Na-Mi za drag denar prodajali blago. Tako so na primer znižali ceno kavnim mlinčkom od 900 na 300 dinarjev. Komercialist Zdešar je kavne mlinčke kupil od zasebnega obrtnika. Obrtnik je torej dobil plačano polno ceno. Naša skupnost pa trpi pri vsakem mlinčku 500 dinarjev škode. Ali drug primer: Nastavke za servie so kupili po 160
NŠIM NAROČNIKOM
Vsi naročniki, ki so v zaostanku z naročnino za prvo tromesečje, bodo te dni prejeli položnice. Prosimo, da zaostanek takoj poravnajo. V nasprotnem primeru jim lista ne bomo več pošiljali.
Uprava
Prve dni junija je med osebjem gostinskih podjetij v Ljubljani povzročil precejšnjo zmedo odlok mestnega ljudskega odbora, da bo v državnih gostinskih podjetjih v Ljubljani s 1. julijem uvedena obvezna postrežnina. Zakaj so se člani v kolektivu gostinskih podjetij zmedli? Zato, ker je s tem odlokom bistveno spremenjen način nagrajevanja, kakršen je bil doslej zamišljen v gostinskih podjetjih, t. j. da je za vsako delovno mesto oziroma delo določena tarifna postavka. Z uvedbo obvezne postrežnine pa se stvar bistveno menja. Po novem načinu plačevanja strežnega osebja se namreč k rednim cenam (ki bodo morale biti temu primerno nižje od sedanjih) obvezno pri-računava postrežnina, in to v odstotku, ki bi ga na predlog delavskega sveta določil pristojni gospodarskoupravni organ. Postrežnina pa bi se stekala v sklad plač in ta del sklada plač bi bil gibljiv. Čim več gostov bi nekdo postregel, tem več bi strežno osebje prispevalo k ustvarjanju gibljivega dela sklada plač.
S tem odlokom bi bil uveden nov način nagrajevanja strežnega osebja v gostinskih podjetjih, nagrajevanje bi bilo zelo različno in vse dosedanje delo okrog tarifnih pravilnikov bi bilo le na pol opravljeno. Prav to pa je zmedlo osebje v gostinskih podjetjih. Na Republiški odbor sindikata uslužbencev gostinskoturistične stroke so se nešteti člani obračali z vprašanjem, ali naj še vnaprej sestavljajo tarifne pravilnike, ali pa naj čakajo na nadaljnja navodila. Člani Republiškega odbora pa jim pravzaprav na ta številna vprašanja niso vedeli kaj odgovoriti, ker je nje same odlok mestne ljudske skupščine prav tako presenetil, kakor uslužbence v gostinskih podjetjih. Mestna ljudska skupščina je namreč sprejela odlok, ne da bi se prej o tem posvetovala s Krajevnim odborom ali z Republiškim odborom sindikata uslužbencev gostinskih podjetij, ali da bi bil ta odlok dan v razpravo delovnim kolektivom.
Način, s kakršnim je bil uveljavljen odlok o obvezni uvedbi postrežnine, vsekakor kaže na precejšnje podcenjevanje sindikalnih organizacij, ki so pri
dinarjev. Ker niso šli v denar, so znižali ceno na 30 dinarjev. Toda čez deset dni so se v centralnem skladišču zopet pojavili nastavki po 140 dinarjev. Pred mesecem dni je komercialni sektor naročil večjo količino kavnega nadomestka po 130 din kilogram. In sedaj, ko je ceno znižal na 80 dinarjev kilogram, je zopet skupnost oškodovana. Se mnogo primerov bi lahko zapisali, kar so očitali komercialistu Zdešarju člani kolektiva Pangeršičeva, Vrtunič, Kovše, Kravanja in drugi. In kaj je Zdešar odgovoril na vse te očitke? Pravzaprav ničesar. Na očitke, ki so podprti s številkami in dokazi o slabem komercialnem poslovanju, je dejal, da ne bo dajal odgovora na sestanku, marveč drugje. Najbrž je pri tem mislil sodišče, kjer se bo prav gotovo tudi znašel. Odgovornosti se je hotel izmakniti z izgovorom, češ da je sistem nakupovanja v podjetju obstajal po razdelitvi referatov, te pa da so vodili posamezni nakupovalci. Komisija, ki je raziskovala nepravilnosti v podjetju, da ni na njegovih štirih referatih ugotovila nič posebnega. Tudi izmakniti se ni mogel. Dokazi so bili preveč jasni. Ko je predsednik delavskega sveta vprašal delovni kolektiv, če je Zdešar po vsem tem še lahko član delavskega sveta in upravnega odbora, so vsi z glasovanjem odvzeli Zdešarju mandat.
V Na-Mi so se znebili komercialista, ki se je ravnal po geslu: »Drago kupi in poceni prodaj.« To je za njih vsekakor velika šola. Delavski svet in upravni odbor bosta poslej prav gotovo zahtevala jasnih računov. Od ureditve komercialnega poslovanja pa bodo imeli korist potrošniki in kolektiv sam. V Na-Mi bodo skrbeli za to, da bodo imeli na zalogi le tisto blago, ki ga potrošniki želijo In le toliko, kolikor ga bodo lahko prodali.
uvajanju nove tarifne politike prevzele na svoja ramena precejšen del odgovornosti. Nismo sicer proti uvajanju obvezne postrežnine v gostinska podjetja in s tem proti novemu načinu nagrajevanja v gostinskih podjetjih, smo pa proti načinu, s kakršnim je bil odlok o uvedbi obvezne postrežnine uveljavljen v Ljubljani, in to brez predhodne razprave z delovnimi kolektivi. Poleg tega pa je s tem odlokom uredba o delitvi sklada plač in zaslužkih delavcev in uslužbencev v gospodarskih podjetjih popolnoma postavljena na glavo. Toda to za sedaj velja le v Ljubljani. Tu bi na ta način nagrajevali le okrog 1600 uslužbencev. Vsi ostali uslužbenci, ki j ib je v gostinskih podjetjih Slovenije čez 5000 in več ko
50.000	v vsej državi, pa bi bili nagrajevani po starem. To je vsekakor precejšnja neskladnost v načinu nagrajevanja. Razen tega je odlok tudi zavrl izdelavo tarifnih pravilnikov, kajti podrobna navodila, kako naj se izvaja odlok o obvezni postrežnini in kakšen odstotek postrežnine bo za posamezna podjetja vračunan, še ni izdelan in kakor pravijo na mestnem ljudskem odboru, ga bodo šele začeli izdelovati.
Predsedstvo Republiškega odbora sindikata uslužbencev v gostinskoturi-stičnih podjetij Slovenije je 11. junija razpravljalo o obvezni uvedbi postrežnine. Člani predsedstva so grajali način, s kakršnim je bil odlok sprejet brez vednosti sindikata uslužbencev gostinskoturistične stroke in brez razprav s članstvom. Predsednik Republiškega odbora ni našel dovolj razumevanja pri nekaterih tovariših na mestnem ljudskem odboru, ko je pograjal način, s kakršnim je bil odlok uveden. Odgovorni ljudje na mestnem ljudskem odboru so mu celo dejali, da so sindikalni odborniki »birokrati«, ker grajajo nov način nagrajevanja, namesto da bi pomagali, da bi bil te-ta čimprej izveden.
Zanimivo je to, da nekateri smatrajo sindikalne odbornike za »birokrate«, lcer se zavzemajo za to, da se spoštujejo načela samoupravljanja. Toda za ta načela so se sindikalni odborniki poklicani boriti, kajti danes ne gre več samo za to, da je neka uredba »na hitro roko« sprejeta, ampak gre tudi za to, da o njej predhodno razpravljajo vsi tisti, ki se jih ta uredba neposredno tiče.
Kako je z izdajanjem nedeljskih povratnih vozovnic tudi na drugih postajah
Precej časa je že, odkar je bila izdana odločba o nedeljskih povratnih kartah za nekatere večje železniške postaje v Sloveniji. Ker pri tem cele vrste postaj ni bilo zajetih in so sindikalne organizacije predložile vrsto pritožb in predlogov, o katerih je bilo pisano tudi v Del. Enotnosti, naše člane sedaj zelo zanima, kako je s to zadevo. Prepričani smo, da bi železniška direkcija, kamor je bilo poslanih večina teh predlogov in pritožb, po enem mesecu vsaj lahko sporočila, kakšno stali le zavzema do tega vprašanja in kako ga I namerava rešiti. Če pomislimo na to, da na ta odgovor čaka tisoče našiti delavcev, ki se s prvotno odločbo niso strinjali, potem lahko tak odgovor tudi zahtevamo.	L. V.
Gojenci Akademije za glasbo so se predstavili javnosti
Nedavno so priredili gojenci Akademije za glasbo operni večer. Javnosti so se predstavili z odlomki iz klasičnih del. Tako v Ljubljani kol v Mariboru je bil večer lepo obiskan. Glasbeno vodstvo je imel prof. Ciril Cvetko, ki je skupno z Zlato Gjungjenac prispeval k uspehu prireditev.
Nekateri gojenci so že angažirani in nastopajo n Ljubljani (Gerlovičeva), v Mariboru (Briceoa, Plahuta) in na Reki (Orožin. Zornik), kljub temu da se še vedno šolajo.
Preklic sindikalne knjižice
Sindikalno knjižico Je izgubil m jo proglaša za neveljavno Gostiša Alojz, član sindikalne podružnice uslužbencev drž. ustanov štev. 25, Ljubljana.
4'STRA!i * 1 vt. ms DELAVSKA ENOTNOST
V tovarni »KONUS« so sklenili, da bodo v bodeče vsa zasedanja delavskega sveta javna
Voditi večje tovarne, to v današnjih pogojih ni lahko za delavski svet. saj je prav od njegove delavnosti odvisno, kako bo tovarna poslovala. Tega se v polni meri zaveda tudi delavski svet tovarne usnja KONUS v Slov. Konjicah, ki spada rried največje tovrstne tovarne v državi. Zadnje zasedanje sveta je bilo prav zato tudi namenjeno predvsem gospodarskim nalogam v podjetju.
Poročila direktorja in upravnega odbora so pokazala, da so v prvih petih mesecih letošnjega leta kar dobro gospodarili. Prvotno je bilo za tovarno predvideno 73% izkoriščanje kapacitet, z ukinitvijo Indusa v Ljubljani, ko sta bila priključena še dva oddelka (pikarija in del jermenarne), pa se je to povišalo na 87%. Precejšnje težave v začetku leta so bile zlasti v dobavi kož ln gotovih kemikalijah, ki Jih moramo uvažati Kože ki bi jih morali dobiti v januarju, so prispele šele aprila. S sprostitvijo trgovine in večje osamosvojitve podjetij so bile razvezane tudi skoro vse pogodbe o dobavi izdelkov, kar je v precejšnji meri zahtevalo spremembo proizvodnje.
Po prvotnem letnem planu bi morali izdelati nad 60 ton podplatnega usnja. Ker pa Je bilo v zimskih mesecih še na zalogi precej kož, iz katerih se da izdelovati podplatno usnje, konjsko podplatno usnje pa ima že priznan sloves, so k temu tudi pristopili. Blizu 100 ton so ga do konca maja že izdelali, pa tudi vsega prodali. Dobro gredo v pro- -
met tudi pikarji. ki jih tu izdelujejo šele od druge polovice maja. V naši državi jih nikjer drugje ne izdelujejo, tekstilna industrija pa jih rabi velike količine, saj je naročil že skoraj za celo letošnje leto dovolj. Slabši so jermeni, za katere na trgu ni po-vraševanja.
Važno vprašanje, ki ga je svet obravnaval je tudi prodaja usnja v Inozemstvo, zlasti v sosednjo Avstrijo, kjer konjiško usnje že dobro poznajo. Na to možnost prodaje je treba misliti tudi iz razloga, ker je domači trg z usnjem razen tekočih potreb precej dobro založen, Izdelano blago pa mora iti v promet. 2e nekaj časa sem ima tovarna lastno prodajalno v Beogradu, ki se je dobro obnesla in posreduje usnje iz KONljS-a našim južnim republikam.
Pri vplačilu akumulacije Izkazujejo nekaj nad 155 milijonov, kar je za blizu 8 milijonov dinarjev manj, kot je za pet mesecev predvideno. Ta vsota pa gre na račun manj porabljenega plačilnega fonda v teh mesecih. Pomembna Je tudi odločitev delavskega sveta, da bodo v bodoče vsa zasedanja javna in dostopna vsem delavcem. 2e na zadnjem zasedanju je bilo navzočih okoli 30 nečlanov. Na ta način bo celoten kolektiv seznanjen z nalogami delavskega sveta, s problemi 'to-varne in kar je najvažnejše: tisti, ki bodo prihodnje leto Izvoljeni v delavski svet imajo že sedaj priliko, da se seznanijo ž načinom upravljanja, kar jim gotovo ne bo škodovalo.
Pohiteli ho treba z izdelavo pravilnlhov
Litostroj. — Delavci so ob tretji obletnici obratovanja tovarne dne 2. septembra 1950. leta prevzeli upravljanje podjetja v svoje roke
0 nekaterih slabostih v komercialnem poslovanju Na-Me v Ljubljani
»Ha sestanku ne kem odgovarjal, ampak drugje«
PISMO REPUBLIŠKEGA SVETA ZVEZE SINDIKATOV ZA SLOVENIJO SINDIKALNIM ORGANIZACIJAM OB USTANAVLJANJU DELAVSKIH KULTURNO-POLITICNIH DRUŠTEV »SVOBODE« NA SLOVENSKEM
Primimo v srcih delavca gorečo zeljo po delavskih društvih »SVOBODA«
Lado Smrekar:
VlZlj A
Vrv6, vrv6 v ogorčenju in besu in s srdom divjim čez obrdz, preklinjajoč v tem divjem plesu brezsramnost duš, surovi čas in nje, ki zemljo si lastijo, valove morja, šum slovenskih mest, nje, ki na truplih se gostijo In komaj so prišli s krvavih cest.
Vrve, vrve v ogorčenju in besu in pred oči jim križev pot v spomin prihaja, ko na lesu razpet je bil slovenski rod.
Ah, že pred njimi živo vstaja strahota rabskih taborišč.
Glej, starka sključena prihaja, začula je sirota vriščl
Misleč, da sin domov se vrača, v solzah šepeče drago ime, ko v hrupno množico obrača pogled in ji drhte roke, spet krikne, spet v brezupni boli in grebe si hropeče prsi:
Zdaj vidim, kolni ali moli, zastonj so pali kakor trsi,
zastonj so borne kraške skale s cvetovi naših src posute, zastonj so strojnice regljale!
O, skale kraške, skale krute, kaj niste še napile se krvi ip naših žrtev ni vam dosti?
Po trgih, ulicah poglej ljudi, žele pravice in prostosti!
Ne damo te, slovenska gruda, saj več kot kri nam je pravica!
Za nas imaš vsa svoja čuda in tvoja sladka govorica že tisoč let se tod pretaka in poje, joče, se smeji — otroku, ki v zibelki plaka, in starcu, ki odtod hiti.
Vrve, vrve v ogorčenju in besu in s srdom divjim čez obraz, preklinjajoč v tem divjem plesu brezsramnost duš, surovi čas in nje, ki zemljo si lastijo, valove morja, šum slovenskih mest, nje, ki na truplih se gostijo in komaj so prišli s krvavih cest.
V MARIBORU 2E MISLIJO NA »SVOBODO«
Pred kratkim je pri nas na Slovenskem vznikla pobuda, da bi si delavci obnovili svoja kulturno-politična in vzgojna društva »Svobode«, ki so izvršila v času pred našo narodno-osvo-bodilno vojno v razrednem delavskem gibanju pri nas veliko revolucionarno }>zgojno delo. Iz vrst »svobodašev« so Izšli mnogi napredni kulturno-prosvetni delavci, iz njih vrst pa so izšli tudi številni delavski voditelji-revolucionar-ji- Prav zaradi takega revolucionarnega delovanja smo ohranili delavci društva »Svobode« v zelo lepem spominu in jih cenimo kot svoje razredne kulturnopolitične trdnjave, v katerih smo se delavci in naše družine vzgajali v naprednem revolucionarnem duhu in v njih doživljali dobršen del svojega društvenega življenja.
Republiški svet Zveze sindikatov za Slovenijo pozdravlja pobudo, da si delavci obnove svoja razredna, kulturnopolitična društva. Prav sedaj namreč postaja delavska demokracija v naši domovini vse bolf neposredna revolucionarna stvarnost. Celotno gospodarsko, politično in družbeno življenje prevzema delavski razred v neposredno vodstvo in stopa na doslej popolnoma neizhojeno revolucionarno pot. To zahteva od njega visoke razredne zrelosti in široke družbene razgledanosti, torej tudi kulturno-politične zrelosti. Zato so nam delavcem poleg naše Partije in razrednih sindikatov potrebna tudi lastna razredna, kulturno-politična društva, v katerih bomo dozorevali kot revolucionarni razred, ki bo sposoben v tem družbenem dogajanju na vseh področjih uveljavljati svoja razredna hotenja in težnje.
Republiški svet poziva vsa sindikalna vodstva, vse odbornike ter člane, da poneso pobudo za snovanje »Svobode« v najširše vrste delavcev. Sindikalni odborniki naj starejšim delavcem ob ude spomin na njihova delavska društva, mlajše delavce pa naj spoznavajo z družbeno, razredno-politično vrednotoi ki jo je delavski razred v društvih »Svobode« nekdaj imel.
Naša naloga sindikalnih odbornikov je torej predvsem v tem, da ponovno prižgemo v srcih delavcev gorečo željo po društvih »Svobode« in da pomagamo, da se ta težnja, kjer koli bo zagorela. tudi uresniči.
KAJ NAM ŠKODI PRI OBNAVLJANJU DRUŠTEV »SVOBODE«?
Mnoga sindikalna vodstva in številni odborniki so že doslej vneto navduševali delavce, da si obnove svoja kulturno-politična društva. Delavci so take pobude veseli in jo pozdravljajo ter že ustanavljajo marsikje pripravljalne odbore. Doslej so že tudi doseženi lepi uspehi. Toda kljub tem. uspehom, ki so jih delavci doslej že dosegli z obnavljanjem delavskih kulturno-političnih društev »Svobode«, pa moramo opozoriti sindikalna vodstva in sindikat xe odbornike na nekatere škodljive pojave, bolje rečeno klice pojavov, ki prihajajo tu in tam v pripravah za snovanje društev »Svobode« na dan in ki lahko kvarno vplivajo na celoten razvoj novoustanovljenih društev.
ŠE VSE PREMALO RAZGLABLJAMO Z DELAVCI O KULTURNO-
POLITICNIH CILJIH »SVOBODE«
Ena izmed najnevarnejših slabosti, ki jo je čutiti doslej v pripravah za ustanavljanje društev »Svobode«, je v tem, da tisti naši odborniki, ki ne posredno delajo pri tem delu, vse premalo in preozko razglabljajo z delavci o idejnih, kulturno-političnih ciljih društev »Svobode«. Ponekod naši odborniki mnogo preveč prakticistično gledajo na osnovanje novih društev in
se omejujejo le na izvolitev pripravljalnega odbora, ta pa na tehnično pripravo za ustanovitev društva — zbiranje rekvizitov, prostorov in podobno. Pobuda za snovanje društev »Svobode* mora biti predvsem v tem, da spoznavamo delavstvo globlje z idejnimi, kul-turno-političnimi težnjami delavskega razreda in jih navdušujemo za to, da se oni sami združujejo, organizirajo v društva, kjer se bodo aktivno borili za take svoje delavske kulturno-politične težnje.
Ponekod izvolijo tudi pripravljalne odbore v mnogo preozkem krogu samo doslej aktivnih kulturno-prosvetnih delavcev, ne pa na širokih delavskih kulturno-političnih zborovanjih, kamor naj bi povabili vse delavstvo.
POTREBNO NAM JE PREDVSEM NOTRANJE DRUŠTVENO DELOVANJE
Druga slabost, ki jo je doslej čutiti v prvih pripravah za ustanovitev »Svobode«, je še vedno močno staro pojmovanje društvenega delovanja, ki ga poznamo iz prakse sindikalno-kulturno-umetniških društev. Marsikje gredo namreč samo za tem, da ustanove »ofi-cielni« pevski zbor, dramatsko skupino in podobne sekcije in si prizadevajo le to, da bi te skupine čimprej javno nastopile. Zaradi zgolj take ozke orientacije pa često zanemarjajo organiziranje tistega notranjega društvenega, kultur-no-vzgojnega delovanja, po katerem pravzaprav obstoja potreba in ki ga dosedanja društva zaradi svoje ozkosti niso znala razviti. Društva »Svobode« morajo namreč postati predvsem delavska žarišča, kjer se bodo ljudje shaiali, pogovarjali o stvareh iz njihovega živ-, Ijenja, se izobraževali, pa tudi zase kaj zapeli, zaigrali, se pošalili, organizirali izlete in podobno in šele potem tudi za to, da bodo seveda tudi javno nastopili, ko bo ta ali ona skupina toliko dozorela.
Zaradi tako enostranskega pojmovanja društvenega delovanja marsikje zanemarjajo širše razprave z delavci in dajejo prednosti razgovorom z že obstoječimi skupinami in sindikalnimi društvi, katere »snubijo« za to, da bi vstopili v novoustanovljeno društvo »Svoboda«, računajoč pri tem predvsem na te »aktivne« skupine, ki bodo lahko takoj nastopile. Zaradi tega je ponekod prišlo tudi do res nenačelnih razprav o tem, »katera društva je treba ukiniti«, katera »bodo še lahko obstajala« in podobno, in o tem, kje bodo »zamenjali naslov obstoječih društev«. Proti takim, v svojem bistvu birokratskim posegom v društveno življenje se je porodil v obstoječih društvih razumljiv odpor (ker pač ne vidijo, razen novega^ imena, nič novega). Take pojave skušajo potem tudi izkoriščati razni malomeščanski ostanki za to, da zahtevajo zopet neke »koncesije« za »svoje« društvo, kot je, naj bi društvo obdržalo svoja ime, prostore, samostojno blagajniško poslovanje, kratkomalo, da bi se kot zaključno samostojno telo vključilo v »Svobodo«.
DELAVCI NAJ BODO STEBER NAŠIH DRUŠTEV
Ponekje zaradi golega prakticizma pripravljalni odbori celo ukazujejo obstoječim društvom, katere rekvizite in društveno imovino morajo oddati društvu »Svobode«. Tak način ustanavljanja društev seveda samo neti posamezne separatistične, ozko zaprte težnje, ne pa da bi kakor koli prispeval k temu, da bi take težnje odpravili in dali ljudem širše obzorje društvenega delovanja.
V nekaterih krajih tudi novoizvoljeni pripravljalni odbori brez potrebne
I razprave z delavci sami do podrobnosti I izdelujejo organizacijske sheme za bodoča društva, določajo, kje bodi dru-| štvo, predpisujejo, iz katerih četrti bodo delavci včlanjeni, v katerem društvu in podobno. Celo to je opaziti, da zaradi enostranskega gledanja samo na aktivne skupine ponekje pridobivajo delavce spet le za »podporne člane .Svobode'«, namesto da bi se borili za to, da bi lili prav delavci steber društvenega članstva.
To so torej nekateri pojavi, ki jih kaže že sedaj v začetku odločno } ■ ega-njati, ker so v svojem bistvu birokratski in nimajo nič skupnega s snovanjem delavskih, kulturno-političnih društev »Svobode«. Naši odborniki se morajo prav s temi pojavi zelo odločno spoprijeti, ker je to edini pogoj, da bomo ustanovili res takšna društva, ki po svoji zasnovi in organizmu ustrezajo potrebam delavstva in njihovi kul-turno-politični dejavnosti. To pa je tudi naša delavska dolžnost.
Republiški svet Zveze sindikatov za Slovenijo
»JEKLARJI« SE IMENUJEJO JESENIŠKI TABORNIKI
Jeseniški taborniki so si na svojem občnem zboru izbrali ime »jeklarji*. V letošnjih počitnicah bodo poslali na taborenja nad 300 pionirjev in mladincev. Tabor bodo postavili v Radovljici, ob sotočju Save Bohinjke in Dolinke. Seveda prostora niso kar slepo izbrali. Najprej je komisija ugotovila, da ustreza izbrani prostor zdravstveno-higien-skim zahtevam. Toda ne samo to — prostor ima tudi lepo privabno lego, kot pravijo »jeklarji«, je eden najlepših koščkov naše Gorenjske. Tu je vhod v alpski svet. Na vzhodu se odpira pogled na Radovljico in za njo stoječi Stol, Zelenico in Begunjščico, proti severozapadni strani pa se pogled ustavi na Triglavskem pobočju. Na levem bregu Bohinjke se začenja vzpon na Jelovico — polno gozdnih lepot in spominov na naše gorenjske partizanske trdnjave.
Taborni ognji bodo zagoreli v začetku julija in bodo ugasnili šele v septembru. Dva meseca taborniškega življenja. Toda na taborjenje letos ne more vsak — samo tisti, ki so se uspešno in skrbno učili. To je eden izmed prvih izpitov, ki jih mora napraviti tabornik: svoje redne dolžnosti mora uspešno izpolnjevati. Taborniška organizacija je namreč organizacija, ki vzgaja mladi rod. da bo zvest tradicijam delavskega razreda .
Franc Culjkar
Vest o ustanavljanju delavskih društev »Svobode« je vzbudila zanimanje za lepo društveno življenje, kakršnega je nekdaj gojila »Svoboda«, tudi članom
samorastniškega delavskega društva »Ivo Polančič« iz Maribora. Delavsko društvo »Ivo Polančič« je še mlado. Ustanovljeno je bilo na pobudo Osvobodilne fronte. 1. januarja letos je imelo društvo svoj občni zbor. Člani društva so sklenili, da bodo morali povečati svoje vrste in dobiti potrebne društvene prostore. Kmalu je dobilo dvorano v Gledališki ulici, nekaj dni pozneje pa svojo pisarno na Slomškovem trgu. Društveno življenje je od takrat še bolj zaživelo. Še več članov se je vključilo v dramatsko skupino, ustanovili so literarno sekcijo, pevski zbor in tudi cicibani so se v svoji dvorani živahno razkomodili.
Danes, ko se govori o ustanavljanju delavskih društev »Svoboda«, so člani društva »Ivo Polančič« navdušeni za to. Vsi člani odbora so prepričani, da bo društvo »Svoboda« pomenilo velik napredek. Še več delavcev bo vstopalo v društva, igrali bodo, peli, v društvu se bodo počutili, kakor doma. No, in prav to, česar nam večkrat manjka, bomo s »Svobodo« dosegli. Na sestanku odbora društva »Ivo Polančič« so izvolili petčlanski iniciativni odbor, ki bo proučil vse možnosti o ustanovitvi »Svobode« v središču Maribora. Edi Pratnemer
F. Svetek:
PO MAKEDONIJI
Potovanje v Makedonijo ni tako majhna zadevščina. Stane mnogo časa in tudi denarja. Zato se opravijo take stvari, ki sem jih imel opraviti, največkrat kar pismeno. Izjema, ki smo jo tokrat napravili, je imela torej posebne vzroke, ki jih moram omeniti.
Naš glavni odbor Rdečega križa Slovenije je dobil od glavnega odbora RK Makedonije vabilo, da se po svojem za stopniku udeleži skupščine te organizacije, ki je bila sklicana v mesto Ohrid za celo makedonsko republiko. Taka vabila si glavni odbori redno izmenjavajo.. Bližnji se po navadi udeleže skupščine po delegatu, daljnji jim pa pošljejo pozdravno pismo ali brzojavko.
Letošnja zimska pomoč ob priliki snežne katastrofe v naših primorskih krajih je bila pa od bratskih organizacij iz drugih republik izvedena v takih okoliščinah in s tako toplimi čustvi, da smo čutili pravo potrebo, na kak vidni način zahvaliti se za tople simpatije in pomoč. To je bil torej povod mojega potovanja.
Do osrčja Makedonije, do Skopi ja, je prilično dolga pot. Zvečer sedeš v Ljubljani na brzovlak in si zjutraj nekaj po 7. uri v Beogradu. Ob 9. uri dopoldne se pot nadaljuje in si zvečer ob 9. uri v Skoplju.
Prvo, kar opaziš v Skoplju, je velik moderen kolodvor, ki bi ga mirno lahko prestavil tudi v veliko evropsko mesto, pa bi ne delal posmeha svoji okolici. Spomnil sem se na našega ljubljanskega, ki se mu vidi, da je bil grajen takrat kot železnica, pred več kot sto leti• in bi odgovarjal prometu, potrebam in okusu takratne dobe. Za današnje čase je pa res zelo skromen.
Sker pa tudi Skoplje pred 20 leti,
ko sem bil zadnjič tam, še ni imelo te monumentalne zgradbe. Vlak je ustavil pri skupini barak in vse, kar si videl okoli sebe, je imelo zelo zasilni izgled. Novi kolodvor je bil izvršen tik pred drugo svetovno vojno, torej v novejši dobi in zato je v vsakem pogledu moderen. Zgrajen je celo v demenzijah, ki bodo šele po daljšem razvoju mesta prišle do prave veljave.
Ulice Skoplja so prav v tem času najbolj živahne. Večerno življenje je sploh zelo podobno našim primorskim mestom. Skoplje tudi ne zaostaja za njimi po razsvetljavi in prav gotovo tudi ne po čistoči. Toda po 24-urni vožnji si želi človek — zlasti če je že v. letih — predvsem postelje. V mojem primeru pa tem bolj, ker se potovanje ze zjutraj ob sedmih nadaljuje.
MAKEDONIJA
Že njeno ime zveni starodavno in izziva čustva tisočerih ugibanj. Seveda ni to Makedonija Tračanov in Ilirov, Filipa Makedonskega ali njegovega sina Aleksandra, ki je z brzimi pohodi in bridkim mečem že nekaj stoletij pred našim štetjem zedinjeval helenske rodove in razširil svoj imperij daleč v Malo Azijo. Ne, današnji Makedonci so le nasledniki teh ljudstev, so slovanskega rodu, kateremu se je primešala kri Grkov, Turkov, Albancev, Vlahov, pa seveda tudi slovanska od strani Bolgarov in Srbov.
Vsa njihova daljna in novejša zgodovina je polna naporov, bojev in žrtvovanj za svojo svobodo in samostojnost. Pa vendar beležijo le malodohm periodo lastne državnosti v starem ča su (od 1076—1118), v novem pa šele p< zmagi narodnoos\ obodilne borbe, ko su
se kot samostojna federativna republika priključili FLRJ.
Njihova stara zgodovina je zelo podobna naši slovenski. Od tod tudi toliko toplih simpatij za nas. Kakor mi, ki smo se naselili na edini naravni vhod v takratni rimski imperij na Soči in beneških lagunah (Oglej), tako so se tudi oni naselili na ozemlje, ki tvori naravni prehod iz Balkana preko morskih ožin (Dardanel) v Malo Azijo, Afriko in narobe. Tako so vsi veliki osvajalci v enem ali drugem pravcu: Bizantinci, križarji, Bolgari, Srbi, Turki itd. najprej stopili na njihovo zemljo in si jo podredili.
Oboji, Makedonci in Slovenci, smo bili naseljeni ob robu največjih kulturnih središč takratne dobe, bizantinskega in rimskega imperija. Ta soseščina je tudi izoblikovalno vplivala na narodni značaj obeh ljudstev. Slovenci kot takratno primitivno kmetsko ljudstvo smo prišli v stik z rimsko kulturo in nekaj od nje je mogoče prešlo tudi v naš instinkt. Nazadnje smo bili skupaj z razpadajočim rimskim cesarstvom okupirani po istotako primitivnih Germanih, s katerimi smo potem skupno rasli. Pridobili smo od njih zlasti v zadnjih stoletjih precej civilizatoričnih dobrin, zlasti smisla za tehniko in način dela s tehničnimi sredstvi.
Makedonci — to pričajo spomeniki, fresice, pesmi in legende, so oblikovali svoj značaj bolj ob bizantinski umetnosti, kateri so pridevali že tudi svoj slovanski temperament in okus. Koliko tega se bo v njih zopet oživelo in oplodilo, bo pokazala bodočnost. Vendar bi že sedaj kazala nekatera znamenja, da lahko pričakujemo še svojstvenih podvigov tega marljivega, skromnega in štedljivega ljudstva. Doba turške okupacije, razen slabih strani. ni prinesla Makedoncem kakih dobrih učipt-uv. Turkom sicer ni odrekati j kulturnih ustanov po njihovih mestih, i
Na vroča tla Balkana so pa pošiljali bolj vojake in iztirjevalce fevdalnih dajatev, kar je zapustilo za seboj le negativne spomine.
PROTI OHRIDSKEMU JEZERU
Do Bitolja mora premagati železnica vrsto hudih strmin in tunelov. Posebno hude strmine in dolg tunel mora premagati predno steče v dolino proti Prilepu in po njej do Bitolja.
Med potjo je vstopil v naš kupe tudi mlad, ravno raščen možakar, ki se mu je na prvi pogled poznalo, da ni iz Makedonije. Bil je Slovenec, inženir-geolog, ki pomaga kot nameščenec beograjske univerze raziskavati makedonska rudna bogastva. Namenjen je v Ki-če v o, kjer so se našla poleg velikih količin mangana prav izdatna ležišča dobre železne rude. Pripoveduje nam, da je že nekaj let zaposlen v svoji stroki po Makedoniji in se je že tako zbližal z domačim ljudstvom, tako privadil njihovih navad in običajev, da že domotožja ne čuti več. Sicer mu tudi slovenske družbe ne manjka, ker je prav dosti Slovencev v raznih specialnih misijah zaposlenih po Makedoniji.
Proti eni popoldne smo v Bitolju. To mesto se je v prvi svetovni vojni mnogokrat imenovalo, saj je bilo center zavezniške fronte, ki je prodirala od Soluna proti Srbiji in Donavi. Mesto je bilo takrat porušeno, a je bilo potem popravljeno.
Iz vlaka smo prestopili na dva avtobusa, ki sta bila rezervirana za delegate RK. Začela se je slikovita vožnja proti Ohridskemu jezeru. Cesta ni slaba in ne priča o posebno velikem prometu po tej edini prometni zvezi v to
smer. Je tudi zelo dobro speljana, saj mora neprestano menjavati višinske razlike: navzgor, navzdol in zopet navzgor. Druščina v avtobusu postaja bolj in bolj razpoložena. Pesem za pesmijo, lepe, melodiozne makedonske pesmi se vrste ena za drugo.
Našim ušesom makedonske pesmi ne zvene tako tuje, kakor so mi zvenele v prvem začetku srbske narodne ali bosanske sevdalinke. Ritem pesmi je v mnogih precej naš in kar posebno opaziš, je tudi besedno naglašanje orecej podobno našemu. Ko je premagana najvišja točka v gorski pokrajini Perister in se pot niža, zagledaš v daljavi na levi prekrasno Prespansko jezero. Toda naša pot gre dalje. Ko smo prepeljali jezersko nižino obrnemo na desno in pri naselju Resan vozimo zopet v soteske in preko gorskih sedel nas pelje cesta gor, dol. zopet gor in dol proti dolini mesta Ohrida. Ker je že po«io — bliža se šesta ura zvečer — se v jie-stu ne ustavimo, temveč nadaljujemo kar naprej proti bregu Ohridskega ja-zera.
Na poti zagledamo kmalu obe veliki stavbi počitniškega doma Centralnega odbora sindikatov in še kaka dva kilometra, pa smo na cilju. Naš cilj je tudi precej velik počitniški dom za mladino, ki ga je do sedaj oskrboval makedonski RK. Z letošnjim letom so ga pa prevzele prosvetne oblasti Makedonije. Skupščina — sobranje — makedonskega RK se bo zjutraj vršila v tej zgradbi, kjer je dovolj prostora za prenočišče vseh delegatov, na razpolago res velika jedilnica, še ena velika dnevna soba in precejšnja dvorana za prireditve.
DELAVSKA ENOTNOST 20. v, ,952 * stran 5
KAJ SO NAM POVEDALI INDIJSKI SOCIALISTI O.SVOJI DOMOVINI
Samo z uresničenjem socializma
je mogoče rešiti prebivalstvo Indije bede in lahoie
------0& u dogodkov-------------------
v pKetekdetn tednu
BESEDE MINISTRA RANKOVICA O VZGOJI DELAVSKE MLADINE — DVA NOVA ZLOČINA BOLGARSKIH INFORMBIROJEVCEV — PRETEP NAMESTO PROSLAVE OBLETNICE MATEOTTIJEVE SMRTI V ITAL) JI — AMERIŠKI JEKLARJI SE VEDNO STAVKAJO — JUGOSLOVANSKI ŠTUDENTJE V ŠVICI — KLEROFASIST SANTIN JE VZNEMIRJEN — VSE MATERE SO V ROMUNIJI RAZDELILI PO KATEGORIJAH — KRVNIK FRANKO IN VATIKAN DOBRA PRIJATELJA — DELEGACIJA IZ BURME BO OBISKALA JUGOSLAVIJO — TUNIZIJSKO VPRAŠANJE NAJ BI PRIŠLO PRED GENERALNO SKUPŠČINO OZN — DEMONSTRACIJE V ŠVICI — IZJAVA VODITELJEV DANSKIH SINDIKATOV OB ODHODU IZ JUGOSLAVIJE
Na potovanju po naši domovini je obiskala skupina voditeljev social, sindikatov Indije tudi Slovenijo. Ogledali so si naravne lepote naše ožje domovine, nekaj tovarn in kmečkih delovnih zadrug. Prisostvovali pa so tudi nekaterim delavskim zborovanjem in zasedanjem delavskih svetov.
O naši domovini so se zelo pohvalno izrazili. Povedali so nam, da so se zdaj prepričali, kako lažna in brezsmiselna je gonja Informbiroja proti našemu vodstvu in našim narodom.
»Mi smo govorili s predsedniki in s člani delavskih svetov,« so dejali indijski socialisti, in prepričali smo se, da so delavci zares prevzeli v svoje roke tovarne in videli smo, kako jih upravljajo. Povsod, kjer koli smo bili, smo videli, kako delovni ljudje spreminjajo lik svoje domovine, in to zaradi tega, ker občutijo, da resnično delajo za sebe.«
Precej pa so nam povedali delegati socialističnih sindikatov Indije o svoji domovini in o programu njihove socialistične stranke.
»Mi smo bliže KPJ kakor pa socialistom na zapadu,« je dejal neki član delegacije.
Ko so govorili o notranjepolitičnem položaju Indije, so pripovedovali o velikem siromaštvu in lakoti, ki je vedno večja. Edini izhod iz tega položajo je socializem. Indijski socialisti se strinjajo samo s tistimi točkami programa Nehrujeve vlade in Kongresne stranke, ki govore o gospodarskem napredku. Zato so tudi podprli prvi petletni plan Indije.
Delegati socialističnih sindikatov Indije smatrajo, da je program indijske socialistične stranke, ki je druga najmočnejša stranka v Indiji, in ima približno poldrugi milijon članov, zelo podoben programu naše Partije. Ena iz-
med osnovnih njihovih zahtev je nacionalizacija glavnih industrijskih panog. Tako bi nastali trije gospodarski sektorji: nacionalni, zasebni in zadružni Socialisti Indije mislijo, da bi morali v prehodnem obdobju od kapitalizma k socializmu zaradi velike zaostalosti države celo pomagati zeseb-nemu sektorju gospodarstva. Toda poleg navadnega davka predvidevajo še poseben davek na kapital, ki bi se gibal od 15 do 90% njegove vrednosti.
Indija je dežela velikih nasprotij. Na račun več sto milijonov siromakov, ki umirajo od lakote, živi nekaj princev in lordov razkošno življenje. Po osvoboditvi izpod angleškega jarma so tem odvzeli nekaj bogastva, toda kot nadomestilo za to jim sedaj izplačujejo vsako leto ogromno odškodnino. Socialisti imajo v programu ukinitev teh odškodnin in zaplembo celotnega premoženja princev in lordov.
Sodelovanje delavcev v upravljanju z gospodarstvom pa žele organizirati po naših načelih. Mislijo, da je to najbolj pravilna pot. Ob zaključku gospodarskega leta bi predstavniki delavcev in indtistrijcev pregledali knjigovodstvo podjetja in nato skupno določili delavske plače.
Zvezna vlada je izdala pred kratkim uredbo o ustanovitvi zavodov za socialno zavarovanje. Ti zavodi bodo ustanovljeni po vseh okrajih in mestih, v sedežu republike pa bo Republiški zavod za socialno zavarovanje.
Temeljno načelo uredbe je, da prehaja upravljanje socialnega zavarovanja v roke samih zavarovancev. Po
Med sedanjimi plačami so velike razlike. Nekvalificiran delavec dobiva mesečno, preračunano v naš denar, 1800 dinarjev, direktor banke dobiva
60.000	dinarjev, profesor 15.000 dinarjev, kvalificirani delavec pa 6000 din. Predsednik republike prejema 600.000 dinarjev, princi pa 150,000.000 dinarjev na leto. Socialisti predlagajo, da med plačami ne bi smel biti večji razpon od 1 :10.
Ze nekaj let sem uvaža Indija za več milijonov rupij hrane na leto. Socialisti. Indije pa so prepričani, da bi sa vsa hrana, ki jo potrebuje indijsko prebivalstvo, lahko pridobila doma. Toda v deželi je mnogo tlačanov, ki obdelujejo zemljo veleposestnikov. Ker kmet ni lastnik zemlje, slabo gospodari. Poleg tega pa je danes v Indiji 60 milijonov hektarov neobdelane zemlje. Zaradi tega ima socialistična partija v programu kot eno izmed najvažnejših točk agrarno reformo, s katero bi odvzeli zemljo veleposestnikom brez vsake odškodnine.
Delegati socialističnih sindikatov Indije so nam tudi povedali, da so se v Jugoslaviji mnogo naučili in da bodo vse te izkušnje s pridom uporabljali v svoji domovini.
tem načelu so vsi organi socialnega zavarovanja voljeni, razpolagajo pa tudi samostojno z vsemi sredstvi socialnega zavarovanja.
Okrajne odnosno mestne zavode za socialno zavarovanje vodijo skupščine, ki jih za dobo dveh let volijo neposredno zavarovanci. Skupščina izbere iz svoje srede izvršilni odbor 3—7 članov, prav tako pa postavlja tudi ravnatelja zavoda.
Zavodi opravljajo vse posle v zvezi s socialnim zavarovanjem, nekatere svoje posle pa lahko zaupajo tudi vodstvom podjetja.
Zavarovanci bodo dobivali zdravniško pomoč tako kot doslej pri ustanovah splošne zdravstvene zaščite. Oskrbnino za bolezenski dopust do dveh mesecev bo odobraval ravnatelj okrajnega zavoda na predlog zdravnika, za daljšo dobo pa je bo odobraval izvršilni odbor na predlog komisije dveh zdravnikov in zastopnika zavarovancev, ki ga določi skupščina.
Posebno poglavje govori o sredstvih. socialnega zavarovanja in načinu njihove delitve. Med določili tega poglavja je posebno važno to, da razpolagajo zavodi samostojno s prihranki, ki bi jih dobili s kontrolo poslovanja podjetij ali. odkritjem nepravilnosti.
Volitve za okrajne ali mestne skupščine bodo izvedle sindikalne organizacije najkasneje do 31. oktobra, za republiško skupščino pa do 31. decembra 1952. Prve skupščine bodo volili delavski sveti, kjer pa teh ni, sindikalne organizacije ter organizacije upokojencev po posebnem ključu.
Ko bodo zavodi ustanovljeni, bodo prevzeli takoj vse posle v zvezi s socialnim zavarovanjem, le pravice, ki jih imajo direktorji državnih in zadružnih podjetij ter ustanov po čl. 98 zakona o socialnem zavarovanju, ostanejo še do konca letošnjega leta v veljavi.
Minister Aleksander Rankovič je pred kratkim govoril o napakah v delu mladinske organizacije in o nalogah, ki stoje pred našim mladim pokoljenjem. Prav posebno je nakazal naloge, ki jih imajo Partija, sindikat in ostale množične organizacije za vzgojo mladega rodu. Vzgoji delavske mladine je posvetil tele besede:
»Upravljanje gospodarstva po neposrednih proizvajalcih je naložilo tudi delavski mladini nove in zapletene naloge. Delavska mladina sodeluje v delavskih svetih in upravnih odborih skupno z drugimi delavci, razvija proizvodne sile naše države in ustvarja pogoje za razcvet naše soc. družbe. V tovarne in podjetja neprenehoma prihajajo mladi ljudje z vasi in mladinskih delovnih akcij in zato je dolžnost sindikatov in Partije, da bolj kot doslej skrbe za vzgojo te mladine, razvijajo družbeno življenje in raznovrstne oblike dela po društvih, v podjetjih, ustvarjajo vse potrebne pogoje za pravilno vzgojo mladih delavcev in njihovo še boljše vključevanje v sistem ekonomskega izobraževanja. Poleg tega morajo sindikalne in mladinske organizacije posvetiti skrb življenjskim pogojem delavskega razreda ( stanovanjski pogoji, prehrana, zdravniško nadzorstvo, zaščita dela) ter se boriti proti nezakonitemu ravnanju z mladimi delavci«.
* * *
Težka prede informbirojevskim hlap-čkom v Bolgariji. Stalin ni nič kaj zadovoljen z njimi. Zaganjajo se in zaganjajo v Jugoslavijo, pa prav nič ne dosežejo. Samo osmešili so se. Živčni so od vsega tega — bolni. In v tej svoji živčnosti se poslužujejo takihle dejanj:
Pred nedavnim so z dvorišča jugoslovanskega veleposlaništva v Sofiji ugrabili bolgarski policijski agentje našega državljana Momira Seferoviča, očeta Ivana Šeferoviča, ki so ga pred nedavnim zverinsko ubili bolgarski »varnostni« organi. Zaradi tega je poslala naša vlada bolgarski vladi protestno noto, ta pa je odgovorila naši vladi s pismom, polnim psovk in groženj.
Toda ni ostalo samo pri pismu. Pred nekaj dnevi so bolgarski agentje državne varnosti ugrabili z našega ozemlja jugoslovanskega državljana Sabanova, ki je v bližini meje nabiral drva. Odvedli so ga na bolgarsko ozemlje, kjer je moral podpisati izjavo, da bo pošiljal čez mejo vohunske podatke.
Takih dejanj se poslužujejo bolgarski informbirojevci v jalovi gonji proti naši državi. Res — precej živčni so že. Toda ni verjetno, da jih bodo taka dejanja rešila pred polomom.
* * *
V	mnogih italijanskih mestih so bile ob obletnici smrti socialističnega prvaka Giacoma Mateottija, ki je bil ubit na ukaz Mussolinija, spominske svečanosti. V kraju Frata Polesine, kjer je Mateot-tijev grob, je prisostvoval spominski svečanosti član vodstva Nennijeve stranke, poslanec Tollo, ki je bil pred in po uboju Mateottija član Mussolinijeve fašistične stranke. Mateottijeva družina pa ni dovolila, da bi prisostvoval svečanosti ta bivši fašist. Zaradi tega je namesto svečanosti prišlo do pretepa. To je lep dokaz, kako globoko je padla italijanska informbirojevska agentura, ki niti na tako slavnost ne more več poslati poštenega človeka.
* * *
Petdnevna pogajanja med sta vkujočimi delavci in delodajalci ameriške jeklarske industrije, so bila brezuspešna. Dosežen >e bil približni sporazum o zvišanju plač. Delavci pa zahtevajo, da bi delodajalci smeli sprejemati na delo samo delavce, ki so člani njihovega sindikata. S to zahtevo se delodajalci ne strinjajo in zaradi tega se stavka nadaljuje.
* * *
V	Švico je odpotovala skupina študentov ljubljanske univerze, kjer si bo kot gost Zveze švicarskih študentov ogledala važna švicarska mesta in industrijska podjetja.
Vojaška uprava JLA v Kopru je objavila poročilo, iz katerega je razvidno protijugoslovansko delovanje škofa San-tina. Santinova škofovska kurija pa je takoj nato preko italijanske agencije ANSA objavila svoj zagovor. Ne glede na zavito pisanje tega zagovora, je mogoče spoznati, da je Santin precej vznemirjen. Vsi njegovi »podvigi« mu niso uspeli. In ne samo to — ostal je z dolgim nosom.
»Primorski dnevnik« piše, da »izjava škofovske kurije na čelu s škofom San-tinom sama po sebi obtožuje fašističnega škofa Santina in potrjuje, da so obtožbe vojaške uprave JLA v Kopru proti San-tinu pravilne.«
*	s *
Po vzledu moskovskih oblastnikov so tudi v Romuniji uvedli delitev mater na posebne kategorije. Matere, ki imajo 10 in več otrok so »herojske« matere in spadajo v I. kategorijo. Matere z 9 otroki imajo naslov »mati II. razreda«, matere z 8 otroki so »III. razredne«, tiste, ki imajo pa manj otrok so pa »izven kategorije«, ker jih sploh niso razvrstili.
*	* *
Mednarodnega evharističnega kongresa v Barceloni se je udeležil tudi krvnik španskega ljudstva general Franco, kateremu so se organizatorji kongresa, visoki predstavniki Vatikana z naj lepšimi besedami zahvalili za gostoljubnost in pomoč njegove vlade. Visoki cerkveni dostojanstveniki, ki s simpatijami gledajo na fašistično diktaturo v Španiji, so prijateljsko pozdravljali Franca. Med njimi je bil tudi ameriški kardinal Spellman, kateremu pošilja tržaški škof Santin razna lažna poročila o preganjanju vere v jugoslovanski coni Svobodnega tržaškega ozemlja. Spellman, ki so mu zelo pri srcu »ubogi verniki v Jugoslaviji« in ki vsak trenutek izkoristi za klevetanje naše države, je prijateljsko stiskal roko Hitlerjevemu pomagaču Francu.
* * *
Koncem meseca junija bo obiskala Jugoslavijo vojaška delegacija iz Burme. Delegacijo bo vodil generalni tajnik burmanske Antifašistične lige svobode Co Nien. Burmanski vojaški strokovnjaki bi radi proučevali organizacijo armade in se seznanili s pridobitvami naše vojne industrije.
* * *
Skupina azijskih in arabskih držav je sklenila zahtevati izredno zasedanje Generalne skupščine Organizacije Združenih narodov, na katerem naj bi pretresali tunizijsko vprašanje. Zastopniki teh držav so se 18. junija sešli na sestanek in iz tega sestanka poslali pismo generalnemu sekretarju OZN Trygve Lieju, v katerem zahtevajo sklicanje zasedanja generalne skupščine.
m * *
Nad 23.000 švicarskih tekstilnih delavcev se je udeležilo »pohoda na Bern«, kjer so zahtevali od švicarske vlade, naj jih zavaruje pred brezposelnostjo. Demonstranti so na velikem zborovanju v Bernu sprejeli resolucijo, v kateri zahtevajo od vlade, naj obvaruje domačo tekstilno industrijo pri sklepanju trgovskih sporazumov in onemogoči pretirane dobičke lastnikom tekstilnih podjetij.
* * *
Predstavniki danskih sindikatov, ki so pred svojim odhodom iz naše države izrazili, svoje prepričanje, »da bo ta obisk prispeval k medsebojnemu razumevanju in krepitvi odnosov med sindikalnimi gibanji obeh držav in spričo tega tudi k zbliževanju danskega in Jugoslovanskih narodov.«
»Pogovarjali smo se z mnogimi delovnimi ljudmi v podjetjih in povsod smo ugotovili enodušno in odločno voljo po udeležbi v izvajanju novega gospodarskega sistema v vaši državi. Vsi so s ponosom govorili o svojih podjetjih, o nadaljnji graditvi svojih tovarn in o bližnjem povečanju proizvodnje; vse pa navdaja globoka vera, da bodo ta cilj tudi dosegli.«
Indija je »lačna«. Vsako leto umre zaradi lakote na desettisoče Indijcev. Medtem se pa nekaj sto princev in lordov gosti v svojih gradovih Socialisti Indije, ki so nas obiskali, so nam povedali, da se borijo proti takšni nepravični
razdelitvi dobrin
Izdaja Republiški svet Zveze sindikatov za Slovenijo. Predstavnik Jože Jnrafi Odgovorni urednik Roman Albreht. Tisk tiskarne »Liudske pravice* v Ljubljani Naslov uredništva in uprave: Miklošičeva cesta 22 v Ljubljani — Doro sindikatov, telefon 45-88 in 50-8L Poštni predal 284. Račun pri podružnici Narodne banke v Ljubljani št. 604 90321 4. Ust izhaja vsak petek. Rokopisov ne vračamo. Mesečna naročnina 25 din. četrtletna 75 din, polletna 150 din in celoletna 300 din.
SOCIALNO ZAVAROVANJE prehaja v upravo samih zavarovancev
V	w
Kremelj je ukazal. In vzeli so delavca iz tovarne, kmeta s polja, očeta od družine, sina od matere. Vojna. »Koreja Korejcem« je vpil v svet sovjetski radio. Slišalo pa se je, kot da bi se hreščeči glas drl: »Koreja Stalinu«. Prav tako pa so tudi mislili.
Severnokorejska vojska, oborožena z ruskim orožjem in dobro »opremljena« z ruskimi »svetovalci« je vdrla v Južno Korejo in jo skoraj povsem zasedla. Brat je streljal brata, sin očeta.
Pa so se vmešali še Amerikanci. Kjer se mešajo eni, imajo pravico tudi drugi. Začel se je spopad. »Južni« so potisnili »Severne« nazaj.
Vmešali so se tudi Kitajci, zato ker Stalinu ne gre v račun, da bi na Koreji gospodarili Amerikanci, niti Korejci, sami pa se ne smejo preveč kompromitirati.
Bilo je pred dvemi leti, ko je padla prva bomba in počila, prva puška. Bilo je pred dvemi leti, ko je prvi Korejec prelil kri za to, ker je pač »gospodar« tako ukazal.
Obletnico navadno slavnostno proslavljamo. Tako bodo tudi to obletnico.
Amerikanci se bodo razpisali v časopisju o svojih zmagah — matere padlih ameriških vojakov pa bodo jokale. Kitajci bodo pisali o svojih zmagah — matere padlih kitajskih vojakov pa bodo tudi jokale. In ruski mogotci bodo pisali o svojih »miroljubnih dejanjih«, o »borbi« za mir — Stalin pa se bo smejal.
Korejsko ljudstvo pa se bo ta dan stisnilo v kote porušenih mest in vasi, ob odprtih grobovih svojih dragih — bedno in lačno. Kako grenki občutki. Poldrugi milijon človeških žrtev za pohlepnega tujca, poldrugi milijon sinov korejskega ljudstva.
In grobov je premalo, da bi pokrili vse, ki padejo. Bo li kdaj konec tega?
POLITIČNA IGRA V PAN MUN JOMU
Nekje v sredini med severnimi in južnimi grobovi se stiska na mali planoti par hiš, ki jim je prizanesla vojna vihra. Pan Mun Jom pravijo tej vasici. Nekoč tudi mnogi Korejci niso vedeli za njo. Danes pa je znana po vsem svetu. Lahko bi ji rekli tudi »vasica žalostnega slovesa«, zakaj vsak pošten človek na tem svetu je ob spominu na to vasico žalosten in jezen obenem.
Že več mesecev je poteklo, skoro bo leto dni in že mnogo Korejcev, Kitajcev, Amerikancev in vojakov vseh mogočih narodnosti je v tem času napojilo s svojo krvjo korejsko zemljo, odkar so v tej vasici čez noč zrasli šotori predstavnikov obeh vojujočih se strank. Sestali so se zagovorniki dveh vojska in si segli v roke in začeli govoriti o premirju.
Takrat se je svet oddahnil. — Pa bo le konec te velike morije. Toda delegacije so se sestajale in sestajale, se kregale, popuščale, pozabljale na svoje besede, si prijateljsko stiskale roke in zopet sestajale.
Danes, skoro leto dni po začetku teh pogajanj, lahko ugotovimo, da niso prišli dalj kot so bili v začetku.
Včasih se mi zazdi, da je vse to v Pan Mun Jomu igra, igra z živimi in mrtvimi ljudmi. Zazdi se mi, da sede pod temi šotori igralci, ki čvrsto stiskajo v rokah svoje karte. Malo jih še imajo, toda te čvrsto držijo. Nihče ne ve, kakšne karte si je prihranil njegov nasprotnik.
Igralska sreča pa se še ni nagnila ne na eno, in ne na drugo stran.
Rusi pa so v poslednjem času pridobili nekaj novih kart. In z njimi pri-
dno odgovarjajo svojim nasprotnikom. Ena izmed njih je upor severnih ujetnikov na otoku Kodje.
KAJ SE JE DOGAJALO NA OTOKU KODJE
Obe stranki se nikakor ne moreta sporazumeti glede izmenjave ujetnikov. Severni zahtevajo, da se jim vrne vseh
140.000	ujetnikov, ki jih imajo Amerikanci zaprte v raznih taboriščih Južne Koreje. Amerikanci pa pravijo, da se skoro tri četrtine teh ujetih noče vrniti v deželo »Stalinovega raja«. Kregali so se in kregali in končno so pogajanja skoro zaspala.
Tedaj pa je izbruhnil na otoku Kodje, kjer je zaprtih več tisoč severnokorejskih in kitajskih ujetnikov upor. Ujetniki so razorožili stražarje in zagospodarili po vsem otoku. Ujeli so celo ameriškega poveljnika taborišča in ga imeli tri dni zaprtega.
Res so bile razmere, v katerih so živeli ujetniki na tem otoku slabe, toda naglica, s katero so uporabili ta upor Rusi in Kitajci pri »igri« v Pan Mun Jomu in »primeren« čas, v katerem je ta upor izbruhnil, nam dajejo misliti. Misliti nam dajejo tudi zvezani severni ujetniki, ki so jih našli Amerikanci, ko so ponovno obvladali uporen otok. Mar ni šlo tu samo za igralsko kretnjo v Pan Mun Jomski igri?
Pogajanja so se ponovno oživela. Upor na otoku Kodje je bil le karta, ki so jo vrgli Severni na igralsko mizo te umazane politične igre, odgovor na ameriško karto »prostovoljne vrnitve ujetnikov«.
Druga karta, ki so jo prav pred kratkim z velikim veseljem pokazali Severni pa je vredna, da si jo malo pobliže ogledamo.
SPOR V JUŽNI KOREJI — VODA NA MLIN RUSKEGA IMPERIALIZMA
L. 1948 je bil izbran za predsednika južnokorejske republike Sing Man Ri, ki se je ves čas svojega vladanja opiral na bogate posestnike in indu-
strijske mogotce. Ta njegova politika je povzročila močan odpor vseh levičarskih in tudi liberalnih elementov v parlamentu. Za uničenje vsakega odpora pa ne pomaga ničesar bolje od diktature. Danes lahko rečemo, da je Sing Man Ri vreden svojega diktatorskega slovesa.
Delavsko stranko je postavil izven zakona in začel preganjati in zapirati vse, ki so grajali njegov odnos do kmečkega vprašanja, do davčne politike in korupcijo v državnem aparatu.
V tem mesecu bi morala skupščina izbrati novega poglavarja južnokorejske republike. Sing Man Rijeva diktatura pa ima malo pristašev v parlamentu. V normalnih pogojih Ri nikakor ne bi bil izvoljen. Treba je bilo ustvariti »nenormalne« pogoje. Za to pa ima Ri že precej izkušenj.
Ko so 1950. leta Severni stali pred Seulom, je Sing Man Ri v posebnem vlaku zbežal na jug, v Seulu pa pustil 80 »nezaželenih« poslancev, ki so jih ujeli Severni. S tem se je rešil močnega nasprotnika. Toda opozicija je bila še vedno preveč močna. Zato je Sing Man Ri izkoristil obsebno stanje v Južni Koreji in zaprl 12 poslancev. Nameraval je zapreti še 45 svojih nasprotnikov v parlamentu, toda ti so pravočasno spoznali njegovo namero in se skrili. Ostali poslanci opozicije pa iz varnostnih ukrepov spijo kar v parlamentu.
Toda opozicija je kljub vsem tem drastičnim ukrepom še vedno močna. V parlamentu, ki šteje sedaj 184 poslancev, ima Ri na svoji strani le 52 pripadnikov takozvane liberalne stranke, ki jo je ustanovil lansko leto. V glavnem pa se opira njegova vladavina na mladinske skupine, ki so organizirane po japonsko-fašističnem vzoru.
Sing Man Ri se izgovarja, da so mere, ki jih je podvzel proti parlamentu potrebne za.radi tega, ker je bilo večje število poslancev podkupljenih od »komunistov«. Morda je res? Mi vemo,
da so ruski birokratje zmožni kaj takega.
Toda niti južnokorejski parlament, niti Amerikanci in Angleži mu nič kaj dosti ne verjamejo. Ga že prav dobro poznajo. Toda nekam dolgo so ga pustili vladati. »Svobodni svet« z vso svojo toliko opevano demokracijo pa je dopustil, da v zemlji, v kateri ginejo njihovi vojaki vlada diktator oprt na fašistične organizacije. Toda politika je politika. Morda je to šlo njim v račun. Skoro gotovo. Bolje je diktatorska vladavina, ki zapira in strelja pristaše opozicije, kot pa demokratska vladavina, v kateri bi se lahko razvile kakršnekoli »neprijetne politične težnje«.
Sing Man Riju pa poseg Amerikancev v spor med njim in parlamentom ni bil po volji. Zato je hotel naj bi parlament sprejel resolucijo proti komisiji Organizacije Združenih narodov za Korejo. Toda opozicija, ki se je postavila na stran Amerikancev in Angležev, ga je preglasovala.
Nasprotja med Sing Man Rijeva diktaturo in Amerikanci so vse bolj očitna in zelo težko jih bo ugladiti, pa čeprav se nekateri zapadni krogi za to zavzemajo.
Rusi pa Sing Man Rijevo diktaturo in spor, ki je nastal zaradi nje, obilo izkoriščajo za svojo propagando, posebno v Pan Mun Jomu. Seveda vse to otežuje razgovore in jih pelje v slepo ulico. Nekomu je tako prav. Morda Rusom bolj, kot Amerikancem.
Ta, skoro enoletna politična igra v Pan Mun Jomu, pa je omogočila obema strankama, da sta si okrepili svoje položaje, povečali armade in zacelili prve rane. Danes si stojita nasproti skoro milijonski dobro oboroženi armadi, ki čakata samo ugodnega trenutka za spopad. Ta trenutek pa še ni napočil. Vse karte še niso padle. Konec umazane igre v Pan Mun Jomu je spričo najnovejših kart, ki so jih dobili pristaši sovjetskega imperializma še zelo daleč. Toda njim je vseeno, kdaj končajo, samo da v igri čimveč nagrabijo. Vseeno jim je, če zaradi tega umirajo tisoči in tisoči Kr ricev, če je zaradi tega beda korejskega ljudstva še večja.
6 strah * 20 VI. 1952 DELAVSKA ENOTNOST