UREDNIŠTVO IN UPRAVA: DP ‘Hf ~HT jr8! NAROČNINA: Trst, ul. Commerciale 5/1. Tel. MM H| 8§jl (£Š§ Kt H BI H 9| ™ ■ H ■ tromesečna lir 350 - polletna lir 28-770. Za Italijo: Gorica, Piazza HfflJB BH BS IB M H Hj H| iiliaHfe S& 650 * letna Ur 1250; — za ino Vittoria 18/11. Poštni predal (ca gS HN M H Hj pjl H BoOafjfi H zemstvo: tromesečna lir 600 - pol- sella postale) Trst 431. Poštni HtlSaM 29 &£$ BBS SB fifl BB mm H qt BR H letna lir 1100 - letna lir 2200. čekovni račun: Trst, št. 11/6464 B9 WlB H Hj SuHH m M gm Hj H| hB H Oglasi po dogovoru Poštnina plačana gotovini BiH HH Hi HM USB BH Spedlzione In abb. postale I. gr. ŠT. 150 TRST, ČETRTEK 18. APRILA 1957, GORICA LET. VI. Velika noc - praznik duhovne preroditvel Čudovit praznik je krščanska velika noč, ki je tesno združena s prebujenjem narave v novo cvetenje in porajanje. Velika noč je simbol zmage življenja nad duhovno in telesno smrtjo. Mnogi med nami pri vsakdanjem trudu za ljubi kruh, v dirki za denarjem, priznanji ter častmi nehote pozabljamo na vrednost človeškega življenja in njegov namen. Pri prerivanju za razne dobrine, ki največkrat niso bistvene in nujno potrebne za našo srečo, pozabljamo na resnične duhovne vrednote. Hočemo le še »dobro življenje«, ne ljubimo in ne uživamo pa življenja kot takega. Pozabljamo, da živimo samo enkrat in da bi morali zato svoje življenje živeti zares človeka vredno in dostojno. Mnogi med nami merimo vse samo še s sebičnim merilom lastnih gmotnih koristi ali pa se zapiramo v zagrenjenost in črnogledost. Če nam ne nudi življenje vsega tistega, kar hočemo od njega, se nam zdi, da ga ni vredno živeti, in zato toliko tarnanja pa tudi samomorov. Toda če bi se z odprtimi in vedrimi očmi ozrli okrog sebe, bi zapazili, koliko lepote je Bog razsul po svetu in koliko Njegovih dobrot smo tudi mi deležni, četudi ne morda prav v isti obliki, kot bi mi sami želeli. Toda On bolje ve od nas samih, kaj nam je potrebno. Zato bi morali tudi nadloge življenja bolj vdano in vedro prenašati, bolj z zaupanjem gledati v bodočnost. Tudi pesimizem je greh, ker pomeni nezaupanje v božjega Odrešenika in njegovo usmiljenje. Pri nenehni skrbi za vsakdanji kruh smo postali mnogi zlobni in malenkostni ter smo s tem zmanjšali svojo človeško vrednost. Postali smo zavistni in hinavski, resnični pobeljeni grobovi. S svojim življenjem smo pogosto prava negacija resničnega krščanstva. Mnoge božje zapovedi so nam postale prazne besede, predvsem pa povelje: Ljubi svojega bližnje-ca! Celo tisti, ki se smatrajo za najboljše kristjane, zelo radi pozabljajo na te božje besede in se vdajajo sovraštvu. A prav v zapovedi ljubezni je zapopadeno bistvo krščanske etike. Ljubezen do bližnjega pa zahteva, da smo do ljudi pravični in pošteni. Velika noč nas spominja, da se zavemo, kako nosimo tudi sami svoj delež odgovornosti za usodo krščanske omike v svetu. Polnovreden človek in kristjan pa tudi ne omahuje v zvestobi in ljubezni do svojega naroda in svoje zemlje. Prav zato, ker je med nami tako mnogo ljudi, ki pozabljajo na svoje človečanske dolžnosti in ker sta jim ljubezen do Boga in bližnjega samo še na jeziku, je tudi toliko omahljivih Slovencev. Človek, ki ocenjuje življenje in svet sani o še z merilom sebičnosti, bo kaj rad pozabil tudi na svoje dolžnosti do lastnega IjudstiJh. NOVICE Z VSEGA SVETA BIL JE SKRAJNI ČAS V začetlku maja se bo prvič sestal mešani jugoslovansko-italijanski odbor, ki mu je po besedilu londonskega sporazuma določena naloga, da pomaga rimski in beograjski vladi uresničiti Posebni statut, to se pravi zagotoviti narodnim manjšinam na bivšem Tržaškem svobodnem ozemlju vse pravice, ki jim po zakonu pritiičejo. Mešani odbor ima po londonski pogodbi precej široka pooblastila: nanj se lahko naslovijo pritožbe zoper krivice, ki jiifh oblastva delajo manjšinam na kateremkoli področju. Italijan iz bivše cone B ali Slovenec na Tržaškem ima celo pravico, da vloži pritožbo zoper 'krivično odmerjene davke. Stalni meddržavni odbor je bil pravcata novost v manjšinskem pravu Evrope in pridobitev, za katero so nas Južni Tirolci zavidali. Toda kaj nam je vse to pomagalo, če smo morali čakati dve leti in pol, preden se je odbor sploli ustanovil! Rimska vlada je šele pred kratkim potrdila njegov pravilnik in s tem omogočila, da se prvič sestane. Medtem niso oblastva v naših krajih izvedla niti enega določila Posebnega statuta, temveč nam pustila samo to, kar so nam Ameri-kamci in Angleži bili dali pred prihodom Italije v Trst. Še od tega so nekaj odščipnili. Oblastva soi se pač ravnala po zloglasnem navodilu glavnega tajnika tržaške Krščanske Sulejman Nabulsi je postal tudi predsednik vlade. Toda Navar in Nabulsi se nistla zadovoljila s tem, da spravita Jordanijo v sovjetske vode, temveč sta gojila še večje načrte: deželo sta hotela združiti z Egiptom in Sirijo v stalno državno zvezo. Ker se je Husein temu upiral, sta dk-lenila, da ga vržeta s prestola. Amerika je posegla vmes Ko se je kralj zavedel nevarnosti, je v poslednjem hipu Nabulsija odstavil, in nato je Navar, ki se je imel za drugega Naserja, poskusil vojaški prevrat. Toda vojska je v večini ostala zvesta Huseinu in zatrla v deželi vse poskuse upora. Navar je moral zapustiti deželo ter je našel z družino zatočišče v sosedni Siriji. Istočasno je Saudska Arabija stavila Huseinu na razpolago svojo vojsko, Iki je pripravljena, da mu vsak čas priskoči na pomoč. Isto je naredila arabska država Irak. Zanimivo je, da je tudi Izrael izjavil, da bo vkorakal v Jordanijo, če bi kido poskušal vreči Huseina. Te dni je pa posegla v spor še Amerika. V WaShingtonu so izjavili, da se bodo Združene države odločno uprle, če bi kdorkoli napadel Jordanijo. iMedtein je Husein imenoval novo vlado. ki bi jih sprožil množični napad z vodikovimi bombami na Nemčijo, bi utegnili pokončati vse prebivalstvo republike. »Mi ne poznamo nobenega tehničnega sredstva«, poudarjajo učenjaki, »s katerimi bi bilo mogoče rešiti večje slkupine prebivalstva pred to nevarnostjo«. Izjava slavnih nemških fizikov je prišla povsem nepričakovano ter zelo razburila Adenauerja. Posebno krivo mu je prišla, ker bodo v Nemčiji v kratkem volitve, pri katerih bi Adenauer zaradi te atomske zadeve utegnil ostati v manjšini. ANTE PAVELIČ Ko so se ustaški begunci pripravljali, da 10. aprila obhajajo v Buenos Airesu obletnico s pomočjo Mussolinija in Hitlerja ustanovljene Neodvisne hrvatske države, je neznani napadalec sprožil 8 strelov na Paveliča. Čeprav sta v njegovem telesu obtičali 2 krogli, je Pavelič ostal živ. Atentat je imel za posledico, da je sedaj odpadel sleherni dvom, kje se Pavelič nahaja. Jugoslavija je namreč leta in lela zahtevala od argentinske vlade, naj ji Paveliča izroči, a ta je stalno odgovarjala, da ne ve, kje se nahaja. Zavezniki so bili sestavili listo vojnih zločincev, ki morajo biti brezpogojno predani državam, kjer so uganjali grozodejstva, in med prvimi in najhujšimi zločinci je bil zapisan Ante Pavelič. Francoski poluradni list Le Monde je te dni zapisal, da je Pavelič odgovoren za smrt pol milijona Srbov in Hrvatov, ki jih je dal med vojno brezsrčno zaklati. Vsem našim bralcem, naročnikom in Slovencem želimo veselo veliko noč! demokracije prof. Redenta Romana, ki je na občnem zboru svoje stranlke kar javno pozval vse odgovorne oblastnike ozemlja, naj Slovencem ne dajo nobenih pravic, zajamčenih jim v Posebnem statutu! Upajmo, da je sedaj brezkončnega in za manjšine žaljivega zavlačevanja konec, in zato prvo sejo mešane komisije iskreno pozdravljamo. VOJNA NEVARNOST NA SREDNJEM VZHODU Arabske dežele ob vzhodnem Sredozemlju so, kakor znano, čvrsto združene v skupnem sovraštvu proti Izraelu, drugače vlada pa med njimi huda ljubosumnost, ki jo velesile seve politično izkoriščajo. Zato se nekatere arabske države, kot Egipt in Sirija, naslanjajo v zunanji politiki na Moskvo, druge pa, kot Irak in deloma Saudska Arabija, na zapad. Ta borba med vzhodnim in zapadniin vplivom jc pred enim tednom stala skoro krono (kralju Jordanije Huseinu, čigar država leži v sredi med Egiptom in Sirijo. Husein je bil varen vse dotlej, dokler je poveljeval njegovi vojski, tako imenovani Arabski legiji, angleški general Glubb ter je Jordanija prejemala iz Londona stalno letno podporo. Položaj se je pa temeljito spremenil, ko je kralj pod pritiskom arabskih nacionalistov Glubb a odstavil ter imenoval na njegovo mesto domačina Navarja, velikega Naserjevega občudovalca. Pri zadnjih volitvah je zmagala z veliko večino Moskvi prijazna stranka Narodnih socialistov, katere voditelj Da bi pomiril arabske nacionaliste, je v njej postavil za zunanjega ministra — Nabulsija. Na zunaj je bila tako dosežena nelkaka sprava, v resnici se pa borba v ozadju nadaljuje: glavna nasprotnika sta dejansko Moskva in Wasliington. Izijava Amerike nain nekako jamči, da se spor kljub vsemu ne bo sprevrgel v očitno vojno. NEMŠKI ATOMSKI UČENJAKI Brž ko je Adenauer izjavil, da namerava opremiti nemško vojsko z atomskim orožjem, je 18 največjih nemških fizikov, med katerimi je tudi več Nobelovih nagrajencev, naslovilo na vlado pismo, kjer pravijo, do oni pri tem oboroževanju ne bodo sodelovali. Svoj korak utemeljujejo s temile razlogi. Tako imenovano taktično atomsko orožje, o katerem je Adenauer rekel, da predstavlja le naravni razvoj modernega topništva, jc tudi zelo nevarno. Vsak tak topniški izstrelek ima moč atomske bombe, ki je uničila japonsko mesto Hirošimo. S takim izstrelkom bo mogoče porušiti malo mesto. To taktično orožje je »majhno«, samo če ga primerjamo s pozneje izumljenimi vodikovimi bombami. Ena taka vodikova bomba lahko spremeni deželo, kot je Porurje, v neobljudeno pustinjo. Radioaktivni žarki, Ker je vsaka članica Združenih narodov dolžna take ljudi izročiti, sedaj vsi pričakujejo, kaj bo Argentina storila. Nepregledne /rste sorodnikov umorjenih žrtev zahtevaj}*, naj se zadosti pravici. VAŽEN IZUM Glavni ravnatelj avstrijske pošte dr. Scha-ginger je sporoči)! javnosti, da namerava Avstrija vpeljati v telefonsko služim pomembno novost. Njeni strokovnjaki delajo poskuse, kako bi se telefoniranje lahko opravljalo brez dosedanjih dragih žičnih vodov. Kjerkoli sveti električna luč, naj bi postalo tudi telefoniranje mogoče. Nov izum bi bil zlasti v korist podeželskim občinam, ki tudi v Avstriji izvečine nimajo telefona, ker njegova napeljava preveč stane. NEKAZNIVE ZAUŠNICE V kraju Gratwein pri Grazu je mlad kolesar spustil opolnoči v neki ulici motor s tako silo v pogon, da je ropot iztrgal vse prebivalce iz spanja. Na oknu se je prikazal mož in prosil vozača, naj bo bolj obziren, ker leži v hiši bolan: otrok. Toda fantalin je v odgovor začel še huje treskati z motorjem. Očetu je bilo to preveč; stopil je nia cesto ter prisoli] motilcu nočnega počitka dve krepki klofuti. Na razpravi, ki je bila te dni, je sodnik očeta oprostil, češ da je ravnal v upravičenem ogorčenju nad izzivalnim obnašanjem fantalina. Pri tem se je skliceval na nelko razsodbo najvišjega sodišča na Dunaju. Zdi se, da so< klofute res najboljše zdravilo za neotesane vozače. ZAKAJ JE VLADA USTAVILA GRONCHIJEVO PISMO NA EISENHOWERJA ALI JE MOGOČ SPORAZUM S SOVJETSKO ZVEZO? V enem letu 120 tisoč novih inženirjev - Razmere v svetu se temeljito spreminjajo - Moralne dolžnosti predsednika republike Ena najznačilnejših in najvažnejših potez današnje zgodovinske dobe je brez dvoma globoko ideološko in politično nasprotje, ki loči Sovjetslko Rusijo in njene zaveznike od zap-adnega sveta ali bolje rečeno od Združenih držav Amerike. Ker sla Amerika in Sovjetska Rusija sprti in razdvojeni, je razdvojeno tudi človeštvo. Najpomembnejša posledica druge svetovne vojne je namreč bila, da je veljava mnogih prej odločujočih držav morebiti za vselej padla, da je Evropa obubožala in v razvoju zaostala, medtem ko sta na mednarod ni velesili, bogata in napredna Amerika in orjaška Sovjetslka Rusija. Trezni ljudje na zapadu si ne zatiskaj oči pred resničnostjo, temveč priznavajo da predstavlja Sovjetska zveza navzlic vsem tragičnim napakam, ki jih je na Madžarskem in drugod zagrešila, tako veliko gospodar siko-, vojaško in politično moč v svetu, da b bilo skrajno nespametno jo kakorkoli podce njevati ali celo omalovaževati. Posebno nespametno še dandanes, ko stoji Moskvi ob strani kot zaveznica komunistična Kitajska s svojimi 600 milijoni prebivalcev in ko se sovjetski vpliv širi po Srednjem vzhodu in ni pozornici ostali samo dve resnično vodil- vsej Afriki. Izjave kanclerja Adenauerja Da je Rusija orjaška vojaš'ka velesila, o tem ni med strolkovnjaki nobenega spora. To vsi brez pridržka priznavajo. Mnogi ljudje pa menijo, da je še precej zaostala v gospodarstvu. Res je sicer, da se tehnični razvoj sovjet ske industrije ne more meriti z onim v Amc riki. Pokojni Lenin je Ameriko stalno- sta' vil svojim rojakom za vzgled industrijske naprednosti, do Ikatere set 'mora s časom tu di Rusija povzpeti. Tega cilja Sovjetska zveza ni še dosegla Se manj je dosegla Ameriko- v poljedelstvu. Združene države imajo prepolna skladišča hrame, tako da ne vedo kam bi z njo, medtem ko je življenjska raven ljuds/kih množic v Rusiji še precej nizka. To je posledica zgrešene agrarne politike boljševikov, ki sn kmečlko zemljo podržavili, lastnike spremenili v poljske delavce ter si tern ubili v njih veselje za požrtvovalno obdelovanje zemlje Zelo napačno- bi pa bilo, če bi kdo iz tega na splošno sklepal, da Sovjetska zveza v go spodarstvu ni napredovala. Komur je do resnice, mora priznali, da se je Rusija od kon-fa prve svetovne vojne do danes gospodar sko- silno razmahnila. Boljševišlki voditelji so sicer zahtevali od množic žrtve, ki- se nam večkrat zde nečloveške, toda ravno tako je neizpodbitno dejstvo, da se je Rusija spre menila za časa enega pokolenja iz nerazvite kmečke dežele v najmogočnejšo industrijsko državo na evropski celini. S svojo proizvod- njo prekaša zdaleč Nemčijo in Francijo, 'ndustriji je močnejša kot obe deželi skupaj. i i Nemški kancler Adenauer je pred kratkim napisal članek, v katerem ugotavlja, da ni danes nobena država v Evropi sposobno dohiteti iz lastne moči hitrega gospodarskega fazvoja niti Amerike niti — Sovjetske Rusije. Če se evropske države politično in gospodarsko ne združijo, je dejal, bodo le nekako Peto kolo v svetovnopolitičnem razvoju člo-yeštva. Propadanje Evrope je za vsakogar r®zvidno že iz številk: »Pred 100 leti je de-Evrope v svetovnem gospodarstvu znašal ‘5 odstotkov, danes doseže komaj še 30.« S koliko brzino se pa stopnjuje industrij ska zmogljivost Rusije, lahko spoznamo iz naslednjega: če označimo stanje proizvodnje za leto 1938, pravi Adenauer, s številko 100, moramo ugotoviti, da se je medtem industrija v Evropi povzpela do številke 172, v Združenih državah do 278, v Sovjetski zvezi pa do 415. V manij ko v 20 letih se je torej indu sirijska moč Rusije več ko početvorila. Industrijski vzpon Sovjetske zveze dela »na nekatere šibkeje razvite narode izven Evrope precejšen vtis, kajti oni se ne spra šujejo, s kolikimi žrtvami« je bil uspeh do sežen. — Tako sodi voditelj krščanskih demokratov v Nemčiji, 80 letni Konrad Adenauer, najodločnejši nasprotnik komunistov med evropskimi državniki. TEKMA MED AMERIKO IN RUSIJO Ta in oni bi lahko pripomnil, da v pristnost Adenauerjevih podatkov sicer ni mogoče dvomiti, a da zaostaja Sovjetska zveza močno za Ameriko na področju atomslke ali jedrne sile, ki ni važna samo za bodočo vo--ko, temveč tudi za gospodarsko moč držav: ‘le kdor razpolaga z visoko razvitimi atomskimi sredstvi in napravami, bo v prihodnosti res kaj pomenil talko v dobi miru kot za časa vojne. Stari Churchill je pred nekaj leti izjavil, da je amerikanska atom-sika bomba edino sredstvo, ki čuva zapadne narode pred zmagovitim napadom komunistične Rusije. Toda medtem so se tudi v tem pogledu razmere temeljito spremenile. Sovjetska zveza ima danes tudi sama že svoje vodikove bombe in ostalo najmodernejše atomsko orožje. Njeni voditelji so po dogodkih na Madžarskem, ko je bila Rusija v svetu mo-ralno osamljena, lahko- že grozili zapadnja-kom, da I*i za primer mednarodnega spopada s svojimi atomskimi izstrelki, vodenimi na daljavo, lahko uničujoče udarili katerokoli deželo -na zemlji in med njimi tudi — Ameriko! Da pri tem ni šlo za kako sovjetsko ba-lia-rijo, marveč za nadvse resno zadevo, nam potrjuje tudi v inozemstvu znani ameriški eral Tvvining, ki bo v kratkem imenovan za načelnika glavnega stana vseli oboroženih sil Združenih držav Amerike. V neki nedavni izjavi je Tvvining ugotovil, da je vojno letalstvo Sovjetske zveze, kai se kalkovosti tiče, danes domala enako ameriškemu, medtem ko je ameriško po številu že daleč preseglo. Sovjetski atomski izstrelki, vodeni na daljavo, tudi niso manj vredni od 'ameriških. »Znanstvena raziskovanja, na katerih slonji proizvodnja novega orožja«, je napihal general, »so pa v Ameriki povsem nezadostna, ako jih primerjamo s sovjetsko stvarnostjo«. Za uspešno napredovanje na atomskem področju je potrebna cela vojska temeljito izučenih delavcev, tehnikov, inženirjev in znanstvenikov, in v tem pogledu so Rusi, kakor se čudno sliši, Amerikance že posekali: Sovjetslka zveza, pravi Twining, ima danes 420 tisoč mladih inženirjev, Amerika pa 'e tretjino tega števila. Samo v letu 1956 je zšlo iz sovjetskih visokih šol 120 tisoč diplomiranih inženirjev, iz ameriških pa le 70 tisoč. Kaj zahtevajo od Sovjetske zveze Iz vsega tega jasno izhaja, da je Rusija danes že v marsičem resna telkmovalka za pada in da bo v bodočnosti čedalje bolj, in to že zavoljo tega, ker leže v njeni zemlji, zlasti v Sibiriji, ogromna, še neizkoriščena o-gastva, ki jih dan za dnemi odkrivajo. Kot vojaška' sila je pa že sedaj izredno nevaren nasprotnik. To je vzrok, zalkaj so odgovorni državniki v svetu prepričani, da je lodoči razvoj človeštva odvisen v prvi vrsti od te^a, ali bo prišlo med Sovjetsko zvezo in zapadom do poravnave ali pa do oboroženega obračuna. Strahotni učinki vodikovih bomb, s katerimi je mogoče zbrisati z obličja zemlje cele narode, navdaja z upravičenim strahom ravno tako komuniste (kot protikomuniste in zato so eni in drugi skoro prisiljeni po- skusiti vse, da se njihovi spori rešijo brez vojne, to se pravi s sporazumom. Mnenja so deljena le v tem, kako naj se to izvede. Amerikanci in v Evropi posebno Adenauer so mnenja, da je resničen in trajen sporazum mogoč saino, ako se Rusija brezpogojno umakne v svoje naravne meje ter prepusti narodom zasedenih dežel, da sami svobodno odločajo o svoji usodi. Njihova in samo njihova stvar je, da si izberejo (komunistično ali protikomunistično vladavino, da se naslonijo na Moskvo ali na WiashingIon ali. pa ostanejo nevtralni in neodvisni. Ta zahteva je z načelnega stališča seve pravilna ter morallno edino možna in upra- NOVICE m »KER SEM GREŠIL« Nemški škof Schroeffer in francoski kardinal Lienart sta na oljčno nedeljo v stolnici mesta Ascq v severni Franciji skupno maševala, da bi s tem pred vsem svetom izpričala, da so krivice, ki so jih Nemci storili med vojno Francozom, odpuščene in pozabljene. V mestu so tedaj hitlerjevci bili pomorili 86 nedolžnih ljudi in med njimi tudi domačega župnika in kaplana. Vse prošnje za pomilostitev kardinala Lienarta s o bile brezuspešne in žrtve so morale v smrt. Nemški vojaki so sedaj na oljčno nedeljo prosili za odpuščanje s tem, da so prinesli k slovesni maši veliko svečo, na kateri je bilo napisano Quia peccavi nimis — Ker sem preveč grešil. Če bi odgovorni politiki ravnali povsod talko kot ti preprositi ljudje, bi bil mir v svetu trajno zagotovljen. PRETRESLJIV OBRAČUN Prva svetovna vojna (1914-1918) je zahtevala 10 milijonov smrtnih žrtev: 4 leta, 3 mesece in 7 dni strahot in razdejanj. Ranjenih in pohabljenih je pustila 21 milijonov ljudi. Druga svetovna vojna (1939-1945) je trajala 5 let, 8 mesecev in 8 dni. Ta je pa požrla kar 57 milijonov in 550 tisoč ljudi. Na frontah je padlo 17 milijonov vojakov, pod bombami v mestih in v zaledju je našlo smrt nad 4 milijone civilnega prebivalstva. Devet milijonov jih je bilo na smrt obsojenih v zloglasnih taboriščih in od raznih sodišč; 27 milijonov jih je pomrlo zaradi lakote in pomanjkanja. Te številke znesejo skupaj 13,6 odstotka celokupnega človeštva. Človek se kar zgrozi ob teh številkah, še posebno če pomisli na neizmerno gorje, ki se je zaradi vojne razlilo čez svet. Kljub tej pretresljivi bilanci se še najdejo ljudje, ki si žele novo vojno. OD PONEDELJKA DO PETKA V Avstriji se že dalj časa ukvarjajo z načrtom, da bi vpeljali za državne uradnike 5-dnevni delovni tednik. S prvim poskusom so začeli 8. aprila pri vrhovnem računskem dvoru na Dunaju: uradniki prihajajo v pisarno ob 7. uri in pol zjutraj in jo zapuste ob 4. in pol popoldne, v soboto so ves dan prosti. S tem ukrepom naj bi se povečala delov- Velika noč - praznik duhovne prerodilve! (Nadaljevanje s 1. strani) Meni pač, da nima nobene koristi od tega, da se prišteva k majhnemu narodu, ki se pred svetom ne more bahati s svojim bogastvom ali z oboroženo silo. A ravno zvestoba in ljubezen do lastnega naroda podeljujeta človeku tisto plemenitost, ki je ne more nič drugega nadomestiti. Človek, ki izda lastno družino in lastni narod, prekrši osnovne zakone življenja in izda največje duhovne vrednote, s tem pa tudi božje namene. Tako sam sebe obsodi na duhovno jalovost in smrt. Praznik velike noči nam vsem nudi priložnost, da vstanemo iz take smrti! na sposobnost uradnikov. Če se prvi poskus obnese, bo vlada raztegnila predpis na vso državo. Minister progvete dr. Drimmel se bori za to, da bi bila tudi v šolah sobota prosta. MOPLEN Talko se imenuje nova plastična tvarina, ki so je iznašli v kemičnih preizkuševališčih tovarn Montecatini. Sestavljena je ravno tako kot polivinil iz odpadkov raznih goriv, predvsem premoga. Njena prednost je v tem, da je zelo odporna proti vročini. Ne stopi se niti pri 160 stopinjah nad ničlo. Bolj kot papir tenika pola Moplena vzdrži težo 80 kilogramov in je obenem tako lahka, da kar plava po vodi. Zato bodo Moplen uporabljali v vse mogoče namene. AMERIKANSKA V mestu Salt Lake City je umrl bogataš Edvard Connell,y, ki jie bil prdpričan, da bodo ljudje v kratkem lahko potovali na mesec, kalkor gredo danes v Evropo. Zapustil je 17 milijonov dolarjev in oporoko, v kateri je določil, naj se ta denar pOTabi za spomenik njemu in njegovi ženi. Postaviti ga pa morajo na — luni! LOV NA ZDRAVNIKE V nekem zdravilišču v Palermu je na porodu umrla 26-letna Frančiška Russo. Ko so sorodniki zvedeli za žalostno novico, so razjarjeni pridrli v bolnišnico1, da namlatijo dva zdravnika, češ da nista dovolj pazila in sta zato odgovorna za smrt mlade matere. Komaj sta utegnila skočiti skozi okno. Vsi sorodniki pa za njima! Da ni hitro pritekla policija, bi bili zdravnika zadavili. ČUDO TEHNIKE V nekaj mesecih nameravajo vpeljati na francoskih progah vlake, !ki bodo sami vozili, pospeševali in manjšali hitrost ter se sami ustavljali. Vlakovodja bo samo odpiral in zapiral posebne naprave, opravljajoče avtomatično njegovo dosedanje delo. Novi vlaki bodo tudi v megli in temi vozili bolj varno, kakor če bi jih vodil človek. MLADINSKI TISK Prejšnji leden se je končal v Rimu kongres za mladinski tisk. Govorniki so poudarjali, da poleg šole in knjige listi najmočneje vplivajo na doraščajoči rod. Lahko neverjetno koristijo ali škodijo. Zato naj vlada že enkrat izda zakon o mladinskih listih, ki morajo biti vzgojni in poučni, ne pa preračunani samo na dobiček, kakor so izvečine v Italiji. Zato pišejo le O' ameriških tolovajih in o raznih pustolovščinah, s čimer mladino močno kvarijo. Večina držav je že izdala zakone o mladinskem tisku, Italija ga pa šele pripravlja. DVA VELESEJMA V petek je državni poglavar Gronchi slovesno otvoril 35. milanski velesejem, ki je eden največjih v Evropi. Svoje izdelke je razstavilo 32 držav, med njimi tudi Jugoslavija, in 13 tisoč podjetij. Obiskovalci občudujejo lab k n na njem najnovejše izume z vseh področij gospodarstva. Istočasno je bil otvorjen velesejem v Zagrebu, na katerem sodelujejo tudi Italijani. Zagrebški se sicer po velikosti ne more primerjati z milanskim, a po svojem bogastvu daleč presega in poseka velesejem v Trstu. ŠPAGETI NA VEJAH Britanska televizija je prvega aprila oddajala film, na katerem je bilo videti, kako na nekem drevesu v Švici rastejo testenine. Z vej so viseli pol metra dolgi makaroni. Od več strani so zatem prihajala na radio vprašanja, ali bi makaronovo drevo ne uspevalo morda tudi v angleškem podnebju. Nekdo iz Bristola je pa pisal, da se je televizija iz gledalcev ponorčevala, ko vendar vsak osel ve, da testenine ne rastejo z vej navzdol, ampak vselej le — vodoravno. Ali je mogoč sporazum s Sovjetsko zvezo? (Nadaljevanje s 3. strani) vičena. Popolnoma drugo vprašanje pa je, ali je politično izvedljiva. Rusija je po zadnji zmagoviti vojni zavzela v svetu mesto, kakor ga ni še nikoli v svoji zgodovini. S pomočjo od nje odvisnih vlad drži pod svojo oblastjo približno eno tretjino Evrope. Njena vojska je že več ko 12 let v Berlinu, v Pragi, v Varšavi, Budimpešti, Sofiji in Bukarešti. Če bi vse te dežele čez noč izpraznila ter jim vrnila pravico do brezpogojne samoodločbe, bi ne bilo samo konec njenega do-sedanjega vpliva, temveč bi se utegnilo celo zgoditi, da bi se večina sedaj zasedenih dr-žav naslonila na zapad ter se spremenila iz dosedanjih zaveznic Sovjetske Rusije v njene odločne nasprotnice. VPRAŠANJE NEVTRALNEGA PASU Daljnovidni državniki na zapadu, med katere spada tudi Gronchi, so povsem upravičeno mišljenja, da je na taki osnovi sporazum s Sovjetsko zvezo nemogoč. Če naj se Rusijia umakne v svoje meje, ji je treba v zameno za izgubljeni vpliv ponudili nekaj, kar je tudi njej v očitno korist. Ko je bil Eden na oblasti, je v imenu Velike Britanije predlagal, naj se med Sovjetsko zvezo in zapadno Evropo potegne širok pas nevtralnih držav, ki bi ne bile priključene niti vzhodnemu niti zapadnemu taboru. S tem bi zasedene dežele postale spet svobodne in neodvisne, Rusija bi pa dosegla popolno in stalno varnost na vseli svojih zapadnih mejah. Eden je pod pritiskom Amerikancev svoj predlog kasneje umaknil, Gronchi je pa v pismu, ki ga je hotel poslati Eisenhowerju, ponovil isto misel o nevtralnem ozemlju. To-da rimska vlada, ki s'e v svoji politiki oslarija popolnoma na Ameriko, je pismo ustavila, češ da državni poglavaT nima pravice delati svoje politike, temveč da mora prepustiti ta posel odgovornim ministrom in parlamentu. V soboto je Gronchi imel v Milanu govor, v katerem je rekel, da je to sicer pravilno, toda on da ima tudi svojo vest, ki mu nalaga »moralno dolžnost«, do vsaj odkrito pove, kar misli, posebno kadar gre zn zadeve, ki se tičejo bodočnosti države. Gronchijevo stališče je tembolj upravičeno, Iker je od pravilnega sporazuma s Sovjetsko zvezo odvisna ne saino usoda Italije, temveč vse Evrope in mir v svetu. NABREŽINA Na zadnji seji občinskega sveta je odbornik Škrk obširno poročal o poteku javnih del v občini. Iz poročila izhaja, da je v teku živahna gradbena dejavnost, ki se bo v najkrajšem času še znatno povečala. Pred nekaj tedni so v Sesljanu pričeli graditi novo šolsko poslopje, za katero je nakazanih 25 mi-lijonov Idr. Računajo, da bo stavba dovršena že to jesen. Prav tako so pred kratkim zače. li širiti in urejevali cesto iz Sesljana k morju, za katero je bilo določenih 20 milijonov. Tudi to važno delo bo izvršeno pred poletjem, ko se začne tujsiko-prometna sezona. Dom za onemogle in novi otroški vrtec v Nabrežini se bosta pričela zidati, brž ko bo generalni komisar izdal predpisani odlok, ki pa mora iziti v najkrajšem času, Iker sta bila oba načrta že odobrena. Za ta dela je na razpolago okrog 65 milijonov. Dne 10. aprila je Tehnični urad v Trstu oddal na javni dražbi dela za asfaltiranje in preureditev ceste iz Štivana v Medjo vas, kar bo stalo okrog 7 milijonov. Dela je prevzelo podjetje Brussi, ki v Štivanu zdaj gradi avtocesto. Na domačem županstvu pa je pretelkli teden šla na dražbo gradnja nove poti od nadvoza čez avtocesto v Sesljanu do stare poti za Cerov-lje. Ta dela so bila oddana podjetju Milič z Opčin in bodo zanje potrošili okrog 2 milijona in pol. Pred nekaj dnevi so oblastva odobrila razna popravila pri 4 župnih cerkvah, za kar so bili določeni 3 milijoni. Po sporazumu z župniki je občina dodelila vsaki cerkvi po 750 tisoč lir. Telefon za Šempolaj, Mavliinje in Vižovlje Občinski svet je nato pooblastil upravni odbor, da sklene pogodbo z družbo Telve, ki bo namestila javne telefonske govorilnice v Sempolaju, Mavhinjah in Vižovljah. V ta namen bo občina prispevala olkrog 2 milijona lir. Svetovalci so nadalje pooblastili odbor, naj ukrene vse potrebno, da se še bolj ojači pravkar izpopolnjeno telefonsko omrežje v Devinu. Ustanovitev krajevne avtobusne proge Najvažnejši sklep zadnje seje pa je gotovo Ustanovitev krajevne avtobusne proge. Svet Je to delo poveril tržaškemu podjetju »Ser-gas«. V začetku bodo avtobusi vozili na progi Štivan — Nabrežina postaja, in sicer vsake pol ure. Pozneje pa bodo to službo po Potrebi izpopolnili. To je gotovo velika pridobitev za našo občino, bo brez dvoma znatno prispevalo predvsem k razvoju tuj-8kega prometa. Avtobusi bodo pričeli voziti, b*ž ko bodo nadrejena oblastva sklep občin-8kega sveta odobrila. RICMANJE V naši vasi, v Borštu in v Domju so se pred kratkim zaključila dela za namestitev javnih |clefonskih govorilnic. Pričakujemo, da bo te« Iefon začel delovati v najkrajšem času. Ob *ej priliki le pripominjamo, da telefonske go-v°rilnice po našem ponekod niso na najprimernejših mestih. Naprave bi morale v go-8llnskih obratih stati v kakem mirnejšem ko- da bi pivci ne motili telefonskih pogovorov. SV. M. MAGDALENA SPODNJA V noči med ponedeljkom in torkom je nenadoma preminil 53-letni domačin Ivan Zorn. Po poklicu je bil čevljar in je z delom svojih rok pošteno preživljal družino. Zapušča ženo in tri sinove, ki so pa, hvala Bogu, vsi več ali manj preskrbljeni. Zornova družina izhaja iz Prvačne pri Gorici. Pred davnimi leti je Ivanov oče prišel na delo v Trst, Ikjer si je s pridnostjo pridobil skromno imetje. Zornovi »o bili vseskozi narodno zavedni. Blagega pokojnika smo pokopali v sredo, 17. t. m., na božjo njivo pri Sv. Ani. Naj mu bo lahka domača zemlja! Sorodnikom izrekamo globolko sožalje. Naši pridnii mandrijarji »o te dni vedno na polju, ker spomladanski posevki zahtevajo mnogo dela. Gojijo raznovrstno zelenjavo, ki jo prodajajo na mestnem trgu. Tržačani zelo cenijo našo zelenjavo in zato je velika škoda, da se površina obdelane zemlje pri nas čedalje bolj krči, ker se mesto širi. Prav sedaj dolkončujejo tu 3 nebotičnike in 8 petnadstropnih hiš. Da bi se vse to moglo zgraditi, so razlastili mnogo mandrijarske žemlje. Vse to razumemo, vendar nam je hudo. ko vidimo, da se naši sinovi morajo posvečati drugim, nestalnim poMicem in zapuščati zemljo. JEZERO Hudo je pri nas, zlasti poleti, ker nimamo zdrave pitne vode. Občinska uprava je že pred leti sprevidela, da tako ne sme dalje in je zato naprosila državna oblastva, naj tudi v našo vas napeljejo vodovod. Dolgo smo nanj čakali, a končno so ga pred nekaj meseci začeli graditi. Danes smemo že poročati, da gredo dela h kraju in da bo kmalu pritekla dolgo zaželena voda. Po najnovejših političnih dogodkih je treba sklepati, da se kriza tržaškega mestnega sveta z naglico bliža svojemu višku in naravnemu zaključku. Na petkovi seji je nen-nijevec Teiner iznesel znani predlog, da naj v upravni odbor vstopi tudi predstavnik Narodnega gospodarskega gibanja (MEN), kar bi bil edini dokaz, da je vodstvo občine dokončno osvojilo zahtevo po prosti coni. Le v lem primeru bi levičarska opozicija podprla upravni odbor in ga s tem rešila iz zagate. Župan Bartoli pa se tudi to pot ni hotel izjasniti in je razpravo odložil na naslednji torelk. Bomba republikancev Medtem se je pa sestalo vodstvo republikanske stranke, ki je naročilo odborniku prof. Cumbatu, naj zahteva odstop župana Bartolija in upravnega odhora, češ da je zaradi zadržanja leve in desne opozicije nemogoče še redno upravljati občino. Ta sklep je seveda povečal že tako veliko zmešnjavo, ker je zrušil enotnost v tristranski vladni večini. Toda ker se Bartoli krčevito oklepa svojega stolčka, ni v torek prišlo do napovedanega razčiščenja. Namesto da bi v teh kritičnih dneh ostal v Trstu, je mož raje odpotoval ZA AVTONOMNO DEŽELO Pretekli petek je bila v Nabrežini izredna seja občinskega sveta. Svetovalci so z večino glasov sklenili, da se je treba z dejanji zavzeti z.a čimprejšnjo ustanovitev avtonomne dežele Furlanije-Juli jslke krajine, kakor jo določa 116. člen italijanske ustave. V ta namen je občinski svet sprejel resolucijo, v kateri je med drugim rečeno, naj se v okviru nove dežele nudi posameznim pokrajinam in občinam najširša samouprava, naj se ostvari nova pokrajina Pordenone ter naj postane Trst glavno mesto bodoče samoupravne enote. V posebnem statutu nove dežele se morajo nadalje učinkovito zaščititi jezikovne in (kulturne pravice slovenske manjšine, da se tako zagotovi njen obstoj in razvoj. Občinski možje zato predlagajo, naj se ob tej priliki uzakonijo manjšinslka določila Londonskega sporazuma, ki naj se tako raztegne na vse Slovence v Italiji. Za resolucijo je glasoval tudi predstavnik socialnih demokratov, medtem ko sta se ostala italijanska svetovalca glasovanja vzdržala. V razpravo je posegel odbornik dr. Jež, ki je med drugim poudaril, da pomeni ustanovitev nove dežele pravo prelomnico v življenju tukajšnjih prebivalcev. Saj bomo tržaški in goriški Slovenci ter Italijani v kratkem delili isto usodo s furlanskimi sosedi. Potem ko se je govornik dotaknil nekaterih splošnih vprašanj o samoupravljanju, je zaključil s pozivom, da se morajo vsi po svojih močeh truditi za uresničenje avtonomne dežele. »Od nas samih,« je dejal, »je odvisno, kakšno ustavo si bomo v novi deželi priborili !« IZ BOLJUNCA Pred kratlkim so ob vaškem športnem igrišču dogradili javno kopališče. Te dni so že namestili čuvaja, ki bo skrbel za red na športnem igrišču in v kopališču. Vaščani smo s terni napravami zelo zadovoljni, saj vemo, da so vsestransko koristne. na velesejem v Milan. Svojim privržencem v upravnem odboru je pa naročil, naj sejo občinskega sveta odložijo do 26. aprila. -•*» i Socialni demokrati so odstopili Proti temu nezaslišanemu ravnanju so takoj nastopili tudi socialni demokrati ter skupno z republikanci zahtevali, naj se zadeva takoj razčisti. Toda demolkristjanska večina jih je na seji upravnega odbora preglasovala. Zaradi tega so tako prvi kot drugi odstopili, tako da je danes tržaška občina dejansko brez upraviteljev. Socialni demokrati so izjavili, da so demokristjani odgovorni, če bo na tržaško županstvo prišel vladni komisar in bodo nato razpisane volitve. Zdi se pa, da demokristjani namenoma stvar zavlačujejo, ker čakajo na občni zbor svoje stranke, ki bo 12. maja. Šele ob tej priliki se bo, kakor pravijo, odločila tudi usoda mestnega sveta. Naj bo že kakorkoli, eno je že danes jasno: današnji občinslki svet ne more redno poslovati! Iz tega sledi, kakor ves čas trdimo, da so nove volitve neizogibne, kar je konec koncev za vse mesto in okolieo edina koristna rešitev. Nove volitve so neizogibne GORIŠKI MESTNI SVET Goriški mestni svet je pretekli teden zopet zboroval. Najprej je obravnaval predlog, naj g o riška občina pristopi k organizaciji »Evropskih občinskih svetov«, ki ga je utemeljeval zastopnik socialnih demokratov profesor Zuealli. Predlogu je ugovarjal samo monarhist Pedroni, ki se je čudil, da ga je iznesel prav mož, ki je na ponedeljkovi seji zagovarjal najstrožje varčevanje; za članarino omenjene organizacije je namreč treba plačati 24 tisoč lir. Komunist Battello se je načelno pridružil Zucallijevemu predlogu, čeprav mu niso popolnoma ugajala vsa izvajanja predgovornika. Pristop k novi ustanovi je branil v imenu krščanskih demokratov dr. Culot, češ da gre le za skromen znesek pristopnine, vendar se ni strinjal, da bi se morala občina udeleževati vseh zborovanj nove organizacije, ker bi to stalo preveč. Pristop k novi organizaciji sita zagovarjala tudi svetovalca Bratuž in dr. Sfiligoj. Končno so za Zucallijev predlog glasovali vsi svetovalci, razen štirih misovcev in monarhista Pedronija. Župan dr. Bernardis pa se je glasovanja vzdržal. Daljša razprava je nastala, ko je župan predlagal povišelk na plin, in sicer za 2,40 lir za kubični meter. Povišek naj bi bil le začasen, to je od 1. marca do 30. junija. Narekovali naj bi ga pa večji stroski za koks, ki so nastali zaradi sueške /krize. Končno- je ogromna večina svetovalcev predlog mestne plinarne odbila, zanj je glasoval župan dr. Bernardis, liberalec grof Attems dva odbornika in en krščansko demokratski svetovalec. Proti pa vsi drugi, med njimi tudi ogromna večina krščanskih demokratov. Ob koncu je občinski svet izvolil še upravni svet mestnih podjetij, katerega predsednik je profesor Avgust Viertlialer. IZ DOBERDOBA Pred kratkim je bil v doberdobski prosvetni dvorani občni zbor Kinečko-delavdke posojilnice, ki bo prihodnje leto slavila svojo 50-letnico. Na zborovanju sta govorila predsednik Jožef Gergolet in tajnik Karel Ferletič. Posojilnica je za naše prebivalstvo storila že mnogo koristnega, saj daje posojila po nizki obrestni meri, s kakršno se drugi denarni zavodi na Goriškem, ne morejo ponašati. Na koncu so izvolili novi odbor, ki šteje sede/ni članov in pet nadzornikov. Mihaela Ferletiča, ki je bil med ustanovitelji posojilnice in 49 let njen ud, so imenovali za častnega člana. Prav je, da se naši ljudje krepko organizirajo v naših redkih zadrugah in posojilnicah ter da vlagajo svoje prihranke le pri domačih zavodih, saj je človeku kar bridko pri srcu, ko pomisli na nekdaj mogočno organizacijo domačih Zadružnih zvez. Zvedeli smo, da je odbor za zimsko pomoč nakazal naši občinski upravi 240 tisoč lir po>dpore za reveže. Prizivno sodišče v Gorici je potrdilo obsodbo goriške pre-ture, s katero je bil 14. februarja obsojen naš domačin 34-letni Valentin Jelen na dva meseca in 20 dni zapora ter globo v znesku 16.220 Lir. Ker je pri prizivni obravnavi zopet pogorel, bo moral plačati še stroške za drugo razpravo. Obtožen je pa bil zaradi tega, ker je večkrat prekoračil mejo brez dovoljenja. Svojo srečo je poskusil tudi 28. januarja t. 1., ko je brez prepustnice obiskal svojo zaročenko v Solkanu. A tedaj je imel fant smolo in je padel v krepke roke policije, ‘ki je prevročega fanta izročila svojim tovarišem na meji, ti so ga pa ovadili sodniji. IZ ŠTMAVRA Pri nas se je v preteklem tednu pripetil kaj čuden dogodek: 73-letnega kolona Iosia Jožefa, ki se je pred 20 leti priselil iz Furlanije v našo vas, je pni delu krava zelo hudo ranila. Zaradi težkih poškodb so moža odpeljali v bolnico, kjer pa je kljub zdravniški pomoči drugi dan umrl. Pokojniku naj sveti večna luč. Družini izrekamo naše sožalje. Zadnji deževni viharji so naše češnje hudo poškodovali. In ker so- češnje naš glavni dohodek, smo bili v preteklem tednu gospodarsko zelo oškodovani. Vsi smo zelo zadovoljni, da se je s 1. aprilom odprl obmejni prehod v Podsabotinu. ŠTEVERJAN Predpreteklo nedeljo smo pokopali mlado družinsko mater Angelo Jakin. Pogreba se je udeležilo mnogo ljudi, med katerimi je bilo tudi nekaj znancev in sorodnikov iz jugoslovanskih Brd. Pokojnici naj sveti večna luč! Njenemu možu. otrokoma in vsem sorodnikom izrekamo globoko sožalje. Vsi Števerjanci smo zadovoljni, da je Ri-bijevo avtobusno podjetje uvedlo ob nedeljah in praznikih še eno večerno vožnjo. Avtobus vozi iz Gorice skozi Grojno ob 10. uri zvečer; iz Števerjana pa odpelje ob 10. in pol, in sicer skozi Oslavje ter Pevmo. Pretekli teden je v Gorici zopet zboroval odbor za zimsko pomoč. Med občinske podporne ustanove je razdelil 13 milijonov in 620 tisoč lir. Od /te vsote je bilo nakazanih naši občini 63.000 lir. Poleg tega je naša občinska uprava prejela še skoro pol milijona podopore za popravo cest. IZ ŠKRLJEVEGA Obmejni prehod pri naši vasi je bil zaprt skoraj 10 let. Naši kmetovalci so bili zaradi tega hudo gospodarsko prizadeti. Saj so morali hoditi do svojih polj onkraj meje le po velikih ovinkih. Škrljevoi smo vsa ta leta moledovali, da se ta prehod ponovno odpre. To se je končno zgodilo 1. aprila. SOVODNJE Nedavno tega sm» poročali, da je občinski svet sklenil oddati za 9 let v najem prostore v občinski hiši za materinsko posvetovalnico. V prvi polovici aprila sta pa pokrajinska svetovalca Miladin Černe in Po-letto predložila predsedniku pokrajinskega sveta dr. Culotu pismeno vprašanje in prosila za pojasnila, zakaj se prepotrebna posvetovalnica še ni otvorila. Doslej svetovalca nista še prejela nobenega odgovora. Naši občinski upravi je odbor za zimsko pomoč nakazal v preteklem tednu 180 tisoč lir podpore za reveže. TRŽIČ Tržiške ladjedelnice so izročile italijanski mornarici doslej že šest ladij po 3000 ton, ki jih je zanjo naročilo poveljstvo Atlantske zveze. V sredo so ji izročili še zadnjo te vrste, ki so ji dali ime »Sandalo«. Tržič in vsa okolica se vedno holj vznemirjata zaradi stavke 400 električnih varilcev in začasne odpustitve nadaljnjih 1.600 delavcev. Sindikalni predstavniki, ki so bili v Rimu, so razprosili ministrstvo za delo, da uradno posreduje med delavci in ravnateljstvom podjetja. Doslej pa niso- prejeli še nobenega odgovora. V soboto so izdali proglas, v katerem so pozvali delavce vseh industrijskih podjetij v našem mestu na dvourno protestno stavko, ki je bila v torek. Stavko je podprlo tudi ladjedelniško delavstvo’ v Trstu in Miljah. Stavka varilcev traja že nad 40 dni in, če se ne konča v najkrajšem času, bo vse gospodarstvo v Tržiču in v pokrajini občutilo hude posledice. Najteže bo pa prizadeto podjetje sama, Saj ne bo moglo biti kos niti svojim pogodbam. Kot glasniki javnega mnenja moramo obsoditi negibčnost ravnateljstva državnega podjetja-, ki s svojim trmastim ravnanjem izziva delavstva do skrajne odpornosti. V zadnjih dneh naj bi prišlo do razgovorov med vsemi štirimi vodilnimi političnimi strankami, da s skupnim nastopom čimprej pravično rešijo usodni spor. OBMEJNI PROMET S pomladjo se je na Goriškem neverjetno povečal osebni obmejni promet. Saj je pretekli mesec odšlo v Jugoslavijo 22.614 italijanskih državljanov, v Italijo pa je prišlo kar 47.148 Jugoslovanov. Kakor navadno- tudi to poit prednjači prehod pri Rdeči hiši. Toda tudi pri ostalih prehodih se je število potnikov s prepustnicami znatno povečalo. Samo pri Rdeči hiši je prekoračilo mejo 24.893 oseb, to je povprečno 800 dnevno. Trgovci in gostilničarji na Goriškem in v Beneški Sloveniji pa tudi ostali prebivalci so zadovoljni, da se obmejni promet vedno živali-neje razvija. Kaj k temu pravijo razni kričači, Pedroni in drugi, ki so vse storili, da bi videmski sporazum preprečili? SLOV. NARODNO GLEDALIŠČE Preteklo nedeljo je skupina igralcev tržaškega S. N. G. odigrala v prosvetni dvorani na Korzu Verdi pretresljivo- trodejanko »Na nočnih poteh«, ki jo je napisal znani italijanski dramatik Renato Lelli in poslovenil profesor Ivan Šavli. Tudi to pot je bila udeležba kar zadovoljiva. Lellijeva drama , obravnava staro, a vedno, živo vprašanje o odnosu ined sinovi in starši. Priznati je treba, da je del° na svoj način izredno pretresljivo in za moderno mladino, ki doživlja marsikaj težkega* česar niso poskusili prejšnji rodovi, izredno vzgojno. Pisatelj bo velik dobrotnik mladi' ne, če s svojo dramo reši le enega mladega človeka pred življenjskim brodolomom, saj j c rečeno, da je ena sama duša več vredna cot ves svet. Zato smo Goričani hvaležni SNG in njeg°' vim igralcem, da so nam z Lellijevo- dram0 pokazali, kako trpljenje človeka očiščuje 1,1 kako nevarna sta za mlade ljudi in srečo ce' lih družin brezvestna lenoba in -laž. » PODBONEBEC Prvo nedeljo v aprilu je bil v podboneški občini dan prometnih nesreč. Popoldne je bil veličasten pogreb 27-letnega Rema Domenisa iz Loga, ki se je nekaj dni prej hudo ponesrečil, ko se je na motornem vozilu vračal iz Vidma. Po nezgodi so ga nemudoma odpeljali v bolnico, toda zdravniki so ugotovili, da revežu ne morejo več pomagati in so ga zato takoj poslali domov. Umrl je na poiti. Pokoj-nilk je spadal med podjetne mlade može; ba-vil se-je s peko kruha, ki ga je vsak dan prevažal na motorju po vseh vaseh v hribih, kjer imajo ceste. Pravkar je zgradil moderno električno peč. Tragična smrt je mlademu gospodarju in očetu pretrgala nadaljnje načrte za izboljšanje podjetja. Zapustil je starše, mlado ženo in dvoletno hčerkico. Nesreča pridnega in poštenega peika je presunila vso našo dolino. Nad 1000 oseb ga je spremilo k večnemu počitku. Naj mu sveti večna luč! Sorodnikom izrekamo globoko sožalje. Ko so se pogrebci razhajali s pokopališča juri Briščah, se je v bližini zgodila druga nesreča. Iz neznanih vzrokov se je Albert Gu-jon iz Kala s tako silo zaletel z motorjem v mimoidoči avto, da ga je vrglo daleč na asfaltirani tlalk. Hudo se je potolkel na glavi in rokah in so ga takoj prepeljali v čedadsko bolnico. Nekaj ur pozneje pa je bila še tretja ne- sreča. Ko se je Marij Balus vračal iz Podbo-nesca v Laze, je treščil na slabi cesti pri Sci-glah z motornega vozila in si tako hudo poškodoval nogo, da so ga morali prepeljati v čedadsko bolnico. Istočasno se je podboneš-kemu mehaniku Lucijanu Pjerihu in občinskemu tajniku Aleksandru iCenčiču, pripetila četrta prometna nezgoda, ko sta se na motornem vozilu vračala iz Kobarida, kamor sta šla na nedeljski izlet. Pri Robiču jima je pes presekal cesto, da sta telebnila na tla. Poškodbe niso bile hude, pes pa je ostal mrtev in vozilo je bilo pokvarjeno. Za psa sta lastniku velikodušno plačala odškodnino in šele potem sta se lahko vrnila domov. Peta nesreča, a ne prometna, pa se je zgodila v Črnein vrhu. Podboneškega zdravnika so zvečer nujno poklicali v Črni vrh. Kaj se je moglo zgoditi v mirni gorski vasi? Odkar je bivši laški župnik zasejal sovraštvo med rndotnim prebivalstvom, ki je prej vedno slovelo zaradi sloge, sta v vasi nastali dve stranki, ki si medsebojno nagajata, kadar le moreta. Tako je tudi v nedeljo prišlo do hudega prepira med ženskami nasprotujočih si stranlk. Skočile so si v lase in so se začele obmetavati s kamenjem. V hudi bitki je bilo 5 ali 6 žensk ranjenih. Sedaj bodo gotovo nastale na vse strani tožbe, da z njimi podpro brezposelne čedadske in morda celo videmske odvetnike. IZ SV. PETRA SLOVENOV Obmejni promet v naši dolini zavzema vedno večji obseg. Zvedeli simo, da se je pretekli mesec v območju čedadslkega komisariata poslužilo obmejne prepustnice skupno 12.134 oseb, in sicer 8.239 jugoslovanskih ter 3.895 italijanskih državljanov. Čez prehod pri Stupici je odšlo v Jugoslavijo 2.083 oseb, v Italijo pa jih je prišlo kar 4.427; čez prehod na Nadiži pod Platiščami 235, oziroma 1636; na Učeji 40, oziroima 74; na Polavi pri Cepletiščah 190, oziroma 794: čez Solarje pri Drekah 406, oziroma 996; pri Miščeku na Idriji 403, oziroma 254. Poleg lega je čez omenjene prehode šlo 58 jugoslovanskih in 538 italijanskih dvolastnikov. S 1. majem bosta odprta za lastnilke prepustnic še prehoda pri Robediščali, za Ivancom in pri Klinacu ob reki Idriji, ki sta bila doslej na razpolago le dvolastnikom. Obmejni promet se bo v poletju brez dvoma še zelo povečal, vsi pa že sedaj čutijo potrebo po ugodnejših pogojih za prehod. Nad 50 dijakov našega učiteljišča se jc pred kratkim udeležilo poučnega izleta v Florenco, ki ga je vodil ravnatelj Passone. Taki izleti so zelo ikoristni za bodoče učitelje, ki potrebujejo širšega obzorja, ki si ga ne morejo pridobiti v naši obmejni deželici. Se koristnejši bi pa bili izleti v inozemstvo. Kakor svoj čas pokojni nadškof Nogam, tako je tudi sedanji nadškof Zaffonato prišel v petclk po tihi nedelji delit velikonočno sv. obhajilo našim dijakom. Sred 100 leti To pobudo je dal profesor in pisatelj Jane* Trdina, ki je bil v službi na Reki in je tu živahno deloval pri hrvatski Čitalniki. Ta vzgled je spodbudil tudi Bleiweisa, da je misel o slovenskih čitalnicah širil tudi1 v svojem listu. Še vedno je pa bil mnenja, da naj bodo ta društva popolnoma nepolitična, to je zgolj literarna ter zabavna. Pri tem drugem rojstvu slovenskega društvenega življenja so Tržačani prehiteli Ljubljano. Tržaški rodoljubi so se 29. januarja 1861 zbrali v »Hotel Grande« ter ustanovili Slovansko čitavnico. Že v naslov so »prejeli narodni prizvok. Čitalnica je v nekaj mesecih narastla na 230 članov. Predsedoval ji je trgovec Sorč. V odbor je stopil tudi pisatelj Levstik, ki je člane poučeval po tri ure na teden slovenščino. Ob koncu leta je čitalnica že sklicala velik zbor, kjer je društveni tajnik Levstik polagal račune. Poudarjal je namen čitalnice, ki hoče podpirati narodnost, »ki je — dozdaj eanemar-jena — samo nekterim sinom matere Slave v srcih pod pepelom tlela«. Medtem so tudi v Ljubljani pri Slonu ustanovili tretjo slovansko čitalnico, druga je že nekaj mesecev prej začela delovati v Mariboru. Tudi ostali kraji niso sedaj več hoteli zaostajati. V februarju 1862 je dr. Premerstein dobil dovoljenje, da sme ustanoviti čitalnico v Tolminu. Na prvi »besedi« je tajnik Lužnik navdušeno govoril, da se je »tudi na 'zhodu Mrzlega vrha vnela v srcu gorka ljubezen do naše mile matere Slave«. Že iz teh poskusov, ki se nam danes zde morda malo naivni, razberemo, da se je taikrat nai edini možni način visoko dvigala narodna zavest, ki je začela izravnavati globoke razlike med posameznimi stanovi. Septembra 1862 so se zbudili tudi Goričani. Gospodarstveniki in politiki, Tonkli, Ličen in Budal, so vložili za društvo prošnjo, ki je bila .ugodno rešena. Prvi predsedniki te šeste slovenske čitalnice je Winkler Andrej. V proglasu na ljudstvo so čitalničarji napisali: »Čitalnica bo nekako narodno ognjišče, od koder se bo po naravni in postavni poti širila dušna gorkota, blaga gortkota slo-venskonarodne vednosti in zavednosti, po hribih in dolinah slovenskih ob Soči in Vipavi«. S posebno velikim slavjem je go-rišika Čitalnica nastopila 12. julija 1863 ob tisočletnici sv. Cirila in Metoda. Zjutraj so se zbrali gostje pri slovesni maši na Kostanjevici, popoldne je priredila vojaška godba na čast slavju ikoncert na Travniku, zvečer se je pa nabralo vse polno udeležencev v dvorani na Travniku. Winkler je otvoril društveni večer. Vipavski pevci so pod vodstvom skladatelja Hribarja zapeli njegov »Pozdrav Gorici« in »Slovenko«. Prvi slovenski odvetnik v Gorici dr. Tonikli je imel slavnostni govor o slovenski zgodovini in slovstvu. Prireditev je tako navdušila dopisnika »Novic«, da je poročal celo, kako so bile pri večerji ozaljšane torte s slovenskimi praporeki; celo gnjat da je kazala sloven- ske barve in da je kruh imel častitljivo podobo staroslovenskih poprtnikov. V življenju goriških in drugih Slovencev so v talkratni patriarhalni dobi čitalnice prav gotovo odigrale važno vlogo. Preko čitalniških besed se je narodna zavest ohranila do nastopa Mladoslovencev, ki so začeli ubirati sodobnejša pota v borbi za narodne pravice. Vsekakor so prva slovenska društva pred sto leti tudi nam še svetel vzgled danes tako omalovaževanega idealnega domoljubja. Brali smo, tkako se je v dobi pred absolutizmom in pod uradnikom in žandarjem kljub vsem zaprekam šarila narodna zavest med našim narodom. Toda zajela je deloma le meščansko plast. Večina ljudstva se ni brigala za tako imenovane narodne zadeve. Delo, skrb za vsakdanji kruh, slabe letine, bolezni so ovirale tudi splošno Ijudtiko izobrazbo. Šole so bile šele v povojih. Učitelj je moral za skromno biro (zbiranje živil po hišah) poučevati, mežnariti in na ohcetih namesto godcev »na škant škripati«. Pri takih razmerah je seveda bila ljudska izobrazba na zelo nizki stopnji. Babje-vernost in vražarstvo sta polnili glave podeželskega pa tudil mestnega prebivalstva. Kdor se je vražarstvu smejal, tistega so šele imeli za praznovernega in celo protiverskega človeka. Repatice, iintverji in mrki Posebno znamenja na nebu so že od nekdaj plašila ljudi in baje napovedovala kuge lakote in vojne. Približno pred sto leti se je prikazala velika repatica. »Novice« so pisale: »Repata zvezda se nam zopet prikazuje. Kaj pa pomeni? Govorijo ljudje veliko od nje in vsalke baže kvantajo«. ( Val je prihodnjič ) 'i <:y IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA Ze iz mladosti imamo vsi lepe spomine na velikonočne praznike in na vse, kar je z njimi povezano v pomladno misel življenja in vstajenja. Prisrčne otroške misli so se pletle posebno okrog velikonoč nih jajc in rdeče pobarvanih pirhov. Jajce je pomenilo znak življenja že pri najsta-rejš.h narodih. Pomen.lo je simbol rojstva že starim filozofom. Lupina, beljak in rumenjak je staro davnim modrijanom pomenilo troje: zemeljski, nadzemeljski in božanski svet. Praznik jajc so v začetku pomladi, ko se vse p reta ja k novemu življenju, obhajali že -Feničani in Egipčani. Pri Rimljanih so belo oblečene duhovnice nosile na praznik Cerere, boginje rodovitnosti, v slovesnem sprevodu na Kapitol košare jajc kot daritev bogovom. Podobne običaje poznamo tudi iz arabskih dežel, kjer so spomladi obešali med posebnimi obredi jajca na palmove veje. Stari germanski svečeniki ali druidi so hranili sporočilo o čudežnih kačjih jajcih: kdor je našel tako jajce, ga je branilo kot talisman pred vsako nesrečo. OD KOD RDEČI PIRHI? Ko je nastopilo krščanstvo zmagovito pot po svetu, je marsikatero staro navado prevzelo in jo oplemenitilo z novim smislom. Praznik vstajenja narave in novega življenja je Cerkev spojila z veliko nočjo. Navada velikonočnih jajc je pomenila tudi znak izobilja, kajti nekoč jih v štiridesetdnevnem postu verniki niso smeli uživati, kar velja še danes v pravoslavni Cerkvi. Šele ko so zvonovi oznanili veliko noč, so spet jajca prišla na mizo. Pobožno izročilo, ki je že skoraj pozabljeno, razlaga navado barvanih jajc, in sicer rdečih pirhov, takole: ko je na velikonočno jutro Marija Magdalena naznanila Petru, da je Kristus vstal, je apostol neverno odvrnil: »Verjel bom, ko bodo bela jajca postala rdeča.« Marija Magdalena je tedaj odgrn.la prt nad košarico in glej, notri so bila vsa jajca rdeča. Od takrat je torej prišlo v navado barvati jajca za veliko noč. V srednjem veku so miniaturisti (t. j. slikarji majhnih podob) krasili belo lupino z malimi podobicami, ki so predstavljale Kristusovo življenje. Upo rabljali so najbolj zlato in srebrno barvo. PIRHI NA VLADARSKIH DVORIH V poznejših dobah so si posebno na dvorih izmenjavali velikonočna voščila v obliki dragocenih jajc. Francoski kralj Henrik II. je daroval dvorni dami Diani Poitiers biserno jajce, v katerem je bila vdelana diamantna ogrlica. Ludvik XV. je dal napraviti za svojo hčerko velikansko jajce; ko ga je kraljična odprla, se je začudila nad prelepo pokrajino in čredami ovčk iz voska, ki so se kot žive pasle po tratah. To umetno jajce še danes hranijo v Versajskem gradu. Na carskem dvoru v Rusiji so hranili veliko jajce iz suhega zlata; v njem je bil mojstrsko izdolben v smaragdih in rubinih ves križev pot. Kje je danes ta pirh, ne vemo. V 19. stoletju so prišli v navado pirhi iz čokolade. V Londonu je neki slaščičar vlil skoro tri metre visoko jajce iz čokolade, iz katerega se je usulo več sto kil raznih sladkarij. Prav podobno jajce je podaril ob zadnjem obisku v Parizu kraljici Elizabeti II. predsednik francoske republike Coty. Bilo je umetno izdelano iz čokolade in visoko nad en meter. Kraljica ga je vzela s seboj na londonski dvor, kjer bodo njeni otroci strmeli v velikansko jajce. Sc vse lepši pa se nam zde naši pobarvani domači pirhi ali pisanice z narodnimi okraski. Tudi če so bolj skromni, nas vendar v mislih peljejo v zlate čase mladih dni, ko je bilo vse življenje ena sama velika noč. KNJIGA V SVETU Po računih mednarodne kulturne organizacije UNESCO se vsako leto po vsem svetu natisne 250 000 novih knjig v nakladi petih milijonov. Devet desetin teh del izide v sledečih jezikih: v angleščini, v ruščini, francoščini, nemščini, japonščini, italijanščini, španščini in kitajščini. Ti so tudi najbolj razširjeni kulturni jeziki. UNESCO se tudi bori za to, da bi se odstranile vse ovire, ki branijo knjigam, da bi se prosto izmenjavale iz dežele v deželo. Te ovire so predvsem v visokih carinah, deviznih omejitvah in previsoki poštnini. Res bi že bil čas, da bi vsaj kulturnim dobrinam in njih izmenjavi ne stavili zaprek. KULTURNE VESTI * Umrl je znani italijanski zgodovinar Gaetano De Sanctis. Zaslovel je zlasti s svojo »Zgodovino Rimljanov«. Za svoje zasluge je bil imenovan leta 1950 za dosmrtnega senatorja. Tokovi“ , Kot smo zvedeli, bodo izhajali tržaški »Tokovi« odslej kot revija, in sicer vsak drugi mesec. Prihodnja številka bo prinesla med drugim obširno anketo o tržaških Slovencih, pri kateri bo vrsta tukajšnjih in drugih naših kulturnih delavcev ter književnikov skušala označiti in opozoriti na osnovne ka-iakteristike našega tukajšn.ega človeka. Poleg tega bo vsebovala revija, ki bo izhajala redno na 48 straneh, tudi razne eseje in članke o aktualnih slovenskih in drugih problemih ter umetniško pomembne leposlovne prispevke. Kot znano, je vzbudila prva številka precej pozornosti in tudi nekaj polemik, kar pa je v sedanjem kulturnem mrtvilu gotovo zdrav pojav. Ivan Grohar je eden največjih slovenskih umetnikov. Bil je sin dninarja iz Hlebarjev nad Sorico ,kjer se je rodil leta 1867. Po prvih samouških poskusih je precej kasno prišel v Ažbetovo šolo v Monako-vem, od koder pa se je kmalu vrnil v domovino in se naselil v Škofji Loki. Od preprostega zgodnjega realizma se je preko romantike razvil v pesniško in čustveno poudarjenega impresionista. Slikal je skoraj izključno preproste krajine in kmečko življenje, katerega je dobro poznal in ljubil. Čedalje bolj zavestno je težil za iskrenim, monumentalnim in hkrati zares slovenskim izrazom domače zemlje. Zaradi povezanosti z rodno grudo in ljudmi je postal naš zdaleč najboljši krajinar. Med drugimi je zelo znana »Glava dekleta«, ki jo tu objavljamo. - O - Iz statistike o prevodih, ki jo je sestavil UNESCO, je razvidno, da po vsem svetu še vedno največ prevajajo Tolstoja in Shakespeara. Slede pravljičar Andersen, Gorki, Cehov, Balzac in Jack London. Jules Verne in Karl May sta seveda na častnih mestih. * Italijanska vlada je podelila bolnemu pisatelju Curziu Malaparte za njegove zasluge nagrado v znesku 1,500.000 lir. Šesta mednarodna razstava za izume v Bruslju je podelila našemu tržaškemu slikarju Milku Bambiču bronasto kolajno s častno pohvalo za njegov izum: nalivno pero, ki vsebuje lahko do šestkrat več črnila kot običajno. Iskreno čestitamo! * Te dni je obhajal sedemdesetletnico slovenski pesnik in dramatik Pavel Golia. Velike zasluge si je pridobil za slovensko gledališče. * Slovensko narodno gledališče iz Trsta je z uspehom gostovalo v ljubljanskem Mestnem gledališču. * Milanska založba Mondadori bo izdala Papinijeva zbrana dela. * Italijanski zbornici je bil predložen zakonski osnutek, po katerem naj bi zastonj prejemali šolske knjige vsi učenci osnovnih šol, katerih starši imajo samo 260.000 lir ali manj letnega dohodka. * Samo 20% sovjetskih slikarjev in kiparjev je vpisanih v komunistično stranko. Poljski gostje v Ljubljani V Ljubljani je gostovalo poljsko državno gledališče iz Lodža, ki je uprizorilo dramo pisateljice Zapolske »Morala gospe Dulske«, nato pa še dramo »Celestina« starega španskega dramatika De Roja-sa. Program gostovanja je obsegal tudi Anouilhovo »Antigono«. V Ljubljani je vladalo za predstave poljskega gledališča veliko zanimanje. Gostje iz Lodža so bili izredno ljubeznivo sprejeti že na železniški postaji, po prvi predstavi pa je prišlo do prave manifestacije poljsko slovenskega bratstva. Juš Kozak, predstavnik slovenskega Narodnega gledališča, je pozdravil goste in izjavil, da vidijo Slovenci v Poljakih simbol heroizma in plemenitosti. V sem mladim izobražencem I Krožek mladih izobražencev iz Trsta in Krožek mladih izobražencev iz Gorice priredita na Belo nedeljo celodnevni izlet z avtobusom v Goriška Brda. Mladi izobraženci, ki se ga nameravajo udeležiti, naj se prijavijo najkasneje do 25. apri-111' Commerciale 5/1 desno (tel. 28-770) ali pa v Gorici na Travniku 18/11, kjer dobe vsak delavnik od 10. do 12. ure vsa potrebna pojasnila. Udeleženci z dežele se lahko prijavijo po poštni dopisnici. »Ne vemo, kam bi ga položili, doktor,« je rekla bolničarka. »Sobe so polne.« »Položite ga v kako posebno sobo,« je odgovori! zdravnik in potegnil k sebi svoj beli plašč. »Tudi te so polne razen sobe z dvema posteljama, kjer leži stari Mac Leod, ki ga bodo položili pod zvon s kisikom, in verjetno ne bo preživel noči. Družina čaka le našega sporočila.« »Ta fant ga ne bo motil. Ne bo se prebudil ponoči ... če se bo sploh prebudil.« Polnoč je že minila. Kirurg je izmučen oblekel svoj površnik, vzel klobuk in zaloputnil vrata za seboj. Ce se bo sploh prebudil... je ponovila bolničarka in se ozrla na fanta. Bil je še čisto mlad, s predolgimi plavimi lasmi, ravne in tenke postave, dolgih, oglatih udov, sama kost in koža. Pod debelo belo oovezo se je zdel njegov obraz temen. Nihče ga ni poznal, nihče ni vedel, od kod je. Pri njem niso našli nikakega dokumenta. Koliko neki bi mogel biti star? Sedemnajst, osemnajst let? Morda še manj. Pripeljali so ga v bolnišnico krvavega in brez zavesti. »Odpeljite ga na številko 23,« je rekla gospodična Martin strežnikom in sledila vozičku. Ob tej nočni uri je bila bolnišnica potopljena v globok molk. Se novorojenčki so spali. Malo pred zarjo se bodo spet zaslišali klici. Zazvonili bodo zvončki, bolniki bodo začeli stokati in otroci jokati. V sobi številka 23 ni bilo slišati glasu razen sikanja kisika. Majhna nočna lučka je osvetljevala starega gospoda Mac Leoda, ki je nepremično ležal. Strežniki so vzdignili ranjenca z vozička in ga po ložili na drugo posteljo s svojimi velikimi, spretni- mi in pozornimi rokami. »Pazite na glavo,« jim je priporočila gospodična Martin. »Vemo,« je odgovoril najstarejši, saj so videli, ko so ga pripeljali. »Ali nas še potrebujete, gospodična Martin?« je vprašal drugi strežnik. »Ne, hvala.« StopHa je k postelji ter popravila rjuhe in odeje na negionih udih. Fant je dihal, a šibko. 2ila mu je bila slabotno in neenakomerno. To je ni začudilo. Ni mu treba dajati drugih pomirjevalnih sredstev, je bil dejal zdravnik, ko mu je dal zadnjo injekcijo. Pustimo ga še za hip na miru in počakajmo. V prazno tišino veže je zazvonil telefon. Gospodična Martin je odšla, da bi odgovorila. Ena sama bolničarka v vsakem nadstropju je res premalo ponoči, si je dejala kot že tolikokrat, toda kaj je mogoče storiti? Bilo je pač premalo osebja. »Halo!« je rahlo rekla v školjko. »Ali ste vi, gospodična Martin?« Takoj je spoznala jasni glas gospe Mac Leod, ki je hotel biti po sili miren. »Ne morem spati, zares ne,« se je opravičeval glas, »nihče od nas ne spi. Bodite tako dobri in pojdite pogledat, če ...« »Gotovo, ostanite pri telefonu.« Gospodična Martin je položila slušalko in odšla spet v sobo številka 23. Ali stari gospod Mac Leod še diha? Njegova nepremičnost jo je vznemirila. Prijela ga je za zapestje in začutila, da mu žila komaj še utripa. Zdrznila se je. Ni smela izgubljati časa. Stekla je k telefonu: »Gospa Mac Leod, pridite takoj...« Nato je telefonirala v dežurno sobo: »Doktor, poklicala sem družino številke 23. Mislim, da se bliža konec.« »Dobro, pridem. Pripravite injekcijo!« Na majhnem pladnju je razvrstila brizgalko, steklenico alkohola in igle na sterilizirani podlagi. Injekcija ne bo pomagala, toda za nekaj minut bo vrnila umirajočemu zavest, le za toliko, da se bo poslovil od domačih. Niti starček niti mladi fant se nista zganila. Zdaj je drugi bolje in enakomerneje dihal. Gospodična Martin je rahlo premaknila vzvod pri cilindru s kisikom, da bi ta bolje dotekal. Prižgala je lučko pri vzglavju in premaknla k postelji dva stola. Takoj PEARL BUCK Smrt iim zaria zatem je prišel mladi dežurni zdravnik, majhen in debel, z okroglim obrazom. »Umaknite zvon, prosim,« je rekel. Bolničarka je ubogala. »Bliža se konec,« je naznanil dežurni, ko si je ogledal umirajočega. »Ko bo prispela družina, mu bom dal injekcijo. To mu bo podaljšalo življenje za pol ure ali morda za eno. Kdo pa je ta drugi?« »Avtomobilska nesreča,« je kratko odgovorila gospodična Martin. »Spet! Zdaj pa jih je res že kar precej.« Vsakdanje besede, brezbrižne za navzočnost smrti . .. »Lahko vstopim?« je vprašal glas gospe Mac Leod za priprtimi vrati. »Kar naprej, gospa, čakamo vas že. Injekcija, ki jo bom dal vašemu možu, bo zadnja in mu bo omogočila, da vas bo spoznal in da bo mogel govoriti.« »Hvala, doktor. Vsi štirje smo prišli... Ali bi lahko ...« »Seveda, seveda, vstopite vsi, to mu ne bo več škodovalo.« Vstopili so: sin, visok moški, ves zmeden in preplašen; njegova žena, majhna drobna plavolaska, ki je ihtela v svoj robček; in hčerka, mlada in ljubka s temnimi lasmi in modrimi očmi kot oče. Gospodična Martin je vse poznala: staro gospo, Georga, Ruth in Mary, vso družino, katere člani so bili navezani drug na drugega, kar je bilo takoj opaziti. Vsak dan po operaciji, ki je uspela v tem smislu, da je za tri mesece podaljšala življenje staremu gospo du, so prišli, da prežive hipec v tej majhni sobi. »Kdo je ta fant?« je vprašal George in se ozrl na drugo posteljo. »Ranjenec v nezavesti, ne brigajte se zanj. Nismo vedeli, kam bi ga položili, ker je bolnišnica trenutno prenapolnjena.« Dežurni je zasadil iglo v koščeno starčkovo roko in se sočutno obrnil h gospe Mac Leod: »Mislim, da imate pol ure časa,« je rekel. »Jaz bom v bližini. Le vrata odprite in me pokličite.« Ko sta odšla z bolničarko iz sobe, sta George in Ruth sedla k postelji. Mary je pokleknila, njena mati pa je obstala ob njej. KROŽEK MLADIH IZOBRAŽENCEV V GORICI vabi na sestanek, ki bo v sredo, 24. aprila, ob 20. 30 v Gorici, na Travniku 18/11. Na sporedu je predavanje pisatelja prof. Alojza Rebule O SODOBNI SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI Fo predavanju diskusija. Vstop z vabilom. »Vsi smo tukaj, Hal,« je spregovorila gospa Mac Leod s svojim razločnim glasom. »George in Ruth sta prišla nocoj domov na večerjo. Napravila sem jima koštrunčka v omaki, kot ga imaš ti rad, s prvim korenčkom z vrta.« »Ruth je tudi zelo dobra kuharica, saj veš, očka!« je rekel George s ponosom. »Se boljša, kot sem bila jaz v njeni starosti. Ali se še spominjaš. Hal, prvega jabolčnega zavitka, ki sem ti ga spekla? Zgoraj je bil popolnoma surov, spodaj pa zoglenel. Najrajši bi bila jokala. Ti pa si se smejal...« »Crešnje bodo kmalu zrele, očka,« se je oglasila še Mary. »Se več jih bo kot lani.« »George ti bo pomagal razpeti mrežo okrog drevesa, ker vrabčki že letajo okrog. Češnjev zavitek in izleti, to pomeni zame, da je poletje že tu,« je nadaljevala polglasno kot sama zase. »Tudi jaz imam rada izlete z malico na travi,« jo je prekinila mati, »in to ne brez razloga, kajti prav na takem izletu sva se tvoj oče in jaz zaročila.«. V drugi postelji se je zganilo dvoje trepalnic, toda nihče ni tega opazil, morda niti fant sam ne. Od daleč, daleč nekje so prihajali glasovi do njegovih možganov. »Kako smo se veselili z mamo in s teboj, ko sva bila majhna,« je dejala Mary z istim zadržanim glasom. »Tiho! Rad bi nekaj povedal,« je vzkliknila gospa Mac Leod. Vsi so se pozorno sklonili nadenj. Svetloba majhne svetilke je odrezala njihove sence na zidu. Na starčkovem obrazu se je pojavilo trzanje, ustnice so se premikale, odprl je oči in pogledal svoje domače drugega za drugim. »Marta ...,« je poklical. »Pri tebi sem. Hal, in otroci tudi. Hoteli so te pozdraviti.« »Naša otroka ti tudi pošiljata poljubčke, očka,« je hitela Ruth. »Morala sem ju položiti spat. Pri njima je Lou Baker, saj jo poznaš, Lou, našo majhno prijazno sosedo. Jim bi ti tako rad pokazal svoj novi tricikelček, ki si mu ga poslal za rojstni dan. Naročil mi je, naj ti to povem.« »Mali nepridiprav že misli na božič, veš!« je re- .tel George. »Včeraj me je vprašal, če mu boš podali! zvonček za tricikelček.« »Tako lepo je na božič,« je z enakim zasanjanim glasom rekia Mary. »Vsega se spominjam, očka. Spominjam se, kako smo obesili nogavice nad ognjišče, mamine in tvoje na vsakem koncu.« Mladi ranjenec je odprl oči. Skušal je obrniti glavo na tisto stran, od koder je prihajal sladki, pojoči glas. Opazil je drugo posteljo, starčka na njej in ljudi okrog njega. »Pridni... pridni otroci,« je zašepetal gospod Mac Leod s komaj slišnim glasom. »Kako sta vedno vedela, kaj sva si midva želela?« je rekla Mary še bolj nežno. »Spominjam se tiste posteljice za punčko, ki sem jo dobila, ko sem imela šest let. In prstana, ki je visel z božičnega drevesca, ko sem bila stara petnajst let, svojega prvega prstana! Kako si mogel vedeti, da sem si želela prav smaragd? »Okrog božiča ima očka vedno zelo tenka ušesa,« je zamrmrala mati. Fant v drugi postelji se je skušal premakniti, da bi bolje videl. To ga je bolelo. Težko mu je bilo tudi razumeti. Kam je bil namenjen, ko ga je tovorni avtomobil prevrnil? Nikamor. Bilo mu je vsega, vsega dovolj. Nikamor ni hotel, nikogar ni želel. Hodil je po ulicah, da bi se nihče ne zmenil zanj in za to, kar je počenjal, za tisto, kar je bil in kar bo postaL Ali se je sploh kdaj kdo brigal zanj? Ni se mogel spomniti česa takšnega. Božič? Tudi nobenega božiča se ni spomnil... »Hal,« je rekla gospa Mac Leod, sklonjena k moževemu ušesu, »v nedeljo bo velika noč. Naše rumene narcise so že pognale in vrtnica pasijonka ima šest popkov. Lani je imela samo tri.« Stari Mac Leod je zganil ustnice: »Pet,« je razločno zašepetal. »Vidite, otroci! Boljši spomin ima kot jaz. Res jih je bilo pet.« Mladi fant je pozorno poslušal. Velika noč! Poznal je to besedo. Na ta dan oblečejo ljudje nove obleke in gredo v cerkev. A po kaj? Obraz gospoda Mac Leoda se je hitro izpremenil. Sin je odprl vrata in poklical zdravnika, ki je napravil sto korakov z druge strani. Vstopil je po prstih, se sklonil nad bolnika, zaman skušal otipati utriji žile, položil uho na njegove prsi, kjer je bilo še občutiti nekaj nerednih utripov, in se vzravnal: (Nadaljevanje z 9. strani) »Samo še nekaj minut,« je rekel. Gospa Mac Leod je postala čisto bela, a njen gla:. je ostal isti, ko je rekla: »Vrnite se domov otroci, mladi ste in potrebujete spanja. Jaz bom pa ostala pri očetu.« »Na svidenje jutri zjutraj, dragi očka,« je nežno zamrmrala Mary. »Boš videl, kako lepo jutro bo ...« Umirajoči je spet odprl oči in jo za hip pogledal, a ni mogel spregovoriti. George, Ruth in Mary so odšli. Dežurni je počasi odšel za njimi. Fant na drugi postelji je opazoval oba starčka. Kaj bo zdaj? se je vprašal. Bilo mu je, da bi jokal, a ne zaradi njiju, ampak zaradi samega sebe, ker nikoli ni imel očeta, ker mu je mati umrla, ko je bil še čisto majhen, ker ni imel družine, niti sence kake družine, prav nikogar ... Tedaj je dejala stara žena gospodu: »Hal, vse te spomine imava bolj rada kot svoje otroke. Ti si bil dober mož, Hal, najboljši med vse mi in jaz tako srečna žena ... Obmolknila je, da bi obvladala ganotje v svojem glasu, in nadaljevala: »Nikoli ne grem skozi gozdiček, kjer si me vprašal, če hočem postati tvoja žena, takrat na tistem izletu, ne da bi spet videla naju dva, kako stojiva skupaj in me držiš za roko. Ali se spominjaš?« Roka umirajočega je blodila po rjuhi in iskala isto roko kot nekoč. Njegova žena jo je vzela in jo krepko stisnila med svojimi dlanmi. »Saj sem pri tebi, dragi ... dragi... dragi.« Njen glas se je tresel in ugriznila se je v ustnice. Moj Bog, moj Bog, pomagaj mi, je zastokala. Starčkove ustnice so se skušale nasmehniti: »Marta ... midva .. . lepo ... življenje ...« Potem je nastal molk. Njegova roka med ženinimi dlanmi je omahnila in veke so se mu zaprle ter se niso več dvignile. Fant je zajokal. Nikoli več ni jokal od dneva, odkar ga je neki velik fant v najdenišnici udaril po glavi. Pa še takrat ni jokal zaradi udarca, ampak zato, ker ga je udaril ravno tisti, v katerem je videl iSmrt skoro svojega brata, svojega starejšega brata, ki ga ni imel. Gospe Mac Leod so tekle solze po licih. Cez nekaj hipov je položila roko mrtvega na rjuho, odprla svo jo torbico in vzela iz nje lepo v usnje vezano knjižico ter začela naglas brati iz nje, ne da bi si obrisala solze, ki so ji zalivale oči: »Kadar bom hodil sredi smrtnih senc. Gospod, se ne bom bal, ker si Ti z menoj.« In potem je še brala: »Sprejmi, Gospod, svojega služabnika v večno blaginjo, ker zaupa v Tvojo dobroto.« Fant se je spomnil teh besed. Slišal jih je bil v najdenišnici, ko so jih brali iz svetega pisma. Sledile so druga drugi, ne da bi jih bil razumel. Zdaj pa jih je nenadno doumel. Govorile so, da se staremu go spodu ni treba bati, četudi je bil zdaj onkraj smrti: »Kadar bom hodil sredi smrtnih senc, sc ne born bal, ker si Ti z menoj.« Ne boj se, hoče reči stara gospa na kolenih, saj sem jaz s teboj. Vedno sem tvoja in otroci so tvoji: George, Ruth, Mary, mali Jim in Georgina, vsa družina. Ne, nobeden te ne b„ zapustil, nikoli ne boš sam. Po dolgem času se je gospa Mac Leod vzdignila, se sklonila, objela moža in mu dala dolg poljub na usta. »Na svidenje ,ljubi moj, kmalu bova spet združena.« Rahlo je potrkalo na vrata in vstopil je dežurni zdravnik. »Domov pojdem, doktor,« je tiho dejala gospa. »Razumem, saj je vse končano. .. zelo pogumni ste, gospa.« »Ne, nisem pogumna in nič ni končano, življenje, ki sva ga skupaj živela, bo trajalo dalje, vso večnost.« »Da, zares,« je dejal dežurni, ne da bi jo poslušal. Fant na svoji postelji je ostal zelo miren, z očmi uprtimi v strop. Bolela ga je glava, toda dalo se je prenašati in tudi na jok mu ni več šlo. Zdaj je vedel, česar ni mogel nikoli razumeti: vedel je, zakaj je ustvarjeno življenje. Cisto preprosto zato, da človek ljubi koga s tako močjo, da bi rad vedno živel z njim skupaj in imel otroke ter družino. Zdaj ga ni več bolelo, da ni imel nikogar, da bi ga ljubil ali ki bi njega ljubil. Sam si bo ustvaril družino, čisto enako družino teh dveh starčkov. »Povejte mi no, dragi moj, koliko časa ste že zbujeni?« ga je vprašal dežurni in se sklonil nadenj. »Še ne dolgo, gospod, dvajset minut ali pol ure, mislim,« je odgovoril fant s širokim nasmehom. »Zakaj niste poklicali?« mu je nevoljen očital dežurni. »Žalostno je, da ste bili priča ... vsemu temu.« Pritisnil je na gumb električnega zvončka. Vstopila je gospodična Martin. »Takoj prinesite špansko steno,« ji je ukazal. Postavila je steno okrog postelje, nato so prišli možje z nosilom. Fant je prav dobro vedel, kaj se godi, toda ni ga bilo strah. Njegovo olajšano srce je bilo polno miru. Zdaj je vedel, »zakaj je bil ustvarjen in piišcl na svet.« Vedel je tudi, da noče več umreti in da ne bo umrl. Zaspal je poln zaupanja. Ko se je zbudil, je bila soba pospravljena in prezračena. Španska stena je izginila in postelja na oni strani je bila sveže postlana. »Ali hočete malo kave?« je vprašala strežnica. »Bi ne mogel dobiti pravega zajtrka? Lačen sem.« »Lahko,« je smeje odgovorila. Za trenutek je ostal sam. Sam? Da, a ne tako kot prej, ker zdaj je vedel, kaj mu je storiti, da ne bo nikoli več tako sam. Najprej si bo našel delo in potem se bo oženil, škoda, da tista stara gospa, ki je bila ponoči tu, ni mlado dekle. Toda saj so tudi mlada dekleta. Tudi on si bo kakšno našel. Tudi starček je bil morda v mladosti njemu podoben: visok in plavolas, oglat in neroden je mogoče stal v tistem gozdičku, ko je zaprosil Marto, da bi postala njegova žena. A smrt? Ah, ni važno! Videl je, kakšna je. Zdaj mora živeti in končno je vedel, zakaj je vredno živeti. Delo in počitek Če hočeš v življenju doseči kakršenkoli uspeh, s moraš zastaviti neki cilj, imeti določene sposobno-, sti, toda predvsem moraš — delati. Delo je torej prvi pogoj, brez katerega ne boš ničesar v življenju ustvarir, pa če si še tako nadarjen. Toda kakor po vsod je tudi pri delu neobhodno potrebno določene, znanje. V glavnem poznamo dve vrsti delavcev. Nekateri garajo vse življenje, ne da bi si privoščili trenutel, počitka, a se kljub temu nikdar ne povzdignejo iz, povprečnosti. Drugi delajo z isto vnemo, a doseže jo prav lepe uspehe. Razlika je v tem, da so prvi z mislimi tako zatopljeni v svoje delo, da jim je sam sebi namen, medtem ko se drugi tu pa tam oddahnejo, ker žele svojo dejavnost kritično premo-triti ter jo po potrebi pravilneje usmeriti. Delo seveda ne more biti zgolj sredstvo, s kate rim si priboriš košček kruha. Kajti če tako misliš boš zelo žalostno prebil tretjino svojega življenja. Tako umsko kakor ročno delo ti mora učinkovite! pripomoči, da dosežeš svoj ideal, ki se pa ne more omejiti samo na košček več ali manj zabeljeneg: kruha. Ce je na primer tvoj ideal poštenost, boš imeli nešteto prilik, da prav s svojim delom sebi in svojemu bližnjemu dokažeš, kako si zastavljeni cilj re: dosegel. Vsi seveda v življenju težimo, da si pribo rimo tudi kako materialno dobrino. Vedimo pa, da, moramo tudi za ta cilj trdo delati. Znano je sicer, da so veleumi prišli do svojih največjih iznajdb, kadar so si najmanj pričakovali: na sprehodu, med branjem časopisa, med igro itd. Ne smemo pa misliti, da so to odkrili iz niča. Nasprotno! Vsi vemo, da so bili veliki možje predvsem neutrudljivi delavci in da so njihove iznajdbe plod požrtvovalnega in mar ljivega dela. Poleg dela pa je nujno potreben tudi počitek. Pravi počitek pa ni, kakor mnogi sodijo, brezdelje, temveč čas in sredstvo, da si iz tega, kar si žc ustvaril, pridobiš novih navdihov in idej. In takšer počitek je skoraj bolj koristen od samega dela. Delajmo torej, a se obenem tu pa tam oddahnimo in se medtem vprašajmo, ali je naše delovanje pravilno, ter premišljujmo, kako bi mogli svoje delo izboljšati, da bi ga hitreje in z manjšim trudom izvršili. Cljina nedelja in evetoie butare Prve slovesnosti velikonočnega tedna se obhajajo že eno nedeljo pred praznikom vstajenja. Ta n delja je spomin na slovesni vhod Gospodov, ko so mu množice vpile-»hosanna«, nekaj dni zatem pa »križaj ga!« Nedelja ima več imen: nedelja palm, oljčnica in cvetna nedelja. Različna imena se najdejo že pri evangelistih. Sv. Janez (XIII, 13) piše, da so množice šle Gospn du nasproti, potem ko so utrgale »ramos palmarum« palmove veje. V 4. stoletju, ko so posnemali v Jeruzalemu vhod Kristusov, so še poznali v dolini po toka Cedrona palmov gaj, kjer so ljudje nalomili veje v čast Gospodu. Zato so to nedeljo začeli imenovati »dominica palmarum«. V severnejših krajih Sredozemskih pokrajin, kjer ne rastejo palme, so obhajali nedeljo pred veiiko nočjo z oljčnimi vejicami. Zato govore v teh deželah o oljčni nedelji. Isto ime je tudi v navadi po naših primorskih krajih, kjer še uspeva oljka. Obred posvečevanja oljčnih vejic spominja na palmove veje, s katerimi so množice mahale v pozdrav Gospodu. Se bolj na severu pa tudi oljk ni več. Zato se tu tudi ime nedelje predrugači. V sev. Franciji nosijo to nedeljo v cerkev blagoslovit snope pomladnih zelenih vej. Od tod naziv nedelja vej. Na drevesne veje (ramos) namigujeta tudi evangelista Matej in Marko. Tudi v severnih slovenskih krajih nosijo »butare« v cerkev, vsakdo kolikor more bolj debelo in bolj visoko. Navadno okrasijo butare s cvetjem in celo pomarančami. Cvetočo butare so po vseh severnih krajih dale prazniku ime »cvetna nedelja«. Pravo staro ime je pa oljčna nedelja, tista nedelja, ko je ljudstvo navdušeno vpilo »hosanna«, iz hebrejske besede »liosha«, kar pomeni »reši nas sedaj!« Slikar France Mihelič se je rodil pred 50 leti v Vir-mašah pri Škofji Loki. Že kot študent je izdelal več litografij in jedkanic z močnimi socialnimi motivi in delno s hudo fantastičnimi prizvoki. Pozneje pa je njegova umetnost postala stvamejša, bolj priklenjena na zemljo in psihološko bolj poglobljena. Te značilnosti kažejo zlasti njegova olja in tempere. F. Mihelič je znan mladinski ilustrator in mednarodno priznan grafik. Sedaj je profesor na Umetnostni akademiji v Ljubljani. < F. MIHELIČ: »ZELENI JURIJ« PRED TEKMO JUGOSLAVIJA - ITALIJA Zvezni kapetan Aleksander Tirna-nie je izbral 39 kandidatov za državni reprezentanci, ki naj bi nastopili na letošnjih mednarodnih tekmah. Prvo jugoslovansko moštvo se bo 5. maja srečalo z Grčijo, 12. maja z Italijo in 19. s Češko. Do prve izbire je prišlo letos nenavadno zgodaj, ker so voditelji želeli, da bi posamezni ligaški trenerji posvetili izbrancem največjo pozornost. Hvale vredno je, da so pri določanju kandidatov sodelovali tudi trenerji prizadetih moštev, ki so osrednji komisiji mogli tako poročati o stanju svojih igralcev in s tem svetovati, kateri nogometaši lahko pridejo v poštev za sestavo državne ekipe. Najprej je komisija izbrala le 32 igralcev, nato pa še sedem. Za A reprezentanco pridejo v poštev naslednji: Vratarji: Beara, Stojanovič, Vulič; Branilci: Belin, Crnkovič, Herceg; Krilci: Boškov, Krstič II, Miiič in Santek; Napfndalcl: Zebec, Vu-kas, Milutinovič, Bobek, Veselinovič, Lipošinovič, Rajkov, Kostič in Antič. Ta imena pa niso še dokončna, ker bo Tirnanič določil dokončno sestavo šele 21. aprila. Izbira ni prinesla ničesar novega. Državni trener se ni odločil niti za stare niti za mlade igralce, ampak za najboljše. Kakor vidimo, je zvezni kapetan izpustil Kri-vokučo, Koščaka (ki neredno nastopata), Horvata, Sekularca (ki nista v polni moči) ter Zekoviča, ki se je poškodoval. Preseneča nas, da so prezrli Og-njanova. Čeprav je ta igralec večkrat v državni reprezentanci razočaral, je sedaj v polni moči. Skupne priprave, ki se bodo začele 25. aprila v Skopju, bodo morale biti res temeljite, če si hočejo Jugoslovan: spet pridobiti izgubljeni ugled. Mnogi trde, da je vzrok neuspehov prav v zastarelem načinu priprav, pripominjajo pa, da jugoslovanski nogomet v splošnem ni nazadoval. KAJ PA ITALIJA? Tudi v Italiji so že določili igralce za državno enajstorico, ki se bo 25. aprila srečala v Rimu s Severno Irsko in 12. maja v Zagrebu z Jugoslavijo. Sestava bo verjetno naslednja: Lovati; Magnini, Cervato; Chiappella, Orzan, Segato; Muccinelli, Galli, Firmani, Gratton in Frignani. Nadomestni igralci so: Buffon, Fontana, Bernasconi, Pandolfini, Virgil: in Prini. Tudi to pot bodo osnovo državnega moštva predstavljali igralci Fiorentine. Italijani bodo v tek mi z Jugoslavijo skušali zbrisati sramotni poraz, ki so ga leta 1955 doživeli v Torinu. Reprezentanti so imeli že prejšnji teden skupni trenine. v četrtek m bodo prisostvovali tekmi Fiorentina - Crvena zvezda in v nedeljo bodo za strogo zaprtimi vrati imeli poslednji trening. PRIZOR S TEKME AVSTRIJA FRANCIJA Severna Irska se tudi resno pripravlja. Pretekli teden je zaigrala neodločeno (0:0) z reprezentanco Wallesa. Šport po svetu Šah — V Moskvi se šahovski dvoboj za svetovno prvenstvo med Smislovom in Botvinikom bliža koncu. Svetovni prvak je izgubil 17. partijo in zato sedaj vodi mladi velemojster z 9,5 : 7,5. Ker se je Smislov resno pripravil in ker ima sedaj dve točki prednosti, lahko upravičeno upa, da bo Botviniku odvzel naslov. V zadnjem kolu mednarodnega turnirja v Mar de Plati je Argentinec Najdorf, ki je bil ves čas igre skupno z Rusom Keresom na prvem mestu, izgubil partijo proti Panu in tako zapravil zmago. Končna lestvica je naslednja: 1. Keres 15 točk; 2. Najdorf 14; 3. Pano in Kotov 13. Nogomet — V Angliji so proglasili za najboljšega nogometaša države v preteklem letu znanega napadalca Finneyja. Švica je v nedeljo na Dunaju doživela hud poraz (0:4) z avstrijsko reprezentanco. Košiarka — Medtem ko so se v nedeljo v Jugoslaviji šele začele tekme za državno prvenstvo, so se v Italiji že zaključile. Državni prvak je letos postal Simmenthal iz Milana. Sledi mu lanski prvak Vir-tus Minganti iz Bologne. Izpadli bosta ekipi Reyer iz Benetk in Vela Viareggio. Na njuni mesti bosta prišli Triestina in Livorno. Najboljši igralec je bil Američan Vlastelica, ki je dosegel največ košev (546). Dobro so se tudi izkazali Jugoslovan Curčič, Grk Stephanidis ter Italijani Pieri, Calebotta, Zorzi, Ri-minucci in Gamba. V prvem kolu jugoslovanskega prvenstva sta bila poražena sedanji prvak Proleter in Olimpija. Premagala sta ju kluba Montažno iz Zagreba in BSK. Poraza sta verjetno posledica krožnega potovanja po Kitajski in Franciji. O madžarski enajstorici Na Madžarskem je po burnih oktobrskih dogodkih nogometno »življenje« zdaj ponovno zaživelo. Strokovnjaki in predvsem državni trener Marton Bukovi kujejo načrte za bodoča srečanja in za svetovno prvenstvo, ki bo prihodnje leto na Švedskem. Njihova naloga je zelo težka, ker je treba nadomestili kar tri četrtine prejšnjega slavnega moštva, ki je doseglo toliko zmag. Več igralcev je ostalo v ino zemstvu in tisti, ki so se vrnili, morajo prestati visoke kazni, nekateri pa počasi prihajajo v leta. No va reprezentanca bo seveda skušala braniti in ohraniti slavo madžarskega nogometa. Sestavljena bo iz povsem mladih, toda nadarjenih igralcev, ki jih je na Madžarskem kar precej. Madžarska ima na sporedu več tekem; za svetov no prvenstvo se bo pomerila z Norveško ter z Bolgarijo. Srečala se bo s Turčijo in verjetno tudi z Zahodno Nemčijo, poleg tega pa bo junija meseca odpotovala v Južno Ameriko, kjer bo igrala z najboljšimi tamkajšnjimi reprezentancami. Strokovnjaki sodijo, da bo ekipa v prvih srečanjih tako sestavljena: liku; Karpati, Dalnoki; Szojka, Matrai, Be-rendi; Kertesz, TEichy, Machos, Molnar in Fenyvesi. Pozneje pridejo v poštev še Kotasz, Bozsjk, Budai in Lantos. Budimpeštanski časopis »Šport« je med svojimi bralci razpisal anketo o sestavi državne reprezentance za svetovno prvenstvo 1958. Izid je bil tale: liku, Karpati, Dalnoki, Bundzsak, Matrai, Berendi, Sandor, Kocsis, Tichy, Molnar in Fenyvesi. Kot vidimo, je v izbranem moštvu le en igralec (Kocsis), ki je nastopil na zadnjem svetovnem prvenstvu. Mladi nogometaš j s dobil tudi največ glasov, in sicer 24.122. Zelo malo glasov je dobil Puskas (2021), ki je na lestvici, veljavni za leve zveze, šele na š> stem mestu. Smeh ' pol zdravja Dandanes smo že vsi taki, da se le redko prav iz srca posmejemo. Življenje nas preveč gnete in gnjavi, da bi imeli čas za smeh. Toda slabo razpoloženje si pa večina ljubih soljudi navadno sama ustvarja, in to pogostoma celo brez pravega vzroka. Po ugotovitvah zdravnikov je 30!'o žensk in moških koleričnih nergačev in jezljivcev. Povsod najdejo dlako v jajcu, iz vsake zadevice naredijo že pripetljaj ter se jezijo in zmerjajo, kot da bi šlo za življenje. Iz takega stalnega razpoloženja se razvije tudi telesno neugodje in celo bolezen. Koleriki ne puste nikomur lastnega mnenja, vse se mora ravnati po njihovi volji. Koliko bolj zdravo bi bilo pustiti tudi bližnjemu lastno mnenje in se Zaletelom kvečjemu pod Kožo smejati. Še teže najdejo pot do zdravega smeha cinični značaji. Ti gledajo vse življenje skozi kritična očala. Kar jim je količkaj nevšeč, opikajo s svojim jedkim jezikom in skušajo vse lepo in dobro s trpkim cinizmom zastrupiti. Vsako dobro voljo bližnjika že v kali zaduše, v družbi so preveljavni ali nestrpni; zato nikjer ne najdejo odkritih prijateljev. Zdravniki pravijo, da povzroča smeh tresenje trebušne mrene. Posledica je boljši krvni obtok, ki preprečuje poapnenje žil. Tudi proti drugim boleznim, zlasti dušnim je nasmejani človek dosti bolj odporen, kakor pa temnogled. Na stotine manj prepirov bi bilo v družinah, če bi ljudje našli vsaj pet minut na dan časa, da bi se posmejali. Vedro razpoloženje se seveda ne da kar meni nič tebi nič pričarati. Optimizem ali bolj vedro gledanje na življenje je v precejšnji meri odvisno od samo vzgoje in samopremagovanja. Pogled na lepo naravo, uživanje lepih praznikov in pomladi lahko vsakogar navda z vedrino in s smehljajem, in je — pol zdravja zate in za tvojo okolico. Ce je kdo v družini, pa naj bo mož ali žena, nepoboljšljiv nergač, ne kaži, ko to prebereš nanj s prstom, temveč počakaj, da minejo velikonočni prazniki. Ne kvari s svojimi pripombami njegovega ali njenega že tako redkega dobrega razpoloženja ravno o veliki noči. ŽENSKE - MERILO SVETA Grški sofisti so učili, da je človek merilo vsega. Kdor pa danes pogleda v severno Ameriko, dobi vtis, da je tam ženska merilo vsega. Zenski vpliv v javnosti, v družbenih odnosih, v modi in družinskem življenju se vedno bolj stopnjuje. To ni nič čudnega, če pomislimo, da živi v Združenih državah več žensk kot moških in da je 20 milijonov žensk v javnih službah. Važna mesta v gospodarstvu in celo v politiki zavzema 25.000 žensk. Izmed 900.000 učiteljev je 700.000 ženskih moči. 2e te številke povedo, da je vpliv žensk na javno življenje v Ameriki neprimerno večji kot v Evropi. Zato velike razprodajalnice tudi izbirajo vse blago po ženskih okusih. Vodje reklamnih oddelkov trdijo, da je 80% odjemalcev ženskega spola. Možje prepuščajo ženskam, da one hodijo na vse nakupe. One izberejo avtomobil, one določijo, kakšne ovratnice naj nosijo moški. Možje se v vsem podvržejo okusu svojih boljših polovic. Zenski vpliv se uveljavlja tudi v časopisju, posebno v ilustriranem. Nadvlada žensk, neke vrste psihološki matriarhat, se kaže tudi že v značaju Amerikancev. V zadnji vojni se je nam Evropejcem zdel marsikateri ameriški vojak kot velik otrok ali baby, čeprav je bil od dobre hrane pravi hrust, ves zalit in tolščen. Pretirana oblast žensk je ustvarila tudi podobo ameriškega zakonca, ki ni po našem evropskem okusu: doma mora pomivati posodo in porivati otroški voziček, medtem ko gospa soproga igra bridž v klubu. ALI SI ŽE POPRAVIL PRIIMEK, KI TI GA JE MUSSOLINI POPAČIL? — CE SE NISI, STORI NEMUDOMA, KER SI TO DOLŽAN SVOJIM SLOVENSKIM STARŠEM! GOSPODARSTVO VINO BO ZOPET VRELO! V mnogih, nesodobno urejenih kleteh so se začela vina motiti in se nekoliko- gibati že v začetku tega meseca, ko je bilo nekaj toplih dni. Naslednje bolj hladno vreme je molenje nekoliko zaustavilo, a ta pojav se bo ponovil, brž ko se toplota dvigne. To se dogaja več ali manj pri vseh vinih, posebno izrazito pa pri tistih, ki so ostala nekoliko sladka. Teh je še precej, ker niso kmetovalci v novembru segrevali kleti in s tem poskrbeli, da bi mlado vino popolnoma povreTb. Če je vino suho, to je popolnoma povreto in prav nič sladko, bo sedaj postalo prav malo motno in zodostuje, da na 100 litrov vina dodamo po eno kocko enosos-ine in ga po osmih dneh pretočimo (če še ni bilo pretočeno v drugo); če pa je bilo pred kratkim pretočeno, mu tudi dodamo po eno kocko enososine na M in ga pustimo pri miru. Vino bo kmalu postalo bistro. Če je vino bolj sladko, bo z naraščanjem toplote začelo vreti. Ostaja pa velika nevarnost, da se zbistri ali pa da se skisa. Zato bomo tudi takemu vinu dodali po eno kocko enososine na bi, nato postavili na sod vrelno piliko, ki je lahko steklena ali iz pločevine; zadostuje tudi prevrtan zamašek, s koščkom gumijastega črevesa, katerega konec sega v kozarec z vodo. Na vsak način mora biti pi-lika ob krajih prevlečena z mazilom za sode, da preprečimo dohod zraku v posodo. Vino bo manj ali bolj burno vrelo, kar je pač odvisno od toplote in odstotka sladkorja, ki je še v vinu. Kipenje lahko traja tudi mesec dni. Ves ta čas naj ostane pilika na sodu. Po vrenju se bo vino samo zbistrilo, v skrajnem slučaju ga boš moral čistiti. Vsekakor je potrebno, da budno zasledujemo vse spremembe v vinu. ČRVIVOST HRUŠK IN JABOLK Zaradi razmeroma toplega marca je verjetno, da se bodo letos pojavili prej metulji, ki povzročajo črvivost hrušk in jabolk. Druga leta so se pojavili navadno okoli IS. maja, najkasneje pa do 20.junija. Zato je bilo potrebno, da smo prejšnja leta od 15. maja dalje škropili z gesarolom ali s svinčenim arzenatom vsakih 10 dni. Letos je najbrž potrebno, da škropimo prej, in sicer okoli 5. maja. Z enim kg »gesarola 50« napravimo 500 litrov škropiva, z enim kg svinčenega arze-nata pa 250 litrov. Škropimo z navadnimi škropilnicami. PROTI PEDICU ALI ZMRZLIKARJU ki pri nas najraje objeda češnjevo listje, škropimo tudi z gesarolom in svinčenim arzenatom, in sicer v takem razmerju, kot je rečeno v zadnjem odstavku prejšnjega sestavka. Gesarol ni za ljudi posebno strupen, mnogo bolj je svinčeni arzenat. Vsekakor je koristno, da med škropljenjem dihamo samo skozi nos. SETEV HIBRIDNE KORUZE Poskuse s to koruzo so sicer začeli delati v Italiji takoj po končani vojni, vendar je I. 1948 bil komaj \°/0 'koruznih polj posejan s hibridno ali križano ikoruzo. Ta odstotek je predstavljal 1.500 ha, v nadaljnjem se je s križano koruzo posejana ploskev čedalje bolj večala, tako da je 1. 1956 bilo posejanih že 320.000 ha ali 25°/o vseh njiv s koruzo. Računajo, da se je zaradi tega povišat celotni pridelek koruze za 6 milijonov stotov samo v lanskem letu, kar pomeni, da se je vrednost koruznega pridelka zvečala za nad 20 milijard lir. Letos bodo posejali še več hibridne koruze, ker so kmetovalci uvideli, da se jim ta splača. S hektarkim donosom 144.36 stota koruze s 16% vlage je v Cologni pri Vicenzi Ric-cardo Biasin dosegel italijanski višek in bil nagrajen z »zlatim storžem«. Nismo več daleč od hektarskega donosa 150 stotov, ki jih zahteva tekmovanje, razpisano od Lombar-dijske hranilnice. Ta je določila nagrade po 10 milijonov lir za tiste, ki bodo dosegli imenovani vrhunec. MLEKO JE RASTLINSKO ZDRAVILO Proti bolezni »paradižnikov mozaik« so v ZDA z uspehom začeli uporabljati posneto mleko. Na 9 delov vode primešajo en del posnetega mleka in to škropivo nanesejo s posebnimi škropilnicami na paradižnikove rastline. V nekem nasadu, -kjer je bolezen posebno hudo razsajala, so poškropili 100 tisoč rastlin, od katerih jih je čez nekaj časa samo 6 kazalo znake bolezni. ITALIJANSKI NARODNI DOHODEK Minister Zoli je v senatu povedal, da znaša lanski kosmati narodni dohodek 14.126 milijard lir, medtem ko je prejšnje leto dosegel 13.179. Če bi to vsoto razdelili enakomerno med vse državljane, bi na vsakega prišlo okrog 300 tisoč lir. Ta številka pa ne pove veliko, ker je nekaj desetin milijonov državljanov, ki imajo mnogo manj dohodkov; so seveda tudi nekateri posamezniki, ki imajo bajne dohodke: princ Torlonia skoraj eno milijardo, grof Marzotto 500 milijonov, bratje Crespi 750 milijonov. V Jugoslaviji znaša kosmati letni dohodek posameznega državljana okrog 80.000 dinarjev; najvišji je v Sloveniji, najnižji pa v Črni gori, kjer pride na posameznika komaj 1/3 dohodka povprečnega državljana. IZVOZ VINA IZ ITALIJE je 1. 1955 znašal 960.164 hi, lansko leto pa 1 milijon 653.395 hi, kar pomeni, da se je znatno zvišal. Nekoliko se je povečal tudi izvoz vermuta, in sicer od 225.146 na 230.262 hi. Izvoz pa, kljub temu ne znaša niti 4°/o celotne proizvodnje. PIŠČANCI LJUBIJO RDEČO BARVO Če je v jati piščancev eden ranjen in krvavi, ga ostali začnejo pikati okoli rane, ki bo seveda vedno večja in končno se bo- zgodilo, da ga požrejo. Tako ravnajo piščanci, ker ljubijo kri in meso, poleg tega pa jim je všeč Tdeča barva. Če pa ranjencu prelepimo rano z modrim papirjem, ostali piščanci -tega niti opazili ne bodo, iker so za tako barvo popolnoma »lepi. Ranjenec lahko okreva. DANSKA PRAŠIČEREJA V mali Danski redijo 4 do 5 milijonov prašičev ali po enega na prebivalca. V Italiji pride en prašič ko-maj na 10 in več prebivalcev. Danci izvozijo večji del prašičjega mesa predvsem v Anglijo. — Glavna danska prašičja pasma je »Ladrace«, ki je izšla iz domače že prej odbrane pasme, križane z angleško »large white«. Pasma daje posebno otkusno gnjat in je zelo zgodnja. Prašiče koljejo, ko dosežejo težo 100 do 120 kg, ker se reja bolj težkih prašičev baje ne izplača. NOVICE NARAŠČANJE ČLOVEŠTVA Ameriški veleposlanik v Rimu, naslednik znane Klare Luce, g. Zellerbach je pretekli teden obiskal Trst. Italija in z njo Trst — je med drugim izjavil — se je gospodarsko že tako okrepila, da ne potrebuje več brezplačne pomoči iz Amerike. Njeni odnosi do demokratičnega zapada se morajo- odslej naslanjati na čisto normalne kupčije in »finančne postopke«. To pomeni po domače -tole: ameriška pomoč je pri kraju, odslej naj velja za Italijo in Trst pregovor »Pomagaj si sam in Bog Ti bo pomagal!« POMAGAJ SI SAM IN BOG... Še pred dobrim letom so računali, da živi na svetu 2600 milijonov ljudi. Zadnje uradno štetje Združenih narodov pa navaja že 2755 milijonov. Najmanj narašča število v Evropi, in sicer komaj za en odstotek. Rusija, ki ima 200 milijonov prebivalcev, ima pa vsako leto 2 milijona in 300 tisoč prirastka, torej mnogo več, kot je vseh Slovencev na svetu. V Aziji je pa vsako leto nič manj kot 21 milijonov več ljudi. Že iz teh številk izhaja, kako važno vlogo -bodo igrali v prihodnosti azijski narodi v svetovni politiki. KUHINJSKA KNJIGA ZA ZVERINE V švicarskem mestu Baselu imajo velik vrl z živalmi. Ravnatelj zverin je izdal zanje posebno kuhinjsko knjigo. Iz nje zvemo, da človeški najbolj podobno hrano uživajo opice, ki samo rib ne marajo. Te pa zelo dišijo medvedom. Za slone, zebre in povodne konje je treba pripraviti kosilo iz ječmena, ovsa, detelje, repe, moke in sena. ki se vse skupaj premeša. Rastlinojede zveri ne ljubijo kruha in sladkorja, jajca pa so za sesalce pravi strup. Surovo meso dajejo samo ti-[grom, levom in risom. Z VEUKO TE2AVO i$E ZVITOREPEC gT3T5E .ZDA3 MORAM PAZITI! SS8SS PRIPLEZAL PO VRVI IZ PREPADA,. B03NIK. kO BO HOTEL IZVLEČI VRV, GA MAHNEM ?sg * 1 <* ^ ii MIH m K £* H P W&: na.ie f f I TCDON^A 3E K0MA3 U3EL SV03E6A UJETNIKA,DA SE MU NI ZVALIL V GLOBINO... HE3, ST03. BRATEC, ZMENILA SVA SE VENDAR, DA BOS BINGLJAL! DOBRO SEM GA KRESNIL, N BOSE ZAVEDEL .DOKLER G. NE SPRAVIM NA HLADNO... NA3BOL3E 3E.ČE GA NAJPREJ SPRAVIM V ZAČOR, IN SE POTEM VRNEM PO ZVITOREPCA \V .op1 .."JOO !.. ^°V/. UH,KARO 3E TEŽAK! MEDTEM 3E LAKOTNIK PRIVEZAL ČRNE SA KAVB03A NA VRV... _ HE3!! UAl POMENI TO?!..SPLOW SE ME OGLASI! DA SE MU NI ZGODILO »! ...POGLEDATI MORAM SPIT 3E ODVEZAL RAZB03NlkA| H ČRNI KAVB03 PA SE 3E OSVESTIL... Z VRVI IN SE SAM ZAČEL VZPI N3ATI PO N3E3.. K.3E SEM?.. M03A GLAVA!.. NE^DO ME 3E POŠTENO LOPNIL...ZVEZAN SEM KOT SNOP...TODA.. NOGE IMAM PROSTE.’ POTEGNI ŽE VENDAR, ZVITOREPEC! , ■ 1 iiir mh^ V mš*£kx' ffaAAu fvg V 9 TA tjubezni n H J? Spremil jo je do vrtnih vrat. Ob slovesu ji je še rekel: »Vaše besede bom do dobra premislil.« Ona mu je pokimala: »Na svidenje, Rudi!« Polagoma se je vračala v mesto in razmišljala, zafkaj ne sme biti v tem življenju popolne sreče. Kako lahko bi ona dva uživala srečo, saj so vsi pogoji dani — pa je ne! Oba sta mlada, zdrava, bogata, vsega si lahko privoščita. Poročila sta se iz ljubezni in vendar hodita drug mimo drugega. Je-li kriva Ina ali nosi odgovornost Rudi? Morda pa je ne nosi nobeden od obeh. Nekoč so pravili, da so bogovi zavidljivi in ljudem ne privoščijo polne sreče. * * * V hiši Pina Sandersa je Ina preživela sijajne poletne tedne. Od jutra do večera je zanjo sijalo sonce, sijalo ji je pa tudi iz očes moža, ki se mu je tako približala. Nobeden od njiju ni hotel na to niti miisliti; hotela sta biti srečna, saj morda ne bosta nikoli več doživela tafkih dni. Ves dan sta hila skupaj. Pino je držal obljubo,