Pet- 586/2002 Časopis o Gori, Gorjankah in Gorjanih NAMESTO UVODNIKA- PROGRAM DELA NOVEGA PREDSEDNIKA DRUŠTVA GORA Društvo GORA je v svojem šestletnem obdobju delovanja razvilo dokaj široko paleto dejavnosti in postalo neke vrste generator dogajanja na Gori. Skupščina, ki je potekala v aprilu 2002, je vodstvu društva naložila enakomeren razvoj vseh dejavnosti društva. Vsekakor ima društvo pri razvoju življenja na Gori velike ambicije tudi v bodočnosti. In kakšni so načrti za delo Društva v sezoni 2002/2003 in naprej: Vsekakor je ena osnovnih nalog društva ohranjanje in varovanje naravne in kulturne dediščine. V ta namen potekajo stalne aktivnosti za varovanje in ohranjanje ljudskega izročila na vseh področjih. Izdaja časopisa Gora. Časopis ima veliko število bralcev, ki iz meseca v mesec čakajo izdajo novih številk. Trudili se bomo, da bi časopis pod vodstvom in z velikom angažiranjem našega člana in urednika Eda Pelicona tudi v bodoče razveseljeval Gorjane doma in po svetu. Povezovanje in skupno delo z drugimi nosilci javnega življenja na Gori, kot so obe KS, aktiv kmečkih žena, OŠ Otlica, mladina, borčevska organizacija, Smučarski klub, Občina Ajdovščina, ROD Ajdovščina, VOI d.o.o., sponzorji... Rek pravi, da kar ni zapisano, se ni zgodilo. Tega se dobro zavedamo in veliko ljudskega blaga je, največ po zaslugi našega člana Franca Černigoja, ostalo ohranjenega in zapisanega v številnih knjigah, ki jih je izdal. Posebno zbornik MATI GORA zaokroža zapise o Gori in kar kliče po novih izdajah. Društvo namerava več sredstev in truda vlagati tudi v to dejavnost. Prav gotovo je smučanje po starem, in Čibejeva skupina z njim, nekakšna stalnica in prepoznavni znak društva Gora. V sezoni 2002/2003 skupina načrtuje nastope na pomembnejših tekmovanjih, tako doma kot po Evropi. Skupina ima v načrtu nekaj presenečenj, zato željno pričakujemo njene prve nastope v novi sezoni. Že nekaj let se večina članstva preizkuša v telemark smučanju, ki ga je na Goro zanesel naš član Miran Stanovnik. 11. januarja 2003 nameravamo izpeljati v Cerknem telemark kamp in tekmo v telemarku za pokal dmštva Gora. Na ta način želimo promovirati telemark smučanje in ga približati širšemu krogu ljubiteljev bele opojnosti. Mladinska skupina telemark sekcije je v nekaj letih dela lani dosegla pomembne uspehe, kar štirje člani društva Gora so tudi člani državne reprezentance v telemarku. Lanski nastop na svetovnem mladinskem prvenstvu v norveškem Aurdalu je prinesel na Goro bronasto medaljo in odlične uvrstitve vseh štirih tekmovalcev. Tudi v tej sezoni nameravamo delo z mladimi nadaljevati. Poskusili pa bomo doseči tudi večjo vlogo staršev otrok, saj dmštvo, glede na zavezo po enakomernem razvoju vseh dejavnosti, samo ne more kriti velikih stroškov udejstvovanja na tekmah po Sloveniji in tujini. Kot vsako leto bomo tudi v tej sezoni organizirali Filipov tek in spust. Udeležili se bomo pohoda po poteh ranjencev Predmeja - Vojsko. Organizirali bomo kolesarjenje po poteh prve smučarske tekme. Kot letos že deseto leto nameravamo tudi vnaprej prirejati Kravjo ruleto, ki je postala že tradicionalna in hkrati osrednja zabavna prireditev na Gori. program dela Na daljši rok načrtujemo: Zelo intenzivno se trudimo za ureditev športno rekreacijskega kompleksa na Rupi. V načrtu imamo izgradnjo večnamenskega asfaltnega igrišča in ureditev travnatega igrišča v dolini. Radi bi tudi skupaj s Smučarskim klubom uredili in obnovili tradicijo smučarskih skokov na Predmeji. Ob deseti obletnici društva pripravljamo izdajo knjige, ki bo natančneje opisala pot društva in športno zgodovino na Predmeji v zadnjih 110 letih. Nikakor nismo pozabili na željo po ureditvi gorjanske hiše v značilni gorski arhitekturi z opremo iz zgodovine življenja na Gori. Radi bi spet obudili nekdaj zelo uspešno balinarsko ekipo in tudi skozi to dejavnost poskrbeli za prepoznavnost Gore v Sloveniji in tujini. Nadaljevati želimo aktivnosti povezovanja z različnimi dejavniki razvoja na širšem gorskem področju od Lokvi pa do Hrušice. To povezovanje je smiselno zaradi enotnega pristopa do stvari, ki zanimajo vse prebivalce. S skupnimi močmi bomo prav gotovo uspešnejši. Vključevanje društva v odločanje na področju dela, ki ga pokriva, tako na občinski ravni kot tudi širše v Sloveniji. No, načrt našega delovanja je še veliko širši, izluščili smo samo nekaj delov iz širokega spektra naših ambicij. Stanislav MIKUŽ, predsednik društva GORA Stanislav Mikuž j e postal peti predsednik društva GORA (pred njim so bili Valter Polanc, Emil Velikonja, Slavko Vidic in Uroš Velikonja). Za predsednika gaje izvolilo članstvo na rednem in volilnem občnem zboru, kije potekal v društvenih prostori na Rupi 27. aprila 2002. Prisotnih je bilo 27 polnopravnih in 9 pridruženih članov društva. Podana so bila naslednja poročila: - Poročilo o praznovanju 400 letnice je podal Stanislav Mikuž. - Poročilo delovanju skupine Edmund Čibej je podal Emil Velikonja. - Poročilo o delovanju telemark sekcije je podal Matjaž Polanc. - Poročilo o udeležbi na svetovnem prvenstvu v telemarku je podal Uroš Velikonja. - Poročilo blagajnika je po pooblastilu blagajnika podal Emil Velikonja. - Poročilo nadzornega odbora je podal Stanislav Mikuž. Vsa poročila so bila sprejeta v celoti. Upravni odbor društva naj preuči priporočila nadzornega odbora in jih poskuša uvesti v delovanje. Volitve so bile na predlog predsednika zbora opravljene z enkratnim glasovanjem za vse kandidate hkrati. Vsem prisotnim je bila predstavljena kandidatna lista z imeni, ki jo je predhodno potrdil upravni odbor društva 24. aprila 2002. Po preštetju glasov j e bila celotna ekipa sprejeta brez pripomb in razprave. program dela GORA Novi organi in funkcije v društvu so naslednji: Upravni odbor: Stanislav Mikuž, Emil Velikonja, Igor Polanc, Slavko Vidic, Edo Pelicon, Uroš Velikonja, Ivan Zonta, Zlatko Krivec, Jana Blaško, Simon Kovšca, Dušan Brus, Marko Žigon. Predsednik društva: Stanislav Mikuž Tajnik društva: Emil Velikonja Blagajnik društva: Igor Polanc Disciplinska komisija: Marinko Čibej - predsednik Barbara Blaško - članica Jožko Žonta - član Nadzorni odbor: Benjamin Vidmar - predsednik Jerica Pelicon - članica Iztok Velikonja - član Komisija za zbiranje etnološkega gradiva: Franc Černigoj - predsednik Dušan Bizjak - član Uroš Velikonja - član Sekcije pri društvu Gora: Vodja skupine Edmund Čibej: Slavko Vidic Vodja skupine smučanja po starem: Edo Pelicon Vodja telemark sekcije: Uroš Velikonja Gospodar društva: Zlatko Krivec Gospodar koče : Ivan Žonta Vodja delovnih akcij: Marko Žigon Skrbnik komb. vozila: Branko Krapež Trženje zbornika Mati Gora: Simon Kovšca Časopis Gora: Edo Pelicon Trženje vodnika Po Dolu gor in dol: Slavko Vidic Vse komisije in sekcije, ki delujejo v okviru društva, naj pripravijo svoje programe in opredelijo finančno konstrukcijo svojih projektov. Upravni odbor je dolžan vse programe pregledati in ustrezno odločiti o razporejanju sredstev društva. Občni zbor nalaga upravnemu odboru, da v svojem mandatu zagotavlja v okviru razpoložljivih sredstev enakomeren razvoj vseh dejavnosti društva. Na predlog Franca Černigoja se v Novi Gorici organizira »DAN GORJANOV«, kjer se med ostalimi aktivnostmi opravi tudi predstavitev zbornika Mati Gora, ki ni bila opravljena v preteklem letu. RECENZIJA ZBORNIKA MATI GORA ... ...V REVIJI LOVEC romana erhatič Sirnik Lani so Gorjani, prebivalci vaških naselij na robu kraške planote, ki se strmo dviga nad Vipavsko dolino, praznovali štiristoletnico naselitve. Dogodek so obeležili tudi z izdajo obsežnega, več kot petsto strani obsegajočega zbornika. Uredil gaje Franc Černigoj, kije s svojimi prispevki in kot član Uredniškega odbora Lovca znan tudi slovenskim lovcem, izdalo pa Društvo Gora - društvo za ohranjanje in varovanje naravne in kulturne dediščine. Zbornik ni samo opis območja ali nizanje zgodovinskih podatkov, pač pa iz prispevkov vejeta toplina in ljubezen, ki Gorjane povezujeta z njihovim krajem. Več kot štirideset avtorjev nam predstavlja enega izmed še ohranjenih koščkov naše domovine ter nam razkriva življenje, delo tegobe in upanja Gorjanov. Še več, dovolili so nam pogledati tudi v njihovo dušo. Zbornik je lahko za zgled vsem tistim, ki so ponavadi polni besed o varstvu naravne in kulturne dediščine, ne zmorejo pa si vzeti časa in se odpovedati zaslužku, da bi tudi sami ustvarili podobno delo. Knjiga ima še posebno vrednost, saj v času globalizacije, ko si postajamo vse bolj podobni, razkriva posebnosti, ki nas ločujejo od drugih, in tako prispeva k naš prepoznavnosti. Gorjanom in nam vsem utrjuje identiteto. V zborniku je mnogo zanimivega branja tudi za lovce. V 40-tih letih dvajsetega stoletja tudi v Lovcu zasledimo zapise o lovu (Profili zelene bratovščine iz Tmovsko-idrijskega gozda), prirejene po Čibejevih zapiskih. Prispevki v zborniku lepo dopolnjujejo lovsko preteklost omenjenega območja. Poleg lova bodo ljubitelje narave navdušili prispevki o rastlinstvu in živalstvu, ki se tod resnično še ponaša z vso svojo pestrostjo in raznolikostjo. Pričujoč zbornik daje upanje, da bodo Gorjani znali in zmogli naravne vrednote, s katerimi se še lahko ponašajo, ohraniti zanamcem. Škodaje le, daje prizadevnim Gorjanom zmanjkalo sreče pri izbiri potrebnih storitev za tisk; po tehnični strani izvedbe obsežnemu delu niso bili kos. *Lovec, št. 4/2002 ...IN KRONIKI - ČASOPISU ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO* eva holz Ob štiristoletnici naselitve Gore je Društvo Gora Predmeja pripravilo zbornik, ki predstavlja njihovo ožjo domovino. Zbornik je obsežen, saj prizadeva spregovoriti o vsem, kar je zanimivo za domačine in bi bilo lahko privlačno tudi za bralce, ki tega ozemlja ne poznajo, zato je razdeljen v več tematskih sklopov z značilnimi naslovi. Sklop z naslovom Koraki zajema članke, ki govorijo o geološki sestavi Gore, o njeni geografski podobi ter njenih jamah in breznih. Sklop, ki ima naslov Stopinje, govori o živalskem svetu. V sklopu z naslovom Dejanje je predstavljen človekov vpliv na Goro, oblikovanje kulturne krajine, kmetijstvo, neagrame panoge, prometne povezave, lovstvo, usodo prebivalcev Gore. Sklop z naslovom Misel spregovori o cerkvah na Gori, nato pa o prvi in drugi svetovni vojni ter o vojni za samostojno Slovenijo. Sklop o šolstvu ima naslov Poučna, obsežnejši sklop z naslovom Besede predstavi najprej šege in navade, različne zgodbice in anekdote o Gorjanih, spregovori pa tudi o kulturni dejavnosti tako amaterjev kot poklicnih kulturnih ustvarjalcev besedne in likovne umetnosti. Zadnji sklop z naslovom Zneta pa govori o športu, predvsem o smučanju. V zborniku je sodelovalo 42 avtorjev, nekateri so objavili po več prispevkov. Omeniti velja zanimivost, daje večina avtorjev svojemu imenu in priimku dodala še domače ali hišno ime. Zbornik je res lepa počastitev domačega kraja. Knjiga je tudi bogato opremljena s slikovnim gradivom. Po poetičnem uvodu, ki gaje napisal Franc Černigoj - Gidlju, sledi sklop z naslovom Koraki. Začenja ga razprava Stanislava Bačarja Geološki obraz Gore, ki ob bogatem slikovnem gradivu pripoveduje o enem od osnovnih elementov Gore - o kamnu. Sledi delo Lojzeta Likarja - Brgarskega Geografska podoba Gore, kjer je predstavljen geomorfološki pregled, voda, prst, vegetacija in podnebje. To razpravo dopolnjuje prispevek Andreja Krapeža -Adamovskega Kraško podzemlje, jame in brezna. Elvica Velikonja - Bizjaška je predstavila Rastlinstvo naših krajev. Koraki bi lahko preplašili divje živali, zato ima naslednji sklop naslov Stopinje, v njem pa Peter Valič predstavlja Živalstvo na Gori. Spregovori o ptičih, sesalcih, plazilcih in dvoživkah ter žuželkah. Dodan je seznam živali, ki so omenjene v članku. Človekova dejavnost na Gori je zajeta v sklopu z naslovom Dejanje. Patricija Vidic - Blaškava je predstavila človekovo dejavnost in njegov vpliv na preoblikovanje okolja v članku Kulturna krajina na Gori. Pogoje kmetovanja na tem področju nekoč in danes predstavlja članek Bojana Bizjaka - Zakal-skega Kmetijstvo na Gori. Dopolnjuje ga prispevek Lojzeta Likarja - Brgarskega Gospodarstvo, s poudarkom na kmetijstvu. Marjan Polanc - Flegarski predstavlja Mlekarstvo na Gori med obema vojnama. Precejšen del tega sklopa je posvečen gozdu, gozdarstvu in lovu. V članku Gozd in gozdarstvo na Gori je Ljubo Čibej - s Hriba predstavil gozdove, njihovo ekološko vrednost in sociološki pomen, lastništvo in gospodarjenje z njimi v preteklosti; prve gozdne ceste tega področja, pa organiziranost gozdarstva in gozdne delavce. Isti avtorje predstavil tudi de\o Josipa Ressla v Trnovskem gozdu. Angel Vidmar - Kehljaču (Gidlju) je to zanimivo poglavje dopolnil s člankom Tekmovanja gozdnih delavcev - sekačev. Ta tekmovanja so se začela leta 1963. Vse bogastvo Gore bi bilo brez pomena, če ne bi bilo povezave z okolico, pa čeprav je bila slaba. Kako je bilo s tem, govori članek Valterja Polanca - Podgrivskega Ceste in cestarstvo na Gori. O slavnem krivolovcu spregovori članek Franca Černigoja - Gidljuga Laskar z Dola. O njem se je napletla vrsta zgodb in anekdot, ki govorijo o zvitosti domačina raubšica in o primerni topoumnosti mestnih ljudi. Lahko ga razumemo kot uvod v lovski del človekove dejavnosti na Gori. Začenja ga članek Zgodovina lova v Trnovskem gozdu, ki sta ga napisala Angel Vidmar - Gidlju (Kehljaču) in Vitomir Mikuletič. Po kratkem zgodovinskem pregledu sta sc avtorja posvetila 20. stoletju, predvsem njegovi drugi polovici. Predstavila sta lovsko družino, njeno lovišče in divjad v Trnovskem gozdu. Odlomke iz lovskega življenja pričara bralcu članek Romana Blaška - Bajtarskega Sol je sladka. Alfonz Krapež - Smudinski je v članku Lovska družina Kozja stena se predstavi opisal njeno delo in naloge ter aktivnosti, povezane z lovom in lovstvom. Opisal je izobraževanje članov lovske družine, spregovoril o kinologiji, o gojitveno čuvajski službi, o varstvu okolja in o sodelovanju s soporabniki tega prostora. Za popestritev j c isti avtor dodal še nekaj domačih anekdot. Zlatko Krivec je lovstvu posvečeni del človekove dejavnosti zaokrožil z razmišljanjem Zapisan divjini. O stavbarstvu in gradnji domačij govori članeklrene Velikonja - Bevkave Stavbarstvo na Gori. Vprašanje, ki je tesno povezano z bivanjem, je vprašanje vode, predvsem njeno pomanjkanje. O tem govori članek Andrejke Sčukovt Voda na Gori. O usodi vodovoda, ki so ga gradile štiri države, paše vedno ni dokončan, pripoveduje Stanislav Mikuž - Pračku iz Gozda v razpravi Vodovod na Goro. Foto Matej Pelicon Obrti je predstavila Irena Velikonja - Bevkava v članku Obrt in rokodelstvo na Gori. Gorjani so kuhali oglje, žgali apno, se ukvarjali z mizarstvom in tesarstvom, to znanje jim je zelo pomagalo tudi pri izdelovanju prvih smuči. V naravnih ledenih jamah v Trnovskem gozdu so lomili led. Ženske so se ukvarjale s klekljanjem. Ista avtorica je predstavila tudi oblačilno kulturo prebivalstva na Gori. Opisala je žensko in moško nošo ob koncu 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Življenje na tem prostoru j e bilo od naselitve dokaj trdo, a je število prebivalcev kljub temu naraščalo in nazadnje je tudi to območje prizadelo izseljevanje. Stanislav Mikuž - Pračku iz Gozda razpravlja o tem v članku Zaposlovanje in izseljevanje na Gori. Članek zajema čas od naselitve do sodobnosti. Življenje je postajalo vse bolj odvisno od denarja. O tem pripovedujeta Valter Polanc - Podgrivski in Ante Bačič Fratrič v sestavku Gorjani in denar. Članek je dopolnjen z bogatim slikovnim gradivom, ki prikazuje kovance od tolarja Marije Terezije dalje in papirnat denar od začetka 20. stoletja naprej. Jerica Pelicon je predstavila Prehrano na Gori. Orisala je vrste in značilnosti priprave hrane. Zdravilstvo na Gor/je opisal Edo Pelicon. Bralec lahko spozna zdravilstvo, ki je bilo značilno za Goro ob koncu 19. stoletja, čarovno in izkustveno zdravljenje nekaterih bolezni, pa zdravljenje danes in tudi nekatere zdravilne rastline ter njihovo uporabo. Naslednji sklop ima naslov Misel. Začenja ga članek Mateja Kobala Včeraj - danes - jutri cerkve na Angelski gori. Oriše cerkve, razloži, kakšna je bila župnija nekoč in kako se razvija sedaj. Zaključi se z nekaj anekdotami o najbolj priljubljenih župnikih, ki so še danes žive med ljudmi. Prva svetovna vojna je posegla tudi v ta del Slovenije. Kako je prizadela Gorjane, pripoveduje Uroš Velikonja - Madlču v članku Gora in Gorjani med 1. svetovno vojno. Članku je dodan seznam padlih Gorjanov, pri večini je naveden kraj, kjer so padli. Dogajanje v drugi svetovni vojni in njegov vpliv na Goro in Gorjane je opisal Lojze Likar - Brgarski v članku Druga svetovna vojna. Franc Černigoj -Gidljuje v članku/mena, v kamen vklesana, predstavil žrtve vojnih let 1941-1945. Isti avtorje prispeval tudi sestavek Na Predmeji in Otlici pokopani partizanke ter partizani. Lojze Likar - Brgarski pa je zbral podatke o Gorjanih, padlih ali kako drugače umrlih vojakih v italijanski vojski. Članke, ki so posvečeni drugi svetovni vojni, zaokroža novela Rudija Pergarja - Vrharskega Grozd. O vojni za osamosvojitev Slovenije sta pisala Emil Velikonja in Angel Vidmar v članku Vojna za osamosvojitev Slovenije in Gora. Spregovorila sta o oblikovanju in delovanju strukture narodne zaščite, o času med plebiscitom in vojno in o vojni. Marija Velikonja - Madlčeva pa je v razmišljanju Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi predstavila občutke matere ob vojni vihri. To dokaj trpko poglavje zaključuje članek Eda Pelicona Kronisti o Gori. Avtor ugotavlja, da so o Gori pisali ljudje zelo različnih poklicev. Po njegovem mnenju so najstarejši zapisi gozdarjev, ki so morali poročati o dogajanju v gozdovih. O Gori in Gorjanih so pisali župniki, učitelji, novinarji, raziskovalci, literati, naj slabše so se odrezali zgodovinarji. Nekatere zapise je najti v starem časopisju, šolskih in cerkvenih kronikah in v nekaterih potopisih. Sledi sklop, ki nosi naslov Poučna. Slavko Bratina -po rodu Tonišku v sestavkuP/vzc." šolstvo na Gori do leta 1943 predstavlja razvoj šolstva v tem prostoru od njegovih začetkov v avstrijski monarhiji, razmere med obema vojnama, ko je tu vladala fašistična Italija, do njene kapitulacije leta 1943. Dodanih je tudi nekaj statističnih podatkov za čas fašistične oblasti in anekdota. Zdenka Rosa pa je v članku Drugič: šolstvo na Gori od leta 1943 do danes predstavila razvoj šolstva po kapitulaciji Italije in težave, s katerimi so se spopadali šolska oblast in šolaiji v novi državi. V to poglavje sodijo žal tudi omembe o ukinitvah posameznih manjših šol. Tudi to poglavje je dopolnjeno s statističnimi podatki o učiteljih in učencih. Brigita Krapež, por. Slejko - Smudinska je v članku Kako govorimo Gorjani predstavila govor domačinov. Članek zaključi črtica, napisana v govoru Gorjanov. Nov sklop nosi naslov Beseda. V njem nam Irena Velikonja - Bevkava v članku Šege in navade na Gori predstavi način življenje Gorjanov. Predstavljene so šege, navade in ljudske modrosti življenjskega cikla, navade, ki so vezane na koledarsko leto, delovne navade. Franc Černigoj - Gidljuje prebivalec predstavil v članku O treh gorskih vaseh še drugače. Prebivalci se tokrat predstavijo s pomočjo anekdot. Zanimiv vir, ki govori o razmerah na Gori, je sestavek Lojzeta Likarja - Brgarskega Kako se reče pri vaši hiši? O kulturni dejavnosti najprej spregovori članek Slavka Vidica - Vidicuga in Eda Pelicona O ljubiteljski kulturi na Gori. Edo Pelicon je predstavil še Pevsko in plesno izročilo Gore, Franc Černigoj - Gidlju pa izbrana ljudska besedila z Gore. Bojan Bratina - Kaličuski je v članku Gora in beseda predstavil domačine, ki so se, ali pa se še vedno, profesionalno ukvarjajo z literaturo. O samem Bojanu Bratini -Kaličuskem pa je spregovorila Marija Mercina. V poglavju z naslovom Za pest besedil besednikov z Gore so zbrani odlomki iz del Narteja Velikonje -Bevkovega, Alda Černigoja - Gidljuga, Franca Černigoja - Gidljuga, Bojana Bizjaka - Zakalskega in Ingrid Kovšce. Mojstrom besede sledijo mojstri dleta in čopiča. Franc Černigoj - Gidljuje predstavil stare in današnje mojstre v članku Znamenja na Gori. Aldo Černigoj - Gidlju je v članku Akademski slikar Rudi Pregar in njegova Gora predstavil življenje in delo sodobnika. O sodobnih umetnikih, ki delujejo na Gori, govori tudi članek Hieronima Vidmarja - Taloškega in Sonje Černigoj - iz Tanove hiše Se o likovnem dogajanju na Gori. Anamarija Stibilj - Šajn je v članku Gora umetnikov in umetnosti predstavila ustvarjanje likovnih umetnikov na mednarodni umetniški koloniji na Sinjem vrhu. Zadnji sklop z naslovom Zncta je posvečen športu. Začenja se s člankom Eda Pelicona “Le pridite še kaj...”, v katerem predstavlja planinske in pohodne poti po Gori in poti, ki povezujejo Goro z Dolino. Delovanje žensk predstavlja članek Irene Velikonja - Bevkave Ženske z Gore, skupaj vzete... Organizirale so se leta 1997, njihovo delo je posvečeno predvsem spoznavanju in nadgradnji ter promociji naravnih vrednot in kulturne dediščine. Emil Velikonja je v članku Smučanje (rezlanje, drsanje) na Gori predstavil ta šport od začetkov, ki segajo v zadnja leta 19. stoletja, spregovoril o času med obema vojnama in o času po drugi svetovni vojni. Članku so dodane preglednice in seznami tekmovalcev ter njihove uvrstitve. Na končuje dodan še slovarček besed o snegu, sneženju in smučanju. Valter Polanc - Pogrivski je v članku Društvo za ohranjanje in varovanje in kulturne dediščine Gora predstavil ustanovitev tega društva leta 1996 in njegovo delovanje. Ena od pomembnejših dejavnosti tega društva je gojenje ‘smučanja po starem’. Društvo je pripravilo slovesnosti ob 400 letnici poselitve Gore, rezultat njegovega delaje tudi pričujoči zbornik. Po razkošni opremi se knjiga lahko primerja s podobnimi zborniki, ki izhajajo ob različnih obletnicah. Od podobnih del jo loči to, da so avtorji domačini, ki so svojim sestavkom znali vdihniti ljubezen in spoštovanje do domačega kraja in njegovih prebivalcev. Večina besedil govori o zadnjih desetletjih 19. stoletja in o 20. stoletju. Bralci bodo našli podatke, npr. o hišnih imenih, sezname padlih v prvi svetovni vojni, pa etnološke in antropološke značilnosti, podatke o šolarjih in učiteljih. Nekateri članki so tako vir ali pa spodbuda za nova raziskovanja. * *Kronika, št. 2, letnik 50/2002 GORA - KLIMATSKO ZDRAVILIŠČE? mag. tanja Cegnar (nadaljevanje) V zadnjih letih so klimatsko terapijo ponovno razčlenili za potrebe zdravljenja in j o na novo objektivno ovrednotili. Sodobni instrumenti omogočajo sprotno spremljanje obremenitve telesa, nestacionami modeli za simuliranje toplotne bilance telesa pa omogočajo simuliranje spreminjajočih razmer in časa, ki je potreben za prilagoditev na spremenjene razmere. Zadnji klimatsko terapevtski rezultati so pokazali, da posamezne tehnike pri izvajanju klimatske terapije ne smejo biti med seboj ločene, ampak se morajo dopolnjevati in tako zagotavljati celovit terapevtski rezultat. Način, kako jih med seboj kombiniramo, je odvisen od indikacije. Čeprav bodo o učinkih klimatske terapije še potrebne dodatne študije, so že zdaj trdno dokazali učinke terenskih kur pri zdravljenju funkcijskih kardiovaskularnih bolezni in pri kombinaciji počivalnik kur na svežem zraku s terenskimi kurami pri pacientih s stanji izčrpanosti. Prav tako pozitivne rezultate so dobili pri uporabi terenskih kur v alpskem svetu pri pacientih s povišanim krvnim tlakom. Pozitivne učinke lahko pričakujemo le, če posamezne dejavnike klimatske terapije vključimo v pravilnem zaporedju. Pri terenskih kurah se moramo odločiti ali jih bomo izvajali vsak ali vsak drugi dan, izbrati ustrezen način počitka ali ležanja, določiti prehod iz aktivne faze v počitek in izbrati vrsto fizioterapije, ki dopolnjuje izpostavljanje vremenskemu dražljaju. Ko določimo indikacijo, za vsakega pacienta določimo trajanje in način celotnega poteka zdravljenja v klimatskem zdravilišču. Predvsem v sredogorju ustrezno kombiniramo naslednje oblike: fizični napor, ciljno orientirano uporabo klimatskih in vremenskih dejavnikov, počitek in podporne fizioterapevtske tehnike. Klimatsko terapijo moramo izvajati v kronobiološko pravilnem zaporedju obremenitve in počitka. Novo zasnovana klimatska terapija učinke klime in vremena kombinira z ostalimi fizikalnimi in zdravstvenimi ukrepi, ki so prav tako del klimatske terapije. Pri izvajanju klimatske terapije je priporočljivo upoštevati biovremensko napoved. Pri vplivu vremena na počutje ljudi ločimo več učinkov: nevrotropni, biotoplotni, zračnokemični in učinek sončnega sevanja. Pri nevrotropnem učinku deluje vremenski proces na vegetativno živčevje in tako vpliva na splošno počutje ljudi ali pa sproži določene reakcije že bolnega človeka. Biotoplotni učinek je neposredno odvisen od vremenskega stanja v določenem kraju. UV indeks UV indeks je mednarodno sprejeta in enotna mera za moč ultravijoličnega sončnega sevanja. Je sestavni del splošne biovremenske napovedi. Večina evropskih držav že nekaj let objavlja UV indeks, večina napovedi je omejena na dan vnaprej. Povod za objavljanje te nove meteorološke spremenljivke ni povečanje ultravijoličnega sevanja v zadnjih letih, ampak želja, da bi ljudi izobraževali o načelih zdravega sončenja, saj so raziskave pokazale, daje v zmernih geografskih širinah pojav negativnih učinkov tega sevanja na zdravje ljudi bolj povezan z načinom življenja in odnosom do sončenja kot pa z močnejšim ultravijoličnim sevanjem. Foto Edo Pelicon Pozimi je UV sevanje v povprečju desetkrat šibkejše kot poleti. Ob običajni debelini zaščitnega ozonskega plašča junija in v začetku julija tudi pri nas UV indeks ob jasnem vremenu sredi dneva doseže vrednost 10, še posebej v gorah, ker je v gorah ultravijolično sončno sevanje močnejše kot po nižinah. Beg pred cvetnim prahom Pričakovani datum začetka cvetenja posameznih vrst rastlin je odvisen od klimatskih razmer in od astronomskih dejavnikov, kot sta dolžina svetlega dela dneva in jakost sončnega obsevanja. Slednja odločilno vplivata tudi na klimatske razmere. Dejanski potek vremena v posameznem letu lahko povzroči odmike od običajnih datumov začetka cvetenja. Na Hidrometeorološkem zavodu vsako leto spremljamo nastop in trajanje posameznih razvojnih faz različnih vrst rastlin, med njimi tudi mnogih alergogenih vrst. Na osnovi dolgoletnih podatkov in opazovanj na različnih območjih smo pripravili koledar cvetenja nekaterih pomembnejših vrst rastlin, katerih cvetni prah prenaša zrak oziroma veter. Seveda lahko neugodne vremenske razmere cvetenje za nekaj časa zaustavijo ali povsem prekinejo, zato je poleg koledarja cvetenja alergogenih rastlin potrebno meriti tudi koncentracijo cvetnega prahu v zraku. V sodelovanju z Inštitutom za varovanje zdravja RS na Hidrometeorološkem zavodu RS že več let pripravljamo dnevne napovedi obremenjenosti zraka s cvetnim prahom za obalno območje in osrednjo Slovenijo; ob ustrezni finančni podpori in izraženem zanimanju, bi lahko zajeli tudi druga območja. Sproščanje cvetnega prahu je odvisno od temperature in vlažnosti zraka ter sončnega obsevanja. Za prenašanje cvetnega prahu je najpomembnejši veter. Zrna cvetnega prahu se med seboj razlikujejo po velikosti, obliki in strukturi. Predvsem velikost in teža vplivata na to, kako hitro se bo cvetni prah posedel iz zraka oziroma, kako daleč ga bo veter zanesel. Seveda moramo upoštevati tudi lokalne vplive, kot so smer lokalnih vetrov in razporeditev rastlin, ki sproščajo cvetni prah, to pa lahko v skrajnih primerih, poleg vremenskih sprememb tekom dneva, močno spremeni idealiziran dnevni potek koncentracije. Začetek cvetenja posameznih vrst rastlin sc zaradi različnih klimatskih razmer razlikuje po pokrajinah. Foto Edo Pelicon Bled je že nekdaj bil klimatsko zdravilišče Bled danes poznamo kot atraktiven turističen kraj, manj pa je znano, da je bilo že sredi devetnajstega stoletja na Bledu klimatsko zdravilišče, ustanovil ga je Švicar Arnold Rikli. Na Bledu se je naselil leta 1854, ustanovil je naravno zdravilišče, ki ga je imenoval naravni zdravstveni zavod Mallnerbrun in ga vodil kot klimatski zdravilec. Z zanimivo ponudbo je privabil bogate goste iz aristokratskih krogov. Njegova terapija je temeljila na pretežno vegetarijanski prehrani, sončnih, zračnih in svetlobnih kopelih, kar j e bilo za tiste čase novost, kije vzbujala veliko nezaupanja, pa tudi nasprotovanja. Njegova klimatska terapija je trajala mesec dni. V zdravilišču so veljala stroga pravila, tako glede obleke, kot tudi hrane in predpisane dejavnosti. Sprehodi so bili sestavni del zdravljenja. Vrstni red dejavnosti j e bil pomemben, saj seje telo s hojo in sončenjem segrelo, nato so ga hladili s kopeljo in končno počivali. Pozneje so postopek ponovili. Kopali so se tudi v toplih in parnih kopelih, ki sta jim sledila sončenje in masaža. Anketa, ki jo je pred leti opravila Skupnost slovenskih naravnih zdravilišč, je pokazala, da so možnosti za komercialno in terapevtsko uporabo zdravilne klime v Sloveniji slabo izrabljene. Presenetljivo malo zdravilišč je v svoj propagandni material vključilo podatke o biološko relevantnih klimatskih razmerah v zdravilišču. Naš zakon priznava klimo za naravno zdravilno sredstvo. V tem se bistveno ne razlikujemo od zakonodaje v Nemčiji ali Avstriji. Naša pomanjkljivost je, da nam manjkajo podzakonski akti, ki bi določali podrobnosti. Predpisati bi bilo potrebno vsebino bioklimatske analize za pridobitev naslova zdravilišče v zdravilni klimi in klimatsko zdravilišče. Nazive bi podeljevalo Ministrstvo za zdravstvo, Ministrstvo za okolje in prostor pa naj bi z ustreznimi predpisi poskrbelo za zaščito naravnega okolja v okolici naravnih zdravilišč, saj lahko posegi v okolje v oklici zdravilišč zaradi transporta onesnaženja in morebitnih mikroklimatskih sprememb prizadenejo ali ogrozijo zdravilnost klime v zdravilišču. Kljub temu, da še nimamo ustreznih podzakonskih aktov, v praksi upoštevamo kriterije, ki veljajo v Avstriji in Nemčiji. Po nemškem vzoru tudi pri nas ločimo med “zdraviliščem v zdravilni klimi” in “klimatskim zdraviliščem”. Razlika je v tem, da v “zdravilišču v zdravilni klimi” zdravilno klimo izrabljajo pasivno, v “klimatskih zdraviliščih” pa aktivno terapevtsko, zato mora “klimatsko zdravilišče” kontinuirano spremljati meteorološke razmere, upoštevati biovremenski vpliv in imeti ustrezno infrastrukturo (območja za ležalne in gibalne kure, sprehajalne steze) ter specializirano medicinsko osebje. Poleg teh dveh kategorij ločimo še “turistične kraje v zdravilni klimi”. (konec prihodnjič) NAVADNI JESENČEK eMca Velikonja (Dictamnus albus) Da sodijo naši kraji med rastlinsko zelo zanimive predele naše dežele, sem že večkrat pisala. Izredni rastlinski pestrosti botruje že sama lega, poleg tega pa se lahko v enem samem dnevu sprehodimo po visokogorskih travnikih, se podamo skozi gozd, obiščemo mrazišča, pokukamo še v pragozd, se povzpnemo na Golake... In vsak od teh krajev nam nudi drugačno podobo rastlinskega sveta. Nekateri teh krajev so botanike še posebej navdušili. Tako so npr. za Malo Lažno rekli, daje »botanični vrt Slovenije«, Malo goro pa označili kot »kraj, kjer tudi botaničnim razvajencem zastaja dih«. Mi se bomo tokrat podali na pot po Srednječavenski, oziroma po tisti »imenitni poti«, kot jo v pismu z dne 21. avgusta 2001 imenuje prof. dr. Tone Wraber. Tako piše: »Še dan pozneje sem se iz Nove Gorice zapeljal po cesti iz Ajdovščine proti Predmeji in se po tisti imenitni stezi, ki se malo pred prvim predorom odcepi čez pobočje Male Gore, odpravil proti zahodu. To je bilo prvič po letu 1966. V nasadu črnega bora sem videl mrežo listka (Goodyera repens) in hruškolistko (Orthilia secunda), iskal pa sem seveda alpski glavinec, ki sem ga malo pred tem vendarle videl na Povirski Gori nad Povirjem (nedaleč od Sežane). Kakšen dan zatem sem spet bil na isti poti in po njej odšel nekako do zadnjega večjega skalovja, vendar glavinca nisem našel. So pa tista pobočja izredno bogata z redko floro, hladnikovko, celovenčno košeničico, tricvetnim mlečkom, Jacguinovim bodičnikom, kranjsko bilnico, dlakavim slečem, slečnikom, golo vrbo in drugimi zanimivimi rastlinami, ki se pojavljajo v veliki količini, pri čemer je dobro to, da zaradi človekove dejavnosti niso ogrožena in tudi ne kaže, da bodo«. In tam, čisto na koncu, preden nas pot popelje preko južnega pobočja Čavna in Male gore, nas pričaka še jesenček. Družbo mu delajo številne mediteransko montanske vrste, med njimi ruj, rumeni podraščec, južna šmarna detelja, redek navadni ožepek, ostrolistni beluš, svilnata košeničica, razkrečena rutica, koromačnica, alpski volčin, ilirska perunika, Jacquinov ranjak, francoski lan in mnoge druge. Jesenček nas z lepimi cvetovi in postavnostjo razveseli v maju in juniju. V prevodu Schodlerjeve »Knjige prirode« iz leta 1875 beremo, da je »ena najlepših po naših krajih divje rastočih rastlin«. Je rastlina suhih kamnitih travnikov, zaide pa tudi v svetle gozdove in na jase. Najbolj ji ustrezajo apnenčasta tla Krasa, videli pa so jo tudi na Šmarni gori, na Boču, Pri Štatenbergu, v Stenici pri Dobrni, kar množično raste na Humu nad Laškim. Sama sem ga prvič videla pred približno desetimi leti na Krasu, predlanskim pa sem ga našla tudi pri nas. Raste na južnem pobočju Čavna in Male Gore, rastline so nižje od tistih, ki se jih spominjam s Krasa in tudi socvetja so bolj skromna. Jesenček je trajnica. Iz vozlaste korenike zraste tudi preko meter visoko steblo, na vrhu katerega so v grozdastem, največkrat enostavnem socvetju, nameščeni cvetovi. Cvet jesenčka sestavlja pet zelenih čašnih in prav toliko nežno rožnatih do belih venčnih listov. Te krasijo temnejše žile, ki dajejo skupaj z naprej usločenimi prašniki cvetu poseben čar. Iz pestiča se razvije plodna glavica, dozori, se odpre in izstreli semena daleč proč od sebe. Listi jesenčka so sestavljeni, lihopernati in spominjajo na jesen - od tod najbrž tudi njegovo ime. Jesenček je eden od maloštevilnih predstavnikov družine rutičevk v srednji Evropi. Družina dolguje ime vinski rutici (Ruta graveolens), kije zelo podobna razkrečeni rutici (Ruta divaricata). Ta tudi raste pri nas, veliko je je po Robu, na Čavnu, na Mali gori in jo dobro poznamo, saj smo jo nabirali kot zelišče. V isto družino pa sodi tudi rod citrusov, kot so pomarančevci, limonovci. Posebnost jesenčka je njegov vonj, kije podoben vonju limone. Izločajo ga oljne žleze, s katerimi je pokrit. Izpuh olj je tako močan, da hlape ob zelo vročem vremenu lahko zažgemo, rastlina pa ostane nepoškodovana. O tej lastnosti jesenčka beremo že v reviji Dom in svet iz leta 1888. Pod naslovom Cvetica ognjenica piše: »Ta cvetica ima to lastnost, da si pusti svoje krasne cvete prižgati in, kadar niso rosni, gore s svetlim plamenom, pa vendar ne zgore, marveč so v dveh ali treh dneh enako krasni kakor prej in, prižgani na novo, ravno tako lepo zopet gorijo. To prihaja odtod, ker se ta cvetica poti v svoji rasti in ta njen lepo dišeči znoj ima v sebi eterične snovi, katere vžgane naglo zgorijo in cvet v ognju ohranijo.« Jesenček je včasih veljal za zdravilno rastlino, priporočali so ga za zdravljenje številnih bolezni. V Srbiji jev zvezi z čudežno močjo jesenčka povezanih kar nekaj vraž. Danes vemo, da je jesenček ne le neuporaben v zdravstvu, temveč celo zelo strupen. Že ob samem dotiku koža pordeči, nastanejo lahko opekline, ki puščajo na koži temne lise. Kljub temu j e zaradi svoje mikavnosti zanimiv za trganje, ruvanje, presajanje v vrtove. Leta 1947 je bil uvrščen na seznam zavarovanih rastlin Slovenije. Danes v slovenskem merilu ni več zavarovanje pa s še nekaterimi rastlinami zavarovan v sežanski in goriški občini. Sicer pa velja, da tako jesenček kot tudi ostale rastline lahko bolj kot vsak zakon zavarujemo ljudje sami. društva VODA ZA EVROPSKE DENARCE? edopdicon Nekdanji vodja delegacije Evropske komisije v Ljubljani Erič Van der Linden in prav tako že nekdanji minister za evropske zadeve Igor Bavčar sta še pred prenehanjem svojih mandatov podpisala finančni memorandum za projekt »Vodooskrba Trnovsko Banjške planote«. Projekt je uvrščen med prednostne zaradi celovitega reševanja problematike oskrbe z vodo in čiščenjem odpadnih voda na območju vodnih virov - na Gori. Projekt zajema naslednje faze: Izgradnja primarnega in sekundarnega vodovoda od Predmeje do Cola, v skupni dolžini 35 km. Izgradnja čistilne naprave naselja Col za 500 enot in kanalizacije, v skupni dolžini 3,5 km. Izgradnja vodohrama Ajdovščina, velikosti 500 m3, namenjena izboljšavi preskrbe z vodo mesta Ajdovščina. Sanacija vodovoda naselja Dolga Poljana, v skupni dolžini 2 km. Sanacija vodovoda Hubelj - Lokavec, v skupni dolžini 3 km. Izgradnja treh kanalizacijskih kolektorjev do centralne čistilne naprave Ajdovščina, v dolžini 7 km. Investitor projekta je občina Ajdovščina. Skupna vrednost projekta je ocenjena na 1,37 milijarde SIT (6,37 mio EURO), približno dve tretjini za vodooskrbo in eno tretjino za odvodnjo odpadnih voda. Investicijo naj bi pokrili s sredstvi predkohezijskega sklada (EU ISPA - 40 %), državnimi sredstvi (subvencija Ministrstva okolja in prostor in taksa za onesnaževanje okolja - 39 %) in sredstvi občine Ajdovščina (občinski proračun in priključne takse - 21 %). Predvideno je, da bi naložbo končali do konca leta 2004. Upati je samo, da z odhodom podpisnikov ne bo zbledelo tudi črnilo. KRESOVANJE Že vrsto let prireja društvo Gora kresovanja ob prazniku državnosti. V bistvu gre za srečanje članov društva z vsemi tistimi, ki nam pri delovanju pomagajo. Ne gre pa zgolj za družabno srečanje ob kresu, pač pa je vsakič poskrbljeno še za pester program. Letos seveda niso mogli brez organizacije turnirja v malem nogometu na travi. Štiri ekipe so gledalcem postregle z dramatičnimi tekmami, kjer so o zmagovalcih odločali tudi kazenski streh. Na koncu je slavila državna reprezentanca v telemarku, pred mladimi domačimi telemarkerji, medtem ko so Bojlerji osvojili bron pred ekipo Karavle P5. Tudi v hitrostnem teku z rolerji je odšla zmaga v Kranj, saj je klanec od Štemča do Rupe najhitreje premagal drugouvrščeni v skupnem seštevku svetovnega pokala v telemarku David Primožič, medtem ko je bil dobitnik brona na svetovnem mladinskem prvenstva Klemen Žonta drugi in je spet potrdil svojo dobro telesno pripravljenost. Foto Edo Pelicon Razburljiva je bila tudi balinarska tekma med ekipo pokroviteljev in ekipo članov društva - oboji so po enkrat zmagah. Ko seje zmračilo, so si lahko obiskovalci ogledali video posnetke nekaterih tekmovalnih uspehov društva, zanimivo pa je bilo tudi gledanje posnetkov z rallyja Pariš - Dakar, ki jih je komentiral udeleženec puščavske avanture Miran Stanovnik, tudi sam član Društva Gora. društva DRUŠTVO PODEŽELSKIH ŽENA GRE (HITRO) NAP REJ... irena vdikonja Obiskovalcem Predmeje izrečejo svojevrstno dobrodošlico cvetice, ki so jih v lesena korita ali gredice že pred časom posadile domače žene. Seveda je za rožice treba vseskozi skrbeti in tako so članice Društva podeželskih žena s Predmeje ponovno obnovile zasaditev cvetličnih korit in gredic. Seveda so tudi pridno zalivale. Društvo podeželskih žena je več čas dejavno in tako tudi od izzida zadnje številke ni mirovalo. Društvo je koncem aprila zastopalo Občino Ajdovščina na skupni predstavitvi vseh sodelujočih partnerjev v mednarodnem programu RILKE. Vanj so vključeni nekateri ponudniki dobrot s kmetij iz severnoprimorskih občin, Toscane, občine Devin -Nabrežina in pokrajine Malaga iz Španije. Skupna predstavitev je potekala v Mavhinjah pri Devinu v Italiji. Obiskovalcem so prikazale spretnost klckljanja, pevska skupina pa je nastopila v uradnem prireditvenem delu. Z zeliščnimi izdelki je na srečanju sodelovala tudi kmetija Krapež s Predmeje. Gorjanske ženske so svoje delovanje predstavile tudi članom Društva MOST v Ajdovščini, na Predmeji pa so gostile Društvo za pomoč bolnim in ostarelim ter s pesmijo popestrile vsakoletno srečanje starejše generacije Gorjanov, ki gaje organiziral Karitas in je letos potekalo na Predmeji. Sodelovale so tudi na prireditvi Ajdovščina v maju. Pevska skupina društva je nastopila na prvomajski proslavi ob delavskem prazniku, kije bilo po trinajstih letih ponovno na Predmeji. Zelo pa so se razveselile mnenja Obrtne zbornice Slovenije, v katerem seje pozitivno izrekla o klekljanih izdelkih z Gore, kar v praksi pomeni, da bodo gorjanske »špice« (čipke) lahko nosile nalepko »domača in umetna obrt«. Bife Vogal pri Putrhih je že desetletja domicilna oštarija Gorjanov, ki se po takšnih ali drugačnih opravkih znajdejo v občinskem središču. Morda je k temu pripomogla lokacija, namreč tik pred odcepom za Predmejo, morda gorjanske kelnerce, kdo bi vedel. Dejstvo pa je, da je bife letos spomladi doživel gorjansko ‘okupacijo’, čeprav le fotografsko. Lokal je namreč že pred časom ponudil svoje zidove domačim fotografom, odprtja razstav pa so pomenila (daleč stran od uradne kulture) prvovrsten kulturniški dogodek. Najprej je svoje sprehode ob vodi na ogled postavil Bojan Bizjak - Zakalski, za njim pa je svoje dosežke predstavil še Urh Černigoj, po očetu Gidlju. Oba fotografa smo imeli priliko spoznati tudi na straneh našega časnika. Objavljamo kritiki, ki sta obe razstavi pospremili na pot. ZAKALSKEGA MAGIČNOST VODE mrena jezer,uk FOTOGRAFIJA ... ki pa v nekem trenutku presega svojo osnovnost, namenskost in nenadoma postane, se prelevi ali obrne in odseva AKVAREL ... V pretanjenosti poznavanja zmogljivosti tehnike in fotografskega aparata, v podreditvi trenutka v svetlobju časa, si Bojan Bizjak - Zakalski polasti svet... četudi nenadno spoznanje, da ima človek svet, o katerem je mislil, da je njegova last, le pogojno v najemune ovrže miselne zveze, ki se kasneje udejani v ideji samega koncepta. Bojan se zave večplastnosti in mnogopomenskosti, ki tiči za dobro znanim površjem navadnega - ali je res navadno? Vsakdanjega zakaj prav to? Bivanjskega prostora in je vse in še zlasti vse okoli nas, gre mimo nas, se umika in se oddaljuje ali pa je tu in neopazno, je vidno in ga ne vidimo, je stvarno in resnično... Bojan prisluškuje vodi in predvsem vodi in nebu in nato še vsemu, kar spaja slednje in je nadaljevanje nečesa tretjega... In naprej... je FOTOGRAFIJA umetnost ali kar tako, na splošno okras ali nauk ... ali je filozofija in tudi morda neskončno poizkušanje. S preoblikovanjem in odtegnitvijo objekta Bojan Bizjak vedno in znova ali pa mogoče tudi čisto slučajno postavlja v ospredje IDEJO ... ki jo tudi sprošča kot novo dimenzijo -poglobljeno in izvirno, dotikajočo se nas v tem in v tistem času, ki veje s fotografije, kot s slikarske slike AKVAREL ... bolj poetični spomin kot realistična slika, ki pa nenadoma ni več to, kar je, ampak zaživi v novih dimenzijah, v novih razsežnostih tistega vidnega in videnega le tisti hip in tam in nenadoma in s pomočjo tehnike (fotoaparata) za zmerom zarisanega, odslikanega, odliznjenega, kot sled nekega drugega časa in kraja, ki se ponuja zdaj nam, tukaj in zdaj v povsem novem... In kot pravi Bojan v zbirka Skrivnosti: V nečem je razlika med lepoto in čutenjem. Prav zdaj to vem, prav zdaj, ko jemljem v roke brezčutne rezine kamenja. Iz njih bom sestavil nove sklede časa... ... in tu se zanj v mehko prelivajočih barvnih odtenkih, v igri svetlobe in sence ali morda v nasprotju temnega in svetlega, temnega s svetlim, zrcali nova in tudi čisto povsem nova dimenzija. Opazil jo je in poslušal simfonijo ubranosti narave z očmi. In tam j e našel imaginarno domovanje svoji ustvarjalni domišljiji. TRIJE FOTOGRAFSKI CIKFI URHA ČERNIGOJA tanja cigoj Urh Černigoj, študent kemije na ljubljanski univerzi, se na svoji prvi samostojni razstavi predstavlja s tremi cikli črnobelih fotografij. Pripovedi, ki nam jih skozi fotografije sugerira, se navezuje na simboliko elementov zemlje, zraka in vode ter sonca. Te vidi kot stik človeka v prostoru in sosledju časa z njihovimi pojavnimi dimenzijami, tako da jih prikaže skozi sekvence vsakdanjih dogodkov ali insceniranega dogajanja. Sonce je predvsem duhovno sonce, h kateremu se dviga dekletova postava, dramatično izrisana na ozadju oblakov, ki s povednimi kretnjami izraža željo po stiku z njegovo očiščevalno silo, svetlobo spoznanja in žariščem energije. Hotenje po fizični, predvsem pa duhovni svobodi, je rdeča nit, ki se lušči tudi iz drugih dveh zgodb. Na gladini vode, vira in prenašalke življenja, postopoma prepoznavamo vsiljivca v vrtičku ločja, ki z ujetjem ribo iztrga materiiprimi, da bi jo na koncu spoštljivo vrnil nazaj. V tretjem ciklu otrok s svojim modelčkom letala povezuje dva elementa: zemljo, ki nase „prikuje“ zračno plovilo, ter zrak kot simbol neomejenosti in prostosti, kamor se ob slovesu z letalom dvigne tudi dečkov pogled. Ob tem služita kompozicija in prostor na fotografijah Černigoju kot poglavitno gibalo zgodbe, kot instrumenta za ilustracijo zastavljene vizije. Z razstavljenimi fotografskimi cikli je pred nami razgrnil del osebne ikonografije, lastnega kozmosa in vrednot. Mlademu avtorju (ki je medtem že diplomiral) naj bo ta predstavitev v javnosti potrdilo njegovih umetniških ambicij, predvsem pa naj mu pomeni izziv, kije pomemben impulz in gonilo v ustvarjalnem dozorevanju. Mednarodna likovna delavnica Slovenija odprta za umetnost je na Sinjem vrhu doživela že svojo deseto ponovitev. Idejni vodja delavnice Klavdij Tutta (seveda ob nesebični logistični podpori Hieronimove družine) je z jubilejem dokazal, daje Gora primeren kraj za umetniške navdihe, predvsem pa je potrdil, daje moč s pravim pristopom tudi na Gori doseči marsikaj. Gora se v tem smislu torej ponuja kot medij tako za ustvarjalno kot tudi promocijsko odzivnost širših razsežnosti. SLIKARJI PRENAŠAJO LEPOTE GORE V SVET aleksandra hain Foto Edo Pelicon Tokrat so se odločili za nekoliko drugačen izbor sodelujočih umetnikov iz tujine, saj so povabili po tri avtorje iz štirih velikih metropol: Salzburga, Neaplja, Rotterdama in Novega Sada. Podobnega koncepta se nameravajo držati tudi v prihodnje, seveda pa na delavnicah vedno sodelujejo tudi domači, slovenski avtorji. Umetniška žetev je bila tudi letos bogata, nastala dela pa bodo prvič razstavili septembra v Pilonovi galeriji v Ajdovščini. Videti jih je bilo moč že na tradicionalnem dnevu odprtih vrat, ko umetniki dovolijo bolj intimen vpogled v ustvarjanje. Častni gostje desetega mednarodnega srečanja umetnikov na Sinjem vrhu -Valentin Oman iz Avstrije, Franco Dugo iz Italije in Ludvig Pandur iz Slovenije - so prejeli priznanja iz rok dolgoletne sodelavke delavnice, likovne kritičarke Anamarije Stibilj Šajn. Posebno priznanje občine Ajdovščina, pa je ob desetem jubileju, iz rok ajdovskega župana Marjana Poljšaka, prejel umetniški vodja Klavdij Tutta. Kako tudi ne - v desetletnem obdobju seje na Sinjem vrhu zvrstilo 100 tujih in 150 domačih umetnikov, ki so, najmanj kar je, lepote in posebno vzdušje tega koščka zemlje odnesli daleč v svet. likarji MARJAN LIKAR S PREDMEJE miiošukar Marjan /Marjo/ Likar, (Šelov) ki živi na Predmeji št. 6, seje rodil v vojnem letu 1944. Imel je dva brata in šest sester; eden od bratov j e žal že umrl in dve sestri tudi. Mama je izhajala iz kmečke družine Černigojevih, oče pa je bil revnega stanu. Ko je začel ustvarjati družino, ni imel ničesar. Marjan se rad spominja svojih otroških let. Pravi, da so bili taki reveži, da se tega ne da opisati. Poudarja pa, da so živeli složno in se imeli radi. Zarila jih je materina in očetova ljubezen. V družini je bil kruh tako dragocen, da si ga otroci niso smeli sami jemati. Delila jim gaje mati, vsakemu enako. Tako je spoštoval kruh, da gaje prvič sam odrezal, ko mu je bilo petnajst let. Bilje tudi pastir. Kako uro daleč od doma je pasel domačo kravo, pa tudi druge, včasih jih je imel celo deset. Ves dan je preživel v naravi, srečen ob koščku kruha iz materinih rok. Osnovno šolo je začel obiskovati, ko mu je bilo šest let. Takrat so bili šolski prostori še na Predmeji. Po končani osemletki seje napotil v Ajdovščino, kjer seje izučil za ključavničarja. Takole je pripovedoval: »Oče je bil delavec. Sreča j e bila ta, daje bil dober lovec. Včasih j e kaj ulovil in tako je družina občasno jedla meso. Ko je bilo v hiši kaj več denarja, je šla mama v dolino, nakupila polente in še kaj. S težkim bremenom na hrbtu se je vračala po dveh urah hoje navkreber domov. Kljub tako veliki revščini in pomanjkanju sem bil vseskozi zdrav. Samo majhen primer. Dnevno je vozil v Ajdovščino avtobus. Če je bilo treba kdaj kaj kupiti v trgovini, mi je dala mama denar tudi za vožnjo. Nisem se peljal nazaj z avtobusom. Raje sem porabil novce za kaj sladkega in dobrega. Domov sem se vračal raje peš. Z lahkoto sem navkreber kar tekel, otovorjen z nakupljenimi živili. K zdravniku sploh nismo hodili. Spominjam se, da sem si v hlevu z dvema žebljema natrgal podplat. Zdravili so me s trpotcem. Po dveh ali treh tednih sem zopet bos tekal po travnikih z brati, sestrami in prijatelji. V času povojne obnove naše vasi sem videl, kako so si sosedje pomagali pri gradnji hiš. Nihče ni varčeval s svojimi močmi. Vaščani so bili zelo požrtvovalni. Gradili so tudi zadružne zgradbe. Delali so prostovoljno. Bili so navdušeni. Današnjega človeka se skoraj ne da primerjati s tistim izpred petih desetletij. Takrat so bili ljudje bolj družabni in živahni. Povsod je odmevala pesem. Zdaj imamo vse, kar želimo. Mladi so zaposleni v podjetjih v bližnji in daljni okolici. Starejši prejemajo pokojnino. Prejemniki so že tisti, ki so se rodili ob zaključku druge svetovne vojne ali nekaj let po njej. Vse manj je tistih z italijansko ali partizansko pokojnino. Še nekaj bi povedal o sebi. Če bi mi kdo podaril hišo v dolini, se ne bi naselil tam. Ostal bi raje na Gori. Prepričan sem, da nikjer ni tako lepo, kot je tu. Obiskujejo me bratje in sestre, ki so razkropljeni po raznih krajih Slovenije. Z njimi sem tudi v telefonski povezavi. Kaj radi prihajajo na Goro tudi njihovi otroci in vnuki. Videvam, čim starejši postaja Gorjan, raje ima svoj rojstni kraj. Dobro leto dni sem upokojen. Celotno delovno dobo sem bil zaposlen v Ajdovščini. Ob prostih dneh sem prihajal domov na Predmejo, kjer sta živela oče in mati. Rad berem revijo Gora. Spominja me na delo in življenje naših prednikov. Bili so prav tako neuklonljivi, kot smo mi danes.« DRUŽINA BIZJAK - POLHAVI S PREDMEJE (nadaljevanje) ivan bizjak Na fotografiji iz leta 1940 spoznamo del družine Polhavih s Predmeje. Drugi z leve v zadnji vrsti je Jožef Bizjak (rojen 3. 2. 1921) - to je sploh edina njegova fotografija. Desno od Jožkota je najstarejša sestra Marija (12. 8. 1919), pred njo Roza (19. 8. 1935), pred Jožkotom stoji Alojzija (5. 4. 1929), ki pestuje Marjota (7. 4. 1938). S sekiro v roki leži Mirko (22. 12. 1922), levo od njega je s cepinom Srečko Vidicu. V zadnji vrsti sta na fotografiji še Pavla Bizjak - Z Ganjka (skrajno levo) in Ivanka Bizjak - Polajnkna. Potem ko smo v prejšnjih številkah podrobneje spoznali življenske poti treh Polhavih bratov (Jankota, Viktorja in Vekota), se bomo skozi pismo s fronte dotaknili še usode Jožeta. Prevzel je očetovo ime, čeprav ni bil prvorojeni otrok, pač pa četrti. Tudi prvorojenec je bil Jože, vendar je umrl že kot otrok. Tudi drugi Jože iz družine Polhavih ni imel sreče - moral je v italijansko vojsko, usoda pa je hotela, da so ga poslali na rusko fronto, od koder se ni več vrnil. Zadnjič seje domov oglasil s pismom, datiranim 17. 11. 1942. Od tedaj seje za njim izgubila vsaka sled in je po vsej verjetnosti umrl v zimskem peklu ruskih step. Draga sestra Marija! Sporočam ti, da tvojo teško pričakovano pismo sem sprejel ki se ti pran lepo in srčno zahvalim zanje, in enako za sprejete pozdrave. Enako tih vračam tudi jast mnogo naj lepših in srčnih pozdravov, in bratskih poljubov vedno ti zvesti brat Joško. Na dalje ti dam vedet da jast se nahajam še vedno pri dobrem zdravju hvala bogu, kot enako želim tudi tebi to ljubo zdravje, in celi družini. Pisala si mi da paket ste mi že poslali, saj ga pričakujem več dni ki enim je že prišel, in da vkratkem mi pošlete še enega, ma veš kaj če mi pošlete še, pošlite mi raj cigarete, ki sedaj v tem mrazu je strašno sitno zvivat, ki so vedno trdi prsti. Saj mi lahko posleš še kaj druzega ki mislim da paket gre do dveh kg. Veš kaj bi prišlo meni prav eno škatlo tizga late kondensato če se dobi pri nas, potem ene dva facola, potem če srni poslala 10 kuvert in papirjev mi tudi pošlite še, eno škatlo marmelate, magari en košček pršute zdraven če jo imate še, saj sedaj se ne skazi, ki je hladno jo fajn zaviješ. Ma tobaka al cigaret mi pošlite kaj več kakor sedaj, se mi zdi da tisto bom kmali končal ki sem zastradan. Druzega mi ne ostaja za ti pisati ko ti ponovim naj lepše pozdrave in poljube vedno tvoj zvesti brat Joško Zbogom. Oprosti slabi pisavi ma imam trde prste. Pozdravi Marinkota in mamo. (konec prihodnjič) ‘PVfri. Jt‘. /?. /z ^ r/J' /j't M ******' Ml/**M*/