Polemika Simon Lenarčič Prevod romana Otroci polnoči pod popravopisnim drobnogledom Kmalu po izidu mojega Popravopisa (njegova predhodnica je bila kritika Čeri v slovenskem pravopisnem morju, objavljena v Sodobnosti leta 2002) konec lanskega novembra sem začel brati prevod romana S. Rushdieja Otroci polnoči (prevedel U. Kalčič), katerega ponatis je izšel v Delovi zbirki Vrhunci stoletja. To zbirko, kije Slovencem omogočila nakup literarnih del po neverjetno nizki ceni (pred tem je bilo za tak denar mogoče knjige nabirati le po antikvariatih), so nekateri (založniki) grajali, češ da je polna tipkarskih napak, v resnici pa takšnih napak ni dosti več kot v rednih izdajah - vsekakor ne toliko, da bi knjige ne bile vredne svojega denarja.1 Tehtnejši bi bil očitek, da je ščitni ovitek premalo kakovosten za knjige, ki naj bi bile - čeprav so poceni - trajne vrednosti, in da je notranji rob strani tako kratek, da onemogoča udobno branje. Veliko večji problem kot tipkarske napake so prevodi tistih del, ki vsebujejo veliko tujih imen in malo znanih izrazov. Otroci polnoči so takšen prevod, napake, nedoslednosti in slabe pravopisne rešitve, ki sem jih opazil med prebiranjem, pa nimajo nič opraviti s cenenostjo zbirke Vrhunci stoletja. V tej kritiki pišem o nekaterih napakah ter posrečenih in ponesrečenih prevajalčevih odločitvah glede na problematiko Popravopisa - tj. predvsem o podomačitvah indijskih (in drugih tujih) imen in izrazov ter nepotrebnih srbohrvatizmih v besedilu. 1 Zares moteči so le najhujši in najočitnejši tipkarski spodrsljaji, kakršen je npr. ta, daje angleški pisatelj Forster na naslovni strani romana Soba z razgledom postal Foster*. Sodobnost 2005 I 19 Simon Lenarčič: Prevod romana Otroci polnoči ... Legenda: v poudarjeni pokončni pisavi so zapisane besede iz slovenskega prevoda romana Otroci polnoči, v poudarjeni ležeči pisavi pa besede, kijih v njem ni. Napačne in nepotrebne besede so označene z asteriskom (*), vprašljive pa z vprašajema, napisanima nad besedo ("). Če sta vprašaja v oklepaju ((??)), je beseda le pogojno vprašljiva. Naslovi virov so zapisani v nepoudarjeni ležeči pisavi: EB pomeni Encyclo-paedia Britannica (katera koli novejša izdaja), LCZ Leksikon Cankarjeve založbe (izdaja iz leta 1994), MW angleški razlagalni slovarji založbe Merriam-Webster, SP'01 novi pravopis (iz leta 2001), SP'62 stari pravopis (iz leta 1962), SSKJ Slovar slovenskega knjižnega jezika, ST'68 Slovar tujk CZ (iz leta 1968 oziroma kateri koli ponatis) in VSL Veliki splošni leksikon založbe DZS. Z imenom Pravila so mišljena pravila v SP'01. Začnem lahko kar z imenom glavnega junaka Rushdiejevega romana. V angleškem izvirniku se imenuje Saleem, kar je po Oxfordovem slovarju rojstnih imen različica muslimanskega imena Šalim. Oboje (tako "ee" v imenu Saleem, ki se izgovarja kot "i", kot "i" v imenu Šalim) pomeni, da bi bila podomačena oblika lahko Šalim ali Selim (to je bošnjaška različica arabskega imena), ne pa Salem77, kakor je pripovedovalca zgodbe poimenoval prevajalec. Res je sicer, da obstaja tudi sorodno muslimansko (arabsko in bošnjaško) ime Salem, vendar obstoj tega imena ne more biti opravičilo za sporno preimenovanje. Salemova sestra, kije v drugi polovici romana imenovana Pevka Džamila, pa je pred tem, na strani 233, poimenovana kot Džamila Singer*. Angleški Singer ("pevec", "pevka") seveda tudi v tem primeru ni bil mišljen kot priimek, ampak kot vzdevek, ki bi ga bilo treba prevesti. V Otrocih polnoči so podomačena skoraj vsa azijska lastna imena, tudi zemljepisna (ne le Karači, ampak tudi npr. Alahabad, Džalna, Šilong), kar je pohvalno (toda zemljepisci in najbrž tudi pravopisci se s tem na žalost ne bi strinjali). Večina je podomačenih v skladu z deloma spornimi pravopisnimi pravili [gl. Popravopis: Podomačevanje imen iz nelatiničnih pisav], vendar nekatera v enem poglavju ali na eni strani tako, v drugem (na drugi) pa drugače.2 Tak primer je denimo osebno ime Khusro Khusrovand, ki je na strani 322 "podomačeno" v skladu s pravopisnimi Pravili, ki zapovedujejo ohranjanje indijskega "kh", v Khusro(77) Khusrovand(?7), na strani 488 pa po perzijskih in arabskih zgledih v Husro77 Husrovand77. Podomačitev, ki bi ustrezala dejanskemu slovenskemu izgovoru in dosedanjim primerljivim podomačitvam, bi bila Kusro Kusrovand [gl. Popravopis: Podomačevanje imen iz nelatiničnih pisav - točka 3, odstavek 671]. 8 Dopuščam možnost, da je katero od imen narobe napisal že pisatelj. Vendar bi natančen prevajalec lahko popravil tudi takšne napake - če v izvirniku sploh obstajajo, seveda. Sodobnost 2005 I 20 Simon Lenarčič: Prevod romana Otroci polnoči ... Zemljepisno ime Sundarbans, ki je sicer pravilno podomačeno v množinsko obliko Sundarbani (npr. v naslovu poglavja "V Sundarbanih"), pa je na strani 439 sklanjano tako, kot da bi bilo množinsko ime "Sundarbaniji" ("... v osrčju Sundarbanijev* ..."). S problematiko (ne)podomačevanja indijskega dvočrkja "bh" je povezanih več imen in izrazov. a) Najprej velja omeniti ime nekdanjega indijskega politika Patela. V izvirni obliki se piše Vallabhbhai Jhaverbhai, v Otrocih polnoči pa se pojavlja brez drugega dela. Na strani 206 je "podomačeno" v Valabhbhai*, na strani 260 pa v Valabhbhaj* (le kako naj bi Slovenci izgovarjali črkovje "bhbh"?!), čeprav naj bi bilo po pravopisnih Pravilih prav Valabhaj{7!) [Džhaverbhaf™]. Toda najboljša in najlažje izgovorljiva bi bila podomačitev, usklajena z dognanji, objavljenimi v Popravopisu: Valabaj [Džaverbaj]. b) Se slabše je z vzdevkom (Acharya), imenom (Vinoba) in priimkom (Bhave) indijskega družbenega reformatorja. Na strani 313 je namreč imenovan Ahar-ja* Vinobha* Bhave'77', kar je zaradi napak v zapisu vzdevka in imena povsem narobe, na strani 559 pa - z vidika Popravopisa pravilno - Ačarja Vinoba Bave. V zvezi z njegovim reformatorskim gibanjem pa sta na strani 559 uporabljena prav tako neskladna izraza Bhudansko(77) gibanje in budan. Kam vodi uvajanje pinjinskih oblik zapisa (najbolj znanih) kitajskih lastnih imen3, se je v Otrocih polnoči pokazalo na strani 361, kjer sta v istem stavku omenjena nič kaj skladna pinjinski Mao Zedong77 in podomačeni Cu Enlaj. Da nekaterim imenom iz drugih jezikov slovenska pripona "-ščina" res ne pristoji [gl. Popravopis: Križi in težave z imeni ljudstev - točka 6, odstavka 812 in 813], seje pokazalo na strani 229 v stavku "Razdelil nas je jezik: Kerala je bila za ljudi, ki so govorili malajalamščino. edini jezik na zemlji, ki se enako bere naprej in nazaj...". Naprej in nazaj se namreč enako bere le ime jezika brez pripone "-ščina" (malajalam), ne pa z njo (malajalamščina77). Ime malajalamščina77 ne bi bilo sporno, če bi šlo za jezik "Malajalamov". Toda govorci malajalama se v resnici imenujejo Malajaliji (v izvirniku Malayali). Neroden je tudi sam prevod, kajti stavek "edini jezik na zemlji, ki* se enako bere naprej in nazaj", dobesedno pomeni, da naj bi se naprej in nazaj enako brale vse besede (ali celo vsi stavki) tega jezika. Le če bi pisalo "edini jezik na zemlji, katerega ime se enako bere naprej in nazaj", bi bil pomen stavka nedvoumen. Poleg tega menim, da bi bilo ustrezneje reči "edini jezik na svetu" kot "edini jezik na zemlji77". ' V SP'01 npr. Guangzhou" in Wuhan" za mesti Kanton in Vuhan, v drugi sodobni literaturi pa npr. Lao Zi77 in Jiang Jieshi" namesto Lao Ce in Čankajšek [gl. Popravopis: Podomačevanje imen iz Sodobnost 2005 I 21 Simon Lenarčič: Prevod romana Otroci polnoči ... Sicer pa malajalamščina" ni edino nerodno podomačeno ime jezika v Otrocih polnoči. Na strani 231 je omenjena marathijščina* (s "h" in odvečnim "i"), na naslednji strani pa marati (brez "h"). Glede na to, da je izvirno ime jezika marathi, ime ljudstva pa Maratha [gl. EB], so možne slovenske podomačitve marathi (po Pravilih), marati (po izgovoru) in maratščina (izpeljanka iz etnonima - jezik Marat[h]ov) [gl. Popravopis: Podomačevanje imen iz nela-tiničnih pisav - točka 3, odstavek 672]. In če na strani 229 piše maratski jezik, kar je pravilno, piše na strani 231 marathijski* jezik, kar ni pravilno. Napačen je tudi pridevnik gudžara-tijski* (v stavku "... kadar je ustrahoval gudžaratijske* dečke ..." na strani 232), kajti hindijski izraz gujarati označuje nekaj, kar je iz zvezne države Gudžarat [gl. MW\, to pa pomeni, da je slovenski pridevnik lahko le gud-žaratski [gl. VSL]. V Otrocih polnoči sem našel še nekaj potrditev popravopisnih mnenj in dognanj, npr. to, da bi bilo treba zapostavljeni pristavek baba v imenu Ali Baba" [gl. Pripovedke iz Tisoč in ene noči založbe Devin] pisati z malo začetnico [gl. Popravopis: Je paša Ali Ali paša ali Alipaša?]. Na strani 234 je namreč junak Salem imenovan Salem baba (in ne "Salem Baba"). Prebivalski imeni Bombajec in Delhijec pa potrjujeta mnenje, da je v mnogih primerih res bolj ali manj vseeno, ali tvorimo prebivalska imena s priponskim obrazilom "-ec" ali "-čan" [gl. Popravopis: Morje čeri v slovenskem pravopisnem morju - točka 4f, odstavka 392 in 393]. Ne verjamem namreč, da bi bilo mogoče s kakšnim trdnim argumentom dokazati, da sta prebivalski imeni, ki ju predpisuje SP'01 (Bombajčan, Delhijčan), boljši od omenjenih različic. Prej bo držalo nasprotno, še posebej, če za primerjavo uporabim množinske oblike: Bombajci - Bombajčani, Delhijci - Delhijčani. Imeni, ki se končata s "-ci", sta krajši in gresta nedvomno lažje in hitreje z jezika. V Popravopisu (v poglavju Morje čeri v slovenskem pravopisnem morju -točka 4a, odstavek 297) sem pokritiziral prebivalsko ime Gojevec", s katerim so pravopisci sklenili nadomestiti dotedanjo različico Goanec. Še dobro, da sem si pri tem zapomnil tudi novost gojevski" (v SP'01 je slab nadomestek za pridevnik goanski, kije bil predpisan v SP'62), kajti sicer bi bolj težko razumel stavek na strani 278: "Klicali smo ga Pagal-Zagal, nori Zagallo, in najsi seje še tako napihoval s tistimi svojimi lamami, konkvistadorji in Tihim oceanom, je bil za nas, kot smo zanesljivo zvedeli iz govoric, samo bivše revše iz najemniške podrtije v Mazagaonu, kjer gaje skupaj z njegovo gojevsko" materjo zapustil neki pobegli špediter ...". Le če bi pisalo "goansko materjo", bi vsakdo tudi brez informacije iz SP'01 takoj oziroma zanesljivo vedel, da je mišljena "mati, po rodu iz Goe". Če so prevajalec in pravopisci hoteli pridevnik goanski na vsak način spremeniti v nekaj pridevniku perujski podobnega, bi bila ustreznejša rešitev Sodobnost 2005 I 22 Simon Lenarčič: Prevod romana Otroci polnoči ... pridevnik gojski(m (brez odvečnega "-ev-") [gl. Popravopis: Morje čeri v slovenskem pravopisnem morju - točka 7č, odstavek 534]. Med branjem romana Otroci polnoči sem ugotovil, da pravopisci niso bili prvi, ki so si po nepotrebnem izmislili novo, napačno ime za rastlino bugen-vilejo ali bugenvilko, po latinsko imenovano Bougainvillaea [gl. Popravopis: Morje čeri v slovenskem pravopisnem morju - točka la, odstavek 057]. V romanu (mdr. na straneh 243 in 492) je namreč ta rastlina imenovana bugan-vilija*, kar je še bolj narobe od pravopisne novosti bugenvilijar. V Popravopisu obravnavam številne nepotrebne srbohrvatizme, ki so bili brez ustreznih oznak oziroma pojasnil uslovarjeni v SP'01 (in SSKJ). K tej temi se moram vrniti tudi v kritiki slovenskega prevoda romana Otroci polnoči, kajti v njem je nekaj besed, ki v roman, ki ni izšel v času ilirizma, ki se ne dogaja na Balkanu in v katerem ne nastopajo govorci srbohrvaščine, bržkone ne sodijo. a) Pridevnik ljubaven77 je v SSKJ najbrž po zaslugi (nekaterih) klasikov slovenske književnosti označen za del knjižne slovenščine, vendar sam kljub temu bolj verjamem oznaki v SP'62, ki pove, daje ta beseda "nepotrebna ali nelepa ali v nasprotju z duhom slovenskega jezika".4 Zatorej bo kar držalo, da bi v sodobnem slovenskem romanu namesto ljubavna77 srečanja (na strani 295) ter ljubavni77 čari in ljubavni77 napoj (na strani 484) moralo pisati ljubezenska srečanja, ljubezenski čari in ljubezenski napoj. Raba neslovenskega pridevnika ljubaven77 je v prevodu romana Otroci polnoči nenavadna in moteča tudi zato, ker je v istem stavku kot ljubavna77 srečanja omenjen tudi film Ljubimca iz Kašmira (in ne "Ljubavnika" ...), v istem stavku kot ljubavni77 čari in ljubavni77 napoj pa ljubezenski uroki. b) Tudi vzklika bogami77 (na strani 289) in bože mili77 (na strani 292) ne zvenita nič kaj slovensko - vsekakor manj kot njuni bolj slovenski ustreznici bogme in moj Bog [gl. Srbskohrvatsko-slovenski slovar DZS]. To, da sta tako kot pridevnik ljubaven77 uslovarjena v SSKJ (seveda brez ustrezne oznake) in da so ju pri nas nekateri (tudi Cankar) sprejeli v svoje besedišče, ju pač še ne naredi slovenska. c) Beseda metek77 (na strani 221 je uporabljena v množinski obliki) je za razliko od prejšnjih treh slovenščini prilagojena vsaj toliko, da je izvirna končnica "-ak" postala "-ek". Vendar pa ta prilagojenost še ne pomeni, da lahko v knjigah nadomesti ustrezni slovenski besedi naboj in krogla. Nepotrebni srbohrvatizmi so tudi izposojene srbohrvaške kletvice ter napol domače izpeljanke in zloženke, kakršni sta oslojebci* in sestrojebček77. Romanu Otroci polnoči v sramoto (ali čast?) sta objavljeni na straneh 100 in 4 V SP'01, ki je nasledil SF62, pa bomo pri iztočnicah uubav" in ljubaven" oznako, ki bi imela vsaj približno tak pomen, iskali zaman. Pri obeh namreč piše le "starinsko", kar še zdaleč ni dovolj. Sodobnost 2005 I 23 Simon Lenarčič: Prevod romana Otroci polnoči ... 386, prva pa je lep dokaz, da Slovenci nismo najboljši preklinjevalci. Angleži in Američani namreč z izrazom ass fucker ne imenujejo človeka, ki občuje z oslom (hm ...), ampak človeka, ki ga bolj kot ženska nožnica mika neka druga luknja.5 Po slovensko, brez nepotrebnih izposojenk, bi ga lahko imenovali ritokavs, pa še manj prostaško bi zvenelo. Menim, da (najbolj) prostaški izrazi pravzaprav ne sodijo v dela, ki naj bi veljala za leposlovje. V nekaterih delih slovenskih klasikov sicer kar mrgoli nepotrebnih srbohrvaških izposojenk, toda zmerljivk, kakršni sta prej citirani, v njih ne bomo našli. Danes pa ... Rezultati iskanja po sodobnem slovenskem leposlovju (!) v spletni zbirki Nova beseda so takšni, da se nas Bog usmili! Videti je, kot da velika in majhna imena sodobne slovenske književnosti kar tekmujejo, kdo se bo spomnil sočnejše kletvice in bolj prostaškega stavka. Primeri: "globlje vj..an samoohranitveni gon", "j..enti seje razf..al", "Jauhe sojo pof..ale v možgane" (M. Remec); "mu bom j..al mater", "Čas bi že bil, da se pof..ata in se razf..ata!", "F..al boš ti pasjo mater" (F. Lainšček); "kar zaj..avajte" (M. Rožanc); "f..atožnost" (M. Pušavec); "i tvoju pl.u materinu, koju sam j..ao sto puta", "j..ač, pof..l, nemarnež", "do konca jih razf..ajte", "pravkar je naj..al", "vsak pof..ani smrkavec zaj..ava" (D. Jančar). Da ne bom povsem zanemaril onih, katerih dela niso zajeta v omenjeno zbirko, pa še prolog iz romana M. Mazzinija: "Tako sem se trudil! Pa vse zaj..al". Ko sem se domislil besede ritokavs, se mi je posvetilo, daje prav beseda kavs (po SSKJ in SP'01 je enako* prostaška kot nespodobne srbohrvaške izposojenke, kar pa ne bo držalo [gl. Popravopis: Morje čeri v slovenskem pravopisnem morju - točka 5a, odstavek 405]) ena od čudežnih besed, ki lahko vsem Slovencem, željnim sodobnega preklinjanja, omogočijo malce bolj slovensko izražanje. Nekaj predlogov: pokavsan (namesto pof..an), kavsač (namesto j..ač), kavsni se (namesto j..i se). Z besedo kavs, ki pomeni isto kot f.., nekaterimi drugimi slovenskimi besedami (npr. zarukan namesto zaj..an, zafrkavanje namesto zaj..avanje) in nekaj domišljije, bi se torej zlahka - vsaj v SP'01 in SSKJ, še posebej pa v književnosti - odpovedali nespodobnim besedam, ki niso zrasle na domačem zelniku. V prevodu romana Otroci polnoči so problematične tudi nekatere nanovo skovane, doslej, kolikor mi je znano, nikjer uslovarjene ženske oblike izrazov. a) Povsem odveč je beseda radžica*, ženska oblika od radža (uporabljena je večkrat, mdr. na strani 52), saj obstaja za indijske kneginje poseben izraz rani (v angleščini ranee), uslovarjen v Velikem angleško-slovenskem slovarju DZS. Razen tega je tudi po SSKJ in SP'01 žena indijskega maharadža maharani, ne pa "maharadžica". 5 Angleška beseda ass ne pomeni le "osel", ampak tudi - v določenih krogih celo predvsem - "rit" [gl. MW]. In če izraz ass fucker odtipkamo v internetni iskalnik, bomo med zadetki zaman iskali osle in osličke, zanesljivo pa se bo pokazala povezava s stranjo, katere podnaslov je "Hardcore anal sex site". Sodobnost 2005 I 24 Simon Lenarčič: Prevod romana Otroci polnoči ... b) Za samico braka imamo uslovarjena kar dva izraza, braka (v SP'62, SSKJ in SP'01) in brakovka (v SP'62), zato si različice brakica* (na strani 344) res ne bi bilo treba izmisliti. c) V Indiji imenujejo muslimanske gospe visokega rodu begum. Ta izraz se v slovenščini ne sklanja in nima posebne množinske oblike. V romanu Otroci polnoči pa je na straneh 492 in 495 v stavkih, kjer so omenjene begum v množini, temu izrazu dodano kar priponsko obrazilo "-ke" (npr. v stavku "... po prestolnici je zaplodil celo vojsko pouličnih paglavcev, nekakšen odsev vseh tistih regimentov pankrtov, ki so jih rodile begumke77 iz svečavnih salonov"), čeprav ni v romanu nobena begum imenovana "begumka" (in tudi ni potrebe, da bi bila). Zadostovalo bi torej, če bi namesto "begumke77" pisalo le "begum". Še pripomba glede "svečavnih77 salonov": zveni lepo, ampak kaj naj bi to pravzaprav pomenilo? Po SSKJ je svečava starinski izraz za razsvetljavo in svetlobo, pridevnik svečaven pa je razložen le v Pleteršnikovem slovarju, in sicer kot "služeč za razsvetljavo: svečavni plin, svečavna potrebščina". Naj bi torej "svečavni77 saloni" bili nekakšni "saloni za razsvetljavo"? Človeku z velikim nosom pravimo Slovenci nosan (redko, po SP'62, tudi nosač), kar je zaradi tipičnega priponskega obrazila "-an" skladno s primerljivima izrazoma glavan in velikan, zato nisem prepričan, da je izraz noson77 (na strani 226) dobra alternativa zanj. Res je sicer, daje izraz uporabljen v stavku, ki kaže, daje mišljen slabšalno ("Kje si se pa ti vzel, noson?"), toda v istem stavku bi slabšalno zvenel tudi izraz nosan ("Kje si se pa ti vzel, nosan?"). Pravzaprav ga skorajda ni podobnega izraza, ki bi, napisan v ustreznem sobesedilu (ali izrečen s slabšalnim poudarkom), ne imel tudi slabšalnega pomena. Zgovorna je tudi primerjava izraza noson77 z izrazi dolgač, dolgan, dolgež in dolgin, s katerimi označujemo zelo velikega in suhega človeka. Če bi bilo priponsko obrazilo "-on" primerno za opisovanje človeških lastnosti, bi prav gotovo obstajala tudi različica "dolgon". Pravopisno oporečna je tudi beseda rokohitrec*, ki se v Otrocih polnoči pojavi večkrat (denimo na strani 481 v množinski obliki rokohitreci*). Pravilno se namreč piše brez "e" {rokohitrc, rokohitrci [gl. SP'62, SSKJ, SP'01]). V SP'01 je precej besed (npr. amonijak77, gladijola77, olimpijada77) napadla t. i. viroza J [gl. Popravopis: Morje čeri v slovenskem pravopisnem morju - točka 5c], posebna različica te bolezni pa je pustila svoje sledove tudi v slovenskem prevodu Otrok polnoči. Simptomi so se namreč pokazali na besedi šampionka (ta je v SP'01 ena izmed tistih srečnic, katerim je bilo prizanešeno s spremembo zeva "io" v "ijo"), kije na strani 277 postala "bogatejša" za en "j" (šampijonka77). V Otrocih polnoči je tudi več vsebinskih (lahko bi dejal kar leksikografskih) Sodobnost 2005 I 25 Simon Lenarčič: Prevod romana Otroci polnoči ... napak. Na koncu romana so namreč Opombe prevajalca, ki pojasnjujejo pomen nekaterih (žal ne vseh) neznanih in malo znanih izrazov, ki jih je uporabil pisatelj. Toda definicije (in podomačitve - nekatere sem omenil že v prejšnjih odstavkih) niso vselej točne. a) Cinar naj bi bil "indijski topol*", v resnici pa je, kot pove njegovo latinsko ime Platanus orientalis, "vzhodna platana" [gl. Drevesa MK, Leksikon rastlinskih bogastev TZS]. b) Ladak je opisan kot "pogorje77 v indijskih državah* Jamu* in Kašmir", točen opis pa bi bil "gorata pokrajina v indijski zvezni državi Džamu in Kašmir" [gl. LCZ'3, VSL, EB]. c) Hamal ni "portir* v Turčiji in drugod v vzhodnem Sredozemlju", ampak "nosač ..." [gl. MW, ST'68]. Pri nas ima beseda portir samo pomen "vratar" [gl. SSKJ, ST'68], v angleščini pa porter pomeni "nosač" (prvi, univerzalni pomen) in "vratar" [gl. Veliki angleško-slovenski slovar DZS]. Prav ta dvojni angleški pomen je najbrž kriv za napačno razlago v Opombah prevajalca. č) Ime burmanskega generala, ki je imel pomembno vlogo pri osamosvojitvi Burme izpod britanske nadoblasti, ni Aung Sam*, ampak Aung San [gl. EB], še manj pa bo držalo, da je leta 1997, ko je slovenski prevod romana Otrok polnoči izšel prvič, še živel. Umorjen je bil namreč že leta 1947 [gl. EB]\ d) Imena Hooghly, kakor Angleži pravijo rokavu6 Gangesa, ni mogoče podo-mačiti v Huhli*, ampak le v Hugli, kar je tudi izvirno indijsko ime [gl. EB]. e) Sovražni si družini iz indijskega epa Mahabharata, v Leksikonu mitologije DZS imenovani Kuruji in Panduji (to sta izpeljanki iz imen Kuru in Pandu), sta v Opombah prevajalca imenovani Kuruj* in Pandav* (iz izvirnega poimenovanja Pandavas je možno izpeljati le množinski imeni Pandavi in Pandave, ne pa edninskega Pandav*), na strani 296 pa Kurujevci in Pandujevci (kar je bržkone bolje kot Kuruji in Panduji). f) Rižu z mesom in začimbami pravijo Indijci biryani [gl. MW], kar je po slovensko birjani, ne pa biriani77 (to je pravzaprav angleška različica hin-dijskega izraza [gl. MW]), kakor je "podomačeno" v Opombah, ali celo birijani*, kakor je podomačeno na strani 350. Ponatis slovenskega prevoda romana Otroci polnoči v Delovi zbirki Vrhunci stoletja je bil izjemna, bržkone neponovljiva priložnost, da roman izide popravljen, brez napak. Žal je splavala po vodi. 6 V Opombah prevajalca piše "zaliv", kar ni točno. Na zemljevidu je Hugli morda res videti kot nekakšen fjord, dejansko pa je eden od rokavov v Gangesovi delti. Sodobnost 2005 I 26