Tekom enega desetletia Pokret za združitev vsega učiteljstva v enotno stanovsko organizacijo ni prišel nepričakovano. Že ob ustanovitvi Jugoslov. učiteljskega udruženja 1. 1921. smo mislili na tq in se trudili, da zravnamo med seboj vsaj šolskopravna vprašanja in dvignemo učitelja nad niveau političnega blata. Ne vcm, so li bile osebe pretrde, ali vpliv političnih skupin premočan. Z mesta tedaj nismo mogli, gledati pa smo morali, kako se posamezne učiteljske osebe zibljejo kakor orehova lupina na prostrani morski gladini. 25% Hlapci so se obrestno množili, saj je beda trkala z vso silo po družinskih vratih. Ugibali smo, na kak način bi izšli rz tega kaosa. V dvoje smo šli. Gori v Mežiški dolini so pripravljali duhovno reorganizacijo, mi Kranjci smo se pa lotili gospodarskih reform, ne da bi imcli namena ogrožati dotcdanje gospodarske naprave ali napadati posamezne vodilne osebe. V najtežjem položaju smo bili tedaj družinski očetje s šoli doraslo deco. Ljubljana se je nekako prevzela in ni hotela niti za drag denar sprejemati dijakov na stanovanje. Prerivali smo se krog uredništev za redkimi naslovi gospodinj in nato tekmovalno dirkali po mestu. E, težko je bilo! Prosil sem učitelje, da bi mi deco sprejeli vsaj pod streho. Zadovoljil bi se z žimnioo, razprostro ipo tleh. Nič! Šele ko isem se razodel, da pridelujem krompir na lastni zemlji, so mi meščani odpirali vrata. Bolelo me je, da kot učitelj nisem mogel najti otrokom ipotrebnega zavetišča. Prisiljeni ismo bili tedaj, da smo potrkali na vrata Učiteljskega konvikta, ki so se krog nj&ga sukala vsa naša gospodarska podjetja. uporabljala njegovo premoženje, da se sama swopoln?io v nj^nov prid. Ra^ume!i smo u*,-h. upanja ni bilo, da bi se mogel Konvikt osamosvojiti in se dvigniti v življenje. Sklicali smo sestanke in prevzeli upravo. da realiziramo dolgoletni cilj. Žalibog, zadeli smo na odpor. Politična javnost nas ni hotela razumeti in ozlovoljeni so bili dotedanji voditelji; češ, da smo zasnovali politično zaroto. Šli smo preko tega k delu. Naša službena mesta so postala žive delavnice. V tisoče dopisov smo razpršili po svetu, vse proste ure so moji tovarišj presedali pri delu. Brezobrestno posojilo, gospodarska zveza z Kosrnosom radi šolskih učil, nabava šolskih lekarn, darifa, koncerti, vse, vse je podnetilo tako učiteljsko delavnost, kakor njegovo dobrosrčnost. Z mesta pa le nismo mogli, ker je pravna roka ovirala osamosvojitev, in zamrežene gospodarske celote. Na drugi strani se je že dolgo časa pripravljala nekaka ppt k ureditvi ¦ učiteljskih osebno pravnih razmer, ki so nas doslej v javnosti globoko poniževale. Ni bil to vik posameznega organiziranega člana, kakor so to 31. julija 1926. poročali iz Ljirbljane izvršilnemu odboru UJU v Beogradu, ne akt maščevalnosti, še manj politične nestrpnosti, pač pa splošna želja, da se organizacija popolnoma osamosvoji. Ni čuda tedaj, da je bil skoro soglasno sprejet predlog, glaseč se: »V imcnu Učitcljskega društva za Mežiško dolino izjavljam, da smatramo delovanje poverjeništva kot protivno smeri, ki jo odreja deklaracija in predlagam, da se širši sosvet pridruži tei izjavi.« Do malega vsi člani smo bili pristaši tedanje SDS, ki je sama uvidela, da ne gojimo nikake animoznosti napram n.ji in le čudili smo se, da je vodstvo organizacije izvajalo posledice ob vseh prilikah, ne da bi se vživelo v težke razmere podeželskega učiteljstva. Za učitelja smo zahtevali osebno svobodo, stalnost, upoštevanje službene dobe, delavnosti in družinskih razmer, to pa v vsakem primeru. na vsakem kraju, pod vsakim režimom. Vodstvo ni bilo tega mnenja, zato smo se razšli, da se jačje združimo. Ozdravljena je bila naša banovina, ne tako celota našega Udruženja. Mučni so bili dnevi, ki smo jih presedavali na skuuščinah zda} tu zdaj tam, ob brezplodnem iprerekanju, ki mu je bilo za cilj samo strmoglavljenje predsednika, dočim je bila njegova okolica tako brezbrižno nedotaknjena, da se je celo kak posameznik u;pal dvigniti glavo izza mize in jo ponujati na eventuelno uporabo. Deset let je tega. Stvar se je obrnila. Banovina pozablja na deklaracijo, ne sicer v celoti, pač pa v podrobnostih. Čudno me je dirnilo na letošnji skupščini, da ooskušajo zavračati načelo zaupanja, ki se najboii zrcali po okrožjih. Proporc med posameznimi skupinami — listami naj bi prednjačil pred enotnostjo. V dobri volji. da se ne izklešejo nove osebnosti. forsirajoč svetovne nazore, smo pokazali voljo do kompromisov, ki vodijo v enotnost, ne pa v napol napovedani razkroj. Ne rečem, da nam ie vsem prav vse povolji: Ne! Vemo pa, kdaj imamo opraviti z josebami, kdaj z organizacijo. Tudi način poscganja v razpravo bi imel biti vse bolj tovariški. Privleči za lase novc predloge, ki jih še nikdo ni iznesel pred iavni forum, zato da se oceni opravičenost organizačnega obstoja, Se mi ne zdi primerno. Ka< vse jc že organizacija stvorila na gospodarskem poprišču, se Jahko vsakdo prepriča, zlasti če kda| nrestopi pragove v Frančiškanski ulici. Da se pa mor^ vsaka ustanova osamosvojiti, ni krivda organizacije, pač pa gospodarsko-zadružnih pravHnikov. S politiko je križ, velik križ, zlasti če Jilovek pozabi, kje da je primerno politizirati. Organizacija sama ne more in ne sme posegati v politiko, pač pa ie nrimorana opazovati politični vrvež, bodisi po svojih predstavnikih, bodisi po članstvu. Zakaj se vse stranke izogibajo, da bi v javne korporacije sprejemale učitelje? Ne marajo pač kontrole, ne poseganja v njihove težnje. Za učitelja zadostuje, da je vprežen v voz, na dobrih brzdeh in voikah. Organizacija ne brani učiteljstvu politiziranja. Nasprotno. Ona hoče, da se učiteljstvo javno udejstvuje in da v svojih strankah energično nadzira ravnanje s šolo in učiteljstvom ter čuva njihove interese. Sedanje vodstvo organizacije je v političnem oziru neoporečno. Za časa Drejšnjega režima smo večkrat v deDutac-ijah intervenirali glede ipostopanja raznih krajevnih faktorjev napram učiteljstvu. Očitali 6O nam, da nismo stranki naklonjeni, četudi so uradno odobravali delo učiteljstva. Kot politiki se nismo bali stopiti pred zbrane parlamentarce in grajati njihovc ukrepe. Trpeli smo zato kot osebe, organizacija sama pa je bila vendar zaščitena. Najznačilneje je to, da je uprava JUU dobivala v izjavo zahteve raznih krajevnih faktorjev, ki se Po zaslišanju učitcljstva nikdar niso izvršile. Tako smo delali mi in vem, da je v drugih vrstah veliko zavednih tovarišev, ki jim stanovske pravice prednačijo pred javnimi. O razmerah celokupne crganizacije je spregovoril »Tovarišev« uvodnik (št. 8.), ki se z njim v celoti strinjam. Petnajst let že hodim na skuiščine in reči moram, da nobena še ni bila tako dosto.janstvena kot zadnja. Dozoreli smo. Kritika je prosta in mora ostati Drosta, saj je samo y nje.j bistvo konsolidacije. Sicer se še oojavljajo siki razklanih iezikov, a nevarni niso, strup ne škoduje imuniziranemu telesu. Organizacija bdi nad svojim članstvom, čuva ga, kakor je to njena dolžnast. Naj bi to že vendar spreigledali vsi, ki jim je ležeče na moralno vzgojenem narodu in njegovi bodočnosti. Čuvajte Jugoislavijo! Josip Lapajne.