•Z v*.

36 3 s z, ir, ^ T'

OJJTE NAS!

o- Cena 40 vinarjev, o

o RUDOLF VRABL

- ■ .. . . . . - c^.

CUJTE NAS!

LJUBLJANA 1901.

TISK IN ZALOŽBA J, BLAZNIKOUIH NASLEDNIKOVA

' (ti iQ%oco  Goro

Hazalo.

Stran

I. Miljoni. 5

II. Vanda, poljska kraljica.13

III. Kamen.28

IV. Pred sodbo.32

V. Zgubljena sreča.35

VI. Že tretji.'.4°

•



I.

JMilij oni.

^ir"a majhnem otoku sredi širokega morja so pre-
bivali dobri, miroljubni ljudje.

Bogastva ni bilo med njimi; imeli so pa toliko,
da so lahko dobro živeli.

Toda to jim ni bilo dovolj.

Vsi so hrepeneli po bogastvu, vsi bi bili radi
milijonarji.

Leta in leta so prosili boginjo bogastva, da
bi jih osrečila z milijoni, a njih prošnje so bile
zaman.

Zato so hodili žalostni in pobiti po svojih
opravkih.

Pri delu so bili vedno bolj -marljivi; delali so
celo več nego nekdaj, samo da bi se iznebili onih
mučnih misli in želja po bogastvu, ki jim je težilo
življenje že izza davnih časov.

Tako je minula dolga vrsta let.

Bilo je krasno pomladansko noč.

6

Sleherna zvezda je blestela na nebu, in prvi
krajec se je pokazal v jasni višini.

Morje je bilo tiho in mirno, kakor da bi si
hotelo malce odpočiti po dolgih viharnih dneh, in
lahek vetrič se je poigraval nad njim.

Daleč tam po morju se je rahlo zibal čolnič
in je počasi plul proti otoku.

Morje je bilo daleč na okrog tako svetlo in
žareče, kakor da bi se peljalo v čolniču jutranje
solnce.

Vse večerne luči na nebu niso bile tako divne,
tako živosvetle, kakor je bila omamljiva, bajevna
luč v čolniču.

Polovica otoka je bila že tako razsvetljena, kakor
da bi bila vsa poslopja v največjem ognju.

Polagoma se razsvetli še druga polovica, in čoln
se ustavi ob obrežju otoka.

Dražestna deklica, ogrnjena v zlata oblačila,
stopi iz čolna, in gre na otok.

Ura je bila polnoči.

Na otoku je vse spalo tako trdo, kakor da bi
se ne mislilo več zbuditi.

Iz čolna so se glasili nebeški glasovi vil:

»Ko prvi umre,
se nam zopet odpre —
pot v široko morjd!«

Čez dolgo časa se vrne krasna deklica, in čolnič
odpluje svojo pot, odkoder je bil prijadral.

7

Svetloba po otoku je polagoma izginjala in
kmalu je bila že komaj vidna v brezmejni daljavi.

Na nebu so ugašale zvezde, in tudi mesec je
moral odstopiti svetlobo jutranji zori.

Ptički so drobneli nad otokom jutranje pozdrave
in se zdaj pa zdaj drzno spuščali ne daleč nad morjem
na izprehod.

V zvoniku je zazvonilo k jutranji molitvi.

Ljudje na otoku so zapustili mehka ležišča in
kmalu na to so se začuli radostni klici od vseh
strani: »O, sreča, sreča, milijoni, milijoni!«

Vsi so obogateli čez noč.

Najnižji hlapec in najubožnejša dekla, najvišji
gospod in najžlahtnejša gospa — vsi so našli mili¬
jone denarja pred svojo posteljo.

Nepopisna sreča je zavladala po hišah. Ljudstvo
bi od samega veselja kmalu pozabilo kosila.

Vse si je delalo le visoke načrte, in ugibalo,
kako bo sedaj živelo srečno in brezskrbno.

Vsakdo se je imel za najsrečnejšega na svetu.

Prišel je čas kosila.

»Marica«, zakliče gospodinja,,/kje je pa kosilo?«

»Kaj, mislite, da bom vam zdaj še kuhala.
Imam milijone — hvala za službo!«

»Za sveto voljo«, nadaljuje gospodinja, »uboga
živina še menda tudi ničesar danes ni dobila. —
Lizika, ali si nahranila živino?«

i*

8

»Kaj se menim jaz za vašo živino! Imam mi¬
lijone — hvala za službo!«

»Lepa sreča«, odvrne jokaje gospodinja, »zdaj
bom še poleg vseh teh milijonov morala delati kakor
sužnja«, in žalostna odide na delo.

»Ivan«, zakliče hišni gospodar, »dobro nahrani
konje in koj po kosilu naprezi! Peljati se moram
k bratu.«

»Tega pa že ne. — Mar so meni vaši konji.
Imam milijone — hvala za službo!«

»Tako«, se jezi gospodar, »zdaj bom še sam
konje hranil in česal. Lepa reč.«

Pojdi, kamor hočeš 1

Ivan je odšel.

Naravnost se je napotil k zidarskemu mojstru,
da bi mu sezidal krasno palačo.

A mojster ga zaničljivo zavrne, rekoč : »Pamet,
Ivan, pamet! Kdo bo sedaj zidal! Imamo milijone
— hvala za zaslužek!«

Ivanu je prvo veselje splavalo po vodi.

To je bila že od nekdaj njegova prva želja,
da bi se kdaj dobro imel v lepi hiši in tam mirno
živel s svojo rodbino.

»Iz tega torej ne bo nič«, de sam pri sebi in
se napoti h krojaču, da bi mu naredil prav lepo
obleko.

»Ne boš, Ivan!« mu odgovori krojač. »Imam
milijone — hvala za zaslužek!«

9

»Torej tudi obleke ne dobim«, je zamrmral
Ivan, ko je zapustil krojačevo sobo. »Kaj neki misli
ta krojač! Jaz, Ivan, milijonar, pa da ne bi imel
lepe obleke. To bi bila lepa!« Prišedši potem k
čevljarju, ga naprosi, naj mu naredi čevlje.

»To pa to«, zakriči čevljar, »ti nezaslišana pre¬
drznost ! Misliš, da bom sedaj še delal! Tam so
vrata, glej, da se izgubiš ! Imam milijone — hvala
za zaslužek!«

»Tako torej«, se huduje Ivan, milijonar bo
hodil sedaj strgan in bos. — Daleč, jako daleč
smo prišli.«

Ves vznemirjen in razdražen stopi v bližnjo
gostilno.

»Prinesite pečenke in pol litra dobrega vina!«
veli gostilničarju.

»Boš pa dolgo moral čakati!« se nasmehne
gostilničar. »Saj nisem izgubil pameti, da bi se še
bavil s tem nehvaležnim, gostilniškim poslom. Imam
milijone — hvala za zaslužek!«

»Posteljo pa vendar dobim za nocoj?« vpraša
Ivan z nekako obupnim glasom..,

»Tam zunaj v slami če hočeš! Jaz ti ne bom
postiljal, mu odgovori gostilničar in mu pokaže pot
skozi vrata.

»Kaj, mislite, da jaz nimam milijonov?« se jezi
Ivan. »Glejte si ga no! Tako me podi od hiše

IO

kakor steklega mačka. Še ne veš, kaj se ti lahko
vse pripeti! Le glej, da še ne boš kdaj beračil.«

Ivan odide.

Z mračnim obrazom je gledal zdaj sem zdaj
tja, in srce ga je bolelo.

Sam s seboj je govoril polglasno: »Tako bo¬
gastvo in vendar v takem uboštvu živeti, to je nekaj
groznega. Danes bom torej moral prvič lačen pre-
čuti vso noč pod milim nebom. In Bog ve, kaj bo
jutri; morebiti se mi bode prav tako godilo —
kakor danes! O milijoni, milijoni, kam ste spravili
Ivana!«

Po dolgem premišljevanju je Ivan zaspal na
planem.

Sanjalo se mu je o njegovih znancih in prija¬
teljih, kako bedno so živeli poleg toliko in toliko
milijonov.

Sebe pa je videl ležati onemoglega na cesti —
že v poslednjih trenotkih.

Ko je po tem večeru minulo nekaj dni, so se
začele dogajati na otoku čudne reči. Nihče izmed
poslov seveda ni hotel več delati.

Trgovci in rokodelci so imeli zaprte prodajalne
in delarne, in poljedelci so se ravnali po njih.

V največji stiski so bili oni ljudje, ki so se
prej živili le z vsakdanjim zaslužkom.

Da bi pa začeli spet delati, to se jim nikakor
ni zdelo prav.

Z glavo so hoteli skozi zid.

Naposled so kar šiloma jemali živila onim, ki
so imeli še kaj pripravljenega za veliko silo.

Navadna poselska dela si je morala opravljati
gospoda sama, če je hotela živeti.

Najžlahtnejša gospa je morala molsti krave,
najvišji gospod je hranil živino in preskrboval naj¬
nujnejše potrebe.

Nekega dne umre prvi človek od gladu.

Bil je to Ivan sam.

Na cesti je obležal od prevelike slabosti in je
tam končal življenje.

»O, nesreča, nesreča!« je vpilo ljudstvo, »tako
hudo nam še ni šlo nikoli. Sedaj vidimo, da bo¬
gastvo ni za vse ljudi. O, vi nesrečni milijoni —
vi ste nas pogubili!«

Dan se je nagnil.

Bila je zopet mesečna noč.

Slabosti in težnje so uspale ljudstvo v trdno
spanje.

Tudi morje je zadremalo v tihe, bajevne sanje.

V daljavi se je pokazal zopt?t čoln v nebeško-
divni svetlobi.

Pot ga je vedla proti otoku, in vile so s ča¬
robnim petjem pozdravljale snivajočo noč.

Kmalu se je zasvetil otok, in čoln seje ustavil
ob bregu.

12

In iz čolna se je dvignila dražestna deklica,
ogrnjena v zlata oblačila.

Odšla je na otok.

Ura je bila polnoči.

Na otoku je vse spalo.

Angel miru je čul nad ljudstvom, in iz čolna
so se oglašale vile . . :

»Bogastvo popeljemo' zopet nazaj,
da vas bo obsevala sreča in raj!« —

Čolnič je odplul, in ž njim so izginili tudi
milijoni.

Sreča, ki je ljudstvo prej ni poznalo, se je na¬
stanila na otoku za vedno.

Zadovoljnost.

vVti.

II.

Vanda, poljska kraljica.

^rjsftaleč tam na Poljskem je živel v osmem stoletju
JM/J  po Kristusovem rojstvu kralj Krak, jako moder
in izkušen vladar.

Po večih bojih je rešil deželo sovražnih napadov
in potem je z vso vnemo skrbel za blaginjo svojega
ljudstva, ki ga je zaradi velikih zaslug imenovalo
očeta — poljske domovine.

Pozneje je sezidal ob reki Visli lepo mesto, ki
se po njem imenuje Krakov.

Luč svete vere še do tedaj ni zasijala poljskemu
narodu; toda Krak je slutil in čutil, da biva nad
njim neka višja moč, ki gospoduje in vlada ves svet.
— Svojo hčerko Vando je vzgajal tako vzorno, da
se njeno ime blešči še dandanes v zgodovini polj¬
skega naroda kakor najjasnejša zvezda na nebu.

Zaradi tega je vzbujala Vanda veliko pozornost,
in o njenem življenju so govorili kralji in knezi z
največjim zanimanjem. Čestokrat so se prikazovali

14

na dvoru lepe Vande — velikaši in plemiči ter jo
snubili za ženo.

Toda Vanda je vse odklonila.

»Ko bi se vsaj eden izmed teh plemenitašev
navduševal za blaginjo naroda«, je tožila nekoč očetu.
»In stremenje po plemenitem življenju jim je tudi
popolnoma tuje. Ne, oče, toliko ti povem, da rajši
ostanem sama, kakor pa bi morala živeti s takimi
ljudmi, ki druzega ne vedo povedati kakor v samih
krvavih pobojih in hrepene vedno po tuji lasti!«

Ko ji je umrl oče, je mirno in oprezno nada¬
ljevala njegovo delo, in blagoslov veledušnega po¬
četja njenega je cvel poljski deželi.

»Moje ljudstvo«, je dejala nekega dne višjemu
deželnemu uradniku, »bodi ljudstvo kreposti, in jaz
mu bom dobra, zvesta kraljica!«

In ona sama je stala kakor neomahljiv steber
svete čistosti, kakor najbogatejša zakladnica člo¬
veških kreposti med svojim narodom in mu odpirala
pogled po lepem, vzvišenem življenju.

»Dobro vem, da človek le takrat lahko vodi
ljudstvo in mu gospoduje, če sam vzgledno živi!«
je opominjala ob neki priliki tujega vladarja.

Ko nekega dne ravno opravi dopoldansko po¬
božnost, ji naznani služabnica Milislava, da jo prosi
nemški knez Ritiger kratkega pogovora.

Vanda mu dovoli vstop in ga prijazno sprejme
rekoč:

i5

»Dobro došel knez Ritiger na poljskih tleh!«

Hvala ti, visoka kraljica za prijazni sprejem v
hiši tvoji!« odvrne Ritiger in se ji globoko prikloni.

»O, knez ne hvali prijaznega sprejema. To je
malenkost. — Pravijo, da še celo cvetka prijazno
dozdravi cvetko, ko ju zarana prebudi žarek solnčne
ljubezni.«

»Tvoje besede, visoka kraljica, se slišijo pri¬
jetno, kakor žgolenje krilatih pevcev iz pomladan¬
skega gaja 1«

»Tudi ta poklon odklanjam! Sladke besede se
nikakor ne prilegajo moji duši. Jaz gledam le za
dobrimi deli in le ta mi polagajo sladkosti v srce!«

»Tako visoke namene imaš ti — kraljica?«

»Da! Take namene bi morali imeti vsi, ki no¬
sijo kraljevo krono. Mi smo za to na svojem mestu,
da žrtvujemo življenje ljudstvu v srečo in nikdar ne
smemo misliti na svoje koristi. Kdor pa se ne čuti
zmožnega, da bi tako vladal svoj narod, ta naj odloži
krono in jo naj ponudi sposobnejšemu nego je sam!«

»Ali bo pa žela kraljeva krona za tako početje
dovolj priznanja?«

»Priznanja nam ni treba! Vladarji morajo biti
veseli, da v državi gospodari mir in da se ljudstvu
dobro godi!«

»Vidim, kraljica, da se moje modrovanje s
tvojim ne more meriti, zato dovoli, da ti naravnost
razodenem svojo prošnjo!«

i6

»Govori knez Ritiger!«

»Tu, preblaga devica, stoji pred tabo mož zna¬
nega ti plemstva! — V srcu mojem je zalesketal žar
ljubezni do tebe, zato te prosim, bodi moja družica!«

»Nikdar — nikdar, knez Ritiger!«

»Kraljica! Mene, kneza Ritigerja zavračaš«, se
začudi domišljavi plemič.

»Da, tebe in vsakogar, ki prosi moje roke!
Sklenila sem vstati v vednem devištvu in sklepi so
meni svetost!«

»Ne, kraljica, ti moraš biti moja soproga!«

»Ne, knez Ritiger! — Prej bo razpela groba
noč svoj plašč čez kraljico Vando, nego bo ona za
las izpremenila pota svojih sklepov!«

»Dobro, kraljica! Cul sem tvojo izjavo! Toda
verjemi mi, da boš kmalu govorila drugače! Meč bo
odločil tvojo usodo!«

»To je torej plemstvo. Do česar nimaš pravice,
to si pa hočeš s krvjo priboriti! Cuj, Ritiger! Človek,
ki s silo ruši tuje pravice, neha biti človek. Podoben
je živali, ki ne pozna mej med tem, kar se sme in
kar se ne sme storiti!«

»Sme ali ne sme, žival ali ne žival, knez Ritiger
bo storil svoje! Če ne izlepa, pa izgrda, to je moj
namen!«

»O, žalosten namen, ki v krvi išče zadoščenja!«

»Naj čujeta nebo in zemlja, kako se ve mašče¬
vati knez Ritiger, čigar plemstvo je užalila Vanda,

17

poljska kraljica. — Vse drugo ti pove svetlo orožje
mojih vojščakov! Na svidenje!«

* *

*

Tretji večer po Ritigerjevem odhodu je slonela
Vanda ob odprtem oknu in gledala v megleno noč,
kamor je zvenelo nje poluzaduženo ihtenje.

Nenavadno hitro so se ji gibale ustnice, polu-
tiho proseč pomoči iz neba.

In ko je tako goreče molila in prosila, se ji je
zdelo, da se ž njo oglaša drevje na vrtu, da se gib¬
ljejo razcvele in nerazcvele glavice duhtečih rožic, da
vzdihuje noč in vsa narava okrog nje ter se obrača
s prošnjo do mogočnega neba.

Iz oči so ji polzele debele solze, in vedno se
ponavljajoči vzdihi so ji prekinjali molitev.

»O čistost*, je zašepetala naposled v noč, »ki
kakor biser sevaš v deviškem srcu in zbujaš sile tam
gori v višavah, ti zasij pred znožjem neskončne pra¬
vice in prosi tam, da Vande slavno reši domovino
krivičnih rok! Saj si ti nebo sveto in čuvaš sveto
stvar 1 «

In zopet so se ji zalile motne oči. Žarki silnej-
šega trpljenja so se ji porajali v njih, in na srce ji
je legla pekoča bol.

Se trdneje je sklenila roke in je ihtela — jokala
— prosila.

Zunaj pa seje leno in dolgočasno vzdigala megla.

2

i8

Raz mlado, sočnato listje so padale prozorne,
kristalne kapljice in se razpolznile po mehkih, slizkih
tleh.

Okrog gradu so se včasih začuli koraki nočne
straže; drugega glasu ni bilo slišati.

V sobo je prihajal neprijeten hlad. Vanda je
zaprla okno; trudno glavo je naslonila na steno in
srce ji je močno utripalo.

»O, kaj bi dala*, je vzkliknila tožno, »da bi
mogla s svojo smrtjo rešiti narod, ki bo moral trpeti
zaradi mene. O, ko bi te mogla izprositi — nebo!
Sto mečev lahko prebode moje srce, na kose se
lahko razseka moje telo, samo da ne bi tekla ne¬
dolžna kri mojih zvesto udanih Poljakov!«

Pogledala je milo skozi okno. Megla je bila že
precej visoko nad zemljo in v dalji se je žarilo nebo.

Vanda ostrmi in začudeno gleda v zažarelo daljo.

Zopet odpre okno in pazno posluša . . .

Vse tiho . . . zunaj praznuje svečan mir . . .

Še straža se ni ganila z mesta.

Videti je bilo, kakor da bi se vse molče oziralo
v daljo in strmelo ... Pk . . . pk . . . pk . . .

Vanda še vedno posluša . . .

Žar na nebu se razširja vedno bolj in bolj . . .

Visoko v zraku pa se pokažejo velike in majhne
še goreče perine.

Zdajci vstopi v sobo služabnica Milislava in
vzklikne s prestrašenim glasom: »O, nesreča, ne-

19

sreča — visoka kraljica! Glej, tam v daljavi je videti
vse v ognju. Nekje mora strašno goreti!«

»Da, prav imaš Milislava!« de kraljica in se
razburja še bolj. »Vsa sem že izmučena tako, da
skoro več ne vem, kaj se godi krog mene. Ko bi
ne bila sama prizadeta, bi ne mogla verjeti, da se
živemu človeku lahko pripeti toliko gorja, kolikor
ga čutim zlasti nocojšno noč!« . . .

»Pomiri se kraljica, jaz sem prepričana, da se
izteče zate vse dobro!« . . .

»Ne tolaži me, Milislava! Prave tolažbe nam je
pričakovati le od zgoraj.«

Obe umolkneta in se milo spogledata .. . Potem
pa jima šine pogled zopet skozi okno.

Megla je skoro že popolnoma izginila in v vi¬
šavah so se podili ognjeno-svetli oblaki . . .

Zdajci se po dolgem miru začuje peketanje
konjskih kopit . . .

Vedno bliže in bliže prihajajo glasovi težkih
udarcev — - brzih konj.

Svetopoluk, poveljnik kraljičine telesne straže,
skliče vojščake, da obkolijo grad. Toda v tem za¬
doni glas trobent, naznanjajoč kraljici, da se bliža
poslanec njenega vojskovodje — Selminskega s svojim
spremstvom.

»Kak glas neki prinaša poslanec«, izpregovori
Milislava vsa razburjena.

Vanda molči . . .

2 *

20

Lica ji oblede, in okrog usten ji zatrepeče
trpka bol.

Zdi se ji, kakor da bi se naslanjala nanjo teža
trpinov vsega sveta . . .

Utrujena pade na stol in si zakrije z robcem
oči — že vse izprane od solz . . .

»Je že tukaj!« . . . zakliče Milislava. »Prav sedaj
je razjahal konja.«

»Pojdi in reci mu, naj vstopi!« veli kraljica.

Milislava ostavi sobo.

Vanda si obriše oči in vsa vznemirjena priča¬
kuje poslanca . . .

Ves život se ji trese in duša ji od strahu krvavi...

Poslanec vstopi . . .

»Govori — govori, govori hitro!« zaihti kraljica
in se mu približa.

»Visoka kraljica!« — Knez Ritiger je bil po
kratkem, a ljutem boju premagan!«

»O, hvala, — tisočera hvala ti — nebo!« za¬
kliče kraljica . . .

»Govori dalje — povej vse kako je bilo!«

»Cuj me kraljica! Naša četa je bila razdeljena
v dva oddelka na levem bregu reke Visle. Prvi je
stal na izhodni strani, drugi pa se je počasi premikal
od zapadne strani proti jugu, odkoder je namerava
naskočiti Ritiger naše vojaštvo.«

»Kako žalostno je poslušati taka poročila, ki
govore samo o ljuti vojski«, ga prekine kraljica.

21

»Čez nekaj časa ugledamo ne daleč od našega,
proti jugu se pomikajočega oddelka, požar.«

»To je Ritiger storil«, poseže vmes kraljica.

»Da, Ritiger je zaukazal zažgati vas. Na treh
krajih je začelo goreti.«

»O, ubogi vaščani . . . Tvoja vest je grozovita
in polni še huje kupo mojega trpljenja ... In kako
je bilo potem?«

»Potem se je približeval naš oddelek tako od
desne proti levi, da smo dospeli sovražniku za hrbet.
Zdajci se oglase naše trobente, naznanjajoč, naj nam
pridejo proti izhodu tovariši na pomoč, ker smo mi
še na zaželjenem mestu. — Na to se oglasi v sov¬
ražni četi poveljnik Ritiger: »Udarite, da se napije
zemlja poljske krvi!« In ljut boj se prične . . .«

»Strašno — strašno — kar pripoveduješ!« ga
premoti kraljica.

»Vojščaki so padali tu — pa tam, da je bilo
žalostno gledati. — V tem pa nam že prihiti na
pomoč drugi oddelek; in Ritigerjeva armada se je
zagnala v beg proti Visli. Tu je utonilo veliko Riti-
gerjevih vojakov. On sam je z nekaterimi srečno
ušel, a je dejal, da si drugod poišče pomoči — in
še pride morit!«

»Torej še nima dovolj«, se začudi kraljica. O,
ko bi ne imela tako trdne vere, rekla bi, da nad
Ritigerjem ne čuje božje oko.«

»Res je«, pritrdi poslanec.

22

»Kje more človek, ki bi se moral zavedati, da
nosi božjo dušo v svojem telesu, hrepeneti po člo¬
veški krvi in se navduševati za poboje — in zbrati
za žrtev nečloveškega namena toliko ubogega — ne¬
dolžnega ljudstva. Tebe, ki bivaš nad nami, prosim
iz vse Tebi udane duše, vzemi Vando k sebi, da ne
bo trpelo ljudstvo zaradi nje. — Če pa moje trp¬
ljenje na tem svetu lahko reši in osreči moj narod
ne da bi drugi čutili, tedaj sem pripravljena storiti
vse . . . vse . . .«

»To je zlata naša kraljica, naša Vanda«, de na
tihem poslanec sam sebi.

»Sedaj se pa popeljem tja na bojišče. Ondi bom
prosila za Ritigerjeve in svoje vojake, naj jim bo
nebo milostno.«

»Za Ritigerjeve vojake boš prosila?« vpraša po¬
slanec začudeno.

»Da!« odvrne kraljica. »Vojaki niso ničesar za¬
krivili. Oni so se morali le pokoriti obžalovanja
vrednim Ritigerjevim ukazom. Za njegovo surovost
so bili primorani zapustiti svoje roditelje, brate in
sestre — svoje žene, otroke, — prijatelje, znance,
— vse — vse na svetu so morali zapustiti in iti v
smrt — v strašen boj. O, uboge žene in otroci, ki
ostanejo sami — bedi in žalosti izročeni.«

»Ne vem če bi kdo na tvojem mestu, visoka
kraljica, govoril tako«, de poslanec prav spoštljivo
in se ji prikloni.

23

»Vem da ne, ker ne rešujejo svojih nalog kot
vladarji tako, kakor bi jih morali. Med priprosto
ljudstvo je treba iti — med trpeče, vzdihujoče —
usodi prepuščene zemljane. Tam se navzame človek
duha pravice in usmiljenja — tam nas mora zapustiti
želja po krvavih pobojih.«

Poslanca so globoko ganile kraljičine besede, in
svetle njegove oči, s katerimi jo je gledal tako
zaupno, tako odkritosrčno, — so zalesketale v solzah,
v katerih se je zasvetlikalo hrepenenje po miru —
po rešitvi človeštva iz tesnih spon — iz okov trpljenja.

»Ne bi govorila toliko«, nadaljuje kraljica. Toda
ti si edini na dvoru, ki si me razumel večkrat in si
velikokrat pritrjeval mojim besedam. Ti si me mno¬
gokrat podpiral in mi pomagal izvrševati težka in
koristna dela narodu v blagor. Zato ti je zaupanje
kraljice, dokler ostaneš tak, vedno zagotovljeno!«

»Kakor sem pomagal očetu Kraku dolga in
dolga leta in mu prisegel zvestobo do groba, tako
sem sedaj na stara leta udan tebi, visoka kraljica!
Prepričana bodi, da bom vedno delal po tvoji volji.
Oprosti mi pa, če te včasih ne razumem! Ne morem
vselej za Tvojim visokim duhom, 'kraljica!«

»Le vstani kakršen si bil. — Sedaj pa pojdi
in sporoči vojskovodji, naj še danes pride k meni!
Govoriti moram ž njim!«

* *

*

24

Na obzorju se je že jasnilo, ko se je peljala
Vanda proti bojišču . . .

Zdelo se ji je, kakor bi bila ogrnjena vsa narava
s plaščem žalosti — strahu. — Od daleč še se je
slišalo vpitje pogorelcev; včasih je bolestno zastokal
na morišču v smrtnem boju kak ranjenec, in vmes
se je oglašalo bobnenje valovite Visle.

Voda je pljuskala ob breg, kakor da bi vstajalo
iz nje maščevanje za poljski narod. — Na dolgih,
vitkih jelšah, ki so rastle ob reki, je trepetalo listje,
tupatam se je zazibal na šibki vejici kak ptiček in
se potem molče skril v košati temnozeleni vrh. Po
zraku pa so se v dolgih vrstah podili nadležni ko¬
marji.

Kraljica zaukaže ustaviti voz in pristopi k ne¬
kemu nesrečniku . . .

»Glej, kraljica«, potoži s slabotnim glasom vojak,
»tako umiramo v vojski!«

Kraljico presune ta prizor tako, da ji zavre kri
po žilah — in beseda ji zastane na jeziku. Kakor
da bi jo zdaj pa zdaj hotela ugrabiti smrt — stoji
pred njim prebledela, neznano prizadeta in ga po¬
milovalno ogleduje.

Vojak pa vzdihuje — trpeče vzdihuje . . .

Iz oči se mu je iskrilo neko vidno hrepenenje
po nečem ljubljenem.

Le včasih je zakril hrepenenje, ko so se mu
slabosti zapirale trepalnice v večno spanje.

25

»Ne bom ... te videl več! .. . mati«, je sm.tno
klical. »Daleč od tebe — umiram . . .; sin tvoj .. .
mati. .. mati, še en objem ... in solzo . .. smrti. . .
bi -— bi ti dal . . . mati moja ... v spomin . . .
mati . . . moja ...»  Nič več ni odprl oči.

Ne daleč odtod pa se je oglašal drug vojak,
kateremu je tudi še smrt nastavljala meč na srce:

»O moja žena . . . moji otroci ... kaj naj počno
brez mene . . . očeta, ki jih je živel, ljubil, žalostil
in se veselil ž njimi ... O, smrt v boju, ti si mi
prekruta ... kri . . . krivična!« . . .

In tako se je po širnem bojišču razlegalo sto
in sto glasov in prelilo na tisoče solza po zapuščenih
— osirotelih svojcih.

To vse je morala slišati in videti Vanda in spre¬
jemati boli nesrečnikov v tisto blagodobrotno srce,
ki je bilo le za trpina-ubožca.

Zajokala je bridko . . .

Toda v očeh se ji niso zalesketale solze. Trp¬
ljenje jih je izpilo do dna . . .

Bilo ji je, kakor bi ji vsi ti glasovi na bojišču
oznanjevali smrt in ji velevali, da "je izpila kupo trp¬
ljenja do dna . . .

»Milislava, ti ostani tu«, zapove Vanda, »da
bom sama tembolj zbrano molila ondi ob bregu
poljske Visle!«

»Kakor ukazuješ, visoka kraljica!«

26

Počasi je stopala kraljica proti bregu. Noge so
se ji upogibale, in roke so ji trepetale.

Iz Visle jo je pozdravljal neki tajnosten, vabljiv
piš in ji hladil potno lice. Tupatam so se zaganjale
iz vode lačne ribe precej visoko in spretno, ob bregu
pa so poletavali in se poigravali povodni ptiči . . .

Kraljica je dospela do obrežja.

Ondi je pokleknila, sklenila roke in obrnila
pogled proti nebu.

Ustnice so ji drgetale od goreče molitve, in
znaki svetega koprnenja po nekem višjem domu, po
večni sreči so ji krožili po obrazu. Po čelu so se ji
zbirale potne kapljice in se polagoma razblinile po
ozkih, precej vidnih zarezah, ki jih je začrtala bol v
mehko, nekdaj tako pomladansko-cvetoče lice.

»Ne nebo, zame ne sme več teči kri po poljskih
tleh!« je tožila kraljica s pretrganim glasom. »Po
sveti svoji volji otmi moj rod in daj, da mu zasije
ono solnce miru, ki je sijalo na poljsko zemljo, ko
je vladala tu srečnejša roka — roka mojega očeta.«

V tem hipu pa se ji zazdi, da se ji bližajo nad
vodo štirje mladeniči, nesoč zlato krst . . .

Na krsti je sedela bela, veličastna devica in ji
širila roke, vabeč jo k sebi.

Iz neba pa je videla priplavati nežnega mla¬
deniča, ki je zajel s stekleno posodo v Visli nekoliko
vode, — jo polil potem po glavi, in vmes je čula
govoriti nerazumljive besede.

2 7

Potem pa je sedel mladenič na krsto, ki pa se
ni približala bregu.

»Vi — vi prihajate iz neba?« je zaklicala ra¬
dostno.

»Mene hočete imeti? Tja gor me hočete po¬
nesti — tja v raj — tja v sveto nebo — tja v bi¬
vališče čistosti — tja v mesto tihega miru — v
deželo neskončne ljubezni ... O, kako rada grem z
vami, in narod moj naj pride za menoj. — Že grem

— v tvoje naročje — lepa devica — devica čistosti

— k tebi-k tebi-sprejmi me — tvoja

Vanda — — — pri — prihaja k tebi!«

Smrt . . .

Poljski narod pa poje: »Vanda spi v naši zemlji.«

T T 7 T

III.

J(amen.

»m stojim ob poti . . .

Postavili so me, da kažem mejo dveh posestev.

Na desno se mi širi svet skrbnega gospodarja,
ki orje, seje in žanje, na levo pa opustošeno polje
zanikrnega gospodarja.

Prvi prihaja dostikrat na polje ter mrmra:
»Ni te treba, kamen, saj kaže moje delo, kje se
ločita gospodarstvi! «

Drugi ki le redkokdaj poseti zapuščeno imo-
vino, buta takrat z nogo ob moje trdo telo, jezeč
se, zakaj ne stojim rajši onkraj rodovitega polja.

Toda jaz sem tih, molčim in trpim sam.
Nekoč pridejo otroci v mojo bližino, skačejo
in se radujejo okrog mene:

»Hopsasa, rajsasa, hopsasa, rajsasa, hmtarara,
juhe! . . .«

A kmalu jih mine veselje.

29

Najmlajši se izpodtakne ob mojo neomahljivo
postavo, in njegovi tovariši ga odvedejo krvavega
domov.

Nejevoljni so me pustili samega, kakor da bi
bil jaz kriv te nezgode.

Uprav tisti dan pride do mene berač ter se
vsede poleg mene.

Nasloniti hoče na me trudno glavo, a bil sem
mu pretrd; položi jo tik mene in kmalu zasitiva.

V sanjah pa zamahne z roko, da si jo okrvavi
ob meni.

»Preteto«, zarenči nad mano, »kdo te je po¬
stavil semkaj, da niti v spanju ne daš človeku miru?«

In besneč udari s palico po meni.

Nato me je ostavil, in jaz sem molče pošiljal
za njim gorje svojih čutil.

Za tem pride umetnik, slikar, postoji nekoliko
ob meni, se ozira nekaj časa okrog in okrog, vzame
svinčnik in papir ter naslika vse, kar je videlo nje¬
govo oko.

Delal je dolgo — dolgo.

Toda mene, ki sem mu bil najbližji, je izpustil;
niti ene poteze moje žalostne podobe ni sprejel v
svoj umotvor.

Naposled, ko hoče naslikati pot, ob kateri stojim,
me še-le zapazi.

»Treba te je tukaj!« se huduje nad mano.

i

30

In potem se je zamislil v sliko: le zdaj pa zdaj
se je ozrl name, kaj mrzlo in nezadovoljno.

Cez nekaj časa me pa strašno pogleda; po
nesreči mu je skazila moja slika vse delo. Zlomil
se mu je svinčnik in mu je razpraskal papir.

»Ko bi imel dovolj moči, izruval bi te in te
vrgel onkraj njive v prepad. Ti si kriv, da se mi
je ponesrečila tako lepa slika!«

Srdit udari z nogo ob me, da so se mi poznali
vsi žreblji težkega črevlja, ter odide; nič več se
ni ozrl.

Jaz pa sem točil solze, nevidne vsemu svetu.

Cez nekoliko dni porodi zemlja ravno poleg
mene belo rožo; o, kako sem je bil vesel 1

Tedaj sem si mislil, ne bom več trpel sam.

S to cvetko bom delil trpljenje in veselje.

A žal, cvetka je tožila sama sebi, veselila se
je svojega rojstva sama in je hrepenela v svet, tja
v širni svet, kjer so bivala njej enaka bitja.

Malo ji je bilo do mene — da nič.

Ko je razsajal vihar po široki plani in je nagibal
cvetico k meni, da bi ji dal zavetja, je nagnila glavo
od mene ter rekla :

»Ne maram te, svet mi da lahko boljše družbe 1«

Ni se hotela tedaj okleniti mene, zato pa ji je
grabljivi svet uničil prekmalu venčani vrh, da je v
prahu ležalo prej tako nežno, belo cvetje.

3i

Neko jutro pride mimo mene dolga suha žena
s koso.

Srepo me pogleda in reče:

»Tudi za te je že čas, da izpremineš! Kmalu
pridem po te, da te razdrobim!«

In odšla je črez njivo, sama vedi kam.

Zopet sem zajokal — in zrl proti jutru, kjer
je izhajalo solnce in probujalo novi dan.

Mislil sem si, ko bi imel tisoč jezikov, bi
hvalil Očeta, ki daje solnčnega žarka koprivam in
rožam, ki skrbi za dom dobrim in hudobnim ter
bi ga poprosil — naj še živim — čeprav trpim že
od rojstva sem.

Kaj moram jaz za to, da sem rojen trpin.

Saj je to Njegova volja.

Nekega večera je strašno zgrmelo nad mano
in vmes sem čul glas:

»Ne toži — ne toži, saj boš kmalu rešen!
Smrt te bo vzela 1«

Neznano sem se stresel, a bil sem tiho.

Da se mi ni izpolnila nobena želja, da še vedno
stojim na starem mestu in čakam rešitve — smrti,
vse to prenašam sam in ne tožim nikomur.

Smrt — kmalu prideš ...

Saj je to Njegova volja.

IV.

n

pred sodbo.

zatohli sobi je ležal nižji uradnik Dragotin

Sam, popolnoma sam je bil; nikogar na svetu
ni več imel.

Le vsako drugo uro ga je posetila stara po-
strežnica in mu postregla z zdiavili, potem pa je
ostal zopet sam.

V tej skrivnostni, smrtni tišini so se mu po¬
javljali spomini na davno minule čase.

Razne grešne misli in dejanja so mu plavala
pred dušo, in iz prsi se mu je zdaj pa zdaj dvignil
vzdih globokega kesanja.

Zdajci se mu zazdi, da sliši materin glas:

»Vsega si se pokesal, le enega ne, a to vpije
do neba!«

»Le enega ne«, ponavlja prestrašeni bolnik, »a
to vpije do neba.«

X  Imovič na smrtni postelji.

33

V tem neznanem strahu premišljuje in pre¬
mišljuje dolgo — dolgo

In ko je tako pogledal na vsa nekdanja pota
svojega življenja, se je res spomnil nekega pregreška,
ki pa se mu je zdel premalenkosten, da bi še
mislil nanj.

»To ni greh«, zašepeta nekako drzno. »Jaz že
dobro vem, kaj je greh in kaj ne«, ter obrne oči
k steni.

Nič več ni razmišljal, mirno je ležal.

Da so se mu počasi zapirale oči, da se noben
ud ni hotel več zganiti, da se mu kri po žilah ni
več pretakala, tega vsega on ni zapazil v svoji te¬
lesni slabosti.

Ugasnil je kakor luč, ko ji poide olje.

In duša je odpotovala pred sodbo.

Pred nebeškimi vrati je stala in trkala, da bi
ji sv. Peter odprl in jo povedel pred neskončno
pravičnega, dobrega sodnika.

Sv. Peter jo začuje in odpre vrata večnega raja.

»CeSa želiš?« jo vpraša z veličastnim glasom.

»Plačila nebeškega«, odgovori ponižno duša.

»Ti ga nisi vredna, ker si žalila stvarstvo božje !«

»Kako ? Saj sem vedno hodila po pravih potih !«

»Nikdar, nikdar!«

»O, usmiljenje — usmiljenje — sv. Peter!«

3

34

»Nič — ti usmiljenja ne zaslužiš! Čuj! Tisti
jezik, ki ga je govorila tvoja mati, je stvarstvo božje.
Stvarstvo božje pa je sveto delo, ki zahteva tudi
svetega spoštovanja ! «

»Milost, milost!« prosi obupana duša.

»Ko si že v mladosti zapustila rodno hišo, ta¬
krat si cula govoriti tuje jezike in si se jih tudi
kolikor toliko priučila. Svoj materni jezik pa si za¬
tajevala in zasramovala, kadar ti je šlo za službo,
ali za tisto penasto srečo tam doli na zemlji!«

Vsi jeziki naj slave Boga — to je njegova
volja. Toda ti si odrekala celo v svetišču to pra¬
vico onemu jeziku, v katerem te je učila mati prve
molitve!

»O, oprosti, oprosti, svetnik božji!«

»Sedaj je prepozno. Prej, ko si še živela, tega
greha nisi hotela pripoznati; zato naj te objame
večna noč! «

Nebeška vrata se zapro.

Imovičeva duša je neizmerno zajokala, in temno
brezdno pogubljanja ji je odprlo večno zavetišče
trpečih.



v.

Izgubljena sreča.

ralj Vladimir je gospodaril jako lepi in rodo¬
vitni deželi.

Daleč na okrog se je govorilo o njegovem
neizmernem bogastvu in o njegovem vseskozi blagem
in plemenitem srcu.

Njegov narod ni poznal trpljenja, ne bede.

Vsem se je godilo dobro.

Vse je objemala moč rajske sreče, in ljudje
niso umirali tako zgodaj kakor dandanes. Večina
je doživela visoko starost.

Prepira med seboj niso poznali.

Nebeški mir je razprostiral svoja krila nad njimi.

Hrano so imeli kaj priprosto. in okusno.

Močne, opojne pijače so jim bile tuje.

Žejo so si gasili s svežo vodo; le včasih so
se krepčali z drugimi pijačami, a to jako zmerno.

In res je bil ta narod tako čil in dobro razvit,
da mu ni bilo enakega.

3 *

36

Prigodi se, da pride nekoč čez mejo v to de¬
želo mož suhega, slabotnega telesa, bledega obraza
in globoko udrtih oči.

Iz početka ni nič kaj posebno ugajal ljudstvu.

Toda sčasoma se mu je prikupil s svojo pre¬
brisano in laskavo zgovornostjo tako, da se je vse
jelo zanimati zanj in mu zaupati.

Pogubnik, tako mu je bilo ime.

Stanoval je pri bogati in čislani rodbini na
kmetih.

Daši je občeval izprva le z boljšimi stanovi, je
vendar počasi zapuščal to družbo in obračal več
pozornosti na nižje sloje. Dobro je vedel, kje se bo
najprej pokazal sad nameravanega dela.

Tako so minevala leta za leti.

Pogubnik je neumorno izvrševal svoj posel in
si iskal prijateljev, kjer je le mogel.

Toda nazadnje . . .

Cujmo! . . .

Ljudje so začeli zgodaj umirati, in njih smrt
ni bila več tako lahka in mirna kakor nekdaj.

V grozoviti bolesti so zapuščali pota tega živ¬
ljenja, in mati njihovih potomcev se je zvala beda
— trpljenje.

V družbi so se sprli prijatelji in konec njiho¬
vega prepira je bila smrt.

Kakor divji so planili drug po drugem in se
tepli in tolkli, dokler slabši niso obležali.

37

V rodbinskem življenju se je nastanila naj¬
večja žalost.

Oče je hodil svoja pota, zapravljal denar, delal
malo ali celo nič.

Do otrok mu ni bilo veliko.

Materi je bilo tedaj izročeno gospodarstvo in
otroci.

Ker pa matere otrok niso mogle vedno nad¬
zorovati, so se ti pridih od dne do dne vedno bolj.

Zanimanje za vero in uk jih je minulo in tako
je bil postavljen temeljni kamen razuzdanosti in
pobalinstvu.

V živem telesu je nosila mladina mrtvo dušo.

Roditelji so še kaj radi zagovarjali tako izpri¬
jeno, iz poštene družbe zavrženo dete, ki je bilo že
v oblasti hudobe peklenske.

Iz oči jim je sevalo zlobno početje one stru¬
pene kače, ki ima na vesti ves svet in ki se z
jekleno močjo ovija src njih bednih otrok.

Po velikih, temnih gozdovih so se skrivali bledi,
suhi in dolgi možje, ki so prežili na potnike, gre¬
doče po kupčiji skozi gozd.

Tam so jih plenili in morili.

Večkrat se je pripetilo, da -so te divje druhali
v pozni noči napadale speče ljudstvo in je oropale.

V deželi so se pojavljali strašni požari, in prvi
berači so začeli hoditi od hiše do hiše.

Tudi lakota ni izostala.

38

Kralj Vladimir, čigar srce je krvavelo od pre¬
velike žalosti, ko je zvedel, kaj je počenjal zviti
Pogubnik na tihem med njegovim ljudstvom, je
zaukazal zidati prve ječe v deželi in staviti vešala.

S sveto vnetostjo in ljubeznijo do svojega na¬
roda se je trudil zatreti nesrečo, ki se je tako naglo
zasejala po prej srečni, ljubezni polni deželi.

Da bi opral in očistil ljudstvo kužnih madežev,
je razpisal nagrade za orožnike.

Te in veliko drugih uradnikov in pomočnikov
je poslal v posamezne kraje, da bi ondi strogo
pazili na ljudstvo, je zdravili in uničevali kužno
bolezen.

Pogubnika je zaukazal poiskati in ga privesti
pred svojo sodbo.

A Pogubnikovi pristaši ga niso hoteli izdati,
ker jim je obetal, da bodo nekdaj tako dobro tržili
z njegovo rečjo, kakor je tržil on sam.

Poslednje čase se je seveda moral skrivati po
gozdih in sploh po jako varnih, pred orožniki skritih
zavetiščih.

Nekega zimskega dne pa ga najdejo orožniki
mrtvega, ležečega v gozdu čez pot.

Tista odurna in kužna bolezen, ki jo je sam
zanesel v to deželo, ga je ponoči napadla, da je
obležal v mrzli noči in tam zmrznil.

Takega, kakoršnega so našli, je dal kralj
naslikati.

39

Njegova podoba je bila postavljena ob vseh
potih tiste dežele in pod njo je bilo zapisano:

»Gorje mu, ki hodi moja pota!«

In to gorje, ki je porušilo vso srečo nekdaj
tako srečnim, mirnim in zadovoljnim državljanom,
je tisti strup, ki kuži, uničuje in mori še dandanes
tudi naše ljudstvo.

Imenuje se žganje.

VI.

v

: Ze tretji.

v J^|vala Bogu, da smo končale!« se oglasi naj-
starejša ženjica Jerica, ko se prikaže hišna
gospodinja s tečnim pecivom in je molče položi na
mizo.

»Čudno, poglej jo no, še besedice nam ne
črhne!« se huduje Tilka, ko zapusti gospodinja sobo.

Nekatere kaj nezadovoljno skomizgnejo z rameni
in potem se nekako posiljeno lotijo dobro pečenih
ajdovih pogač.

»Res, čudno!« odvrne po kratkem premoru
Marta.

»Saj je še nismo videle take, tako neprijazne.«

»Prav imaš!« poseže Tilka v besedo, »taka pa
še ni bila, še je nisem videla.«

»Hm«, nadaljuje Jerica, »moj Bog, vedno pa
človek tudi ne more biti dobre volje. Že kaj pride
vmes, da včasih malce povesi nos.«

41

»Kaj pa, kaj pa«, potrdi Marta, »saj je tako
bilo in bo na tem svetu.«

»No, Milika, ti boš pa že vedela, kaj je danes
gospodinji?« povprašuje radovedno Jerica domačo
deklo, ko stopi v sobo in prisede k mizi. »Še po¬
gledala nas skoro ni.«

»Da, da, še pogledala nas ni«, se oglase druge.

»Toliko smo pa še zmiraj vredne, da nas go¬
spodinja pogleda; saj smo pošteno delale. Še zdaj
smo mokre od potu«, se jezi Tilka.

»Za to boš pa tudi pošteno plačana«, jo zavrne
dekla Milika. »Nikar ne opravljaj naše dobre gos¬
podinje !«

»Nekateri ljudje pa imajo res to ostudno na¬
vado, da samo opravljajo«, je pripomnil stari berač,
ki je sedel pri peči in se tudi mastil s pogačami.

»Kdo jo pa upravlja? Saj nisem rekla da po¬
šteno ne plačuje. Nam pač to ni všeč, da je danes
taka, kakor bi ji mi in vse naše delo ne bilo po volji. «

»E, kaj vi in vaše delo! Ona ima vse druge
skrbi. Že dve noči je prebedela in prejokala uboga
sirota«, jo zavrne Milika.

»Kaj praviš?« se začudi Jerica, »i kaj ji pa je,
jejmenes, jejmenes, glej, glej!« "

»No, kaj, sin — Jakec leži tam v drugi sobi.
Še danes bomo morali poslati po gospoda.«

»A res«, vzklikne Marta, zazabivši se, »to je
pa čudno v tej hiši. Ta rod nima sreče. Vsi moški

42

tako zgodaj umro. Pokojni Ivan, oče ubogega Jakca,
je tako zgodaj legel v grob.«

»Pa Ivanov brat tudi«, pritegne začudeno Marta
in odloži, vilice.

»Jaz sem že precej časa v tej hiši«, nadaljuje
Milika, »in vem kako je bilo,«

»Kako, kako je bilo, povej,, povej ?« pozvedujejo
ženjice.

»Kolikor sem sama slišala iz zdravnikovih ust,
je ta še pri vsakem naših nesrečnikov dejal, da so
jim začele trohneti pljuča.«

»To sem že davno opazila«, jo prekine Jerica,
»da so bili ti ljudje že zgodaj v mladosti slabi, suhi
in bolehavi.«

»Da, da, to je resnično«, pritrde druge

»Zdravnik je med drugim tudi povedal, da so
si zastrupili kri, ko so še bili dečki.«

»Cujmo, čujmo!« posežejo vmes ženjice.

»Za take ljudi pa seveda nimajo zdravniki še
nobene izdatne pomoči. — To vam je strašno trp¬
ljenje. Se zdaj se dobro spominjam, kako se je včasih
mučil Ivan, Bog mu daj dobro na onem svetu. —
Kar zvijal se je včasih, napenjal oči, in roke in noge
so se mu tresle — seveda, ko mu je od silnega
kašlja zaprlo sapo in ga hotelo zadušiti — raznesti.
Po dolgem času pa je spet težko zakašljal in iz-
kašljal cele kosove pljuč in precej bledo - rjave —
nezdrave krvi. Potem pa je ležal ves dan, kakor da

43

bi ne imel nič več življenja v sebi.«

»Moj Bog, moj Bog«, zastoka Marta, »kako pa
so si zastrupili kri?«

»Ti gotovo veš povedati Milika«, jo povprašuje
Tilika.

»I, kaj-pa-da vem!«

»Milika!« se oglasi gospodinja in stopi v sobo.
»Hitro pojdi in poprosi gospoda, naj pridejo obhajat!«

»Kaj je tako hudo?« pozveduje sočutno Jerica,

»O, nikar ne povprašuj«, jo zavrne gospodinja,
»saj ne morem govoriti, tako sem žalostna ... Tu
imate denar — pa hvala lepa za delo . . .«

Zenjice jo pomilovalno pogledajo in se dvignejo.

»Z Bogom, hvala lepa!« se zahvaljujejo druga
za drugo in se razidejo.

»Srečno!« odvrne žalostno gospodinja.

»Le potolaži se, bo že bolje!« je dejala Jerica,
ko je odhajala.

»To je vse v božjih rokah potoži gospodinja.

» Srečno! «

»Srečno hodi!«

Večerni mir ...

Posli so končali delo in legli k počitku.

Samo iz druge sobe, ki je imela okna na vrt,
se je čulo tiho žensko mrmranje. Ondi je ležal Jakec
in se boril s smrtnimi težavami.

44

Ob postelji njegovi pa je molila mati.

»Soparno je, zadušiti me hoče«! vzdihne Jakec.
»Mama, prosim odpri okno!«

Mati ga sluša, in večerni poletni hlad zaveje po
sobi ter okrepi težki dih bolnikov.

»Pomagaj mi mama, da sedem! Počutim se
nekoliko boljšega!«

Mati ga rahlo dvigne in poklekne potem pred
sliko Izveličarjevo, ki je visela ob Jakčevi postelji
ter pobožno moli . . .

Jakec pa je gledal skozi okno na vrt, kjer so
dremale cvetice v mesečni svetlobi . . . Pod kapom
je po tihem — mladostnem snu zdaj pa zdaj za¬
čivkala lastovica, in po vrtu so poletavali in si še¬
petali pravljice — gosti večernega miru . . .

»Mama, še veš, kako sva včasih tukaj zunaj
sedela. — V prijetnem mraku je bilo, in na nebu
je sijal mesec — kakor danes . . .«

»Dobro vem«, izpregovori mati in ga pogladi
po glavi.

»Se se spominjaš, matna, kako sem ti trgal
rožice in ti jih pripenjal na prsi?«

»Da — spominjam se!« mu odvrne mati in
si zakrije solzne oči . . .

»Bog ve, če ti bom še kdaj . . .«

»Boš, boš Jakec, le nikar preveč ne govori, to
ni dobro za bolnika! « ga miri mati in ga srčno
objame.

45

»Bom pa tiho govoril, mama! Glej, tako rad
govorim s teboj!« Hoče jo objeti.

Toda roke in ves život, vse je bilo slabo, komaj
komaj premakljivo.

Samo desno roko je s težavo nekoliko vzdignil
in potem mu je padla zopet nazaj.

Mati se še ga tem tesneje oklene in ga objema
— objema.

V srcu pa jo skeli ostro-bodeči čut globoke
žalosti.

»Mama, gospod župnik so me prej tako nekako
nezaupno gledali, kakor da bi hoteli reči, da ne
bom več dolgo . . .«

»To se ti je le dozdevalo, Jakec!«

»O, ko bi se mi že kmalu obrnilo na bolje!
Kako rad bi nadaljeval svoje študije! Še pet let in
končal bi osmo šolo!«

»Saj boš, Jakec! Le potrpi, in Bog daj, da bi
bil že kmalu na nogah!«

»Torej misliš, da bom ozdravel?«

»Upam, da bova kmalu zopet sedela tukaj zunaj.«

»Ti torej res upaš, mama?«

»Da upam.«

»Kaj pa zdravnik pravi? Meni nikoli ničesar
ne pove?«

»Obljubil mi je, da še gotovo danes pogleda
kaj k nam. Bržkone pride bolj pozno, ker ima ve¬
liko nujnega posla.«

46

»Veš, mama, najbolj se bojim onih trenotkov,
ko me tako v prsih prime, da ne morem ne dihati,
ne se odkašljati. Tedaj pač mislim, da bom zdaj
in zdaj moral končati . . .«

»Mislim, da ti sedaj ne bo več tako hudo, ko
si dobil druga zdravila.*

»Meniš, mama . . . Saj zdaj že tudi veliko lažje
govorim nego te dni, ali še prej popoldne.«

»Vidiš, to je znamenje, da ne boš več toliko
trpel!«

»Bog daj, da ne bil...«

»Bog usliši mojo prošnjo!«

»Mama, poglej skozi okno! Kaj, kako jasno
sveti mesec! In koliko luči je na nebu, koliko pa
jih niti ne vidimo.«

»Da, da, kako je lepo na nebu . ..« reče mati
in pogleda skozi okno. »Toda meni se zdi, da tam
čez travnik prihaja zdravnik. Poznam ga po hoji.«

»Zdravnik, praviš, mama?«

»Da, zdravnik!«

Oba utihneta.

Jakec nasloni glavo nazaj, mati pa prižge luč.

V kletki se je vzdramil kanarček, kakor da bi
se zbal luči, in je skočil dvakrat, trikrat s šibice v
kot in zopet nazaj.

Potem pa se je pomiril in kmalu zadremal.

Tudi lastovice so se predramile v gnezdu in
naznanile to z rahlim šepetanjem.

47

Pred hišo pa je zalajal pes . . .

»Mama, meni bo spet slabo!« vzdihne bolnik;
»že čutim, da . . .«

Mati priskoči k postelji.

Ta hip pa Jakec tečko zasope, glava se mu
skloni na prsi in zopet počasi dvigne; oči se mu
napno in hoče ga zadušiti.

Nekaj bi še rad izpregovoril.

In ko tako z največjim naporom odpira usta
in si hoče pomagati kvišku — bruhne kri iz njega.

Se en pogled na mater in potem se nasloni
nazaj — na blazino.

Zdajci vstopi zdravnik.

»Kako je, mati!« zakliče stari gospod že v
prvi sobi.

Nobenega odgovora.

Ko stopi v drugo sobo, najde mater vso raz-
jokanO in obupano, stoječo ob sinovi postelji.

»Poglejte gospod doktor!« zajeclja iztežka mati.

Zdravnik pogleda na posteljo.

»Tega je krivo kajenje«, izpregovori sočutno
zdravnik.

»Mislite, gospod doktor?«

»Da! To je spravilo vašega moža in njegovega
brata prav tako prezgodaj v zemljo. Le verjemite
mi, da ni hujšega strupa za mladež, kakor te pre¬
klicane cigarete in smodke in tobak sploh! Kade
naj odrašeni, a zdravi ljudje!«

48

»O, moj Bog, moj Bogi« ihti uboga žena.

»Ni čuda«, nadaljuje zdravnik, »če toliko število
mladine umre dandanes za jetiko in za drugimi
neozdravljivimi boleznimi.«

»Toliko sem vam hotel povedati! Z Bogom 1«
»Srečno, gospod doktor!«

Ob zglavju mrtveca sta zaplamteli dve sveči.

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJI2NICA

00000039746