1031 PESMI KONEC IN ZAČETEK Po vsaki vojni mora kdo pospraviti. Tudi zasilen red se sam ne naredi. Nekdo mora odriniti ruševine na robove cest, da bi mogli peljati skozi vozovi, polni trupel. Nekdo se mora pogrezniti v blato in pepel, v posteljne vzmeti, v steklene drobce in v krvave cunje. Nekdo mora privleči tram za oporo steni, zastekliti okno in nasaditi vrata na tečaje. Fotogenično to ni in leta so za to potrebna. Vse kamere so se med tem že odpeljale na drugo vojno. Mostove je treba popraviti in na novo zgraditi postaje. Raztrgani bodo rokavi od zavihovanja. Wistawa Szymborska PESMI Wislava Szymborska 1032 Nekdo z metlo v rokah se še spominja, kako je bilo. Nekdo posluša in kima z neodtrgano glavo. V njuni bližini pa se že vrtijo taki, ki jih bo to dolgočasilo. Nekdo še včasih izkoplje izpod grma od rje razžrte dokaze in jih odnese na kup odpadkov. Tisti, ki so vedeli, za kaj je tukaj šlo, se morajo umakniti tistim, ki vejo malo. Še manj kot malo. Nazadnje toliko kot nič. V travi, ki je prerasla vzroke in posledice, mora nekdo lenobno ležati s klasom med zobmi in topo strmeti v oblake. SOVRAŠTVO Poglejte, kako je v formi, kako dobro se drži v našem stoletju sovraštvo. Kako z lahkoto premaguje visoke ovire. Kako lahko mu je - skočiti, zgrabiti. Ni takšno kot druga čustva. Starejše in hkrati mlajše je od njih. Samo rodi vzroke, ki ga prikličejo v življenje. Če zaspi, nikoli ne za večno. Nespečnost mu ne jemlje moči, temveč dodaja. Vera sem vera tja -da le poklene na startu. 1033 Domovina sem domovina tja - da se le požene v tek. Tudi pravičnost pride prav za začetek. Potem pa drvi samo. Sovraštvo. Sovraštvo. Obraz mu pači skremženost v ljubezenski ekstazi. Ah, tista druga čustva - hirava in mlahava. Od kdaj pa more kakšno bratstvo računati na množice? Ali je sočutje kdajkoli prvo doseglo cilj? In dvom - koliko voljnih potegne za sabo? Potegne samo sovraštvo, ki ve, kaj hoče. Sposobno, razumno, zelo delavno. Mar je treba omenjati, koliko pesmi je zložilo. Koliko strani zgodovine oštevilčilo. Koliko preprog iz ljudi razgrnilo na koliko trgih, stadionih? Ne slepimo se: zna ustvarjati lepoto. Sijajni so njegovi požari v črni noči. Imenitni dimni oblaki eksplozij ob zori. Težko je odrekati patos razvalinam in robat humor stebru, krepko štrlečemu iz njih. Je mojster kontrasta med truščem in tišino, med rdečo krvjo in belim snegom. Predvsem pa se nikoli ne naveliča motiva snažnega rablja nad umazano žrtvijo. Vsak trenutek je pripravljeno na nove naloge. Če mora počakati, počaka. Pravijo, da je slepo. Slepo? Bistre oči ostrostrelca ima in pogumno gleda v prihodnost - ono edino. PESMI Wislava Szymborska 1034 BUDNOST Budnost ne zbeži, kot zbežijo sanje. Noben šum, noben zvonec je ne razprši, noben krik ne trušč nas iz nje ne iztrga. Motne in večpomenske so podobe v sanjah, kar se da razložiti na več različnih načinov. Budnost pomeni budnost, to pa je večja uganka. Za sanje so ključi. Budnost se odpira sama in se ne da dobro zapreti. Iz nje se usipajo šolska spričevala in zvezde, iz nje padajo metulji in duše starih likalnikov, brezglave kape in lobanje oblakov. Iz tega nastaja rebus, ki ga ni mogoče rešiti. Brez nas ne bi bilo sanj. Tisti, brez katerega ne bi bilo budnosti, je neznan, a proizvod njegove nespečnosti je dodeljen vsakemu, kdor se zbudi. Niso sanje nore, nora je budnost, že zaradi trme, s kakršno vztraja pri poteku dogodkov. V sanjah še živi naš nedavno preminuli, veseli se celo zdravja in povrnjene mladosti. Budnost položi pred nas njegovo mrtvo telo. Budnost se ne umakne niti za korak. Eteričnost sanj je vzrok. da se jih spomin zlahka otresa. Budnosti se ni treba bati pozabe. To je trdna stvar. Sedi nam na vratu, teži na srcu, vali se pod noge. Ni ji mogoče ubežati, ker nas povsod spremlja. In ni takšne postaje na trasi našega potovanja, kjer ne bi čakala na nas. MAČEK V PRAZNEM STANOVANJU Da umreš - tega ne narediš mačku. Kaj pa naj počne maček v praznem stanovanju. Naj pleza po stenah. Se mota med pohištvom. Kot da ni tu nič spremenjeno, pa vendar vse zamenjano. Kot da ni nič premaknjeno, pa vendar je razmaknjeno. In ob večerih luč ne gori več. Slišijo se koraki na stopnicah, a to niso tisti. Roka, ki polaga ribo na krožniček, tudi ni tista, ki je polagala prej. Nekaj se tu ne začenja ob običajnem času. Nekaj se tu ne dogaja, kot bi se moralo. Nekdo je tukaj zmeraj bil, potem pa je nenadoma izginil in ga ni in ni. 1035 PESMI WislavaSzymborska 1036 Vse omare so pregledane. Vse police pretaknjene. Zlezel je pod preprogo. Celo prekršil je prepoved in razmetal papirje. Le kaj še lahko stori. Spi in čaka. Naj se kar vrne, naj se kar prikaže. Bo že zvedel, da se z mačkom tako ne sme. Šel mu bo naproti, kot da mu sploh ni do tega, prav počasi, na zelo užaljenih tačkah. In nobenih skokov in mijavkov za začetek. MORDA SE VSE TO Morda se vse to dogaja v laboratoriju? Pod eno svetilko podnevi in milijardami ponoči? Morda smo poskusni rodovi? Pretakani iz posode v posodo, pretresani v retortah, opazovani z nečim več kot z očesom, na koncu vsak posebej prijet s pinceto? Morda drugače: nobenih posegov? Spremembe nastajajo same v skladu z načrtom? Igla diagrama pomalem riše predvidene cikcake? Morda ni doslej v nas nič zanimivega? So kontrolni monitorji redko vključeni? Le kadar je vojna in še to večja, nekateri poleti nad kepico Zemlje, ali pomembna potovanja s točke A do B? Morda nasprotno: uživajo tam izključno v epizodah? Glej, majhna deklica si na velikem ekranu šiva gumbek na rokav. Indikatorji požvižgavajo. osebje se zbira. Oh, kakšno bitjece je to, z utripajočim srčecem v sredini! Kakšna ljubka resnoba pri potegovanju nitke! Nekdo navdušeno zakliče: Obvestite Šefa, naj pride in sam pogleda! NIC PODARJENEGA Nič podarjenega, vse izposojeno. Do ušes se utapljam v dolgovih. Prisiljena bom s seboj plačati zase, za življenje dati življenje. Tako je že to urejeno, da je treba vrniti srce in vrniti jetra in vsak prst posebej. Prepozno je, da bi pretrgala pogodbo. Dolgovi bodo odrti z mene skupaj s kožo. Hodim po svetu v množici drugih dolžnikov. Eni bodo morali odplačati za krila. Drugi bodo radi ali neradi poravnali za liste. Na strani Dolžan je sleherno naše tkivo. Nobene tipalke, nobenega peclja ni, ki bi bil dan za zmeraj. 1037 PESMI -------------- Wislava Szvmborska 1038 Seznam je natančen in vse kaže, da nam ne bo nič ostalo. Ne morem se spomniti, kje, kdaj in čemu sem dovolila odpreti zase ta račun. Protest zoper njega imenujemo duša. In to je tisto edino, česar ni v seznamu. VELIKA SREČA JE Velika sreča je, da ne vemo natanko, na kakšnem svetu živimo. Morali bi obstajati zelo dolgo, znatno dlje od njega. Vsaj za primerjavo spoznati druge svetove. Dvigniti se nad telo, ki nič ne zna tako dobro, kot omejevati in delati težave. V korist raziskavam, jasnosti podobe in končnim rezultatom povzpeti se nad čas, v katerem vse to hiti in kroži. Iz te perspektive pa zbogom podrobnosti in epizode. Štetje dni v tednu bi se zdelo nesmiselno početje, vreči pismo v nabiralnik norčija neumne mladosti, napis »Ne hodi po travi« nor napis. NEKATERI IMAJO RADI POEZUO Nekateri - se pravi ne vsi. Niti ne večina vseh, temveč manjšina. Če ne štejem šol, kjer se mora, in samih pesnikov, bo teh oseb - kvečjemu dve na tisoč. Imajo radi - a radi imamo tudi juho z rezanci, radi imamo komplimente in modro barvo, radi imamo staro ovratno ruto, radi vztrajamo pri svojem, radi božamo psa. Poezijo - kaj pa je to - poezija? Marsikak neodločen odgovor je že padel na to vprašanje. Jaz pa ne vem in ne vem in tega se oprijemam kot rešilne ograje. Prevedla Rozka Štefanova 1039_________________________ ; ¦ ¦¦ _________________________________________PESMI