ZA REŠETKAMI
France  Bevk
Odlomek iz spominov
železna vrata sodnih zaporov so se škrtaje zaprla za menoj. Bil sem prvič za rešetkami. Občutek nemoči in zapuščenosti kot pri otroku, ki se je izgubil v gozdu. Za mrvico olajšanja, ko so mi odpeli verige. Nisem vedel, kam naj denem proste roke. Uradnik v pisarni je tako zdolgočaseno vpisoval moje osebne podatke, da je to pomirjajoče vplivalo name. Zapisali &a me v veliko knjigo, »zaigral sem na klavir«, kakor smo imenovali odtiskovanje prstov. Vse mirno, brezstrastno, kakor da sem prišel h krojaču, ki mi meri novo obleko.
Vse mi je bilo novo, po svoje zanimivo. Potzneje mi ni nikoli več naredilo tistega vtisa kot prvič. Telesna preiskava je bila mučna, žaljiva za človeško dostojanstvo. Stati v isami srajci pred tujim človekom, ki pretipava vse šive obleke, kakor da bi iskal iglo. In potem tisto podrobno preiskovanje telesa, kakor da bi mogel v njegovih najintimnejših kotičkih kdo ve kaj vtihotapiti v ječo.
Zaprli so me v pritličje, v zadnjo celico desnega krila. Visoka okna z železnimi križi in mrežami, a brez »volčjih gobcev«, ki bi zapirali pogled v svet in branili soncu med stene. Pet železnih postelj, nad vsako polica z menažko in glinasti vrč za vodo. V enem kotu umivalnik, v drugem straniščni čebriček, v vratih linica in stekleno kukalce za opazovanje. Pogled na starinski vodnjak z velikim železnim kolesom in leseno streho na dvorišču. Razgled na goriški grad in na del mesta pod njim; iznad streh je gledal cerkveni stolp z uro. Ta mi je v nespečnih nočeh z zamolklimi udarci merila čas.
V celici sem našel štiri jetnike. Dva izmed njih sta me že prej poznala po imenu. Sprejeli so me z radovednostjo, hkrati z veliko pozornostjo. »Politični«, ki so med »navadnimi« zmeraj vzbujali tiho spoštovanje, so bili takrat še redki, bil sem posebnost. V skopih besedah so izvedeli za vzrok moje aretacije. V en glas so mi zatrjevali, da bom oproščen ali — v najslabšem primeru — obsojen pogojno. Niso me samo tolažili, govorili so iz prepričanja. Rad sem jim verjel, da mi je bilo laže pri srcu. Uslužno so me poučili o hišnem redu, saj se sprva nisem vedel kako obrniti. Takoj se nisem čutil več tako tujega in zapuščenega.
385
Sedel sem na prazno posteljo, ki je stala tik straniščnega čebrdčka. Na nji je bil pred nekaj dnevi nenadoma umrl neki potepuh, o katerem je jetniški zdravnik trdil, da se le pretvarja. To me ni motilo, zdelo se mi je nekako v slogu. Moji novi tovariši so bili tatovi. Doro, temnolas in širokopleč, je veliko molčal, se pogosto ves zaprl vase, begal po celici in mrščil čelo, kakor da ga neizmerno pekli misel na družino, in muči hrepenenje po življenju tam zunaj. Belolasi Toni, zajeten v telo, bledega okroglega obraza s pegami na ličili, brezčuten in surov, je mnogo polegaval in polglasno skozi zobe brundal kvan-tarske pesmi. Žane, doma od nekod iz Ijidjljanske okolice, se je s svojim drobnim telesom ves izgubljal v prevelikem jopiču, nemirne oči v ptičjem obrazu so mu venomer begale, kakor da mu neka niiisel ne da miru. Žvanut, ki je govoril mešanico furlanščine in italijanščiTi©, se je brez konca široko režal v podolgovati, neobriti obraz z velikim nosom: bil je liudo razcapan, raztrgani čevlji so mu zijali skoraj brez podplatov.
Zvonec je že kdaj naznanil tišino-, a še nismo spali. Mene so dra-mile misli in občutki, sojetniki pa so bili vsi prespani od dolgih dni in noči. Lovili so spanje in si krajšali čas s pripovedovanjem. Pripovedoval je Zvamut, oslonjen na komolec, drugi so ga poslušali. Beseda mu je polglasno tekla tako enakomerno kot voda iz studenca. Ce je zaslišal korake na hodniku, je za hip premolknil in se ozrl v vrata, nato je zopet nadaljeval. Zakladnica njegovih zgodb se je zdela neizčrpna. In skoraj vsaka se je začenjala: >C'eTa una volta un prete.. .< Erotične zgodbe, ki so dišale po »Decameronu«, le da so bile bolj gole, brez pesniških okraskov.
»Cera una volta un prete...« Od tistega večera sem si samo to zapomnil, besede so mi le kot šum vode udarjale na uho. V nočni tišini in mraku so mi burni občutki vedno tesneje oklepali srce. Prvi vtisi so bili strašni, tisti večer in še nekaj dni sem jih okusil do zadnje kaplje. Domišljal sem si, da življenje tam zunaj ne more teči brez mene, da xne bo konec brez vkoreninjenih navad, brez pomeinkov z znanci, brez branja časnikov, brez snovanja domišljije v večernih urah. Tehtal sem veličino svoje krivde. Prepričeval sem se, da se je zgodila pomota, ki jo bodo spoznali sredi noči in jo hiteli popraviti. Bilo je smešno, kako me je razburil vsak ropot na hodniku. Dvignil sem glavo in prisluškoval v pričakovanju, da se mi bodo zdaj zdaj odprla vrata v prostost. Kakor da ves svet misli samo name, da policijski komisar ne spi, da preisikovalni sodnik bedi in da s tistim trenutkom, ko so me potisnili za omrežje, nisem postal le številka na sodnem spisu.
386
Žvanut je že kdaj utihnil, vsi so že spali, ko je zaropotal zapah in zaškrtal ključ y vratih. Zdaj? Srce mi je burno zatolklo. Dva paznika sta imela nočni pregled. Ozrla sta se po posteljah, z žepno svetilko pregledala križe v oknih, če niso morda prepiljeni.
»Ali še ne spite?« me je vprašal paznik, starejši mož, Slovenec, ki mi je bil naklonjen.
»Ne še,« sem mu tiho odgovoril.
To ni bilo nič, vendar mi je dobro delo. Disciplina takrat ni bila stroga, vsaj ne tako bedasto stroga, da bi pomanjkanje prostosti spreminjala v pekel. Pazniki so bili vršilci dolžnosti in niso vzbujali mržnje, kolikor nismo mrzili vseh, ki so nam omejevali svobodo.
Odganjal sem misli in podil občutke, da bi priklical spanec na oči. Že sem začumel, ko me je zdramil vek otroka, ki je skozi odprta okna udaril iz bližnjih hiš. Šel mi je do srca kot v mraku glas gosli in pesem nekega dekleta, ki si je tešilo hrepenenje. Po uličnem tlaku je zaropotala zapoznela kočija, odmeval je peket konjskih kopit in vse se je zopet izgubilo v tišino... Nenadoma mi je prišla misel: Koliko dni? Sto, dve sto, tisoč, dva tisoč? Saj to je nemogoče, sem se zgrozil... V stolnici je bilo ure. In zopet. In zopet. Slišal sem ure vse dotlej, da se je začelo svitati. Pri kapucimih je s tenkim glasom zazvonilo k prvi maši. Iz mraka se je izvila temena cipresa; izza jet-niškega zidu je kot mogočen prst bodla v nebo, na katerem so ugašale zadnje zvezde. Goriški grad je oblila jutranja svetloba. Mesto je začelo utripati, spanja še ni bilo.
Sodna razprava je bila že tretji dan, >per diretissinia«, po naglem postoptu. Saj ni bilo treba ničesar dokazovati, vse je bilo kot na dlani. Ze koj drugi dan me je zaslišal preiskovalni sodnik. Bilo me je sram priznati, da spisa nisem prebral, preden sem ga dal v tiskamo. No, prebral sem začetek, prva dva stavka. Pri tem je ostalo, te izjave nisem več popravljal. Ali vem za avtorja spisa? Trdil sem, da ne vem; to sem podpisal. Priletni odvetnik mi je s samoizavestnim nasmehom na polnem obrazu slovesno zagotavljal, da me bo »izonazal« vsaj s pogojno kaznijo, če ne bo doisegel oproetitve. Bil je dobrodušen goispod, šalil se je z menoj in mi pripovedoval stare dovtipe. Menda je mislil, da je to najprimernejša snov za razgovor z urednikom humo-rističnega lista. Smejal sem se le iz vljudnosti.
Dva karabinjera sta me vklenila na hodniku, četudi je šla naša pot le po hodnikih, iz poslopja v poslopje, in sta mi zopet snela okove v veži sodne dvorane. Kljub upanju, ki so mi ga pirilivali od vseh
387
straini, sem nekoliko trepetal, ko sem sedel na zatožni klopi. Bilo je prvič, da sem kot obtoženec stal pred sodniki. V sodno dvorano se je bilo nateklo precej občinstva. Posebno slovenska javnost se je živo zanimala za moj primer, ki je bil med prvimi znamenji, da se nam bližajo hude ure.
Trije sodniki v temnih talarjih, za njimi črna zavesa, nad njo napis: s>La legge e ugnale per tutti.« Zakon je za vse enak. Kakor skrbno pripravljena uprizoritev. Ce bi ne bil obtoženec, bi se mi vse fikupaj zdelo smešno. Imel sem občutek, da veje nekaj mrzlega s sodniških obrazov. Niso mi vzbujali zaupanja. Državni tožilec, rdečelasi dolg-in s konjskim obrazom, me je meril s sovražnim pogledom kot trikratnega hudodelca. Ponovil sem, kar sem že povedal preiskovalnemu sodniku. Policijski komisar je ostro pričeval proti meni; trikrat me je opominjal, je rekel, a sem bil gluh za njegove besede. Državni tožilec je v kratkem, a ostrem govoru spustil name vse strele. Napihnil je mojo »krivdo«, da me je mraz spreletaval po hr^btu. Tisti drugi stavek »Desetih zapovedi za rekrute«, ki sem ga po srvojem priznanju prebral, mi je kot opeika padel na glavo. Vse skupaj ni bilo nič tako strašnega, v neibo vpijočega; deset satiričnih dovtipov, ki so med smehom in dobro voljo krožili po vseh vojašnicah, a so jih tedaj, ko se je že začelo preganjanje slovenskega tiska, proglasili za žalitev vojske. »Uboge mamice, ki so to brale, si krivo zami^šljajo, kako se njihovim sinovom slabo godi v naši armadi.« Žaljivo me je imenoval »klavrno postavo slovenskega časnikarja, ki stoji pred nami«. Iz teh besed je velo sovraštvo, ki ni veljalo samo meni. Ne spominjam se več, kakšno kazen je zahteval za moje hudodelstvo — osem ali devet mesecev.
Odvetnik je v vznesenih besedah zapel slavo italijanski vojski, ki je premagala Avstrijo in s svojo krvjo postavila »nove, večne, svete meje Italije«. S tem uvodnim slavospevom se je že naprej ogradil pred more^bitnim očitkom, ker je sprejel mojo obrambo. »Ce bi bilo to natisnjeno kje v notranjosti države, bi ne moglo imeti kvarnih posledic, toda tu, na teh tleh...« Zaradi moje dotedanje nekaznovanosti — prva denarna kazen je bila še v prizivu — je predlagal, naj me oprostijo; a če me že obsodijo, naj me obsodijo pogojno.
Tribunal se je umaknil in ga dolgo ni bilo nazaj. Sodniki se niso mogli zediniti. Izvedel sem, zakaj. Predsednik sodišča je bil iz starih pokrajin, kjer fašistična občutljivost in zlonamernost še ni zavzela tistih raznierij kot v Julijski krajini. Oba prisednika pa sta bila iz na novo priključenih krajev, kjer je bila nestrpnost proti drugo-Todcem že s prvega početka zelo živa.
388
>V imenu njegovega veličanstva kralja... štiri mesece ječe...c
iPogojno?« je vprašal odvetnik.
Predsednik je zanikal. Odvetnik je bil presenečeoi.
2>Vložili bom^o priziv,« je rekel.
Bilo je končano. Zopet so me vklenili in odvedli v celico.
Štiri mesece zapora — to ni nič v primerjavi z leti. A meni, ki sem bil brez občutka kake krivde prvič obsojen na brezdelje, se je zdelo preveč — cela večnost. Dva cela dneva še nista bila za menoj; če sem pomislil na vseh sto in dvajset dni, me je spreletaval mraz. Življenje tam zunaj se brez mene ni ustavilo, le moje je obstalo kot ura, ki se je iztekla. »La legge e uguale per tutti!« Da? Ali sta dva, ki prejmeta za isto dejanje v enakih okoliščinah isto kazen, res enako kaznovana? Nekateri prenašajo zapor z jezo, a vendar topo, brez duševnega trpljenja, druge pa vsako minuto grizejo muke. Sodniki preveč lahkomiselno razmetavajo z leti obtožencev. Ne morejo vedeti za ceno ur, dni, mesecev in let tujega življenja, če ječe sami niso okusili. Ali je nazadnje namen kazni maščevanje?
Vse mogoče mi je prihajalo na um. Človek tam notri drugače čuti in misli kot v prostosti. Tolažil sem se s prizivom. Lučka upanja. Brez upanja bi bilo težko prestati samoto in dolgočasje ur, odrezanost od življenja. Bilka, na katero se jetniki obupno obešajo in si zamišljajo možne rešitve vseh vrst. Vsi večji državni prazniki, vsak Se tako neznaten dogodek v kraljevski hiši jim je v mislih obetal pomilostitev. Prišel je pričakovani dan, nič se ni zgodilo, trenutno so bili poparjeni, a že je nekdo iztuhtal nekaj novega. Izrazil je možnost, trikrat so jo obrnili in že so ji verjeli. Nekaj časa niso govorili o drugem kot o tem. Tako hodijo do konca kazni od postaje do postaje. Njihovi jalovi računi so včasih za kak trenutek tudi mene potegnili za seboj.
Redkokdaj prej ali pozneje sem duševno toliko trpel kot tiste prve dni. Potem sem se priučil in se umiril, le ure so mi bile tudi poslej mnoge daljše kot v prostosti. Ni imelo smisla polegavati z rokami pod glavo in z razbolelim srcem prisluškovati glasovom od zunaj. Sprijaznil sem se z ozkim svetom, vklenjenim med štiri stene. Pred tovariši se že koj od početka nisem ogradil, a sem bil preveč zaposlen sam s seboj, da bi bil želel in iskal njihove druščine. Zdaj sem prisluhnil njihovim razgovorom, s katerimi so ubijali čas. Bili so  zanimivi po svojih življenjskih usodah in po različnih značajih.
389
Toni in Zane sta bila vešča vsako vrstnih unaetelnosti. Ne bi mogla tajiti, da nista že nekatero leto presedela za rešetkami in hodila v šolo k starim galjotom. Toni, ki je v pisani, že stokrat preprani jetniški obleki, po turško posedoval na svoji postelji, je iz kruhove sredice, ki jo je prežvečil v testo in pobarval s sežganim papirjem, s spretnimi prsti izdeloval umetne cvetice. Njegove šahovske figurice so bile majhna umetnina. Zane je s skromnimi sredstvi, ki jih je našel v zaporu, naredil vžigalnik, ki nikoli ni odpovedal. Cigaretnice, zlepljene iz trdega straniščnega papirja in okrašene s koščki izglajene ovsene slame, so bile pravo čudo, svetile so se kot zlato.
V urah pred večerom in ~v mraku, ko so jetniki najbolj nemirni, so tekli razgovori. Zvamut je bil že izčrpal vso zalogo ljubezenskih, s surovo čutnostjo pretkanih zgodb. O sebi ni zinal ali ni hotel pri-po\'edovati. Doto, Toni in Zane pa so bili kot živa knjiga. Spočetka se pred menoj niso dotikali svoje preteklosti, še posebno ne svojih tatinskih početij, kakor da se sramujejo. Morda mi tudi niso do kraja zaupali. Saj prve dni sem komaj slutil, da sedim med tatovi. Nisem drezal vanje z vprašanji. Polagoma, dan za dnem bolj, se jim je zaupljivo razvezal jezik.
Toni je pripovedoval najbolj prostodušno, surovo odkrito, kakor da se baha s svojimi tatvinami ... Doma je bil iz neke vasi v goriški okolici, med vojno je doraščal v zaledju fronte. Prepuščen sam seibi, se je vzgajal pri soldateski, ko je prežal na kose kruha. Postal je potepuh in tat. Polovico osmih povojnih let je presedel v zaporih, zdaj iia eni, zdaj na drugi strani državne meje. Bil je malodane nepismen, a člene kazenskega zakonika, ki govorijo o vlomu in tatvini, je znal skoraj na pamet.
j>Za tri leta so me zašili,« se je režal. »Ce bi vedeli za vse, bi dobil dvajset let. Se bi bilo premalo.«
Bil je vesel in zadovoljen, da je ukanil pravico. O zadnji tatvini je previdno molčal; čakal je na prizivno razpravo. Vlomil je bil v neko samotno poštno poslopje; to mu ni prineslo kdo ve kakih koristi, a ga je spravilo v ječo... O svojih prejšnjih početjih pa se je nagosto razbesedil. Njegova posebnost so bili vlomi skozi podstrešja v hiše, ki so bile trenntno zapuščene. Nekoč mu je tak vlom vrgel ves izkupiček od para volov. Drugi dan ga je golo naključje nagradilo z zlato uro in debelo listnico nekega Amerikanca, ki je bil preveč brezskrbno zaspal v nekem ljubljanskem prenočišču.
»Odpeljal sem se na Hrvaško. Dva meseca sem živel kot polh v jeseni.«
»Srečo si imel,« je rekel Zane z zavistjo v glasu.
390
»Ti je ne boš imel, če boš skakal le skozi okna.« Žane se je pomračil in jezno meril celico. Zmeraj je z naslado obujal sipomine na doživetja z deklinami, o svojih tatvinah pa je molčal. Njegova poisebnost je bila kraja oblek in posteljnine skozi okna pritličij. Ker je moral ukradeno še vnovčiti, je bil v stalni nevarnosti pred odkritjem. Ta način kraje vzbuja prezir celo med kradljivci. Zato ga je Toni tu pa tam zbadal z opazkami, ki jih spočetka nisem razumel. Večjega zaničevanja so bili deležni le še žeparji. Veliki vlomilci j>a so bili kot plemstvo med tatovi. O njih so govorili s spoštovajijem kot o junakih; občudovali so njihovo spretnost in drznost.
Tiste dni je v temni samici prvega nadstropja zdel neki bančni vlomilec. Skoraj ni bilo dneva, da bi ne govorili o njem. Vlomil je bil v Sicilijansko banko in odnesel dvanajst milijonov lir. Plen si je razdelil s sedmimi poimagači, vsak je dobil poldrug milijon. Veliki vlomilec je ušel v Južno Ameriko, v dveh letih in še prej zafrčkal vse bogastvo in se naskrivaj vrnil nazaj v Italijo. Pri vlomu v neko bančno podružnico v Furlaniji ga je sreča pustila na cedilu. Obsodili so ga na dvanajst let ječe. Zdaj je čakal, da ga prepeljejo v neko jeitnišinico za velike hudodelce.
Bilo je ganljivo, kalko je bila tatovom in tatičem živo pri srcu njegova uisoda. Bili so kot romantični zLunesenjaki, ki bi radi rešili svojega kralja. Ce bi se bilo dalo, bi mu pripomogli k begu. Niso ver'jeli, da bi njegovi vlomilski tovariši ne znali najti poti, da bi ga izmotali izza rešetk. Neikoč — pred pol leta — bi se mu bilo to skoraj posrečilo. V načrt za beg je bil zapleten tudi Doro, ki je tedaj sedel za ponesrečeni vlom ob belem dnevu. Stvar je prišla na dan, veliki vlomilec se je še dalje grizel v svoji samici, Dorotu pa so naložili nova leta ječe.
Ta mladi mož mi je bolj vzbujal vtis nesrečnega zapeljanca kot tatu in vlomilca. Težka mladost ob trdem očetu in mačehi ga je bila zgodaj pahnila na ulice predmestja. Postal je pustolovec, se lovil za kruhom iz kraja v kraj im se kljub revščini kmalu oženil. O poskusu vloma in o svojih majhnih tatvinah ni rad govoril, zadnje kazaii pa .se ni sramoval. Zaradi nje je užival med tatovi velik ugled. A ni mogel skriti, da duševno trpi, morda nič manj kot jaz.
Najbolj ravnodušen, vedno nasmejan, je bil Zvanut. Bil je droben, priložnostni tat. Vinski trgovec, pri katerem je bil za hlapca, ga je obdolžil, da mu s ponarejenimi ključi krade vino iz kleti. Trdil je, da je nedolžen, a ga je že prizvok glasu izdajal, da laže.
391
Doro mu je bil za razpravo posodil par čevljev, ki jih je po ne vem kakšnem naključju imel v celici. »Da ne boš tak stal pred sodnikom.« Zvanut je bil najbrž proti pričakovanju oproščen zaradi pomanjkanja dokazov. Ko je prišel po svoje stvari, smo bili na dvorišču. Dorotu je pusiil svoje raztrgane čevlje; ta jih je z gnusom ogledoval, nato jih je zalučal v kot.
»Pa pravi, da ni tat,« je rekel.
Da. Saj o tem že prej nismo dvomili.
Cez dva dni je Dorota obi&kala žena. Ko se je vrnil iz govorilnice, je bil videti razjarjen. Vrgel se je na posteljo in škntal z zobmi. Nismo se ga drznili takoj ogovoriti.
»Kaj pa je?« smo ga slednjič vprašali.
»Žvanut, hudič!« je izpljunil.
Nismo ga razumeli.
»Kaj je z Zvanuiom?«
»Moji ženi se je zlagal, da mi je posodil petdesetaik. Terjal je, naj mu ga vrne. In ona mu ga je dala ...«
Nekaj časa smo tiho zijali. Nenadoma se je Toni zakrohotal, se vrgel na posteljo in brcal z nogami. Bilo mu je vse skupaj tako groteskno smešno, da so mu solze lile iz oči.
Tudi mi smo se zasmejali. Doro je sedel in se čudil. Razumel je. Tedaj se je zasmejal tudi on. Žvanutove čevlje je vrgel v straniščni čebriček ...
Zvanutova postelja ni dolgo ostala prazna. V celico so nam vrgli Poldeta, šibkega fanta potlačenega obraza in žužnjave govorice. Zapuščen, klateški otrok predmestja, ki je zmlada sproti kradel za usta. Lagal je, da nikoli nismo vedeli, kdaj govoii resnico. Jedel je s tekom kot sestradan pes, se prilizoval paznikom, a meni se je ponujal za slugo. Njegovo življenje je potekalo izmenoma med ulico in jetniško celico. Ne bi bil verjel, da ga bom še dvakrat srečal med tistimi zidovi.
Vse smo si že povedali. Besede so bile bolj gole, bolj brez pri-^ krivanja in olepšavanja kot med prijatelji. Zdaj pa zdaj smo izgrebli iz spomina še kak dogodek, da nismo bili obsojeni v molk. Nekateri jetniki se iz dolgočasja začnejo sovražiti, a med nami ni bilo niti najmanjše mržnje. Zane je prizanesljivo požiral Tonijeve zbadljivke. Ce bi rekel, da smo si bili samo znanci, bi rekel premalo. Bili smo si več. Različni po značaijih, preteklosti in izobrazbi, vendar v nekem pogledu med nami ni bilo razlike — bili smo si ljudje. Skušali smo se razumeti. Skupen nam je bil odpor proti družbi, ti na debelo greši in se trka na svoje poštenje, a nas je izločila in zaznamovala. V tem se nisem ločil od tatov.                                                       (gg nadaljuje)
392
ZA REŠETKAMI
France  Bevk
(Konec)
Dnevi so tekli. Zaman sem nestripno čakal, da me odpeljejo v Trst na pnizivno razpravo. Prijatelji, ki so se zunaj zanimaii zame, so mi izposlovali dovoljenje za pisateljevanje. Četudi sem se za silo vživel v tisti ozJki svet, me je muailo brezdelje. Zunaj, v svobodi, me je trapilo pomanjkanje prostih uir. Za vsaJko vrstico', ki sem. jo- napisal, sem si moral kratiti nočne ure počitka. Tu pa se mi je čas breziplodno iztekal kakor voda v pesku. Razganjale so ine misli in podobe, ki so se mi poTajalle v brezspečnih nočeh, ko sem odprtih oči lovil zvoke ure.
Zbrali se je tribunal in mi izdal dovoljenje »v imenu njegovega veličanstva krailja ...« S tistim dnem se je moje življenje v zaporu prelomilo. Zaprli so me v posebno celico, samiico. Ne zato, da bi me kdo ne motil pri delu, temveč da bi kak košček papirja ne prišel sojetnikom v rdke. Iz istega razloga tudi nisem več hodil na skupne sprehode. Saon sem se zračil v opoldanisfci uri, iko je bilo v sončni vročini vse poslopje 'mrtvo in tiho. Bil je pretrgan vsak stik med menoj in drugimi jetniki.
Ce bi me bili koj prvi dan zaprli v samiico, bi morda ne bil pogrešali družbe. Zdaj pa se mi je tožilo po tistih večernih urah, ko celice oživijo kot čebelni panj in se živahno pletejo besede. Z rahlim otožjeim sem se skozi dkenislko mrežo oziral na stare znance, ki so po eno uro na dan krožili ob stenah na dvoirišču ali pod streho vodnjaka iskali sence. Včasih sta Doro lin Toni sporazumevajoče pomežiknila v moje okno. Cigan, konjski tat, je kot zmeraj z rokami v žepih in s pogledom v tla meril pločnik ob zidu. Toliko korakov tja, toliko nazaj, kakor da v mislih roma po sivih, prašnih cestah. Včasih je dvignil pogled v okna drugega nadstropja z upanjem, da bo za omTežjem zagledal obiraz svoje žene. Vedno se je v^ljudno pobranil, kadar sem mu ponudil cigaretO', dasi so mu oči gorele od poželenja. Ko je bil pogovor nanesel na tatvino, mi je rekel zaupno, resnobno: »Kako naj živite, če ne kradete!« Bilo mi je do smeha, a sem mu pritrdil. Zanj je biila to resnica.
Kljub) občutku prevelike samotnosti bi si ne želel nazaj. V celico so nxi postavili mizo in stol. Na mizi je bilo pero, črnilo in praizni zvezki, opremljeni s pečatom in podpisom ravnatelja. Celica je dobila rahel dih domačnosti. Zadišalo je po prostosti. Dobival sem knjige, ki so me zanimale. Strindberg v nemščini. Imel sem ga cel kup, ki ga še
484
nisem uteg-nil prebrati. Ta pisaitelj ,mi je ibil tedaj zeloi po srcu, daisi sem se pozneje odvrnil od njega.
Cez dan sem bral le kako uro in zvečer v postelja, preden bo ugajsili luč. Bil sem srečen, če so kdaj ma to poizabili. Noči so mi bile vedno predolge. Z vso strastjo, da, z gladom^ sem se vrgel na pisanje. Bilo je prvič, da sem se laliko ves dan posvetil literarnemu delu, od jutrainj© budnice do večernega zvonjenja, ko sem moral v posteljo.
Nikoli prej ne pozneje nisem v tako kratkem času toliko napisal. Domišljija je pirelhitevala pero, ki do zadnjili let nikoli ni bilo počasno. Vse, kar se je nabralo v meni, je sililo na papir. Ves v ognju sem delal samo' prve zapise, nisem imel strpnosti, da bi kako delo popestoval in iizgladil. Marisikaj tega, kar sem takrat napisal, se>m poizneje zavrgel. A liz mtnožine vsega sem črpal še inesece in mesece.
Da nekdo piše v zapoTu, je bilo nekaj hudo nenavadnega. Kaj takega se še ni zgodilo. Pazniki so hodili gledat skazi kukalce v vratih, kaj neki počenjam. Nekoč sem ujel skoizi vrata tale razgOAOT:
»Kaj dela?« je vprašal ndki preprostež.
»Piše.«
»Kaj piše?«
»Romane. Pisatelj je.«
»Kako — pisatelj?«
»Pisatelj pač. Kakor DAminunziio.«
A! KakoT D'AnnunKioi? Preprostežu se je najbrž nekoliko posvetilo. A nisem pirepričan, da je o DAnnunziu vedel kaj več, kakor da je bil s svojimi legioinarji zasedel Reko.
Tiste dni so v zaporih odpTli šolo za nepismene in na pol pismene. Pouk je bil dvakrat na teden po' eno uro. Vprašali so me, če se želim vpisati v šolo. Vpisal sem se. Uporabil sem to piriložnost, da sem lahko dvakrat na teden piretrgal enolično samoto. A največ zato, da sem zopet prišel v stik z drugimi jetniki.
Šolska soba je bila v drugem nadstropju, kjer sO' bile celice za ženske jetniee. Velika je bila in prostorna; okna, ki so imela samo železne križe brea mrež, so bila obrnjena proti dvoriščni plati sodnega poslopja. In kakor v vsaki šoli: šolsike klopi, kateder, velika tabla in zemljevid na steni. In velika, staniniska omara za knjižnico.
Začete^k je bil togo slovesen. Gospodje v prazničnih oblekah so posedli dkoli katedTa. Višji državni tožilec z gladko obritim sena-torskim obrazom je imel slavnostni govor. Trolbezljal je, kako oni dobro vedo za naše trpljenje med prestajanjem kaizni, ki nam jo je za naše zločine naložila pravica. »Misli vam uhajajo domov, solze vam
485
silijo v oči, sTce vam trepeta, ko gledate skozi okno ptičke, ki se veseliijo prostoisti...« Oni to vedo, zato skribijo, da bi nam olajšali tnpljenje. Hkrati pa nam s šolo nudijo' priložnost, da meseci in leta za nas ne bodo do kraja izgubljeni, temveč se bomo bogatejši na znanju vrnili nazaj v življenje ...
Ne vem, s kaikšnimi občutkii so drugi jetniki spremiljali te besede. Meni se je zdelo sočutje mnzilo uradno, papirnato. Gospodje so zaploskali govorniku, ki je s stiskamjem rok sprejemal čestitke, se klanjal in zahvaljeval. Ko je bil uradni del končan in so goispodje odšli, smo si oddahnili. Mora slovesnosti je padla z duš. Ostali smo sami z učiteljem. Dva paznika sta nas stražila, eden pri oknu, a drugi pri vratih.
Tiste redke ure sem se počutil, kakoir da sem zopet v ljudski šoli. Isto cepetanje, šepetanje, spogledovanje iin pomežikovanje. In lističi iz klopi v klop, kadar sta se paznika kam zamislila. Piisali smo kot učenci v drugem polletju prvega razreda. Popolnoma nepismeniih ni bilo med nami, razen enega ali dveh izmed štirih mladoletnikov, ki so bili lizropali nabiralnik pri kapucinih. Mene je učitelj pohvalil za lepo pisavo. Bilo je zabavno. Ko je izvedel, kaj sem po poklicu, je od zadrege zardel do ušes in pogledal v mizo.
Mož je bil upokojen italijanski učitelj, že ves osivel in upognjen. Poučevanje jetnikov je sprejel, da se je laže preživljal. Ves človeško dober, uvideven in prizanesljiv, ni pri nikomur izmed nas vzibudil najmanjše mržnje. Ni bil črnosrajonik. Kadar sva bila sama, si je s pritišanim. glasom uipal izreči kalko grajo nad fašističnimi veljaki.
Pomagal sem mu urediti knjižniooi in deliti iknjige med jetnike. Iz spoštovanja do njegove starosti in poštenosti sem mu rad olajšal delo. Knjižnica je bila borna, kakih dve sto italijanskih knjig raznih darovalcev. Ne vem, po kakšnem naključju so bile zašle v knjižnico tudi tri slovenske knjige, dva stara koledarja in Sienkiewiczev »Potop«. Ta je poislej romal iz rok v roke tistih slovenslkih jetnikov, ki niso znali i tali t anščine.
Polovico kazni je bilo že iza menoj, ko me je slednjič prizivno sodišče klicalo v Trst. Potoval sem v spremstvu karabinjerov s To-nijem in nekim melanholičniim fantom. Ta je bil po obrazu kot kak mladoletnik, sirota od mladih nog, vzgojen pri tujih ljudeh, občutljiv kot struna. Neko nesrečno naključje ga je bilo naredilo^ kriminalca. Ves dekliško nežen in zasanjan si je to hudo gnal k srcu. Nekoč si je iskušal prerezati žile v zapestju. Sredi noči je zagnal strašen krik, da je vse plainilo iz spanja. Raizbil je vse, kair mu je prišlo v rake,
486
s krvjo oškropil stene. Ko se je vrni'1 iz ambulante, je bil zopet talk kot prej. Zdaj, ko je bil s Tonijem in menoj priivezain na isto verigo, je bil čudno' tih in zamišljen. Ponujal sem mu besedo, a mi je odgovarjal le na kratko in se odsoten nasmihal.
Od te poti sem^ si obetal nekaj tednov življenja. Hkrati me je mikalo izmed sten v svet, med ljudi, na zrak in sonce, ki je že močno pirigrevalo, saj je bilo visoko poletje. Vožnja v Trst za jetnike ni bila enoistavna. Vstopiš v Gorici in čez eno uro izstoipiš v Trstu, četudi v spremstvu orožnikov. Izstopili smo že v Tržiču, da drugi dan nadaljujemo vožnjo z vlakom, ki je z železnim jetnišklim vozom dvakrat ali trikrat na teden prihajal iz notrarajoisti države. Za tisto noč in dele dveh dni smo bili gostje sodnih zaporov v Tržiču.
Ta postanek mi ni bil neprijeten. Obetal m)i je novih obrazov in novih doživetij. Tu je bilo vse bolj po domače, brez togih predpisov in strogoisti. Nekateri vlom;ilec, ki je pestoval misel na beg, je v Tržiču poskusil svojo srečo. Ravnatelj in paznik zapoTOv v eni osebi je bil črnolasi lepotec, ki je za napitnino rad zamižal na eno oko. Naša celica je bila v pritličju, zadnja na koncu hodnika. Skozi odprto linico siao se lahko razgovarjali s sosedi. Velika, lesena ležnica je zavzemala skoraj ves prostoT. Ob steni od okna z »volčjim gobcem«, ki je gledalo na dvoirišče, pa do vrat smo se lahko sprehajali le v vrsti drug za dnigim in se na povelje prvega vsi hkrati obrnili.
V celici smo že našli nekaj tovarišev, med njimi dva berača. Prvi je bil krepek, sivolas starec, malce prekanjenega pogleda, ki je po ure posedal s koleni pod brado in momljal z usti, kakor da prežvekuje. Drugi je bil štiridesetietnik s črno kratko brado, kakor da se že več tednov ni obril; jopič in hlače so mu bile nagosto zakrpane z raznovrstnimi kosi blaga. Neki pustolovec mojih let, ki ga je nemirna kri gnala po svetu za srečo, je čakal na iizgon čez mejo. Četrti je bil velikan v jetniški obleki, ^luh kot stena, v sivih očeh se mu je iskril humor. Prizivno sodišče mu je bilo potrdilo kazen; vračal se je v Gorico.
»Povejte, kako naj živim!« je grmel in se pričenjen z rokami opiral na kolena. »Gluh sem kot tnalo, nič ne slišim, nihče me ne najam^e za delo. Jesti pa moram. Stopim v trgovino, da bi poprosil za vbogajme. Pogledam okrog, nikjer nikogar. Lepa priložnost — sežem v predal in zgrabim pest drobiža, tedaj se prikaže neka baba. Gluh sem, nisem je slišal, da jei v bližini. Štiri leta... Rekel sem sodnikom: Pa mi povejte, kako naj živini... A oni nič — štiri leta... Ko me bodo izpustili, bom zopet poskušal krasti in zopet me bodo prijeli. Ce sem pa gluh in nič ne slišim...«
487
Pripovedoval je brez globokega oigorčenja, kakor da ugotavlja smho resnico, ki se komaj tiče njega. Pri teini nam je napeioi gledal na usftnice; na pol je bral, a na pol uganil naiše odgovoTe.
Toni se je razgoivarjal z nekim kratkolascem iz sosednje celice. Kazalo je, da sta stara znanca. V Pulju jp) bil odsedel kazen za drzno tatvino, bil je na izigonu.
»Domoiv me vračajo, hudiči,« je žežljal skoizi redke zobe. »To me jezi. Tudi tam imajo z imenoj neke račune... Ali je reis, da so v Jugoslaviji uvedli prisilno delo za kaznjence?«
»Nekaj sem slišal,« je rekel Tomi. »Menda bo res.«
»Naj jih zlodej!« je izpljunili kTatkolasec. »Ko bom zopet zunaj, bom sumil kaj poštenega, da se bo izplačalo. Ce me dobijo, jo bom poceni odnesel, saj bo amnestija ...«
Kdo ve, zaradi katerega bodočega dogodka je račujnal na amnestijo. Tega nisem uganil. A billo je očitno, da ga greni misel na prisilno delo, zakaj vedno iznova se je vračal k temu vprašanju.
Proiti večeru, ko smo se že vrnili s sprehoda na dvorišču, so se nenadoima razburili jetniki v zadnji celici ob vhodu. Bili so trije fašisti v uniformah, ki so bili zagrešili roparski napad nekje na Krasu. Zdaj eden, zdaj drugi je pomolil svojo črno glavo skozi linioo, kričal na nas in grozeče poiresal pesti.
Bili smo začudeni, nismo jih takoj razumeli. Počasi se nam je poisvetilo, da sipaijo strele na g*lušca. Na dvorišču je nepreividno hvalil avstnijske puške pired italijanskiini. Cmosrajoniki so mu ugovairjaii iz užaljenega rodoljubja, vendar se niso iprehudo Tazvnemaili. Njihova razžaljenost se je šele čez kako uro razplanitela v vihar.
»Z vami jo imajo,« smo rdkli ve'likanu.
Ta se je pripoignil in z napetim pogledom lovil besede z ustnic svojih nasprotnikov. Razumel je, za kaj gre. Odgovarjal jim je z neizbranimi besedami in jih z nesramnimi kretnjami pošiljal k vragu.
Vpitje je priklicalo ječarja, ki je pozaprl vse linioe in jih zaklenil. Pritličje je piotihnilo. Sonce je že zahajalo, med zidove je legel mrak. Melanholični fant je sedel s 'hrbtom oslonjen na steno in si grizel nohte. Oči so miu bile motne, odsoitne, kakor da se je zagledal v neko obupno misel.
»Ne raizmišljati!« sem imu relk^l. »Kaj pa je to dve leti zate, ki si še mlad!«
Kaj pa je to — dve leti! A meni sta se zdela že dva meseca koit poil življenja. Vendar moja toilažba ni padla v ,prazno. Melanholik me je pogledal z odsotnim pogledom, ki se m^u je iz temnib prividov po-
488
časi vračal v svetlejšo reisničnost. Zganil se je, kakor da je rešen hude more in se mi trudno nasmehnil.
Berača sta se zapletla v pogovor. Tehtala sta vse poti, po katerih se jima iteplača brusditi pete. Kot v zlati knjigi spominov sta imeila zapisane vse tiste hiše, kjer ju je čakala pogirnjeea miza in gosposko kosilo. Nabiranje' po novčičih in suhih skoirjiicah je bilo grenko. Vsak petek, ki je bil v Gomci dovoljen dan za beračenje, jima je vrgel trideset lir. A morala sta biti na nogah od jutra do večera. Hvalo sta pela romanskim dnevom na Skalnici. Romarji, ki se hodijo očiščeval girehov ali prosit milosti, ne poiznajo črniih »patakonov«, bele novce mečejo v klobuk.
»Tak dan mi vrže do' tri sto lir,« se je hvalil mlajši berač. »Ce najdeim dobeir prostoir in je lepo vreme, tudi do štiti sto... A za dober prostor moram biti na mestu že kmalu po polnoči... Poiem si lahko pTivoščim nekaj počitka ...«
Bil je krepek, zdrav človek, v Trstu je imel stanovanje, ženo in hčer. Zdaj pa zdaj se je zatekal v družinsko zavetje, se očedil, se preoblekel in ise za nekaj časa pogospodil. Kadar se je oglasilo pomanjkanje, se je zopet spremenil v berača.
»Po vojni misem več delal,« je lahkomiselnoi nasmejan kazal zdrave zobe pod črnimi brki. »In ne bom več. Kradem ne. Kradel nisem nikoli. Ce me zgrabijo zaradi pioiepuštva, kakor zdaj, me pošljejo v doimačo občino, v Trst. Nekaj dni odsedim, nato me izpustijo k ženi in hčeri...«
Mrak se je vedno- bolj gostil, luči še niso prižgali. Ležal sem z rokami pod glavo. Kadar v mraku tonejo obrisi okolice, rad razmišljam. K moji glavi je pocenil pustolovec in me trgal iz misli. Kazno je bilo, da ga večerni mrak prav tako sili h govorjenju kot mene k razmišljanju.
Pripovedoval mi je o vojaškem uporu v Judenburgu. Ce sem mu smel verjeti, je bil med obsojenimi na smrt. Mrtvaški zvon je klenkal, krvniki so prihajali po tri in tri in jih vodili na morišče. Ne vem, koliko je dodala njegova domišljija, a njegov opis predsmrtne groize je bil tako pristen, da mi je šel do srca. Skrival se je za soobsojence, pocenil v skrajni ko't k zidu, rad bi se bil naredil nevidnega. Ce bi bil prišel na vrsto, bi bil zadnji, a je medtem prispela brzoja\'lka, naj preneihajo z usmrtitvami ...
Iz želje po govorjenju je prešel na dogodivščine iz voljne v Galiciji. Nekoč se je na umiku izgubil od patrole in ob prvi zoiri stopil v ndko zaipuščeno hišo. Na beli postelji je našel spečega ruskega vojaka, njegova puška je bila prislonjena k steni. Ni ga ubil, ne bi mu mogel storiti zlega. Prebujeni vojak je v grozi raiziprl oči, nato je razprostrl
489
roke: »Avstrijec, golobček, mioj brat, jaz sem revček, ti si revček, vsi smo ljudje...« Objela sta se. LaJiko bi ise bil dal ujeti, a ga ob miisli na dom ni mikalo ujetništvo. Vojak mu je pokazal smer, kod naj bodi, da ne bo trčili na Ruse, ki so tipaje napiredovali v neznani pokrajini...
»Ne bi ga mogel ubiti... Samo, če bi me napadel... Nisem ubil človeka, da bi vedel, niti v vojni... Samo erikrat... Neko žensko zairadi kosa kruha ...«
»Da?« seim se zdrznil.
»Ali naj povem, ka/ko' je bilo?«
»Rajši ne,« sem relkel. »Kdaj druigič.«
V  razpoloženju, v kakršnem sem bil tiste dni, bi mi bilo težko poislušati njegovo krvavo' zigodbo. Morda se je to zgodilo med vojno, a marda v dneh, ko se je klatili po svetu in ga je ponorela lakota. Kazno je bilo, da bi se pred menoj rad znebil tega bremena, ki mu je ležalo na duši. Kdo ve, kolikokrat je že mislil, da ga je vrgel s sebe, a se ga je vedno (znova zevedel... Gledal me je, iz mraka so se mu miotno svetile oai.
»Pa drugič,« je rdkeil; ni (silil vame.
Ta »drugič« nikoli mi prišel. Drugi dan sva se ločila, nikoli več se niso križale najine poti. Misel na njegovo nepovedano zgodbo pa mii ne gre iz spomina.
V  jetniškem vagonu, vsalk v svoji železni celici, smo se pripeljali v Trst. V zaprtem voau, v katerem so nas vozili v sodne zapore v ulici Coroneo, mi je sedel nasproti gosposki, belolični kozjebradec z debelimi naočniki. Pripeljali so ga iz Benetk, kjer je bil na zdravniškem pregiledu za duševne bolezni. Baje je bil zagrešil neko blazno dejanje. Zamišljeni obraz mu je zdaj pa zdaj sipreletel živčen nasmeh, a je kot brez občutkov istrmo gledal predse.
V  pisarni, kjer so zapisovali njegove osebne podatke, je jasno, a s priizvokoim inaveličanosti v glasu odgovarjal na vprašanja.
»Vaša mati?« ga je vprašal uradnik.
»Mrtva.«
»NjenO' ime?«
»Pustite mojo mater, saj vam pravim, da je mrtva,« so kozje-bradcu skozi naočnike ostro zasršale oči.
Uradnik je bil prizanesljiv, ni silil vanj, zlepa mu je prigovarjal. Kozjebradec se je še huje nasršil in nestrpno zganil z glavo. Uradnik je preskočil ime njegove matere in prešel na druge podatke. Bolnik je mirno, mailomarno odgovarjal in s čudaškim zanimanjem ogledoval
490
velike knjige ua pultu. Ko je bil zopet vprašan po materinem imenu, ga je brez oklevanja povedal.
Za prvo noč so nas zaprli v posebno ceilioo v pritličju. Drugo jutro zdravniški pregled in kopel, preden nas vtaknejo k dTugim. jetnikom. Glas o tej posebni skrbi mi je bil že prej prišel na uho. Velika celica, v kaitero so nas vrgli, mi ni vzbujala zaupanja. Bilo je stenic; potepubi in berači so nasejali uši, da bi jih bil zlodej vesel.
Zdraviliški pregled drugo jutro je bil komedija. Postavili smo se na hodniku v ravnoi vrsto, kakor na vojaški paradi. Prišel je zdravnik, paznik je izaklical: »Srajce kvišku!« Vsi hkrati smio potegnili srajce izza Mač in jih dvignili pod birado. Zdravnik je z miesta, kjer je stal, šel s pogledoim od enega do drugega. Zamahnil je z roko. Srajce so šinile navzdoil. Vsi smo bili zdravi. Posilil me je smeh.
Le kopel pod toplo prho ni bila saino naviidezna. Zaprli so me v eno izmed samic, v katere so zaradi prenatrpanostT zaporov zapirali po tri jetnike. Moj novi tovariš je bil svetlolas fant, skoraj belih obrvi dn rahlo rdeče obrobljenih vek. Poi poklicu je bil pek, a ga je bila želja po lahkem zaslužku izvabila med tihotapce. Rad je veliiko- govoril, največ o sebi, in se bahal z uspehi pri ženskah.
Iretji tovariš, neki rudar iz Labinja v Istri je pnišel šele za menoj. Dolg kot žrd, suhljat in zagorel, v temnoplavih hlačah in jopiču, na glavi mu je čepela smešna čepica, podobna oglavju starega klobuka brez krajevcev. Do kraja razburjen se dolgo ni mogel pomiriti, vrtel se je v krogu med blazinami iu bliskal z očmi.
Dolgo^ je trajalo, da je spregovoril.
»Tamo v Alboni su baštouali jednog fašista, ouda su jae čapali i me m^etnuli u pržun.«
Polagoma se je umiril. Najrajši je pripovedoval o svojem Labinju in o delu v rovih. A bil je nemiiren, kakor da mu drobi dušo med stenami, med katere ni predrl niti žardk sonca. Misel mu je begala po istrskih bregovih, pod jasnim nebom v toplem soncu. Bil je nepismen, ni kazal uiti narodine niti razredne zavesti, a mu je še iz poigiledov sršela mržnja do Črnih srajc. Kadarkoli se je sredi pogovora znova živo zavedel, da je v ječi, je zaškrtal z zobmi in zabegal po celici, kakoT da srdito gazi izgulbljene ure.
Morje ime je zmeraj strastno privlačevalo. Zopet sem bil v njegovi bližini. Nisem ga videl ne slišal, a seim ^koizi odprto okino čutil njegov duh. Ko so me peljali na prizivno soidišče, ki je bilo v neki starinski hiši na meji starega in novega mesta, se mi je za nekaj trenutkov odprio pred oomi. Ožairjeno od julijskega sonca se je irahlo razgibano
491
prelivalo do obzoirja. Nad njim se je zdaj pa zdaj pobliisknila srebrna perot galeba. Strastno se mi je izahoitelo, da bi se že prost sprehajal ob njegovem bregu in ga vsirfcaval z vsemi čuti- Kdo ve, morda še ta daai...
V duši sem nosil plamenček upanja. Ta mi je ugasnili že ob pogledu sna brezbrižne obraze sodnikoiv. Obravnava je potekala tako zdolgočaseno in zaspano, kakoir da ne gre zame, žiivega človeka, ampak za spis, kateiremu je treba pristaviti ipiko in ga zapreti v ariiiv. Nehote sem se spomnil neke črtice Antona Čehova, ki opisuje sodno obravnavo na prav tak vroč poletni dan, kot je bil ta. Sodnika in tožilca je imel lenec, loinil ju je dremavec, odvetnik je težko krolil zehamje, celo obtoženec se je bolj zanimal za brenčečo muho, ki je (S.ilila iskozi šipo, kot za svojo usodo'...
Nisem opazoival muhe, ki je ni bilo. V tisti mračni, izatohli prostor bi nobena miuha ne zašla. Opaizoval serni predlsednika sodišča, ki je brskal po spisih in jih obračal, kalkor da pirav ne ve, kaj bi z njimii. Zdelo se mi je, da berem njegove misli: »Zakon vam daje pravico za priiziv. Te pravice ste se poslužili. V redu. A naša pravica je, da v imenu zakona, ki je za vse einak, vašo pritožbo zavrnemo, ker niso nastopili nobeni novi momeinti, da bi lahko ovrgli prvotno sodbo.« In sodniki so obsodbo goriškega tribunala potrdili s tistim malomairnim, nekoiliko pojočiim glasom, ki za občutljive duše zveni kot roganje. »Bene, molto bene, e pToprio cosi,« so se karabinjeri, ki so me spremljali, simejali tistim stavkom, ki so bili sprožili obtožnico. V svoji naravni pireprositoiSti v njih niso čutili žalitve vojske.
Potrditev obsodbe me ni hudo prizadejala. Še zdaleč ne tako kot obsodba. Pred menoj je bil le še dobeir mesec ječe. Občutek, da se mi je ustavilo življenje, ni bil več talko boleč kot prve tedlie. Kljub poirfflzu mi mi bilo žal tiste poti v Tinst. In nazadnje — ko sem se vrnil nazaj v življenje — mi ni bilo žal niti izgubljenih štirih mesecev. Niso bili poipoilnoma izgubljeni. Postal sem bogatejši, kakor po vsaki pre-^kušnji, naj je bila še tako grenka. V mnogih mojih spisih naslednjih let ležijo sledovi tisitih dni. Tedaj pa sem isi želel samo eno, da bi se čimprej vrnil v svojo samico v Gorici. Tožilo se mi je po peresu. Vrstice, ki so se nizale druga k drugi, so mi krajšale ure.
492