III. leto. Štev. 11.
1916. Március 12.
Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske slovence.
PRIHÁJA VSAKO NEDELO.
Cena Novin je na leto:
Doma     .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .      .3 K.
v Ameriko     .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .    ..6 K.
Dobijo se
Novine. Marijin list i Kalendar Srca Jezušovoga pri
KLEKL JOŽEFI,
vpok. pleb. v Čerensovcih,
Cserföld, Zalamegye. Naročnina i dopisi se tüdi k tomi moro pošilati
sa naročnike Marijinoga lista, je Novin cena če se jih od štirah več na eden naslov pošila, doma 2 K. v Ameriko vsakomi na njegov naslov .... 5 K. Cena ednoga falata je domá za naročnike Marijinoga lista 4 filere, za nenaročnike 6 filerov
Velikopostni opomin našega višjega pastira, grofa Mikes    Janoša.
Kda je očak izvoljenoga lüdstva, Abraham od Boga to zapoved dobo: „ Vzemi jedinoga sinü, koga ljübii, ... ž Sarüj ga* (Mcjz. I. 22, 2.), je bil postavlen na nájvekšo posküšnjo, štera je kda težila človeče srce i je stao pred najtežavnejšov volitvov, v šteroj se je kda človeki trbelo ali na levo ali na pravo stran odločiti. Trnja boža jakost se je borila v njem z navdihnjenjom njegove naravne pameti"! čč 'njemi prejde v kesnoj starosti jedini sin, kako more te Bogi vervati, ki njemi je obečao, ka veliki národje bodo od njega shajali? Kam zajdejo njegovi lepi vüpi z šteri mi e obdao narod, ki bo iz njega zišo ? Borila se je v njegovoj düši ljübezen do Boga stvoritela z tistov Ijübéznost* jov, štero je gojie do jedinoga sadü svojega tela. I konec té vojske je bio, ka je njegova vera, njegovo vüpanje i njegova lübézen do Boga premagala v njem človečo i morebit z pobitim srcom pa z potrtim telom, ali vendar v nébo gledajoč, ne opešajoč vu veri, vüpanji i (lübezni se je napoto proti svojoj kalvariji: na goro Morijo, naj na njej darüje jedino svoje dete Gospodi.
Ali Bogi je ne trebelo človeče krvi, niti daritvi, nazaj je dao sina oči i ponovo svojo oblübo: „Blagoslovijo se vsi narodi zemljé v tvojem pokolenji. * (Mojz., I. 22., 18.)
Kaj se je koli Bogi nateliko dopalo v Abrahami? Neomahliva vera i vüpanje do Boga. Apoštol to svedoči „ Zavolo vere je dána oblüba, ka sem te postavo za očo vnogih narodov... proti vüpanji, z vüpanjom je vervao, ka de oča vnogih narodov. ..i se je v svojoj vöri ne zma-jao... i je ne dvojio v božoj obljubi po nevüpanji, nego močen je bio vu veri,
hválo davajoč Bogi,... zato njemi je pa to štelo v pravico.* (Rinft IV. 9.).
Dragi Moji Verniki! Kda v letošnji veliki post stopimo, bi vam jaz rad Abrahamovo nepomenjkano vero i ne-omahlivo vüpanje v düšo Spravo. Dobro Znám naime, ka ne ječije pod menjšov težov posküšenj i nevola kak je sveti očak. Že 20-i mesec nam seče više glave svetovne bojne plamen. Vnogi oča i vnoga mati sta mogla poslati svojega sina na bojni breg Marije, naj tam zgori kak spravna daritev. Vnogi človek si misli i zakaj so nam gučali od ljübézni do bližnjega, od bratstva če se zdaj bratje nevsmileno smejo klati ? Zakaj smo čüli teliko hvalo od napredka i omike, iz stotin če zostrelje-nih cerkvi plamen se kadi i če por-tine dela umetniških rok zijajo v zrak ? Kje je dober, previden Bog če to vse trpi ? Kda smo lanski veliki post žačeli z tem' skritim vüpanjom smo obinoli križ, ka de Bog zadovolen z našim trplenjom i pride slabo vstanenje mirű. I letošnji veliki post nam ešče več teškoče ponüja, ka nam nepotrpliva düša samo to zdihavá: Kak dugo Gospod, o kak dugo še?
Med vnoge teškoče i nerazumliva pitanja vam pred düšo ^ostavim za velikopostni izrek te reči: Naj vam ne omaja vera v Boga i vüpanje v dobrote za nas skrbečega se Boga!
Teško delo je gučati od previdnost! tistim, ki žalüjejo za Očom, bratom, sinom i onim, ki že vküpkáplejo pod težov nevol. Pa li právim: V kom se je omajala vera do Boga i vüpanje, tisti nosi najvekši križ i tisti je popraviti vse zgübo.
Se ve, da človeči rázum Preiskava Zroke nesrečnoga boja i da popolne rešitve no najde, onemoglov britkostjov gleda v grobe junakov i v morje težav. Dragi Moji Verniki! Vganke so bile na sveti i bodo. Kakšté de napredüvala
človeča pamet, vse, ka se na sveti godi, prerazumeti nikdar ne bo mogla! Samo vsevedni Bog more praviti od sebe: „Jaz sem modrost* (Pri!. VIII. 12.) i ešče najvuéenejši človek samo to more spoznati, kda malenkost svoje znanosti preglejüje pred vgankami živlenja: „Bog! ti poznaš mojo nespamet* (Ps. 68.6.) Od Boga pa to veli sv. pismo: „ Gospod! ti vse znaš.* (Ps. 138. 5.), »veliki je naš Gospod i njegovoj modrosti nega računa(Ps. 146. 5.). Sv. Pavla apoštola globoko modrost ešče po devet-najsetih stoletjah občüdűjemo i komaj -jo moremo kaj zapopasti, i te veliki apoštol se do praha znizi pred modrosti jov Boga rekoč: „0 globoko bogástvo bože modrosti i znanosti! Kak nezapopad-live so njegove sodbe i nepreiskavlive njegove poti! Je li što spoznao Gospodov rázum, je li što bio njegov presvetiid ? ... Vse je naime od njega i v njem pa ponjem. Njemi bodi dika na vse veke.« (Rim. XI. 33—36.) Zato se pa prignimo, D. Ni. V. mi tüdi pred neskončnov božov modrostjov. Ne právim to, da ne bi premišláva!!, nego to, ka če kaj ne-razumlivoga, kakša vganka ostane pred nami, zato se nam vera v previdnoga Boga naj ne omaja. Bog je zmero mejé življenja i zagrado poti človečoj znanosti. Kaj je končnoga, kak naša pamet, nikdar ne bo popolnama razumelo neskončnoga i če kaj ne razume, ne sme zatogavolo sklepe delati proti Bogi. Zgodovino sveta, tiste skrivne moči, štere so Zgodovinsko spremembe napravile ne bo nikdar nikša preiskáva popolnoma zarazumela. Človek naj li preiskavlje, kak li more, Skrivnost živlenja i činenja ali naj ne pozabi, ka je cil njegovoga življenja ne ka bi na vsak način vgono teška pitanja, nego naj svoje dužnosti spuni, štere njemi je Bog odmero, naj tlači Gospodovo pot i ne zablodi od svojega končnoga eila, temvečrnaj k njemi se vrné! I čeravno
2.
NOVINE
1916. március 12.
nas ob tla včesne grom i blisk boja, zato ne pravimo, ka je Bog ne dober i se ne skrbi za nas, ar je Bog sama Ijttbézen. Da mi ne moremo Poznali vse njegove namene i načrte, ár „ne moremo spoznati njegovoga razuma*. čeravno nas žmetno stane, li pravimo z modrim; Tvoja' previdnost me ravna« (Moti. XIV. 3.), o Oča! Držimo so ga v dnévah pohajanja tüdi, kak se ga je Abraham. Močai bodimo vu veri i vüpanji i de to i nam v pravico štelo« pa pa postane vretina zveličanja. Kda se nam v svetlosti večno dike vnoga reč presveti,kaj nam je zdaj ešče vganka, bomo vidili, ka je boža dobrota do nas bo naša svet presvetlüjoča, draga, jasna nikdár ne zmenjkala i tá boža dobrota mavrica (boža doga), ka mo zvezde nebeske nadigávali, naj popevajo z nami: „Hvalite Gospoda, ker je dober, pa je večna njegova smilenost* (Ps. 106. 1.)
Istina, ka je bojna vnogo slaboga odkrito. Za enkraj se prav lehko bojimo, ka lüdje žmetno slečejo po bojni tiste slabe lastnosti, šterih so še v boji na-vadili. Ali to je pa tüdi stalno z drüge stan!, ka je bojna takše düševne vrednosti odkrito, štere so že stotletja ne tak cvele, kak dnesdén. Na teh veliki düšev-rtih uspehih nam radostno lehko počiva pogléd l Tej veliki düševni uspehi nam malo odtegnejo zaveso previdnosti, ka lehko pogledamo v prelepe načrte svet vladajočega Boga.
Takši Uspeh je v prvoj vrsti to, ka je bojna vu vnogih ljüdeh ne oslabiti, temveč okrepila vero i pokazala pravo vrednost düše. V boji vidimo, ka niedna človeča naredba stalno ne obstane. Nájbol velikanske stavbe, štere so najmodrejši rázum! leta dugo nare-jüvali, edna bomba razvrže zavolo hip-noga haska. Velikosrčni ljüdje so se desetletja trüdili na svojih zborah, naj pot pripravijo bodočemi svetovnomi miri, mednarodne pogodbe so sklenili, zakone so dali ^narediti, šteri bi celo človečanstvo vezali, — pa vendar vidimo, ka je vse to ničesa ne pomagalo. Tisti prelomi zakone, ki je ravno močnejši i te, kda je ščé. Pa so od vseh teh reči čakali blaženstvo svetá 1 Znanstveue tehnike velikanske nove znajdb blaženstva ne rodijo, nasprotno, zdaj so ravno zato dobra, ka se lehže preplavijo vrste sovražnika. I to je v vnogom človeki e spremenilo vodilne misli, za šterimi je dozdaj hodo. Vse, kaj človeča znanost ali pridnost napravi i nstanova je dvorezen meč, šteri osreči i napredek da, ali Vnogokrat pa nazaj vdari i ustanovnika rani. Če je zato vse minlivo, negotovo, dvorezno, kaj je človeča znanost naredba, te blaženst-
va od teh ne moremo čakati. Viher bojne naj žené po sveti veliko reč: nikaj je ne zadosta močno, samo kaj je večno! Od svojih načrtov zaman Čakamo, ka bi se stališče sveta pobolšalo, za* kapčiti se moremo kak malički stvori v nepremenljivoga večnoga Boga z podanostjov se moremo neskončnoj božoj voli vdati, svojo slabo, znanost moremo božoj modrosti v slüžbo dati!
Vište, D. M. V.l nevernoga düha verniki za časa boja ravno ne vüpajo z svojimi navuki na svetlo priti. Znajo, ka tisto, kaj oni glasijo, v tom težavnom stališči ne da moči i ne podigne. Zato pa, kak krtovje, v tmici se skrivajo ali pa v kalnojvodi ribijo. Ali ne morejo zatréti od dnéva do dnéva naraščajočo misel, ka bi desétera bože zapovedi bile vüra za celi svet, po šteroj bi se té ravnao. Na té zapovedi naj zravna svet svoje drüžbene razmere i ne po svojoj gizdavoj človečoj pameti, na té naj zravna zakone svojih zbornic te jo naj vodijo v diplomaciji i te srečen bode svet! Če je Bog zato dopüsto boj svetovni, ka bi se verska pobožnost okrepila, te se vklonimo pred njim i hvalimo ga.
Vera i verski čüt se v povekšanoj meri zbüdjava v onih, ki z orožjom v roki branijo domovino. Vnogi izmed teh, kda se šo doma bili, neso zapo-padnoli pravo ceno düše i pomen živ-Ijenja. Spoznajmo, ka pri grobi vnogoga človeka ne guči pravice žalna pesem: »Moj Bog, moj Bog, ki si mi vse bio* Vse njim je bio toti Bog, ali takrekoč brez njuvoga znanja i brez njuve vole. Cil njuvoga življenja je bio penez, vživanje, mehkužnost i na božo slüžbo so komaj mislili, pa če so, samo iz navade. Zdaj pa sam Bog bi znao povedati, keliko obljüb je narejenih v strelnih járkah, ka de odsehmal načiše življenjé. I jaz ne dvojim ka večina tistih, ki so moč-ni bili v viheri smrtonosnih krugel, de močna v obdržánji svoje obljübe tüdi nè dvojim, ka tista vűsta, štera so se navčila pred sovražnikom moliti, ne pozabijo na molitev po povrnitvi na dom tüdi nej. Ne právim, ka svetniki postanejo, niti toga, ka več nikdar ne spadnejo, ali to pa že, ka de njuvo živlenje napelano na varnejši kraj proti Bogi. I to je, D. M. V. radostna reč, na štero še nebeski angelje zaigrajo diko Bogi na svojih trompetah. Tomi se še, tisti more veseliti, koga pogléd zdaj žalne suzé otemnejo. Pod Kristušovim križom so tüdi stala potrta srca i zajokane oči i te je hotela te-koča krv i trplenje. Pa li je to trplenje postalo naše zveličanje! Ki se jočejo na! pogübov telikajšega mlá-
doga semelskoga življenja, naj li jočejo i se olehkotijo, ali naj ne pozabijo, ka so njuvi ljübljenci, znabiti ravno po toj poti, najšli večno živlenje/ Zveli-čiteo je pravo : „Kaj valá človeki, če celi svet dobi, na düši pa škodo trpi ?* (Mát. XVI. 26.) Za tem božim pitati-jom poistini moremo nadaljevat! pitanje: Če je človek vse zgübo, düšno zveličanje je pa zadobo,je ne zadobo popraviti vse ?
Najvekša nevola naših časov je slabost vole. Proti tomi betegi je bojna v cvet pognala dühá junaštva. Svet je vsikdar potrebüvao zgledov, Zato polo-žimo na naše oltare podobe .svetnikov i postavimo kípe velikih možov na naše prostore. Domo pridoči naši junaki do svetili z svojov posküšelrov močno v volov po naših vesnicah i mestah, i to bo na drüžbo vole nemajočo dobrodejna rosa! Ki so znali i šteli junaki biti na bojišči, se doma tüdi ne spozabijo z Gospodove reči; „Možaio delajte i okrepiti se“ (Deut. 31. 6.)
Koliko skűz je teklo zavolo nelü,-bavi Ijüdih i narodov! Ljübézen do bližnjega, medsebojna pomoč, vzajeijn* nosi je redkokda kazala tak lepe zgle-de, kak v bojnom časi. Lehko pa od-strani ta ponávljajoča se ljübézen o»-trieo vedno naraščajočih bojov med ráznimi stári. Lehko bliže spravi tisti čas, v šterom celi svet zarazmi, ka smo ednoga Boga sinovi, i narodi se več tüdi ne do odürjavali, nego Kristus bo kralüvao nad vsako v dűšov, vladar mirű, ki je vsem mir prineso!
Vojska nas je navčila, kaj smo na Vnogi Opomin Materecérkvi ne šteli sprejeti: vnogomi se odpovedali, zatajiti se /Mehkužna, preobčütlivatela so se navčila v boji okrepčanja i strahüvanja.
Nemamo li zato pune pravice se vüpali, ka po boji mo ležé mogli telo pod vladanje düše spraviti i se vaditi v zatajüvanji, mrtvenji: v vretini i klüči prve vrste vsakoga dühovnoga napredka!
Zato pa, D. M, V. ne pravimo, ka je bojna samo hűdo rodila. V le-tošnjem velikom posti si scecajmo v düšo navuke boja! Opitajmo se: je močna naša vera i vüpanje do previd-noga Boga? Damo več na svojo düšo kak predtém ? Znamo velikodüšni biti, smilenost kazati, se odpovedati ? Mimo prenašamo teškoče shajajoče v boja ? Ne spadamo med one, štere je bojna pokvarila, šteri se sramüvati moro pred junaki domo se vračajočimi ?
Namen našega pravičnoga boja je, naj novo stališče vred! na sveti. Zato se porüši vse, naj lepši, blaženejši i stalnejši red pride na mesto staroga.
1916. március 12.
NOVINE
3.
Ali toga novoga reda podseke vsaki v svojoj düši more položiti, če se v božoj pomoči sme vüpali. Nezadostno je hrepeneti po miri, nego v svojoj düši moremo mir napraviti. Ne je zadosta samo üakaniti se na stalno pobolšanje, nego moremo je i začeli. Eden misijpn večkrat popolnoma pomori cele občine lice. Če nas v düši niti veliki svetovni, misjjon ne ponovi, te nas ja nikdár nikaj ne bo!
Naj išče zato naša potrta düša z vekšim prizadevanjom Boga vse tolážbe, kak prle. Hrepenimo po njem, kak jelen po hladnej vretini. Z tem Boga žskajočiin dühom začnimo D. M. V. veliki post i bodimo stanovitni v svojih dobrih skepah vsikdar zavüpajoč se na Boga ne da bi kda dvojilí! I če pride zmagoviti vstanenje miri, vsaka dobrohotna i zavüpljíva düša de radostno lehko zospela konec zahvalne pesmi: „ V tebe sem se vüpao Gospod, ne bom osramočeni na vekomaj“. Amen.
Bojna.
Postiti, resni, pokorni čas se nam je priklono. Sprejmimo ga z tistim dühom, z kakšim nam ga Bog ponüja. On nam ga pa ponüja iz smilenja. Mill. se njemi naša düša, zato jo je še ne iz sveta vzeo, nego njoj je odpro milostivne vretine postnoga časa. O ne zavržimo božega vabila, delajmo pokoro, bojni glasi nas tüdi na to opominajo. Krv teče na vse kráje i delajo se grozno priprave, ka bi ešče bole tekla. Stre* znimo se zato i slüžimo z celoga srcá Bogi.
Poročila z bojišč so sledeča:
Rusko bojišče. Rusi v Besarabiji veliko vojsko vküp správijo. Brščas namenijo naše postojanke znova napádnoti. Večinoma je mir vladao na tom bojišči samo tüpatam so bili menjši spopád}. 40 novi polkov (regementov) vstanovijo v Rusiji.
Francozko bojišče. Verdunske trdnjave nemci dale obstrelávajo. Zgrábljenih je dozdaj više 17 j jezér francozov i zaplenjenih 115 'Itopovv 161 strojnih pušk. “Angleži so‘3 na belgij-skom bojišči nekaj malo napredüvali i više 2 jezero nemcov vlovili.
Türsko bojišče. Türki so angleže v Spodnjem Egipti pri Rdečem*'morji odtirali z poštojánk. Mrtvih je 160 Angležov. V Kut-el-Amari zaprla angležka vojska se ne more rešiti. Pomoč je daleč, türki pa mesto napadajo. — Rusi se bližajo Trapezunti. Od zavze-toga Erzeruma so 70 kilometrov daleč prišli. Tü so je zdaj türki stavili.
Dom i svet.
Cena cukra. Vlada je novo ceno določila za sladkor i precej jdragšo od prvejše, tak ka se je pri kili podignola na 1 K 18 fil-.do 1 K 28 fil.
Žandarje našo novi uniformo dobijo. Nova obleka bo serkasta, kakšo vojaki zdaj nosijo, z zelenim krajnikom.
Danija. Tri severno države, Danija, Norvegija i Svedija namenijo naduže nepristranske ostati to je nešče se v boj mešati. Zatoga volo do se ministri v Danije glávnom mesti Kopenhagi posvetüvali od toga. *
Romanja. Elizabeta dovica kralica je Vmrla. Pokopali so je dnestjeden v Curtea de Argesi. Pokojna je svetoznan pisateljka bila pod imenom; Garmen Sylva.
Česko. Baron Skrbenskg, praški knezoškof i kardinal' je v Konopisti firmao deco pokojnoga trononaslednika. Deklički nadvojvode]! je botra bila Marija Terezija nadvojvodinja, deča-koma nadvojvodoma pa Karol Franc nadvojvoda.
Sloboščino dobijo vojaki naši, ki neso v boj noj slüžbi za sprotolešnje delo na 3—5 tjednov. Če so svoje delo zvršili, te so dužni drügim- pomagati. Prositi si moro sami to sloboščino pri vojáškom zapovedništvi.
Podpora.
Što te dobi podporo ? Pisali smo, ka samo tisti, ki ne morejo brez njé živeti. Siromakom ide podpora. Podpora je milodari ne pa plača za vojaško slüžbo.
Kaj mo pa pravili od tistih, ki majo toti vrednost, ali prevelko duga na njej ? Če iz svojih zaslüžkov ali pridel-kov se na intereš za dugom teliko odračuna, ka z ostaloga ne morejo živeti, tüdi slüžijo podporo i jo moro dobiti. Zemljé nišče ne more jesti. Hranilnice dugá ne darüjejo. Poleg pravde je dužen okrajni glavar (fő-szolgabiró) presoditi zadužene, so li potrebni cele podpore, ali pa samo deloma. Najbolše je takšim zaduženim svedočanstvo Prinesti od tistoga, komi so dužni pa od grüntnice, z šterimo se dokaže, kak velika je vrednost i kakši ter leži na njej. Potrebno je po to Zatoga volo tüdi, ár se zna zgoditi, ka što nema hiše i grunta pa ztém tirja podporo, to pa ne ovádi, ka ma teliko gotovine, ka iz intereša po odhod! svojega na bojišče tak lehko žive Kak prle. Tem ne ide podpora, ár májo z koj živeti. To ka naši vojaki domá ne priprávlajo i ne slüžijo, je ne nam kvár, ár če ne bi na bojišči bili, bi sovražnik več, stokrat več kvára nam naredo, kak bi oni haska prinesli z svojim delom na domi.
1 te gospod družini vojakovoj, ki je njegov sluga bio, tak da stan i plačo kak prle ? Če jé tak dober gospod, ka svojega držinčeta ostalo drüžino tak plačüje zdaj, kda je delavec v boji, kak te, kda njemi je roboto doma, te tá drüžine ne slüži poleg právde podpore.
Pismo na bojišča.
Kaj so teda, dragi vojaki, vaše dužnosti? Ništerni me v reč segno pa pravo: — „ja sovražnika premágati, kem več rusov i taljanov iz sveta spraviti pa te mir bo.* — Nemaš prav, dragi prijateo. Vojna je ne klanjé. Koga té namen vodi, naj more kleti, je morilec i ne vojak. Vojaštvo je sveto delo, to je more biti sveto delo. Sveto pa bo iz Svetoga namena. Te če vodi vojaka, je njegova slüžba Bogi prijétna i ne dobi samo zemelske nego i nebesko zmago. Vojak se mora Bogi na čast vojsküvati. Bog je zravnao tak. Poslüsajte njegove reči po sv. Pavli nam dene »Ali jete, ali pijete, ali A•sokoli delate, Bogi na čast oprávlalo.“ (I. Kor. X. 31.) Bogi na čast morete se vojsküvati. Pa Bogi na čast je, če jaz té namen mam: »Mati ščem*. Ne. To je grešen namen, šteroga Bog v petoj zapovedi prepovedáva: »ne mori*. Kakši namen de pa te Bogi na čast — praviš, — da pa strljti morem, ovak mené strlivo ? Glej, nekáj si sam povedao, drügo ti jaz pridenem. Kda mené šlo šče moriti pa se jaz ne morem smrti nači rešiti, kak če njega morim, lehko ga morim i dužen sem ga ešče. To mi boža zapoved dovoli i predpiše, štera veli: lübi bližnjega, kak samoga sebé. To je, sebe morem v prvoj vrsti lübih i po toj podobi te bližnjega. Morem zato obprvim sebi voščiti živlenje pa te samo bližnjega. Prvi zrok, zakaj smeš i si še dužen sovražnika moriti je te. Bog žele, naj živéš i njega dičiš v svojem živlenji. On želé naj si ga ohraniš za njegovo volo, v njegovom imeni smeš zato osmrtiti tistoga, ki ti ga vzeti šče.
Glási.
Od naših vojakov. Mrtev je: Kreslin Štefan z Br. Bistrice, Méhes Gyuia iz V. Polane. Srce Jezušovo bodi njima smileno. — Vlovleni so: Kováč Jožef z Dobrovnika, Magdič Vince z Kapce, » Maučec Jožef z Gančan, Maučec Matjaš od Lipe, Sobočan Janoš z Hotize, Koj-joč Alojz z Petanec.
Tolvajija. V Vidoncih pri Vrečič Alojzija ženi so tolvaj! hodili. Odnesli so krühovo i Pšenično melo, zabel i S litrov olja. Mož jé v boji. Okradjena je z svojov drobnov dečicov zdaj velika sirota postala.
Vpokojeni notariuš. G. Graššanovič Anton, črensovski notariuš je vpokojen. Pokoj nine, ali penzije dobi za svojo 47 letno slüžbo 3400 kor. na leto. Daj njemi jo dober Bog v düševnom i telovnom zdravji dugo vživati.
4.
NOVINE
1916. március 12.
Širitelje naših Novin i M. Lista se tüdi zandrügim pobirajo pod orožje. Z temi starimi so odhajali: Meleiš Janoš z Nuskove, Vogrinčič Leopold z Cankove, Korošec Jürij z Ritkarovec, Mittenbacher Pavel (že predtém) z Kobilja, Sobočan Ferenc z Dol. Lendave, Oletii Matjaš od Sv. Martina, Cigan Matjaš z Žižkov, Marič Janoš z BákoveC, Horvat Martin i Hozjan Ivan z Trnja, Smolko Števan z Beltiuec, Kolenko Ivan z Črensovec. (Že predtem zadnji šest.) Vsem tem i drügim vrelim širitelom za štere ne vemo, ka so odišli, se iz globočíne srca zahvalim na vnogih trüdah, Stere so meli pri éiijenji naših Listov i Novin. :Naj je čuva BL D. M., sv. Jožef i pres-ladko Srce Jezušovo za tisto vnogo delo, štero so Bogi na čast z svojim trüdom dosegli. Ne moremo njim zadosta zahvalni biti. Molili bomo za njé i zráčali je v neskončno smilenje bože pri sv. mešah. Celo svoje srce njim darüjemo i srčno prosimo tüdi vse tiste, šterim so čtenjé nosili, naj se v svojih gorečih molitvah spominamo ž njih.
Marijini Listi od meseca januara so vsi razposláni. Novi naročniki, ki so se pravčasno Zglasiti, so je tüdi dobili. Zakesnjeni naročniki je več ne morejo dobiti. Od meseca februara Njim je že pošlemo. Januarske naj pri drügih prečtejo.
Podpora se preglejöje, V sobočkom okraji je prvo preglejüvanje na jürjensko notarišijo prišlo.
Vstoličenje kanoniško. Novekano-nike, med njimi tüdi Strána Florijana, lendavske ešperešije espereša so v pondelek v kanoniško čast vpelali v Szom-bathelyi v stolnoj cerkvi.
Podpora za vučitela. Minister za bogočastje i rduk je vnčitelom i va-čitelicam vere x i občinskih šol 400 K. letne podpore določo.
Zrok. Nišče si ne bi vzeo na düšno vest, ča je zrok i svedok pogübe šteroga deteta ali trpinca. Zato je pa dobro znati, ka slabim, dokim, betežnoj deci Fellerovo olje z ščukini jéter hitro pomoč nüdi; krepi težo povekšava, i proti betegom vtrdi. Na krvi slabi, krofasti ga kflpijejo, ar je brez vsega düšča i dobroga téka. Nadajajočim mleko i novo telovno moč da. — Čisto i zaistino právo olje z ščuki-nih jéter z te najfinejše vrste, kakše je i to, hg Vnogi zdravniki svedočijo, prekosi vsako drügi zmes i emulsio. Da to v vekšoj meri ma v sebi delotvorne sestavke 2 kanti za 5 K polijé Feller V. Eugen lekarn Stubica centrum 148. (Zagreb iup.)
Najnoveše.
Nove neške zmage pri Verduni — Zapadno od reke Maas smo predrli 1'rancosko fronto — 3000 vojakov smo
vlovlili, 10 topov zaplenili — Gallieni (francoski bojni minister) poroča ka so Francozi zgübili 2 miljona 570 jezero lüdi (mrtvih, ranjeníh, vlovlenih) Angleži pa 600 jezero.
Pošta.
Gomboc John. So. Bethlehem Molitvene knige, Listi i Novine za 1. 1915-o je obilno vse plačeno. Bog plati. Molitvene prošene knige kda dobim, ti je Pošlem. Nove naročnine sem tüdi dobo že 300 K. Šrajbar Ivana, üarešnica. V Ameriki je plačeno. Bejek Apo-lonlja. Krog. Zadosta je, da si se zglasila, drügo ne potrebno, če mo vido, ka nas zadosta bo, te se vpela drüštvo. Vogrinčič Leopolda žena. Cankova. Dajte glas Pančor Števana domačim, da je on zgrabljen. Kühar Mihala sestra. Martinje. Brat je ranjen i zgrabljen láni zadnje dni juliuša. Necamurni lűdjé ... ne sprejeta. Misel je nasprotna proti božoj najvekši dobroti. Fajn je mreti za domovino ... to je iz mdjarskoga prestávljeno. Ne ? Prosimo originalno pesem tüdi sem poslati pa vsikdar zaznamenüvati iz šteroga lista od šteroga pisatela je kaj vzete. Oda sem jaz iče mali bio . - - preproste misli v slaboj odevki. Ne je sprejeta. Fr. Žilavec, fierllncl. Gomboc so mi pisali, naj na farov hodijo Novine. Zdaj že ne bomo sprememba delali. — Brati pošilam Novine,
Bojna pošte se je stavila za Zavitke na sledeče številke: 9, 16, 34, 45, 46, 49, 95, 99, 103, 140, 161, 168, 170, 187, 190, 210, 211, 227, 228,	 229, 230, 233, 234,	260,
261, 264, 265, 266,	 300, 307, 308, 315,	316,
317, 319, 331, 336, 337, 338, 339 i 341.
Ne morejo nadale Zavitke poslati tistim,	ki »o
v deljeni v IL nemško vojsko. — Ne smejo se .tüdi sprejeti zavitki na nove bojne pošte, naime: 272, 273, 342, 343, 344 i 345-o.
100 litrov domače pijače Elpis!
vkrepčevalne, téčne in žejo gaséče si more vsaki sam napraviti za male stroške. V zalogi so: ananas, jaboka, grenadina, maline, muš-katelka, mela, pomeranče strašnica in vi-Snja. Neuspeh izkljüčen. Ta domáča pijača se pije poleti mrzlo pozimi pa vroče namesto ruma. Snovi z natenčnim navodilom stanejo K 4.40 poštnine prosto proti pov-zetji. Na 6 takših deležev se doda ena porcija brezplačno. Za kmetijetva, vekša hišna gospodarska, delavnico, tovarne i. t d. je to sredstvo velikanske % vrednosti, ker se delavci s tov pijačov okrepčajo ne dü bi bili pisani ali pa da bi zgübili na delavske zmožnosti
Janez Grolich, drogerija »pri angelju“ Smo Štev 85 Moravsko,
En karton za poskušnjo 10 litrov stane 70 fil., šteri se lehko pošljejo v štemplnah. Takši kartoni se dobijo za poskušnjo tüdi ___________po vekših drogerijah.__________
Nikše drügo sredstvo.
kaksté se zove i kakšté glasno so ponüja, nema več zah-
valim! pisem i zdravniškib, priporočitev, kat právi dobrodišči
„ELSA-FLUID”
FELLER V. EUGEN LEKARNAR
more posvedočo, ka je više 100.000 zahvalnih pisem
i zdravniškib prijioročitev prišlo k njemi za to zanesljivo domače vrastvo.
Kaj vsi hvaiijo, dobro more biti!
Fellerov „Elsa-Fluid“ se rábi,:
Kak vrastvo za ribáhje
vsele, kda je [močno ribanje potrebno
Roke, nogé, kotriga,
po teških potáj i delali, pri trü-javi, onemoglosti krepi hiši.
Za vűsta
kak dobrodejna reč za zobé i glésnja.
Vleti
pri vodi za kopanje i mujvanje, ze se zmes vlijé, Oživlja, odprávi znoj, desifincira.
Čüti
pomaga pri grgranji če se med vodo zmeša, v merzlih, mokrih dnévah.
Koža
od nesnage očisti i jo ofriši, poživi.
Vlasé
krepi, ár kožo 'na glávi čisti i lüske odstrani.
Staromi i mladomi
je prava dobrota.
1000-krat
se je pokazao dobrodejen i bas-noviten zato v ni ednoj hiši ne sme faliti.
Ništerna kapla
ga bolšo i vekšo moč ma, kak solenci vinski alkohol, šteroga nevučeni pripravlja.
V vsakoj družini
vnogokrát zna hitro pomagati kak izvrstno vrastvo.
Vzimi
nas čuva od posledic mokrote i zimo.
12 mali ali 6 dupliških ali 2 specialniva glaža franko 6 K., 24 malih alih 12 dnpiiških ali 4 specialnih kant franko 10 K 60 fil., 48 mahh ali 24 dupliških ali 8 specialnih glažov franko že samo 20 K., če se peneze napr ejnotri pošljejo, ali pa po povzetji. Svetüje se, naj se penezi na poštnoj nakaznici naprej notripoš, jjV a rtt-
gač poša 12 fil. računa pri povzetji.	*"
Ki pravi „ELSA-FLUID“ ščé meh, naj jasno naslovi svojo narocitev na:
FELLER V. EUGEN lekarnar, STUBICA, CENTRALA 146. (Zagreb žup.V
Njem Moli bi Nfyh£imefyel KÜ»yr*ywnda körforgó jvorssajtóján Sxombmthedyen.