Gospodar in gospodinja LETO 1934 13. JUNIJA ŠTEV. 24 O konserviranm sadja in zelenjadi Dandanes je že redka gospodinja, ki bi si na ta ali oni način čez poletje ne pripravila vsaj nekaj sadnih shrankov ali konserv za dobo, ko ni svežega sadja in za kako posebno priliko. Če že drugega ne zmore, posuši nekaj češenj, hrušek, borovnic itd. V novejšem času pa shranjujejo ali konservirajo gospodinje kaj rade tudi zelenjad tistih plemen, ki sama na sebi nimajo nikake trpežno-sti. Ker smo uprav v dobi, ko zori sadje in je vsakršne zelenjadi na izbiro In marsikje celo na preostajanje, bo nemara ustreženo, ako v par odstavkih pojasnimo bistvo shranjevanja ali konservira-nja omenjenih dveh pridelkov in dodamo nekaj praktičnih navodil za najpreprostejše načine konserviranja. Splošna načela. Sadje in zelenjad ste neogibno po-tretmi živili, ki ste silno važni tudi v zdravstvenem oziru. Najnovejša dognanja slovečih zdravnikov in vsakdanje skušnje dokazujejo, da je sestava zdrave človeške hrane brez sadja in zelenjadi nemogoča. Sadje in zelenjad rasteta in zorita pri nas samo v poletnih mesecih, prilično dobrega pol leta (maj—oktober). Za drugo polovico leta (november—april) si moramo pa poskrbeti oba pridelka v zalogo. Večina sadja in zelenjadi pa v pri-rodnein stanju, sama sebi prepuščena, nima nikake trpežnosti in propade prej ali slej. Pri tem propadanju se dragocene snovi, ki se nahajajo v teh pridelkih, čimdalje bolj razkrajajo in izgubljajo. Razkrajanje in naglo pretvorbo na sadju in zelenjadi povzročajo majhna, z golimi očmi nevidna živa- bitja, ki povzročajo, da pridelki plesnijo (piesnob- ne glivice), ali kipijo (kipelne glivice), ali pa gnijejo (glivice cepljivke ali bakteriji). Ohranjevanje ali konserviranje sadja in zelenjadi potemtakem ni nič drugega nego boj i majhnimi nevidnimi živimi bitji, torej boj s plesnobnimi glivicami, s kvasnicami in z bakteriji. Ako hočemo pridelke trajno ohraniti za sebe, moramo ta bitja na pridelkih zatreti, ali pa jih vsaj v njihovem delovanju uspešno ovirati. Bistvo kakršnegakoli konserviranja tiči torej edino v tem, da s primernimi sredstvi popolnoma preprečimo ali vsaj izdatno oviramo delovanje majhnih živih bitij. Sredstva, s katerimi preprečimo delovanje glivic, so različna, toda vsa se nanašajo na življenjske pogoje imenovanih majhnih živih bitij. V glavnem so ta sredstva četverna: 1. Nizka toplina. Ako hranimo sadje in zelenjad v shrambah, kjer je stalna toplina samo par stopinj nad ničlo, se majhna živa bitja ne morejo razvijati — pridelek se ne kvari. 2. Odtezanje vode (sušenje). Majhna živa bitja morejo delovati le na pridelkih, ki imajo v sebi dovoli vlage, dovolj soka, kakor ga ima vsako sadje in še več zelenjad. Če pa pridelku odtegnemo nekaj vode — če ga primerno posušimo, pa majhna živa bitja ne morejo delovati — pridelek se ne kvari. 3. Ohranjujoče snovi. V zelo kislih, ali v zelo sladkih, ali v zelo slanih snoveh majhna živa bitja ne morejo delovati — pridelek se ne kvari. Razni strupi (alkohol, salicilna kislina in še mnogo drugih), pa delovanje majhnih živih bitij ne ovirajo samo, ampak jih celo za-more. Toda take ohranjujoče snovi so škodljive tudi našemu organizmu, zato jih pametna gospodinja ue bo uporabljala. 4. Razgrevanje iR neprodušno zapiranje. To je sicer najnovejše, pa najboljše sredstvo za neomejeno ohranjevanje sadja in zelenjadi. Zlasti se pri zelenja-di na noben drug način ne da doseči tako neomejena trpežnost in obenem ohraniti popolnoma neizpremenjen naravni okus. Z razgrevanjem (sterilizacijo) namreč zamorimo na pridelku vsa majhna živa bitja; z neprodušnim zapiranjem pa shranke zavarujemo, da se i znova ne za-trosijo vanje. Na ta način konserv i rano sadje in zelenjad se ohranita neizpreme-njena leta in leta — vse do tje, dokler ne pridejo do shranka zrak in z njim trosi (seme) majhnih živih bitij. Seveda moramo pripomniti, da so za ta najboljši način konserviranja potrebne posebno prirejene posode, ki se dado zanesljivo Ako odvzamemo celemu mleku s posnemanjem mlečno tolšco, dobimo poleg smetane posneto mleko, ki je bolj vodeno, je pa v njem sorazmerno več beljakovin nego v celem mleku. Pri navadnem posnemalnem načinu celega mleka ostane v posnetem mleku več tolšče kakor pa pri posnemanju z mlečnim posnemalnikom. V 100 kg z navadnim posnemanjem dobljenega mleka je po Fleischmannu 89.85 kg vode, 0.75 kg tol-šče, 4.03 kg beljakovin, 4.6 kg mlečnega sladkorja in 0.77 kg rudninskih snovi. V 100 kg posnetega mleka, ki ga dobimo s posnemanjem celega mleka z mlečnim posnemalnikom, pa je 90.45 kg vode 0.1 kg tolšče, 4 kg beljakovine, 4.7 kg mlečnega sladkorja in 0.75 kg rudninskih snovi. Iz tega vidimo, da se posneto mleko razlikuje od celega mleka predvsem le po množini tolšče. Te ostane v posnetem mleku le malo ali skoraj nič več. Je pa v posnetem mleku še vedno veliko beljakovin, ki so najbolj dragocena redilna snov, in poleg tehle še mlečni sladkor in rudninske snovi, ki jih tudi ne smemo podcenjevati. Zato pa je mne- neprodušno zapreti iii ki so zaradi Sega vsaj na videz, razmeroma urage. Ker jih pa lahko uporabljamo mnogo let, se enkraten strošek poraz.deli na daljšo dobo in v resnici ni večji nego za mnogo manj uporabne posode starega sestava. Postopek pri ohranjevanju sadja in zelenjadi se v bistvu vrši enako, vendar pa. je pomniti neko razliko, ki je zelo važna, če hočemo delati s pravim umc-vanjem in popolnoma zanesljivo Sadje kvarijo in uničujejo majhna živa bitja, ki so pa zelo rahle narave. Umori jih vse že toplina 75—80 stopinj Celzija. Vse drugače pa je to pri zelenjadi. 'la pridelek pa uničujejo izvečine gnilobne glivice ali bakteriji, ki so jako trdoživi. Njihove trajne oblike (trosi) ne poginejo niti v vreli vodi (100 stopinj Celzij i). Zato je razgrevanje (sterilizacija) zeie-njadnih shrankov mnogo težavnejša in dolgotrajnejša nego sadnih. H. nje, da je posneto mleko manj vredno ali brez prave vrednosti, zelo napačno. Pač pa lahko trdimo o p. snetem mleku, da je radi svoje obile beljakovine odlično živilo in krmilo. Bolj nego za neposredno ali posredno človeško prehrano je posneto mleko izvrstno beljakovnato krmilo za domače živali. Zelo dobro izrabljajo posnelo mleko zlasti teleta, prašiči in kokoši. Posneio mleko je tem bolj dragoceno krmilo, čim bolj sveže je. Zato je največ vredno za krmljenje in sploh vsako uporabo ono posneto mleko, ki ga doma posnamemo z mlečnim posnemalnikom in ga lahko takoj ali neposredno po posnemanju, ko je še toliko toplo kakor mleko izpod krave, pokrmimo teletom ali prašičem. Manj kot tole je vredno za krmljenje kupljeno posneto mleko, ki je že bolj staro in je trpelo radi prevoza, pasteriziranja (segrevanja), hlajenja tli radi česa drugega. Na pol kislega mleka sploh ne smemo krmiti. Kakor na p jI kislo lahko povzroči tudi zgrizeno mleko drisko. Popolnoma ali dobro skisano (trdo) posneto mleko pa se da zelc dobro Posneio mleko m n uporabiti za krmljenje telet prašičev m kokoši. Pri vzreji telet je posueto mleko zelo uporabno krmilo. Ako začnemo privajati teleta že pred odstavljanjem oci celega mleka polagoma na posna*o mleko, lahko napravimo pri in po oddavlja nju najboljši prehod od celega mieka k brezmlečni prehrani. To se da zelo lepo izvršiti zlasti tedaj, če sesajo teleta že od prvega početka iz mlečnega napajalnika. Pri tem prehodu polagoma nadomeščamo celo mleko s posnetim. Za vsak odvzeti liler celega mleka dobi iele liter posnetega mleka. Posneto mleko lahki< dobiva tele poljubno dolgo, dokler mu slednjič ne začnemo polagoma odtegovati tudi posneto mleko liter za litrom, rim bolj počasi izvršimo prehod od celega k posnetemu mleku in čim Jeij časa dobiva na to tele posneto mleko, tem boljše je za rele. a ves njegov razvoj in rašeo. 1'osne'ega mieka lahko dob va tele tudi nekaj več kakor celega mleka. Celotno lahko popije tele na dan in glavo 10 do 12 litrov posnetega mleka, ko je že popolnoma odstavljeno od ce'eg.! mleka. Najbolje je, če uporabljamo v to doma s posnemalnikcm dobljeno se sveže in primerno toplo (38 stopinj Ceizija) posneto mleko. Iz mlekarne ali drugod kupljeno posneto mleko moramo pred uporabo prekuhati ali pasterizirati, da obvarujemo teleta pred boleznimi, zlasti pred jetiko. Poleg posnetega mleka pa naj dobiva tele v nadomestil' lolšče, ki ga je prej dobivalo s celim mlekom, tu di močna krmila, ovseni zdrob. lansne tropine, laneno seme ali pšeničui otrobi, da bo boljše izrabilo posneto mleko En kilogram ali liter celega mleka la hko nadomestimo z enim kilogramom ali litrom posnetega mleka in 80 grami presejanega ovsenega zdroba ali pa 7 .1 kg (litrom) posnetega mleka in 60 o lanenega semena. Tudi pri vzreji in pitanju prašičev in za doječe svinje lahko uporabljamo posneto mleko zelo uspešno. Glavna vrednost posnetega mleka pri krmljenju prašičev je v lahko prebavljivi beljakovini ki je tudi edina beljakovina živalskega izvora, katero imamo navadno doma. Kdor ima dovolj posnetega mleka, lahko z njim večinoma ali popolnoma nadomesti drago beljakovnato močno krmilo živalskega izvora, kakor sta ribja in mesna moka. S posnetim mlekom dobi prašič lahko že toliko živalske beljakovine, da dobro uspeva, če dobi poleg posnetega mleka še dovolj žitnih zdrobov. Za pujske je najboljše, če ne dobivajo posnetega mleka že med sesanjem. Zato pa naj ga dobiva doječa svinja. Ko smo pujske po 8—10 tednih sesanja že odstavili, naj začno šele dobivati posueto mleko. Po odstavi naj dobivajo najprej vsi skupaj le en liter posnetega mleka ua dan. To množino višamo prav polagoma, dokler ne pridemo na največ 6 1 dnevno, tako da pride na v sakih 10 kg žive teže pujskov največ po en liter po-snetega mleka. Več posnetega mleka bi mladi prašički ne prenesli in tudi ne izrabili. Tudi pitalnim prašičem pokladamo ob začetku na dan in glavo 1—2 litra posnetega mleka, ki ga polagoma zvišamo na 5 1. Več kot 5—6 1 posnetega mleka prašič ne izrabi dobro, radi česar bi bilo krmljenje večje množine posnetega mleka poleg drugih krmil negospodarsko. Po Kellnerju nadomesti 1 kg posne-tega mleka v krmi 31 gramov ribje moke 24 g mesne moke ali pa 70 g ječmenovega zdroba. Prašiči naj dobivajo popolnoma sveže ali pa popolnoma kislo, nikdar pa ne na pol kislo posneto mleko. Posneto mleko je zelo dobro beljakovnato krmilo tudi za perutnino. Pišr-e-!a in kokoši naj dobivajo posnete mleko kakor prašiči v zameno za ribjo ali mesno moko. Sltogo pa moramo paziti na to da dobivajo živali le s\eže -iadko posneto mleko bodisi kot pijačo ali pa pomešano med mehko krmo. Ako ne moremo obraniti posnetega ml?ka delj časa povsem sladkega, potem storimo najboljše da posneto mleko pred vsako uporabo dobro skisamo in le popolnoma skisano uporabljamo za pijačo ali krmo. Kake je pripravljati posneto mleko za krmljenje kokoš', smo že pisali v članku »Krmljenje posnetega mleka kokošim«, ki je bil lani objavljen v 17. številki »Gospodarja« l dne 25. oktobra. P. Nabiranje in pridobivanje travnega semena Vse države stremijo dandanes po gospodarski osamosvojitvi, po neodvisnosti od inozemstva, po avtarkiji, kakor pravijo. To pomeni, da skuša vsaka kriti svoje potrebe doma in čim manj kupovati od zunaj. Nasprotno pa vsiljuje svoje izdelke tujim državam, da tako bogati na njih račun. Bogatejše, gospodarsko naprednejše, zlasti industrijske države izrabljajo na ta način revnejše poljedelske pokrajine, ki naj od njih po visokih cenah nabavljajo pridelke in izdelke, same se pa branijo kmetijskih proizvodov teh dežel. To mora naravno dovesti do še večjega bogatenja bogatih in do še hujšega osiromašenja revnih držav. Med take revne poljedelske države prištevamo tudi našo Jugoslavijo. Bogate vladavine nam ponujajo svoje stroje, tkanino, obleko, obutev, semena in razno več ali manj potrebno blago. Od nas pa nočejo kupovati niti pšenice, koruze, sadja, vina in drugih pridelkov zemlje, niti naše živine. Naravno, da se ob takih razmerah mora naše bogastvo stekati k njim. Toda naš obstoj zahteva, da ne smemo tega več dopuščati, ampak se moramo boriti z istimi sredstvi kakor oni, to je, čim manj uporabljati potrebščine, ki prihajajo iz inozemstva. Med nujne kmetske potrebščine štejemo tudi razna semena detelj, trav, cvetlic in zelenjave. Za taka semena gredo letno v inozemstvo težki milijoni našega kmečkega denarja; in vendar so tudi pri nas dani pogoji za njih pridelovanje. Za našega kmeta z njegovo obsežno živinorejo prihaja vpoštev zlasti 'seme krmskih rastlin: pese, detelj in trav, ki so mu nujno potrebna za pridelovanje krme. Domače detelje pridela dovolj celo za izvoz, lucerne pa moramo uvažati precej vagonov, dasi bi jo lahko dovolj pridelali doma. Seme trav pa moramo skoro vse uvažati, le malo ga da naše kmetijstvo, jemlje ga pa iz inozemstva najmanj za štiri milijone dinarjev letno. Ta denar bi lahko ostal doma. če bi se naši kmetje vrgli na pridobivanje semena raznih trav. V tem članku pa ne mislimo obravnavati umnega pridelovanja semena za prodajo, ampak hočemo opozoriti kmetovalce na nabiranje travnega semena sedaj, ko dozoreva, za domačo setev, kolikor ga rabijo za napravo lastnih umetnih travišč ali za podsetev slabih travnikov. Pri nas rastejo skoro povsod trave, čijih seme navadno po visokih cenah kupujemo za izboljšanje travišč. Ker jih dobimo skoro nemešane ponekod po travnikih, mejah, tratah in ob jarkih ter zore ob različnih dobah, zato se da njih seme smukati in tako pridobivati. To delo ni težavno; najlažje ga izvedejo otroci, potem ko je kmet ugotovil, kdaj je katera trava zrela, in jim pokazal, ka ko naj jo smukajo. Nabrano seme, četudi ni popolnoma čisto ali je celo zmes raznih trav, lahko služi za domačo rabo. Z njim bo poljedelec dosegel skoro isti uspeli kakor z dragim nakupljenim semenom. Če se mu pa posreči nabrati ga kaj več, ga lahko proda trgovcem s semenom, kar mu nudi lep postranski zaslužek. Za prodajo pa mora biti seme dobro očiščeno Niso pa povsod trave tako nemešane, da se da smukati vsaka vrsta zase. Izplača se pa žrtvovati del travnika, da dobimo dobro travno seme. Tisti del, kjer je trava najkrepkejša, najbolj razvila, pustimo dozoreti. Ko je njeno listje že porumenelo in seme ni več mlečno, tedaj jo požanjemo, posušimo, omanemo ali omlatimo. Pridobljeno seme očistimo in še naknadno presušimo. Slama je za krmo še vedno dovolj dobra, najmanj tako kakor ječmenova. Če je pa seme zmes raznih trav, ni sicer primerno za prodajo, pač pa dovolj dobro za domačo posetev umetnih travišč ali za podsetev travnikov. Tako seme ima več prednosti nasproti kupljenemu. Predvsem vemo, da ni prestaro, torej je dovolj kaljivo. Nadalje je znano, aa domače travne vrste pri nas še vedno najboljše uspevajo in ni nevarnosti, da bi odpovedale. Najboljše trave, ki so pri nas razširjene in dajejo izvrstno krmo, so te-le: francoska pahovka, italijanska in angleška ljulika, rdeča in travniška bilniea, travniška latovka, pasja trava, pasji rep, mačji rep, lisičji rep, šopulja, zlati oves in druge. Nekatere izmed njih se pa ne dajo tako lahko nabirati, oziroma smukati, ampak jih moramo že pravilno gojiti in posamezne pridelovati. Nabirati in smukati se dajo zlasti lisičji rep, travniška in rdeča bilniea ter travniška latovka. Poudarjamo pa, da tako pridobivanje semena je le pripomoček v sili ob času, ko mali kmet ne pride do denarja in je radi tega primoran pomagati si sam s sredstvi in pripomočki, ki so mu na razpolago. Bolje na ta način si izboljšati zemljišča za krmo in njeno kakovost, kakor da ostanejo tla radi pomanjkanja semena slabo rodovitna in donosna. Da se seno samo ne vžge Ko spravimo seno v senik, na skedenj ali v podstrešje, začne vreti ali kipeti. Vrenje sena traja kakih 6 do 8 tednov in vpliva ugodno na tečnost sena. Pri vrenju se seno razgreje in doseže pri tem precejšnjo toplino že po dveh do treh dneh, ko je bilo spravljeno na svoje mesto. Dokler se seno ne razgreje nad 65 stopinj Celzija, ne utrpi kakovost sena nobene škode, pač pa, če preseže omenjeno toplino. Ako je bilo seno v redu posušeno in popolnoma suho tudi spravljeno pod streho, potem se nam ni bati, da bi se prekomerno razgrelo. Vse drugače pa je. če seno ni bilo dobro posušeno ali pa, če so med sicer dobro posušenim senom še nepresušeni ali vlažni šopi trave. Tedaj je nevarno, da se seno razgreje nad 65 stopinj Celzija in doseže kmalu tako visoko toplino, da se lahko samo vžge. Da do tega ne pride, je edino pametno, da spravimo domov le povsem suho in dobro presuše-no seno. Ker pa smo včasih radi nestalnega vremena le prisiljeni spraviti domov še ne dovolj suho seno, potem je najbolje, da ga doma ne spravimo še na stalno mesto in ga pri zadostnem prostoru ponovnokrat premečemo, da se preveč ne ugreje, se prezrači, shladi in polagoma posuši. Če pa nam na takšen način ni mogoče zabranjevali, da bi se premalo posušeno seno preveč ne ugre-lo, potem moramo skušati to preprečiti na clrug način. Vsekakor pa se moramo čez 2 do 3 dni petem, ko smo premalo suho seno spravili, prepričati vsak dan, kakšna je toplina v notranjosti senene kope. V to se uporablja posebne dolge, votle palice s toplomerom, ki jih zasadimo globoko v notranjost senene kope. Na splošno pa zadostujejo v to tudi daljši železni drogovi, ki jih potisnemo ali zasadimo na več mestih v kopo. Ako opazimo, da se toplina močno viša, potem jo moramo večkrat na dan meriti in se prepričati o toplini v seneni kopi. Kadar prekorači toplina v seneni kopi 65 stopinj Celzija, potem moramo skušati razhladiti kopo z zračenjem. V to svrho navrtamo seneno kopo na njenem najbolj vročem mestu na več mestih v razdalji enega metra, da se z zračenjem čimprej zniža toplina. Vse preotline ali prevrtine za merjenje topline in ohla-jenje kope napravimo navpično in skoraj do dna kope. Če se toplina kljub temu le močno dviga, potem moramo napraviti v kopo takoj meter širok hodnik ali predor. Dokler ne prekorači toplina 95 stopinj Celzija, ni neposredne nevarnosti za ogenj in ni treba še začeti polivati ali hladiti senene kope z vodo, ker bi bilo to preuranjeno. Premočeno seno v kopi bi začelo potem močno plesniti in bi se skvarilo. Le, če se toplina že? približa 100 stopinjam Celzija, potem moramo računati, da se kopa lahko nenadoma vžge, in je treba takoj začeti gasiti prerazgreto mesto v seneni 'kopi, da preprečimo škodo, ki bi jo lahko povzročil ogenj. V obrambo ognja pa moramo biti za vsak slučaj vedno že v naprej pripravljeni. P. V KRALJESTU GOSPODINJE KUHINJA Vkuhavanje sadja v patentne kozarce. Patentni kozarci so se že precej udomačili v našem gospodinjstvu. Res, da so precej dragi, a se izplačajo, ker se s tem vkuhavanjem prihrani veliko sladkorja. V patentnih kozarcih prav vku-liauo sadje se ne pokvari, je zelo zdravo in nam sadna voda pogasi žejo. Vsa priprava za vkuhavanje sestoji iz kozarcev, gumijevih obročkov, peres iz pločevine in velikega lonca. Zelo pripravni so za vkuhavanje nalašč za to pripravljeni lonci s toplomerom. Zadostuje tudi navaden lonec, da je le dovo'j širok in dovolj globok. Na dnu lonca je treba postaviti leseno dno, da kozarci pri ku hanju ne popokajo. Z vkuhavanjem se ne sme odlašati. Ko je vse pripravljeno, je treba takoj začeli. Za eno vkuhavanje naj bodo kozarci enako veliki in z enako vsebino. Sadje za vkuhavanje mora biti zdravo, dovolj zrelo, a ne prezrelo. Tekočine naj se v kozarce nalije par j) rs tov pod robom, ker bi pri kuhanju in vrenju sok tekel iz kozarcev. Zgoraj rob kozarca, obroček in pokrov mora biti tedaj, ko zapiram kozarec, suh. Kozarce povijem s krpami, preden jih vložim v lonec, nalijem do polovice kozarcev vode, trdno pokrijeni ter postavim na štedilnik. Kuhanje se računa od tedaj, ko voda začne vreti. Pri loncu s toplomerom se je treba ravnati po stopinjah, ki so na njem zaznamovane. Ko je zelenjad ali sadje kuhano, naj se shladi v vodi. v kateri se je kuhalo. Lonec z vkuhanim sadjem se mora postaviti na lesen poa-ložek, nikakor pa ne na železo ali pločevino. Drugi dan po vkuhavanju je treba pregledati, če so vsi kozarci dobro laprti. Odstraniti jim je pločevinasta peresa ter jih spraviti na suh, hladen in temen prostor. Rabljena peresa .je treba namazati z oljem, zaviti v papir in spraviti na suh prostor. Vkuhan grah v patentnih kozarcih. Zelen grah zluščim in mu odstranim vsa premajhna in zdrobljena zrna. Zbrana zrna denem v snažen prtič, vtaknem v vrelo in osoljeno vodo ter pustim vreti 5—7 minut. Iz vrele vode ga položim -a par trenotkov v mrzlo. Nato napolnim kozarce, jih zalijem s precej slano prekuhano vodo in. pridenem v vsak kozarec literske vsebine eno žličico sladkorja. Kozarce pokrijeni z gumijevimi obročki s steklenim pokrovčkom in pritrdim s peresi. Nato jih sterilizirani poldrugo uro v vreli vodi. Razgrevanje ponavljam dvakrat v presledkih treh do petih dni, vselej po pol ure. Vkuhavanje graha se mora vršiti zelo hitro, ker bi dolgo časa zloščen g ah posta! kisel. Kuhana salata z grahom Pest sa-iatnih listov skuham v slani vodi. Kuhane streseni na rešeto. jih. osvežim z mrzlo vodo ter prav na drobno sesekljam. V kožici pražim pest zelenega graha. Za praženje rabim pol žlice surovega masla, pol žlice sesekljanega zelnega petršilja, malo drobno zrezane čebule in pol žlice moke. Ko je grah mehak, mu pridenem sesekljano salato. V par minutah je jed gotova. Na mizo jo dam kot prikuho. ga Kako popravimo slabo vino. Od dobrega vina vzamemo 56 dkg vinskega kamena, 56 dkg medu in 56 dkg ječmena. Vinski kamen kuhamo v mehki vodi, da se popolnoma razpusti, nakar pridenemo ječmen ter kuhamo ob slabem ognju toliko časa, da se razpoči. Sedaj pridenemo še med. Ako se je preveč vode vkuhalo, dodamo svežo,