01/8, ~.'!!~~~~ STROKOVNA REVIJA SLOWENISCHE FORSTZEITSCHRIFT SLOVENIAN JOURNAL OF FORESTRY LETO 1989 • LETNIK XLVII • ŠTEVILKA 1 Ljubljana, januar 1989 VSEBINA- INHALT- CONTENTS 2 Peter Jež Radiotelemetrjjsko proučevanje gibanja jelenjadi (Cer- vus elaphus L.) v snežniška-javorniškem masivu lnvestigating of deer (Cervus elaphus L.) migrations in the Snežnik-Javornik region by means of radio-teleme- try 15 Marjan Zupančič Drevesne vrste za tretje tisočletje Tree species for the third millenium 19 Vesna Tišler Možnosti za kemično predelavo smrekove skorje Possibilities for spruce bark processing 22 Boštjan Anka Sedanje stanje podiplomskega študija gozdarstva 32 Lojze Žgajnar Les kot vir energije v Sloveniji in njegov pomen v gospodinjstvih 35 Franc Firšt Gozdarstvo v razmerah družbene preobrazbe 39 Vitomir Mikuletič Nekaj o zgodovini Panovca 41 Strokovna srečanja 45 Iz tujega tiska 46 Miha Adamič - doktor gozdarskih znanosti 47 Naši nestorji Naslovna stran: Igor Smolej: Zima Gozdarski vestnik izdaja Zveza društev inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesarstva Slovenije Uredniški svet mag. Zdenko Otrin- predsednik; mag. Mitja Cimperšek, Hubert Dolinšek, mag. Aleksander Golob, mag. Dušan Jurc, Marko Kmecl, Iztok Koren, mag. Boštjan Košir, Jure Marenče, Miran Orožim, mag. Dušan Robič, Danilo Škulj Uredniški odbor dr. Boštjan An ko, dr. Franc Batič, dr. Dušan Mlinšek, mag. Zdenko Otrin, Živan Veselič Odgovorni urednik Editor in chief Živan Veselič, dipl. inž. gozd. Tehnični urednik Aleksander Leben Lektor Karmen Kenda Uredništvo in uprava Editors address YU 61000 Ljubljana Erjavčeva cesta 15 Žiro račun - Cur. acc. ZDIT GL Slovenije Ljubljana, Erjavčeva 15 50101-678-48407 Letno izide 1 O številk 1 O issues per year Letna individualna naročnina 20 000 din za dijake in študente 7500 din Polletna naročnina za delovne organizacije 200000 din Letna naročnina za inozemstvo 36 USD Posamezna številka 20 000 din Ustanoviteljici revije sta Zveza društev inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesarstva Slovenije ter Samoupravna interesna skupnost za gozdarstvo Slovenije. Poleg njiju denarno podpira izhajanje revije tudi Raziskovalna skupnost Slovenije. Po mnenju republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št. 421-1/74 z dne 13. 3. 1974) za GV ni treba plačati temeljnega davka od prometa proizvodov. Poštnina plačana pri pošti 61102 Ljubljana Novemu letniku Gozdarskega vestnika na pot Gozdarski vestnik stopa z letom 1989 že v 47. leto. Našemu strokovnemu glasilu smo ob tej priložnosti namenili novo obleko. Razlogi so preprosti. Skrb za lepo je del kulture. Želja po lepem je bogatila človeka in njegove stvaritve že v vsej njegovi zgodovini in jo velja negovati tudi danes in v prihodnje. Naš objekt - gozd je tudi prelep, da bi se mogli na veke sprijazniti s tem, da mu celo na prvi strani našega glasila odrekamo barve, ki mu s svojo živostjo in pestrostjo pogosto tako značilno dopolnjujejo slikovito podobo. Naj bo to tudi priložnost mnogim našim kolegom, ki so ljubezen do gozda z/ili z ljubeznijo do fotografije in z mojstrstvom, ki presega ljubiteljsko raven, nudijo širšemu krogu ljudi lepoto gozda ter s sliko ohranjajo v spominu minljive trenutke iz njegovega življenja. Naj bo lepša zunanjost naše revije tudi spodbuda uredništvu in vsem, ki pišete oz. bi lahko in morali pisati v našo strokovno revijo, da se našega skupnega dela - celostne, ob/ikovne in vsebinske podobe glasila - lotimo še zavzeteje. Osrednja skrb vseh gozdarskih strokovnjakov in tudi Gozdarskega vestnika mora biti in ostati nega gozdarske strokovne misli pri nas. Brez nege gozdarske stroke vsepovsod v našem okolju bo tudi vse manj nege gozda. Brez nege gozda pa ni pričakovati njegove prihodnosti, na katero bi lahko bili ponosni; in zaman bomo zrli v nebo in iskali zle duhove, ki nam bodo jemali ugled med ljudmi, v družbi. S to mislijo naj v imenu uredništva vsem piscem in bralcem Gozdarskega vestnika tudi zaželim uspešno in zadovoljno leto 1989, ki smo mu kakšen list v koledarju sicer že obrnili, vendar se za nas po našem štetju s prvo letošnjo številko Gozdarskega vestnika vendarle šele začenja. Urednik Oxf.: 156.1 Radiotelemetrijsko proučevanje gibanja jelenjadi (Cervus elaphus L.) v snežniška-javorniškem masivu Peter .JEŽ* Izvleček Jež, P.: Radiotelemetrijsko proučevanje giba- nja jelenjadi (Cervus elaphus L.) v snežniška-ja- vorniškem masivu. Gozdarski vestnik, št. 1/1989. V slovenščini s povzetkom v angleščini, cit. lit. 5. V članku so predstavljeni rezultati dveletnega spremljanja gibanja jelenjadi s pomočjo radiotele- metrije. Spremljane je bilo gibanje dveh jelenov in dveh košut na območju snežniška-javorniškega masiva. 1. UVOD Od leta 1976 v gozdnogospodarskem območju Postojna in notranjskem lovsko- gojitvenem območju usklajujemo odnose med rastlinojedo divjadjo in njenim življenj- skim okoljem. V ta namen smo v zadnjih letih analizirali in kvantificirali vplive rastli- nojede divjadi na okolje in obratno. Tako smo hoteli podrobneje spoznati tudi migracijske težnje snežniško-javorniške po- pulacije jelenjadi, kajti prav te nam lahko veliko pomagajo pri boljšem razumevanju številnih nepojasnjenih dogajanj v populaci- ji. že vrsto let poskušamo migracijske tež- nje snežniško-javorniške jelenjadi sprem- ljati z označevanjem odlovljenih živali, ven- dar se ta metoda predvsem zaradi neves- tnega pošiljanja povratnih obvestil o opaža- njih ali odstrelu označenih živali ni posebno obnesla. Zato smo v začetku 1986 začeli za naše razmere novo raziskovalno študijo gibanja jelenjadi z radiotelemetrijo. Prouče­ vanje gibanja prostoživečih živali z radiote- lemetrijo je v svetu že več desetletij uteče na praksa, v Jugoslaviji pa je bila doslej oprav- ljena le ena taka študija, in sicer pri prouče­ vanju medveda v narodnem parku Plitvička jezera. Z našo študijo smo hoteli čim natančneje * P. J., dipl. inž. gozd., Gozdno gospodarstvo Postojna, 66230 Postojna, Vojkova 9, YU 2 G. V. 1/89 Synopsis Jež, P.: lnvestigating of de er (Cervus elaphus L.) migrations in the Snežnik-Javornik region by means of radio-telemetry. Gozdarski vestnik, No. 1/1989. ln Slovene with a summary in English, lit. quot. 5. The article deals with the results of a two year recording of deer migrations by means of radiote- lemetry. Migrations of two stags and two hinds in the Snežnik-Javornik territory were recorded. spoznati vsaj nekatere prvine sezonskih migracij jelenjadi, do katerih nam pri sprem- ljanju z označevanjem ni uspelo priti. Znano je, da se jelenjad v skladu z letnimi časi periodično seli po veliki površini, nismo pa vedeli, kam se seli, koltko časa v določe­ nem predelu ostane in kakšne površine v posameznem predelu potrebuje, da zadosti svojim življenjskim potrebam. Telemetrijske študije so za naše razmere precej drage, saj zanje potrebujemo drago uvoženo opremo in stalno zaposlene ljudi. Glede na dane možnosti smo poizkušali proučiti vsaj dve gravitacijsko različni po- dročji snežniška-javorniškega masiva, da bi vsaj za ti področji spoznali nekatere migracijske težnje tu živeče jelenjadi ter podobnosti in razlike med njimi. Obe področji sta prikazani na pregledni karti Gozdnega gospodarstva Postojna. 2. OPIS RAZISKOVALNEGA OBMOČJA 2.1. Splošne vegetacijske in geološke značilnosti študijo smo opravili na območju gojitve- nega lovišča Jelen Snežnik, ki pokriva 27.601 ha izrazite gozdne krajine snežni- ško-javorniškega masiva. Gozd pokriva 24.358 ha ali kar 88% celotne površine lovišča, 11 % površine zavzemajo pašniki in travniki, 1 %pa je planinskih zemljišč nad zgornjo gozdno mejo. 33% gozdne po- vršine pokrivajo mešani sestoji jelke in bukve s primesjo smreke, javorja, bresta in drugih listavcev, pretežno čisti sestoji jelke in smreke zavzemajo 22% gozdne površi- ne, največ površine ali 42% pa pokrivajo pretežno čisti sestoji bukve, od katerih jih večina pripada višinskim bukovim gozdo- vom in bukovim sestojem nad 1000 m nad- morske višine. Le dobra 2% površine pokri- vajo grmišča. Snežniška-javorniški masiv je izrazit viso- kokraški svet. Izredna topografska razgiba- nost in prepustna apnenčasta podlaga z vsemi značilnimi kraškimi pojavi je pogoje- vala razvoj pestro prepletenih gozdnih združb. 2.2. Podnebje Poleg nadmorske višine in oblikovitosti reliefa je za podnebne razmere Snežniška- javorniškega masiva značilna njegova zem- ljepisna lega med Jadranskim morjem in celino. Ob tej gorski pregradi se vlažni zračni tokovi Sredozemlja in Atlantika hitro dvigujejo, kar povzroči obilje padavin. Pa- davinska maksimuma sta na vsem območju jeseni oktobra ali novembra, spomladi pa od marca do maja. Znatna količina padavin pade kot sneg, ki v nižjih legah pokriva tla pribl. 40 dni, v višjih pa nad 1 OO dni. Sicer pa količina snežnih padavin in zato tudi višina in čas trajanja snežne odeje zelo nihajo zaradi prehodnega značaja značilnega interferen- čnega podnebja tega področja. Zaradi ne- nadnih otoplitev lahko sredi zime snežna odeja tudi izgine, posebno v nižjih legah. Otoplitvam prav tako nepričakovano sledijo močne ohladitve. Zaradi tega lahko deževje že septembra preide v sneženje ali pa pozno v marcu ali aprilu zapade izredno visok sneg. 2.3. Divjad Snežniško-javorniško pogorje je kljub več kot stoletnemu človekovemu vplivu ohranilo osnovne poteze prvobitnosti. To je še vedno največja strnjena in nenaseljena gozdna krajina v Sloveniji. Prav zato, ker se je okolje ohranilo do te mere, na tem območju še danes živijo prav vse vrste prostoživečih živali, ki v ta ekosistem po naravi sodijo, skupaj z drugod že davno zatrtimi velikimi zvermi. Človekovi posegi so med vrstami divjadi kot med drevesnimi vrstami spremenili ko- ličinska razmerja, naravna pestrost vrst pa se je ohranila. Od prostoživečih živalskih vrst, ki jih zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju z lovišči iz leta 1976 označuje kot divjad, jih na območju snežniška-javor- niškega pogorja živi štiriinpetdeset. Vse vrste divjadi so avtohtone in so tod živele že od nekdaj ter po naravi sodijo v življenjsko združbo tega področja. To velja tudi za jelenjad, katere populacija si je po skoraj popolnem iztrebljenju od leta 1848 do 1875 ponovno opomogla šele z živalmi od drugod. Podobna usoda je doletela tudi risa, ki se je v območju znova pojavil leta 1976, to je tri leta po naselitvi na Kočev­ skem. 2.3.1. Ekološke značilnosti in težnje gibanja gostote populacije jelenjadi v notranjskem lovsko-gojitvenem območju Jelenjad kot populacija živi na veliki po- vršini, po kateri se redno seli v skladu z letnimi časi in dogajanji v populaciji, kot so polaganje telet in ruk. število jelenjadi se tako v posameznih predelih snežniška-javorniškega masiva prek leta večkrat popolnoma spremeni. Zato je o gostoti oziroma številčnosti popu- lacije jelenjadi mogoče govoriti na vsem notranjskem lovsko-gojitvenem območju in nikakor le na njegovem delu, kot je to na primer gojitvene lovišče Jelen. V zadnjem času pa je postalo vprašljivo tudi ocenjeva- nje številčnosti na širšem območju, kajti upoštevati moramo povezave in prehajanje jelenjadi med sosednjimi območji ter tako rekoč nepredvidljive dogodke v populaciji, ki jim strokovno nismo kos. Kot smo omenili, je jelenjad v visoko- kraških gozdnih ekosistemih avtohtona. Edina naravna sovražnika v tem območju sta volk (Canis lupus) in deloma rls (Lynx Lynx). Jelenjadi je bilo do marčne revolucije (leta 1848) v snežniško-javorniških gozdo- vih precej, saj kronike poročajo, da so trapi šteli tudi po 3Q-40 glav. O kakovosti pr- G. V. 1/89 3 .votne populacije pričata rogovji dveh jele- nov, uplenjenih leta 1850;-Jkritične mase(( raziskovalno-pedagoškega poten- ciala, potrebne za dober podiplomski študij. Prepričani o svoji samozadostnosti se ni- smo skušali povezovati znotraj Jugoslavije, še manj pa z zamejstvom. Najusodnejšo napako pa smo napravili vsi skupaj, ko smo sprejeli podmeno, da je podiplomsko mogoče študirati ob delu in to šele potem, ko se je posameznik že izkazal v praksi. Ta zmota nas je stala dvajset let frustriranih poskusov, neštetih razočaranj in kot hipoteka lebdi nad prizadevanji, da bi bilo v prihodnje bolje. V podiplomski študij smo kampanjsko vključevali resnično naJperspektivnejše strokovnjake, ki pa jih istočasno nismo hoteli, znali ali mogli razbremeniti vseh drugih skrbi vsaj za tisti dve leti. Kot da študij sam po sebi ni najresnejše delo in vlaganje vanj najboljša naložba. Kolikokrat bi taki dve leti ti ljudje že lahko vrnili s svojim delom. Tako pa v najboljšem pri- meru vztrajajo razcepljeni med službo, domom, družbo in študijem in ko po desetih letih diplomirajo, so bolj grenki in razočarani kot pa pripravljeni za tisti spopad na čelu stroke, za katerega naj bi se bili pravzaprav izobraževali. še slabši zgled mlajšim so G. V. 1189 25 desetine tistih, ki so s študijem začeli, pa ga - največkrat sploh ne po svoji krivdi - niso dokončali. čas je že, da se pomenimo tudi o teh stvareh: noben zakon nam ne prepoveduje, da bi si jih v stroki ne mogli urediti tako, kot je treba. Vse skupaj je le vprašanje iskrenega hotenja. MESTO PODIPLOMSKEGA ŠTUDIJA V SISTEMU GOZDARSKEGA VISOKOŠOLSKEGA ŠTUDIJA Mesto, ki ga podiplomski študij zavzema v gozdarskem visokošolskem študiju da- nes, je daleč od idealnega. Vzroke za to je iskati predvsem: 1. v številnih nedorečenostih ob presaja- nju tuje zamisli in oblike v naše specifično okolje, 2. v šibko izraženem interesu operative za podiplomsko šolane kadre, 3. v preobremenjenosti kandidatov in subjektivnih ovirah za njihov študij, 4. v preobremenjenosti učiteljev, 5. v kronično nerešenih vprašanjih finan- ciranja tega študija, 6. v pomanjkanju dobrih mentorjev, 7. v majhnem številu kandidatov za posa- mezne programe oz. v ozki izobraževalni bazi nasploh, 8. v pomanjkanju gmotnih pogojev (us- trezne predavalnice, laboratoriji, literatura), 9. v dejstvu, da nekateri učitelji menijo, da so bile nekatere oblike podiplomskega študija (npr. specializacija) vsiljene, ob tem pa da zanje ni ne potrebe ne zagotovljenih osnovnih pogojev. Po vsem tem lahko trdimo, da danes podiplomski študij ni vključen v celoten visokošolski študij gozdarstva. Nove oblike podiplomskega študija smo obvezno spre- jeli kot privesek že utečenih dejavnosti - in to so tudi ostale, namesto da bi podiplomski študij vse bolj postajal osrednji razlog za obstoj šole. Brez razvijanja vrhunskega znanja ne šola ne stroka ne moreta biti tisto, kar naj bi bili. Zato nekaj misli o tem, kakšen naj bi bil naš študij po diplomi v prihodnje: 1. Podiplomski študij naj bi bil najzahtev- nejša oblika pedagoškega dela, ki bi morala tudi pri fakul!etnih delavcih imeti prednost 26 G. V. 1/89 pred vsemi ostalimi zadolžitvami oz. deli. 2. Podiplomski študij naj bi bil >>razvojni laboratorij« oblikovanja dodiplomskih štu- dijskih programov, zato bi moral imeti abso- lutno prednost pri zagotavljanju (načrtova­ nih in preverjenih) potreb po gmotnih pogo- jih. 3. Podiplomski študij naj bi razvijal po- globljene oblike študija, predvsem pa naj bi kandidata usposabljal za nadaljnje samo- izobraževanje- zlasti v pogostih in intenziv- nih stikih z učiteljem. 4. S svojo osnovno usmerjenostjo v širino naj bi bil podiplomski študij gozdarstva odprt vsem diplomantom univerze - ne glede na študijsko usmeritev. Kandidatom naj bi odpiral poglobljene poglede na pod- ročje gozdarstva - z najrazličnejših per- spektiv; izobraževal in vzgajal naj bi zares interdisciplinarno. 5. Podiplomski študij bi moral postati osrednje področje sodelovanja z drugimi domačimi in tujimi šolami v povsem kon- kretnih oblikah (z izmenjavo učiteljev in študentov). 6. Podiplomski študij mora postati pod- ročje sodelovanja med fakulteto in inštitu- tom kot raziskovalno ustanovo. 7. Podiplomski študij mora postati tudi most za prodor gozdarske doktrine (npr. teoretičnih izhodišč gospodarjenja z narav- nimi viri) na druga področja. 8. V okviru razvoja podiplomskega študija doma bi morali posebej razmišljati o načrt­ nem pošiljanju najprimernejših kandidatov na celoten študij v tujino. Ko bi vsako izmed teh točk primerjali z dejanskim stanjem, bi največkrat ugotovili,. da gredo stvari prav v nasprotno smer. Podiplomska predavanja so pač takrat, »kadar imamo čas« - ob terminih, ko bi rednim slušateljem ne hotel nihče predava- ti. Da bi prihranili čas in stroške za potova- nja slušateljev, prihaja do nevzdržnih kon- centracij predavanj, ki so sprte z vsako pedagoško strokovnostjo. Razdrobljenost študija z majhnimi skupi- nami slušateljev vodi v improvizacije in padec kakovosti predavanj. Slušatelji se pogosto pritožujejo, da jim (isti) učitelji pre- davajo snov iz dodiplomskega programa. Zelo razširjeno je očitno tudi prepričanje, daje podiplomski študij najcenejši. V njega- vem okviru praviloma ni ne laboratorijskega ne terenskega dela, dostopna literatura je redka in kadar končno najdeš primerno knjigo, se lahko začneš pogajati, ali bomo kupili pet izvodov ali tri - ali pa bomo za nekaj deset tisočakov prekršili vse civilizi- rana norme - in jo prekopirali. Dokler bo naš podiplomec ujet med štu- dijem in vsemi drugimi obveznostmi (in to velja tudi za tiste, ki so na fakulteti), o resnično poglobljenem študiju ne more biti govora. Posebo poglavje s tem v zvezi je tudi znanje tujih jezikov, ki je pri naših kandidatih praviloma skromno. Širina in interdisciplinarnost programov ostajata bolj želja kot resničnost. Sodelova- nje z drugimi fakultetami je omejeno na močno zasebne konsultacije - organizira- nosti predavanj z drugih področij zaenkrat ni. Na področju podiplomskega izobraževa- nja stikov z ostalimi jugoslovanskimi pa tudi zamejskimi fakultetami tako rekoč ni. O sodelovanju z gozdarskim inštitutom na področju podiplomskega študija še ni- smo razmišljali, prav tako ne o prodoru naše doktrine na druga študijska področja in končno - v vseh letih obstoja s šole nismo poslali na podiplomski študij v tujino niti enega študenta. Res je, da je stanje močno podobno tudi na drugih fakultetah, vendar to ne sme biti vzrok za pomirjenost. Ko premišljujemo o prihodnosti našega podiplomskega študija, vsekakor ne bi smeli mimo pobude rektorja Peklenika za ustanovitev univerzitetne po- diplomske šole. Ta pobuda prihaja prav kot odgovor na splošno razširjeno opisano sta- nje. Ideja posebej išče odgovore na vpraša- nja zaprtosti, neenotnosti, materialne rev- ščine, razdrobljenosti itd. našega podiplom- skega študija (»Pobuda ... «, 1988). Ni neupravičen strah, da bi ustanovitev take šole posredno in neposredno lahko osiromašila materialno in kadrovsko bazo univerze, vendar bi moralo gozdarstvo o svojem mestu na tet šoli pošteno in kon- struktivno razmisliti. Ceprav v sedanji obliki zamisel šole ne upošteva trojne sestavlje- nosti gozdarstva (biološko-tehnično- dru- žbeno) in ga uvršča med tehnične vede. Prav opredeljevanje stališč stroke do po- diplomske šole bi bila lahko dobrodošla priložnost, da v stroki temeljito razmislimo o mestu· podiplomskega v sistemu našega visokošolskega študija. Brez tega razmi- sleka - v katero koli smer že - je iluzorno pričakovati, da se bodo stvari obrnile na bolje. VRSTE IN PROGRAMI PODIPLOMSKEGA ŠTUDIJA Med formalno vodene oblike podiplom- skega izobraževanja zaenkrat štejemo pri- pravništvo, specializacijo, magisterij in dok- torat, razmisliti pa bomo morali tudi o so- dobnih vrhunsko vodeno-svobodnih oblikah takega izobraževanja kot so npr. podoktor- ski programi ali sabatsko leto. o tem, ali med te oblike študija spada tudi pripravništvo, so mnenja deljena, Dej- stvo je, da gre za izjemno pomembno obdobje, v katerem se mnogokrat odloča o nadaljnji strokovni poti mladega strokovnja- ka, predvsem pa o njegovi afiniteti do nadaljnjega študija. Stvari so toliko težav- nejše, ker gre za slabo opredeljeno ob- močje predaje diplomanta med šolo in prak- so. Kot stroka bi se zato morali že enkrat pogovoriti o ciljih, vsebini in obliki pripravni- štya, o mentorstvu, vlogi šole in prakse v oblikovanju, izvajanju in opravljanju tega programa itd., nato pa izdelati strokovno študijo, katere nosilec na] bi bil npr. andra- gog - ne le zaradi strokovnosti, ampak zaradi nepristranskosti, sodelavci pa go- zdarji - iz šole in iz prakse. Želeli bi si, da bi se v oblikovanje in izvajanje pripravni- škega programa močneje vključevala tudi strokovna društva, saj bi morala prav skrb za uvajanje in razvoj novih strokovnjakov biti eno izmed žarišč njihove strokovne dejavnosti. Specializacija je sorazmerno nova oblika podiplomskega študija, ki ima ponekod (npr. v medicini) že dolgo tradicijo in ustre- zno kakovostne programe - predvsem pa jasno izoblikovan profil v praksi. Na bioteh- niki kljub glasnim načelnim opredelitvam, da potrebujemo več znanja, specializacija ni zaživela. Trenutno omogočamo program specializacije le na gozdarstvu, pa še tu so stvari vse prej kot idealne. Vzroke za to je treba iskati že v zakonu o usmerjenem izobr~ževanju (1980), ki specializacijo G. V. 1189 27 opredeljuje kot oblikovanje strokovno oz- kega profila, hkrati pa z njo omogoča pre- hodnost v široki profil doktoranta. Doslej nimamo še nobenega diplomanta te smeri, zato je še prezgodaj za tehtnejšo oceno programa. Iz dosedanjih težav okrog spe- cializacije pa je vendarle mogoče skleniti, da vzroke za neuspeh zaenkrat lahko iščemo predvsem v dveh sklopih, ki sta sicer na videz neodvisna, pa vendarle vpli- vata drug na drugega. V operativi specializacije ne sprejema- mo: 1. ker ni zrasla iz potreb po poglobljenem znanju na točno določenih področjih, 2. ker mesto specialista v praksi ni opre- deljeno, 3. ker nejasna zakonska opredelitev tega profila vzbuja dvome o njegovi uporabnosti in usmerjenosti v prakso. Šola specializaciji v načelu ni naklonjena: 1 . ker jo na splošno sprejema kot vsilje- nega tujka, ki v operativi nima mesta; drugače si le stežka razlagamo, zakaj smo edini na biotehnik!, ki tak program imamo, 2. ker je bil program uveden, ne da bi bila rešena osnovna vprašanja njegovega ustreznega financiranja, prostorov, opreme in kadrov, 3. ker v šoli sumijo, da gre za manj . zahtevno (traja P?č en semester manj kot magisterij) bližnjica do doktorata, 4. ker je očitno, da za specializacijo posebno širokega zanimanja v operativi ni in so tudi povratne zveze temu primerno slabe. 5. ker v določenih krogih vlada predso- dek, da specializacija že v svojem bistvu vodi proč od celovitosti obravnavanja pro- blemov- v enostranskost, strokovno sekta- štvo itn. Oba sklopa teh dejavnikov vplivata drug na drugega sinergistično: brezbrižnost ope- rative do programa specializacije postaja alibi za mlačnost šole- in obratno. Ta začarani krog je mogoče presekati z dvema preprostima resnicama: 1. da z rastočimi problemi in nalogami tudi operativno gozdarstvo potrebuje vse več znanja in 2. da noben učitelj ne bi smel zavrniti nobene iskrene želje po več znanja. 28 G. V. 1189 Rešitev današnjega problema specializa- cije je- vsaj na videz- dokaj preprosta: A. Gozdarska praksa naj pove, za katera področja v gozdarstvu (podobno kot v me- dicini) potrebujemo specialista in na katerih delovnih mestih. B. Šola naj pove, kaj naj bi sodilo v take programe. C. Obe strani pa naj poskrbita: - za točno opredelitev tega študija do magisterija in doktorata ( v bistvu bi morala biti specializacija ))slepa ulica«) oz. za opre- delitev njegove namembnosti, - za zagotovitev osnovnih pogojev štu- dija- tako za specializanta kot za učitelja. če po takem uvodu skušamo oceniti program specializacije v gozdarstvu in nje- govo dosedanje izvajanje, ugotovimo: 1. da osnovna področja gozdarstva v njem niso enakomerno zastopana (primer- jaj tabelo 1 ), 2. da majhno zanimanje operative za vse programe povzroča razdrobljenost in ne- smotrnost pri izvedbi pa tudi improvizacije in mlačnost v šoli, 3. da se programi posameznih smeri med seboj razlikujejo ne le po formatu (številu predmetov), ampak tudi po osnovni usmeritvi v tematsko ožitev (nadaljevanje že poslušanih predmetov na naši šoli) oz. širino (izbor tudi po drugih fakultetah), 4. da je uspešnost tega študija nasploh majhna in preveč prepuščena subjektivnim dejavnikom- tako pri učiteljih kot speciali- zantih (tabela 2). Kakovost in utemeljenost specialistič­ nega študija gozdarstva bo tudi v nekoliko daljši prihodnosti težko oceniti - predvsem zaradi majhnega števila diplomantov po različnih smereh, pa tudi zato, ker v praksi diploma tega študija še ne pomeni tudi takega mesta, kjer bi se kakovost študija lahko tudi potrdila. Glede razvoja specialističnega programa pa se odpira še eno vprašanje: Če specia- lizacija (analogno medicini) ne vodi v širino in neposredno v doktorat, ampak predstav- lja le izobrazbo za vrhunsko znanje na nekem ozkem področju, potem je nujno, da tako znanje razmeroma hitro zastareva in da ga je treba sistematično obnavljati - s Tabela 1: Pregled programov in usmeritev specialističnega študija gozdarstva Število aktivnih Področje Usmeritve kandidatov, vpisanih po letu 1985 Gozdnogojitveno - ovrednotenje gozdnih rastišč 6 Gozdnotehniško - tehnično pridobivanje gozdnih proizvodov O - organizacija gozdne proizvodnje O - gozdne prometnice O Družbeno-ekonomsko - gospodarjenje z zasebnimi gozdovi O - gospodarjenje z divjadjo O - gozdni popis 1 Krajinskoekološko - urejanje hudourniških področij O - urejanje gozdnate krajine 6 Tabela 2: Odstotni delež opravljenih izpitov slušateljev podiplomcev po letnikih vpisa in programih oz. smereh specializacije (stanje 14. x. 1988) Magisterij Specializacija 1985/86 1987/88 24 o 47 20 programi, ki bi jih resnično oblikovali iz potreb prakse, kjer bi vsi specialisti morali položiti določeno število izpitov v določe­ nem časovnem obdobju -sicer bi jim di- ploma preprosto zapadla. Tako misel lahko utemeljujemo še s tem, da je taka oblika dopolnjevanja znanja potrebna tudi zato, ker bodo specialisti na posameznih področ­ jih maloštevilni, med seboj izolirani, v svojih delovnih okoljih pa prejkone osamljeni - v nasprotju npr. z doktorji znanosti, ki jih neprestano družita že narava in specifika dela, za katerega se izobražujejo. Tretje formalno področje podiplomskega izobraževanja je magistrski študij. Zakon o usmerjenem izobraževanju ga v 51. členu (skupaj z doktoratom!) oprede- ljuje takole: ))Programi za pridobitev magi- sterija in za pridobitev doktorata znanosti obsegajo vsebine za razširjanje in poglab- ljanje teoretičnega in praktičnega (sic !) zna- nja na posameznih področjih znanosti ... ter za razvijanje sposobnosti za opravljanje raziskovalnega dela.(( Ta medla opredelitev se ne dotika: - mesta magisterija v podiplomskem izo- braževanju (ali predstavlja končno ali pre- hodno etapa na poti do doktorata), - ne opredeljuje širine njegove usmeri- tve, - ne opredeljuje, komu naj bi bli ta študij namenjen, -ne določa njegovih družbenih smotrov (vzgoja strokovne elite - s posebnimi ob- veznostmi), - ne opredeljuje mesta magisterija v si- stemu združenega dela, - preveč poudarja usmerjenost magi- stranta v raziskovalno delo. Mnoge slabosti, povezane z našim ma- gistrskim študijem gozdarstva danes izvi- rajo prav iz teh nedorečenosti: - Majhna stroka maloštevilnega naroda potrebuje določeno kritično maso vrhunskih strokovnjakov (recimo, da so to doktorji znanosti), ki bo imela v izobrazbeni piramidi nesorazmerno močan delež. če tega ne bo uspela zagotoviti, bo njena naravno in dru- žbeno pogojena samosvojost nenehno ogrožena. Seveda tega ne bomo skušali dosegati z zniževanjem meril, ampak z intenzivnejšo skrbjo za perspektivnejše ka- dre. Zato bi se morali v našem gozdarstvu praviloma odločati za prehodni tip magiste- rija, ki prej ali slej vodi v doktorat. - Če magistrski programi, po katerih smo se zgledovali, dopuščajo ob široki izobra- zbeni bazi in velikih (tudi raznovrstnejših) potrebah široko in ozko usmerjene profile, si mi tega ob tako ozki izobrazbeni bazi enostavno ne moremo privoščiti. Odločiti bi se torej morali za široki tip magisterija; kjer pa narava študija resnično zahteva že zgodnjo ožitev, bi bilo umestno razmišljati G. V. 1/89 29 o pošiljanju ustreznih kandidatov na študij v inozemstvo. - Morda bi bilo proti duhu lažne egalitar- nosti v izobraževanju, nikakor pa ne proti dejstvom, če bi že v zakon zapisali, da je magistrski študij zahteven in zato odprt le najboljšim študentom. - Zakon ne opredeli jasno družbenega interesa (stroke) pri vzgoji vrhunskih ka- drov. Misel, da gre pri tem le za zasebn·e ambicije posameznikov, ne pa za vitalni interes vsake stroke, je pri nas žal vse preveč prisotna. Časi, ko so strokovno konico našega gozdarstva predstavljali trije doktorji znanosti, so minili. Danes stroka brez vrhunskega znanja ne more biti več stroka in še najmanj znanost - je latlko le še obrt. -Naš dvojni odnos do magisterija izvira iz neopredeljenosti vloge magistra v praksi. Ko bi jasno določili, za katera dela v praksi je potreben magisterij in za katera doktorat, bi verjetno že imeli več podiplomskih diplo- mantov tudi v praksi. Element prisile je tu potreben, sicer ne bi absolvente večine naših dosedanjih magistrantov predstavljali prav visokošolski delavci, ki jih je v podi- plomski študij prisilil Zakon o usmerjenem izobraževanju. Sprašujem se, zakaj takih zahtev nismo z enako doslednostjo uvedli tudi za inštitute, strokovne in upravne usta- nove na republiški ravni in seveda za najod- govornejša mesta v operativi. Morda se prav ob tem pokaže »elitnost« podiplom- skega študija. Komu tako stanje koristi in doklej še? Ob tem bomo morali prej ali slej tudi razmisliti o podiplomcih drugih disciplin in njihovem mestu v gozdarstvu. - Zakon tudi spregleduje, da naš magi- sterij vzgaja za tri močno različne poti proti strokovnemu vrhu: • za razvoj in vodenje, • za raziskovalno delo in • za vzgojo novih kadrov. To seveda ne more pomeniti treh magi- strskih programov, ampak predstavlja le argument več za resnično širino kot skupni imenovalec programa magistrskega študi- ja. Če sprejmemo tako izhodišče o magi- strskem študiju kot zahtevni, široki in pre- hodni etapi podiplomskega izobraževanja, ki vodi v tri močno različna področja stro- 30 G. V. 1/89 kovnega dela, je nujna kritična ocena pro- grama tega študija. Pri njegovem sestavlja- nju taka premišljevanja niso bila najbolj navzoča. Ko iščemo vzroke za porazno stanje na tem področju, je prav in pošteno, da razmislimo tudi o njem. V nasprotju s podobnim študjjem drugod je za naš magisterij značilen izjemen odsto- tek osipa: od 98 vpisanih v obdobju 1966- 1986 je doslej diplomiralo le 15 ali 15 % kandidatov (Anko 1987). To je nedopustna potrata in vsak neuspeh bi morali vsi skupaj jemati osebno. Trdim, da ob vseh naštetih objektivnih in subjektivnih zaprekah delež programa ni ravno majhen, zlasti, ker je program zgrajen na napačni predpostavki, da je njegova zahtevnost selekcijski dejav- nik. Zavedajmo se vendar, da bi morali selekcijo opraviti že ob sprejemu, saj ven- dar v veliki večini sprejemamo svoje lastne diplomante in bi si morali biti o njihovih sposobnostih povsem na jasnem. Podi- plomski študij je poseben- zelo oseben- odnos med učiteljem in kandidatom, ki se je že potrdil, zato odpadejo nekatere toge oblike dela s slušatelji, ki v dodiplomskem programu morda še delujejo oblikovalno - vzgojno, v podiplomskega pa ne sodijo. Zato ta študijski program ne more biti zgolj še ena ovira, ampak tisti okvir, v katerem bo dober učitelj do skrajnosti izkoristil in razvil vse kandidatove intelektualne spo- sobnosti na določenem področju. Take metode dela seveda zahtevajo od obeh strani mnogo več resničnega napora kot še tako težki izpiti. Gre za intenzivno, ne nujno le enosmerno, ampak pogosto že obojestransko kresanje in brušenje dveh intelektov, ki predstavlja najžlahtnješo obliko pouka in učenja. Tako zastavljen in izveden program de- luje spodbudno, in oba udeleženca dviga. Vprašanje je le, koliko časa in resničnih pedagoških sposobnosti imamo za to. Takemu pogledu na magistrski študij ver- jetno ne bo nihče ugovarjal, redki pa bodo, ki bi hoteli naš današnji program ocenjevati s teh vidikov. Da bi se izognili polarizaciji, smo v seda- njem magistrskem programu uvedli blok obveznih skupnih predmetov, vendar se mi zdi, da smo pri tem cilj zgrešili. Če smo se za tak blok odločili, potem bi moral biti vsaj toliko širok, da bi ga lahko predavali vsem podiplomcem s področja biotehnike, pred- vsem pa bi ga morali predavati predavatelji z drugih fakultet. Ta skupina predmetov bi se morala v resnici spoprijeti ne le z meto- dološkimi, ampak tudi s filozofskimi, etnični­ mi, moralnimi, pravnimi itn. vidiki delovanja nosilcev vrhunskega znanja - hkrati s po- gledi na lastno stroko od zunaj (recimo vsaj v okviru biotehnike - če ne širše). Naš sedanji program takim pogledom seveda ne ustreza: predvsem so njegovi nosilci domači predavatelji, pri posameznih pred- metih pa bi morda lahko navedli naslednje pomisleke: 1. Organizacija in metode raziskovalnega dela: -Glede na to, da magisterij ne izobražuje le za raziskovalno, ampak tudi za razvojno -vodilno in pedagoško delo, bi teh vidikov pri oblikovanju tega predmeta ne smeli povsem zanemariti. 2. Kvantitativne metode raziskovanja l.: - V bistvu gre za nadgradnjo predmeta »Statistične metode(<, ki v kontekstu podi- plomskega študija predstavljajo seznanja- nje z raziskovalnimi metodami (v najširšem pomenu besede), ne pomenijo pa razvijanja raziskovalca samega. 3. Kvantitativne metode raziskovanja 11.: - Predmet je nadgradnja predmeta Me- tode v operacijskem raziskovanju s poudar- kom na modeliranju. Tako je predmet pred- vsem pomemben pri oblikovanju znanja strokovnjakov, ki se usmerjajo na področje vodenja, razvoja in raziskovalnega dela, kazalo pa bi razmisliti, če sodi v sklop obveznih predmetov. 4. Razvojni problemi gozdarstva: - Če se kar trije od štirih obveznih splo- šnih predmetov ukvarjajo z metodami, bi bilo pričakovati, da se bo vsaj četrti resnično spopadel z načeli. Kompleksno obravnava- nje razvojnih problemov stroke je za to pač dobra priložnost. Pa smo jo zamudili: pr- votna zasnova, po kateri naj bi določeno vprašanje obravnavali z različnih vidikov, je namreč v praksi razpadla na tri nepovezane cikle s treh področij - na četrto, kjer je v prihodnje gotovo pričakovati marsikaj nove- ga, pa smo enostavno pozabili. Gornje pripombe nikakor niso celovita ocena obveznega dela magistrskega pro- grama: so le iztočnica za nadaljnje premiš- ljevanje o njem. Osnovna ugotovitev o doktoratu kot zad- nji stopnji našega formalnega izobraževa- nja je, da je naš strokovni vrh preozek. Dokler se stvari ne bodo izboljšale na stopnji magisterija, seveda tudi tu ni mo- goče pričakovati radikalnejših sprememb. V stroki pravzaprav ne vemo, kaj in kam bi z doktorjem. Večina današnjih doktorjev v stroki je pač doktorirala, ker jo je v to prisilil zakon preživetja na univerzi. V razi- skovalni sferi takih zahtev ni, zato je doktor- jev malo, o doktorjih v operativi sploh nihče ne premišljuje - in zato jih tudi nimamo. Ko nam je oktobra letos predaval dr. Sperber iz ZRN, se nisem toliko zamislil nad tistim, kar je povedal, kot nad tem, da je on kot doktor povsem zadovoljen, da lahko široko in bogato gospodari s 6000 ha gozda - in da ima neka družba posluh in interes za to. Doktorje na univerzi in inštitutih bomo še imeli -ampak svoje pravo mesto v stroki si bo ta profil izboril šele takrat, ko se jih bomo tudi v operativi navadili gledati kot inštitute in razvojne oddelke v eni osebi - ne kot privilegirance, ampak kot resnično najbolj odgovorne za strokovni razvoj go- zdarske prakse. Obračun 22 let našega podiplomskega študija ni ravno spodbuden. Pa vendar nas poti in stranpoti našega razvoja prav v teh letih vse bolj vodijo k spoznanju, da smo se marsikje že približali fizičnim mejam razvoja stroke, da smo jih morda kje že presegli in da nam za prihodnjo rast ostajajo odprte le meje duha in znanja. Prav je in potrebno je bilo, da smo v tem času toliko vlagali v proizvodna sredstva in podobno. Ampak to ne bo odločalo o našem resnič­ nem razvoju. Čas, ko bomo morali več vlagati (pa nikakor ne le v denarju) tudi v človeka, je tu. Opomba: Prispevek je bil v obliki referata podan na študijskih dneh, v podiplomskem študiju v gozdarstvu, ki so bili 24. in 25. novembra 1988 v Martuljku. G. V. 1/89 31 Oxf.: 831.1 Les kot vir energije v Sloveniji in njegov pomen v gospodinjstvih Lojze ŽGAJNAR* še v šestdesetih letih je bil delež lesa v porabljeni energiji Slovenije kar 25-odsto- ten, danes pa je le še šestodstoten. To zmanjšanje je predvsem posledica poveča­ nja deleža drugih virov energije, manj pa uporabe manjših količin lesa. To je razvidno ·tudi iz grafikona, po katerem porabimo zdaj skoraj dvakrat več energije kot v šestdese- tih letih. Pri enaki porabi energije bi bil namreč delež energije iz lesnega kuriva tudi danes še vedno več kot desetodstoten. (graf. 1) Še večji je pomen lesnega kuriva kot domačega energijskega vira. V skupaj po- rabljeni energiji iz domačih (slovenskih) virov je kar 11 odstotkov energije iz lesa. To hkrati pomeni 15 odstotkov energije iz vseh domačih trdih goriv (les, premog, lignit). Skratka, iz lesa pridobivamo vsako leto približno za tretjino več energije kot v jedrski elektrarni v Krškem. (graf. 2) Večino energije iz lesa, 77 odstotkov, porabimo v široki porabi. Prek 90 odstotkov je porabijo gospodinjstva, in sicer pretežno za ogrevanje, deloma pa tudi za kuhanje. Ostalo energijo tj. 23 odstotkov, porabi lesna industrija kot toplotno in tehnološko energijo. Zanesljivih in natančnih podatkov o koli- činski porabi lesa (drv) za kurjavo v Slove- niji tako rekoč ni. Obstajajo le različne ocene, ki pa se med seboj močno razlikuje- jo. Razlogov za to je več, zato naj nave- demo le nekatere pomembnejše: 1. Kot kurivo uporabljamo les v najrazlič­ nejših oblikah, od lesnega prahu, žagovine, oblancev in sekancev, prek kosov lesa, polen, butar in klad pa vse do briketov. Vse te številne pojavne oblike lesnega kuriva nam pri praktičnih meritvah povzročajo ve- * L. ž. dipl. inž. gozd., Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, 61000 Ljubljana, Večna pot 2, YU 32 G. V. 1/89 like težave. V vsakdanjem življenju je pre- cejšnja zmeda celo pri ločevanju med ku- bičnim in prostornim metrem. S tehtanjem in upoštevanjem vlažnosti bi te težave lahko v dobršni meri odpravili. 2. Približno natančna je le evidenca o porabi lesnoindustrijskih ostankov in letni količni drv kot sortimentu pri gozdni proi- zvodnji lesa, predvsem v družbenih gozdo- vih. Vemo pa, da je kot kurivo uporaben vsak kos lesa, vsak lesni ostanek, ne glede na vir. Ti viri pa so zelo različni in številni: drevje in grmovje ter sečni ostanki v gozdu, sečnje zunaj gozda, čiščenja in krčitve Graf. 1. Delež uporabljene energije iz lesa v Sloveniji v različnih obdobjih 1000 TJ 170 150 130 110 90 70 50 30 10 ..... 01 1 CD o ~ obdobje 1 8l kmetijskih površin, grmišč, infrastrukturnih tras, ostanki pri dodelavi in predelavi lesa, odslužen les itd. Jasno je, da je vsakršen popis teh količin lahko le groba ocena. 3. Prek 60 odstotkov gozdov je v zasebni lasti, lastnikov gozdov je kar 249.000. Pri tolikšni množici lastnikov in razdrobljenosti je tudi razumljivo, da je onemogočen vsakr- šen natančnejši pregled nad prometom z lesom za kurjavo, zlasti še pri neetatni masi. Nikakršna skrivnost ni, da je »črni trg« z drvmi v zadnjih letih spet zelo živa- hen. Po uradnih statističnih podatkih vsako leto v Sloveniji porabimo za energijske namene od osemstotisoč do milijon m3 lesa. Od tega je 600 do 700.000 m3 drv in 200 do 300.000 m3 lesnoindustrijskih Graf. 2. Delež lesa v uporabljeni energiji Slovenije iz domačih virov ter primerjava z nekaterimi drugimi viri (1. 1985) v 000 TJ D energija skupaj 200 - domači viri 100% 180 11111111111111111111 JE Krško 160 -les premog 140 120 100 80 60 40 20 o ostankov. Te količine smo upoštevali tudi pri našem uvodnem prikazu energijskega pomena lesa v Sloveniji. Glede na naštete dejavnike, ki lahko odločilno vplivajo na natančnost evidence, pa s precejšnjo zane- sljivostjo trdimo, da so te količine podcenje- ne. To potrjujejo tudi raziskave Inštituta za ekonomska raziskovanja v Ljubljani iz leta 1985. Ugotovitve temeljijo na anketiranju slovenskih gospodinjstev leta 1983, ki ga Zavod SRS za statistiko opravi vsakih pet let. Čeprav avtor omenjene raziskave do- pušča možnost za 1 O odstotkov previsok ih ocen, so ugotovitve presenetljive. Zlasti še zato, ker v ugotovljenih količinah ni upošte- vana večina lesnoindustrijskih ostankov, ki jih lesna industrija porabi za svoje energij- ske potrebe. Teh ostankov anketa torej ni zajela. Raziskave so pokazale, da so slovenska gospodinjstva v letu 1983 porabila za kur- javo 1.647.000 m3 lesa. Od te količine je bilo 934.000 m3 drv (57 odstotkov), kuplje- nih iz različnih virov in 713.000 m3 (43 odstotkov) iz lastne proizvodnje. V pov- prečju je gospodinjstvo porabilo 2,8 m3 drv. Povprečna poraba v kmečkih in mešanih gospodinjstvih je bila 5m3, v ostalih pa 2,2m3. V povprečnem slovenskem gospodinj- stvu jedelež porabljene energije iz drv kar 30-odstoten. Bolj pomemben je le še pre- mog (31 odstotkov). Električna energija je udeležena z 19 odstotki, kurilno olje le s 4 odstotki. Delež energije iz lesa v vrednostni struk- turi (v denarnih enotah) vseh energijskih virov v gospodinjstvih je bil leta 1983 22-od- stoten. če ga primerjamo s količinskim deležem (30 %), vidimo, da je bila energija iz lesa cenejša kot iz ostalih virov. še bolj presenetljivi so podatki iz ankete Inštituta za ekonomiko, trženje in organiza- cijo v Ljubljani. Po teh raziskavah so sloven- ska gospodinjstva leta 1983 porabila kar· 2.254.000 m3 drv, in sicer 1.225.000 m3 kupljenih ter 1.029.000 m3 iz lastne proi- zvodnje. Zanesljivo lahko trdimo, da so te količine močno precenjene, kar priznavajo tudi avtorji sami. Domnevamo, da je glavni vzrok za previsoko oceno prav nerazloče­ vanje med kubičnimi in prostorninskimi me- tri. G. V. 1189 33 Il Za primerjavo naj prikažemo še oceno porabe lesa za kurjavo v Sloveniji z Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo za leto 1986. Po tej oceni, v kateri smo potrebne parametre deloma povzeli iz različnih virov, deloma pa jih ocenili na podlagi drugih znanih kazalcev, porabimo vsako leto v Sloveniji za kurjavo 1.330.000 m3 lesa. V prikazani količini so bili upoštevani vsi znani viri- drva: iz letnega poseka, sečni ostanki v gozdu in zunaj gozda ter ostanki primarne in končne predelave lesa. Kljub vsem nezanesljivim in različnim ocenam količinske uporabe lesa za kurjavo v Sloveniji, lahko za sklep strnemo nasled- nje ugotovitve: 1. Kot obnovljiv domač in sorazmerno čist vir energije je v Sloveniji les še vedno izredno pomemben. V trenutnih in bodočih družbenoekonomskih razmerah ter pri na- glem naraščanju cen vseh drugih virov energije tudi ni stvarno pričakovati občut­ nega zmanjšanja porabe lesa za kurjavo. Nasprotno, pričakujemo lahko le večjo po- rabo, saj letni stroški za ogrevanje in kuha- nje v individualni stanovanjski hiši že prese- gajo dva povprečna mesečna osebna do- hod ka. Nezamenljiv vir energije pa les je in bo tudi ostal pri podeželskem, še posebej kmečkem prebivalstvu. Tu je lesno kurivo vse pomembnejša družbenoekonomska sestavina obstoja in nadaljnjega razvoja. (Slika 1) 2. V Sloveniji porabimo za kurjavo od 1,3 do 1,5 milijona m3 vse bolj dragocenega lesa, ki nam ga že vseskozi primanjkuje. Pri tem ne gre samo za količino lesa, ampak predvsem za dejstvo, da les pri tem vse premalo cenimo, in sicer tako v tehno- loškem kot v energijskem pomenu. V prvem primeru mislimo na sedanjo, večkrat nespa- metno in nenamensko uporabo lesa (poku- rimc tudi velike količine lesa, ki so povsem primerne za tehnološko predelavo, celo hlodovina; ne izrabljamo pa velikih količin različnih ostankov), v drugem primeru pa na negospodarno obnašanje pri pripravi in uporabi tesnega kuriva. Zaradi nezadost- nega upoštevanja pomena vlažnosti in zdravosti lesa, uporabe zastarele in neu- strezne tehnike ter nepravilnega načina kurjenja in pomanjkljivega vzdrževanja na- prav so namreč izkoristki ogrevalnih moči le polovični. Pri takšnem kurjenju pa je tudi Sl. 1: Znana podeželska podoba, ki je vse pogostejša tudi v primestnih naseljih in celo v mestih 34 G. V. 1/89 lesno kurivo pomemben onesnaževalec ozračja. 3. Pri dosedanjem raziskovalnem delu na temo biomasa - energija - ekologija smo se že večkrat prepričali, da je to pogosto tabu tema tudi v najodgovornejših upravnih in strokovnih krogih. Lahko se vprašamo, ali gre za nepoznavanje proble- matike, sprenevedanje, ekonomske raz- loge ali pa se sramujemo, ker pokurimo toliko ))za kurjavo predragocenega lesa<<. Menimo, da je ravno »nojevsko obnašanje<< najmanj opravičljivo in tudi neodgovorno, tako do same stroke in gozda kot do širše družbene skupnosti. Vse napredne družbe v zadnjih letih znova odkrivajo gospodarsko in ekološko energijsko vrednost in pomen lesne biomase. Morali bi se zavedati, da bodo tudi v prihodnje izgorevale velike in vse večje količine lesa, pa če nam je to prav ali ne. Prepričljiv dokaz za to so tudi vse številnejše in večje skladovnice drv ob zasebnih hišah in poslopljih, pa tudi ob stanovanjskih blokih in stolpnicah. Dobro vemo, da je les (drva) edino kurivo, ki ga Oxf.: 903 je mogoče pridobivati na številne načine, tako na zakonite kot druge. Predvsem pa upoštevajmo, da pametno kurjenje z lesom ni nikakršna sramota in gospodarska ško- da. Gotovo pa je sra:motno in družbeno škodljivo, če to počnemo skrajno negospo- darno, kar je prav posledica zanemarjanja problema, če že temu nočemo reči sprene- vedanje. Če se bomo odkrito in pošteno lotili problema bo od tega gotovo več koristi kot škode. Menim, da je to edina sprejem- ljiva alternativa. VIRI 1. Energetska bilanca SRS za obdobje 1986- 1990. Gradivo RES, Samupravna interesna skup- nost energetike SR Slovenije, Ljubljana, 1986. 2. Stanovnik, T.: Raziskava možnosti razvoja energetike SR Slovenije do leta 2000. Poraba energije v slovenskih gospodinjstvih. Inštitut za ekono_mska raziskovanja, Ljubljana, 1985. 3. Zgajnar, L.: Les kot vir energije v Sloveniji. Polikopija. IGLG, Ljubljana, 1987. 4. Ekologija, energija, varčevanje. Aktualna tema 41. Delavska enotnost, Ljubljana, 1987. Gozdarstvo v razmerah družbene preobrazbe (Ali kako naprej?) NEKATERI POSEBNI PROBLEMI PRI GOSPODARJENJU Z ZASEBNIMI GOZDOVI, KI IZHAJAJO IZ ZAKONSKIH DOLOČIL Franc FIRŠT* Gozdovi pred našimi očmi vidno slabijo, zato moramo gozdarji po svoji poklicni etiki storiti in predstaviti javnosti vse ukrepe, za katere menimo, da so v korist gozda, kajti propadanje gozda zadeva človekovo življe- nje, zdravje in kulturo. Spričo dolgoletnega stereotipnega, z državno regulativo podprtega načina lagod- nega razmišljanja in vtirjenega, že kar sa- mozadovoljenega gospodarjenja z gozdo- vi, ki so dajali družbi tudi več kot zmore- * F. F., dipl. inž. gozd., Gozdno gospodarstvo Nazarje, 63331 Nazarje, Nazarje 139, YU jo, se moramo danes, zlasti vsled spreme- njenih ekoloških pogojev, hkrati s spremi- njajočimi se družbenopolitičnimi in gospo- darskimi razmerji, močno potruditi, da bi našli sami sebe in se zavestno vpregli v pozitivno spreminjanje razmer, brez obremenitev preteklosti. Naš poglavitni cilj mora biti, da uspo- sobljeni gozdarski stroki omogočimo učinkovito, racionalno strokovno delo- vanje. Ob tem seveda zadevamo ob temelje sedanje organiziranosti gozdarske stroke na terenu, ki se zlasti pri gospodarjenju z G. V. 1/89 35 zasebnimi gozdovi srečuje z anomalijami, te pa postavljajo gozdarja v odnosu do lastnika gozda v nezavidljiv položaj, v strokovnjaka in svetovalca, inšpektorja in policaja, davčnega uslužbenca in prevze- malca lesa. Hkrati je isti gozdar ekonomsko direktno odvisen od blagovne proizvodnje lastnikov gozdov, ki mu tako režejo kruh. Očitno je, da na tako nasprotujočih si odno- sih ni mogoče več graditi. Ne manj nedorečena in nelogična je tudi opredelitev lastništva gozda z vsemi izvedbami na tej osnovi: gozd nemu posest- niku se sicer priznava lastništvo gozda, tudi s pomembnimi pravicami, vendar se kmet kljub temu prevečkrat ne čuti resnični las- tnik, zato se često obnaša kot tujec v svojem gozdu. Zakaj bi se le drugače, saj se tudi zakon- ska odgovornost za stanje v njegovem gozdu končno v celoti prenaša na TOK gozdarstva, mimo lastnika. Jasno pa je, da brez lastnikove odgovornosti za njegov gozd in brez volje za sodelovanje pri gospodarjenju v lastnem gozdu ni možno uspešno gospodariti. Destimulativno deluje tudi sistem vseh obveznosti na evidentirana bla- govno proizvodnjo (biološka amortizacija, tehnična vlaganja v gozd, vključno z davč­ nim sistemom), ki silijo lastnika v nele~ galno obnašanje, vključno z odklanjanjem od kazila. Naša posebnost je tudi obravnavanje splošnega družbenega pomena gozdov: medtem ko je splošni družbeni pomen go- zdov ustrezno poudarjen, pa vsa nadaljnja določila nalagajo celotno breme gospodar- jenja z gozdovi izključno gozdarstvu. Zakon o gozdovih iz leta 1985 je naložil gozdarstvu še novo obremenitev, tj. financiranje ob- nove Krasa. Družba, ki naj uživa dobrote tako postavljenega sistema gozdarstva, se ob tem lahko smeje. Prav je, da so gozdovi odprti vsej javnosti, ni pa prav, da materialni pro- blemi Je javnosti ne zanimajo, kajti ob zastrupljajočem ozračju, povečanem izko- riščanju lesne biomase, neurejenem preko- rriernem splošnem obleganju gozdov kot posledica njihove odprtosti, je gozd vse bolj labilen. Neugodne trende bo možno zausta- viti le ob popolnem razumevanju celotne družbe za vsestransko zmernejše obreme- njevanje in izkoriščanje gozdov. Nasloni- tev na kmečke gozdne posestnike, kot potencialne zaveznike gozda, je lahko izjemno dragocena za očuvanje gozdov. Končno se lahko vprašamo tudi o ustre- znosti obstoječe organizacije gozdarske službe. često ugotavljamo, da je bila seda- nja organiziranost vsiljena, da gozdarji le-te GOZD 36 G. V. 1189 nismo želeli; če je tako, tedaj seveda takšna kot je, ne more biti prava rešitev. Podlaga obstoječi organizaciji gozdnih gospodar- stev je bila politična ne pa strokovna utemeljitev. Znotraj nje in ob njej se lahko obnašamo le toliko racionalno in strokovno, kot to dopušča njen sistem. Toda spone danes popuščajo, nekje bolj, drugje manj, odvisno od vpetosti v okolju. KAJ MENIJO KMET • .IE- GOZDNI POSESTNIK!? V resnici so si kmetje - gozdni posest~ niki že danes izborili drugačen položaj, kot bi ga formalno naj imeli. če jim sprememba položaja ni uspela po legalni poti, je to šlo pač drugo pot; priznati je treba, da smo se s tem sprijaznili tako gozdarji, kot drugi najbolj odločilni družbeni organi. Žal so tako nastala neurejena raz- merja, ki zastrupljajo odnose in škodujejo gospodarjenju z gozdovi. Ne glede na to pa kmetje odločno zahtevajo spremembe v tem, da posta- nejo resnični in priznani gospodarji svoje posesti. Zato nočejo nobene reorga- nizacije gozdarstva brez temeljitih za- konskih sprememb, pri katerih hočejo tudi sami sodelovati. Na tej osnovi hočejo zado- voljiti svoj ekon,.omski interes s spremembo zakona o gozdovih in s tem tudi odnosov v naslednjem smislu: - prodajne cene gozdnih lesnih sorti- mentov morajo na osnovi tržnih pogojev doseči normalno razmerje v odnosu na žagani les; -- promet z gozdnolesnimi sortimenti mora biti sproščen, monopol gozdnih go· spodarstev pa odpravljen; - odbitki od odkupljenega lesa/m3 ozi- roma obremenitve na prodano blago so previsoke; - kmetovi presoji in njegovim potrebam mora biti prepuščeno, kdaj bo izkoristil etat v svojem gozdu; - organiziranost zasebnega sektorja v gozdnih gospodarstvih skupaj z družbenim sektorjem se, kot izraz nezaupanja, odkla- nja; - splošni družbeni interes nad gozdar- stvom naj se izraža v organizaciji .kmetijsko- gozdarske zbornice. BISTVENI ELEMENTI USPEŠNEGA GOSPODARJENJA Z GOZDOVI IN POUDARJENA FUNKCIJA LAS"rNIŠTVA GOZDA Glede na znatno mero odklanjanja skup- nega gospodarjenja z vsemi gozdovi je potrebno jasno opredeliti, kaj je pri gospo· darjenju z gozdovi po svoji naravi skup- nega ne glede na lastništvo, kaj pa je tisto, kar je po svoji naravi treba ločiti ali ločeno obravnavati. Vedno znova seveda ugotavljamo, da med gozdovi z vidika funkcij gozda kot OUTPUT, kakor tudi z vidika vlaganj v gozdove kot INPUT, ni razlik. Zavedati se je treba, da so funkcije gozda močno odvi- sne od vloženega dela in da je strokovno delovanje v gozdu prav tako nedeljiva, kot so nedeljive splošno koristne funkci- je. Dovolil bi si poudariti naslednje: 1. Družbeni interes zlasti za vzdrževa- nje splošno koristnih funkcij gozda se bo še krepil, izrazit pa bo tudi v odnosu do lesno-proizvodne funkcije. 2. Ožji, trenutni ekonomski interes, ki izhaja iz lastništva gozda, bo občasno, vendar trajno povzročal konfliktne situacije. 3. Za vlaganja v gozd je dolžan skrbeti lastnik gozda sam zaradi lastnega ekonom- skega interesa, vendar tudi država zaradi splošnega družbenega interesa. 4. Zasebnega lastnika gozda je treba obravnavati enako kot gozdarsko podjetje, torej z enakimi pravicami in obveznostmi (kolektiv, ki opravlja z gozdom v družbeni lasti, nima nič drugačnih interesov kot za- sebni lastnik). 5. Pravice in dolžnosti gozdnega posest· nika izhajajo iz lastništva; kot lastnik nosi poslovno-proizvodni rizik, imeti mora pa tudi pravico, da prosto razpolaga s proizvo- di, ki jih pridobiva iz gozda. Zato pa mora poravnati družbene obveznosti kot fiskalne dajatve, ki se določijo na osnovi donosnosti njegovega gozda strokovno (denimo kot ))vrednostni etat«). Te dajatve lahko vklju~ čujejo tudi obveznosti vlaganja v gozd: sofinanciranje javne gozdarske službe, strokovnih inštitucij in financiranje eno- stavne biološke reprodukcije); možna je varianta, da za enostavno reprodukcijo skrbi lastnik sam. G, V. 1/89 37 6. Družbene dajatve bodo silile lastnika gozda, da se bo obnašal tržno-poslovno, družbeno-gozdarska regulativa pa ga mora prisiliti, da ravna z gozdom skladno z druž- benim in strokovnim interesom glede na splošne koristne funkcije gozda (INPUT kot strokovna obveznost gozdarske stroke - ne glede na lastništvo gozda). 7. Lastništvo mora najti pravo mesto tudi v gozdarstvu: gozdni posestnik mora čuM titi in ravnati z gozdom kot lastnik neM česa dragocenega, nad čemer ima tudi družba v določenem delu poseben interes. Zato se odgovornost gozdnega posestnika kot lastnika ne zmanjšuje, temveč poveču­ je. Te odgovornosti se ne da prenašati na nikogar drugega (kot npr. sedaj na TOK gozdarstva). To pomeni, da mora lastnik upravljati svoj gozd kot dober gospo- dar, plačevati državi obveznosti, ki izhajajo iz lastništva dobrine, ki daje donose; prizna- vati pa mora tudi strokovni nadzor nad usmerjenim (načrtovanim) gospodarjenjem z njegovim gozdom. Ob navedenih pred- postavkah je lastnik gozda suveren gozdni posestnik. S tem odpade tudi umetna pregrada med gozdarjem kot stro- kovnjakom in gozdnim posestnikom kot lastnikom, ki je bila postavljena v sedanjem sistemu. Lastiki gozdov pravijo, da smo gozdarji izgubili zaupanje, v resnici pa se je izgubilo zaupanje v sistem, katerega predstavniki smo v resnici tudi gozdarji. Šele v spremenjenih pogojih postane jasno, da ima ta gozdni posestnik in gozdar isti interes: vitalen gozd, ki bo dolgoročno proi- zvodno sposoben. V takem odnosu bo osveščen gozdni posestnik v lastnem inte- resu iskal strokovno pomoč gozdarja. 8. Problem razdrobljenosti gozdne posesti v Sloveniji je specifičen in velik, reši pa se lahko le dolgoročno v procesu sproščenih ekonomskih zakonitosti ob usmerjeni in racionalni davčni politiki. Admi- nistrativne rešitve se niso obnesle. 9. Glede na velik delež zasebnih gozdov v Sloveniji je pomembna tudi ugotovitev, da bo strokovnost izvajanja del v zasebnih gozdovih najbolj uspešna tedaj, ko bodo gozdni posestniki sami čimbolj strokovno usposobljeni za delo v gozdu. Zato mora biti osnovni cilj gozdarjev usposabljanje lastnikov gozdov za gospodarjenje z go- 38 G. V. 1/89 zdovi skladno z gozdnogospodarskimi načrti. Morda je to že problem izobraževa- nja, a je tudi problem sistema delovanja gozdarske stroke. ZAKLJUČEK Gozdarji si moramo v spremenjenih raz- merah postaviti ustrezne cilje za gospodar- jenje z vsemi gozdovi in jih z racionalnimi ukrepi uresničevati. Mnogih kritičnih ocen sedanjega sistema ne smemo zavračati, smotrno pa jih je analizirati in vključiti v razreševanje gozdarske politike. Ob novih nalogah in v zaostrenih razme- rah lahko gozdarstvo ubira (tudi) naslednja pota: 1. Po gozdnogospodarskih območjih se je treba organizirati bolj racionalno; poudaM rek mora biti na racionalnem, bolj stro- kovnem delu, ne na številčnosti zaposle- nih. 2. Z racionalnim strokovnim delom je treba pojmovati tudi potrebo po proučitvi vseh strokovnih del, ki ne smejo zaiti v drobnjakarstvo in nestrokovnost. Od tega je odvisen strokovni nivo gozdarjevega dela in njegov strokovni lik, ki je lahko v zaseb- nem gozdu bolj usmerjevalen, manj pa neposredno izvajalski. Med drugim se po- javlja npr. vprašanje, ali se na področju odkazovanja v zasebnem sektorju res ne sme nič spremeniti? Ali od kazilo v vsakem primeru, ali res žig na vsakem drevesu? Posebno vprašanje je poudarjeno izobra- ževanje kmetov gozdnih posestnikov, drugo pa je različno obravnavanje gozdnih posestnikov (kmetov oz. nekmetov), da ali ne. Vprašanj je gotovo dovolj, razčistiti pa jih je treba strokovno, a pospešeno. 3. Pospešeno moramo proučiti možnost organiziranosti gozdarske stroke po teriM torialnem principu (gozdni obrati), seveda ob razrešitvi statusa suverenosti zaseb- nega gozdnega posestnika. Vključiti se mo- ramo v pospešeno spreminjanje gozdarske zakonodaje, skupno gozdarji in gozdni po- sestniki. Ali se bomo gozdarji samo branili (b~anili neki sistem), ali se bomo postavili na čelo oblikovanja novega in boljšega, je bistveno vprašanje. Odgovorni smo pred seboj in pred družbo. 4. Ugotavljamo, da je >>gozd vedno le gozd«, ne glede na to, kako potekajo lastniške meje. Šele trženje z gozdnimi produkti upravičeno razmeji področje lastni- štva- kar pa ne spada več v ožje strokovne gozdarske probleme. 5. Teritorialno prekrivanje interesov se ne kaže samo na področju ožjega strokov- nega delovanja gozdarjev, temveč tudi na področju vseh spremljevalnih dejavnosti (gozdne ceste, medsebojne storitve v goz- du). Zato je treba zahtevati nujnost orga- nizacije enotne gozdarske stroke na te- renu, ki ima enake naloge v vseh gozdovih, tj. enotne javne gozdarske službe. Po drugi strani je treba razviti sistem smotr- nih poslovnih povezav v interesu obeh partnerjev (družbenega in zasebnega), se- veda izključno na svobodni poslovni od- ločitvi (individualno ali bolj organizirano). Gozdni obrat je lahko primerna oblika takih povezovanj. 6. Proizvajalci gozdnih proizvodov, ki bodo v tržnih pogojih izpostavljeni novim preizkušnjam, si bodo v lastnem interesu poiskali primerno )>zaščitno« obliko poslov- nega povezovanja zaradi uspešnejšega na- stopanja na trgu (gozdne zadruge?). Ali gozdni obrat tu ne more nič prispevati? Na drugi strani bo tržno oblikovanje cen gozdnih sortimentov dalo pravo ceno kvali- tetnim proizvodom, kar bo neposredno vpli- valo na kvaliteto delovanja gozdarja in goz- Oxf.: 902 Nekaj o zgodovini Panovca Vitomir MIKULETIČ* V šesti številki lanskoletnega Gozdar- skega vestnika je inž. Iztok Mlekuž objavil zanimiv članek z naslovom Hrastovi go- zdovi na Goriškem. Besedilo se nanaša predvsem na zasebne gozdove, manj pa na gozd Panovec, ki je v družbeni lasti in s katerim gospodari TOZD Gozdarstvo Trnovo (pri Gorici) v sestavi Soškega goz- dnega gospodarstva Tolmin. Glede na današnje stanje hrasta - ne morem reči hrastovih sestoj ev- je zanimivo • V. M., dipl. inž. gozd., 65000 Nova Gorica, Kromberška 14, YU dnega posestnika v gozdu. Zato morata oba poznati tudi tržne učinke. 7. Ustrezen poudarek je možno dati obstoječim SlS za gozdarstvo (alternativa: kmetijsko-gozdarska zbornica) kot mestu, kjer se srečujejo vsi interesi za smotrno gospodarjenje z godzovi. Le-ta je lahko tudi vir in kontrola porabe sredstev za delovanje gozdarske stroke. Ob tem je nujno pouda- riti, da samofinanciranja gozdarstva v spremenjenih pogojih ni več realno. V nobenem primeru pa gozdarstvo ne more samo zagotavljati sredstev za razširjeno biološko reprodukcijo, za sanacijo ))umira- jočih« gozdov, za Kras, za vzdrževanje javnih ())gozdnih«) cest. 8. Ponuja se ideja, da se po območjih (ali po gozdnih obratih) osnujejo nefor- malni strokovni sveti kot posvetovalni organi, ki bi imeli usmerjevalno-povezo- valno funkcijo med gozdarsko stroko, goz- dnimi posestniki, ekologi in drugimi intere- senti za celovito delovanje funkcij gozda. Skratka: povezovanje gozdarjev z javnostjo in javnosti z gozdarji je potrebno v korist dobrih odnosov in v korist gozda. 9. Končno se moramo gozdarji tudi za- vedati, da se takšni, kakršni smo bili doslej, najbrž ne bomo uspešno vključevali v zdru- ženo Evropo, ki je vse bolj prisotna. Leto 1992 za nas ne sme biti samo simbolično, četudi živimo resda na drugi strani Alp. vedeti, kaj se je z njim dogajalo v preteklo- sti. Pri roki imam knjižico Un inventario forestale del XVIII secolo per i boschi co- stieri dell'alto Adriatica, ki jo je za zbirko Collana verde napisal ugledni profesor dr. Pietro Piussi z univerze v Firencah, Italija. Knjižica z zaporedno številko 41 je izšla leta 1976. Gre za prevod (v italijanščino) zapisnika komisije, ki jo je 5. aprila leta 1724 ustanovila dvorna pisarna, zato da bi ugotovila stanje gozdov v območju med reko Tagliamento v vzhodni Furlaniji in Karlobagom v hrvaškem primorju. Komisija G. V. 1/89 39 je dobila navodila za delo, zbrana v dvajse- tih točkah, 7. junija leta 1724, naslednji dan pa je odpotovala iz Gradca v Gorico. 19. junija leta 1724 je začela z delom. Na prvem mestu med opisi posameznih go- zdov je zapis Panovca: )>Panovec poraščajo samo hrasti, deloma stari in veliki, deloma srednje rasti, deloma majhni - z 1, 2, 3, 4 čevlji premera (če­ velj = 31,604 cm). Poleg tega je obilo mla- dja. Gozd meri dve uri (ura = 4,4444 km) v dolžino in četrtino ure v širino. V preteklo- sti so prepovedali izkoriščanje tega gozda, zato je zdaj stari les, ki še stoji deloma gnil, nenehno propada in ovira rast bližnjih dre- ves. Zemljišče je za hrast precej ugodno. Skoraj povsod, razen v nekaterih dolinah, kmetje in okoliški prebivalci že desetletja klestijo drevju veje in vrhove. Tako lepa drevesa propadajo zaradi »črvivosti«. Do- slej gozda niso čistili. To bi lahko naredili brez stroškov, če bi revnemu prebivalstvu dovolili nabirati butare. Seveda bi moral to nadzorovati čuvaj, da ne bi poškodovali hrastavega mladja. Hrastovina debelih in srednje debelih dreves je primerna za izdelavo dog, lahko bi uporabili tudi les propadajočih dreves. Lesa pa ni dovolj za izgradnjo cele ladje.* Do zdaj so za Vzhodno družbo posekali 1607 dreves in les za gozdarske uslužben- ce. Za popravilo mostov na Soči, za cesar- sko predilnico v Fari, za mostove v Renčah, Mirnu in Rubbiji so uporabili smrekovino. To je pomembno, ker hrastovino lahko prodajajo, smrek pa ne bi uporabljali in bi propadale v gozdu. Po drugi strani pa je hrastovina trajnejša in stroški prevoza so precej manjši. Ob sečnjah niso puščali semenjakov, ker je pomlajevanje več kot obilno. V tem gozdu je zdaj približno 6000 zdra- vih in 13.000 poškodovanih dreves, primer- nih za posek. Predvidevamo, da je vsako leto potrebnih petdeset dreves za mostove in gradove. Pri spravilu lesa ni težav, ker leži Panovec v ravnini in je gozdna cesta * V okviru pobude za razvoj Trsta kot luke in trgovskega središča so maja leta 1719 ustanovili Vzhodno družbo (Compagnia Orientale), pri kateri cesar Karel VI. Habsburški ni bil samo najvišji zaščitnik, ampak tudi glavni delničar. Ta družba je imela med drugim monopol nad gradnjo velikih ladij. 40 G. V. 1/89 v lepem vremenu uporabna. Vsekakor pa bi bilo zaželeno, da bi goriško cesto bolje vzdrževali, saj bi olajšali prevoz lesa k morju in v druge kraje. Razen za potrebe Vzhodne družbe bi les lahko uporabili tudi na Goriškem v gradbe- ništvu in za kurjavo. Kar zadeva gospodarjenje, ni težav. Zreli gozd sicer sekajo na velikih površinah, zato pa je mladje obilno in dobro razvito. Iz goloseka, ki je meril 300 x 200 sežnjev (1 seženj = 1 ,8965 m) je Vzhodna družba dobila 182 hrastov s premerom med 3 in 4 čevlji. V gozdu ne pasejo koz, pač pa velike črede govedi, ki močno škodijo gozdu. V tem gozdu nima nihče pravice nabirati drv. Po drugi strani pa ni drugega lesa, ki bi nadomestil hrastovino. Ker je mladja obilo, bi lahko vsako leto posekali na tisoče mladih dreves, srednje debela drevesa pa bi zaznamovali in vpisali v dodaten register. Primerno bi bilo nastaviti še dva čuvaja, ker je treba nadzorovati tudi lov. Poleg tega komisija svetuje obnovo jarka, ki je obdajal gozd, gozdarskim uslužben- cem pa naj ne bi dajali lesa za kurjavo - razen tistega od vej in vrhačev, ki ostanejo po redni sečnji. Komisija tudi ugotavlja, da so na območju gozda vinogradi in pašniki, ki pa jih je treba odpraviti. Glede primernosti prodaje lesa iz gozda Vzhodni družbi ali komu drugemu komisija meni, da je ustreznejša prva ina- čica zaradi mnogih vzrokov - težko bi bilo najti kupca za tako veliko količino lesa, oskrba ladjedelnice v cesarski luki (Trstu) je primerna, poleg tega pa Vzhodna družba gradi mostove in ceste, medtem ko drugod v Avstriji to počnejo gozdni uradi.« Toliko o stanju Panovca leta 1724. Če primerjamo poročilo inž. l. Mlekuža in izvleček zapisnika iz leta 1724, vidimo, kako ogromne so bile spremembe v 260 letih: 1 . nekoč je Panovec obraščal skoraj čist hrastov gozd; 2. hrasti so dosegali premer do 4 čevljev (126 cm); (danes raste v Panovcu samo en tako debel hrast na dvorišču gozdne uprave); 3. težav s pomlajevanjem kljub paši go- veje živine in pomanjkljivi negi (z dana- šnjega stališča) ni bilo. Hrastovo mladje je bilo obilno. Iz podatkov o zastopanosti drevesnih vrst v gozdnogospodarskih načrtih leta 1879/88 in 1889/98 lahko ugotovimo močne spremembe. Okrog leta 1820 so v Panovec začeli vnašati črni bor in načrt iz l. 1879 prikazuje že 68,88 ha kultur, starih od 1-60 let, hrast je obraščal 308,05 ha, ostalih površin (drevesnica, travniki in praznine) pa je bilo 3,09 ha. Načrt 1889/98 pa navaja 78,32 ha površin s črnim borom, 299,28 ha hrastovih in 11,34 ha mešanih sestojev. ln kakšen je današnji sestav drevesnih vrst? Zadnji gozdnogospodarski načrt za enoto Gorica, ki vključuje tudi Panovec, pokaže, da je danes tod precej več drave- snih vrst. Večinoma so jih vnesli, nekatere pa so se naselila same. Ena izmed teh je morda robinija. L. 1888 so takratni gozdarji za razisko- valne namene v sedemnajstemu oddelku STROKOVNA SREČANJA na površini 0,8 ha posadili rdeči hrast, na površini 0,61 ha lawsonovo pacipreso, l. 1898 pa še ameriški jesen in močvirski taksodij. Po razpadu avstroogrske monar- hije so italijanski gozdarji razširili program raziskovalnih ploskev in od l. 1922 do 1926 na 28 ploskvah preizkušali uspevanje 29 drevesnih vrst. Nekatere izmed teh so pro- padle, druge životarijo, uspevajo pa le rdeči hrast, lawsonova pacipresa, gladki bor in duglazija. Zanimivo je, da se pacipresa v določenih pogojih dobro pomlajuje. Za Pa- novec tuje drevesne vrste so tudi jelka, smreka in bukev ( ?) . Medtem ko sta prvi dve gotovo vnešeni, pa izvor bukve ni znan. Sestav drevesnih vrst Panovca se je tako predvsem pod vplivom človeka močno spremenil, na domači hrast pa so nekoliko pozabili. Ravno zgodovina gozda, njegova kolikor toliko naravna podoba, pa je spod- buda za ustreznejše, sonaravne gospodar- jenje z njim. Seminar za vzgojo poklicnih gozdnih delavcev- Finska Pod pokroviteljstvom Mešanega komiteja FAO/ECE/ILO iz Ženeve prireja finska vlada mednarodni seminar za vzgojo po- klicnih gozdnih delavcev. Seminar bo trajal 5 dni od 22.-26. maja, priredili ga bodo v gozdarski šoli Jamsankoski (180 km se- verno od Helsinkija). Na seminarju naj bi izmenjali izkušnje in ugotovili trende pri usposabljanju poklicnih gozdnih delavcev. Udeleženci seminarja se bodo lahko seznanili z najnovejšimi metodami in z najnovejšo opremo, ki jo uporabljajo v območju ECE pri usposablja- nju gozdnih delavcev. Glavne teme seminarja so - sedanje stanje usposabljanja gozdnih delavcev na območju ECE, - osnove usposabljanja mladih ljudi za gozdno delo, - usposabljanje ze delo s sodobnimi stroji, - dopolnilno usposabljanje poklicnih gozdnih delavcev, - usposabljanje delavcev, ki prihajajo v gozdarstvo iz drugih poklicev, - povezava med usposabljanjem gozd- nih delavcev in gozdarji, - usposabljanje poklicnih učiteljev in in- štruktorjev, - povezava med gozdarskimi raziskova- nji in vzgojo gozdnih delavcev. Zadnji dan seminarja je rezerviran za obisk gozdnih delovišč, kjer bodo demon- strirane sodobne metode s področja izkori- ščanja gozdov in pogozdovanja. Za seminar bodo pripravljeni referati v angleškem, francoskem in ruskem jeziku. Prenočišče in prehrana je predvidena v zgradbi gozdarske šole v Jamsankoski. Skupna cena znaša 220 $ v dvoposteljni sobi in 270 $ v enoposteljni sobi. Zadnji rok za prijavo na seminar je do 31. 111. 1989. Ostale podrobnosti in prijavno polo lahko dobite pri Splošnem združenju gozdarstva v Ljubljani, Miklošičeva 38/111. Sporočilo posredoval Viktor Klanjšček G. V. 1/89 41 1 OO let varovanja naravne dediščine - pragozdov na Slovenskem Pragozd - osupljiva mogočnost rasti stoletnih orjakov, spoštljivost pred radoživo starostjo, patinasta večnost in monolitnost, skrivnost življenja na skali- tudi tako bi lahko opisal pragozd na Rogu. Natikam si naočnike umetnika, gozdarja, tehnika, biologa; imenujem Življenje sistem, merim in brskam po njem, poskušam razumeti. Za vedno nove zakaj- ne zapišem zmeraj zato. To je zanimivo- včasih tudi uporabno - naočniki pač. ln vendar- v pragozdu se najraje sprehajam. Človek se tu počutim nekako na pravem mestu v odnosu do narave, zavedam se korenin v naši zemlji. Umni gozdar- Leopold Hufnagel - nam je z drobno pripombo ", .. naj ostane pragozd ... «, že pred sto leti in v srcu nepreglednih pragozdov na Kočevskem, predal v varovanje dragoceno naravno dediščino. Gozdarji smo skozi viharje obvarovali nekaj ostankov prvobitne narave. Ob stoletnici varovanja naravne dediščine - pragozdov, želimo slovenski gozdarji in naravovarstveniki odpreti vrata javnosti, navezati stike, predstaviti pragozdove- naravno dediščino in našo učilno ... Letos 1989 se bomo srečali na ekskurzijah v gozdne rezervata, prireditvah za javnost, tisk, RTV, film; pri delavnici za prenos spoznanj raziskav gozdnih rezervatov za sonaravno delo z gozdom; na okrogli mizi o bodočem raziskovalnem delu; predstavili .se bomo gozdarjem in študentom iz tujine; pripravili uvodno razstavo in razpravo o pragozdu. ln še: odpiramo vrata idejam - povabljeni vsi! Tomaž Hartman Razpis fotografskega natečaja Stoletnico varovanja naravne dediščine- pragozdov na Slovenskem bomo popestrili s sliko in besedo. Uvodna razstava bo primeren začetek prireditev, nato bo kot potujoča informacija krožila - tudi po gozdnih gospodarstvih. V sklopu strokovnih publikacij o gozdnih rezervatih bomo pripravili publika~ cijo o pragozdu. Barvne in črno-bele fotografije- ne samo kot dokument- bi dopolnjevale besedo. Zato so zaželeni pogumni prijemi, grafika; montaža sporočila, dodajanje barv, slikanje vzdušja, detajl ... Skupna naj bo le osnova- pragozd. Gozdno gospodarstvo Kočevje razpisuje ob tej priliki fotografski natečaj na temo PRAGOZD NA SLOVENSKEM. Vsak udeleženec lahko pošlje neomejeno število črno~belih ali barvnih fotografij in diapozitivov. Fotografije formata 30x40 cm ali izvedenke ter diapozitivi naj bodo opremljeni z imenom in naslovom avtorja ter nazivom pragozdnega rezervata. Najboljše prve tri fotografije in diapozitivi bodo nagrajeni z likovnimi deli. Dela bomo vračali septembra 1989 - za objavo in odkup se bomo dogovarjali posebej. Prosimo za pazljivo opremo, ker ne odgovarjamo za morebitno škodo ali izgubo pri pošiljanju. Prispevke pošljite do 1. julija 1989 na naslov: Gozdno gospodarstvo Kočevje, Rožna ul. 39, 61330 Kočevje, z oznako »pragozdcc. Navežite stike: GG Kočevje, tel. 061/852 020, Tomaž Hartman, Janez Konečnik. 42 G. V. 1/89 Oxf.: 931 Sestanek pedagoških in raziskovalnih delavcev jugoslovanskih gozdarskih fakultet in inštitutov s področja ekonomike gozdarstva V Ljubljani je bil po nekaj letnem premoru na pobudo VTOZD za Gozdarstvo 8. in 9. 12. 1988 sestanek pedagoških in razisko- valnih delavcev gozdarskih fakultet in inšti- tutov; glavna tema je bila reprodukcija v gozdarstvu. Udeležilo se ga je 13 strokov- njakov s področja ekonomike gozdarstva, in sicer iz gozdarskih fakultet v Skopju, Sarajevu, Zagrebu in Ljubljani ter inštituta v Jastrebarskem. Vsebinsko in organizacij- sko sta srečanje pripravila prof. Slavka Kavčič in prof. Iztok Winkler, ki je imel tudi uvodni referat, v katerem je predstavil eko- nomske probleme v gozdni reprodukciji naše republike. Udeleženci sestanka so predstavili na- čine zagotavljanja sredstev za gozdno re- produkcijo v svojem okolju, pri čemer so se pokazale velike razlike med republikami. Posebne težave so tam, kjer imajo pred- vsem občinski in ponekod republiški upravni organi vodilno vlogo pri zagotavlja- nju sredstev za razširjeno reprodukcijo, in tam, kjer so gozdarji (pre)tesno povezani z lesno predelovalno industrijo, in to na ne- strokovno in neenakopravo urejenih dohod- kovnih odnosih- na škodo gozdov. Pose- ben problem je tudi slabo opredeljen namen sredstev za enostavno reprodukcijo, ta so bila ponekod uporabljena predvsem na teh- niškem področju, kjer se je pričakoval hi- trejši kratkoročni učinek. Vlaganja v go- zdove se zadnja leta kljub vsem težavam povečujejo. Slovenski model, ki zagotavlja sredstva za reprodukcijo v okviru območij in omogoča vsaj delno prelivanje v republi- ki, so nekateri udeleženci zaradi neurejenih razmer drugod, ugodno ocenili. Poudarjeno je bilo, da bi morali zaradi nekaterih objek- tivnih okoliščin, ki vplivajo na uspešnost in trajnost gospodarjenja z gozdovi, voditi skupno jugoslovansko gozdarsko politiko in s tem omogočiti reševanje skupnih goz- dnogospodarskih problemov. Razprava se ni mogla izogniti pričakova- 44 G. V. 1/89 nim spremembam ključnih sistemskih zako- nov, ki bodo temeljito vplivali tudi na go- zdarstvo. Kljub temu, da bodo tudi gozdar- ske delovne organizacije poslovale na pod- lagi čistega gospodarskega računa in bile hkrati obvezane zagotavljati izvajanje de- javnosti posebnega družbenega pomena brez posebnega nadomestila, so prisotni menili, da lahko s prostim pretokom dela in kapitala na podlagi tržnih odnosov stroške tako znižamo, da bo več sredstev za goz- dno reprodukcijo. Z druge strani je bilo slišati, da lahko probleme reprodukcije v gozdarstvu reši predvsem celotna družba prek proračunov, pri čemer bi dobilo go- zdarstvo status klasičnih infrastrukturnih dejavnosti. Ugotovljeno je bilo tudi, da so bili gozdarji premalo prisotni pri oblikovanju novih zakonov, ki bodo v veliki meri krojili njihovo usodo in usodo gozdov. Prav zaradi tega je bil sprejet sklep, da bo tema nasled- njega srečanja (pripravila ga bo fakulteta v Sarajevu): Gozdarstvo v družbenih spre- membah. Udeleženci sestanka so predstavili svojo znanstvenoraziskovalno dejavnost, ki zaje- ma: ugotavljanje ekonomske moči gozdno- gospodarskih območij, zagotavljanje sred- stev za gozdno reprodukcijo, vrednotenje splošnokoristnih funkcij gozda s costbenifit metodo, ocenjevanje optimalne pro- izvodnje, zgodovinske raziskave gozdar- stva, raziskave ekonomske učinkovitosti fi- tocenoloških tipov, metode redčenj enodob- nill sestojev s ciljem vzgojiti ekonomsko najvrednejše zrele sestoje, determiniranje vseh škod, ki nastajajo v gozdovih, raz- iskava ekonomskih učinkov bukovih go- zdov, proučevanje integralnega prelivanja sredstev med območji v BiH, proučevanje tehnologij v ))nizkih« gozdovih Makedonije in nekatere oblike sodelovanja z operativo. Ob sestanku je bil organiziran tudi obisk v Gozdnem gospodarstvu Ljubljana, TOZD Gozdarstvo Vrhnika. Zaradi velikega zani- manja za delovanje slovenske gozdnogo- spodarske delovne organizacije in pred- vsem zaradi kvalitetne predstavitve organi- zacijske strukture in gozdnogospodarskih problemov (umiranja gozdov) v GG Ljublja- na, ki so jo pripravili Ivan Marolt, Zdenko Otrin in Branko Breznik, je bil obisk na TOZD Gozdarstvo Vrhnika nadvse uspe- šen. Zaradi potreb po medsebojnem sedelo- IZ TUJEGA TISKA Oxf.: 611 (048.1) vanju in skupnem učinkovitejšem delu, so se udeleženci dogovorili o nekaterih oblikah sodelovanja, ki bi jih morali vpeUati. Pred- logi za sodelovanje so bili naslednji: stalna izmenjava izsledkov znanstvenoraziskoval- nega dela, izmenjava raziskovalcev, izme- njava predavateljev in izmenjava študentov podiplomskega študija. Milan Šinko Sožitje z naravo in načelo trajnosti Schreder, W.: Ober das Verhaltnis des Menschen zu Pflanzen und Tieren (O od- nosu človeka do rastlin in živali). Forstwiss. Cbl., 1988, 5, 254-262. lzumiranje rastlinskih in živalskih vrst nas opominja na ogroženost vse biosfere. Tako izgine tudi marsikaj, kar je pomembno za preživljanje človeka. Že v prazgodovinski dobi človekov vpliv na biosfero ni bil ravno nedolžen. Naglo izumrtje mamutov ob koncu ledene dobe je verjetno tudi člove­ kova zasluga in ne samo posledica podneb- nih sprememb. Tudi v tropskih krajih so že pred tisočletjem in več izumirale rastlinske vrste po krivdi človeka. Vendar je bilo vse to še čisto nepomembno v primerjavi s kasnejšimi dogajanji. Položaj se je krepko poslabšal že po Kolumbovem odkritju Ame- rike, ko so takratne evropske velesile za- . čele s kolonializmom osvajati svet. S tem so uveljavljali tudi svoj ekološki imperiali- zem. V Avstralijo, Tasmanjjo in Novo Zelan- dijo so naselili ovce, na Galapagos koze, žito in nepregledne črede konj v ameriške prerije, da ne govorimo o naseljevanju pro- sto živečih živali. S tem so popolnoma porušili ekološko ravnotežje v novih sveto- vih. Ameriške in avstralske prerije nekdaj sploh niso bile gole. Evropejci so v novi svet navlekli še nadloge, kot so miši, pod- gane, pleveli, mrčes, bolezni itn. Zaradi razmeroma nedolžnih nalezljivih bolezni so na veliko umirali Indijanci in Eskimi. Vdor Evropejcev je pomenil kata- strofo in pustošenje v vsakem oziru. Evro- pejska miselnost, ki zahteva denar, dobi- ček, gospodarsko rast, trgovino, izvoz itn. seveda ni prizanašala naravnim boga- stvom. Načelo trajnosti velja za veliko etično pridobitev novejšega srednjeevropskega gozdarstva. Pa vendar so to načelo poznali domačini v nekdanjih kolonijah že zdavnaj pred prihodom evropskih naseljencev. Ti so znali ustvariti tudi trdno družbeno ureje- nost, ki je varovala njihovo življensko okolje pred zlorabo in uničenjem. Temu so služili tudi plemenska ureditev, sistem verovanj, obredov in tabujev, družbena hierarhija in celo sistem privilegijev in kast. Pisec navaja primer riževih polj na otoku Bali. Pridelova- nje riža je tukaj mogoče le z dobrim siste- mom namakanja in z varovanjem narav- nega gozdnega rastja med temi polji, torej z neke vrste ))agroforestry« oziroma z gozdnopoljskim sistemom. Na vseh po- membnih mestih tega namakalnega si- stema imajo majhne oltarje, namakanje usmerjajo iz tako imenovanega glavnega vodnega templja. Namakanje in vsa dela na poljih, tudi gradbena, ter občasno izsu- šitev in praho posameznih polj določajo stroga pravila in obredi riževega kulta, ver- ski predpisi in odločitve. Žal je od vsega tega danes ostalo le malo. Evropejci so seveda poskusili s svojo ))zeleno revoluci- G. V. 1189 45 jo«, kar je pomenilo hitro izčrpanje tal, razmnožitev rastlinskih bolezni in škodljiv- cev ter podganje nadloge itd. Danes si domačini spet želijo nazaj k prvotnemu načinu pridelovanja riža. Pisec navaja še en primer gospodarjenja po načelu trajnosti. Domačini na pacifiških otokih so popolnoma odvisni od ribolova v plitVem obalnem morju. Drugačen ribolov tam ni mogoč. Ker je ta morski ekosistem zelo omejen in obsega le ozek obalni pas, so nujne tudi omejitve pri ribolovu. Pomem- bno je, da domačini ne poznajo nobene prodaje in izvoza rib drugam. Ob bogatem ulovu ribe konzervirajo. Tako vse ostane na otoku. Tudi tu izraba naravnega boga- stva temelji na sistemu verovanj, na ple- menski ureditvi ter na nekaterih privilegijih in neenakostih. Toda priznati moramo, da vse to doseže svoj namen, to je trajno izrabo ekosistema oziroma obalnega morja in sožitje človeka z naravo. Evropejski vpliv pa žal tudi tu deluje uničevalno. Zaradi vseh zlorab narave, ki se vedno bolj kopičijo, lahko na našem planetu priča­ kujemo drastične spremembe. Sicer so se v zemeljski zgodovini že dogajale hude Oxf.: 902.1 spremembe podnebja in pogojev za življe- nje. Toda te spremembe niso prišle nenad- no, ampak počasi v tisočletjih. Živi svet je .imel še dovolj možnosti za prilagoditev in preživetje, npr. s selitvijo drevesnih vrst v ledeni dobi. Učinek tople grede ozirom? vedno bolj vroče in suho podnebje, ki se nam obeta, prihaja tako nenadno, da prila- gajanje živega sveta ni oziroma ne bo mogoče. Lahko računamo s katastrofalnim izumiranjem rastlinskih in živalskih vrst. Za podobno katastrofo ima pisec tudi eksplo- zijo prebivalstva v vsem revnem in nerazvi- tem svetu. Tako lahko pričakujemo, da bo gozd v tropskih krajih v nekaj desetletjih popolnoma izginil zaradi pritiska prebival- stva. Le v posameznih rezervatih ga bo morda še kaj ostalo. Pisec končuje, da bi naš svet lahko bil raj, če bi znali uveljaviti načelo trajnosti gospodarjenja. Da bi se lahko izognili kata- strofi, moramo popolnoma spremeniti dana- šnjo kulturo. Ni dovolj le antropocentrično varovanje okolja, ampak spoštovanje in priznanje pravic vsega živega. Marjan Zupančič MIHA ADAMIČ - doktor gozdarskih znanosti Slovenska gozdarska znanost je 30. ju- nija 1988 pridobila novega doktorja znano- sti. Miha Adamič je na Gozdarski fakulteti v Beogradu pred komisijo, ki so jo sestavljali prof. dr. Dušan Jovic, prof. dr. Vukoman Šelmic in prof. dr. Marijan Kotar uspešno ubranil svojo doktorsko disertacijo z naslo- vom: ))Prehranske značilnosti kot element načrtovanja varstva, gojitve in lova parklja- ste divjadi s poudarkom na jelenjadi (Cer- vus elaphus L.). Miho Adam iča slovenski gozdarski javno- sti ni potrebno predstavljati. Poznamo ga po njegovih številnih in bleščečih nastopih na posvetovanjih in simpozijih ter po števil- nih strokovnih in znanstvenih prispevkih v slovenski gozdarski literaturi. Prav dobro pa je poznan tudi po evropskih deželah, saj 46 G. V. 1/89 je tam sodeloval na mnogih posvetovanjih s področja ekologije divjadi. Tej znanosti je namreč tudi posvetil svoje delo. Kljub temu, da ga večina nas pozna, pa naj vendarle v nekaj stavkih predstavimo njegovo doseda- njo življenjsko pot. Rodll se je leta 1942 v Ljubljani. Tu je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Leta 1961 se je vpisal na gozdarski oddelek Biotehniške fakultete v Ljubljani, kjer je leta 1967 diplomiral. Že v dijaških in študentskih letih sj je pridobil zelo široko splošno izobra- zbo ter znanje tujih jezikov. Po študiju se je zaposlil na Gozdnem gospodarstvu Kočevje. Od leta 1970 do leta 1975 je opravljal delo kustosa lovskega in gozdarskega oddelka Tet1niškega mu- zeja Slovenije. V tem času je bil tudi asi- stent na Biotehniški fakulteti in sicer na oddelku za veterinarstvo, v katedri zapato- logije divjadi in lovstvo. Od leta 1975 dalje dela na Inštitutu za gozdno in lesno gospo- darstvo Slovenije, v oddelku za gozdno ekologijo. Že leta 1983 je bil na Biotehniški fakulteti izvoljen v naziv docenta za pred- met Ekologija divjadi. Od takrat dalje pre- dava ta predmet študentom gozdarstva. Miho Adamiča odlikuje velika razgleda- nost na področju biologije in še posebej ekologije prostoživečih živalskih vrst. Je NAŠl NESTORJI Oxf.: 902.1 AMER KRIVEC V letu, ki se je izšlo je minilo 60 let od rojstva našega cenjenega strokovnjaka in profesorja dr. Amera Krivca. Dr. Amer Kri- vec se je rodil 22. aprila leta 1928 v Velem lžu. Po veliki maturi na ljubljanski gimnaziji leta 1948 se je vpisal na Gozdarsko fukul- teto v Zagrebu, kjer je leta 1953 diplomiral. Kmalu po diplomi se je začel ukvarjati z gozdarsko mehanizacijo. Zaposlil se je na GG Celje, najprej kot taksator, nato pa kot referent za vzgojo in izkoriščanje gozdov. Projektiral je različne vrste žičnic, žične žerjave, idrijske izvleke, spuščalke, žične drče itd. Analiziral je učinke spravila in ugotavljal gospodarnost dela z žičnicami. Leta 1958 se je zaposlil na GG Postojna kot referent za izkoriščanje in mehanizacijo v proizvodnem odseku. Tu je tudi uvedel uporabo traktorjev pri nas v gozdarstvu. Od leta 1962 je bil zunanji sodelavec IGLG Slovenije, kjer se je ukvarjal pred- vsem s proučevanjem mehanizacije trans- porta lesa. Priredil in vodil je več zveznih in republiških prikazov gozdarske mehani- zacije s posvetovanj i. Kasneje se je ukvarjal z znanstveno organizacijo dela v gozdni proizvodnji, zlasti s pripravo dela, časovnim in količinskim vrednotenjem dela, prouče­ vanjem sistemov dela idr. Leta 1964 je začel predavati na gozdar- skem oddelku Biotehniške fakultete v Ljub- zelo plodovit pisec, njegova bibliografija obsega že prek sto enot. Njegovi kolegi ga cenimo kot odličnega raziskovalca, še po- sebej zaradi njegove »raziskovalne rado- vednosti«, odlike, ki je lastna vrhunskim raziskovalcem. Kolegu Mihi Adamiču k doseženemu us- pehu in časti iskreno čestitamo ter želimo, da bi še v naprej bogatil našo skupno zakladnico znanja. F. Gašperšič ljani. Leta 1966 je doktoriral na Gozdarski fakulteti v Zagrebu in hkrati napredoval v docenta za predmet mehanizacija v gozdar- stvu. V študijskem letu 1970/71 je začel predavati tudi organizacijo dela v gozdni proizvodnji, organiziral pa je tudi podiplom- ski študij s področja pridobivanja lesa L. 1972 je bil izvoljen za izrednega, leta 1 977 pa za rednega profesorja na gozdarskem oddelku Biotehniške fakultete v Ljubljani. Vmes je bil na daljših specializacijah na gozdarskih fakultetah in inštitutih v Avstriji in ZR Nemčiji. Vseskozi je sodeloval z gozdnogospo- darskimi organizacijami pri reševanju različ­ nih vprašanj s področja tehnike in tehnolo- gije ter organizacije dela v gozdni proizvod- nji. Dejaven je bil tudi na raznih mednarod- nih simpozijih. Za uspešno strokovno in znanstveno delo je leta 1976 dobil priznanje Gospodarske zbornice Jugoslavije, leta 1977 plaketo in priznanje Biotehniške fakul- tete ob tridesetletnici njene ustanovitve za zavzeto in uspešno pedagoško delo na dodiplomskem in podiplomskem študiju, leta 1980 pa je bil odlikovan z redom dela z zlatim vencem. Na fakulteti in zunaj nje je opravljal šte- vilne družbenopolitične in samoupravne funkcije. Bil je prvi predsednik skupščine Posebne izobraževalne skupnosti za go- G. V. 1/89 47 zdarstvo, večkrat predstojnik gozdarskega oddelka, član univerzitetnega sveta, pred- sednik komisije za mehanizacijo pri Poslov- nem združenju gozdnogospodarskih orga- nizacij v Ljubljani itd. Napisal je več znanstvenih in strokovnih člankov ter ra~prav, ki so bile natisnjene v Oxf.: 902.1 ANTON KNEZ Anton Knez se je rodil leta 1908 okraj- nemu gozdarju v lmotskem v Dalmaciji. Ko so očeta pred l. svetovno vojno premestili v Črnomelj, nato pa v Krško, se je z njim preselila tudi družina. Leta 1926 je Anton Knez maturiral na realki v Ljubljani, leta 1930 pa diplomiral na gozdarski fakulteti v Zagrebu. Odločil se je za podiplomski študij na Visoki gozdarski šoli v Brnu (Češkoslovaška), kjer je študiral urejanje gozdov na fakultetnem gozdnem posestvu v Adamovem-Kršiny in lesnoindu- strijsko tehnologijo na moderni avtomatizi- rani žagi v Banski Bystrici na Slovaškem. Po končanem študiju na Češkoslovaškem je služboval pri državni gozdarski upravi v različnih krajih Hrvaške, predvsem kot ceni- lec. Po osvoboditvi se je vrnil v Slovenijo. Leta 1945 in 1946 je bil šef državnih gozd- nih uprav v Brežicah. Kasneje je v Celju sodeloval pri obnovi lesne industrije v raz- nih okoliških krajih (Šoštanju, Velenju, Sol- čavi, Preserjah itd.). Leta 1947 so ustanovili Savinjsko gozdno gospodarstvo s sedežem v Celju. Anton Knez je prevzel oddelek za lesno industrijo, v katerem je deloval le leto dni, nato pa je bil prestavljen na Ministrstvo za gozdarstvo in lesno industrijo v Ljubljani, kjer je delal v proizvodnem sektorju lesne industrije. Po decentralizaciji Državne uprave leta 1950 se je vrnil v Celje na gozdno gospodarstvo in prevzel oddelek za urejanje gozdov. Od leta 1954 do 1967 je vodil okrajno upravo za gozdarstvo v Celju. Takrat se je posvetil pospeševanju gospodarjenja z družbenimi in zasebnimi gozdovi. Bil je pobudnik in soustvarjalec načrta za gospodarjenje z visokogorskimi 48 G. V. 1/89 raznih strokovnih publikacijah, ter mnogo pomembnih poljudnih člankov s področja mehanizacije v gozdarstvu. Dr. Amer Krivec je umrl 28. oktobra leta 1982 v Ljubljani. Cvetka Koler pohorskimi gozdovi, ki so ga pripravljali na Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo. Izdelal je tudi naložbeni program za izgrad- njo cestnega omrežja na celjskem Pohorju in v gozdnem kompleksu Matkov kot. V tem obdobju je bil član republiške komisije za potrjevanje gozdnogospodar- skih načrtov in republiške komisije za se- stavo pravilnika za urejanje gozdov. Sode- loval je pri oblikovanju predloga, naj z gozdovi gospodarijo gozdnogospodarske organizacije. Od leta 1967 do 1972 je delal pri Gozdarstvu in lesni industriji Nazarje (GLIN), tam je izdelal območni gozdnogo- spodarski načrt in do upokojitve (1972) sodeloval pri izgradnji nove tovarne ivernih plošč v Nazarjih. V teh letih je v Društvu inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesarstva deloval kot predsednik in organizator strokovnih seminarjev, predavanj in ekskurzij. Za svoje delo je prejel več strokovnih in družbenih priznanj. Anton Knez je umrl 14. februarja 1985. Cvetka Koler POPRAVEK V članku »Stroški gradnje vlak« v 9. številki Gozdarskega vestnika, leto 1988, so na strani 368 v glavi pregled- nice 1 napačno nadslovljeni stroški. Vsi stroški v navedeni tabeli se nanašajo na 1 (tekoči) m in ne na 1 m3 . Namesto din/m3 je torej povsod v glavi tabele pravilno din/m. OBVESTILO V Gozdarskem vestniku bomo odslej objavljali reklamna sporočila delovnih organizacij in posameznikov, ki izdelujejo opremo za delo v gozdu ali se ukvarjajo z dejavnostjo, ki je kakorkoli povezana z gozdarstvom. Reklamno sporočilo oblikujete sami ali pa nam pošljete le tekst ter nam priložite morebiten slikovni material. Vse mora biti prilagojeno črno-beli tehniki tiska. V primeru, da bomo spročilo oblikovali sami, vam bomo oblikovano sporočilo pred objavo vsekakor poslali na vpogled. Cene objavljenih reklamnih sporočil bodo v prvem četrtletju leta 1989 naslednje: Cela stran Polovica strani Četrtina strani oz. 12,5 x 19,5 cm 12,5 x 9,5 cm 12,5 x 4,5 cm 6,0 x 9,0 cm 800.000din 500.000 din 300.000 din Hkrati bralce Gozdarskega vestnika obveščamo, da v naši reviji odpiramo rubrike Oglasni kotiček, v kateri bomo objavljali različna sporočila in želje delovnih organizacij in posameznikov. Rubrike Oglasni kotiček uvajamo z namenom, da bi Gozdarski vestnik še bolj živo povezal vse ljudi in delovne organizacije v našem gozdarstvu in ob njem. Sporočila oz. oglase pošljite na naslov Gozdarskega vestnika s pripisom »Za oglasni kotiček«. Uredništvo YU ISSN 0017-2723