I... sedemdeseta so preživela.« zahrope pripovedovalec — ^ ^ nekak radijski DJ — v filmu Reservoir Dogs. Nedvomno. Dokaz: Reservoir Dogs, Quentin Ta-rantino. Sedemdeseta so porisana in popisana po celem filmu Reservoir Dogs — po dolgem in po čez. Nič ni prepovedano. Celo niti top pop lestvica iz sedemdesetih, ki se pretika skozi film — kot soundtrack. Out of the past. In vsi ti psi — Michael Madsen, Steve Buscemi, Tim Roth, Quentin Tarantino, Chris Penn — v sedemdesetih ob poslušanju teh viž niso bili stari 18 ali pa 20, ampak 12 let. Odštejte kakopak veterana Law-rencea Tierneyja, velikega manipulatorja Joeja Cabota, rojenega 1. 1919, nekdanjega žilavega, brezkompromisnega, neusmiljenega, zvijačnega zvezdnika B-thrillerjev (RKO je bil v štiridesetih in petdesetih njegov dom. Max Nosseck njegov režijski guru, vlogi Dillingerja in morilca v filmu Born to Kili njegov triumf), ki je kasneje filmsko kariero obesil na klin, se v medije -resda v čmi kroniki — spet vmil, ko so ga zabodli v nekem barskem pretepu (jasno, sam je iskal), potem pa pristal kot taksist. Ključ, s katerim si je odklenil vrata v film Reservoir Dogs, je potemtakem očiten ... toda lahko vam trenem še en, že kar nesramno očiten ključ: 1. 1946 je igral v filmu ...z naslovom ... San Quentin. Mimogrede, režiral ga je Gordon Douglas, ki je konec šestdesetih in začetek sedemdesetih nagradil s serijo impresivnih B-filmov, tako westernov kot thrillerjev (npr. Poštna kočija, Čuka, Detektiv, Kličejo me gospod Tibbs, Barquero). Je kdo rekel San Quentin? Ob, San Quentin je bil le B-film, v katerem se gangsterji pobijejo med sabo. Sans merci. Jasno, tudi Reservoir Dogs je B-film, v katerem se gangsterji pobijejo med sabo. Sans merci. Eh, včasih filmski naslovi vidijo prihodnost. In hej, odštejte Harveyja Keitela in Eddieja Bunkerja, ki so ju psi v sedemdesetih gledali v kinu — v filmih Mean Streets, Taksist in Prsti ... pa Straight Time in Jezdeci na dolge proge. Film Reservoir Dogs zgleda prav tako — kot da so se igralci združili s svojimi fani in potem Tjares storili to, kar so prej počeli le v filmih. Sony, Arnie, nobenega stopanja AVI filmsko platno. Sorry, Woody, nobenega stopanja S filmskega platna. We've done it right this time, dahne v Peckinpahovi Divji hordi William Holden Ernestu Borgnineu, ko Warren Oates in 34 Prati v metroju Sedemdeseta so se končala 11977. in bodo srečno živela do konca svojega V» f • • življenja. Psi v Reservoir Dogs, režija Quentin Tarantino 1992 Ben Jonson, njuna kamarada, že ležita v mlaki krvi. Lawrence Tierney, Eddie Bunker, Harvey Keitel, Michel Madsen, Steve Buscemi, Tim Roth, Quentin Tarantino in Cris Penn zgledajo tako, kot da so šli za tem glasom ... kot zrno tega glasu. Drži, we've done it right this time. Ne, film Reservoir Dogs ne zgleda kot postmod-emistični pastiš,... ampak kot zadnja misija, na kateri so se združili igralci in njihovi fani ... kot skupni projekt igralcev in njihovih fonov. We've done it right this time tu ne pomeni nič drugega kot — ugrabimo filmi... in ga ne dajmo več iz rok,... dokler ne pade zadnji izmed nas. Reservoir Dogs je definitivna fantovska fantazija,... izpolnitev utopične želje, da bi zvezdniki in njihovi fani zaživeli v istem svetu ... in postali prijatelji, kijih lahko loči le smrt. Ne, film Reservoir Dogs ni niti pastiš niti citat,... ampak ugrabitev. Reservoir Dogs je film o prijateljih, ki jih loči smrt, ... film o malih velemestnih gangsterjih, ki se jim rop ponesreči,... film o ropu brez plena, ... film o mestu v plamenih, ... film o roparjih, ki jih ločijo diamanti, ja, denar. Denar je ta, ki diskriminira roparje — zvezdnike in njihove fene. Vsekakor: denar bo vedno delal razliko med njimi. Vedno bo med njih prišel denar, razredna razlika, ... razlika v socialnem statusu. Reservoir Dogs je wish-fulfilment fantazija in obenem avtokritika te wish-fulfilment fantazije: lahko nas vržete v isti svet, toda potem se bomo pobili. Do zadnjega. Ali lahko fan in zvezdnik živita v istem svetu? Ali je svet pravi kraj za föne? Ali je svet pravi kraj za zvezdnike? Psi imajo ves čas na jeziku pesmi, pevce, filme in igralce, tako vročično, obsedeno in pedagoško, da se včasih zazdi, da jim na koncu jezika — tik pred izbruhom — stoji tudi Rop brez plena (The Killing, 1956), dobri, stari thriller Stanleyja Kubricka, v katerem se malim, velemestnim psom rop ponesreči,... in ki si ga mali, velemestni psi v filmu Reservoir Dogs očitno — brez besed — vzamejo za izhodišče. Žanrska situacija, ki si jo vzamejo za izhodišče, Rop brez plena, je slab prevodnik realnosti: rop se ponesreči, vsi umrejo. Vl ne bi umrli... za svobodo filma? Z eno besedo: žanrska situacija, ki ni funkcionirala v filmu, ne more fimkcionirati v realnosti. Realnost je slaba. Ne, realnost filmu —žanrski situaciji — ne more pomagati. Kam hodijo umirat sloni? Njihova stvar. Kam hodijo umirat moški? Njihova stvar. Kaj žene kite v množični samomor? Hej, kaj žene moške v množični samomor? Vse 35 ► te pse? Reservoir Dogsl Situacijo, ki je spodletela v filmu, lahko v življenju — v realnosti — izživiš le enkrat ... za ceno življenja kakopak. Le enkrat v življenju lahko med zvezdnike in njihove föne pride denar. Film Reservoir Dogs, sam po sebi nekaj med revolucijo in odrešitvijo, ima tezo: vsaka situacija v filmu bazično spodleti. Vsaka. Vedno, Tudi ko načrt — magari popolna mojstrovina — obljublja uspeh. Vedno se med njimi znajde nekdo, ki se s tem ne more identificirati: zakon-spirirani policaj. Noben film ni nikoli všeč vsem gledalcem. Zakonspirirani policaj, Tim Roth — je kdo ali kaj? Filmski kritik ... filmski kritik, ki mu je film všeč, ne zdi se mu pa dober. Zakonspirirani policaj ne more iz filma: s prestreljenim trebuhom lahko ostane le z njimi. Do konca. Ne more se premakniti. Ne more pobegniti. Ne loči se od drugih, vendar dobesedno — kam naj gre človek, ki tudi navzven zgleda le kot eden izmed njih? Slab film, ki mu je všeč, je zanj poguben. Tu ni nadaljevanj. Sorry, no sequels. Nadaljevanje filma Reservoir Dogs? Nič, lahko le uro in pol kažeš trupla, ki ležijo na tleh. Pač odvisno od ambicij — ta trupla lahko kažeš tudi tri ure. Ali pa štiri. Okej, Andy Warhol bi jih kazal 24 ur. Andy Warhol's Reservoir Dogs: 24 ur v življenju trupla. Kar se začne in nadaljuje kot Rop brez plena, se konča kot Mesto v plamenih, City on Fire, hongkonški akcioner Ringa Lama, v katerem na koncu vsi stojijo z drug v drugega uperjenimi pištolami. Dobesedno: psi na koncu filma Reservoir Dogs merijo drug v drugega ... v podaljšanem, živčnem, tako rekoč zamrznjenem prizoru ... kot okameneli, ... kot da ne morejo verjeti, da so zanetili film, zdaj pa se z njimi noče nihče igrati. Vmes pridejo sedemdeseta. Potem umrejo. Mr. White. Mr. Orange. Mr. Blonde. Mr. Pink. Mr. Blue. Je kdo rekel Blue, Green, Grey & Brown? Ja, z desne se pripeljejo sedemdeseta kot kak orjaški naslov orjaškega filma. Buuum! Blue, Green, Grey & Brown — tako je bilo v sedemdesetih ime štirim psom, štirim priletnim desperadosom, ki so v New Yorku ugrabili metro, jasno, neuspešno. Ugrabitev se jim je ponesrečila, čeprav so mesto spravili na kolena. Sedemdeseta so se začela z dvema roparskima misijama, ki sta se ponesrečili. We blew it. Serija ropov, ki se konča z linčem obeh roparjev, moškega in ženske. In rop, ki se konča z medsebojnim pobijanjem roparjev, vseh vpletenih. Bonnie in Cylde in Point Blank. We rob banks. Warren Beatty & Faye Dunaway. We blew it. Lee Marvin. Ta Marvinov We blew it se sliši kot testament sedemdesetih. Drži, vsi ti junaki so dajali vtis, kot da jim je nekdo obljubil večno življenje. Res je šlo za življenje. Bi radi živeli večno? We blew it. Dahneta Dennis Hopper & Peter Fonda, Gola v sedlu. Dve leti kasneje. Tudi njuna misija se je ponesrečila. Mama, bom živel dlje, če ugrabim metro? Robert Shaw (Blue). Martin Balsam (Green). Hector Elizondo (Grey). In Earl Hindman (Brown). Filmu je bilo naslov The Taking of the Pelham One, Two, Three. Po naše: Pirati v metroju. Po moje: Psi v metroju. Po bestsellerju Johna Godeyja je bil posnet 1. 1974, na vrhuncu sedemdesetih, ko se je zdelo, da lahko uspe prav vse. Samo pomislite, režiral ga je Joseph Sargent, filmar pri petdesetih, ki ni niti prej niti kasneje posnel nič tako velikega. Razumete? Bil je eden izmed mnogih TV-režiserjev, ki so v sedemdesetih pustili nepozabno sled — vsak izmed teh režiserjev je tako rekoč partizansko posnel kak mitski, napol kultni film in potem hitro skočil nazaj na TV. Na eni strani so stali režiserji, ki so v sedemdesetih svojo TV-kariero kombinirali s hitrimi, tako rekoč gverilskimi, ja, angelskimi intervencijami v kinu,... kot da so se z neba utrgali le zato, da bi v sedemdesetih, zlatem obdobju, pustili avtogram,... kot da bi slutili, da bo dovolj že to, da si bil tam... huh, kot da so svoje resne TV-kariere, s katerimi so si zagotavljali eksistenco (ja, TV je bila tedaj eksistencialni zicer), hoteli pokombinirati s skrivnimi deškimi fantazijami — okej, po naporni službi se pa še malo igrajmo, beh, saj tega ne bo nihče opazil. Sorry, guys, bil sem tam. Šole je konec, učitelji so odšli, toda na obletnico válete vedno pridejo vsi. Tu je ... — Earl Bellamy, tedaj že veteran mnogih B-filmov, ki je pustil Backtrack (1969): Doug McClure s teksaškimi rendžerji lovi bančne roparje. Se isto leto ga je pobrala TV, vmes se je oglasil le tu in tam, recimo, s Šerifom iz Tennesseeja 2 (Part 2 Walking Tall, 1975)... —... pa Paul Bogart z Marlowom (1969), v katerem James Garner preskoči Brucea Leeja... — ... pa Robert Butler s filmom The William Holden vDivfihordi, režija Sam Peckinpah, 1969 36 i«:« Ultimate Chase (1974), v katerem gnevni mož Britt Ekland preganja njene ljubimce ... do konca... brez kompromisov ... — ... pa Marvin J. Chomsky z Ognjevitim Murphyjem (Live a Little, Steal a Lot, 1975), v katerem Robert Conrad oropa Muzej in sune dragoceno Indijsko zvezdo... — ... pa Richard A. Colla s 87. policijsko postajo (Fuzz, 1972), v kateri dva piro-manska otroka skoraj zažgeta Burta Rey-noldsa, ki lovi psihopatskega bombaša... — ... pa Daryl Duke, ki s svojim Tajnim kompanjonom (The Silent Partner, 1978), v katerem Elliott Gould lovi roparskega Božička, le za las ujame trenutek sreče... —... pa Jerrold Freedman, ki po Bombi iz Kansas Cityja (Kansas City Bomber, 1972), režijskem prvencu, v katerem Raquel Welch brez usmiljenja kotalka in zgazi vse ženske, ki hočejo zgaziti njo, takoj ugrizne TV... — ... pa James Goldstone s filmom They Only Kill Their Masters (1973), v katerem James Garner, policijski chief, išče morilca... med losangeleškimi psi... —... pa William A. Graham z vigilantskim vvesternom Preštej svoje krogle (Count Your Bullets, 1972), v katerem Cliff Potts pokoka svojat, ki je posilila in ubila mlado Indijanko... — ... pa Stuart Hagmann s filmom Jagode in kri (The Strawberry Statement, 1970), v katerem se Bruce Davison iz poslušalca šlagerjev prelevi v heroja, ki za šlagerje prelije kri... — ... pa Richard T. Heffron s Podvigom detektiva Newmana (Newman's Law, 1974), v katerem George Peppard, suspendirani policaj, razmeče skorumpirane policaje... — ... pa Lamont Johnson z westernom Dvoboj (The Gunfight, 1971), v katerem Kirk Douglas najhitreje potegne ... v bikoborski areni... v revolveraškem dvoboju, za katerega je moč kupiti vstopnico... —... pa Bernard L. Kowalski z westernom Macho Callahan — mož, ki je ustrelil Butch Cassidyja (1970), v katerem David Janssen lovi človeka, ki gaje spravil v arest... —... pa Buzz Kullik s filmi Stoj — streljal bom CWarning Shot, 1967), Pančo Villa jezdi (Villa Ridesl, 1968), Upor zapornikov (Riot, 1969) in Shamus — sla po nevarnosti (1973), v katerih se je poigral na vseh ključnih lokacijah sedemdesetih ... na divjem zahodu, v velemestu ... in zaporu ... — ... pa Don Medford s Krvavim lovom (The Hunting Party, 1970), v katerem Gene Hackman kot obseden lovi ugrabitelja svoje žene, in Organizacijo (The 37 ► it a- * ' Organization, 1971), v kateri skuša Sidney Poitier potolči civilno iniciativo za spek-takularnim, ekspertnim ropom... — ... pa Larry Peerce z Nočjo divjakov (The Incident, 1967) in Dvema minutama panike (Two-Minute Warning, 1976), situacijskima thrillerjema ... s teroristi v metroju ... in ostrostrelcem na nogometni tekmi... — ... pa Daniel Petrie s filmom Buster je ljubil Billie (Buster and Billie, 1974), v katerem je Jan-Michael Vincent z bilijard-no palico razbil glave posiljevalcem svoje deklasiranke... —... pa Ted Post z westemom Obesite ga brez milosti (Hang 'Em High, 1968) in policijskim thrillerjem Past za inšpektorja Callahana (Magnum Force, 1973), v katerima je Clint Eastwood sodil sodnikom ... —... pa David Lowell Rich z blaxploitation akcionerjem Operacija Hongkong (That Man Bolt, 1972), v katerem skuša Fred Williamson iz Hongkonga v Mexico City prenesti milijon USD... — ... pa Don Taylor z misijskim wester-nom Petorica v akciji (The Five Man Army, 1970), v katerem pet ekspertov -Peter Graves, James Daly, Tetsuo Tamba, Bud Spencer in Nino Castenuovo — razoroži vlak mehiške armade... —... pa Jerry Thorpe z westemom Dan re-volveraša {The Day of the Evil Gun, 1968), v katerem Glenn Ford v dobri družbi išče apaške ugrabitelje belih žensk... — ... pa Paul Wendkos z westemom Topovi za Cordobo (Cannon for Cordoba, 1970), v katerem se George Peppard s svojo vojaško enoto izmika obmejnim bandit-om... —... pa Tom Cries z westemom 100 pušk (100 Rifles, 1969), v katerem se črni šerif priključi Indijancem v boju proti mehiški tiraniji, in akcijskim filmom Deset sekund za pobeg (Breakout, 1975), v katerem Charles Bronson s helikopterjem reši Roberta Duvalla iz mehiške ječe... — ... in kakopak Barry Shear s filmom Dolga roka mafije (Across 110th Street, 1972), v katerem črnski desperadosi oropajo napačne ljudi. In potem je tu še skupina režiserjev ... ... Richard Compton s filmi Welcome Home, Soldier Boys (1972), Macon County Line (1974) in Maniac (1977)... ... Milton Katselas s Poročilom komisarju (Report to the Commissioner (1975)... ... Ralph Nelson s Plavim vojakom (Soldier Blue, 1970) in Črnim šerifom (...tick... tick... tick, 1970)... ... JackStarrett s filmi Detektiv Slaughter (1972), Cleopatra Jones (1973) in Race with the Devil (1975)... ... GordonParks sShaftom (1971)... Roben De Niro v Taksistu, režija Martin Scorsese, 1976 ... in Richard Sarafian s filmi Mož v divjini (Man in the Wilderness, 1971), Avto smrti (Vanishing Point, 1971), Vojna zaradi Lolly-Madonne (Lolly-Madonna War, 1973) in Mož, ki je ljubil Cat Dancing (The Man Who Loved Cat Dancing, 1973), ... ja, banda režiserjev, ki so — zaradi recesije, detronizacije Divjega zahoda in velemesta, marginalizacije igre »ravbarji & žandarji in vnebovzetja filmskega igrišča — po seriji impresivnih filmov prestopili na TV, drži, vsi med letoma 1976 in 1979, ko so filmi tipa Vojna zvezd, Bližnja srečanja tretje vrste, Superman in Zvezdne steze pritisnili sedemdesetim poljub smrti. Ne, divji zahod in velemesto nista bila več zanimiva. Tam ni bilo več kaj iskati. Watch the skies! Junake sedemdesetih je naredilo realne prav to, da so zgledali kot ljudje, ki bi Vojno zvezd, Bližnja srečanja tretje vrste, Supermana in Zvezdne steze gledali le v kinu, huh, niti ne,... ampak le na TV,... pa še to, medtem ko bi ravno koga ubijali... ali ropali. Live a Little, Steal a Lot. Živi kratko, ukradi veliko. Mali vložki, veliki dobitki. Z denarjem so hoteli kupiti čas, ki ga ne bodo nikoli imeli. Čas, ki ga niso nikoli imeli. Čas, ki ga nikoli ni bilo. Denarje bil kompenzacija za čas, ki ga ne bodo mogli imeti. Za čas, ki je potekel. Ja, denar je bil dokaz, da časa ni. Da ga ni mogoče kupiti. Hej, lahko potem zadržim vsaj denar? V Piratih v metroju se neki uradnik new- yorskega metroja upre temu, da bi ugrabiteljem izplačali odkupnino: Ma, ko jebe potnike! Kaj hudiča pa pričakujejo za svojih 35 centov? Da bodo živeli večno? Drži, vsi ti ljudje v sedemdesetih so zgledali tako, kot da jim je kdo obljubil večno življenje. Joseph Sargent je pred Pirati v metroju posnel serijo TV-filmov in le pet kino-fil-mov, izmed katerih je bržčas najbolj znan The Man (1972), zelo resna, rahlo paranoična, intrig poba politična drama, v kateri Amerika dobi za predsednika črnca (James Earl Jones), jasno, prvič v zgodovini. Drži, to je bil čas, ko je bilo vse mogoče — in ko je vse uspevalo. Danes bi lahko Amerika imela črnega predsednika le ... v komediji. Po Piratih v metroju je Sargent skočil nazaj na TV — in se v kino vrnil le, ko so epskega, heroičnega junaka skušali priličiti domačnemu, malemu okolju TV-formata. MacArthur (1977) in Žrelo: maščevanje (1987), če naj namignem, kam merim. General in morski pes. Gregory Peck in gumijasti Bruce. Oba sta bila večja od filma, v katerem sta nastopala. Huh, za Sargenta poti nazaj ni bilo več, huh, kot da je vedel, da je le za dlako ujel zadnji trenutek obdobja, ko je še vse uspevalo ... huh, ko so filmi sami padali skupaj ... huh, ko so se snemali kar sami od sebe ... huh, onstran volje in kontrole režiserja, kreatorja, auteuija. Vsaj tako se je zdelo. In vsaj tako se še vedno zdi. Tudi danes.... če se samo spomnimo, da je Pirate v metroju 38 John Cazale in Al Pacino v Pasjem popoldnevu, režija Sidney Lumet, 1975 režiral Joseph Sargent. Kdo? Ih, Giuseppe Danielle Sorgente. Ime je že vnaprej zamenjal. Za vsak primer. Kako bi se namreč slišalo: The Karen Carpenter Story directed by Giuseppe Danielle Sorgente Bolje je bilo, da je molčal ... in skrivnost zadržal zase. V sedemdesetih so filmi zgledali tako, kot da so jih posneli režiserji, ki o sedemdesetih vedo vse. Žanrski filmi v sedemdesetih — žanri sami, predvsem western in kakopak thriller v vseh inačicah — so vedno prišli na pravi naslov, ja, čar pop-žanrskih filmov tedaj je bil prav v tem, da so vedno zadeli v polno, ... da zgrešiti pravzaprav niso mogli, to pa iz resda preprostega, toda globoko privilegiranega, sedemdesetim lastnega razloga: — če hočeš žanr—sistem pravil, zakonov, norm ipd. — kršiti, mora biti sama norma jasna, očitna, tako rekoč transparentna, — v sedemdesetih — od sredine šestdesetih pa tja do 1. 1977 — norma ni bila jasna, Še manj transparentna (natančneje, konsenza o zločinu, zakonu & družbi ni bilo), tako da žanrski film ni mogel zgrešiti. Se huje, žanri so v sedemdesetih zgledali kot direktne transpozicije družbenih modelov, političnih opcij, ideoloških sistemov ipd., zato se je ustvarjal vtis, da so žanri kalejdoskopski modeli realnosti, tiste realnosti, v kateri je nekaj več od nje same. Drži, žanrski film ni mogel zgrešiti realnosti — kar je storil, seje zdelo right. Še huje: mnogi veliki, ključni žanrski filmi sedemdesetih so bili zato posneti po resničnih dogodkih, kar je za današnje žanrske filme nepredstavljivo — hej, si predstavljate, da bi vam kdo rekel, da so Umri pokončno ali pa Terminatorja ali pa Ko-mandosa ali pa Smrtonosno orožje ali pa Prvinski nagon posneli po resničnih dogodkih? No way. V sedemdesetih je bilo drugače. — Pasje popoldne (Dog Day Afternoon, 1975, Sidney Lumet). Resnični dogodki: 22, avgusta 1972 sta dva mala, neuka, povsem amaterska despera-dosa, Sal Naturile in John Wojtowicz, z žensko poročeni homoseksualec, skušala oropati brooklynsko podružnico banke Chase Manhattan, toda rop se je ponesrečil, njuna zahteva po odkupnini talcev in letalskem poletu v eksotično državo pa se je na letališču JFK končala s smrtjo Na-turileja in aretacijo Wojtowicza, ki je hotel z odkupnino plačati spolno operacijo svojega ljubimca. Če bi vam zdaj — hej, ali pa tedaj — kdo rekel, da v enem stavku povzemite zgodbo Lumetovega filma, bi jo lahko povedali naravnost v jeziku same realnosti, pač takole: 22. avgusta 1972 sta dva mala, neuka, povsem amaterska desperadosa, Sal Naturile in John Wojtowicz, z žensko poročeni homoseksualec, skušala oropati brooklynsko podružnico banke Chase Manhattan, toda rop se je ponesrečil, njuna zahteva po odkupnini talcev in letalskem poletu v eksotično državo pa se je na letališču JFK končala s smrtjo Naturileja in aretacijo Wojtowicza, kije hotel z odkupnino plačati spolno operacijo s\