Iz zgodovinc keršanske Ijudske šole. (Dalje.) Ko je bila šolskiro koniisijam naročena skerb za šole, naloženo jim je tudi bilo, da naj dobe potrpbnili zavodov; izročili so jini troje zapisnikov, iz ktcrih naj posnamejo , kakšnih potov in sredstev posluževali so se v Avstrii nad in pod Anižo in na Marskem, da bi dobili prihodkov za šolske zavode. Kakor poprpd na Duuaji, tako so spdaj iskali vsakoršnib virov, iz kterih bi se prctakal denar v šolski zavod, ktpri ga je bil lako niočno potrpben. Kar dan današnji naj bolj naravno inianio, tega so se ogibali takrat po vsaki ceni, to jp namrpč , da bi tisti dajali za šole, ki iniajo korist iz njib, namreč starši in otroci. Ako pa npposrednje niso tirjali davkov od Ijudi za šolstvo, sknšali so pa to doseči po ovinkih. Obkladali so z davki bale, plesisča, komedije in še cpIo kpglisča. XTe le pri veselicab, tudi pri niertvasčinah iskali so dpnarja za šole- Xaj bolj poželjivo glcdali so, kakor tudi poprpj na Dunaji, na cerkvpno preinožpnje in na cerkvene prihodke. Povsod so se pred drugini ozirali na škofc in prelale, samostane in vstanovc. Vendar ni cpsarica terpela, da bi se kaj nakladalo temu, ki ni privolil, ktprpga je kaj zadevalo. Posamesne cerkve, pa tudi bratovsčine, ktere so ta čas imele veliko denarjev, morale 22* bi dajati za šolstvo. Razsodila je pa cesarica to reč 10. svečana I. 177o., tpr je rpkla, da od tpga, kar bratovsčinnm ostaja, sine se trelji del porabiti za šolstvo; kar pa eerkveni denar zadeva, zaslisati se mora poprej patron in škof, klerima naj se korist te napravp dobro k sercu priveže. In tega načpla dpržali so se za naprpj zinirom, kolikorkrat so imenovali bratovsčini denar in cprkvpno prpmoženjp. V šolski zalog jpmati bi se mogel tudi dobičpk iz založništva za normalne šole. Ker so bili šolski zavodi se slabi in so malo prihodkov imeli, terdili so nektpri, da je prczgodaj šolstvo razširjati po vseb deželali. Bili so namreč nckteri, kteri so terdili, da naj se vse šolstvo iz javnih prihodkov napravi, ravno kakor vojaštvo. Drugi pa so rekli, da morajo za šole tisti skerbeti, ki iniajo prid od njih, in le tam, kjer zmagati ne morpjo sami, naj se jim, pa le izjemavno in začasno, iz očitnih zavodov pomaga. Le take šoIp, od kterili ima cela dpžpla korist, in kterib dplavnost presega krajine meje, naj se preskcrbujpjo iz javnih pripomočkov — ali vse, ali pa vočidel. Take šole so razun normalnp šole tudi glavne šole , ktprih ualoga je bila zboljšano šolstvo razširjati po deželi. Pri vsem tem pa jc vendar primanjkovalo denarjev, tako, da so mogli zadovoljni biti, da se je v nektprih krajih le kaj raalpga začelo, ker so le toliko mogli napredovati, kolikor je denar pripustil. V večjih krajih dajalp so prostor glavnim šolam gimnazije, kterih so sedaj veliko popustili, ne le sanio jc/.ui(arskili, ampak tudi druzih redov. Bili so pa to vcčidpl rcvne gininazije; dva, večkrat tudi eden učenik podučeval je po štirih razredih. Xaniesto tih nastopile naj bi glavne šole. Xi pa šlo povsod tako berzno, kakor bi bili radi; v večjih krajih zadovoljni bili so, da so le nekaj dosegli. Za Kranjsko nasvetoval je grof Torres 5 glavnih šol: V Kranji, Kamniku, Loki, Idriji invRadolici; dvorna pisarnica jc to privolila; dokler se pa dobi učenikov in dpnarja, naj se napravijo lp dobre tri— vialne šole. V nekterih krajih so pa redovom kar zapovpdovali, da morajo šole prevzeti. Razun glavnib šol napravljali so po mestih tako imenovane mestne šole, ker rekli so, da ne kaže, da bi sp vsi otroci pošiljali v normalne šole, sicer bi bile v pervih razrpdih preveč napolnjenp. Grof Torres pustil je v Gorici razun normalne šole tudi mestno šolo, v ktero naj se jemljejo otroci iz predmestja in okolic; vodja ji je bil vodja normalne šole Helverding. Po vpčjih mestib spoznali so tudi potrebo, da sp napravijo posebne dekliške šolp. Že poprpj pa so bile po nunskih samostanib dpkliške šole, in tako je tudi za naprej ostalo, kakor je dvorna kancelija v zadevah Uršulinaric, bivajočih v Ljubljani, določila. Xa Reki dala jp cesarica 20000 gold., da se je samostan Benpdiktinaric pripravil za dekliškp šolp. Vpndar pa šole prpjemati niso silili nun, kterim to njih red ne pripusča. XTune pa, ktere so šole imele, poprijeti so se mogle nove melode, in vodja normalne šole ogledavat bi imel po njihovib učilnicah. Fplbigpr pripoveduje, da je bila gospodičina Koblloffel — lako je zapovedala cesarica — na Uunaji v novi metodi dobro podučena in potem bila poslana na cesarske slroške v Ljubljano, Reko in v Gorico podučevat redovnice v novi metodi. Odgojpvanje po dpkliških šolah opirati bi se imelo, kakor pri dečkili, na materni jezik, in cpsarica ni terppla, da bi gospodičine v npkpm satnostanu glavnpga mesta iz namena, da bi se francosko dobro naučile, nemški jezik zanemarjalp. In tako so bile v začetku ospmdesetih let v mnogih krajib normalno vredjpne dekliške šole. riiaije piih.)