Domača fotografska umetnost. Kakor v drugih stvareh, tako imamo tudi v fotografski stroki dobre domače može, katere priporočamo domačinom. Naši naročniki jih nekoliko že poznajo,  ker so tudi  prijatelji našega lista.
V   Ljubljani je gosp. Jos. Armič, bivajoč na Marije Terezije cesti. Izdelal je že nekaj slik za naš list. Vadil se je dalje časa v Krakovu v Galiciji in je zveden v vseh delih fotografske stroke.
V   Gorici je Slovencem na roko g. Anton Jerkič, bivajoč na Travniku. Njegovo spretnost nam kaže slika na str. 480. našega lista.
Listnica uredništva; Gosp. F. v M. Sicer je minulo precej tednov, odkar ste mi pisali, vendar Vam nečem ostati dolžan odgovora. Ker mi očitate zastran neke pesmi, ki je prišla v druge roke, zatrjujem Vam, da o tem ne vem ničesar. Meni ni prišla v roke, torej nisem odgovoren zanjo. — Posebno zanimivo pa je, kar navajate za vzrok, zaradi česar mi ne  morete zaupati.    To   je   moje
—   nemško ime. Rečem Vam odkrito, da me je ob tem očitanju navdajalo čustvo, kateremu ne vem izraza. Moje nemško ime! Tega mi ni očital še nihče. Zares natančni ste. Kdo ve, koliko zaupanja imajo pri Vas možje več ali manj nemškega imena? Pokojni Bleiweis, pokojni vladika Wolf,  sedanji vladika Strossmaver in  mnogi drugi
— vsi so Vam jako sumljivi ljudje, ker imajo nemška imena. No, dragi gospod, smete mi verjeti, da si nisem sam izbiral svojega priimka. Ce bi mi bilo na izber, morda bi si izbral še kaj lepšega, nego je n. pr. „Boris Miran" ali „Libor val Buren", in mogočnejšega, nego je n. pr. Hanibal ali Napoleon. Kakor vse kaže, je Vaše ime čisto slovensko in tako značilno, da bi lahko veljalo vsem za vzor. Skoda, da ga ne poznam in da ne moreva menjati!
A ker imate Vi bržkone stranske misli, češ da sem prišel od nekod iz severne Nemčije in hočem med Slovenci veljati za Slovenca (seveda iz dobičkarstva), povem Vam, da so moji predniki bili pošteni Slovenci, kolikor jih imajo zapisanih črnovrške krstne knjige, in teh je že nekaj rodov. Nemščine niti znali niso, torej tudi mene niso mogli stariši naučiti tega jezika. Potemtakem bi človek dejal, da nisem tako grozno sumljiv.
Toda ime! To se človeka drži kakor koža; kakor je zamorec črn, četudi se stokrat opere. No, bodi; prav zaradi tega sem Vam hotel odgovoriti o tem nekoliko nenavadnem predmetu, da pojasnim to stvar in vsaj povem, kako naj se izgovarja moj priimek.
Kakor Slovenci sploh, tako imamo tudi v našem domačem kraju jako mnogo priimkov od krstnih
V Moravčah pa je nastopil mlad fotograf, nadarjen in jako delaven: Davorin Rovšek, dobro znan našim naročnikom po slikah Gornji grad, Višnja gora i. dr. Letošnjo zimo se je učil na dunajski učilnici za fotografijo in reprodukcijo ter si pridobil lepo spretnost. Pred kratkim je razstavil v Kolraanovi prodajalnici precejšno število slik, narejenih po raznih fotografskih načinih.
Kadar potrebujejo domoljubi fotografske. umetnosti, ni jim treba zahajati k ptujcem, ampak naj  se oglašajo pri našincih.
imen. Kdo ne pozna Adamičev, Benedičičev, Flori-jančičev, Janežičev in podobnih brez števila? Poleg končnice ič prideva narod tudi še druge, n. pr. in, kakor: Pavlin (kar je menda bolj ptuje) ali ač — Gregorač, ak — Mihelak. A narod tudi krajša krstna imena v priimkih in sicer večinoma na končnico e, kakor: Berne ali Perne (Bernard), Flore, Flere (Florijan); Habe (Habijan ali Fabijan); Mehle (Mihael); Ožbe, Ažbe (Oswald, od tod Ozbič), Rome (Jeronim); Stefe (Štefan); Seme (Simon); Tome (Tomaž) in Lampe od: Lampreht ali Lampert ali Lambert, kateri priimki se nahajajo tudi po Kranjskem, kakor je bila n. pr. moja součenka v Idriji Lampreht. In končnica e je vendar slovenska. Potemtakem utegne biti tudi moje ime toliko slovensko, kolikor n. pr. Lampič, Habič, Fabčič, Antončič itd. (Zaradi zanimivosti povem svoje mnenje, da je priimek Mikš ali MikuŠ od Dominikus-a — ali štajerskega Dominkuša.) — Nerad sem govoril o tem, vendar se mi je zdelo potrebno, da pač pustite nekoliko suma o mojem nemškem imenu in poveste drugim, da se imenujem po obče slovenski navadi Lampe.  Zdravi!
Sedaj o Cigaletu nekaj besed onim, kateri so darovali za njegov spomenik.
Pri nas je dokaj Cigaletov, in tudi Cigalič se nahaja. Težko je reči, odkod bi bil ta priimek. Zasledil sem nemški priimek Ziggal, če se ne motim, med Tirolci in Štajerci. Od tod je menda prišel priimek Cigale, ki bi imel slovensko končnico in nemško  deblo, če je namreč Ziggal nemškega vira..
Za Cigaletov spomenik so darovali:
Gosp. Jane^ Habe, župnik v p., 5 gld.; gospod dr. Jos. Marinko 1 gld.; gosp. Ivan Lampe 1 gld.; gosp. Viktor Steska 1 gld.; gosp. /. /. 1 gld.; gospa M. Skrinjarjeva 1 krono.