——•¦< 51 >¦* —» Vzpomlad življenja
 ste znali, jelite, otroei dragi, da to nc more trajati vedno, ta nadležna, mrzla zima. Jedenkrat je vender moral priti gorki jtig in solnce je dobilo konči toliko moči in veljave, da je odgrnilo z matere zemlje rarzlo. sneženo odejo. In zdaj se prestvarja in preraja vsa narava. V prekrasno zeleno oblačilo se oblači zemlja in iz nje poganja na tisoče in tisoče nežnih evetic. In ptiee se zopet vračajo v lepe naše gaje, katere ostaviti jih je prinioral jesenski mraz. Vzpomlad je tii. Vse se je veseli, vse se raduje ujenega prihoda, z naravo vred oživlja se vse. Ja fci, zoraa, zlafca mladina ? — O\ raduj in veseli se fcudi ti! Da, ti se reseli krasne vzpomladi tembolje, kajti
..Zdaj klije tebi dvojni evet: Vzpomladi čas, eas mladih lct."
Da, da. Tudi meni je klila kdaj dvojna vzpomlad: vzpomlad narave, vzpomlad življenja. A poslednja se je ospela za vselej . . . Samo spominov usehli cvetovi, porošeni s solzil roso, samo ti so ostali v duši. Ako vas utegnejo razveseliti, otroci dragi, evo vam jih šopek!
T.
Zdaj so vže veliki nekdanji moji tovariši. In usoda jih je razgnala na vse strani sveta: tega sem, onega tja-, da si služi kruha in se uči spoznavati življenja sad. čudna, neusmiljena. trda ta usoda! Mari bi nas bila pustila skupaj; večno, večno naj bi si delili med seboj življenje, ki srao je imeli v dneh mladostnih. Saj je bilo pač tako krasno to življenje!
Nosili smo še suknjice; a zabavali smo se vender in veseli smo bili dan na dan. Dobili smo igračo, naj bi si bilo karkoli. Zbrali smo se na kakej zelenej grivi, skakali ondh, rajali, vriskali prav kakor mlade goske, nabivali evetic, spletali vence, i. t. d. Iger smo poznali toliko, da nikoli tega. Zdaj smo se lovili. zdaj šli ^zlate barvice" ali ,,zlate cimbaro," zdaj srao si zopet spotunili. da so take igrače pre-otročje za nas ter jeli posnemati one igre, ki smo je videli igrati odraslo mladino, kakor ,,od cilja do cilja," ntrden most," i. t. d., ali pa je zvil ta ali oni iz kakih cunj meček (žogo). da smo ga tnetali sem ter tja, dokler se ni razvil. In peli smo tudi, peli priproste, otročje pesenco, a vender se nam je zdelo, da je naše petje najlepše, najblagoglasnejše. Tako je bilo po ves dan. Na večer pa smo zaigrali ,,kolo," dali drug drugeinu z roko Bzadnjo" — ter otišli vsak na svoj dora.
Druzega dne smo se zbrali pod našim kozolcem, kder nam je oce napravil lepo »ujčkalieo," na katerej snio se ujčkali ter pometali tla s svojimi suknjicami. In ko smo se tega, da-si ne tako kmalu, naveličali. šli smo v največji prah, merit ,ga. A to posleduje delo je iinelo to neprijetnost, da smo si iunazali in uprašili pri njem svoje suknjice. Narn se to sicer ni zdelo nič liudega, a mati je zvečer vse drugaee govorila. Kako li? Oj, tako skrivnostno, skrivnostno, da nibče nas ni hotel povedati; samo Štekljev Franek nam je nekega dne ves objokan pravil: da ne bo uikoli več meril prahii. ker ga je mati sinoči, ko je prinesel prašno suk-njieo dom6v, prav neprijazno, s šibo v roci vzprejela. Sinijali smo se mu sieer. a mai^sikateri je bil mej uami, ki mu je vest očitala. češ: kaj se bodeš smijal, mari ni tebe oni dan tudi nekaj takega doleteloV
—-»*< 52 >¦• —
Tretji dan smo našli tretjo zabavo, četrti dan četrto, vsak dan drugo, vsak dan novo . . .
In to naj bi ne bilo krasno življenje!
n.
A vzbudila se je v naših srcih prva želja. prvo hrepeuenje ... Iu poslej uismo bili več tako veseli, tako srečni, dokler nismo dosegli, po eemer smo hrepeneli.
Jaz sem bil dobro izpolnil tretje leto. in moji tovariši so bili tudi nekako take starosti.
Bilo je lepo vzpomladansko popoludne. Tam gori pod našim orehom, bili smo se dogovorili, da se zberemo ter gremo potem brat petelinčkov, trobentic, vijolie, i. t. d. Vže smo bili vsi skupaj, razven jodnega: Jožka Tonikovega. Kde je neki ta ostal? ,,Zdaj-le gre!" viknil je Grobeljčkov Toneek, in ozrli smo se, če gre res. Ali kako stno ostrmeli! Ees je šel Jožek res ali kakšen! Oj da bi ga bili vi videli! Tekli smo mu nasproti, radostnega srca, radostnih lie smo ga vzpre-jeli v našo sredo . . .
Iinel je — prve hlače.
,,Kdaj so ti jih pa kupili?"
,,Kako si lep. Jožek!"
,,Kdo ti jih je naredil?"
,,Koliko so stale?"
Tako in jednako smo ga izpraševali vsi v jedaej sapi obsuvši ga, a on nam ,je hitel odgovarjati.
Potem srao šli brat petelinčkov, trobentic, vijolic. A nabrali smo malo; kako pač, ker nismo videli druzega nič kakor Jožka. Kar sram nas je bilo ubožnib. ,,kit-Ijarekov." ko se je Jožek tako lep sukal inej nami. To je menda opazil on; hotel nas je pomiriti, rekoč: ,,Lepe so. kaj no, lepe. Ali nikar ne mislite, da jih boin nosil vsak dan. Kaj še! Samo danes je imam, da je pomerim, potera je bo mati spravila do ,,Velike noči."  A tedaj, ko pojdorao ,,ropotat," imel je bodem zopet."
nKo pojdemo ropotat", ponavljal je vsak izmej nas milo pogledajoč sreč-nega Jožka. In vsak si je zaželel: Ko bi do takrat tudi jaz imel take hlače!
Zvečer pa sino pravili o&etu in materi o srečnem Jožku, ki je tako lep, tako ves drug, ker ima hlače. In prosili smo dobre roditelje, prosili tako lepo, Baj bi bili tudi mi tako srečni, da bi je dobili, dobili vsaj do ,,Velike noci," ko pojdemo ..ropotat." Kaj raenite, da so nam odrekli stariši? Nikakor ne, marvefi: Bodi, de-jali so nam vsakemu — če boš priden, dobiš je tudi ti. In to uam je bilo dovolj. Veselo smo si pripovedovali drugega dne, kaj in kako sn obljubili stariši. Bili smo zopet srečni, presrečni.
Samo da bi prišla skoraj Velika noe!
m.
Prišla je. Po Ovetnej nedelji so se jeli oglašati klepetci in ropotace in drdre znaneč, da je tukaj Veliki teden.
Oj radosti polen, zaželeni Voliki teden! Kdo se te je tedaj bolj razveselil, kakor mi otroci. V ponedeljek in v torek popravili so aam očetje, čoje bila miirrla
—»¦< 53 >¦¦—
fa ali ona ropotaea kaj potrta; v sredo pa je bilo čas iti ,,ropotat." Na mostu pred Nagodetovcem, smo imeli dogovorjeno otroci, da se bodemo sešli, pražnje oblečeni. oblefiepi v •— hlačah. Oj kako bomo lepi!
Komajje odzvonilo poludne, vže smo jeli priganjati mater: ,,Mati, mati, na-pravite nas, da pojdemo nropotat". A raati nara ni hotela takoj izpolniti želje. wTiho, tibo, otroci," dejala je. ,,ali ne.veste, da še ni jedna ura; če vas zdaj oblečem, umazani bodete do štirih."
„0 ne, ne bomo se umazali," prosili smo tako dolgo, da smo preprosili mater.
In po jednej uri smo vže bili umiti ia uapravljeui. Lepe bele srajčice smo imeli, nove klobučke, lepo osnažena obuvala in — hlače. Oj kako lepo so nam stale! Tako dovolj dolge so bile; in žepke so tudi imele, kamor smo lehko deli to in ono.  Oj, lepše so bile, desetkrat lepše, nego li Jožkove oni dan.   Neizrecno
smo se dopali saraim sebi. Kar vrelo nam je po glavi, ko srao se ogledovali-------
Priprosta. srečna mladost!
In hiteli smo na most vsak s svojo ropotačo. Kmalu smo bili rsi skupaj. In tu smo jeli ogledovati drug drugega, hvaliti in grajati ...
Ob štirili smo šli v cerkev. Prekrasno je bilo ondukaj. Kaj bi vain popi-soval, otroci dragi, saj vem, da je vsakdo vas vže bil v cerkvi Veliki teden. Mo-gočno je oznanjal božji grob, kako se je vršilo pred leti in leti naše odrešenje; luči so gorele Eešeniku v fiast in velicastno petje se je razlegalo po cerkvi . . . Nek skrivuosten, svet čut je prešinjal naša otročja srca in pobožno srno molili trpečemu Zvelicarju v čast. A odmolivši, eakali smo hrepcneče, kdaj bode nehalo petje pred oltarjcm in kdaj bodo zaropotali naši klepetci. Tudi temu je prišel čas. Oj kak.šen ropot varaje bil to! Vrteli smo in mahali vsak s svojim orodjem, da je odmevalo po vsej cerkvi. A vedeli nisnio otroci, kaj vse to pomeni . . .
In v cetrtek je bilo takisto in v petek tudi. Koliko lepega, koliko veselega! In blačc smo imeli vsc dni in še v soboto. uedeljo in ponedeljek.
Tako je bilo kdaj. Iu zdaj se zopet prestvarja in prerojuje vsa narava. V prekrasuo zeleno oblačilo se oblači zemlja, in iz nje poganja na tisoče in tisoče nežnih cvetic. In ptiee se zopet vraeajo v lepe naše gaje, katere ostaviti jih je primoral jesenski mraz. Vzpomlad je tu. Vse seje veseli, vse se raduje njenega prihoda, z naravo vred oživlja se vse.
In ti zorna, zlata mladina? Oj raduj in veseli se tudi ti! Da, ti se veseli krasne vzpouiladi tenibolje, kajti
,,Zdaj klije tebi dvojni cret: Vzpomladi čas, fas inladih let."
Dh, dfi. Tudi meiii je klila kdaj dvojna vzpouilad: vzpoinlad uarave, vzpomlad življenja. A poslcdnja se je ospela za vselej . . . Samo spominov usehli cvetovi, porošeni s solza roso, samo ti so ostali v duši.                                M. Podtrojiški