* ZGODOVINSKI ČASOPIS XXIX 1975 Duš an Nećak . ' ,\ . FAŠIZEM IN NEOFAŠIZEM' Mednarodni znanstveni simpozij Zagreb 12.—15. novembra 1975 Medtem, ko so druge znanstvene vede že dolgo tega vpeljale v svoje redno de­ lovanje tematske sestanke, simpozije, zborovanja in posvetovanja, smo se družbo­ slovci za tak način dela bolj navdušili šele v zadnjih nekaj letih. Tridesetletnica osvoboditve lzpocl nacistično-fašističnega okupatorskega škornja je bila zagrebški takulteti za politične vede primeren povod, da se je, pod pokroviteljstvom tovarne »Kade Koncar«, odločila organizirati tematski, mednarodni in interdisciplinarni sim- PATZ1-J »*a„slzem.ln neofašizem«. Tisk je.ob otvoritvi simpozija med drugim zapisal: »iN asa država in njena znanost imata (najmanj) dva prepričljiva razloga za orga­ nizacijo takega simpozija: prvič zaradi svojega antifašističnega boja, v katerem je padel skoraj vsak deseti prebivalec in drugič zaradi tega, ker je znanstvena misel pri nas popolnoma zapostavila teoretično elaboriranje tega fenomena, ki je prisoten ne samo kot zgodovinska izkušnja, temvječ — v tej ali oni obliki — tudi kot stvarnost sodobnega sveta. Prva trditev je brez dvoma točna, druga pa najbrže nekoliko sporna. Gotovo pa je dejstvo, da smo simpozij s tako vsebinsko usmerit­ vijo potrebovali, se zlasti mednarodnega in z udeležbo znanstvenikov tistih dežel, v Katerih je se nedolgo tega fašizem nastajal in se uresničeval. V Zagrebu se je zbralo nekaj deset strokovnjakov s področja-družboslovja, vse od politologov m sociologov do psihologov. Zbrali so se znanstveni in javni de­ lavci iz Jugoslavije, Sovjetske zveze, ZRN, NDR, Italije, Romunije, Madžarske, Poljske, Čila in Luksemburga. V treh dneh je govorilo nad štirideset udeležencev, prireditelji paso prejeli okoli šestdeset referatov. Slovenci smo bili, zastopani s šti­ rimi referenti Dušanom Bibrom, Rudijem Rizmanom, Antonom Beblerjem- in Tone­ tom Zornom. Prvi, znanstveni svetnik Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v -Ljubljani, je govoril o britanskih ocenah Stojadinoviča in njegove 'politike Rudi Rizman, asistent na ljubljanski fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo o neolasizmü in meščanski družbeni misli, tretji, docent na isti fakulteti, je ob­ delal problematiko fašizma v Španiji, Tone Zorn, znanstveni sodelavec Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani pa je obravnaval neonacizem in njegove korenine na avstrijskem Koroškem. Simpozij je deloval v plenumu, čeprav so bile programirane tudi komisije, ki pa so zaradi tehničnih težav morale odpasti, gradivo oziroma pismeni referati simpozija pa naj bi izšli v posebni publikaciji. To je nekaj osnovnih podatkov o tehnični strani simpozja. , ,.°. vsebinski strani simpozija je pisati nekoliko težje. Čeprav so se prireditelji trudili, jim je organizacija večkrat uhajala iz rok. Organizacija sicer ni bistven del simpozija in je veliko bolj važna vsebina prebranih referatov, vendar moramo to pot reci, da so prav nekatere organizacijske težave vplivale na kvaliteto sim­ pozija Ze takoj na začetku so udeleženci simpozija dobili del tez in seznam refe­ ratov tistih referentov, ki so jih poslali. Zal pa je za govorniškim pultom nastopilo veliko vec relerentov, kot smp jih imeli priložnost spoznati iz predloženih tez, nekaterih napovedanih referatov pa sploh ni bilo. Casa je bilo iz dneva v dan manj, tako da so imeli govorniki zadnji dan le po največ deset minut časa za svoj pri­ spevek. Seveda je bilo ob tem težko pričakovati, da bodo referenti lahko povedali kaj drugega kot kratko, praviloma nepolemično zastavljene povzetke in da resnej­ še diskusije o mnogih problemih, ki jih je simpozij vsaj navrgel, ni bilo. Očitno se bodo besede rektorja zagrebškega vseučilišča prof. dr. Predraga Vranickega, da upa, da bo simpozij dal tudi nekatere nove ocene fašizma in neofašizma, uresni­ čile sele z objavo gradiva v knjižni obliki, kajti šele takrat bomo imeli pred seboj jasno sliko idej, tez m novih dognanj vseh sodelujočih na simpoziju. Druge vsebinske pomanjkljivosti simpozija »Fašizem in neofašizem« niso mogli popraviti niti organizatorji, čeprav so gotovo vabili udeležence po tehtnem pre­ misleku. Del prispevkov namreč res ni bil primeren za udeležbo na znanstvenem simpoziju. JNe samo, da so nekateri referenti obravnavali probleme, ki se naslovne tematike le dotikajo in so ob bistvenih vprašanjih delovali obrobno, temveč so nji­ hovi prispevki učinkovali bolj kot prepričevanje udeležencev simpozija v pra­ vilnost neke politike oziroma so govorniški oder uporabili za taktiziranje. Na drugi 313 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXIX 1975 JyJ strani pa so nekateri govorniki uporabili vsaj polovico svojega casa za prikaz dej­ stev, ki so znana takorekoč že iz srednješolskih učbenikov. Sicer pa je bil zagrebški simpozij usmerjen predvsem v tri velike sklope vpra­ šanj. Največ referatov je bilo posvečenih nemško-avstrijskemu nacionalsocializmu, drugi sklop italijanskemu fašizmu in tretji neofašizmu v razvitih kapitalističnih državah in Latinski Ameriki. Nekaj referatov je govorilo tudi o fašizmu m njego­ vih posameznih izraznih oblikah v Španiji, na Madžarskem, Portugalskem m v Ko- Problematiko fašizma v Italiji sta natančno analizirala prof. Paolo Alatri in prof. dr. Dragovan Sepie. Prvi v vseitalijanskem pomenu, drugi pa skozi prizmo dogajanj v Trstu in Julijski krajini. Za razliko od italijanskega fašizma, kateremu je bilo posvečeno manj referatov, je bil nacionalsociahzem v referatih številčno bolje zastopan. Analiziranje njegovih korenov, delovanje in uspevanje, pa je bilo usmerjeno predvsem v dve smeri. Največ referatov se je dotikalo zelo zamotanega sklopa vprašanj, ki se vleče tudi v sedanjost, namreč odnosa med fašističnimi (in neofašističnimi) ideologijami in kapitalom. O tej problematiki so med drugimi go­ vorili akademik dr. Dušan Calie iz Zagreba, Carlos Gonzales — Jaksic iz Ola in prof. dr. Vanja Sutlic iz Zagreba. Drugi del referentov pa se je ukvarjal z vpra­ šanji nacionalizma, rasizma in šovinizma v nacistični ideologiji, torej ^nacionalnega« dela nacionalsocializma, med njimi: dr. Wolfgang Rüge iz berlinske akademije zna­ nosti in umetnosti (NDR), dr. Radovan Pavić iz Beograda, dr. Ralf Richter iz £KJN, dr. Joachim Petzold iz NDR in drugi. Pogrešali smo obravnavanje m kritično ana­ liziranje drugega dela besede in smisla nacionalsocializma. Tudi kratka diskusija dr. Dj. Pribičeviča iz Beograda v tej smeri ni izzvala pričakovanega odziva. Vprašanja s področja neofašizma so bila največkrat obravnavana v primerjavi s fašizmom. Vsebinsko so se večinoma ustavljala ob relacijah, ki smo jih omenili že tudi pri referatih, ki so se nanašali na fašizem. Obravnavali so torej odnos med neofašističnimi in skrajno desnimi grupacijami in kapitalom oziroma multinacional- nimi družbami. Poleg že prej omenjenih referatov naj tu omenimo se vzhodnonem- škega profesorja dr. Manfreda Weissbeckerja, sovjetsko predstavnico Eleno Mo- driskajo in prof. dr. Branka Pribičeviča z beograjske fakultete političnih znanosti. Govor o tej problematiki najbrž lahko sintetiziramo v ugotovitev, da sta prav veliki kapital in multinacionalne družbe osnovna faktorja pri obujanju tasizma in da brez njiju neofašizma v vseh njegovih oblikah in v takih razmerah gotovo ne bi bilo. Na drugi strani pa se je izkristaliziralo mnenje, dane moremo enačiti la- šizma in neofašizma, ki se je prilagodil modernim družbenim tokovom, prevzel nekaj terorističnoagresivnih elementov fašizma, ni pa vec tako jasno m odločno usmerjen v teritorialna osvajanja. ,,,.,. . • •• „,„„„„ Jugoslovanski del udeležencev je h kvaliteti znanstvenega simpozija mnogo doprinesel. Čeprav smo Jugoslovani svoje oblike fašizma razmeroma malo prika­ zali, pa sta bila referata o ustaštvu, ustaših (prispevek dr. Fikrete Jelic-Bukic iz Inštituta za povijest radničkog pokreta v Zagrebu) in ustaških zločinih (psihološka študija, napisana na podlagi ustaških pričevanj, ki jo je izdelal dr Zvommirovic iz Zagreba) med najbolj privlačnimi. Prav tako kvaliteten pa je bil sklop referatov o KPT in njenem odnosu do fašizma. Tu je omeniti vsaj referate direktorja Instituta za povijest radničkog pokreta iz Zagreta Zlatka Čepa o Kominterm in fašizmu, Fabijana Trga, načelnika Vojno-istorijskega inštituta v Beogradu in Stanislave Ko- privice-Oštrićeve iz zagrebškega Inštituta za povijest radničkog pokreta, ki sta go­ vorila o kontinuiteti antifašistične orientacije KP J. ,,.,., t ± Tridnevni simpozij o fašizmu in neofašizmu je prinesel torej veliko referatov, misli in mnenj. Na samem simpoziju žal vse to ni bilo sintetizirano, pa tudi ne vse­ binsko usmerjevano, kar bi gotovo prineslo delo v komisijah. Toda kljub zapisanim kritikam imamo lahko simpozij za uspel, saj je na mednarodni ravni govoril o pro­ blemih, ki so še danes zelo žgoči in aktualni. Ce bo mednarodna komisija, ki so jo izbrali udeleženci simpozija, res uspela nadaljevati delo, ki ga je simpozij začel, bo to eden vidnih uspehov simpozija. Prizadevanje fakultete političkih nauka y Zagrebu pa bo brez dvoma poplačan še z izidom knjige gradiva, kar bo prva publi­ kacija o fašizmu in neofašizmu, ki bo napisana interdisciplinarno.