I                                   —»   149   ~—
CVETKO GORJANCEV:
O petelinu, ki je pel, in so ga zaklali.
/^'        iO$"\  osedovi so itneli velikega in lepega petelina; najbrž (    I            /»jlf         ^e ^ »ajvečfi m najlepši v vasi. Mali Jakec ga je
V V         /Jvt         ™e* ]a^° rac^' ^er se mu n' urnajkni'> ko |e šel za
x>—-f*L\        njim;, da bi ga ujel. In ko ga je ujel, ga je priiel z
fi\     *    N/\     eno roko za veliko mahadravo rožo, z drugo pa za
lj| 1^3  |    |   še daljši rdeči podbradek in ga zajahal. Ko ga je
™š*Ms^n0]\    I   I   spustil, se junak še razjezil ni, da bi bil zakokoda-
l^^fjr^^J    ^a'< ampak odšel je z dostojanstveniim mirnim ko-
^------------------         rakom kakor v taktu marša iz.irued nožic razposa-
jencu; pri tem ie moral visoke krivdke v repu ponižati, da so: se vlekli za njim po tleh.
Neko nedeljo jutro so šli meščani k rnvi maši. Sosedov petelin je za-pel na svislih dnevu: »Kikiriku!« Lepo je zapel, kakor bi bil muzikontar na svatbi.
Lfudje pa so rekli — sam ne razmmem, kako so prišli na tisto tnisel — tako so rekli:
»Uh, kako ta petelin nastrašansko grdo poje! Tega ni preslišati!« Vsak je rekel še posebe:
»Jaz bi ga ne trpel pri hiši, da bi tako grdo pel. taiko či&to narobe, | saj noben petelin ne poje tako, ampak vsak drug začne z u in konča z i.« i           Na Geltezovih svislih je zapel njihov mlajši gospodar, za katerega
I    se je glasil testament, da mu bo dal v adventu stari gospodar čez — tako :    ie zapel kakor je pravilno: |           »Kukiriiki!«
i           Sosedova teta je čula nespodobno govorjenje in obrekovanje njiho-
:    vega petelina in ie bila jezna in je sklenila, da ga zakoljejo še tisto jutro, l    in so ga.                                                                                             ¦•;
I          Jakcu je bilo hudo, jaiko hudo in meni tudi jako hudo, ker seni ga tako
[    rad poslušal, ko je pel drugače kot pojo drugi, baš zato sem ga imel f    jako rad.
l          Tudi pri Zagorcu, pri gostilničarju, so itneli petelina. Pri Zagorcu so
I    pa imeli tudi malega o^ročička, tako nekaj tednov je bilo staro. Petelin
|   ie spal na turškem kostanju pred hišo. malo gori nad oknom, dete pa je
|   spailo pri Zagorčevki. Zagorčevka pa je imela jako trdo spanje: smrčala
E   je na vse pretege in spala, da so rekli vaščani, da utegne ceto sodni dan
I   zaspati.
I         Neko noč je otroče neizrečeno jokallo — Zagorčevka ga ni čula, če
I   bi bilo še bolj.
1         Tedaj se je pa oglasil petelin na turškem kostanju pred hišo tako na
¦   glas, da se je k sreči zbudila.
—*•   150   «—
»O, tii nesnaga nesnažna, bom ti pomagala, da ne boš kričal in zijal tafri gori kafcor Turek in mi budil mojega maiega, mojega majčkenega picka nedolžnega, ti grdoba!«
Tako se je jezila, ko ni vedek, kako ije vsa stvar.
Zjutraj fe ukazala: možu:
»Pojdi, vjemi pet&liina, to katialjo, vzemi bavto in nru odsekaj na tnalu na tistile stolici glavo!«
On se je začudil in vprašal:
»Kaj da tako hitro? Ali ima kiko v grlu?«
»Dete mi budi ponoči iz spanja!«
»Tisto pa že, tisto,« je rekel in šel.
Grugo noč tfi blo petelina več na turškem kostanju in tudi pel ni, a dete je vseeno jokalo kot sodni dan. Zagorčevka pa je sodni dan zaspala — dete ie bilo v jutru mrtvo, pravijo, da se je razčesnilo.