UDK 316.244 : 351 .778.5 : 711 (497.12) Srna Mandič O STANOVANJSKI SEGREGACIJI* Segregacija je obravnavana ne le kot prostorska ločenost družbenih skupin v rezidencialnem prostoru, ampak predvsem kot vprašanje družbeno diferencirane distribucije stanovanj, ka- terih kvaliteta poleg drugih značilnosti zaobsega tudi lokacijo, ki implicira določeno dostop- nost do strateških točk urbane strukture . Podanih je nekaj izhodišč za analizo nastajanja se- gregacije v smislu razlik v pridobljenem položaju družbenih skupin v okviru celotnega sis- tema stanovanjske reprodukcije in nekaterih njegovih mehanizmov . Segregation is dealt with not only in terms of separation in residental space of different social groups, but primerily as a question of social distribution of housing, which includes besides other qualities differental access to the strategic points ofan urban structure . Analysis ofseg- regation genesis in terms of differental position in the system of housing reproduction obtained by different social groups has been sketched . segregacija, urbana struktura, lokacija, stanovanjska distribucija, družbena neenakost Segregacija (iz lat. segregare - (od črede) oddaljiti, oddeliti, odstraniti, razdru- žiti, razdvojiti) implicira ločitev družbenih skupin v prostoru, stanje ločenosti . Gre za pojav, da določene značilnosti prebivalstva v prostoru niso naključno razpo- rejene in razpršene, ampak gravitirajo v homogena področja in se ločujejo, odbi- jajo od obratnih značilnosti . Glede na značilnosti posameznih strukturnih elementov segregacije je možno govoriti o določenih tipih segregacije : l. glede na naravo značilnosti skupin : - etnična, religijska, razredna, funkcionalna segregacija (Ante-Marinovič Uzelac, 1978) - glede na družbeno-ekonomski status, družinski status, življenjski stil, geo- grafsko mobilnost, pripadnost manjšinam (R . J. Johnston, 1974) - glede na posamezne elemente oz . indikatorje razredne oz. slojevske pripad- nosti (najpogosteje sta obravnavani izobrazba in poklic), starost, spol itd . 2. glede na stopnjo ločenosti, intenziteto segregacije : absolutna oz. relativna segregacija (vsi pripadniki neke skupine so locirani v določeno prostorsko enoto, tako jih je locirana večina oz . v določeni prostorski enoti obstaja večja koncev- * Tekst je nastal v okviru dela na nalogi Segregacijski moment v prostorskem in social- nem razvoju mesta Ljubljane, MRS 1983 . 133 tracija pripadnikov te skupine kot v drugih enotah) ; uporablja se tudi statistično kvantificiran pokazatelj intenzitete segregacije v obliki indeksa segregacije (Dun- can and Duncan, 1955) . 3. Glede na naravo ločenosti : - vsiljena oz. prostovoljna segregacija; pri tem velja opozoriti na prevlado ne- gativne vrednostne konotacije pojma segregacije, ki se nanaša na »vsiljenost«se- gregacije, vendar ta ni nujna; seveda pa je »vsiljenost«, oz . »prostovoljnost« seg- regacije, stvar analize mehanizmov njenega nastajanja ; 4. Glede na princip ločevanja : segregacija v celokupnem bivanju, v sferi sta- novanja (rezidencialna segregacija), v okviru funkcionalne diferenciacije . Navedene možne značilnosti kažejo na širok spekter različnih pojavnih oblik segregacije, v bistvu kažejo na dejstvo, da sam pojem segregacije zajema različne pojave, ki so, če zastavimo vprašanje mehanizmov njihovega nastanka, očitno raz- norodni . Spričo te heterogenosti pojava segregacije je omejitev na določen tip, oz . pojavno obliko, nujna . Pri nadaljnji obravnavi pojava segregacije, se bomo torej omejili na pojav se- gregacije po principu stanovanja (rezidencialna segregacija, segregacija v sferi sta- novanja) in družbenih skupin glede na družbeni položaj (hierarhične družbene neenakosti), ostale značilnosti pa imamo za manj pomembne in izvedene . Segregacija ne implicira le enostavne fizične ločitve skupin v prostoru kot ta- kem, »na sebi«, pač pa ločitev v prostoru, ki je vedno že družbeno proizveden in ima kot tak določene proizvedene lastnosti, ki so jih skupine, glede na možnost uporabe prostora in njegovih značilnosti, deležne, ali pa ne . Ni torej pomembno le dejstvo ločenosti, ampak in predvsem tudi to, da prisvajanje različnih prostorov implicira različne (ne)ugodnosti v zvezi s stanovanjsko lokacijo : to pa poleg zna- čilnosti samega stanovanjskega okolja (stanovanjski standard v širšem smislu) ka- rakterizira tudi dostop do strateških točk urbane strukture . Pri tem ne gre le za samo razliko v lokacijah (fizično distanco), temveč čedalje bolj za ugodnost oz . neugodnost lokacije v odnosu do transportnega omrežja . Tako Castells (1977) v okviru analize delovanja transportnega omrežja Pariza ugotavlja, da železniško omrežje sledi družbeni segregaciji v prostoru in jo krepi : v področjih, kjer je največ delavskih stanovanj in kjer je razmerje med številom delovnih mest in stanovanj najneugodnejše, je tudi železniško omrežje najredkejše . Bolj, kot je zasebnemu avtomobilu prepuščeno, da zapolnjuje vrzeli javnega pre- voza (v predmestjih javni prevoz za izvajanje drugih transferjev - zaradi kultur- nega, družbenega udejstvovanja, nakupovanja - skorajda ne obstaja), večji je pre- pad med tistimi, ki žive blizu delovnega mesta, trgovin, kulturnih in zabavnih in- stitucij in ki imajo več avtomobilov in jih tudi zmorejo več uporabljati, in onimi, ki so v obratnem položaju. Gre za protislovje med podružbljanjem nekaterih po- gojev prometa (izgradnja cestnega omrežja) in individualizacijo prometnega sred- stva (osebni avtomobil) . Da transportni sistem (lahko) deluje družbeno diferencirano in diferencirajoče (odslikava in krepi segregacijo), ugotavlja tudi R . E. Pahl (1975) na primeru de- lovanja avtocest v nekaterih severnoameriških mestih . »Javne« avtoceste so pred- vsem v korist srednjemu razredu, in sicer tako, da se na poti med stanovanjem in delovnim mestom čimhitreje prepelje mimo prebivališč revnih . Problem kvalitete stanovanjske lokacije v odnosu do drugih elementov urbane strukture je na specifičen način razvil R . E. Pahl (1975) v okviru koncepta urba- nega (re)distributivnega mehanizma . Temeljni kategoriji, iz katerih Pahl izhaja, sta : - redke, omejene urbane dobrine (scarce urban resources) kot so : stanovanja, izobraževalni in zdravstveni objekti, delovna mesta, trgovine itd . 134 - dostop do teh dobrin (access to scarce urban resources), ki je podvržen ome- jitvam prostorske in družbene narave . Prostorske omejitve se splošno izražajo v obliki časovno-stroškovne razdalje . (Tako si dovolj bogati zagotovijo dostop do katerekoli urbane dobrine, saj si lahko zagotovijo popolno privatno mobilnost .) Družbene omejitve odražajo distribucijo moči v družbi ; ponazarjajo jih biro- kratska pravila in procedure ter vloga menežerjev urbanega sistema, ki v pretežni meri odločajo o prostorski distribuciji teh dobrin . (Dovolj močni si lahko zago- tovijo tako prostorsko distribucijo urbanih dobrin, ki bo njim v korist .) Pahlova teza je, da je dostop do redkih urbanih dobrin sistematično struktu- riran v lokalnem kontekstu ter da je njihov sumaren učinek v smislu večanja- manjšanja družbenih neenakosti dovolj pomemben, da je možno govoriti o urba- nem redistributivnem mehanizmu. Namreč, dostop do omejenih urbanih dobrin ima lasten vzorec neenakosti, ki lahko odraža /krepi/ zmanjšuje temeljne družbene neenakosti, ki so že nastale na podlagi distribucije dobrin preko trga delovne sile . Urbani redistributivni mehanizem deluje tako, da postavlja različne omejitve upo- rabi že distribuiranega dohodka .' Vprašanje segregacije je vprašanje distribucije stanovanjskih lokacij (z neka- terimi možnimi že nakazanimi implikacijami) . Distribucija stanovanjskih lokacij poteka na dveh nivojih : prvi zadeva kon- tekst artikuliranja urbane strukture, drugi societalno raven, distribucijo stanovanj- skih lokacij družbenim skupinam . Slednjo bomo v nadaljnjem tekstu imenovali, kot je tudi že v navadi, družbeno distribucijo stanovanjskih lokacij . Seveda ta izraz ni najustreznejši, saj tudi za prvi nivo ne bi mogli trditi, da ni družben . I . Distribucija stanovanjskih lokacij v kontekstu artikuliranja urbane strukture Kar zadeva razlago funkcionalne členitve (mestnega) prostora v odnosu do družbene strukture, obstajajo številne teorije, vendar omenimo le dve : prvo, ki jo je razvila chichaška šola socialne ekologije in ki je bistveno pogojila usmerjenost pretežnega dela urbane sociologije, in drugo, ki jo je razvil Castells in ki predstav- lja eno najobetavnejših sodobnih, marksistično usmerjenih, prispevkov koncep- tualizacije urbanega . Chichaška šola (Park, Burgess, McKenzie, Wirth) je skušala razložiti nastanek in obstoj družbeno-prostorske strukture urbanih področij . Ob primeru mesta Chichaga je oblikovala model, čigar bistvene značilnosti bi naj bile splošno ve- ljavne . V okviru tega modela so karakteristično strukturo in vzorce razvoja opisali v smislu serije koncentričnih obročev, zon z različnimi družbenimi in fizičnimi karakteristikami . Poglavitni mehanizmi, ki »izbirajo« ustrezne subjekte za ustre- zen prostor, so, po Parku, tekmovanje, konkurenca in boj za prostor .2 Opisano družbeno prostorsko strukturo mesta razlaga funkcionalistično : družbena delitev dela povzroča kompetitivno kooperacijo, ki se prostorsko izraža v obstoju »naravnih področij«, »majhnih svetov«, ki imajo lastne subkulturne vred- note in prispevajo k »naravnemu življenju« mesta . »Naravna področja« mesta tvorijo skupaj »mozaik majhnih svetov, ki se stikajo, vendar drug v drugega ne prodirajo«, so v odnosu simbioze . Tako je segregacija razložena kot nujen element »naravnega življenja« mesta, organicističen pojem simbioze pa izloča iz razlage vsako razredno protislovje . Ali, drugače povedano, kot to ugotavlja E . R. Pahl, chichaška šola je pri tem, ko je analizirala mesto kot tako, mesto »per se«, »spregledala«, da gre za družbeno tvorbo, bistveno pogojeno z določeno stopnjo razvoja kapitalizma . V obravnavo mesta »per se« je subsumirala kapitalistično družbeno osnovo in jo torej privzela kot naravno, nujno in samoumevno . 135 Naslanjajoč se na Althusserja, izhaja Castells (1977) iz teze, daje možno vsa- ko družbeno obliko, tudi obliko prostorske organizacije, razložiti kot zgodovinsko artikulacijo večih proizvodnih načinov, ki koeksistirajo v konkretni družbeni for- maciji . Proizvodni način je sestavljen iz spleta odnosov med tremi osnovnimi ni- voji (sistemi praks) družbene strukture: ekonomskim, politično-institucionalnim in ideološkim . Analiza prostora, kot izraza družbene strukture, torej pomeni analizo obliko- vanja prostora z elementi ekonomskega, politično institucionalnega in ideološkega sistema ter z njihovimi kombinacijami in družbenimi praksami, ki iz njih izhajajo ter seveda ob upoštevanju persistence prostorskih oblik, nastalih s prejšnjimi druž- benimi strukturami . To so torej poglavitni elementi urbane strukture, ki jih Cas- tells nadalje razčleni in analizira . A. Ekonomski sistem se artikulira v prostoru prek svojih elementov : proiz- vodnje, potrošnje, menjave (transferov med posameznimi elementi znotraj njiju ter med njima) ter upravljanja . a) Proizvodni element kot element urbane strukture predstavlja celoto pro- storskih realizacij, ki izražajo proces reprodukcije proizvajalnih sredstev, ki v šir- šem smislu zaobsegajo vse pogoje proizvodnje . V družbi s kapitalističnim proiz- vodnim načinom kot dominantnim, je ekonomski sistem dominanten v družbeni strukturi, proizvodnimi element pa predstavlja osnovo organizacije prostora . b) Potrošnja kot element urbane strukture predstavlja celoto prostorskih rea- lizacij procesa reproduciranja delovne sile, tako enostavne reprodukcije (stanova- nje, zadovoljevanje minimalnih potreb) kot tudi razširjene (družbeno-kulturno okolje). Castells vmešča obravnavo pojava segregacije prav v kontekst procesov reproduciranje delovne sile . c) Menjava kot element urbane strukture, oz . cirkulacija, je izraz tokov in pretakanja med elementi urbane strukture in hkrati tudi bistven dejavnik njene evolucije: kolikor večja in kompleksnejša je urbana struktura, toliko pomembnejše in konstitutivne so povezane med njenimi elementi . B . Artikulacija politično-institucionalnega sistema v prostoru se na eni strani kaže v upravno-politični segmentaciji in strukturiranju prostora (npr . občina, ok- rožje itd .), na drugi strani pa v delovanju in vplivanju političnih institucij na ob- like prostorske realizacije elementov ekonomskega sistema skozi procese integra- cije, represije, dominacije in regulacije . C . Ideološki sistem organizira prostor tako, da ga označuje z mrežo znakov, čigar označevalci so sestavljeni iz prostorskih form, označenci pa so ideološke vse- bine, katerih dejanskost je treba šele rekonstruirati glede na njihove učinke na družbeno strukturo kot celoto . ; 17. Družbena distribucija stanovanjskih lokacij Segregacija pomeni specifično pojavno obliko družbene distribuiranosti stano- vanjskih lokacij . Po Castellsu (1977) distribucija stanovanjskih lokacij sledi občemu zakonu distribucije dobrin ter povzroča regrupiranje prebivalstva v prostoru glede na nji- hov družbeni položaj, kar v kapitalističnem sistemu pomeni glede na dohodek, poklicni status, nivo izobrazbe, pripadnost etničnim skupinam, starost itd . Tako je možno govoriti o urbani stratifikaciji, ki ustreza sistemu družbene stratifikacije in v primerih, ko ima družbena distanca tudi močan prostorski izraz, o urbani segregaciji . Urbana segregacija pomeni predvsem tendenco organiziranja prostora v pod- ročja z visoko stopnjo notranje družbene homogenosti, med področji pa obstajajo pomembne neenakosti, ne le v smislu razlik, pač pa tudi hierarhije . 136 Vendar segregacija ne predstavlja direktne preslikave sistema družbene stra- tifikacije na prostor : ta preslikava pomeni le občo tendenco, ki pa sama na sebi ne more razložiti socialne sestave posamičnega področja, ne najpomembnejših dejstev v tej zvezi . Ne le zato, ker predstavlja vsaka urbana struktura specifičen historični preplet različnih družbenih praks in konkretnih pogojev prostorske or- ganizacije, pač pa tudi zato, ker je vsaka družba notranje protislovna in se neka tendenca uveljavlja toliko, kolikor se ji ne zoperstavljajo določene družbene prak- se . Tako ni občega zakona v smislu geografskih pravilnosti, ki bi razložil segre- gacijo kot tako, zunaj konteksta družbene determiniranosti pogojev in oblik nje- nega nastajanja, o čemer ne nazadnje priča tudi pestra množica različnih rezul- tatov empiričnih raziskav pojava segregacije v severnoameriških mestih, ki jih Castells navaja .' Po Castellsu segregacija nastaja kot specifičen izraz procesov, ki služijo re- produkciji delovne sile (omenili smo že, da obravnavo segregacije tudi vmešča v kontekst prostorske realizacije subsistema potrošnje), toda ti procesi se vedno ar- tikulirajo skozi vse instance družbene strukture . Tako segregacija, kot specifična oblika socialne sestave rezidencialnega prostora, nastaja pod vplivom ekonom- skih, institucionalno-političnih in ideoloških determinacij ter tudi s specifičnim delovanjem mehanizmov samoojačevanja segregacije . 1. Na ekonomskem nivoju: struktura rezidencialnega prostora sledi občim za- konitostim družbene distribucije dobrin in specifični distribuciji stanovanj (ki po- leg ostalih kvalitet vsebuje tudi okolje) . Vpliv lokacije proizvodnje (seveda ne le materialne) je posreden: posrednik je transportno omrežje. Tako, v okviru že ome- njene analize delovanja javnega transportnega sistema v Parizu, Castells ugotavlja obstoj in krepitev nekega družbenega protislovja: razvoj tega sistema kaže, da se prek njegovega delovanja izboljšujejo pogoji reproduciranja kapitala (s tem, ko po- kriva čedalje večje razdalje, veča predvsem trg delovne sile), slabšajo pa se pogoji - reproduciranja delovne sile (daljša se čas potovanja na relaciji delovno mesto-sta- novanje) . 2. Na politično institucionalnem nivoju : »lokalna demokracija« teži za tem, da bi ojačala posledice segregacije skozi tako prakso opremljanja z elementi in- frastrukture, ki so v interesu dominantnega dela prebivalcev administrativne eno- te. Ker so lokalni finančni viri odvisni od ekonomskega nivoja populacije, lokalna avtonomija perpetuira neenakosti: višji je ta nivo, manj je treba javnih finančnih posegov v preskrbo z elementi infrastrukture . Zato se privilegirane lokalne skup- nosti z različnimi ukrepi »zapirajo« in prepuščajo fondom zvezne administracije skrb za zadovoljevanje potreb deprivilegiranih . 3. Na ideološkem nivoju : v okviru rezidencialnega prostora so prisotni tudi ideološki simboli (statusni simboli), ki so do določene stopnje avtonomni glede na ekonomske zakonitosti stanovanjske distribucije . Drugič, skladnost med družbenim položajem in prostorsko lokacijo lahko kre- pi tendence po ideološki avtonomiji določenih skupin in pelje k oblikovanju pro- storsko omejenih subkultur . Segregacija lahko prispeva k oblikovanju skupnosti, ki bodo, po eni strani, še okrepile družbeno in prostorsko distanco in ki bodo, po drugi strani, tem razlikam dale dinamičen pomen s tem, da jih bodo spremenile v protislovja . Prav v tej točki se segregacija konstituira kot specifičen fenomen, kot nekaj več, kot le prostorski odraz splošne družbene stratifikacije in dobiva pomen druž- benega protislovja, ki se lahko sprevrže v konflikt . 4 . Na nivoju razrednega boja : a) v pogojih odprtega razrednega boja gre lahko segregacija tako daleč, da se ustvarijo »prepovedani geti«. Po drugi strani pa Obstajajo podatki o tem, da v po- 137 gojih popolne podrejenosti (na vseh nivojih) enega razreda drugemu lahko pred- stavniki obeh razredov žive v isti četrti, seveda v različnih pogojih . b) Glede na izbrano strategijo dominantnega razreda, sta možni dve obliki in- tervencije državnega aparata : represivna, ki se naprimer kaže v takem mestnem planu, ki omogoča kontrolo in vzdrževanje reda v »nevarnih« četrtih ; integrativna intervencija, ki je usmerjena k razbijanju skupnosti in njeni razpršitvi ter inte- graciji v širšo skupnost . Tako pojav segregacije sicer pomeni preslikavo sistema družbene stratifikacije v prostor, vendar se ta preslikava na specifičen način artikulira skozi vse instance družbene strukture, poteka pa preko mehanizma prostorske distribucije stano- vanj, družbene distribucije stanovanj ter ujemanja, skladanja teh dveh sistemov distribucije . Iz teh konceptualnih izhodišč Castells analira tudi mehanizme nastajanja se- gregacije v nekaterih severnoameriških mestih .s Glede mehanizmov nastajanja segregacije sta se poleg Castellsovega koncepta, ki poudarja kompleksno družbeno determiniranost socialne sestave prostora, uve- ljavila še dva pristopa, ki izhajata iz vloge posameznika pri iskanju oz. izbiri ustrezne stanovanjske lokacije . Prvi razlaga naselitvene vzorce v prostoru kot posledico preferenc posamez- nikov in skupin (preference se oblikujejo na podlagi določenega življenjskega stila, družbeno-ekonomskega statusa, pripadnosti etničnim skupinam, družinskega sta- tusa itd.) npr. Johnston (1974), delno tudi chichaška šola; drugi pristop, ki se je razvil predvsem kot reakcija na »voluntarističnost« prvega, pa segregacijo razlaga kot posledico družbenih omejitev, ki so jim posamezniki, oz . skupine, podvrženi pri izbiri ustrezne lokacije . Tako Pahl (1979) izpostavlja naslednje omejitve : Ekonomske omejitve : nastajajo na podlagi različne moči, bogastva, ugleda, varnosti itd., ki jih ekonomski sistem alocira posameznikom, to pa v veliki meri določa možnosti dostopa posameznika k nekaterim omejenim urbanim dobrinam (stanovanje, infrastruktura), kar seveda vpliva na družbeno diferencirane naselit- vene vzorce . Družbene omejitve: poleg starosti, spola, družinskega statusa kot omejitev pri izboru stanovanjske lokacije, so pomembne še mreže družbenih stikov ter stano- vanjska lokacija kot statusni simbol . Prostorske omejitve: izražajo se predvsem prek različnih možnosti dostopa do redkih družbenih dobrin v urbanem sistemu . Družbena in politična intervencija : glede na prevladujočo ideologijo in razmer- je moči v družbi so lahko ukrepi v okviru urbanega sistema usmerjeni k poveče- vanju ali manjšanju razlik, nastalih zaradi ekonomskih omejitev . Zanimiva in indikativna je tudi Pahlova analiza zgodovinskega razvoja se- gregacije v Londonu .' Če, kot ugotavlja Castells, distribucija stanovanj (ki poleg ostalih značilnosti vsebuje tudi lokacijo), sledi občemu zakonu družbene distribucije dobrin in je ta v kapitalističnem sistemu karakteriziran z dominacijo ekonomskega faktorja (kar pomeni predvsem glede na dohodek in poklicni status), se zastavlja vprašanje dist- ribucije stanovanj v socializmu . Szeleny in Konrad (1971) ugotavljata, da je glede na moč države, da z ukrepi v okviru stanovanjske politike lahko odraža, krepi ali kompenzira razlike, ki na- stajajo v distribuciji dohodka, sistem alokacije stanovanj na Madžarskem tak, da razlike krepi: sistematično dodeljuje več novih, bolje opremljenih stanovanj ti- stim, ki imajo tudi višji družbeno-ekonomski status. Vendar ta zveza ni direktna, ampak posredovana: novejša. bolje opremljena stanovanja pripadejo tistim, ki so bodisi sposobni manipulirati alokativne strukture z boljšim poznavanjem in 138 ustreznim vzorcem družbenih zvez, bodisi s tem, da lahko ponudijo dovolj visoko rento revnejšim najemnikom takega stanovanja . V zvezi s tem Pahl (1975) ugotavlja, da je v vzhodnoevropskih deželah raz- viden trend, da ob tem, ko država kontrolira vse investicije in alokacije urbanih dobrin, obstajajo : 1. skriti tržni mehanizmi, ki favorizirajo tiste z višjimi dohodki 2. teritorialna neenakost glede dostopnosti do urbanih dobrin 3. redistribucija davkov med posameznimi lokalitetami, ki krepi razlike 4. številne neformalne procedure znotraj birokratskega aparata, ki favorizira- jo tiste, ki vedo, kako sistem deluje . Mehanizme nastajanja segregacije, kar zadeva distribucijo družbenih stano- vanj v jugoslovanskem prostoru, zelo koncizno podajata K . Petovar in I. Jankovič (1980). Na podlagi podatkov empiričnih raziskovanj v Sarajevu, Novem Sadu in Beogradu prihajata do naslednjih sklepov glede odnosa med socialno strukturo prebivalcev in nivojem družbenega standarda ter kvalitete bivanja v posameznih naseljih in delih mesta : 1. Naselja in deli mesta se razlikujejo po nivoju opremljenosti in kvalitete sta- novanjskega fonda v taki meri, da je možno govoriti o elitnih, poprečnih in pod- poprečnih oz . »boljših« in »slabših« naseljih . 2 . »Boljša« naselja pripadajo pretežno višjim, »slabša« pa nižjim družbenim slojem. Ta delitev se kaže predvsem kot delitev na delavska in uslužbenska na- selja . 3. Eden izmed osnovnih dejavnikov razlikovanja med »boljša« in »slabša« naselja je lokacija. Elementi kvalitete lokacije so objektivni (naravne značilnosti, bližina delovnih mest, bližina enkratnih mestnih vsebin, odnos do mestnega pro- meta itd.) ter subjektivni (prestižnost lokacije, ki je določena s tradicijo in socialno strukturo prebivalcev lokacije) . 4. Boljše lokacije služijo za izgradnjo naselij boljše kvalitete (kvalitete poslopij in stanovanj ter tudi infrastrukture). Ta proces poteka na več nivojih : a) na nivoju urbanističnih aktov : obstaja tendenca nosilcev odločanja, da bolj- še lokacije rezervirajo za kvalitetnejša naselja b) na nivoju investicijske politike : investitorji, ki imajo poleg potrebne eko- nomske moči tudi nadpoprečno politično moč, imajo vpliv pri dobivanju zaže- ljenih lokacij c) na nivoju distribucije stanovanj : večja in boljša stanovanja se v delovnih organizacijah dodeljujejo posameznikom, ki imajo znotraj organizacije večjo moč . 5. Tako se ta krog, v katerem največ dobivajo tisti, ki tudi že imajo največ, sklene: v najkvalitetnejša stanovanja se vseljujejo skoraj brez izjeme pripadniki višjih družbenih slojev. Že samo s svojo prisotnostjo dvigajo kvaliteto lokacije (prestiž), hkrati pa imajo tudi več možnosti vplivati na bodoč družbeni standard naselja . 6. Možnosti za dobro (nadstandardno) opremo naselja so odvisne od ekonom- ske in politične moči investitorja, možnosti, da se ta oprema ustrezno vzdržuje in posodoblja, pa od ekonomske in politične moči stanovalcev naselja . (Drastičen primer takega stanja je praksa, da se morajo slabša primestna naselja odločati za samoprispevek za osnovno infrastrukturo, kar je popolnoma neznan primer v elit- nih naseljih .) 7 . V družbah, kjer je distribucija stanovanjskega fonda regulirana s trgom, je odločilni faktor, ki določa rezidencialno segregacijo, ekonomska moč posamezni- kov in skupin. V jugoslovanski družbi ima ekonomski faktor nekoliko manjšo težo, medtem ko je politični faktor (moč) najpomembnejši . V Jugoslaviji so de- 139 lavci pri pridobivanju družbenih stanovanj podreprezentirani in še več : če jih že dobijo, so to slabša stanovanja v slabših naseljih . 8 . S stališča zmanjševanja socialnih neenakosti, rezidencialne desegregacije in izenačevanja življenjskih pogojev v mestu so nujni ukrepi jasni (opremljanje na- selij z objekti družbenega bi moralo biti v obratnem sorazmerju z družbenoeko- nomskim statusom stanovalcev) . Vendar pa uresničevanju takih ukrepov, ne glede na njihovo skladnost z osnovnimi vrednotami in cilji jugoslovanske družbe, na- sprotujejo močni interesi družbenih slojev, ki imajo politično moč . V okviru nam znanih študij, ki obravnavajo pojav segregacije v jugoslovan- skem prostoru ta pojav ni obravnavan po sebi (ugotavljanje samega dejstva pro- storske ločenosti družbenih slojev), ampak vselej že kot posledica in mera druž- beno diferencirane distribucije družbenih stanovanj (z izjemo Seferagičeve, ki upošteva tudi zasebno gradnjo) . Živkovič (1968) v analizi petih novih naselij z družbenimi stanovanji v Sa- rajevu izhaja iz ugotovitve, da so karakteristike stanovalcev novih naselij (gene- racijska pripadnost, poklic in strokovna usposobljenost, velikost družine in doho- dek) ter značilnosti njihovih stanovanj (število sob in poprečna stanovanjska po- vršina na stanovalca) zanesljiv indikator tendenc v politiki dodeljevanja stanovanj . Odgovori na vprašanje: komu se dodeljujejo stanovanja in komu se dodeljujejo kakšna stanovanja - odkrivajo tendence segregacionizma - družbene prakse dis- kriminacije in privilegiranja . Živkovič za omenjenih pet novih naselij ugotavlja splošno podreprezentira- nost delavcev v družbenih stanovanjih . Ta podreprezentiranost dobi v primeru naselja Koševo tako intenziteto, da lahko govorimo o njem kot o »totalnem se- gregacionističnem dosežku(( : 96 % njegovih stanovalcev predstavljajo uslužbenci, 4 % pa delavci, ki sicer tvorijo 70 % prebivalstva Sarajeva. V naseljih slabše kva- litete so delavci bolje reprezentirani . Določene segregacionistične tendence Živkovič odkriva tudi na nekateri)i dru- gih dimenzijah (starost, dohodek, velikost družine) . Njegov sklep pa je takle : »te je politika razvoja in izgradnje mesta v rokah birokracije, ne pa samoupravljalcev (ni stvar referenduma, ampak forumov), po- tem tudi družbene skupine, ki imajo pomemben vpliv na točke družbene moči, težijo k vsestranski ekspanziji in ekskluzivnosti . Tako se distanciranje družbenih skupin v moči prenaša tudi na distanciranje v prostoru . Nastaja segregacionizem, ki urbanizmu in arhitekturi dodeljuje funkcijo sankcioniranja družbenega statusa in ugleda.« (Živkovič 1968, str . 54) Seferagičeva (1977) izhaja iz dejstva, da obstajajo razredni/sloji, ki so v ne- enaki obči življenjski situaciji (od proizvodnje do potrošnje) ter ugotavlja, ali in kako se ta odnos neenakosti reproducira tudi v rezidencialnem prostoru Zagreba . Njen sklep je, da je rezidencialna segregacija v Zagrebu družbeno dejstvo: bolj iz- obražene, uslužbenske kategorije se grupirajo v tistih mestnih zonah, ki imajo višji stanovanjski standard, medtem ko so manj izobražene delavske skupine zbrane v mestnih zonah s podpovprečnim stanovanjskim standardom ; te skupine so torej prostorsko segregirane . Čaldarevič (1975) na primeru Zagreba ugotavlja, da prebivalci z višjo in vi- soko strokovno usposobljenostjo skoraj izključno stanujejo v štirih področjih (Do- nji Grad, severni deli Centra, del Trnja in nova naselja) . Vse druge strukture pre- bivalstva so do določene mere enako razpršene po prostoru mesta ; tako se torej segregiranost vidi v tem, da razpršenosti prebivalcev z višjo in visoko strokovno usposobljenostjo ni . Izrazito prisotnost prebivalcev z zelo nizko strokovno usposobljenostjo je najti v vzhodnih (Dubrava) in zahodnih (Susedgrad) delih mesta ter v vseh perifernih področjih . 140 Izpostavimo še nekaj vprašanj v zvezi z obravnavo segregacije v jugoslovan- skem prostoru . 1 . Vprašanje razrednega/stratifikacijskega pristopa Problem neoperacionaliziranosti družbenih razredov se odraža tudi v empi- ričnem raziskovanju segregacije . Tako Seferagičeva ugotavlja hiatus med »kabi- netnimi marksisti« in »terenskimi nemarksisti« . Ta problem se v empiričnem raz- iskovanju segregacije rešuje z uporabo nekaterih pokazateljev družbenoekonom- skega statusa, v glavnem izobrazbe oz . nivoja strokovne usposobljenosti . Pretežno omejevanje na ta pokazatelj pa ni le posledica konceptualnih omejitev, pač pa tudi dostopnosti podatkov, če je omejena na podatke uradne statistike in njene klasifikacije . Prevladujoča je tudi dihotomizacija pokazatelja izobrazbe v smislu delavsko - uslužbensko . Kljub vsej vprašljivosti take dihotomizacije pa so tudi rezultati empiričnega raziskovanja segregacije pokazali, da je uporabna in da razkriva neko zakonitost : ta dihotomizacija ni naivna kar zadeva delitev družbe v tiste, ki, kar zadeva sta- novanjsko reprodukcijo, so sposobni »manipulirati alokativne strukture«, ki torej vedo, »kako sistem deluje« in imajo ustrezne vzorce družbenih zvez, in one, ki so v obratnem položaju . Seveda pa to ne odpravlja potrebe po vključitvi tudi drugih možnih diskri- minacijskih osi (panoga zaposlenosti, dohodek, starost (še zlasti v smislu kohort, ki si rešujejo stanovanjsko vprašanje v različnem času - različnih pogojih)) . 2. Vprašanje intenzitete segregacije Pri ugotavljanju obstoja segregacije se, z izjemo Živkoviča, ostali avtorji za- dovoljujejo z ugotovitvami o večji/manjši reprezentiranosti določenega sloja v konkretnih prostorskih enotah. V zvezi s tem se zastavlja vprašanje, koliko je sploh upravičeno govoriti o segregaciji in ne le o homogenizaciji socialne sestave prostorskih enot. Sodimo, da ta problem ni le kvanitativne, ampak tudi in pred- vsem kvalitativne narave . Segregacija se konstituira kot specifičen fenomen (nekaj več, kot je le določena stopnja homogenosti prostora) v točki, ko se javljajo sa- moojačevalni mehanizmi segregacije (tendence k še večji homogenizaciji) . To vprašanje sovpada z nastankom prostorsko omejenih subkultur . Pri nas je bila deležna raziskovalne pozornosti predvsem ena oblika tega po- java: barakarska naselja, črne gradnje (»kultura bede«), kar predvsem reflektira dejstvo, da je izvedba empiričnega raziskovanja pogojena z razliko v družbeni moči med objektom in subjektom raziskovanja (Gilli) . Vprašanje izbire stanovanjske lokacije je v jugoslovanski družbi za pretežni del prebivalstva povsem irelevantno že zaradi splošne stanovanjske krize (pri- manjkljaj stanovanj, omejitve pri menjavi, finančne omejitve) . Izbira stanovanjske lokacije lahko delno razloži nastanek segregacije le pri manjšini, pri tistih, ki ni- majo drugih omejitev in ki lahko poleg drugih kvalitet stanovanja uveljavijo tudi kriterij »stanovati med sebi enakimi«, kar, poleg statusnega simbola, možnosti do- ločenega načina življenja in mreže odnosov implicira tudi občutek varnosti, manj- še možnosti, da otroci pridejo v »slabo družbo« itd. Seveda o prisotnosti te po- javne oblike pri nas nimamo podatkov. Opozoriti pa velja, da obstaja nova za- konska možnost, ki utegne ta pojav nekoliko aktualizirati : skupnost stanovalcev ima zakonsko možnost odločati o novih stanovalcih in pri tem opravljati takšno ali drugačno selekcijo . Sodimo, da je pri nas od izbire stanovanjske lokacije veliko aktualnejša od- sotnost vsakršne izbire, ki je v najčistejši obliki prisotna prav pri stanovalcih t .i . barakarskih in delno črnograditeljskih naselij . 141 3 . Legitimitetna osnova raziskovanja segregacije v jugoslovanskem družbenem kontekstu Segregacija je pomembna zlasti kot oblika kumulacije družbenih neenakosti : (nižjem dohodku, izobrazbi in moči se pridružuje nižji stanovanjski standard ter neugodna lokacija in obratno) in njihove prostorske koncentracije. Če segregacija pomeni tendenco odražanja družbenih neenakosti v rezidencialnem prostoru, je vprašanje, ki se nujno zastavlja, ali se, in kaj se tej tendenci v jugoslovanski družbi zoperstavlja. Ali drugače : ali so v sistemu stanovanjske reprodukcije prisotni me- hanizmi, ki naj bi se tej tendenci zoperstavljali oz. jo omejevali? V jugoslovanski družbi sta prisotni dve deklarirani usmeritvi, ki naj bi regu- lirali to problematiko . Prva zadeva enakomeren družbenoekonomski razvoj v prostoru, druga pa enakost (ne glede na dohodek) pri zadovoljevanju nekaterih definiranih potreb strateškega družbenega pomena (v okviru t .i. skupne porabe pri šolstvu, zdravstvu, itd. ter delno na stanovanjskem področju) . To je torej tista legitimitetna osnova, v odnosu do katere se pojav segregacije šele vzpostavlja kot (dovolj očiten) problem . Tako lahko pojav segregacije jemlje- mo kot pokazatelj in merilo (ne)udejanjanja teh dveh usmeritev . Glede na to legitimitetno osnovo lahko pojav segregacije obravnavamo (raz- lagamo) vsaj na dva načina . Prvi pomeni vnovično ugotavljanje razkoraka med normativnim in dejanskim, med »teorijo in prakso« (nakazane usmeritve še niso dovolj zaživele v vseh okoljih ; še vse prepogosto se dogaja, da so še vse premalo upoštevane), seveda z možnostjo nevezave na manko socialističnega koncepta ur- banizacije . Drugi način, za nas veliko zanimivejši in obetavnejši, je analiza kon- kretnih mehanizmov, ki v sistemu stanovanjske reprodukcije delujejo tako, da se norme sprevračajo v svoje nasprotje in se »distribucija proizvodnih pogojev« pod- aljšuje v »distribucijo življenjskih pogojev« . V tem smislu razumemo segregacijo (koncentracijo določene skupine oz . sloja v boljših slabših stanovanjskih okoljih) kot pokazatelj položaja, ki si ga je neka skupina uspela pridobiti v sistemu sta- novanjske reprodukcije. Gre za ugotavljanje mehanizmov, ki omogočajo socialno diferencirano delovanje sistema stanovanjske reprodukcije v tem smislu, da enim daje več možnosti izbire stanovanj (in tudi lokacije), drugim pa manj ali nikakrš- ne . Možno je govoriti o več tipih reguliranja stanovanjske distribucije (procesa razdeljevanja ustvarjenih produktov in določitev posameznikovega deleža v teh produktih - stanovanjih), poglavitna pa sta dva : tržna in družbeno-interesna re- gulacija . V okviru tržne regulacije je stanovanje blago, ki je specifično v tem, da ima v primerjavi z drugimi neprimerno višjo menjalno vrednost . Zato ta oblika dist- ribucije nujo temelji na določenih kreditnih pogojih, ki naj zagotovijo solvent- nost povpraševanja ; dostop do možnosti koriščenja tega mehanizma je socialno diferenciran: pogoji, ki ga regulirajo (delež lastne udeležbe, višina osnove, ki do- loča tudi višino celotnega kredita, dostop do gotovine in deviz kot osnove prido- bitve kredita) so taki, da določeni del prebivalstva izločijo . Ta sistem diferencira »kandidate za gradnjo ali nakup stanovanja« na tiste, ki že nekaj imajo in lahko dobijo vse, in tiste, ki nimajo nič in tudi ničesar ne morejo dobiti« (B . Klemenčič, 1979, str. 172) . Kot ena izmed diskriminacijskih osi nastopa tudi starost »kandidata« za sta- novanje in sicer na dveh nivojih : - Mlajša generacija je v primerjavi s starejšo v dvojno neugodnejšem položaju : ob večjih potrebah v zvezi z nastajajočo družino oz . gospodinjstvom ima sistem- sko tudi manjše možnosti - nižji dohodek ter manj točk na čakalnih listah zaradi krajše delovne dobe . 142 - Na diahroni osi starost (tudi bivših) kandidatov za stanovanje implicira raz- lične pogoje pridobivanja kreditov ; v novejšem času so ti bistveno bolj selektivni : večji delež lastne udeležbe, ukinjeni premostitveni krediti, bistveno je zvišana ob- restna mera in to v pogojih pomembnega padca realnega življenjskega standarda ter ob višji (relativno in absolutno) ceni kvadratnega metra stanovanjske površine . Tako »mladost« kandidata za stanovanje v sedanjosti združuje neugodnost položaj glede na obe osi . Tako lahko segregacijski moment v socialnem in prostorskem razvoju Ljub- ljane analiziramo in razlagamo tudi v smislu alokacije prebivalstva v prostoru (v ugodnejših oz. neugodnejših stanovanjih in stanovanjskih lokacijah) glede na sta- rost ter glede na družbeni trenutek kandidature za stanovanje . Drugi poglaviten tip regulacije stanovanjske distribucije je t .i. družbena-inte- resna regulacija, ki pomeni predvsem razdeljevanje družbenih stanovanj po pri- ncipih kadrovskih potreb in socialne varnosti . Zakonska regulativa je tukaj dokaj ohlapna, tako da je v pravilnikih o delitvi stanovanj v okviru delovnih organizacij dovolj manevrskega prostora za favoriziranje določenih profesionalnih in status- nih skupin, kar rezultira v trendu nadreprezentiranosti višjih slojev (po najbolj do- stopnem indikatorju - višini izobrazbe). Zelo pomembna diskriminacijska os je tudi panoga zaposlenosti . V okviru tega tipa regulacije obstaja tudi delitev t .i. solidarnostnih stanovanj opredeljenim socialno ogroženim skupinam (med katere pa ne sodijo več mlade družine) in ki zadeva le marginalen segment populacije . Če upoštevamo velike ugodnosti, ki jih omogoča pridobitev družbenegasta- novanja v primerjavi z nakupom ali gradnjo, lahko rečemo, da je praviloma po- ložaj neke družbene skupine v okviru te oblike stanovanjske distribucije tisti, ki opravlja temeljno selekcijo: tržni regulaciji se podvržejo tisti, ki so neuspešni v okviru družbeno interesne distribucije (neupoštevaje možnosti dedovanja stano- vanjske pravice oz . stanovanja ter tiste, ki preferirajo zasebno hišo zaradi izjem- nega stanovanjskega standarda, načina življenja, zasebnosti, mirnega zelenega okolja itd. in tudi ne nazadnje zaradi dobre naložbe) . Če spremljamo razmerje med obema tipoma regulacije na diahroni osi, jevi- deti trend, da se manjša delež družbeno-interesne regulacije in veča delež tržne regulacije, torej sproščanje ekonomskih zakonitosti tudi v okviru stanovanjske reprodukcije . Če je pri družbeno-interesni regulaciji bistveno pomemben faktor moči, ter tudi ustrezne mreže družbenih zvez, pa je pri tržni regulaciji bistvena ekonomska moč . V tem smislu lahko možnosti izbire stanovanja (in tudi lokacije) razlagamo tudi s položajem neke družbene skupine v okviru teh dveh tipov distribucije . Tistim, ki so neuspešni v okviru obeh omenjenih tipov regulacije, se možnost izbire zmanjša na barakarska naselja, črno gradnjo (seveda pa ne smemo s tem razlagati vse črne gradnje) in druge oblike t .i . paraurbanega stanovanjskega stan- darda (koncentracija v ustreznih lokacijah), ter samske domove in podnajemniška stanovanja (razpršitev v prostoru) . Vendar pa položaj, ki si ga je neka skupina pridobila v okviru teh dveh me- hanizmov distribucije (kar implicira večjo ali manjšo možnost izbire stanovanja in- lokacije) na naselitveni vzorec te skupine (v smislu koncentracije v področjih z določenim prevladujočim stanovanjskim standardom) ne vpliva direktno . Po- srednikov je več in na različnih nivojih, izpostaviti pa moramo urbanistično re- gulativo ter predvsem moč gradbenih organizacij pri odločanju o gradnji določe- nih objektov na določenih lokacijah . Namreč, tudi tip gradnje in lokacije pogo- jujeta ceno stanovanja in s tem opravljata selekcijo stanovalcev . Tako je na primer v sami zasnovi zazidalnega otoka VSI Trnovo segregacijski moment že na delu : koristi od izjemno ugodne lokacije (bližina centra in Ljubljanice) bodo imeli tisti, 143 ki si bodo na podlagi moči in/ali dohodka, ter ob ustreznem vzorcu družbenih zvez, zagotoviti dostop do zelo dragega stanovanja (na katero je med drugim bist- veno vplivala sama lokacija : veliki stroški temeljenja na zemljišču, ki ni primerno za visoko zidavo, stroški rušenja in nadomestnih stanovanj za rušence) . Da ne gre le za segregacijo, ampak tudi za to, da neka skupina v ugodnem družbenem položaju s tem, ko si uspe zagotoviti tudi ugodni prostorski položaj, zaprivatizira in bistveno okrni tiste značilnosti lokacije, ki so pomembne za vse prebivalce mesta (rekreacijski in kulturno-zgodovinski pomen), je že marginalija . Pahl ugotavlja, da se lahko razlike v dohodkih sicer manjšajo, vendar revni lahko po- stajajo relativno še revnejši, če njihov dohodek izgublja vrednost kot sredstvo dostopa do urbanih dobrin . Dostop do omejenih urbanih dobrin ima lasten vzorec neenakosti, ki je skrit in gaje potrebno skozi analizo šele razkriti . Četudi so nekateri posamezni njegovi vi- diki bolj očitni in obdelani (dostop do stanovanja, transportni sistem), pa to ne velja za nji- hove sumarne učinke . Skriti mehanizmi urbane redistribucije delujejo tako v kapitalističnih kot socialističnih deželah . Ena od nalog kritične sociologije mora biti razkrivanje teh me- hanizmov in iskanje načinov, kako lahko razumevanje urbanega redistributivnega meha- nizma koristi razvoju novih elementov teorij družbene stratifikacije . Potrebno pa bi bilo razviti indikatorje učinkov redistribucije dejanskega dohodka znotraj urbanega sistema . z Tisti v dominantnem položaju kontrolirajo najpomembnejši del mesta - the Central Business District : središče, kjer so koncentrirane banke, zavarovalnice ter upravni in ad- ministrativni centri družb . To je zona I . Zona II: naslednji obroč je prehodna zona : tu je pisano področje slumov in imigrant- skih getov, katerih prebivalci prebivajo v najetih stanovanjih, ki jih je izpraznil višji sloj . Zona III : v naslednjem obroču so locirana delavska stanovanja in hiše obrtnikov, v bli- žini industrije. Zona II in III sta nastali tako, da sta staro urbano področje - rezidencialno področje višjega sloja zavzela industrija in stanovanja za delavce . Zona IV : tu je elitno stanovanjsko področje višjih slojev, ki se ob ustreznem razvoju prometnega sistema umika v prijetnejše okolje predmestja . Zona V : vsebuje proizvodne in stanovanjske satelite, ki še niso integrirani v urbano področje in izraža dominacijo mesta nad zaledjem prek ekonomske koncentracije in funk- cionalne specializacije . Ta teorija je dala močno vzpodbudo raziskovanju urbane ekologije in sociologije in je bila kasneje večkrat modificirana in dopolnjena z drugimi teorijami, ki so namesto kon- centričnega poudarjale druge tipe razvoja mesta (npr . sektorski in policentričen), prav tako je bil relativiziran njen domet : kljub težnji po univerzalnosti modela strukture mesta je bila časovno in prostorsko omejena in naprimer neuporabna za razlago razvoja evropskih mest, nastalih iz srednjeveške mestne zasnove . Kljub temu, da je njen prispevek k razvoju instrumentarija za opisovanje strukture mesta nesporen, pa je bila ta teorija deležna pomembne kritike in tudi presežena zlasti kar zadeva funkcionalistično razlago strukture mesta . I Potrebno je poudariti, da se v tej točki analize urbane simbolike Castellsovo izhodišče bistveno razlikuje od izhodišč semiološke analize urbanega prostora, ki seje razvila pod vpli- vom lingvistike in po kateri so prostor in njegovi elementi označevalci, označenec pa je druž- bena struktura in je torej možno semiološko branje prostora v smislu dekodiranja prostorskih oblik kot strdkov družbene prakse . ^Klasična študija Chichaga, Duncan and Duncan (1955), je dala naslednje empirične rezultate: distribucija v rezidencialnem prostoru je pri različnih poklicnih skupinah različ- na, in sicer : večja, kot je družbena distanca med skupinami, večja je razlika v njihovem modelu prostorske naselitve ; to tendenco potrjuje tudi dejstvo, da so skupine z visokim in- deksom prostorske segregacije tiste, ki zavzemajo ekstremna mesta na poklicni lestvici . Viš- ji indeks prostorske segregacije neke skupine pomeni, da je ta skupina bolj koncentrirana v nekem prostoru, kot druga . Ta smer raziskovanja, ki sojo razvijali tudi drugi raziskovalci v Združenih državah, te- melji na povezovanju naslednjih mehanizmov : 1 . Družbene karakteristike težijo k temu, da se v prostoru združujejo . 144 2 . Bistven princip, ki vpliva na stanovanjsko distribucijo v prostoru, je družbeni ugled, katerega pozitiven izrazje zaželenost (preferenca za podobnimi oz . istimi okolji, soseskami), negativen izraz pa družbena distanca (zavračanje okolij, sosesk) . 3. Distribucija dohodka določa dostop do zaželenega stanovanjskega okolja, kajti tudi to je podvrženo tržnim zakonitostim . Tudi Beshers (1962) je potem, ko je številne podatke o stanovanjskih lokacijah organi- ziral po teh principih, potrdil ujemanje med družbeno strukturo in družbeno sestavo prosto- ra. Vendar pa študije ugotavljajo tudi določene specifike . Tako je Duncan ugotovil, da v dragih stanovanjskih področjih delavci z visoko izobrazbo niso bolj pogosto zastopani od kvalificiranih, so pa bolj zastopani v četrtih, ki so prestižne v simboličnem smislu . Študija o 55 poklicnih skupinah, Lautmann in Guttman (1966), pa ugotavlja odsotnost kakršnekoli povezave med prostorsko in poklicno bližino . Ogromno je število študij, ki navajajo primere posebnosti prostorske naselitve glede na dani obči model in glede na različne dejavnike . Študija, ki jo je izpeljal Schnore (1963) o družbenih karakteristikah tristo ameriških predmestij, je izpostavila hierarhijo, ki obstaja med stanovanjskimi predmestji in tistimi, v katerih prevladuje proizvodna aktivnost . Farley (1964) razkriva obstoj različnih družbenih karakteristik v vseh tipih predmestij in naspro- tuje obči hipotezi o ameriški urbani strukturi, po kateri obstaja hierarhija med mestnimi centri in predmestji, nižji sloji pa so koncentrirani v starem mestnem jedru . Tako je novejša (Schnore 1964) dvestotih ameriških urbanih področjih pokazala na več različnih tipov, kijih je možno združiti tako : l . zgornji sloj je v mestnem centru nadreprezentiran (npr . Tuscon) 2 . zgornji sloj ter družbene in etnične manjšine so v mestnem centru simultano nad- reprezentirane (najpogostejši tip) 3 . v mestnem centru so nadreprezentirani nižji sloji (klasični model) 4 . v mestnem centru ni posebne koncentracije nižjih slojev, vendar pa delujoči družbeno ekonomski procesi peljejo k predikciji tipa 3 . Analiza karakteristik urbanih področij v odnosu do teh tipov kaže določene zakonitosti : Večje je urbano področje, bolj se struktura rezidencialnega prostora približuje klasične- mu modelu . Kasnejša je urbanizacija, manj lahko klasični model razloži družbeno stratifikacijo v prostoru. Hitrejši je tempo rasti, bolj je prisoten tip 2 . s Povojna ameriška urbanizacija je obeležena z dvema značilnostima : pospešena kon- centracija v velemestih ter prostorska razpršitev dejavnosti in prebivalcev v predmestja . To je bistveno vplivalo na oblike prostorske distribucije prebivalstva . Premik iz središča mesta v boljša predmestja in nove hiše je poleg visoko razvitih zaseb- nih stanovanjskih pritiklin predvsem terjal tudi sposobnost osebne mobilnosti in je bil mogoč predvsem za nov srednji sloj, kije imel korist od ekonomske ekspanzije, predvsem pa od na- stanka cele množice delovnih mest v terciarnih dejavnostih ter tako tudi finančno zmogel na- kup enodružinske hiše. Stanovanja, ki so jih zapustili v središču, pa je naselila nova popu- lacija: priseljenci iz vaških področij, zlasti Juga, ter nižji sloj in žrtve etnične diskriminacije, zlasti črnci . Opuščena stanovanja v starem mestnem jedru lastniki predelajo ter razdelijo v manjša stanovanja, da bi od več podnajemnikov dobili več najemnine . Lastnik neha skrbeti za ob- navljanje in popravilo hiše, kajti to je v njegovem interesu: prvič, ker med ceno hiše in zem- ljišča, čigar vrednost narašča zaradi pomanjkanja zemljišč v centru, prihaja do vedno večje razlike in drugič, ker zaradi večjega povpraševanja od ponudbe najemniških stanovanj lastnik vedno lahko dobi stanovalce (rezervna armada stanovalcev) . Zato je lastnikova strategija jas- na: počakati na priložnost, da se na njegovem zemljišču začne nova gradnja in bo lahko zem- ljišče dobro prodal, med tem pa pobirati najemnino . Ta način stanovanjskega urejanja pospešuje fizično propadanje hiš in poteka v večjih prostorskih enotah: ko namreč nižji sloji in podprivilegirane etnične skupine začnejo zasedati neko četrt, se iz nje začno izseljevati vsi tisti, ki to finančno zmorejo . Gre za enega ojačujočih mehanizmov segregacije. V tem smislu je posebej pomembna vloga šol. Glede na to, da so šole organizirane in financirane na lokalni osnovi, pomeni ostajanje v skupnosti z določenim deležem črncev isto, kot pristajanje na rasno integracijo-v šoli, kar pa mnogi belci zavračajo . 145 Seveda pa ne gre le za predsodke, kajti vsako slabšanje soci-ekonomskega nivoja skupnosti spremlja tudi zmanjšanje materialnih sredstev šole, čemur sledi tudi diskriminatorska praksa šolske administracije na višjih nivojih ter seveda slabšanje kvalitete izobraževanja v šoli . Posledica tega, da srednji razred zapušča neko četrt in ga nadomeščajo nižji sloji, se kaže tudi v tem, da izginjajo prej obstoječe terciarne dejavnosti, nadomeščajo pa jo poslovne in zabavne dejavnosti . Tako pride v centrih velemest do precejšnje koncentracije revnih in pripadnikov etnič- nih manjšin - podprivilegiranih v ekonomskem, političnem in ideološkem smislu . Ko se ta proces enkrat sproži, se nadaljuje v pospešenem tempu . V takem okolju se oblikujejo sub- kulture in sovražnost do državnega aparata ter njegovih teles . Kar je tu bistveno, ni revščina ali diskriminacija na sebi (največjo revščino in najslabše stanovanjske pogoje je najti v drugih delih ZDA, v nerazvitih ruralnih okoljih), pač pa specifičen spoj družbenih pogojev in po- sebne lokacije v urbani strukturi . Na tak način se urbana segregacija konstituira kot poseben fenomen in ne le enostavno kot odraz splošne družbene stratifikacije . Tako je center ekološki izraz obstoja deprivilegiranih v družbi izobilja in kristalizacija njenega nasprotnega pola, po- tencialno žarišče konflikta . 6 Za razliko do ameriških so se evropska in tudi angleška mesta večinoma razvila iz sred- njeveških zasnov . Srednjeveška posvetna in cerkvena elita je sicer vpeljala sistem diferencial- nih rent, več je zahtevala za uporabo tistih nepremičnin in zemljišč ob glavnih cestah, ki so bila bolje zaščitena in bolj dostopna kupcem . Vendar ekonomsko tekmovanje še ni proizved- lo take segregacije, kot je značilna za sodobna mesta . Obstajala je sicer oblika segregacije gle- de na različne dejavnosti in trgovino in so mesta razvila značilno funkcionalno členitev med posameznimi deli, toda bogati in revni niso bili tako ostro ločeni v fizičnem smislu predvsem zaradi prostorske omejenosti srednjeveških mest . Odsotnost segregacije pred sedemnajstim stoletjem lahko razlagamo predvsem z relativ- no nizko stopnjo prirasta prebivalstva ter s težavami, ki bi spremljale fizično širitev pozida- nega področja . Politični privilegiji mesta so se namreč nanašali na omejeno področje, ki bi ga bilo težko povečati . Tako je bila cena za višanje gostote mestnega prebivalstva ta, da je bilo manj prostorskih možnosti za segregacijo . Majhne hiše so bile nagnetene med impozant- nejšimi hišami veljakov . Bogati trgovci niso mogli dobiti zemljišča na periferiji in so bili pri- siljeni v višje gradnje na obstoječih središčnih lokacijah . Srednjeveška predmestja so bila so- cialno mešana in fizično heterogena kot središča . Seveda so določene ugodne lokacije (npr . bližina reke) pritegovale bogatejše, vendar tak pojav je bil prisoten le v manjši meri . Za razliko do ostalih angleških mest je London razvil povsem značilno socialno in pro- storsko strukturo . Že v šestnajstem stoletju so zgodovinarji zabeležili polarizacijo med in- dustrijskim revnejšim delom na vzhodni strani in bogatejšim delom, ki se je raztezal proti zahodu . Zaradi onesnaženosti okolja z industrijo so se veljaki umikali v palače na zahodni strani ter prepuščali stara mestna poslopja industriji - bodisi za proizvodne obrate, bodisi za na- stanitev delavcev . Ta polarizacija je postala še očitnejša konec sedemnajstega stoletja, ko je nov planiran stanovanjski razvoj zahodnega dela, kar je spremljala hitra rast prebivalstva, revne in bogate še bolj razdvojil . Ta splošna polarizacija je potekala na polinuklearnem vzor- cu, značilnem za predindustrijska mesta . Tako je bil London razdeljen na »mozaik majhnih svetov« (Park), delno zaradi težavnih komunikacij, delno zaradi togih demarkacijskih linij med posameznimi obrtmi in dejavnostmi, delno pa zaradi lokalne strukture oblasti . Ogromno povečanje mestnega prebivalstva v devetnajstem stoletju je ustvarilo nove zna- čilne vzorce urbanizacije . Koncentracija delovne sile v tovarnah je vodila k hitremu razvoju cenenih delavskih hiš čimbliže tovarnam . Nastanek in vzpon povega srednjega razreda, osnovanega na rasti industrijske proizvodnje, je vpeljal nove stanovanjske potrebe . Tramvaji, sprva na konjsko vprego, kasneje cestna železnica, so pomagali srednjemu razredu, da se je odpeljal dlje od delavskega razreda . S tem, ko je industrializacija in ekonomski razvoj ustvaril novo razredno strukturo, so ljudje čedalje bolj skušali svoj položaj v tej strukturi manifestirati tudi z nastanitvenim prostorom . 146