Sodobna   slovenska   poezija
Marinka Poštrak
Alkimija srca
Lorcov večer
Večer deževen v ugasli sivini in vse gre svojo pot.
Moja ljubezen razdejana in moje srce brez rok. Moja koža nepostlana, moja usta brez jezika in brez zob.
Moja vrata ozelenela
in moj urok,
ki ne spusti skoznje sledi
tvojih obotavljajočih se
nog.
Jutro sijoče v jarki sinjini
in vse gre svojo pot.
Ti in Jaz in Federico Garcia Lorca.
Pesem s konca sveta
Vse, kar hoče izreči ljubezen, se v mojih ustih razsipa v prah. Med zobmi pokajo jalova zrna peska.
Sodobnost 2004 I 199
Marinka  Poštrak:  Alkimija  srca
Moje pisane zveri se nič več ne pasejo na tvojih širnih stepah. Nič več te ne zalezujejo v skrito globel noči.
Pod prsti
ni več kresila.
V pepelu oči
nič več skrivni ogenj ne tli.
Na sipinah kože peščeni vihar vihra.
V trdnjavi srca mete in sneži.
Vedrini
na koncu sveta.
Za bežnim oknom tujec
na violino igra.
Po vsakem zrnu peska, po vsaki kaplji neba sem ti bliže -
v deželi odsotnosti
v deželi upepeljenega sna.
Črna luna
V jutro sem stopila z mehko kuhanim srcem in črno luno, ki bedi.
Dan se gosti v večer krakajoč.
Zabodla sem ciprese v telo
Sodobnost 2004 I 200
Marinka   Poštrak:   Alkimija   srca
in pojedla krožnik sveže obranih oblakov za kosilo.
Večer se seseda v noč obotavljajoč.
Žalost se
kot polnočni pes
trga z noči
za mojimi vekami.
Ljubi moj -sladko spi!
Jutranja kopel
Včeraj meje tvoja milina vso razrahljala.
Vsak člen
je izpahnjen iz tečaja, vsak šiv je razparan in me ščemi.
Planjava kože je do kosti izžgana, vsak moj gib me skeli.
Zjutraj se po čaščenju okopam v množici. Ta dan še dolgo v čas večernic po tebi dehti.
Sodobnost 2004 I 201
Marinka   Poštrak:  Alkimija   srca
Spregovori
Ko luna odloži
v pepel izžganih juter
oglje noči,
poromam k Tvojim ustom po čudež.
Iz opilkov samote
se vzpenjam po drobljivem melišču
v strmine tvoje odsotnosti.
Moje hrepenenje si oblači perje ptic.
Beračim pred Tvojimi zaledenelimi usti za pršič besed. Gosto sneži pomlad iz daljnih nebes.
Lomim pečate Tvojih ust. Odpri mi, preden se noč skozi sito čakanja preseje
v Nič.
Ležim na Tvojih ustih. Molk me je zazibal v sen. Zapredi me z relikvijami upa in me ne budi.
Topim se na Tvojih žarečih ustih kot pomladni sneg. Moje srce se tako rado s Tvojo tišino obhaja.
Sodobnost 2004 I 202
Marinka   Poštrak:   Alkimija   srca
Zvezdni plašč
Ob svitanju redkih ptic se s Sylvio vlijem v kotel jutra.
Z dletom spomina z Gabrielo dolbeva v izlužene sohe ljubezni.
Opoldne
jedkanica strahu zadrhti.
Zate skiciram balkon odprt - Federico Garcia.
Na nebu dve sonci ugašata
- tako kot na tvojem akvarelu Marina -
tiste uročene dni.
Ko dan zgrmi do obrvi,
se obsenčim
s tvojo globoko senco - Georg.
Zvečer je avtoportret lažji od pejsaža, težji od sanj -
Z Else sediva v zlatih solnih v mesečini.
Ti ne prihajaš več
ne kot sokol
niti kot vran teman.
V pijanem čolnu
sem v obrisu s črno kredo
postala tvoja sužnja - moj Demon.
S konico drzne misli spraskam tvoj opis slike - Erika na svoje slano dno.
Sodobnost 2004 I 203
Marinka  Poštrak:  Alkimija  srca
Zvezdni plašč me prekriva s samotnim sijem kot olje platno.
Z njim te ogrnem
in vgraviram tvoje ime
na svoje srce, ljubljena Pina.
Pesem
Preorana
z ostrim grezilom dneva.
Ugreznjena
v tesno brazdo večera.
Razprta
kot otrpla jadra noči.
Zazrta
čez neprebojno nebo.
Scefrana
v vzcvetelo žilo.
Dišeča
kot veliki šmaren.
Razbohotena v spleen.
Ojeklenela
v dinamit samote.
Z odmevi eksplozij v kamnolomu telesa.
Na preži,
če v njem kje odjeka Tvoj zven.
Sodobnost 2004 I 204
Marinka  Poštrak:   Alkimija  srca
Alkimija srca
Ki sem te
iz rudnika privida
izkopala.
Knapovka samote.
Te po iskrenju prepoznala. Z obrisom iz mesa in krvi.
Ki sem te
iz svinčeve rude osame
izklesala.
Z jezikom strasti.
Te v žarenju oblakov
talila
v očesnem
naročju.
Ki sem te v plavžu noči z luno kalila.
Ti kot pogan darovala zlitino srca in jo
upepelila.
Sodobnost 2004 I 205