
^j°j 11. Jn M  -4

AUGUfr ŠENOA:

KLETVA

ROMAN. V LJUDSKI IZDAJI
PRIREDILA „PUČKA PRO-
:: SVJETA" V ZAGREBU. ::

PREVEL STAROGORSKI.

IZDALO IN ZALOŽILO UPRAV-
NIŠTVO „S1. ILUSTR. TEDNIKA"
:::: V LJUBLJANI.

I.

Kdo ne ve za naš beli Zagreb? Kakor bela jata golo¬
bov, se dvigajo danes pod črno zagrebško goro hiše in pa¬
lače. Proti nebu kipijo visoki zvoniki nadškofijske cerkve,
kakor da od Boga najvišjega prosijo sreče in blagoslova na¬
rodu hrvatskemu.

Po dolini in gričih biva hrvatski narod, ponosen, da
prebiva v prestolnici Hrvatske. In oni z gričev in oni z do¬
line se pozdravljajo kot bratje Zagrebčani, trpijo složno bolesti,
a složno se veselijo in upajo v boljše dneve. Vse to je eno
mesto, vsakemu milo in drago. Ali vedno ni bilo tako.

Zagreb je bil manjši, a imel je dva gospodarja. Na vi¬
sokem brdu, kje se dviga proti nebu cerkev sv. Marka in kjer
je ban in cela vlada, so gospodarili svobodni meščani mesta
Griča; doli krog nadškofijske cerkve, kjer je vladal nadškof
in kanoniki, je bil Kaptol. Danes jih ne deli nikdo, ali prej
jih je delil potok Cirkvenik. A vse to, kar je danes spod¬
nje mesto, se je zgradilo mnogo pozneje. Tu so še naši dedi
orali in kopali. Zelenela je koruza in zlatilo se žito.

Bilo je to pred petsto leti. Na griču okrog sv. Marka je
stalo mesto Grič, obdano z zidovjem in stolpi. Nekateri še
danes stoje. Med mestnim zidovjem in potokom Cirkvenico
so stale male lesene hišice, ki so spadale pod Grič. Tu so
prebivali Nemci čevljarji, zato se je imenoval ta kraj tudi
»Soštarska vas«. Kraj Cirkvenika so rastle vrbe, a med njimi
je stal tu pa tam mlin, kakor na griški, tako na kaptolski
strani. Cez Cirkvenik je bil most in dalje Kaptol, kjer je po¬
leg meščanov gospodaril nadškof in kanoniki.

4

Mrko je gledal Grič na Kaptol, Kaptolci na Gričane, a
most čez Cirkvenik se je imenoval »krvavi most«, zakaj tu se
je često prelivala bratska kri Gričanov in Kaptolcev. Ali so
bili to zlobni ljudje? Ne greši, prijatelj, niso bili. To so bili
čestiti in veljavni ljudje, ali vsak od njih je zahteval svoje
pravice. Ali te pravice so bile tako zapletene, da jih niti ve¬
lika gospoda ni znala razrešiti, a kaj še le ubogi, nešolani
meščani. Eni, kakor drugi so imeli s kraljevim pečatom po¬
trjene pravice. In vsakdo se je skliceval na to. Ali kralji so
se brzo menjavali. Ta je daroval Kaptolu ono, a drugi Griču
spet drugo; bili so pa tudi taki, ki so Griču in Kaptolu da¬
jali enake pravice. Odtod kri in prepir. Že kralj Bela, bežeč
pred Psoglavci je daroval Griču svobodo, naj mu nikdo ne
sodi razun lastnega sodnika in kralja. Dal pa je tudi Kaptolu
kos griškega zemljišča, da lahko uide, ako bi ga neprijatelj
preganjal. In tako je postavil Kaptol na grički strani stolp
»Popov toranj«. To je bilo zoper griško zidovje, kakor če bi
človek pomolil človeku pest pod nos. Drugo zlo je bil potok
Cirkvenik. Kaptolska gospoda je trdila, da je ves njihov, a
Gričani, da je polovica kaptolska, polovica grička. Ti imajo
pismo, ali imajo ga tudi drugi. Ti postavijo mlin, a postavijo
ga tudi drugi. In evo prepira, evo krvi. Čestokrat zgori kap-
tolski, čestokrat griški mlin, in kri se lije — lije za pravico.
Tretje in največje zlo sta povzročila kralja Karl in Andrej,
ko sta »filjarščino« in »postavo« potezujoč se za krono, po¬
delila Kaptolu. Kar se v Griču proda, kar se v Grič pripelje,
vse to je Kaptol obdačil. Aj, ali tudi Gričani so ljudje, oni
se mučijo, delajo in imajo svoje pravice — in ne dado svo¬
jega truda in evo : zopet krvi, krvi...  Že itak plačujejo kap-
tolski. gospodi desetino od dohodkov, ali naj jim še kaptolska
gospoda gospodari tudi v trgu in mestu ? Nikdar — trden
meščan je Gričan. Pošteno in junaško njegovo srce. Umre
rad, ali ou pravic ne odstopi. In tako je mesto bratske sloge

in ljubezni razstlo z vsakim dnevom sovraštvo med kaptol-
sko gospodo in Gričani. Eni in drugi so umirali, in potok
Cirkvenik se je pogostoma rdečil od bratske krvi.

II.

Velik gospod je Grga Prišlin, dvorski župan škofa Pavla
Horvata in kaptolske gospode. Mrka in zlobna oseba je to.
Čvrsto je njegovo telo in srce trdo. Mnogo griških solz je
zakrivil, prelil mnogo griške krvi. In njegova hiša, ki je stala
mrko na kaptolski strani blizu potoka Cirkvenika, je bila oso¬
vražena Gričanom huje od samega pekla. Škof Pavel Horvat
je bil pravičen, ali vroče krvi, in pustil je Grgi, da dela po
svoji volji. In Grga je bil bič božji. Tudi danes sedi mrk v
svoji močni hiši. Pred njim pa vrč vina. Ali ne pije ga mirno,
nego malo pokusi in nato se dvigne in gre k oknu ter po¬
sluša kako Šumija vrbovo listje ob potoku Cirkveniku, a na
griški strani klopoče mlin Zlatobradiča gričana. Naenkrat nekdo
potrka. Grga odpre vrata in pokaže se glava brez ušes. To
je glava Martina Božiča. Bil je griški meščan, ki je vso svojo
imetje zapil in potem kradel tuje. Zasačili so ga, odrezali mu
ušesa in ga pognali na Kaptol. Sedaj služi gospodarja Grga.

— Ti si, Martin? Kako si prišel, da te nisem slišal.
Vidi se, da si lopov.

— Ah, zato so mi tudi odrezali usesa — se nasmeje
Martin. — Ali ona pride, stara Draga Gončinka, pride.

— Kje si jo videl? Ali si bil na Griču?

— Ne srbi me vrat — reče Martin in pogleda zvito
Grogo. — Daj mi kaj denarja. Grlo mi je suho.

— Ali če lažeš?

— Odreži mi še enkrat ušesa — reče Martin in se na¬
smeje, vzame denar in odide.

Zupan Grga Prišlin ni dolgo čakal. Za trenutek je prišla
stara žena šestdeset let, Diaga Gončinka. Oduren in.razoran

6

ji je obraz, a žive oči gledajo zvito v svet, gledajo tudi župana
Grgo.

— Sedi, mati Gončinka — reče Grga. — Evo vina in
okrepčaj se! Delo bo hudo, ali plača bo dobra. Starka, želim
se oženiti!

— Ti! Ho, ho! — je zasopla Gončinka. — Menda ne
vzameš mene? Kdo ti brani?!

— Molči starka! Dolgčas mi je. V hiši živim jaz in
moj pes. Imam nekaj denarja in kmetov. A ko začnem to
preštevati, mi nekaj pravi: »Štej, Grga, štej!« A za koga?
Zvon brez kladiva sem, človek brez žene. Ali se naj mučim
za onega gričkega lopova, bratranca Peru Prišlina, kovača, ki
me je očrnil pri ujcu kanoniku. Ne. Drugih ne bom hranil s
svojimi žulji. Zato se hočem oženiti, a ti mi moraš pomagati!

— Jaz?! — se začudi Gončinka.

— Da, ti! Ti si Gričanka, in moje srce želi Gričanko.
Glej! Evo tam se dviga mlin na lopate, mlinarja Zlatobradiča.
Pri njem je hčer Dobra. Lepa je, junaška je. Ugaja mi, zakaj
jaz ne maram slabotnih žensk. Njo hočem in nobene druge!

— Ali ti jo stari Zlatobradič da?

— To je tvoj posel. Zato sem te poklical. Denarja imam,
dostojen človek sem. Ti imaš jezik, kakor britvo, delaj, govori,
potrudi se — a Grga ti plača.

— Trdo zrno je to, ki ga moram zmljeti, ali stara
Draga ve, kako se dela. Zbogom, Grga!

In zaprla so se vrata Grgine hiše. Starka je v mesečini
odhajala v Kaptol in tam prenočila, ker se je po noči bala
Griča.

III.

Tih jesenski večer nastaja. Že se daljšajo sence dreves
in solnce zahaja. V škofijskem gradu na Kaptolu, v svoji
sobi, kleči človek. Pred njim je dragocen molitvenik. Močne

7

in široke so njegove rame, močne roke in na ramenih se
dviga ponosna glava. Celo je umno in iskre oči. Dolga brada
mu pada na prsi, kjer blesti na dolgi svečeniški halji od modre
svile zlat križ. To je škof Pavel Horvat. To je plemič hrvatski,
iskren domoljub, dober duhovnik in najumnejša glava kralje¬
vine. In kralj Ljudevit pogosto potrebuje škofa Pavla. On mu
svetuje, on sklepa za njega pogodbe. Umna glava škofa
Pavla ugnala je tudi zvito beneško republiko. Ali sedaj ne
vidiš ničesar na njem, vse je objel somrak in vso to močno
telo in bister um je predano Bogu! Moli in moli in se raz-
govarja s svojim Odrešenikom. Ne moli za se, za svojo osebo,
nego za narod svoj. Hrvatski škof, hrvatski plemič moli za
narod hrvatski.

Potiho se odpro vrata in na pragu se pojavi lepa, mlada
deklica Andjelija, nečakinja škofa Pavla. Črno oko ji žari,
ali v tem žaru ni sile ni zlobe, nego žar nežne dekliške
duše. Živa kri in živo srce ji je razlito po zalem licu dekliš¬
kem. Zapustila je bolno mater, da vidi ujca, da se pri njem
uči čitati.

Tiho je stala deklica, da ne moti škofa v molitvi. Slav¬
ček zapoje v vrtu, deklica poleti k oknu, ključi za pasom
zažvenkljajo in škof se vzdrami.

— Ti si Andjelija?

— Oprosti ujec!

Škof zapre molitvenik, pogleda deklico in nato jameta sku¬
paj čitati sveto pismo. V onih časih je malokdo znal čitati
in pisati. Zato je škof učil svojo nečakinjo.

Skozi okno se je širil somrak. Pred Andjelijo je ležalo
sveto pismo. Počasi je drsel njen lep prst od besede do besede,
in škof Pavel je pozorno pazil, da je čitala prav. Vse je bilo
tiho v škofovi sobici, samo zvonki glas Andjelijin se je slišal,
izgovarjaje besedo za besedo:

»Pustite otroke k meni in ne branite njim, zakaj njih
je nebeško kraljestvo.«

— Vidiš Andjelija! — reče škof. — Dobro si čitala!
Ali ne misli, da se tu govori o otrocih v zibelkah. Mi vsi
smo, stari in mladi, otroci božji. Majhni smo pod močjo
Gospodovo. Hitimo k njemu, upajmo v njega. Glej, kar je
lilija na polju, to je mlada duša. Kakor je duša otrok čista,
tako mora biti tudi naša. Andjelija, tudi ti si lilija, naj zlo
nikdar ne prodre v tvoje srce, v tvojo dušo.

Svit lune je trepetal na glavi škofa Pavla. Tople be¬
sede so mu prihajale iz ust, kakor da jih izgovarja svetnik
svojega naroda in črno oko Andjelijino je bilo polno spo¬
štovanja in ljubavi do tega velikega človeka.

V tem se odpro vrata in mlad svečenik pripelje dva
gospoda, dva hrvatska boljarja. Bil je to ban Sudar in kraljev
poslanik Detrik Bubek.

— Kaj želita, gospoda? — vpraša mirno škof Pavel.

— Zlo nas preganja, škof! — odvrne ban.

— Zlo, veliko zlo — doda Ditrik Bubek. Kralj Ljudevit.

— Kralj Ljudevit? — seže škof v besedo.

— Kralj Ljudevit je umrl, — reče kraljev poslanik
Ditrik Bubek in glava mu klone na prša. Škof Pavel se
strese, prebledi, nato zardi, nato pa pogladi brado in reče
mirno:

— Mir in pokoj njegovi duši! Andjelija idi in reci
slugam, naj se zvoni v spas duše velikega kralja Ljudevita.

— Gospod škof — reče Bubek — naddvornik Nikola
Gorjanski pošilja tvojemu velečastju pismo.

— In ukazuje —■ doda ban Sudar.

Škof Pavel se zgane, vzame pismo ter ljuto pogleda

bana.

— -Ban! Nikola Gorjanski, palatin ne ukazuje, nego prosi
Pavla Horvata!

9

— Da, naddvornik te prosi — zakašlja Bnbek. — Ti
si glava škofije! Zberi ljudi. Kralj Ljudevit je mrtev. Kronali
smo za kraljico dete, hčer Ljudevitovo — Marijo. Iz Bosne
preti kralj Tvrtko, a od morja vstaja bogata beneška repu¬
blika. Ti, škof, si moder, ti si mogočen. Zberi plemstvo,
povej besedo in poslušali te bodo; v kraljevini bo mir in
kraljica Marija bo vladala mirno!

— Marija? —se nasmeje škof. — Marija je dete. Vladal
bo Nikola Gorjanski, ki je pozabil svoj rod in narod hrvatski
in ob njem Ljudevitova žena, Jelisava Kotromaničeva, ki
posluša besede Gorjanskega in gleda v njegove oči! Kaj
misli Gorjanski — to je Jelisavi zakon. Varali so Ljudevika
v življenju, osramotiti ga hočejo v grobu.

— Kaj naj rečem Gorjanskemu? — vpraša Bubek.

— Pozdravi ga lepo. Povej mu, da zagrebški škof
Pavel Horvat nima časa, da bi se brigal za take stvari. To
je posel Nikole Gorjanskega. Jaz odidem na grob Odrešenikov
v Palestino. Tam odkrijem Bogu in svojemu Gospodu svoje
srce. Molil bom za ta bedni narod, da ga osvobodi iz vol¬
čjih krempljev! A ko se vrnem in vidim, da se hrvatskemu
narodu gazi telo in duša, planem na njegovo brambo. A
sedaj — sedaj hočem imeti mir. To je pozdrav Pavla Horvata,
škofa, Nikolu Gorjanskemu, palatinu.

— In nič drugega? — vpraša ban, vpraša Bubek.

— Nič! Mir z vama — reče svečano škof Pavel in ju
posprem, do vrat.

Odpusti ju in pade na kolena pred sliko Odrešenikovo.

—- Bog! Služil sem kralju Ljudevitu. Branil ga zoper
Benetke in Bolgarsko. Govoril mi je: »Izvršimo te velike
reči in dvignili bodemo domovino. Hrvatska bo svobodna,
bo velika.« Tako mi je govoril, dokler ga ni smrt prisilila k
molčanju.

In česar ni mogel storiti Ljudevit, naj stori dete Marija

10

ali njena mati Jelisava Katromaničeva, ki živi z Gorjanskim,
misli in diha? Bog, Bog! Naj Pavel Horvat služi Nikolu
Gorjanskemu, Hrvatu, izrodku Hrvatske? Škof zagrebški . . .
ljubimcu Jelisave Kotromaničeve, možu v ženskem krilu?

In škof Pavel je uprl oči v razpelo. Oči se mu orose
in glava klone k tlom.

IV.

In škof je odšel v sveto deželo. Nad Kaptolom je go¬
spodoval silni župan Grga Prišlin. Dnevi so tekli za dnevom,
temu prinašali radosti, onemu bolečine, a tebi deklica Dobra,
najhujše.

Svet dan je, nedelja. Vse vživa božji mir. Uživa ga i
Zivan Benkovič, mošnjar, najodličnejši meščan mesta Griča.
Lepa je njegova hiša, enonadstropna, okrog nje vrt, a v vrtu
cvetje. V hiši je zasukala bele rokave častita gospodinja, Jela
Živanova. Urna je, poletela bi, ako bi se ne oprijemal nje¬
nega krila mali sinko Živanov in njen, Benko. On je zlata
veriga, ki veže očeta in mater. Mati prižiga sveče, a oče
gleda z nado v nebesa in moli. On je vejica, v kateri vidi
oče svojo bodočnost. Evo, to je sin, to je mož. Dičen na¬
slednik svojega očeta. Minilo je kosilo, minila večerja, a
Zivan gleda v veliko oko Benkovo in v njegovi modrini išče
srečo svojega rodu. Človek bo, Hrvat bo, ta mali
modrooki edinec. Srce se mu topi. V tem nekdo potrka na
vrata. V sobo stopi kovač Pero Prišlin, bratranec Grge Priš-
lina. Poštenjak je, Gričan, bratranec griškega rablja, Grge
Prišlina.

— Dober dan Zivan. Ste vsi zdravi 1 A evo me po
poslu. Zivan, pomagaj! Poznaš me, človek sem. Kovač pri
»kamenih vratih«, ako ne teče pa kaplja. In ako kaplja v
poštenju, je bolje, kakor če teče v nepoštenju. V meni je
pošteno srce, v tebi pošten rod. Evo, na Cirkveniku je mlin

11

Zlatobradičev. Čvrst mlin, veljaven gospodar. Gledam mlin,
spoštujem gospodarja ali srce mi shrepeni in oko se ozira za
njegovo nečakinjo, Dobro. Živanovo oko je dobro oko.
Mošnjar je — pozna dobro kožo, on je človek — pozna
veljavnega človeka.

— Ej, Bog te poživi, prijatelj Pero. Težava je dobiti
milo in drago, ali tudi v težavah se najde pomoč. Veljaven
si, pošten si in rod tvoj je pošten, pa bodi blagoslovljeno.

Kmalu nato sta korakala Živan Benkovič, mošnjar in
Pero Prišlin, kovač, k mlinu na Cirkveniku. Od daleč ju je
zagledal Zlatobradič in široko odprl vrata.

— Pozdravljena bodita! Dobro došla na sveto nedeljo.
Glej, žena — vzklikne Živanovi sestri, svoji ženi •— nosi
gostoma vina in kruha.

— In slivovke — vzklikne Živan. Brez slivovke ni
snubitve, a evo, midva snubiva.

— Koga snubita? — vpraša važno mlinar.

— Dobro snubiva, ako bo sreča.

— Ali bo zodovoljna? — vpraša mlinar, a kovač Pero
se nasmeje.

In za trenutek je prišla Dobra. Zardela je, oko ji žari
in srce govori:

— Stric, oprosti! Pero, žena ti hočem biti, dobra žena!

Junaški je izgovorila te besede. Poskočilo je srce Živanu,
poskočilo mlinarju in za hip nato je bila hiša polna veselja
in petja. Kovač Pero je dobil Zlatobradičevo Dobro.

Nad mlinom je trepetal srebrni mesec, a v mlinu so
se veselili dobri ljudje. Od mrkih obrazov je ostalo dobro
srce in ko je dijak Miroslav Sišakovič potrkal na vrata in
napil mladina, so vrli meščani napolnili grlo in žepe dijaku —
prosjaku.

*

* *

12

Dolgo so donele pesmi po vrbah izza Zlatobradicevega
mlina. Mesec je svetil; proti Kaptolu se je opotekal dijak-
prosjak, Miroslav Sišakovič. V glavi vino, v žepu denar —
a v srcu ijubav. Velika in silna je ta ljubav, poljubil bi celi
svet. Prišel je čez most na Kaptol in sedel na kamen. Raz¬
mišljal je o veliki in globoki ljubavi Gričanov. Z neba sveti
mesec, lahek veter pihlja iz kaptolskih vrtov. Hladno je, a
mlinarjevo vino ustvarja iz zime pomlad, iz hladne sapice
vročino. In dijaku Miroslavu je toplo, toplo. Dremlje se mu.
Močno je mlinarjevo vino.

Dijak dremlje, a iz grma se prikaže razmršena glava
Martina Božiča.

— Kdo si? — pomrmra dijak, a glava mu klone med
kolena.

—• Pošten človek — se nasmeje Martin Božič.

— Tudi jaz pravim. Jaz sem Miroslav Sišakovič, dijak-
prosjak. Ali danes se praznuje — zaroka. Dobro smo želi.
Denarja imamo, hej vidiš!

Martinove oči zasijejo, a dijak nadaljuje:

— Eh, ženijo se; ženijo. Mlinarjeva Dobra vzame Pero
Prišlina.

— Naj jima bo v srečo reče tat in nalahno izvleče
dijaku denar.

— Lahko noč Miroslav! — In Martin Božič izgine med
grmovjem. Dijak skoči, opazi glavo brez ušes ... a ona
zgine naglo.

*

* *

Kmalu nato je Martin pred hišo Grge Prišlina trikrat
zapel, kakor petelin.

— Kaj je? — se zadere župan in odpre okno.

— Nič. Dobra stopa v tvoj rod.

— Ne lajaj, pes. Koga vzame? — se razjezi Grga.

13

—■ Tvojega bratranca, Peroja. Danes sta se zaročila.
Dijak-prosjak se je napil in mi vse izblebetal.

— Uh — zarenči Grga in zapre okno.

Martin je še nekaj časa poslušal Grgine kletve, a nato
se nasmejal in izginil. Drugo jutro je Grga po dijaku Miro¬
slavu poslal pismo Gončinki.

V.

Predpust je. Vse je veselo na Griču, veselo na Kaptolu.
Samo za staro Gončinko je napočil črni petek. V sodni
dvorani na Griču sedi sodnik Miklin Ivanovič in kraj njega
griški zapriseženci. Sivi so njihovi lasje, lica poštena.

— Orožnik — reče sodnik — pokliči človeka, ki išče
pravice.

Orožnik skoči k vratom in zakliče trikrat:

— Pero Prišlin, kje si? Sodišče je zbrano!

Pero vstopi mrk in bled.

— Sodnik in zapriseženci! Zloben glas se sliši dalje od
zvona. Tožim Drago Gončinko. Ona me obrekuje, in sramoti
med ljudmi. Pravi, da sem pritepenec, da delam proti mestu
in da hodim k zloglasni ženski Agati Frančekovoj. Moje srce
je čisto, dajte mi pravico, zakaj jaz hočem, da še nadalje
veljam pred vami kot poštenjak, kakor dosedaj.

Sodnik pozove Drago Gončinko, da jo zasliši. Starka
je govorila in govorila, ali za Pera se potegne dvanajst naj¬
uglednejših griških meščanov, med njimi tudi Živan Benkovič.
Za Drago pa samo trije pijanci, med njimi Paviša Gonč,
prepirljivec in pijanec.

Sodnik razsodi in Draga Gončinka mora nositi ob¬
rekljivi kamen na vratu od sramotnega stolpa, kjer so se
sežigale čarovnice, do Dvercev in nazaj. Veter se je igral z
njenimi belimi lasmi, ljudstvo se ji je smejalo a starka je

14

preklinjala. V srcu ji je gorela mržnja in pogledala je proti
Zivanovi hiši:

— Čakaj Zivan! Plačal mi boš.

*

* *

In krvavo je poplačal to on in njegov rod. V stolni
cerkvi je v mraku pokleknila pred spovednico stara ženska.
Tiho je šepetala. Človek bi dejal, da izpoveduje svoje grehe
svečeniku, namestniku božjem. Ali ni bila to krotka ovca
pred svojim pastirjem, nego ljuta kača Gončinka, ki se je
pogovarjala z Grgom Prišlinom. Kaj mar Grgi in Gončinki
svetost kraja, za njiju je cerkev skrivališče greha. Grga je
svečenik in ona se mu izpovedavlje — a obadva pleteta
strašno mrežo pogube Zivanu Benkoviču in njegovem rodu.

*

* *

Na sveto nedeljo se je poročilo na Griču v cerkvi dvoje
dragih in ljubečih se ljudi: Pero Prišlin in Zlatobradičeva
Dobra. Vesela sta novoporočenca, veseli so svati, a naj¬
veselejši je mošnjar Zivan. Svati gredo mimo »Popovega
tornja<, naj se vidi, da jemlje kovač Pero, Zlatobradičevo
Dobro.

Veselijo se svati, gredo veselo, a pred nje se privali
iz »Popovega tornja« pijan kaptolski stražnik Joško:

— Kako vpitje je to, griški psi?

Planejo Gričani, planejo kaptolski stražniki. Nastane boj
- — preliva se kri. Pušica se zabode v srce ženina kovača
Pere. Pade kovač, k njemu poleti Dobra, nevesta.

— Pero moj! Pero ... — ali naenkrat jo pograbijo
močne roke kaptolskega stražnika. Zvežejo jo, vržejo na
konja in konj odnese mlinarjevo Dobro preko mosta — v
hišo Grge Prišlina.

• Kri vskipi v žilah Gričanov. Besno naskočijo Gričani,
besno se branijo Kaptolci. Kri se rdeči, pa tudi nebo se

15

rdeči. Kaptolci so zažgali mlin Zlatobradičev. Kakor lev se
brani stari mlinar, brani sebe in svoje premoženje, svoj trud.
S sekiro razbija glave kaptolskih kmetov, a tudi njemu ne
izostane delež, Pade on, pade mlinarica — izgine mlin. Samo
mlinarjev sin Ivan še je plakal in besnel in peljal k Zivanovi
hiši Isu, sestro Dobrino. A Zivan razbija kaptolske glave,
kakor strela, maščuje sestro in svaka. Škriplje z zobmi, besni
in pometa pred seboj — za osveto rodu, za slavo mesta.

*

* *

Se zvone na Griču zvonovi. Krvavi in mrki se vračajo
Gričani, vrača se tudi Zivan Benkovič. Izgubil je sestro, iz¬
gubil rod — pred hišo ga pričaka plakajoča žena Jela:

— Izgubil si sina!

Mošnjar okameni, samo ustnice so se premikale.

— Benko! Benko! — Malega Benka ni bilo, ukradel
ga je tat Martin in Paviša Gonč, ter ga odvedel Grgi Prišlinu.
To je bila osveta starke Drage Gončinke.

VI.

Od onega klanja je preteklo leto dni. Zimska noč je.
Pod stopinjami debelega nočnega čuvaja škriplje sneg. Vsak
hip obstoji, zatrobi in zopet koraka dalje. Od nove kaptolske
vasi se sliši topot . . . Konji dirjajo in na njih sede sence,
Nočni čuvaj se strese. Lete sence, črne, tajinstvene. Na stolni
cerkvi zevajo vrata na stežaj, v cerkvi se širi slaba svetloba
A te sence jahajo k cerkvi, razjašejo, povežejo konje za
križe na grobovih, ki se vrste krog cerkve in izginejo.
Nočnemu čuvaju postane vroče.

— Duhovni ali vragovi! — Prekriža se in izgine v
drugo ulico.

A v cerkvi! Mračno je, samo dve sveči gorita na
glavnem oltarju. Tiho je vse, le tuintam zazveni ostroga,

tuintam brenkne sablja ob trdi kamen. Pred oltarjem stoji
nekdo. Kip ali človek? V mašni obleki stoji škof Pavel
Horvat. Lice mu je kameno, mirno se spušča brada po prsih.
Poglej kip, poglej njega. Nobene razlike. Pač. Oko svetnika
je mirno, mrtvo, 'a Pavlovo žari in blesti. Sedaj se ustavlja
njegov pogled na temnem stropu cerkve, sedaj na mračnih
sencah velikašev. In usta se odprejo in škfof Pavel spre¬
govori :

— Bratje, plemiči! Odprimo srca, zato sem vas pozval.
Umrl je Ljudevit, zavladala je Marija. Za Marijo in njeno
materjo Jelisavo vlada naš izvržek palatin Nikola Gorjanski.
Sveta nam je ta gruda, sveta nam je ta mila zemlja. A
njemu? Krvnik gazi naše pravice, gazi naše svetinje. Žensko
krilo in njen ljubimec vlada svobodni kraljevini hrvatski. Ni
svobode, ni pravice. Hrvatje se preganjajo, love, kakor raz¬
bojniki — a tujec vlada. Evo brata Ivaniša. Bil je mačvanski
ban — sedaj ni več. Evo Lackoviča, evo priora vranskega,
Paližno, evo drugih ! Hrvatje so ponižani, preganjani, ker je
tujec potreboval mest. To dela sin te dežele, to dela Gorjanski.
Sklepa zveze in plete mreže z Benečani, da upropasti naš
narod. Vedo, da smo močni zato nas kličejo na pomlad v
Požego, da se pomirimo.

Tudi jaz pravim, pomirimo se! Ne nadejam se mnogo,
ali bodimo složni. Nečemo biti mehka zemlja, nego utrjen
kamen. Sred te tihe in gluhe noči, sklenimo bratsko zvezo
»ligo« za pravo in pravico. Bodimo zvesti drug drugemu!
Iz te tmine naj sine luč, iz te noči naj vstane beli dan!

Škof obmolkne, a sence se zganejo. Pred oltar stopi
debel, velik človek. Lice mu je mrko, mrk je plašč na njem
samo na plašču se beli velik križ.

To je Ivan Paližna. prior vranski.

— Pomirite se ? Nikdar, brat Pavel! Mar naj vodi na
uzdi Pavla Horvata Jelisava in Gorjanski ?

17

— Tej deželi treba miru! — odvrne škof. Z mečem je
razorana zemlja, namočena s krvjo. Nikdo me ne bo vodil!
Poskusimo z mirom, bodimo junaki, ali pametni. Ako pa
zgine zadnja nada, potem doli z Gorjanskim in vojaki božji
na delo!

Od cerkvenih zidov je odmevala zadnja škofova beseda
»vojaki božji« in nastala je tišina. Molčala so usta, ali srca
so utripala. In kakor bi iz jasnega zagrmelo, tako je iz te
tišine zagrmelo stotine src.

— Pavel, bodi naš vodja! Tvoji smo!

Ali škofu Pavlu vzdrhti telo, in iz očes mu kaneta dve
svetli solzi in zdrčita po bradi.

Trenutek je stal zamišljen, svetnik božji, osvetnik kri¬
vice. A nato mu zažari oko in usta zagrme.

— Bratje! Hočem biti vaš vodja! Storimo obljubo Bogu
in pravici. Prisežimo na sveti križ! Ali prej odpašite svetle
meče, zakaj to je hram božji, hram ljubezni in miru.

Segle so desnice za pas in za trenutek je ležal pred
oltarjem Gospodovim cel kup bridkih mečev. Brez orožja
pokleknejo junaki pred svetim križom, kanonik Ivan iz
Moravč prižge sveče, a škof Pavel vzklikne:

— Prisegamo, da hočemo biti zvesti hrvatski zvezi,
katero tu sklepamo v imenu živega Boga.

— Prisegamo — zagrme boljari.

- Prisegamo, da hočemo delati z vso dušo za pravico
in postave v tej deželi., in da naši meči ne bodo prelivali
krvi za drugo, kakor za Boga in pravico.

— Prisezamo — zaori po cerkvi.

—- Prisezamo, da bomo mrzili izdajico, kakor kugo, a
življenje in kri darovali za svobodo naroda hrvatskega!

— Prisegamo — odmeva od cerkvenih zidov, a bolja-
rom vzkipi junaško srce.

Škof vstane in tudi boljari vstanejo. Na oltarju leži

2

18

pergamen, podpišejo se boljari, podpiše se tudi škof. — A
sedaj si stisnite junaške roke! Proklet izdajica! Noč vas je
zbrala, naj vas tudi noč razstavi. Pojdite na svoje domove,
lečite narodu rane. Na svidenje v Požegi na pomlad, a dotlej
bodite modri, kakor kače.

In škof dvigne roke, blagoslovi četo — a za trenutek
nato zarezgetajo konji z grobov in junaki polete na vse
strani Hrvatske.

Odšli so junaki, odšel je tudi Ivaniš, ban, junak med
junaki, stisnivši bratu Pavlu roke. Pri škofu ostanejo samo
mrka gospoda iz Primorja: Prior vranski, Ivan Paližina in
njegov sinovec, knez ostrviški, Berislav Paližna.

*

* *

Zginile so mrke sence, zatemnela okna stolne cerkve.
Odjezdili so junaki in poleteli mimo zaspanega kaptolskega
nočnega čuvaja, ki se je pobožno 'trikrat prekrižal.

Ali enega očesa še ni zatisnil sen, očesa nečakinje
škofa Pavla — lepe Andjelije. Pri bolni mamici sedi. Na¬
enkrat se zgane, zaslišijo se konjska kopita. Senca za senco
leti v cerkev. Duhovi ali ljudje? Cerkvena okna se razsvetijo,
a vse je mrtvo naokrog. Naenkrat potemne okna, konjski
topot se začuje zopet in sence polete na vse strani. Andjelija
se strese.

— Mar duhovi slave Boga?

A v tem vzide luna in Andjelija zapazi pred cerkvo
ujca Pavla in pri njem dva junaka. Eden je star, mrk in
bradat. V dolgi plašč je ogrnjen, a na plašču je beli križ; a
drugi? Oko Andjelije zažari, srce vzdrhti. Lep junak je,
kakor angel, samo brk nima. Oko mu žari. Klanja se škofu
smehlja se — a Andjeliji utriplje srce, kri ji kipi, oči se ji
širijo. Ne more se ga nagledati.

— Krasen junak je to! Da bi bil moj!

19

Poslovi se škof z junakoma, objamejo se, a Andjelijo
kliče bolna mamica.

Zadremala je mamica spet, a srce Andjeljino ni za¬
dremalo. V njem je ostala lepa slika nepoznanega junaka,
Berislava Paližne.

*

X X

Dani se. Na grobovih krog cerkve se vidijo v snegu
sledovi konjskih kopit. V krčmi blizu pokopališča sedi grobo-
kop Djuka in kaptolski čuvaj in pijeta žganjico.

— Djuko, nocoj je bilo vse polno duhov in vragov —
reče stražar.

— Nekak vrag je moral biti, vse je pohojeno. Ko sem
kopal zjutraj grob za Dobro Grge Prišlina, sem videl konjske
in človeške sledove in povedal sem to kanoniku Lancelotu.
Ali veš, kaj mi je rekel? Rekel je, da sem se nalokal žganjice.
Sedaj pa veruj lastnim očem, ako pa gospoda reče.

— Ali je Dobra umrla? — vpraša čuvaj.

- Ej, revica. Ko so jo ugrabili pri »Popovem tornju«,
se ni pol leta vedelo za njo. Potem so jo videli pri Grgi
Prislinil. In porodila je dete, a je umrlo. Pozneje jo je
Grga pretepal in evo, pobegnila je h kanoniku, Grginem
stricu, a sedaj je mrtva. Zlobna so ta gospoda. A čuj,
zvonijo! Dobro nesejo! Moram iti, ali ta žganjica je izborna.
Greje, he, he.

In grobar je šel.

VII.

Krasna pomlad je prišla. Kraljica Marija v spremstvu
Nikolaja Gorjanskega in matere Jelisave je odšla v Požego,
da se pomiri s hrvatskimi velikaši. In dospeli so hrvatski
junaki, sprejeli kraljico. Mrko pogleda škof Pavel palatina
Gorjanskega, in Jelislava se zgane vsled besnega pogleda

20

priora vranskega, Ivana Paližne. Velikaši se poklonijo kraljici
Mariji, bledi, suhi deklici, a Ivan Horvat, junak, škofov brat,
izdere meč iz nožnice, poleti s konjem do kraljičinega voza
in vzklikne:

— Dovoli kraljica, da te pospremijo v mesto Hrvatje.

Za trenutek nato obkolijo hrvatski junaki kraljičin voz,
odrinejo njeno stražo in tako popeljejo kraljico Marijo v
Požego. Bleda kraljica se je tresla, videč silne junake hrvat-
ske, kako jim žare oči, bleste meči in konji poskakujejo.

A Gorjanskemu in Jelisavi, materi kraljičini, je bilo
tesno okrog srca.

*

* *

Kraljica je legla, utrujena od potovanja. Vse ji je bilo
zoperno in neprijetno. Težka je bila krona bledi deklici.
Vodili so jo in jo vozili od mesta do mesta, a v resnici sta
vladala Gorjanski in Jelisava. V starem gradu požeškem, v
Jelisavini sobi stoji palatin Gorjanski.

— Gorjanski! Trudna sem od bojazni in strahu. Silni
so ti velikaši hrvatski, ta prokleta »liga«. Ko je Ivan Horvat
izdrl meč, me je nekaj zbodlo v srce, a beli križ na črnem
plašču priora vranskega mi je še sedaj pred očmi. To ne
pomeni nič dobrega.

— Jelisava! — odgovori Gorjanski. — Ali ne zaupaš
več v palatina, svojega Nikolaja? Ne trepetam pred njimi.
Silni so, močni so, ali tudi mi smo močni. Samo enega še
pridobim, in zmaga je naša.

— Koga?

— Škofa Pavla — reče palatin. — Zvit je in žilav.
On je duša, on je srce te proklete »lige». Izderi srce, uni¬
čena je »liga«.

— Naj ga napravimo kardinalom? —- vpraša kraljica.

— Ne poznaš ga 1 Pavla Horvata ne pridobimo z darovi.

21

On zahteva svobodo Hrvatske, on zahteva pravo in pravice
za plemiče hrvatske, a jaz zahtevam tvojo oblast, Jelisava
in mojo. Jutri se pomirimo, škof Pavel in »liga« bodo držali
besedo. Ali mi moramo besedo prelomiti, zakaj, ako vzdržimo
mir, je odzvonilo gospodstvu Jelisave Kotromaničeve in Nikole
Gorjanskega. Ali hoče Jelisava morda zapustiti Gorjanskega?

— Nikdar — skoči Jelisava po konci in Gorjanski ji
poljubi belo roko. Ni bilo to prvikrat.

— Čakaj, Nikolaj! — reče vdova kralja Ljudevita. Ti
imaš sina, a škof ima nečakinjo Andjelijo. Kakor sem slišala,
je zelo krasna. Oženimo ju! Naj se spoji kri Horvatova in
Gorjanskega. Tako navežemo škofa na se. Nekaj časa bomo
držali besedo, a ko je prelomimo, bo škof oslabljen.

Dobro. Poskusimo to. Pazi na kraljico, da je oni
besni Hrvati ne premotijo za se. Naša straža je slaba, a
zunaj je hrvatska liga. A jaz hočem uničiti vse, da zasine
solnce Jelisave Kotromaničeve.

— In Nikole Gorjanskega! —- doda smejoč se milo
Jelisava palatinu.

*

* *

In drugi dan da kraljica v dvorani požeškega gradu
Hrvatom vse, kar so želeli. Sudar postane vnovič ban, palatin
Gorjanski se ne bo več mešal v hrvatske zadeve. Plemiške
svoboščine ostanejo nedotaknjene. Na željo kraljice, se po¬
mirita svečano dve največji glavi v kraljevini, škof Pavel
Horvat in palatin Nikola Gorjanski.

— Živeli 1 — zagrmi plemstvo. Samo Ivaniš ban, škofov
brat, stisne čvrsto roko Ivanu Paližni, prioru vranskemu, a
Paližna zaškriplje z zobmi.

Kraljica zapusti dvorano, zapuste jo plemiči. Samo dva
človeka ostaneta. Škof Pavel in palatin Gorjanski.

— Palatin — reče škof — kot otroci smo se igrali

22

skupaj in se ljubili. Pozneje smo se razšli. Nastali so prepiri
za košček zemlje Horvatov. Gorjanski in Horvati so se klali,
a Nikola Gorjanski je zapalil lastnino Horvatovo, Ceznik. Ali
pustimo to! Nikola Gorjanski je postal palatin kralja Ljude¬
vita in danes vlada on namesto slabe kraljice. Dela nasilje
in zlo svojemu narodu, svoji domovini skrivajoč se za žen¬
sko krilo!

— Pavel — plane p alatin.

— Miruj! Moje oko je ostro, ne prevariš ga. Prišel sem,
pomirili smo se. Naj vlada mir, a ne daj, da tvoje oholo
srce prelomi besedo.

— Ti dvomiš — reče palatin. — Mar nisem dal roke,
mar nisem podpisal dogovora! Pa evo •— doda zvito — naj
bo, dam ti najdražje, kar imam, sina. Naj se pozabi staro
sovraštvo, a nova ljubav naj zedini Horvate in Gorjanske.
Jaz imam sina Nikola, a ti nečakinjo Andjelijo. Naj se vza¬
meta. Rod se rodu ne izneveri.

— Andjelijo zahtevaš — se zgane škof. — Dobro!
Ali samo tedaj, ako se sama vzljubita. Nečem siliti nikogar.
Pošlji za kak mesec sina k meni. Naj mi bode gost! Ako
sta drug za drugega, ju narava združi sama, a ni treba na¬
šega prigovarjanja. Ali eno ti povem, drži besedo, zakaj ako
prelomiš besedo, ne bo hodil nikdar Pavel Horvat ob ne¬
zvestem Gorjanskem.

*

* *

Med tem, ko se vesele v gradu Jelisava in -Gorjanski,
bridko plaka na vrtu požeškega samostana na prsih ujeca
Lacka, brata škofa Pavla, Andjelina, beli cvet. Plaka bedna,
srce ji je polno, ni dolgo, kar je zgubila svoj največji zaklad
— svojo mamico. Ujec Lacko jo tolaži, dasi tudi njemu
krvavi srce za sestro, ali vendar je moško srce tršo, ono ne
plaka.

23

Zaslišijo se koraki, Andjelija se zgane, Lacko se ozre.
Krasen junak Berislav Paližna prihaja.

■— Bog — vzdrhti Andjelija, spomnivši se one noči,
ko je videla pri mesečini Berislava. — Kdo je to, ujec?

— Kaj drhtiš — se nasmeje ujec Lacko. —■ Ni medved,
nego dični junak in pobratim moj, Berislav Paližna, knez
Ostrviški.

Berislav prihaja bližje. Lep obraz mu žari, oko gleda
krasno Andjelijo.

—• Ej, Lacko, ali je to gospodičina Andjelija? Slišal
sem, da je tu, ali nisem je videl, ker jo čuvate, kakor zmaji
zaklet zaklad ? — Lacko pokima in Berislav se pokloni
mladenki.

— Plemenita gospodična! Ujec Pavel te klice, da prideš
pred kraljico. Kraljica te želi videti.

— Da si mi zdrav, gospod Paližna. Drago mi je, da
sem te spoznala. Ujec Lacko te hvali in mi pripoveduje o
tvojem junaštvu — reče dekliča in zardi.

— Ponosen bom, ako bom mogel služiti tvoji lepoti.

Tako sta se videla in govorila prvič Berislav in Andjelija.
Videla sta se, a nista se pozabila.

Lacko pa odvede Andjelijo h kraljici.

*

* *

Ugajala je Andjelija kraljici, ugajala Gorjanskemu, a še
bolje njegovemu sinu. Junaško vedenje lepe Andjelije je
prevzelo mladega Gorjanskega.

— Oženim se z njo, ali z dobrim, ali s silo. Lepa je
kakor svetnica, ali pogled njen govori, da ni samo ženska,
da ne bo rodila otrok, nego junake.

1 ako je govoril mladi Gorjanski očetu in Jelisavi v
požeškem gradu, a na vrtu samostanskem, ob bledi mesečini
je sedel na kamnu škof Pavel. Na ramo se mu je naslonila

24

Andjelija. Gledala je ujca Lacko, ki je ležal v travi, gledala
je lepega junaka Berislava. Sedel je na porušenem zidu in
pel s tužnim glasom, da se je razlivala skozi noč hrvatska
pesem:

»Jadnu setu išeta mi,
išeta mi knez Nikola,
setu jadnu.

Davori mi! Davori!«

Krasen glas je tožno hitel v mrak, a Andjeliji je kipelo
srce in solzno oko je iskalo lepo lice Berislavovo.

Tedaj zazveni v travi Lackova sablja.

— Brat — reče škofu. — To pomenja kri. Sablja mi
govori. A kaj misliš ti ?

— Gledam ono močno lipo, slovensko drevo in mislim,
ali lahko kdo to drevo izkorenini — odvrne škof.

A iz junaškega grla Berislava Paližne zaori v tiho noč.

. »Davori mi knez Nikola,
i tva sila pide okola.

Davori mi! Davori!«

*

* *

Zaorila je pesem skozi noč in dospela do kraljevskih
dvoran. Za bogato mizo se sklone Gorjanski k Jelisavi in
zašepeta.

— Ali si slišala?

— Da! Stara in krvava pesem je to — reče Jelisava
in glava ji klone na prsi. ,

Vlil.

Požeški mir je sklenjen. Junaki hrvatske zveze so se
vrnili v svoje gradove in škof Pavel v Zagreb. Mirni bodo,
ali oprezni, pazili bodo skrbno, kaj dela Gorjanski. Ko seje
vrnil škof, je prišel k njemu griški meščan Živan Benkovič.
Tožil je krvnika Grgo Prišlina. Ubil mu je rod, ugrabil jedinca.

25

Škof ne ljubi Gričanov, ali srce njegovo je pravično,
suho zlato. Vsldpel je, kakor grom in odpodil dvorskega
župana Grga iz službe. Grga je škripal z zobmi in prisegal
škofu maščevanje. Zapustil je Kaptol, a pustil na Kaptolu
tata brez ušes, Martina Božiča, da mu javlja vse, kaj se
dogaja v mestu.

Na škofovem dvoru biva mladi Gorjanski, kot gost.
Tudi mlajši škofov brat Lacko je tu. A Andjelija revica, pre¬
taka solze ker živi v njenem srcu Berislav Paližna. On je
njena misel, njeno hrepenenje. A tu se vrti okrog nje kozavi
sin palatina Nikole Gorjanskega. Oči mu planite za Andjelijo,
a njeno srce je hladno in žar oči Gorjanskega ne vzbuja v
njej ljubezni, nego strah pred tem grabežljivim volkom.

Pred staro sliko Matere Božje v hodniku škofove palače
se vidi često Andjelijo bledo, zaplakano. Drhti in trepeta, a
ustne ji šepetajo — Mati! Ne žabi me!

Vidi to škof, gleda ujec Lacko, ali ljubav domovinska
zahteva žrtve. Ljubav domovinska je tako velika, da ji moramo
žrtvovati vse, vse in tudi svoje srce. Naj krvavi, ali naj pride
v krvi blagoslov narodu hrvatskemu. Tako ljubijo Hrvatje
svojo domovino!

Škof Pavel pokliče Andjelijo k sebi.

— Ne ljubiš ga, ali vzami ga! Vzami Gorjanskega juna¬
kinja moja! Prinesi žrtev domovini svoji, zakaj ti si kri
Horvatova! Poteptaj svoje srce, da osvobodiš tisoč in tisoč
bednih src. Prelij solze, da posušiš tisoče drugih. Ko zapaziš
na polju zlato klasje, ko vidiš, da se dviga iz hiš mirnih
ljudi proti nebu mirno dim, ko boš videla srečen narod svoj,
se tudi ti nasmehneš v svoji boli svojemu srcu in porečeš:
Molči, poteptano srce, prineslo si blagoslov in srečo narodu
hrvatskemu!

In bledo lice Andjelijino zasije s svetim zanosom in reče
s svečanim glasom:

26

— Hočem za narod svoj!

* »

* *

Gotovo je, dopolnjeno je. Združi se Andjelija z Gor¬
janskim.

Bilo je nekega večera. Škof je po večernicah dolgo
molil v cerkvi. Že je legel mrak, ko se dvigne škof, da odide
v svoj dvor. Naenkrat zašepeta glas iz mraka:

— Škof Pavel!

— Kdo si ? — se zgane škof.

— Jaz sem frater, popotnik frater.

Škof ga ostro pogleda. Kraterje zakrival obraz s kapuco.

— Ali me ne moreš poiskati v dvoru?

— Ne, ker se bojim ogleduha, a imenujem se Kvirini,
— reče navidezni frater. — Oblekel sem to haljo, da me
nikdo ne spozna. Škof Pavel, ti daješ Andjelijo sinu Nikole
Gorjanskega. Jagnje daješ volku. Čudim se ti, čudi se tudi
vsa beneška republika tudi dož, ki me je poslal k tebi. Čuj
me, kaj nam Benečanom javlja Gorjanski. Evo pisma. Čitaj!

On samo čaka, da se mlada dva poročita. Ti postaneš
slab zoper nasilstva in nasilniku, a Gorjanski hoče streti
hrvatsko ligo. Meč pade na vaše glave.

Ob slabi svetlobi svetilke pri oltarju prečita škof Pavel
pismo, ki mu ga je dal Benečan .Kvirin.

Roke so mu drhtele, lica gorela.

— Nezvestoba! Sramota! A kaj stori beneška republika?
pogleda škof Kvirina.

— Evo odgovora nesem ga v Budim. Mi smo prijatelji
kraljici Mariji, ali cenimo tudi vas. A v notranje posle vaše
domovine se nočemo vmešavati. A sedaj z bogom!

Frater je izginil v mraku in škof je odšel v dvor.

’ *

* *

27

Štiri dni ni bilo škofa Pavla med svoje goste. Zaprl se
je v svojo sobo in pisal pisma. Vsak čas je poletel brzi sel
v katero stran kraljevine.

— Kam ti glasniki ? — vpraša Gorjanski Lacka Horvata.

— Ne vem — reče mirno Lacko. Morda vabijo svate.

Peti dan stopi Lacko v sobo mladega Gorjanskega.

— Izvoli, gospod! Slišal boš od škofa Pavla odgovor
na tvojo snubitev.

Gorjanski skoči veselo po koncu. Konec je njegovim
mukam. Andjelija postane njegova, zakaj zelo jo ljubi. Gor¬
janski opaše meč in nadene na glavo soboljo kapo ter gre
k škofu.

Škof ga sprejme mrkega čela in kraj njega je stala
Andjelija, oblečena v črno.

— Hvaljen Jezus, gospod škof! Prosil sem za roko
tvoje nečakinje, evo me, da slišim odgovor! — reče Gor¬
janski veselo.

— Odgovor? — zaškriplje z zobmi škof. — Evo ga.
Tam leži pismo. Polno pečatov je na njem. To je požeški
mir. Tam je tudi pečat tvojega očeta: kača, ki jo nosijo
angeli. Kača je ostala, a angeli so odleteli. Pečat tvojega
očeta se rdeči od sramote, zakaj mladec, tvoj oče je lagal !

— Škof! — Krikne bled mladi Gorjanski in pograbi

meč.

— Da. Lagal je! Nas poljublja, a za hrbtom brusi nože
za naše glave, izdajica Je krone, izdajica zakona, izdajica
brvatskega naroda! To.mu povej, od besede do besede! —
je grmel škof.

— Škof! — vzklikne mladec in stisne pesti na prsih.
—■ Da nisi škof . . .

— Mladec! — zažuga Lacko Horvat in izdere meč.

— Ha! Ha! — se nasmeje škof grenko. — Evo ti
miru! — In zgrabi za požeški mir, ga raztrga in vrže na

28

zemljo. — Pavel Horvat je odprl svoje srce, hotel je dati
svojo kri . . . to nedolžno deklico, da odkupi s svojo krvjo
svobodo svojemu narodu. A tvoj oče ? Poteptal je zvestobo,
poteptal je srce! Idi! Ti nisi kriv, ali moja kri ne bo sinaha
krivoprisežnika. Idi in daj Bog, da boš boljši od svojega
očeta!

— Idem — dahne mladec. — Povem očetu, kar si mi
rekel, in kar sem doživel v tem dvoru. Operem madež,
maščujem se!

In Nikola odide iz škofijskega dvora.

Kakor kip je stala Andjelija. Žalost in strah, blisk in
oblak je spreletaval njen obraz. In ko je zapustil Gorjanski
dvor, ji zardi obraz. Sijajna zora se pojavi v njenem očesu.
Sklene roke, pogleda k nebu in pade pred ujca — škofa: %

— Rešena sem! Hvala ti Bog!

In škof položi roke na glavo Andjelijino.

— Da, rešena si ? Žrtvovati sem te hotel za dom, ali
Bog ni dopustil, da postaneš žrtva zvijače in zlobe. Slava
mu! A sedaj čuj! Iz tvojih muk se je pokazala ljubezen za
našega junaka Berislava Paližno! Naj bo! Njegova si? Blago¬
slavljam vaju!

—- Ujec! — vzklikne deklica. — Sreča me ubije!

— Ali čuj! Berislavova žena postaneš tedaj, ko tej
deželi zavlada pravica in zakon, ko uničim Jelisavo in Gorjan¬
skega in ko zasede novi kralj svoj prestol. Prisegam na to!
Priseži tudi ti.

— Prisegam — reče Andjelija in nekaj jo zbode v
srce. A škof se obrne k bratu:

— Ladislav, ti ostani tu! Čuvaj deklico! Po celi deželi
lete glasniki z krilatimi besedami.

— Ljudje. Gorjanski je lagal. Dvignimo na prestol za¬
konitega kralja!

29

— Jaz grem po kralja Karla Dračkega.

*

* *

— Kaj tako zvonijo? — vpraša kaptolski stražar grobo-
kopa Djuko.

— Ej, škof odhaja in z njim petdeset konjenikov.

— A kam?

— Bog ve! Kri bo tekla! Tudi njegov gost je odšel,
kakor strela! Ne bo svatbe ! A kaj mene to briga. Jaz ne
ženim, nego pokopavam. A vse pride počasi pod mojo lopato.

IX.

In škof Pavel je držal svojo besedo. Dovolj je bilo
nasilja in dovolj časti se je izkazalo ženskemu krilu, ali
sedaj, sedaj je treba predati žezlo domovine v roke močnega
človeka. Ako je krmilar dober, tedaj plove tudi ladja dobro.
A med škofom Pavlom in hrvatsko ligo ni bilo močnejše
duše ni bilo boljšega vladarja, nego bi bil Karl Drački.
Sorodnik kralja Ljudevita, junak. Bil je namestnik v Hrvatski,
pozna narod hrvatski. On edini ga lahko reši, on edini ga
lahko osreči. Škof je videl nasilje Gorjanskega, hotel je s
krvjo odkupiti svobodo svojemu narodu. Služil je hčeri Lju¬
devita, a sedaj, sedaj je bila mera polna. Junaški narod
hrvatski potrebuje junaškega vodjo. Svečano so zvonili zvo¬
novi na zagrebški stolni cerhvi, ponosno in mrko so stopali
hrvatski junaki spremljajpč kralja Karla Dračkega. Mlad je,
lep je, a okrog njega hrvatski levi, bojevniki za pravico in
svobodo. Četa za četo prihaja, a junaške čete vodijo hrabri
vodje. Evo mrkih čet hrabrih križarjev. Črn je njihov plašč,
beli križ se blesti na plaščih in sokolovo oko gleda izpod
čela. Vodi jih junak, prior vranski, Paližna. Četa za četo se
vrsti, meša se kopje, pušice in kose. To so čete slavonske,
a vodi jih Ivaniš, ban. Za njim jaše vitez Karl Drački, a

30

kraj njega škof Pavel Horvat. Vesel je škof, vesel je kralj,
a okrog vrvi narod in vzklika:

— Zdrav kralj, slava Karlu Dračkemu!

Korakale so čete, korakali junači, Ivaniš in Lacko Horvat.
Korakali so kraj naroda stari Paližna in škof in kralj. Ali
sleherno oko se je ustavilo na zadnji četi, ki je spremljala
kralja. Mrki junaki so to, Primorci, a pred njimi Berislav
Paližna. Obraz njegov je, kakor mleko, a pogled, kakor' živ
ogenj. Konj poskakuje, a meč ob pasu bije ob stegno. Dekliški
obraz, junaško srce in poštene hrvatske prsi, vse to se je
sklopilo v eno, in kdo ga zagleda, vzklikne:

— Krasen je ta junak!

In Grič in Kaptol ?

Eni vzklikajo:

— Slava ti kralj!

A drugi:

— Dol z vlaškim kraljem!

Kaptol je s škofom in Karlom Dračkim, a Grič za
kraljico Marijo.

*

* *

Na hodniku škofovega dvora je stara, zaobljubljena
slika Matere Božje. Pred njo kleči deklica in vroče moli.
Andjelija moli za svojega kralja, moli za narod svoj. Iz
sreče naroda hrvatskega pride tudi njena sreča. Počasi se ji
približa lepi vitez, Berislav Paližna.

— Moliš, draga, moliš za narod in najino srečo ?

— Da, Berislav moj, molim — zardi deklica. — Tvoja
sem in hočem biti tvoja na veke.

In mladi srci se objameta ali urno ju razstavi razgovor.
Prihajal je škof Pavel s kraljem Karlom Dračkim.

Kralj ju opazi in hoče nazaj. Ali škof ga prime za roke.

31

— Glej, zftročenca sta! In poročita se, ko boš ti varen
na svojem prestolu.

—- Bodi tako — reče kralj. — Ti, škof ju poročiš, a
jaz bom priča. A pojdiva sedaj. Zaročenca imata pogovor,
katerega midva ne moreva slišati.

Zaročenca zardita, a se ne ločita. Škof in kralj odideta.

*

* *

Grič grmi zoper kralja Karla, a Kaptol vzklika: Živio,
kralj! Na Griču je ban Lacko Lučenac, pristaš kraljice Marije.
Preslab je, da bi se uprl Karlu s silo, ali poskuša s pod¬
kupnino. Našel je propalico Pavišo Gonča in ga obsul z
dukati, da razjari Gričane. Danes odide vsa vojska, ostane
samo Karl z majhnim spremstvom. Ako navali Grič na Kaptol,
a ban Lučenac pričaka Karla Dračkega, propade vlaški kralj.

- In Paviša Gonč razume svoj posel. Izven mestnih zidin,
blizu potoka Cirkvenika je krčma Tomaža. Mrzi krčmar
Kaptolce, mrzi novega kralja a njihovega denarja ne mrzi.

Tudi danes je veselo. Pije se, gostuje, a vse plača
mestna propalica, Gonč. Odkod ima denar, odkod? Vprašaj
bana Lučenca!

— Ne maramo vlaškega kralja! — nazdravlja Paviša.

-— Ne maramo! — grme Gričani.

— Ubijmo ga! — vpije Gonč.

— Ubijmo ga! — vpijejo Gričani.

Vino je močno, razgreje se kri in za trenutek natakne
na motiko nek mesar-velikan rdečo ruto.

— Na Kaptol! Doli z Dračkim! Živela Marija!

Pokoljimo duhovščino, ubijmo njihovega kralja! —
je vpil Gonč.

Pijana tolpa poleti in za trenutek bo tekla kri.

Ali v tem plane na vrata mošnjar Živan Benkovič in
drugi meščani.

32

— Mir, pijana druhal! — Zagrmi Živan.

— Na Kaptolu je Karlo Drački, duhovniški kralj, a mi
smo ljudje kraljice Marije. Ali naša stvar ni izbirati kralje,
nego čuvati svojo pravico. Ko je bila na Kaptolu ligaška
vojska, sem šel k škofu in ga prosil, naj nas puste pri miru.
In nikdo nam ni storil kaj žalega. A sedaj ? Kaj nam je učinil
Karl? Nič. Zakaj lahkomiselno staviti glave v nevarnost?
Kralj ni sam, pri njem je Berislav Paližna s primorsko četo,
ostal je, ker je zvedel za zasedo bana Lučenca. A Lučenca
je nahujskal vaš krvnik in moj, Grga Prišlin. Hoče se škofu
osvetiti. Kraljičini smo, a ne stavimo glave lahkomiselno v
nevarnost. Lepi ljudje ste to. Kdo vas je opijanil? Propalica
Paviša Gonč z dukati bana Lučenca. Mesto zastave ste za¬
sadili rdečo cunjo. Pijan mesar vas vodi. Sramota. Ali ste
Hrvatje, ali ste Gričani ? . . . A sedaj mir in vsakdo v svojo
hišo.

Kakor toča so padale besede čislanega meščana na
glave pijanih Gričanov.

— Živio Živan! — zaori okrog. — Ven z lopovi!

In za trenutek so vrgli skozi vrata Pavišo Gonča. Tako
je Živan Benkovič rešil Grič strašnih posledic.

*

* *

Zimsko jutro. Na dvorišču škofovskega gradu stoji četa
mrkih Primorcev in pričakuje kralja.

Kralj je v cerkvi. Dolgo je klečal pred škofom in se
izpovedoval. Nato je prejel telo Gospodovo iz škofovih rok.
Kralj hoče vstati, ali škof ga prime za roko in mu poda križ.

— Karl, služabnik božji! —- zagrmi škof. — Tebi
obljubljamo zvestobo, za tebe se hočemo boriti. Dajemo vse,
ne zahtevamo ničesar. Ali prisezi mi, da boš čuval pravo te
kraljevine, kateri si bil nekoč vodja, da ne boš nikdar prodal
Hrvatov tujcu, in če bi te tudi kinčala budimska krona.

33

— Prisegam pri živem Bogu — odvrne z jasnim glasom
Karl. — Vaš sem z dušo in srcem. Ali brat škof, poslušaj
me! Doma, daleč v Neapelju sem pustil ženo in majhnega
sinčka. Jaz grem k Jelisavi in Gorjanskemu, Bog ve, kaj me
čaka! Ako me preživiš, bodi jim prijatelj, kakor si bil meni.

— Kralj, — reče škof. — Nadejaj se dobrega! Ali če
greš v pogubo, prisegam ti, da bom služil sinu, kakor sem
.služil očetu.

In Karl plane po konci, objame škofa in zaplaka. Nekaj
trenutkov je počival kralj na prsih služabnika božjega, a
nato reče:

— Pojdimo v imenu božjem !

Tromba zatrobi. Berislav objame Andjelijo pred sveto
sliko bogorodnice v škofijskem dvoru.

— Z bogom, draga! Tromba me kliče, moram k četi!

— Pojdi dragi, ali se brzo vrni — zaplaka Andjelija.

Pred pragom škofijskega gradu stoji kraljev voz, zastrt
z gostimi zagrinjali.

Kralj gre s škofom k vozu. Tu je stala četa Dalmatincev,
a pred njo z golim mečem Berislav, malo dalje neapeljska
četa z Navarellijem. Pred vozom so stali kanoniki.

— Lancelot! — reče škof sivemu kanoniku. — Pazi
na cerkev in Kaptol, ne delaj zdražbe z Gričani! A ti — se
obrne k staremu, junaškemu križarju — Filip, čuvaj mi
Andjelijo !

— Hočem! Za rod ..Horvatov dam kri in življenje —
reče križar.

Kralj stopa v voz. Kar poklekne pred njega zaplakana

Andjelija noseč na srebrnem pladnju kozarec in vrč, a škof
mu reče:

Vzami kralj, to zdravico ! Srečno odšel, srečno se

vrnil!

Kralj vzame kozarec:

3

34

— Na vaše zdravje! Za srečen pot! Naj bi ne tekla
kri, nego se pilo rujno vino.

In kralj izprazni čašo.

— Živio kralj! Srečen pot! Zaori iz vseh grl.

V tem se ozre Andjelija in pogleda svojega Berislava,
stoječega z golim mečem na čelu svoje čete. Roke ji zadrhte,
vrč se prevrže in rujno vino se razlije po belem snegu, kakor
rdeča kri.

Karl prebledi, ali škof ga naglo potegne v voz.

Zvonovi zazvonijo, voz se premakne, Berislav še mahne
Andjeliji s sabljo v pozdrav.

Za trenutek izgine kralj, izginejo čete, samo Andjelija še
stoji in gleda zasolzenih lic krvavo pego v belem snegu.

X.

Ob Jakobovem je. Poldan je že minil, a solnce žge in
soparno je, da se komaj diha. Blizu vasi Gorja, ne daleč od
Djakova so se nahajali hribčki, pokriti z gostim gozdom.
Temno je v gozdu, kakor bi bil mrak. Na drugi strani je
ravnica, belijo se male hišice vasi Gorjan, a ne daleč se
šopiri grad palatina Nikole. Nikjer ni videti žive duše, nikdo
ne sluti, da bi se iz teh hribčkov lahko vsula strela in grom.

Na vrhu zadnjega brega na starem štoru sedi mrk junak.
To je Ivaniš ban. Ne vidi se na njem ne banstvo ne gospod-
stvo. Navaden vojak je.

Na črno medvedjo kožo je oblekel srajco od žice. Širok
meč mu visi ob boku, a v travi leži buzdovan in ščit. Miren
je kakor kamen, samo oko mu zasine, ko pogleda proti
Djakovu, a nato se zopet obrne k bratu Stjepku Horvatu, ki
leži v travi.

V tem nekaj zašumlja in prikaže se kača. Ivaniš ban
vzdigne nogo in zdrobi kači glavo.

— Tako bo tudi danes — reče brat. — Danes je dan

35

osvete. Glavo za glavo, kri za kri.

— Daj Bog srečo — reče Stjepko. Ali brat, vse mogoče
se pripoveduje. Jaz nisem bil z vami, ker sem se bojeval
po Mačvi. Daj pripoveduj, kako je bilo.

— Ne obnavljaj mi krvavih ran ! — reče Ivaniš. — Ko
pomislim na vse, ne verujem, da srno otroci božji. Hočem
ti povedati vse na kratko, a ti si zapomni to krvavo zgodbo
mlad si še, doživel boš marsikaj. Morda osvetiš svojo do¬
movino. Ti veš, kako je gospodaril Gorjanski z Jelisavo. Hudo
se je godilo plemstvu, hudo se je godilo ljudstvu. Pozvali
smo Karla Dračkega v Zagreb. Iz Zagreba smo ga povedli
v Budim. Povsod nas je spremljal narod in veselo vzklikal:

»Živio kralj Karlo!«

Vsem je bilo že dovolj gospodstva Jelisave in Gorjan¬
skega, vse je hrepenelo po pravici in miru. Zaman je Jelisava
odpustila Gorjanskega in imenovala za palatina Seča. Zaman
se je Marija poročila s Sišmanom Luksenburškim. Vse to ni
pomirilo naroda. Karl je bil sprejet s slavljem.

Kralj Sišman je pobegnil v Češko. Budimska vrata so
se odprla, a pred Karla je prišla kraljica in se mu zmerno
poklonila. A ona kača Jelisava je poljubila Karla Dračkega,
veseleč se njegovemu prihodu, ker se povrne sedaj deželi mir.

In na videz je zavladal mir. Po dnevi je vladal Karl,
a po noči sta izmišljala spletke Jelisava in Gorjanski. Izvedeli
smo za to, ljudstvo se je vzdignilo in vsi smo zahtevali od
kralja, naj naredi varanju konec. In Karl je postal kralj v
resnici. Kronali smo ga na staro leto.

Jelisava se je pokorila na videz, a Gorjanski je medtem
sipal Sigismundovo zlato med podkupljive duše. A Karl,
dober, kakor dober kruh, se ni dotaknil Jelisave ne kraljice
Marije. Puščal ju je v miru, verujoč jima. In vse se umiri.
Poslali smo svoje čete domov, ker so nas mnogo stale. Peti
dan po svečnici pa pride glas, da odhaja Gorjanski za hčer v

3 *

36

svate in da se ne vrne. Razveselimo se in pri obedu reče
Karl škofu:

»Evo škof, prijatelj, vse bo dobro. Pred tvojim dvorom
se je razlilo vino, a to je izbrisalo solnce. Pri kronanju je
poškodovala burja stopnice, a mi smo je popravili. Znaki
lažejo.« Vsi smo bili veseli z veselim kraljem. V tem pride
v dvor Blaž Forgač in prosi kralja, naj pride v dvor k Jelisavi.

Odsvetujemo kralju, naj ne hodi v kačji brlog. A kralj

reče:

»Nisem mar kralj, maziljenec božji?«

In šel je, ter vzel s seboj samo kneza Navarellija.

Zbral sem pod mestom četo. To je storil tudi prior in
Berislav. A kaj bi ? ■— zaškrta Ivaniš z zobmi. — To so
zveri v človeški podobi. Kralj je prišel na dvor. Jelisava ga
posadi kraj sebe. Bil je že mrak. Reče mu, da je prišlo pismo
od Sišmana, da se izvršijo razprave v družini. Nato reče
škofu pečnovskemu, naj prečita pismo. Škof stopi k oknu a
iz mraka vzklikne Gorjanski.

»Udari, Forgač!«

In Forgačev buzdovan pade na kraljevo glavo. Kri
oblije kralja in on zbeži po hodniku, a Navarelli sam ranjen,
odbija izdajniško orožje.

Mesto se zapre, a pijana vojska vzklika:

»Živela kraljica Marija!« Slišal se je žvenket orožja.
Gorjanski je podkupil in opojil vojsko. Navalili smo na zaprta
vrata. Solza mi je zalila oko. Hotel sem zlomiti meč.

— In kaj se je zgodilo potem ? —- vpraša Stjepko.

Vrata so se odprla. Hoteli smo planiti v mesto. Ali
iz mesta pride krvav Lackovič s svojim očetom in ranjeni
Navarelli z neapeljskimi vitezi. »Prepozno je,« mahne Lackovič
z roko. »Vojska je podkupljena, kralj ranjen na smrt seje predal
Gorjanskemu in nam ukazal, naj ne prelivamo krvi zaman.

»Oh, zakaj smo prišli sem? Kralj moj, ničesar mi ni

37

ostalo od tebe, kakor ta krvavi pas. Dal mi ga je, da ga
ponesem v Neapelj kraljici Margareti. Na beli svili še se kadi
poštena kraljeva kri,« je vzkliknil Navarelli. A jaz ves besen,
mu iztrgam pas iz roke.

— Ne v Neapelj! Ta pas bodi naša zastava! Pod njim
operemo kraljevo kri!

Po noči zapustimo mesto. Z nami je šel plakaje, obupen
brat škof Pavel. Na vidiku krvavega mesta prisežemo na
krvave ostanke Karla, da ne bomo mirovali, dokler živi
Jelisava. Začeli smo se vojevati, sreča nam ni bila mila.
Povsod izdaja, Tudi Lackovič, ki je prisegel z nami, izneveri
se in dvigne junaško orožje na nas. Proklet izdajica!

— A kaj je s kraljem ? — vpraša Stjepko.

— Kaj ? Mladec — se nasmeje grenko lvaniš. — Od¬
vedli so ga v Višegrad, zalili mu rane z otrovom, zadavili
so ga! Nad mrtvim truplom so slavili pijano slavje Sišman,
Gorjanski in Jelisava. Danes pridejo v tem slavju sem.

Pozabili so, da je Bog na nebu, da še sedi na vratu,
Horvatova glava. Prišel je čas osvete. A ti mladec, — skoči
lvaniš na noge, — ako drhtiš od strahu, ali ti je sedaj mehko
srce vsled usmiljenja, te pošljem s tem mečem takoj na
oni svet.

- Ne boj se, brat! — reče junaški Stjepko. — V
mojem srcu je globoko zapisano: Smrt za pravdo in zakon!

— Ha, — krikne Ivan Horvat in pokaže s prstom v
dolino. — Glej, vse blišči-. Napočil je čas!

Kakor blisk plane lvaniš ban, vzame ščit in buzdovan,
a nato trikrat zažvižga. Drevesa in grmovje oživi v tistem
času, prikažejo se sulice in sijajne čelade. Ali ne sliši se
glas, samo šepet je šel po gozdu.

Stjepko, ti ostaneš tu s strelci! Pusti prve konjenike
njihove, naj gredo, a ko pride glavna četa, tedaj sipaj!

— A ti? — vpraša Stjepko.

38

— Jaz grem s konjico spredaj. Prior in Berislav s
križari zadaj, a Lacko plane s pehoto z brega, ko nastane
metež. Sedaj z bogom, ne sipaj pušic zaman! —

In zginil je v gozdu Ivaniš ban.

Stjepko razdeli strelce, skrije se za drevo in gleda:
Sedaj gredo. Naprej gre četa, kopje odseva, kakor zvezde
na nebu. To so sami konjeniki, ki jih vodi debeli velikan,
Blaž Forgač. Leno koraka konj, a vodja sedi leno na njem.
Vročina je, soparno, a v okolici ni žive duše — samo pa-
latinov dvor se beli. Tu jih čaka odmor in veselje. V glav¬
nem krdelu je zlat voz, v vozu kraljica. Okrog njih velikaši:
Gorjanski, Korog, Mikic, Prodanič in drugi. Stjepko pozna
vse. Za njimi zopet cela vrsta vozov in vojakov. Prva četa
je že šla mimo Stjepka. On pograbi meč. Poletel bi, a ne
sme. Sedaj, evo, prihaja glavna četa vojske in kraljica. Leno
stopajo konji, leno ljudje. Soparno je, da človek komaj diha.
A glej čudo! Na mah vse oživi. Zasliši se vpitje.

Jelisava plane v vozu po koncu.

— Kaj je?

Mladi Nikola Gorjanski prihiti k očetu :

— Strašno! Izdaja! Forgač se bije. Meče iz nožnic!

In zasijali so meči boljarjev, kraljica omahne v vozu.

Kakor angel osvete bije Forgačevo četo Ivaniš ban,
nad njim se vije krvava zastava — pas Karla Dračkega!

— Smrt ubijalcu!

Konj naleti na konja, junak na junaka. Lomi se, krši,
grmi in glave lete z ramen.

Kri puhti, a zemlja se rdeči. Napočil je dan mašče¬
vanja. Ivaniš ban seka glave, kakor lev ter si dela pot do
vodje Forgača. To je kraljev krvnik! Sedaj sprejme plačilo.
Vranec Ivanišev naleti na Forgača, a sablja Forgačeva se
zasveti! Gorje Ivanišu! Ivaniš odskoči in njegov buzdovan
pade na Forgačev hrbet.

39

— Tu si, kraljev ubijalec — vzklikne Ivaniš.

Forgač omahne, a se zopet dvigne. Poseže za mečem.
Kakor blisk, se okrene banova sablja in Forgaču odleti glava.
Povsod krik, povsod borba na življenje in smrt. Forgačevi
ljudje se umikajo, ali v tem zagrmi glas: »Naprej! Živela

Marija! Mlad junak vodi na pomoč glavno krdelo. To je
Pavel Gorjanski.

— Smrt Gorjanskim ! Sipaj! vzklikne Stjepko z brega.
Pušice zabrne, in mlad vodja se zruši. Nastane poplah konj
in stok ljudi.

Forgačevi ljudje beže. Bled stoji palatin Nikola Gorjan¬
ski in bije z mečem po lastnih ljudeh.

— Naprej, lopovi!

Iz kraljičinega voza se zasliši krik.

Od zadaj je planila črna četa z belimi križi na plaščih.
To so križarji. Mrka je njihova obleka, mrk je njihov obraz.
Samo kopje seva in bode, ruši in kosi pred seboj. Pred četo
je mrki prior in mladi Paližna.

Jasen je danes obraz priora vranskega. Strl bo kači
Jelisavi glavo ! In to je njegova davna želja.

— Naprej križarji! — zagrmi prior in poleti k vozom.

Na njega plane mladi Gorjanski. Njegova sablja zablišči
nad priorovo glavo, ali izbije mu jo Berislav. In kopje križar¬
sko prodere srce Ivana Gorjanskega.

Nastane krvava gruča, prsi krvave, pest udarja ob pest,
meč ob meč. Med kletvijo, stokom in molitvami pije suha
zemlja vročo kri. A sred te gruče stoji kraljičin voz. V vozu
kleči Jelisava kraj polmrtve Marije. Z roko se drži za prsi,
bleda je, in ne ve ali naj moli ali kolne ? In ona moli
preklinjajoč.

— Boljari, rešite kraljico! — vpije palatin Gorjanski in
se postavi z golim mečem kraj voza.

— Reši nas — ga zgrabi Jelisava za rame.

40

Ali v tem privali z brega nova sila. To so čete Lacka
Horvata. Od vseh strani drvi ligina vojska. Boljar za boljarom
gine za brarnbo kraljice. Ali ligaški krog se čimdalje oži. Vse
kočije so prevržene, dvorjanke kleče in prosijo milosti, zlato
in biseri leže po zemlji.

Kraj voza stoji Nikola Gorjanski, palatin. Krog njega
pada junak za junakom. Psica se mu zasadi v rano. On ne
trene z očesom. Samo eno je, ki mu, kakor kladivo bije po
srcu. Glas Ivaniša bana. Vedno bližje in bližje. Evo ga. Oči
se mu zaiskre:

— Ha, tu si kraljev ubijalec!

Zabliska se Nikolajeva sablja. Izbije jo Ivaniš ban, raz¬
kolje ščit in Nikola pade na kolena.

— Odsekaj glavo — ukaže Ivaniš Horvat vojaku.

Gorjanski zadrhti, sablja se zasveti in glava odleti.

— Nikolaj, Nikolaj moj — zavpije Jelisava, kakor ranjena
zver in se udari po prsih in čelu. Po obleki se ji razliva kri
Gorjanskega.

— Berislav — zaukaže Ivaniš — odpravi voz pod breg.
A vi, gospoda — se obrne k boljarom — predajte se. Jetniki
ste hrvatske lige. Za glave se ne bojte. Vaše čete so uničene,
vodje ubiti, odložite orožje.

Molče so odpasali boljari meče in je vrgli pred bana
Ivaniša.

■Kraljev voz krene pod breg, a za vozom jetniki in
dvorjanice. Tu se bo sodilo.

In sodilo se je. V krogu sedi ban Ivaniš in prior vranski
Paližna. Kraj njega stoje Lacko in Stjepko Horvat, a na
strani Berislav Paližna.

Pred njim zasajeno kopje, a na njem se vije krvav pas
Karla Dračkega. Pod kopjem je mrtva glava Nikole Gorjan¬
skega. Tb stoji kraljev voz, a v njem polmrtva kraljica.

— Jelisava Kotromaničeva sedi, tudi hči kraljica naj sede.

41

Ali veš zakaj si sedaj pred nami ?

Jelisava je molčala in gledala v tla. Ivanuš nadaljuje:

— Molčiš ? Povem ti jaz. Teptala si plemstvo, teptala
narod, ti in tvoj ljubimec. Vzdignili smo se. Sklenila si z
nami v Požegi mir. Prelomila si ga in poteptala. Pripeljali
smo Karla Dračkega. Poljubila si ga, kača, izrodek ženski,
prevarila ga in ubila. Ali je kazen in muka, da se pokesaš
za svoj greh. Vprašaj krvavo glavo palatina Gorjanskega.
In te ugasle oči govore: Ni kazni, ni muke. Palatin je plačal
z glavo, a ti plačaš z življenjem. Celo svoje življenje boš
prebila v ječi. To bodi tvoje plačilo, to zakon. Temu zakonu,
ki je pisan na krvavem pasu Karla Dračkega, se klanja tudi
mrtva glava Nikole Gorjanskega.

— Milost — zavpije Jelisava.

— Milost — zaplaka kraljica Marija in poklekne pred

bana.

— Vstani kraljica Marija! Tvoje roke so čiste. Ni jih
oškropila kri. Tudi ti greš z materjo, da boš porok, dokler
se ne vrne mir tej deželi.

Kraljici se stisneta druga k drugi, a Ivaniš nadaljuje:

— Vso zlato in biseri pripade ligi. Iz tega se narede
železni meči za zavezno vojsko.

Ban utihne in naokrog nastane tišina.

Pred bana stopi sklenjenih rok, bled svečenik, Ivan
Gorjanski.

— Gospod, vaš suženj- sem. Ubili ste mi očeta, ubili
rod. Osvetili ste se. Dovolite, da jih zakopljem, da jih ne
pojedo vrane.

— Ivan — reče ban.

—- Svečenik si, nisi se boril z nami, svoboden si. Vzemi
trupla sorodnikov, tudi truplo očetovo pokoplji. Glavo pa
pošljemo v Neapelj, vdovi Karla Dračkega.

Ivan Gorjanski pogleda očetovo glavo in vzdrhti.

42

— A kje je tvoj brat? — vpraša Lacko Horvat. — Kje
je mladi Nikola Gorjanski ?

— Ne vem, ali je živ ali mrtev 1 — odvrne svečenik.

*

* *

— Tu sem — zaškrta z zobmi Nikola Gorjanski, skrit
v gozdu vrb brega. Kraj njega leži ranjen junak Ivan Morovjč.

— Morovič, videl sem vse, slišal sodbo — potrese Ni¬
kola Plemiča.

— Prisezimo, da ne bomo mirovali, dokler živi le eden
Horvat in Paližna. Smrt Horvatom, smrt Paližnom. Osveta je
moje življenje, osveta moja nada. Oj ti krvavo truplo mojega
očeta in mojega rodu. Želel bi smrt, a živeti hočem, živeti
za osveto.

In mlada junaka se zakolneta.

*

* *

Mesec vzide na nebu in razsvetli s svojo svetlobo
strašno bojišče. Junak leži pri junaku. Sesedla je kri, a mrtve
izbuljene oči padlih junakov gledajo v nebo. Iz gradu Gorjana
prihaja v svečeniški obleki Ivan Gorjanski, za njim se pelje
voz z zagrinjali. Obstanejo! Ivan blagoslovi vso bojišče. Nato
zamota truplo očetovo in sorodnikov. Denejo jih na voz in
odidejo. Ni zvonov, ni sprevoda, samo mladi Gorjanski
šepeta molitve za mrtve.

— Ivan — vzklikne naenkrat glas iz gozda. In prikaže
se brat, Nikola Gorjanski, vodeč ranjenega Moroviča.

— Ivan — vzklikne še enkrat Nikola in brata se ob¬
jameta in gorko zaplakata.

Nato krene sprevod naprej. Spredaj Ivan, moleč, za
njim nekoliko slug in voz z mrliči. A za vozom gre mrk in
tužen Nikola Gorjanski, vodeč ranjenega Maroviča.

43

Tak je bil sprevod silnega palatina Gorjanskega, pred
kojim se je še včeraj tresel svet.

XI.

V Zadru na morju se je zbral zbor. Tu je škof Pavel,
tu je Paližna stari in Berislav. Zborujejo z Zadržani, kaj sto¬
riti. Dolgo so zborovali. Vsakdo je trdil in zagovarjal svoje.
Posebno se vrti krog škofa majhno človeče, Simon Lance.
Zadrski meščan je, a zvita lisica in srčno vdan beneški re¬
publiki. Bogata država je to preko morja. Niso to junaki,
nego zviti trgovci. Kupčujejo po celem svetu. Ne delajo z
junaškim srcem, nego z rumenim zlatom, hlinijo se Hrvatom,
hlinijo se s Sišmanom. Izdajajo druge drugemu, samo da
najdejo v tuji nesreči v tujem klanju svojo korist. Gospoda
se dogovarja, a ne more se zediniti. Škof Pavel je za Ladi¬
slava, sina Karla Dračkega. Zaklel se je Karlu, držati hoče
svojo besedo. A Paližna prior in ban Ivaniš, akoravno spo¬
štujejo njegovo prisego, ne marajo na prestol otroka. Njim
je bolj pri srcu junaška desnica Tvrtka, kralja bosanskega.
Močan vladar je rešitelj Hrvatske. Nekateri so za mir s kraljem
Šišmanom, soprogom kraljice Marije.

In tako govorijo junaki, se prepirajo, naposled da ob¬
velja škofova in Lanceova beseda.

— Naj postane kralj, deček Ladislav Neapeljski.

Škof hoče iti po njega v Neapelj.

Za Ladislava je škof in" Lance. Škof, ker se je zaklel,
a Lance, ker ga plača beneška država, ki rada ribari v mot¬
nem. Slab kralj kot sosed, to je Benečanom po volji. Že
davno se jim cede sline po slikoviti Dalmaciji. A junaki prior
in Ivaniš ban pristanejo na škofovo željo in zborovanje se
konča. Razidejo se.

A v mraku se sestane Lance s človekom iz Benetk
Morski valovi so bučali, a on vpraša.

44

— Kaj je?

— Za sedaj dobro ! Ladislav je kralj. Ne bo nič hudega.
Kraljici sta v Novigradu. Čuva ju stari Paližna. Odpeljejo ju
v Neapelj, da bodo varnejši. Lahko bi se še pomirili s Siš-
manom in to bi bilo za Benetke slabo.

— Ali če ju ubijemo ? — vpraša Benečan in poda Lanceu
mošnjo denarja.

— Ej, potem ni pomirjenja — se nasmehne Lance.

— Dobro je! Čakaj, danes je pisal škofu kanonik Lan-
celot pismo. Vrgli so ga iz škofije in postavili Čeha Ivana.
Lučenac navaljuje na Zagreb. Ako ubijemo kraljici, vse po¬
reče : Pavel Horvat se je osvetil za izgubljeno škofijo. In
Lance pomane veselo z rokami.

*

* *

Noč je. V ječi v Novigradu spavata kraljici Jelisava in
Marija. Temno je v sobi, samo pod sliko Matere Božje brli
lučka. Na tleh se dvigne kamena plošča in skozi njo se pri¬
kaže glava Grka Zaneta, ječarja. Ob pasu mu visi mošnja z
dukati, ki jih je dal Lance, da ubije kraljici. Pogleda prvo,
pogleda drugo. Močno Jelisavo in slabotno Marijo.

— Katero najpoprej ? A starejo, močnejša je. Ali prej
moram pogledati cekine, ako so pravi ?

Odpre mošnjo in vzame nekaj dukatov v roko. Zlati
so, rumeni so.

— Ej, sv. Marko beneški! — skoči veselo Grk! — A
sedaj na delo! — Nekaj cekinov pade na tla, da zazvene.

Jelisava se zbudi.

— Molči — reče Grk. — Horvati so me podkupili,
(tako ga je poučil Lance) da vas ubijem, ali ne maram. Re¬
šim vas! Jelisava skoči na noge in pade pred Mater božjo.

— Hvala ti! Marija, vstani, rešene smo!

Ostro zažvižga nekaj po zraku in zanjka pade na Jeli-

45

savin goli vrat. Močna žena strepeta, a Grk skoči k nji in
jo jame daviti.

— Pozvoni — zagrgra Jelisava. Marija potegne za
zvonec.

— Uh, zaškrta Grk. — Prokleti zvonec. — In stisnil
je Jelisavo močneje.

Že se je slišal korak in govor pred vratmi. Žeje zaškri¬
pal ključ v ključavnici. Grk še enkrat stisne Jelisavo in plane
v odprtino. Kamena plošča se zapre, Grk izgine, a vrata ječe
se odpro. V ječo plane z golim mečem Berislav. Strese se,
ko zagleda Jelisavo z nabuhlimi očmi, mrtvo. Pristopi h
kraljici in jo dvigne.

—• Kraljica! Vstani! Kaj se je zgodilo?

— Ubili so mater. Nek človek jo je zadavil. Rekel je,
da so ga podkupili Horvati.

— Laže — vzklikne Berislav in obraz mu zalije kri.

Kraljica ga prime za roko, plaho in milo ga pogleda.

— Berislav, ni res, ti nisi bil ž njimi ?

— Niti jaz, niti kdo drugi, prisegam ti! A kje je lopov?
— vpraša Berislav.

— Pogresnil se je v zemljo, izginil je.

— K morju! — zagrmi Berislav. — Z mukami ga pri¬
silimo, da prizna, kdo ga je poslal.

*

* *-

A pri morju je pričakoval Grka Simon Lance in zarinil
v njegova prša bodalo, ter ga vrgel v morje, da se nikdar
ne odkrije tajnost beneške republike.

XII.

Vest o smrti Jelisave se je raznesla daleč po svetu.
Nekateri so verovali, da so jo zadavili Horvati, nekateri niso
verovali. A kralj Sišman je zbiral vojsko. Desna roka njegova

46

je bil ban Nikola Gorjanski. Povsod se bije boj med ligo in
Sišmani. Na Zagreb udari stotnik Lacko Lučenac. Udaril je
besno na Kaptol, junaško so se branili kanoniki: Lancelot
in Ivan iz Moravč. Kraj njih se je boril Stjepko Horvat.

— Živela kraljica Marija — je vpil Lučenac in gnal
vojsko nad Kaptolce.

— Živio kralj Ladislav — je vpil Lancelot in odbijal

naval.

Grički meščani so se zaprli v svoje hiše. Kraljičini so,
a ne gredo nad Kaptol in ne poslušajo ukazov stotnika
Lučenca. Stotnik je grmel, besnel, ali nič ni pomagalo. Živan
Benkovič in mestni sodnik Nikola odvrne v obraz banu
Ahaciju in Lučencu, da ne gredo nad Kaptol.

— Svobodni smo, branili bomo svoja prava. Ali Kaptol-
cev se nočemo dotakniti.

Planil je ban, planil Lučenac in zaprli so sodnika in
Živana. Meščani so se zaprli v svoje hiše, samo smet, ki jo
je kupil stotnik Lučenac, Paviša Gonč, gre z njim. Besno
udarja Lučenac, ali trikrat ga vržejo nazaj junaški kanoniki,
Navali četrtič. Nove čete polete na kaptolski nasip.

— Naprej lopovi — vpije Lučenac in udarja po glavah
onih, ki se umikajo.

— Držite se, ljudje — prosi Lancelot in zašepeče Stjepku:

— Propademo!

— Ne boj se! Dijak Miroslav se je srečno vrnil od
brata Ivaniša. Še trenutek in liga bo tukaj.

Ali ljudje padajo, kakor snopje.

Tam na Ribnjaku branijo nasip junaški križarji. Na nje
vodi plemiče Ivančane in kmete ljuti sovražnik Grga Prišlin.
Danes je, kakor pobesnel. Oko mu seva in vsak čas kaže
na leseno hišo kanonika Lancelota.

— Ono hišo moramo osvojiti. Tam je mnogo bogastva.
Ženske pustite v miru! Naprej!

47

Plemiči naskočijo, ali junaški križarji se ne umaknejo.
Ne vzklikajo, nego sekajo. Mrko je njihovo lice, mrki je plašč,
a na njem beli križ. Ko lev udarja stari križar, Filip. Kamor
pade njegov buzdovan, ugasne življenje. Silnejše naskakuje
Grga, junaško odbijajo križarji, ali padajo drug za drugim.

— Samo še trenutek — kriči stari križar Filip. A Grga
skoči na zid in odseka glavo mlademu križarju in vzklikne:

— Zmaga!

— Nazaj! — zagrmi Filip, — da ne poginemo vsi! K
leseni hiši 1

In braneč, se umika mrka četa, a za njo pritiska be¬
sen Grga.

Križar plane v hišo.

— Bratje, branite vrata!

Poleti v sobo. Pred bogorodico kleči Andjela.

— Andjelijo, za Boga, zakaj ne pobegneš?

— Gospod Lancelot mi je rekel, naj ostanem, dokler
ne pride.

— Lancelot! Uh, zakaj ne pobegne? Premagani smo.
Samo trenutek še. Prišlin naskakuje hišo. Beživa preko vrta
za hišo.

— Beživa v imenu božjem — in deklica zgrabi sliko Ma¬
rije, a v tem odnehajo vrata na dvorišču. Vriskaje navali druhal.

— Prepozno! — vzklikne križar. — Beži skozi okno!
Branim te! — Deklica stopi a omahne pred sliko Marije in
v sobo plane Grga z golo sabljo.

— Kje je deklina?

-— Stran, satan !

— Deklino daj, ali zgubiš glavo — zarohni Grga.

— Vzemi jo — reče križar in odbije Grgov udarec.

Meča se križata. Sedaj se zabliska Grgin meč, a križar
ga odbije in zaseka svojega v rame Grgi. Grga se umakne,
nastavi meč ... a evo, trombe glas.

48

Grga izbuli oči. V dvor poleti četa konjenikov, seka in
kolje brez milosti.

— V ime Boga in lige! Sekaj! — grmi mlad vodja,
Berislav Paližna.

— Milost — prosi Grgina četa in beži.

Grgino lice prebledi, oči mu zažare. Že se slišijo ko¬
raki. Skoči, kakor ris, odrine križarja in poleti nad deklico,
zamahne, a križar zbere vso moč, skoči, izbije meč in mu
zaseka roko. Grga skoči na okno, izdere nož in ga vrže v
Andjelijo.

— To v spomin, Horvatova kri!

Deklica zakriči, nož se odbije od slike Marijine in se
zasadi v rame križara Filipa.

— Uh — zaškriplje Grga z zobmi in skoči skozi okno.
Križar pade, a v sobo plane Berislav.

— Andjelija, duša! — razširi roke junak.

— Mili moj! — vzklikne deklica in se mu vrže v
objem.

Že je strl Lučenac Kaptol. Že so vrste borilcev redke,
a Lučenac vedno besneji. A v tem zazvoni griški zvon,
zazvoni zvon sv. Kralja.

— Liga gre, liga! — zagrmi od vseh strani.

— Uh! Sedaj! —■ se zgrabi Lučenac za prša. — Nazaj
vragovje! Liga ide! Za menoj?

K Lučencu plane ban Ahacij ves izven sebe.

— Stotnik, pelji vojsko v Ilico. Liga je navalila že na
Kaptol. Silne čete gredo proti Zagrebu. Hiti za menoj, jaz
letim v boj. Medvedgrad gori. Propadli smo.

*

* *

In razvije se ljuti boj, ki je trajal celo noč.

Dokler se je pod Zagrebom bila hrvatska liga s stotni¬
kom Lučencem in banom Ahacijem, skočijo Gričani na noge,

49

zapodijo stražo Lučenca in osvobodijo sodnika in Živana.

— Živio Živan! Živio sodnik! — se glasi v noč ter
ga dvignejo na rame.

— Bratje, hvala vam — reče Živan. — S svojo krvjo
hočem braniti pravice mesta. A sedaj naj čuvajo meščani
mestna vrata! Stojmo pod orožjem, ako kdo navali, ne damo
se kar tako poklati, kakor jagnjeta.

*

* *

A ko zablesti v daljavi zlata zarja, pobegne stotnik
Lučenac jezen in žalosten. Vojska njegova je bila razpršena
in uničena, on premagan. Ponosno je stopala v Zagreb vojska
hrvatske lige.

XIII.

Ponosno se dviga na Griču kraj Dverac kraljevska palača.
Krog palače je krasen vrt, a v njem še krasnejši cvet,
Andjelija. Sedi kraj starca, križarja Filipa.

— Ali ti je bolje, oče?

— Da, gospodičina! Bolje mi je, ali starost je tu. In
če te kdo ogrebe, že čutiš. Tvoja skrb me reši — se na¬
smehne križar.

— Ne govori oče. Jaz ti lečim rane, a ti si mi rešil
glavo.

— Nisem te rešil jaz, nego oni lepi junak Berislav —
se je branil križar. — Nevarnost ti je pretila. Kmetje so mi
rekli, da te hoče uropati Grga, in ti nisi pobegnila, kakor
sem ti rekel. Ako bi ne prišel Berislav, bilo bi hudo.

Križar nagne glavo.

— Andjelija, Andjelija — se začuje glas in izza grmovja
pribeži mlad junak, Berislav Paližna.

— Berislav, ti si 1 — vzklikne deklica. — Celi dan te
nisem videla.

4

50

— Vesele vesti ti prinašam. Ujec Pavel prihaja iz
Neapelja. Danes ali jutri bo tu.

— Vesele vesti? — Deklica se zamisli. — Skoraj se
mi zdi, da mi prinaša ujec, kakor oblak, nove solze. Glej,
prisegla sva, da se ne poročiva, dokler ne bo srečna domo¬
vina. A vojna se širi in širi. Srce mi plaka, vzdihujem za
teboj in vsak hip mislim, da te ne poišče smrt na krvavem
bojišču. Po dnevu mislim na te, mislim po noči. Razmišljujem,
kako lepo bi bilo, ako bi ne bilo zlatih kron, ne železnih
mečev, da bi se ljubili vsi ljudje, kakor mi. Ti hitiš od boja
do boja, a jaz sem, kakor jelka, ki stoji na viharju, pre¬
puščena gromu in streli. Ah, zakaj sva prisegla?

— Prisegla sva, ker sva morala — reče svečano Beri-
slav. — Andjelija moja, nečakinja Pavla Horvata, dvigni glavo,
poglej me! Ali bi me marala, ako zlomim meč, med tem
ko se bratje borijo ? Ali bi me marala, da se napajam z
rujnim vincem, ležim na mehki postelji in poslušam sladke
pesmi, med tem, ko bratje trpe žejo in vzdihujejo ranjeni na
trdi zemlji ?

— Ne marala bi te, pri Bogu! — Deklica dvigne glavo
in ljubeči srci se objameta.

Srečen ju je gledal stari križar Filip.

*

* *

In prišel je škof Pavel iz Neapelja, a v Zagreb so pri¬
hiteli od vseh strani domovine junaki na zborovanje.

Na staro kraljevsko palačo na Griču posije zahajajoče
solnce in njegovi žarki slabotno obsijejo stopnice, okinčane
z zlatim cvetjem, in mlade junake v dvorani. Vse čaka,
dokler škof ne spregovori, vse oči so uprte vanj. In Pavel
Horvat se dvigne in reče:

— Zdravo, plemeniti bratje naše zveze! Zmagali ste!
Hvala vam! Prinašam vam pozdrav od kralja Ladislava.

51

— A kje je kralj ? vpraša velikaš Lackovič.

— Pride, ko odbije napad Francije.

— Dete! — vzklikne prior vranski. — Kaj ga prosimo?
Evo bosanskega kralja, junaka Tvrtka. Jaz sem za Tvrtka.

In za hip nastane burja in vihar. Dalmatinci so za
Tvrtka, Slavonci in Hrvati za Ladislava. Beseda da- besedo
in prepir'se veča.

— Pojdimo domov — vzklikne nekdo.

Berislav, bled in vznemirjen se postavi k vratom in
Ivaniš ban skoči na klop in zagrmi.

— Mir! Ali je to vaša prisega? Naš stari greh, proklet
bodi ? V nevarnostih smo složni, a ko nam sreča pokaže
prst, vleče vsak na svojo stran. Ali se borimo za krono ?
Kje je naša domovina, kje svetinja zakona in pravice, za
katero žejatno, za katero smo se združili pod prisego v zvezo.
— To je, kar nam bodi pred očmi ?

— To! — reče Stjepko, knez krški. — Bodimo složni!
Dajmo Ladislavu šest mesecev časa. Ako ne pride, izberemo
Tvrtka, ker nas bo ščitil, čuval zakon in pravico. Bodimo
složni, ker drugače postanemo plen krvnika.

Kakor tih dež na suho zemljo, so padale besede Stjepka
krškega, na srca velikašev!

— Tako je, bodimo složni — zaori plemstvo in škof
Pavel Horvat jih blagoslovi.

— Idite v ime božje! Borite se za pravico! Vsakdo idi
v svoj kraj! Ti prior, ban kralja Ladislava v troedini kralje¬
vini, idi v Dalmacijo, in jaz grem s teboj. Bliže sem Neapelju,
bližje zvitim Benečanom. Ti, Stjepko, odbijaj svojega brata
Ivana krškega, ki nam ne da miru nego se druži s Sišmanom.
Čuvajte kraljico Marijo, kakor punčico svojega očesa in če
bo mogoče, spravite jo v Neapelj. Dokler je v naših rokah,
je pol moči naše. A ti, Ivaniš. brat, kreni z vojsko v Slavonijo!
Tam je sila največja. Tam so Šišmanovci, tam je Gorjanski.

4 *

52

— Ne bojte se —- reče Ivaniš. — Naleteli bodo na
trd oreh, ako mi daste junaka Berisiava Paližno . . . Hočeš
li z menoj, Berislav ?

— S teboj, junak, do smrti!

Ivaniš objame Berisiava, in nato se objame vso plem¬
stvo, Poljubi junak junaka in si obljubi zvestobo. Bog ve,
ali se zopet vidijo vsi. Čaka jih ljuta borba, krvava vojna.

*

* *

Noč je krasna. Škof Pavel vstane od mize, kjer je pisal
in vzbudi slugo, da pokliče Ivaniša in Stjepka.

— Brata — reče jima škof! — Brat Lacko komaj
vzdržuje Šišmanovi vojski. Berislav še mora nocoj na pomoč.
Za njim gremo tudi mi, vsak na svojo stran. Samo eno me
muči. Kam naj denem Andjelijo? Odločil sem se, da jo
pustim tukaj.

— V levovem žrelu — plane Ivaniš. — Toliko, da je
ni že ugrabil Prišlin.

— Ne boj se ! Pustim jo pri poštenem človeku. Poznam
ga do srca. Nikdo ne izve, da se skriva Andjelija v hiši
griškega meščana.

V tem privede sluga v dvorano dva kanonika in dva
griška meščana: Živana in sodnika Tomo.

— Bratje, predno odidem, bi rad še nekaj uredil. Ne
koljite se, ne prelivajte krvi! Krivci so na eni, kakor na
drugi strani. Bodite ljudje, bodite bratje! Vem, da Gričani
niste z nami, mi vas ne silimo. Nikdo se vas ne dotakne,
ne vas, ne vaših pravic. Bodočnost pokaže, kdo bo vladal,
ali Marija ali Ladislav. Ali naj bo do tedaj med vami mir!
Ne koljite se!

— N,e bomo se — rečejo kanoniki, rečejo Gričani. In
Lancelot, kanonik, stisne roko Zivanu Benkoviču.

— A sedaj z Bogom — reče Pavel. — Na srečno svidenje.

53

— Škof — reče skozi solze Lancelot. — Zakaj nas
zapuščaš?

— Narod me kliče, brat kanonik. Nisem več škof.
Zaveznik sem pravice in resnice!

Škof objame kanonike, poda roko sodniku Tomu in
zašepeta Živanu:

—• Živan, ostani!

In ostali so sami, škof, Ivaniš, Stjepko in Živan. •

— Živan, puščam ti v varstvo Andjelijo. Čuvaj in pazi
na njo, kakor na rodno hčer. Čuvaj in skrivaj jo pred svetom,
da jo zloba ne dohiti. Ne pravi nikomur te skrivnosti. Brani
in ščiti jo, kakor oče. Prisezi nam!

— Prisegam — reče Živan.

— A sedaj, evo ti pol zlate verižice in pol obdržim
jaz. Kdor ti prinese mojo polovico, temu predaj Andjelijo.

— Hočem, škof! Tako mi Bog pomagaj!

In trenutek za tem privede Živan v svojo hišo v temni
noči zaplakano Andjelijo. Srce ji .je drhtelo, duša trepetala,
in solze so drsale po licu, ko se je poslavljala od ujeca in
Berislava, ki je stal nem, kakor okamenel. In ko so jutranji
zvonovi zvonili budnico, je hitel Berislav žalosten na pomoč
Lacko Horvatu, a na postelji je klečala bedna Andjelija
sklenjenih rok in šepetala:

— Pojdi, pojdi, ali vrni se, vrni!

XIV.

Solnce sreče zasije mlademu kralju Šišmanu po mnogih
viharnih dneh. Hrvatska Dalmacija in Slavonija je bila nje¬
gova. Visoko je dvigal glavo ta slabi kralj, kakor da je vse
to osvojil on, a pozabil je, da je meč hrvatskih orjakov
Nikole Gorjanskega in Ivana krškega nadvladal mogočna
orjaka hrvatska Ivaniša Horvata in Ivana Paližno, priora
vranskega. Kumovala je temu tudi ljudovlada beneška. Po-

54

tisnila je priora v Novigradu z morja, a Ivan krški s kopnega,
boreč se s svojim bratom Stjepkom, ki je hitel prioru na
pomoč.

Brat pobije brata, Ivan krški Stjepka krškega. V Novi¬
gradu zmanjka vode in naposled junaške borbe preda stari
prior beneškim galejam kraljico Marijo. V Slavoniji zmaga
1 juti maščevalec Nikola Gorjanski, zbravši zadnjo Sišmanovo
vojsko, Ivaniša bana in Berislava Paližno. Tudi oni poiščejo,
kot prognanci sramotno zatočišče pri bosanskem kralju Tvrtku.
Pade tudi Zagreb, kanoniki pobegnejo, a Grič preda pijani
častnik lige, Gregorovič za petsto cekinov, ter izvabi z golju¬
fivo pretvezo Lackovičevo posadko na plan. Tako prebiva v
kraljevskih dvoranah kralj Sišman in čaka svojo ljubljeno
kraljico Marijo. Ljubljeno ? Mar ljubi slabo deklico. Ne! On
ljubi širno kraljestvo Ljudovitove hčere.

Danes pride kraljica Marija. Pred Zagrebom se je zbrala
silna vojska. Tu so čete Gorjanskega in drugih velikašev.
Vse je danes v sijajnih oblekah, vse je veselo, vse čaka
kraljico.

Med velikaši pod šotorom je kralj ves v sijaju zlata.

In pride kraljica, spremlja jo z golo sabljo knez Ivan
krški, ter jo preda kralju. Iz nosilnice stopi bolehna, bleda
žena, odeta v črno obleko z molekom in molitvenikom.

Kralj poleti k nji! A ona zaplaka in vzklikne:

— Moj Sišman! Evo ti darila pokojne moje matere,
Jelisave! Evo rožnega venca! Prisezi, da jo maščuješ!

Kralj objame kraljico in obrne glavo proč od bolnega
in grdega lica Marijinega. Strese se, a nato priseže glasno:

— Prisežem! — In natakne molek na meč.

V tem opazi kraljica viteza, oblečenega v črno obleko.
Vse. je na njem črno. Obleka ščit, samo na ščitu se beli
srebrn napis: »Smrt Horvatom in Paležnikom.« Kraljica se
zravna, oči se ji zaiskrijo ... To je bil Nikola Gorjanski.

55

— Nikola — vzklikne drhteče kraljica! — Nisem te
videla od onega krvavega dne pod Gorjanami, kjer so ti
ubili očeta! Ali si pozabil na osveto ?

— Moj ščit in napis priča ti, kraljica, da nisem!

Kraljica stisne roko Gorjanskemu in reče Sišmanu.

— Utrujena sem. Pojdimo. Cernu ta parada?

In sijajna povorka krene na Grič. V povorki so trije
Benečani. Zvito namigujejo drug drugemu.

— Glej Šišmana, kako se drži, kakor da je on osvo¬
bodil kraljico — reče eden.

— Naj ga! Skuhamo mu kropa vrelega. Sedaj smo spor
poostrili.

— Kraljica veruje, da so Horvati umorili mater Jelisavo
— doda drugi.

— Kalili bomo vodo jn pomagali enim in drugim, samo
da več nalovimo — se nasmeje tretji.

*

* *

In povorka pride na Grič. Pri mesniških vratih jih
sprejmejo slavni obrtniški stanovi s svojimi znaki. Peki nosijo
velik hleb kruha, čevljarji čevlje, krojači škarje. Na pozdrav
sodnika odzdravi kraljica, pokusi kruh in sol in reče:

— Hvala moji Gričani!

To je bilo vse, kar je znala hrvatski. In kraljica ide
dalje. Povsod jo sprejema griško ljudstvo, gleda, obžaljuje in
plaka. Mnogo je pretrpela, mnogo.

Skozi okno Živanove hiše gleda tudi Andjelija. Plaka
za ujcem Lackom. Zvedela je od Zivana, da so kraljevi
vojaki rekli, da je poginil pred Požego.

V tem vzklikne mala deklica Isa, hčerka pokojnega
mlinarja Zlatobradiča, ki je bivala pri Živanu.

— A glej onega črnega! Kdo je to? — Andjelija po-

56

gleda črnega viteza — Nikolo Gorjanskega, pogleda ščit in
napis in se onesvesti.

Kralj in kraljica sta prvi dan posvetila počitku. A v
jutru drugega dne prihite velikaši kraljevine v griški kraljev¬
ski dvor. A pred vsemi ban Abacij Prodanič, ki je hitel, da
pokaže svojo revščino. Oholo jih sprejme kralj Sišman s
kraljico. Govoril je oholo in ponosno, hvalil se s svojo močjo
in grozil onim, ki bi dvomili.

— Strli smo kači glavo! Gorje nevernikom! Vse potep¬
tamo. Tudi vas, kanonike: tudi vi ste s kraljem Ladislavom !
Škof Ivan! — reče kralj škofu Ivanu Čehu, nasledniku Pavla
Horvata. — Pazi na te ovce. Pridejo pod nož 1

Kanoniki sklonijo glave, a kralj je grozil naprej. Hvalil
je Gričane in postavil za bana kraljevine Lacka Lučenca.
Zaškriplje z zobmi Ahacij Prodanič, zaškriplje tudi Ivan krški.
Eden je izgubil banstvo, a drugi spozna, da oholi Šišman
imenuje tujca za bana in krši stara prava kraljevine, za katera
se je boril in rešil kraljico. A evo mu hvaležnosti. Kralj mu
poklanja Horvatova posestva. Kaj mu bodo ? Pravico naj da
kraljevini! Besno pograbi za rame Nikolo Gorjanskega.

— Nikolaj, ali si ga slišal? Ali vidiš, kako se tepta
pravica domovine!

— Ničesar ne vidim. Vidim samo osveto! A ko izgine
Horvatova kri, bom mislil na drugo.

— Tako — udari Ivan krški s sabljo po tleh. — Mislil
sem, da si človek. Zbogom!

— Ivan, stoj — vzklikne Gorjanski in se zave! Ali
Ivan krški odide ponosen iz gradu.

Že je obžaloval Gorjanski svoje besede, ali v tem ga
pozovejo h kraljici. Dolgo sta se razgovarjala, kovala in sno¬
vala. Besna kraljica je vlivala kapljo za kapljo v srce Niko¬
lajevo : Osveta rodu Horvata in Paližne!

*

*

*

57

Tisti večer, ko so pijani vojaki prepevali in kričali po
Griču je prišel Grga Prišlin k Dragi Gončinki.

— Dober večer, Draga !

— Vrag Grga! Ali si živ in kje si bil tako dolgo ?

— Eh, klatil sem se z vojsko, odkar me je Pavel
Horvat pognal radi Živanovega sina! Ali sedaj je prišel čas
osvete. Škof Ivan me je sprejel za župana. Grga je zopet
gospodar, Grga poplača Griču. Škof je slab in lakomen na
denar. Izprešam vse, samo da se maščujem za moje trpljenje.
Ali glej ■— pokaže Gončinki mošnjo dukatov — ti moraš
pomagati. Horvati so odšli, ali Andjelija je tu. Poišči jo, da
jo ugrabim in se osvetim Horvatom.

Gončinka pogleda denarnico in oči se ji poželjivo
zasvetijo.

— Krasni denar; iskati hočem .in jo najdem. Ali kaj
je z Živanovim sinom ?

— Kaj ? Raste in krepi se. Vsak dan mu pripovedujem,
da se mora osvetiti Zivanu Benkoviču. Naj ubije sin očeta,
to bo moja radost!

— Vrag — reče starka in Grga odide.

XV.

Že je prenehalo kraljevo slavje! Vse je mirno na Griču,
vsakdo gre po svojem poslu. Samo razpuščena kraljeva
vojska še postopa okrog. Presedajo vsem s svojim drznim
obnašanjem. Jesti je treba, a kralj jih je odpustil, da mu ni
potrebno je prehranjevati.

Ena četa se je zbrala pod Susjedgradom in sedaj ropa
in pleni po zagrebških trgovinah. Nek večer stopi v hišo
Živana Benkoviča debel, velik človek z zavezanim očesom,
oblečen v obleko vojaka Ivana krškega. Na prsih mu je
bliščala velika frankopanska zvezda. Gospa Jela opazi skozi
okno čudnega gosta in zakliče:

58

— Živan! Nek vojaški vrag gre k nam!

Živan poskoči in zastavi vojaku vstop.

— Kaj hočeš?

— Iščem mojstra Živana, ali bolje žensko, ki je v nje¬
govi hiši — se razkorači vojak.

— Pri meni ni nobene ženske — reče mrko Živan. —
Jaz sem Živan Benkovič.

— Tedaj sprejmi to pismo. Prečitaj in tvoja volja je,
da me sprejmeš ali odženeš.

Živan prečita pismo. Bilo je od škofa Pavla.

— Vstopi v božjem imenu!

Za trenutek nato odloži vojak obvezo z očesa in pred
Živanom in Andjelijo stoji križar stari Filip.

— Oče Filip — vzklikne Andjelija. — Odkod v tej
obleki ?

— Ej, gospodična — se nasmeje stari križar. — Pri¬
hajam iz Bosne. Prinašam ti vesti od tvojih dragih. Moral
sem nekako priti v Zagreb. Mi smo premagani, povsod so
Luksenburgovci. Zato sem se domislil in se prijavil v četo
kneza krškega. In tako je Ivan krški privedel s svojo četo
poslanca Pavla Horvata. Druge poti ni bilo.

— Ali so vsi živi in zdravi? — vpraša Andjelija.

— Vsi razun enega, — tu sklone križar glavo —
ujca Lacka ni več. Ubil ga je buzdovan Nikole Gorjanskega.
Bilo je to pri reki Bosuta. Vojska je udarila v vojsko, Luksen¬
burgovci v nas. Borili smo se, kot levi, glave so letele z
vratov, kot mak pred srpom. Na desno se je bil ujec Ivaniš
in Korpad, na levo Berislav, Hedervar in jaz, a v sredini
ujec Lacko. Na nas je navalil stari Morovič, a ujec Lacko
je junaško odbijal gospoda Simontornjo. Zdelo se je, da
zmagajo oni, pa zopet, da mi. Naenkrat se dvigne prah in
Šimontornji prihiti na pomoč Gorjanski. Besna konjenica
plane na utrujene Lackove vojake. Videli smo, da je hudo.

59

Pomagali bi radi, a se ni dalo, ker je besno pritisnil na nas
stari Morovič. In zapazil sem, da je padel Lacko, da je
padla kraljevska zastava. Bili smo premagani. Umaknili smo
se v Požego, ali oblegali so nas zlodeji. Zmanjkala je hrana,
zmanjkalo vode in vojska je postajala nezadovoljna. Jeli smo
že misliti na predajo ali na junaški izpad, da poginemo slavno,
kar pride frater in prinese glas od gospoda Simontornje.

— Bratje, z vami sem, akoprav služim Sišmana. Ako
ne pobegnete, vas pokoljejo, naj se predate ali ne predate.
Jaz vas spustim skozi moje čete; konji so že pripravljeni in
prevoz tudi! Bežite v Bosno 1

Kaj smo hoteli? Zaupali smo Simontorniji, ker nam je
poslal sina za jamstvo. Dogovorili smo se z vojsko, da se
jutri predamo, a po noči smo pobegnili skozi čete gospoda
Simontornje.

Ob zori smo bili v Bosni, pred nami bosenske gore, za
nami srebrnopena Sava. Gledali smo tužno svojo domovino.
Ivaniš je sedel na panj in močno telo mu je drhtelo, ali vsled
jeze ali žalosti, ne vem. Berislav je zataknil svoj meč v zemljo.
Izgledal je, kakor križ na grobu.

— Glej Filip, — se obrne k meni — to je grob naše
svobode, to je grob moje sreče. Solze so mu zalile oči a
on se je glasno nasmejal.

— Moj Berislav — vzdihne Andjelija.

Vlekli smo se, žalostni in pobiti kraj Vrbasa dalje v
Bosno. Zdihovali smo, samo ujec Ivaniš se je razsrdil.

— Ne stokajte! Poklestili so nas! Kaj zato, še je deblo
zdravo! Še lahko ozeleni! Dokler je duša v meni, ne bom
miroval za pravo svoje domovine. A evo, še je brat Pavel
pri morju, še je stric tvoj, Berislav, prior Ivan. Kraljica je v
njihovih rokah, morda jim je sreča milejša, nego nam.

In tako smo prišli v Sutjesko h kralju Tvrtku. Srčno
nas je sprejel, nastanil nas v svojem kraljevskem dvoru.

60

Ali tu nas je doletelo še hujše. Našli smo škofa Pavla.
Dokler bom živ ne pozabim, kako sta se srečala dva brata
Horvata lvaniš in škof Pavel. Prva solza je potekla za Lacka,
prvi vzdih je veljal domovini, prva beseda je bila Andjelija.

Škof je prišel pred nami v Sutjesko. Kraljico so ugrabili
Luksenburgovci s pomočjo Ivana krškega. A drugo veste že
itak. Tekel je dan za dnevom in skrb za tebe gospodičina
je rastla vedno bolj. Povsod vlada Šišman, krvni sovrag
rodu Horvatov in Paližen. Nikdo si ne upa čez, zakaj glave
so zapadle.

Dolgo sem gledal to skrb in se odločil, da se prijavim
v vojsko Ivana krškega ter tako pridem do tebe, da ti pri¬
nesem vesti od tvojih dragih.

Tu preneha križar in potegne iz nedrij mali ovitek.
Odpre ga. Bili so cekini, katere je poslal ujec Pavel za An-
djelijo, a zraven cekinov je ležal šopek vijolic.

— Cekine ti pošilja ujec Pavel. Rabila je boš. On ve,
da si pri poštenih ljudeh. Vijolice ti pa pošilja Berislav. On
jih je nabral in poljubil. Naj ti povejo, da je tvoj.

Andjelija zaplaka in pritisne vijolice na usta.

— Kaj mi bodo cekini? Dobro mi je pri teh ljudeh. Ali
kedaj odidem k onim mojim dragim? Rada bi šla sedaj,
oče Filip!

— Ne, gospodičina. Še ni dal škof polovico verižice.
Ostani tu, varna si. So tudi tukaj bratje križarji, ki te čuvajo,
a ti zato niti ne veš.

In dolgo so se pogovarjali. Konečno se dvigne križar,
Andjelija zaplaka, zaplaka tudi Živan in Jela. Stari križar
odide in odnese rožo Berislavu.

XVI.

Davno je že, kar so minili zagrebški krvavi dnevi. Vse
je zopet'mirno.

61

Ban Lacko Lučenac je lahko živel brez skrbi in Ivan
Čeh je lahko mirno škofoval. Ono plemstvo, ki je pripadalo
Horvatom in Paližnom, se je razpršilo pred Sišmanovim
krvniškim mečem. Edino v Primorju in Dalmaciji ni bilo
miru. Tu so spletkarili Benečani, ki so bili na videz Siš-
manovi prijatelji, a so v resnici delali za se. Z druge strani
pa se je širila moč Tvrtka, kralja bosenskega, ki je sprejel
hrvalske vstaše, Horvate in Paližne. Glavni steber Tvrtkov je
bil Ivan Paližna, prior vranski.

Nekega dne dospejo v Zagreb trije fratri in se napotijo
v križarski samostan. In tisti večer pride k griškemu vraču
Kavarjoliju Italjan — Benečan Badoer.

— Slišiš, Kavarjoli, — reče Benečan osuplemu vraču
in njegovi sestri, lepi Lukreciji. — Vidva sta se nasta¬
nila tukaj pod tujim imenom, kot brat in sestra, a v re¬
snici sta ljubimca, ki sta ubila v Italiji starega bogatina,
Pazita se!

Kavarjoli in lepa Lukrecija prebledita. Toliko let sta ži¬
vela lepo mirno, seveda ne v ljubezni. Ljubezen se je ohla¬
dila. Vrač je pil in slepo ubogal Lukrecijo, ki je bila zelo
stroga z njim, a sama se ljubkala z visokimi gospodi, ki so
noreli za lepo Italjanko. A sedaj, evo, pride vse na dan.
Stala sta pred Badoerom, kakor dva kipa z odbito glavo.

— Nič, nič — se je nasmejal zvito Benečan Badoer.

Za vse se najde pomoč. Kaj mi mar bogatin in mrliči;
več mi je do živih ljudi. Roka roko umiva. Vidva morata
storiti beneški republiki uslugo. V Zagreb so dospeli trije
fratri. Laži-fratri 'so to, poslanci bosenskega kralja Tvrtka.
Morata jih najti in izdati, zakaj tako hoče beneška ljudovlada.
Prišli so zato, da se dogovore s hrvatskim plemstvom, da ga
pridobijo za Tvrtka. Delajta, ljudovlada ne pozablja uslug.
Ali drugače?! ... — Badoer zažuga in odide.

In v resnici niso bili to tri fratri, nego trije poslanci

62

bosenskega kralja Tvrtka, Vojvoda Hranič, Berislav Paližna
in križar Filip. Prišli so, da pridobijo za Tvrtka hrvatsko
plemstvo in da odvedejo Andjelijo. Prišli so v Zagreb in odšli
v križarski samostan.

*

* *

Kača je, zvita kača Benečanka Lukrecija. Iskala je in
iskala, dokler ni našla.

Bivši ban Ahacij Prodanič ima sina Mikica Prodaniča.
Veljaven junak je, ali slab človek, udan pijači in ženskam.
Vedela je Lukrecija, ljubica bana Lacka Lučenca, da se bivši
ban, Ahacij Prodanič, ki je imel hišo zraven kraljevskega
gradu na Griču, srdit na Sišmana od takrat, ko ga je od¬
stavil od banske časti. Zato je razplela svoje mreže na široko.
Mladi Mikic Prodanič je že prej norel za Lukrecijo, a ga ni
marala, ter je rajše imela Lučenca. Ali sedaj. Sedaj je treba,
da ga pridobi.

Po krčmarju Tomažu sporoči Mikiču Prodaniču, da ga
neizmerno ljubi. Mlademu Prodaniču vzvalovi kri in ves
srečen poleti k lepi Lukreciji. Ona ga sprejme z razprostrtimi
rokami, ga objame, ter mu natoči vina, žarkega, italjanskega
vina. Mladec je pil, plamtel a beneška kača je prežala. Ovila
mu je roko krog vratu:

— Tri dni je že, odkar sem ti poslala rožo, zakaj nisi
prišel takoj. Ti ljubiš drugo!

— Ah, prosim te — zajeclja pijani mladec — delo mi
ni pustilo. Imamo sestanek v naši hiši kraj Dverac.

— Kak sestanek? — zamiži Benečanka in ga stisne
tesneje k sebi.

— Plemstvo in mi ne maramo Sišmana, hočemo Tvrtka.
Evo to je, a ne ljubavne stvari. Prišli so ljudje iz Dalmacije.

— A kje so ? — vpraša urno Lukrecija.

— Ne vem, dušica — objame Prodanič Lukrecijo. Po-
jutrašnjem se sestanemo v naši orožarni, ki je blizu moje sobe.

63

— Oh, — se hlini Lukrecija žalostno in nasloni glavo
na prsi pijanega mladca. — Potem te zopet ne vidim cele
dneve, a moje srce plamti za teboj!

— Skočim k tebi — reče ognjeno Prodanič.

— Eh, tu se ne smeva več sestajati. K vraču priha¬
jajo ljudje. Najbolje je, da se sestaneva pri tebi v tvoji sobici
Ali imaš ključ od malih vrat," ki vodijo v vašo hišo?

— Imam — reče od radosti žareči mladec. — Evo ga.
Jutri napravim za se drugega.

Lukrecija shrani ključ, oči ji zasijejo.

Pijani mladec pa spusti pijano glavo v krilo kače.

*

* *

Škof Ivan Ceh je bolehen človek. Vsak hip je raz¬
dražen, izgubi zavest in jame drhteti in besneti. Zdravi ga
Grga Prišlin in Draga Gončinka.

Ubogi škof je povsem v njunih rokah. Gončinka mu
napravlja taka zdravila, ki mu za trenutek pomorejo, a nato
postaja še besneji in slabeji. Grga Prišlin ustreza lakomnosti
bolnega škofa in gleda, da mu pridobi kolikor največ denarja.
Njun načrt je gotov. Gončinka usmrti škofa, ko izve, kje ima
denar. Denar škofov postane plen Gončinke in Prišlina.

Prišlin izmišlja nove dohodke škofu in preliva kri, da
se maščuje nad kanoniki in Gričani. Nekega dne pride Grga
k škofu Ivanu in prinese neko ponarejeno pismo s kraljev¬
skim pečatom.

— Škof, gospod! Ti si predober. Kanoniki pobirajo
vse, a ti ničesar. Ali glej, tu je pisano, da pripada škofu
šestnajsti del od vsega griškega vina in žita. A sedaj je
žetev.

Bolehen škof prebledi in oči se mu zaiskrijo.

— Hvala ti, Grga. Ti si edini človek, v katerega za¬
upam. Ne iščem tujega, a svojega ne pustim. Oprostim jim

64

za vsa prejšnja leta, ali za letos poberi.

S četami konjenikov in tovornimi vozovi navali besen
Prišlin na Grič. Vrata so bila odprta, nikdo se ni nadejal kaj
hudega. Meščani so se upirali, ali sila ne pozna Boga. Grga
je šel od hiše do hiše in jemal vsaki šestnajsti snop žita.

Zivan Benkovič in sodnik vzkipita, ker ni nikdo slišal,
da bi svobodno mesto plačevalo škofu šestnajstine. Grga se
je samo smejal in vzpodbujal svojo četo, naj ropa in pleni.

— Ako se kdo upira, — naj se mu da pokusiti orožje.

Sam Grga z močno četo pride k Zivanu.

— Ej, Zivan — vzklikne škodoželjno. — Evo me v
goste! Pripravi obed, daj vina mojim ljudem!

— Krvnik! V tej pošteni hiši za te ni vina, niti žita!
— In Zivan se postavi v bran za svojo lastnino in se po¬
stavi kraj voza, kjer je bilo naloženo žito. Ali Grgini konje¬
niki ga odrinejo stran in prevrnejo voz. In Zivan je moral
gledati, kaj dela krvni neprijatelj.

V hiši pa so plakale ženske in gledale skozi okno, kaj
se godi. V hiši je bil tudi mladi Berislav, preoblečen v vaško
obleko. Kakor blisk plane Berislav in izdere meč.

— Berislav! Ostani! — vzklikne Andjelija. — Spozna
te, ujame te in te ubije!

— Pusti Andjelija! Ne morem gledati krivice! — In
hotel je ven, ali zadrži ga križar Filip. — Gospod Berislav!
Pamet! Krivica se godi, ali treba je čuvati življenje za do¬
movino ! Bodi miren !

Berislav zaškriplje z zobmi in spusti meč. Križarjeve
besede so bile resnične in pametne.

XVII.

Lukrecija je imela ključ od Prodaničeve hiše. Lukrecija
je imela v rokah mladega Prodaniča in s tem je bilo v nje¬
nih rokah vso zarotniško plemstvo kraljevine Hrvatske in

65

Slavonije, ki se je imelo sestati v Prodaničevi hiši. Zvita kača
je zvito zamislila svoj načrt. Ko se je povrnil ban Lučenac
iz Primorja, kjer se je zaman trudil, da pomiri Trogirane in
Zadrčane, je šla k njemu.

— Ban, to bi lahko povedala tudi komu drugemu, ali
srce me vleče k tebi. Izdajice kralja Sišmana se nocoj sestanejo
na Griču. Povedem te tja. Proslaviš se pred kraljem zato, a
jaz zahtevam troje. Prvič: nikdo ne sme zvedeti, da sem ti
povedala jaz: drugič, kralju in kraljici moraš imenovati moje
ime. In tretjič, naj mi Sišrnan izplača petsto cekinov. Zaslužila
sem jih. Za kralja jamčiš ti, in mi moraš dati pismo z ban¬
skim pečatom.

Začudeno je gledal ban Lučenac svojo ljubico, nato je
pristal na vse. In celi dan si je veselo mel roke.

— Zelo ugoden slučaj. Kralj tako ni povsem zado¬
voljen z menoj. A sedaj pokažem, kaj je Lučenac. Častniku
ukaže, naj bo pripravljen s tri sto banskih vojakov. Nato
sede, se do sita naobeduje in jame piti vino. Lice mu je žarelo.
Ali v tem stopi sluga in javi, da je dospel glasnik od kralja.
Glasnik mu je predal pismo in takoj odšel. Lučenca nekaj
zazebe pri srcu. Vzame pismo in ga odpre. In za trenutek je
njegov obraz bledel in zopet rdel. Naenkrat plane po koncu.

— Tako? To sem zaslužil, jaz, zvesti Lacko Lučenac.
Odstavljaš me od banske časti, ker nisem nič. Detrik Bubek
postane ban 1 Naj bo, ali čakaj Sišrnan 1

In ban raztrga kraljevo pismo in ga vrže skozi okno.

* *

Noč je. V hišo Abacija Prodaniča je izginjala urno
senca za senco. In ko je katera vstopila, so se zaprla vrata.
Niso to sence, živi ljudje so. To so velikaši slavonski. Pri¬
hajajo na shod, da odstavijo nasilnika, omahljivca, kralja
Sišmana.

O

66

Na prvem mestu v dvorani sedi mrk Ahacij Prodanic
in kraj njega trije vaščani. To so vojvoda Hranič, Berislav
Paližna in križar Filip, poslanci Tvrtkovi. Prišli so kot fratri,
ali da so varnejši, so se preoblekli v vaščane.

— Bratje — spregovori Berislav. — Vem, da ste ne¬
zadovoljni s Sišmanom. Želite drugega kralja in mi smo prišli
da se z vami dogovorimo. Prinašamo vam'pozdrav od kralja
Tvrtka. Silen junak je to, veljaven človek. On bo ščitil stara
prava te kraljevine. Kdor hoče biti z njim od srca, naj pride
naj podpiše zaroto. Kdor noče, nikdo ga ne bo silil. Tvrtko
ne želi bratstva s silo, nego prijateljstvo po srcu. Škof Pavel
je še tudi sedaj za otroka Ladislava. Prisega ga veže, a sam
uvideva, da iz neapeljskega kraljeviča ne postane nikdar
hrvatski kralj, zato nam je dal svobodno odločitev. »Svojo
prisego hočem držati,« pravi, »ali ta vas ne veže.«

Berislav je govoril ognjeno, govoril je živo, a govoril
je tudi resnico. Vedeli so vsi za njegovo pošteno in junaško
srce. Zato ni bilo nikogar, ki bi se ne strinjal z Berislavom.
V srcih vseh je bila ena misel, ena želja.

Živila svoboda domovine, živel kralj Tvrtko!

— Bratje — nadaljuje Berislav. — Ne skrbite za vojsko.
Dobite jo in tudi denarja. A sedaj naj gospod Mikic Prodanic
prečita zarotnico. In Mikic jame čitati.

— Prisežemo, da hočemo, dokler je življenje v nas, se
držati bratske zveze in jo braniti z junaško desnico. Nikdar
nečemo izdati pravic te kraljevine, kateri naj vlada bosenski
kralj Tvrtko.

Vsi boljari so položili roke na zarotnico, pritisnili svoje
pečate in gromko, kakor eden, zagrmeli:

— Prisegamo 1

Srca so utripala zanosno, čela so se razvedrila. Ali v
tem scodpro vrata orožarne. S svetilko v levici in z mečem
v desnici stopi med boljare ban Lacko Lučenac.

67

— Dober večer — zaori banov glas.

— Izdani smo — zašepetajo plemiči bledi in začudeni.
— Kje je izdajica, da ga raztrgamo ?

In meči so se zasvetili.

— Dober večer, gospoda — se zagrohoče ban. — Kaj
me gledate? Izdali ste kralja in se potegujete za Tvrtka.
Med vami so trije hudodelci! Vsi so v mojih rokah. Samo
mig in stotine vojakov plane sem! Vsi bodete obsojeni na
smrt! A kaj mislite, da storim jaz?

In ban pogleda boljare krog sebe.

— Podpisati hočem ono zarotnico.

Nato vrže stran meč in nož ter podpiše zaroto.

— Evo, to stori boljar Lacko Lučenac.

— A ban? — vprašajo junaki.

— Ban je Detrik Bubek.

— Zopet tujec — zaškriplje z zobmi kanonik Lancelot.

— Gospod Lacko — pristopi stari Ahacij Prodanič. —
Naš si, ali povej, kdo za Boga nas je izdal?

— Ne vem, gospod Prodanič! Sem meje privedla ženska.
Za njo moram biti moški, ker ve vse.

Bled in trepetajoč stopi naprej mladi Prodanič.

— Ne iščite krivca. Jaz sem. Nisem izdajalec, ali ženska
me je premotila s svojimi objemi. Poln vina in strasti sem
izdal največjo tajnost. Krivec sem, ali za ta greh hočem
delati pohoro. Oprosti, oče, oprostite gospoda!

In mladi Prodanič zapusti ves žalosten orožarno. Sprem¬
ljalo ga je besno oko starega Ahacija.

*

* *

Mikič odide v svojo sobo ter se vrže na postelo, da
umiri vznemirjeno srce. V sobi nekaj zasumi.

— Ali si ti ban?

Mikič prižge svetilko.

*

68

— Oho, glej mojo golobico! Ljubezen jo je prignala k
meni. Pridi draga, da ti pripravim lepo posteljo.

In besen Prodanič pograbi Lukrecijo za vrat in jo vleče
do železnih vrat in dalje po hodniku.

— Pusti me — vzdihuje Lukrecija.

Ali čvrsta roka Prodaničeva odpre vrata in vrže v pod¬
zemeljsko ječo lepo Lukrecijo. Ključavnica zaškriplje in Lu¬
krecija ostane sama. Oči so ji žarele in pogled je sipal
strup. Mladi Prodanič odide v svojo sobo in zaspi. Ali v
snu se mu je zdelo, da se dviga proti njemu stotine rok, ki so
kazale nanj.

— Izdajica, evo izdajalca.

Grga Prišlin je dobro vedel, da je Andjelija nekje v
Zagrebu in naprosil je Gončinko, da jo poišče. A Gončinka
ne gre nikamor in vendar vse ve. Ima namreč svojega vo¬
huna Pavišo Gonča. Ako ne najde on, ne najde nikdo. In
našel je. Med tem, ko je Grga Prišlin jemal snopove na Ži-
vanovem dvorišču in se Zivan mučil, da ga odbije, je gledal
Paviša brezbrižno v okna Živanove hiše. Tu se prikaže Jela,
prikaže mala Isa, a prikaže se tudi Andjelijina glava. Spoznal
jo je lopov Paviča.

Z resnim licem je šel h Gončinki, izvabil iz nje naj¬
prej dukat in nato dodal:

— Ptičica je pri Živanu.

Starki zaiskre oči. Ima jo, ima Andjelijo. O, kako se bo
veselil Grga, a ona? Ona dobi mošnjo dukatov. In starka
napoji Pavišo Gonča. V jutru pa je že nesel Paviša pismo
Prišlinu in od Prišlina Gončinki.

Zvita je Gončinka. Dobro ve, kje boli srce. Pozvala je
je k sebi Jelo Živanovo.

■—- Jela! Sin, ki si ga davno izgubila, se ti povrne. Ali
moraš storiti to: Na ono stran potoka Cirkvenika, na kraju
Kaptolske Nove vasi je mali most in razpotje. Pridi tja po-

69

noči in s teboj čista devica Andjelija, ki je že dve leti v tvoji
hiši. Vsaka naj dene na zemljo po deset cekinov ter prižge
sveče.

Trikrat obideta to sveto mesto in vsaka naj izmoli tri
očenaše. Tja bo prišel človek in ti privedel sina, a vidve
samo molita in ne govorita. In ko dobiš sina, pokrižajta se
in se vrnite domov.

Jeli je hotelo počiti srce. Razveseli se in zopet vžalosti.

— Pri meni ni Andjelije — reče mrko.

— Ti lažeš — zakriči Gončinka. — Ne delaj tako, da
ne vzame zlodej vsega.

— Ali odkod ti to veš in zakaj mora biti Andjelija?

-— Odkod vem, reče važno starka. — Sam Bog mi je
rekel v sanjah, da mora biti čista devica. In uprav to je
Andjelija. Ako se vse točno ne izvrši, ne dobiš sina. Še
eno! Za to ne sme nikdo vedeti, niti Zivan.

In Jela je verjela. Mati je, srce ji plaka za edincem.
Treba samo pridobiti Andjelijo. Andjelija ni verovala v vraže,
ali vseeno je obljubila Jeli, da ji pomore. Mili Bog, ali naj
bo nehvaležna nji, ki jo že več kot dve leti čuva in hrani.
In če jo stane glavo, ne mogla bi biti nehvaležna ona . . .
Horvatova kri.

In pristala je na Jeline prošnje. Dolgo sta se razgo-
varjali. In dekliško srce je želelo pomagati bedni materi, da
reši edinca Govorili sta Odkrito in glasno, zakaj v hiši ni
bilo nikogar razun male Ise, ki pa je mirno spavala.

*

* *

Znočilo se je. Na kaptolski strani v mlinu ob potoku
Cirkvenilui sedi dvorski župan Grga Prišlin. Dobre volje je
nocoj. Pije vino, smehlja se in govori samemu sebi:

— Prokleta Horvatova kri, danes si moja. Škof Pavel!
Prišel je dan maščevanja. Za nekaj trenutkov bo Andjelija v

70

mojih rokah in potem bo, kakor je bila Dobra.

In lopov si pogladi zadovoljno brke. Mlinar pripelje
svojega učenca, kakih petnajst let ter mu natakne kapo na
glavo. To bi naj bil Zivanov Benko.

V tem se odpro vrata in pokaže se glava brez ušes . . .
Martin Božič.

— Prihajata s svečami! — reče tat in izgine.

— Na noge — zapove Grga: — Primite ono, katero
pokažem, razume se, mlajšo.

In Prišlin se napije iz vrča, nato pa skoči na plan ter
potegne seboj mlinarjevega učenca.

K razpotju sta korakali dve ženski v dolgi, črni halji.
Prišlin se postavi na stran, in ženski postavita sredi razpotja
sveče ter jih prižgite. Nato jameta moliti.

V tem pristopi Prišlin z mlinarskim dečkom. Govoril je
bogokletne besede, kakor bi mu bilo žal, da mora pustiti
dečka. Jela poleti k dečku in ga objame. V tem se Prišlin
in zažvižga. Za trenutek zašurni grmovje in oboroženi ljudje
planejo na dan. Ostrmi Jela, ostrmi Andjelija.

— To vzamite — vzklikne Prišlin in pokaže na Andje-
lijo. Oboroženci planejo in primejo Andjelijo, a ona se ju¬
naško umika. Zenski krik zaori skozi noč.

Se trenutek in Andjelija obnemore. Junaško se upira,
a močne pesti Grginih vojakov drže bedno Andjelijo. Ali v
tem trenutku plane iz jarka z griške strani deset ljudi, obo¬
roženih s kopji in sekirami.

— Naprej bratje — je grmel glas Zivana Benkoviča.

— Naprej — vpije mladi mlinar Zlatobradič brat Isin.

Sekire se zasvetijo in Grgini oboroženci pobegnejo.
Andjelija se z vso silo iztrga iz roparskih rok. Vsi beže in
Gričani jih podijo.

Tako je rešil Živan čast svojega imena. Srdil se je na
ženo, a ji odpustil. Materino srce ljubi, ljubi gorko in nima

71

razuma. Andjelija se onesvesti. Malo je manjkalo in one¬
mogla bi, propala bi. In da ni bilo male Ise, ki je vse po¬
vedala bratu Zlatobradiču, da se povrne nocoj Benko in da
bo veseio. Teta in Andjelija ga privedeta! Janko je slutil
zločin, šel po Živina in tako rešil Andjelijo.

Gričani se vrnejo in prinesejo polmrtvo Andjelijo. Pred
Živanovo hišo se je zbralo mnogo ljudi in Živan se obrne
k meščanom.

— Hvala vam, bratje, rešili ste mi ime in čast. Nikdar
ne pozabim tega. A jutri bomo sodili Gončinko. To je njeno
maslo in Grge Prišlina. Zlatobradič je vjel enega napadalca
in klečeč mu na prsih, mu je priznal, da je vse to delo žu¬
pana Grge.

Teško dihaje je odšel Živan v hišo. Hudo mu je bilo,
a vendar je hvalil Boga, da se je tako izvršilo.

*

* *

Drugi dan so hoteli Gričani Gončinko sežgati nagrmadi.
Vdrli so v hišo, ali nikogar niso našli. Bila je že na Kap-
tolu. Rešil jo je Paviša Gone, ki je vse slišal.

Ali Živana je močno skrbelo in poslal je po vaščane v
križarski samostan. In prišel je Berislav in odvedel ob zori
Andjelijo seboj.

Težko se je ločila od Živanove rodbine in srce ji je
ječalo. Vendar je rada zapuščala Zagreb, ker je bil pri nji
on, njeno življenje in nada, mladi junak, Berislav Paližna.

XIX.

In zopet je razsrdil Grga Prišlin škofa Ivana. In vnovič
se je prelivala griška in kaptolska kri. Prokletstvo zavlada
med Gričani in Kaptolci.

Danes je prišla vrsta na Nemško vas pod Gričom.
Treba je vzeti šestnajstino za škofa. Grga je poslal Nikolo

Gregoroviča s četo konjenice, da od Nemcev čevljarjev po-
bero škofov novi davek.

Nemci planejo in za hip nastane ljubi boj. Orožniki
vjamejo mojstra zadruge Tomo Štabela in ga odvlečejo na
Kaptol. Z griča poleti četa z Zivanom na čelu in navali na
škofovo konjenico. Sred največjega meteža pade na glavo
pijanega vodje Nikole Gregoriča panj. Mrtev se zgrudi Gre¬
gorič in konjenica se razkropi.

*

* *

Tomo Stabela bi raztrgala kaptolska množica, da ni
priletel na kaptolski trg novi ban Detrik Bubek.

— Nazaj lopovi! Množica osupne in se umakne. — A
ti pojdi z mano, častiti mojster.

In srdit ban plane v škofov dvorec.

— Škof, gospod! V ime kralja spametuj se. Ne delaj
nasilja, ne delaj krivice! Evo, kaj delajo tvoji ljudje! Pobi¬
rajo davek šestnajstino, katerega ni imel noben škof. Mučijo
nedolžne ljudi, evo, tega sem komaj rešil! Ali se tako drži
kraljev ukaz, ki pravi: Mir z Gričem, mir s Kaptolom!

In ban pusti škofa!

Bolni živci škofovi zadrhte še huje; drhtel je, besnel
je in naposled reče sam pri sebi:

— Ne popustim! Ban mi je nasproten, ali Šišman je
na moji strani. Miroval bom nekaj časa, da pozneje planem
še v lutejši boj.

*

* *

To noč je kopal grobokop Djuka grob kraj stolne cerkve.
Kraj jame je bila zataknjena luč, a na tleh je ležalo truplo
Nikole pjemenitega Gregoroviča, zavito v slamo.

— Pozdravljen, Djuka — reče kaptolski nočni čuvaj.
— Koga pošiljaš v večni raj ?

73

— Ah, slavnega Nikole Gregoroviča. Ubile so ga čev¬
ljarske babe, reče grobokop iz jame.

— Molči! Ostalo bo vsaj več vina na svetu.

— Ampak zima je! Pij!

In nočni čuvaj pomoli čutaro grobokopu.

Djuka nastavi čutaro in se napije.

— Eh, brate, ako imaš tako le žganjico, lahko delaš
celo noč.

— Niko — se obrne nočni čuvaj h krvavemu truplu na
slami. — Evo, to pijem za tebe, za srečen pot v večni raj,
v blaženi kraj!

— Ha, ha! — se nasmeje grobokop.

— Kdo je tam? — vzklikne nočni čuvaj in nastavi
svojo helebardo.

Grobokop pogleda. Med grobovi je šla senca, za hip
postala, nato se zopet premikala :

Pokojnik, povej mi srečo, ali zberem svoj zaklad?

— Škof je — reče grobar. — Večkrat hodi tako po
noči. Bolan je in ne dam svoje lopate za njegovo škofovsko
palico.

Tako je škofa Ivana zdravila Gončinka.

XX.

Bratom Horvatom in prioru vranskemu zasije novo
solnce. Solnce nade v svobodo, v rešitev pravice in svobode
hrvatske. Silni bosanski kralj Tvrtko je stisnil junake na ju¬
naška prša.

Ivaniš ban postane namestnik Tvrtkov v hrvatskih de¬
želah. Kar odredi on je prav Tvrtku. Za to, kar je zgubil
imetja v Slavoniji, ki mu jih je vzel kralj Sišman, mu je dal
Tvrtko ogromna posestva v Bosni. Povzdignil ga je med
bosanske boljarje, imenoval ga za Cetinskega bana in mu
dal močan Omiš grad ob morju pod Mosor-planino. Tu je

74

sedaj bivala njegova rodbina: junaška gospa Ladislava in
sinko, mladi Nikola. Tu je tudi Andjelija, vesela kot golobica.
Pred njo se prostira lepo hrvatsko morje, morje svobode, a
za njim ponosne gore in v njih njen zaklad Berislav Paližna.
Ni daleč Klis, večkrat pride v Omiš lepi junak in ostane po
več dni. Ostal bi rad dalje časa, a ne more ; mora biti pri
vojski, zakaj stric prior je vrhovni poveljnik vojske.

Tudi danes je veselo v Omišu. Prišli so Trogirani, da
se poklonijo Ivanišu banu, in Tvrtko jim je potrdil pravice.

Prior vranski dvigne srebrno čašo in pozdravi Trogirane,
pozdravi Hrvate in konča, gledaje v krasno morsko površino,
obsejano z mesečino:

— Pijem na zdravje in srečo te dežele, ki nas je ro¬
dila. Naj živi Hrvatska od morja do planin, naj bo srečna,
slavna, svobodna pod okriljem Tvrtka in prokleto ono ko¬
pito, ki jo hoče pogaziti, proklet vsaki sin te dežele, ki radi
sebe misli izdati in prodati svojo majko.

Ustnice se mu drhtele, v očeh mu sijal zanos in še
enkrat zagrmi zanosito :

— Bog, spasi nam dom! Naj mu vzcveti sreča!

In vsi vzkliknejo, kakor eden :

— Bog, spasi nam dom! Naj mu vzcveti sreča!

Čaše zažvenketajo in junaki se objamejo!

Poljubi se junak Ivaniš ban s trogirskimi meščani. Ve¬
seli so trogirski poslanci Zorič in Sriča. Objemajo se in
hrvatsko srce bije. Veseli so, samo Madija, njihov tovariš,
tretji trogirski poslanec izgine.

Gledal je pod Omišem v krasno noč, in vsak žvenket
čaš mu je bil, kakor smrt. Rdel je in bledel. Vsaka beseda
mu prodira srce:

— Ne, ne boste — zaškriplje z zobmi. — Pride dan
in tu kraj obale tega sinjega morja, med oljko in lovorom
dvigne zopet latinski duh svojo kulturo. Ne Tvrtko, ne Hr-

75

vati, nego mi Latinci smo rojeni za gospodarje in gospodariti
hočemo. Dalmacija je hčerka starega Rima.

Tako- je povračal Latinec hrvatsko gostoljubje.

A Hrvati Trogirani: Srida in Zorič se poljubijo z Iva¬
ničem banom, priorjem in škofom na junaško čelo, dado
svoje srce za srečo svoje domovine!

Tudi Andjelija je bila vesela, ker objel jo je ujec Pavel:

— Iz domovinske sreče pride tudi tvoja, Andjelija moja!

XXII.

Kdo ve, kje je Benko,Živanov? Kdo ve? Grga Prišlin
ve. Gosta šuma je okrog Granešine v zagrebški županiji.
Tako gosta je, da imajo medvedi v nji svoje brloge in sredi
te šume je grad Grge Prišlina. V njem se odgojuje mladec
Benko Benkovič odtrgan od sveta. Nikdar več, odkar so ga
ugrabili, ni videl drugo'nego samo gozd in zopet gozd. Grga
Prišlin mu je oče in mati. Ljubi ga, a redko prihaja k njemu.
Čuva ga stara žena in sluge. Vsega ima dovolj, samo svo¬
bode nima. Tudi danes hoče na lov, ali starka mu zabrani:
»Očim bo prišel.«

In v resnici je prišel Grga Prišlin. S solznimi očmi in
z namršenim čelom reče:

— Sinko 1 Sinko! Davno je že, kar smo te iztrgali iz
rok krvnika tvojega očeta in mojega, Živana Benkoviča!
Ugonobiti te je hotel, kakor je ugonobil tvojega očeta in
mater. Blizu je dan osvete. Maščuj se. Skril sem te v to
puščavo, da te ne najde. A sedaj si močan, stopi na plan.
Očeta ti je ugonobil, mater ubil in uničiti je hotel še tebe.
Maščuj svojega očeta in mater. Zato sem te čuval in odgajal.

Mladcu se napnejo žile na čelu. Mlada kri zavre.

— Oh, prokleti Živan! Ubil si mi očeta in mater. Prva
kri, ki jo prelije ta desnica, bo tvoja, zakaj oče in mati vpi¬
jeta iz neba po osveti.

76

Tako je Grga podžigal mladca zoper rodnega očeta.

V tem razgovoru spremi Benko Benkovič Grga Prišlina
na kraj gozda. Tu se poljubita posinovljenec in stric. Zlodej
poljubi nedolžnega dečka, poživljajoč ga zoper rodno kri.
Benko Benkovič se je imenoval Stanko Prišlin, Zivanov sin

— posinovljenec Grge Prišlina.

Pravkar se razideta Grga Prišlin in njegov posinovljenec

— Zivanov sin, kar nekaj zašumi v grmovju:

— Kdo si? — vzklikne mladi junak Stanko..

Iz grmovja se prikaže glava brez ušes. •

— Iščem peresa na veter, snega na dlani in rečem ti,
Benko Benkovič! Ne prenagli se. Ne zvoni vsak zvon s
pravim glasom.

— Zlodej —- zaškriplje mladi Stanko Prišlin — Benko
Benkovič.

In glava brez ušes zgine v grmovju.

XXI.

Oj ti morje, morje svobode, vzdih velike duše ! Ob tebi
stoluje Ivaniš ban, a k njemu prihaja veliki bosanski vojvoda
Hrvoj. Junak obišče junaka, in bratsko srce najde brata. In
Hrvoja poskusi sol in kruh v hiši lvaniša bana. Sprejme ga
Ivaniš ban, sprejme ga škof Pavel. Objamejo se in poljubijo.
A gospa Vladislava bi dala srce, da ugodi velikemu vojvodu
bosanskega naroda, Hrvoji. Samo dve duši, Berislav in An-
djelija se stiskata drug k drugemu, samo to dvoje ljudi vpra¬
šuje zvezde na nebu.

— Ali vzide kdaj in zasije s polnim sijajem zvezda
Horvatov ?

Žalostna sta. V gradu se pleše kolo v slavo vojvode
Hrvoja in pesem ori:

77

Plivaj vjenče, lijepi ti nevenče,
plivaj vjenče do Omišlja grada,
a na krilo Andjele djevojke,
pa ju kiti i dragotom miti
sve za ljubav dičnome junaku
sve u slavu Andji, Berislavu.

— Zakaj mi pevate, ko mi je jok v očeh? Ujec, ujec!
Evo ga! Pri meni je, moj je in ni moj! Nada mi vene, in
moja sreča mi gine.

— Potrpi hčerka moja — reče škof Pavel in gorka
solza mu orosi oko. — A ti Berislav — se obrne k mladcu
— idi k stricu, pričakuje te.

In objameta se zadnja potomca Horvatov in Paližen,
da iz njiju vzcveti nov narod borilcev za hrvatsko pravo in
svobodo ali pa da bo njun grob priča propasti rodov Hor¬
vata in Paližne, priča propasti naroda hrvatskega.

*

* *

Solzno je oko Andjelijino, veliko srce junaka. A kjer
se strne ženska ljubav v junaškem okrilju, je zmaga gotova.
A junak Hrvoje, veliki vojvoda bosenski, stiska roke škofu
Pavlu.

— Škof, škof, kedaj bodeta srečna ta dva?

— Ko bo srečna njuna domovina — reče svečano škof.

XXII.

Dalmacija je kamnita. V nji rujejo Benečani, želi so je
Sišman, a gospodari ji Tvrtko. Trd je kamen vkrog Vrane,
a še trsji je prior vranski. Trd je, junak je in hrabro srce
bije v njegovih prsih, krepke so mišice njegove. In če vprašaš
starega priora, kaj mu je najmilejše, kaj najsvetejše, odgo¬
voril bi:

— Svoboda brvatska!

78

Glej, kako mirno je morje ob otoku Krku. Tu je otočič
Prvič in na njem sta se sestala dva junaka, Ivan Krški in
Ivan Paližna.

— Anžo!

— Ivan 1

— Pošteni smo, borimo se za grudo zemlje, v kateri
smo se rodili, zakaj bi ne prelila krvi skupno, da iznikne iz
nje svoboda nama in narodu hrvatskemu?

— Nikdar —. zagrmi Ivan krški. — Vi ste mušice, ki
letite, dokler si ne spalite kril. Vaš sem po srcu, vem, da
se bo prelivala kri, vem da dela Sišman z denarjem. Benečani
rujejo, razumem vašo težnjo za svobodo, vem, da je Tvrtko
junak, a Hrvat bo povsod zopet suženj. Vi trgate človeku
krono z glave, a jaz tega ne maram. Zato dvigam desnico
za Šišmana, zato se borim za njega, ker svoboda hrvatskega
naroda vzcveti le tedaj, ko bo Sišman oslabljen, a narod
močan.

— Ivan — reče prior Paližna — zakaj nočeš biti z nami.

— Poznam vas, spoštujem vas, vi letite visoko, jaz
sodim z razumom. Zediniti se ne moremo. Z Bogom brat Ivan !

Ivan krški odide, a na pustem, kamenitem otoku Prviča,
je dolgo plakal Ivan Paližna.

— Kletev hrvatska in nesloga bratska, ti nam uničiš
narod in privedeš tujca za gospodarja.

XXIII.

Na pomlad 1391. leta je vrelo po Hrvatskem. Ivaniš
ban se je pripravljal na vojsko, pripravljal se je tudi Ivan
Paližna. Ivaniš ban je nameraval iti z Berislavom v Maivo
nad Nikolo Gorjanskega. A on ima glasovito konjenico,
zato je Ivaniš ban tudi sam vežbal vojsko, a pogostokrat
mesto njega Berislav, ki je rad prihitel na Omiš. Saj je tu
bivala njegova radost, njegova najmilejša nevesta Andjelija.

79

Tudi Šišman se pripravlja, in njegova glavna pomoč je
Nikola Gorjanski. Rad bi vladal Nikola tudi v primorskih
deželah, ali ni mogel, zakaj tam je bil junak Ivan krški. Bil
je na strani Sišmana, a je iz srca sovražil maščevalno vlado
Nikole Gorjanskega in kraljice Marije. Tudi ta dva sta mrzila
njega, ali nista mu mogla do živega, zakaj krški knez je
bil velik junak in ob jednem rešitelj kraljice.

Stari prior je šel od mesta do mesta, neumorno, kakor
kak mladec. Pozabil je na svoja leta in na silne rane, ki jih
' je dobil v raznih bitkah. Nekega dne je tulila grozna burja
po gorah, ali prior je šel, dasi so mu odsvetovali, da po¬
gleda utrdbe v Klancu.

Ko se je vračal, je besno stiskal zobe, zakaj odprli sta
se mu dve stari rani. Dasi sta ga pekli in boleli, se je vendar
junaško držal na konju. A ko je prišel v križarski samostan,
se je onesvestil. Berislav se je ustrašil in gledal preplašen
zdravnika.

— Hudo je, gospod prior je že star, a za njega je
napor prevelik, Rane so se odprle, in daj Bog, da bi bilo vse
v redu.

A ni bilo.

Okrog poldne 16. marca 1391. leta je trdo spal bolni
prior. Ob nogah je klečal škof Pavel Horvat, pri glavi pa je
stal žalosten Berislav Paližna, tužno gledajoč v strica, a na
stolu je sedel mrk in otožen Ivaniš Horvat.

Naenkrat se jamejo prsi bolnika močno dvigati in obraz
mu pordeči.

— Kaj je, brat zdravnik — vpraša Berislav.

— Narava se budi, ne vem, ali v dobro ali v slabo,
vendar nimam upanja — reče križar in spusti nekoliko
kapljic bolniku v usta.

Prior se vzbudi.

— Kako je z menoj, brat križar?

80

— Nekoliko bolje — reče v zadregi križar.

•— Ne taji, prijatelj 1 Dovolj sem živel 1 Vem, odpotoval
bom, zakaj varanje? — reče s čvrstim glasom. — Spomni
se, da sem tvoj predstojnik in povej mi, ali je smrt blizu.

— Blizu — reče križar in povesi glavo.

— Pustite me samega, dragi moji, a ti brat Pavel, po¬
miri mojo dušo in daj mi zadnjo popotnico!

Vsi odidejo ven in škof izpove prioru. Ko se vrnejo,
reče prior:

— Umreti, bratje, je, oditi s krasnega sveta. Nisem
bojazljivec, ne bojim se smrti, stokrat sem ji gledal v oči, a
želel bi vseeno, da bi umrl junaško. Zal mi je, da moram
zapustiti vaš junaški krog. Veselil sem se pomladi. Sablja mi
je poskakovala od radosti, a sedaj, evo, bo klonila desnica,
padla v prah in pepel. Z Bogom, bratje 1 Brat Pavel, ne od¬
vrni svojega uma od bedne domovine 1 Ivaniš, junaška de¬
snica, sijaj v vrlini in kreposti celemu narodu v borbi za
svobodo. A ti Berislav! Bodi pošten 1 Dovolj imaš imetja, daj
četrtino za dom, za boj proti Sišmanu in Mariji. Zapuščam
ti v dedščino žarko ljubezen za domovino, voljo mojo, bojuj
se za svobodo domovine, kakor sem se boril jaz vse svoje
življenje. Bodi pošten, naj sije ime Paležnih sijajno v narodu
hrvatskem! A nagrada bo tvoja dobra Andjelija iz rodu Hor¬
vatov. Bog vas blagoslovi 1

Starec preneha in zapre oči. Za nekaj časa jih odpre in

reče:

— Dajte mi sabljo! . . . Sablja moja — in starec po¬
ljubi trikrat držaj — nisi se mi izneverila, nisem se izneveril
niti jaz tebi. Ali ločiti se moramo! Hotel sem s teboj zapisati
še en slaven dogodek, ali roka je omahnila! Z bogom! A
vi, bratje, stojte trdno pri Tvrtku. Zberite se krog njega, kakor
čebele krog svoje matice, zakaj poštenjak je, junak je. Bodite
z njim, to zahteva od Vas ta krasna zemlja. Bog jo blagoslovil.

81

Prior pogleda skozi okno na gore in doline in izdahne.

Tako premine ob zarji boljših dni najmočnejši steber
hrvatske lige, junak Ivan Paližna, prior vranski.

XXIV.

Ali ne pride nikdar posamezno zlo, niti hrast ne pade
z enim udarcem. A človeška sreča, ko se jame rušiti, je
kakor stavba, ki se ji odvzame temeljno kamenje. Ruši se in
ruši, da poka človeku srce.

Med tem, ko je plakala liga za svojim prvakom Ivanom
Paližnom, je grda kraljica Marija plavala v veselju s svojim
polbratom in maščevalcem Nikolo Gorjanskim. Ob vesti, da
je umrl Paližna, ji zažare oči, kakor strupeni kači, da se je
sam Nikola Gorjanski — možka glava — stresel.

— Nikola moj ! Grda sem, vem, ne ljubiš tega telesa,
ali ljubi osveto v njem. Ljubim te in poljubim ti trikrat roko,
ko mi prineseš glavo Ivaniša bana. Oh to bo slast.

Tako je govorila Marija. Obraz ji je oživel, oči so se ji
zalile s krvjo. Ali ni še prikipela njuna radost do vrhunca.
Še ni bila polna mera grenke žalosti hrvatske lige.

Nekega dne prispe glasnik v grad bana Ivaniša:

— Slabe vesti prinašam, vrli junak — reče glasnik
Jamometovič. — Kralja Tvrdka ni več. Nagla smrt je po¬
brala junaka iz tega sveta.

Ivaniš zaplaka.

— Njegov grob je grob hrvatske svobode 1
- Ivaniš, ne plakaj — zajoče junaška žena, gospa
Vladislava. — Nisem li jaz pri tebi? Dokler je krepka tvoja
desnica, ni še odprt grob hrvatski svobodi.

Andjelija ob novici, da je umrl Tvrtko, bosenski kralj,
zbeži v svojo sobico in pade pred sliko bogorodnice na kolena.

— Mati božja! S čim sem te razžalila na svetu? Naj¬
lepše cvetje sem ti dajala, najlepše trenutke življenja sem

6

82

prebila moleč, a ti si se odvrnila od mene, ti preganjaš mojo
ljubezen. Mati božja, povej, kaj sem zakrivila.

XXV.

Kralj je umrl, živio kralj. V Budimu je veliko veselje.
Sišman je rešen najhujšega neprijatejja. Horvatom so porezana
krila, osveta se od daleč smehlja kraljici Mariji in Nikoli
Gorjanskemu.

A v Bosni so velikaši zdvojeni. Eni so za slabiča
Dabišu, Tvrtkovega nezakonskega brata, a drugi se potegujejo
za mladega Tvrtkovega nezakonskega sina Tvrtka Tvrtko-
viča. A so tudi glasovi, ki volijo po junaškem srcu in žele
postaviti na prestol Hrvojo Vukčiča, velikega vojvodo bosen¬
skega.

Plemstvo je nesložno, a nesloga raste še bolj zakaj
budimski in beneški cekini lete okrog, polnijo žepe in pod¬
kupujejo duše in uničujejo svobodo bosenskega kraljevstva.
Budimci in Benečani si žele v Bosni slabega vladarja, hočejo
strahopetca Dabišu. Vladati ga hočejo s cekini brez strahu in
skrbi. A Hrvoja? Junak je silen je. Srce mu drhti, ko sliši
kateri glas, da ga žele za bosanskega kralja. Nečimernost in
želja po vladanju je prevzela tudi tega velikega junaka.
Njemu ni za Tvrtkoviča, ne za Dabišu, najraje bi vladal sam.

Vsa Bosna upira v njega svoje oči, a on omahuje, ne
ve na katero stran naj se obrne, ne ve za katerega kralja
bi se odločil, zakaj v duši mu kipi in vre. Prezira Dabiša,
mrzi Tvrtka Tvrtkoviča. Silni Hrvoj ne bi rad več nikogar
služil, srce mu govori: Vladar bodi sam!

Kakor kača ruje črv v duši Hrvoja: Vladati in vladati.

A Benetke in Budim ne marata Hrvoja za vladarja.
Rujeta zoper njega, a ga tudi cenita. Nekega dne, baš pred
izvolitvijo kralja, pride k Hrvoju Badoer, poslanik beneške
republike.

*


83

— Veliki vojvoda, v tebe je uprla oči prejasna repu¬
blika. Pošilja me k tebi, da ti javim, da te je zbor imenoval
za častnega meščana benečanskega. Odloči se za Dabišo,
zakaj njega želi jasna republika.

S temi besedami preda Badver Hrvoju veliko škatljo.

Benečan odide in Hrvoj vzame iz škatlje naprej pismo
z velikim pečatom, vzame težko zlato verižico, a še je nekaj
v škatlji. Bil je dar beneške republike, tri tisoč cekinov,
sijajnih cekinov s podobo sv. Marka. Tako je obdarila jasna
republika bosenskega vojvodo Hrvoja.

Še je pregledoval Hrvoja rumene cekine, razmišljajoč,
ali je to pošteno ali ne, kar pride pismo od bogomilskega
starca, očeta Stojdraga.

— Grešnik Tvrtko je mrtev. Na tebi, pravem sinu.cerkve
leži usoda domovine. Pridi, da se dogovorimo. Ako ne prideš,
bodi proklet!

In silni Hrvoja gre in pade na kolena pred očeta
Stojdraga.

— Cuj, vladala bova midva pod imenom slabega Dabiše.
Vladala bo naša sveta bogomilska cerkev.

In Hrvoja se vrača vesel po noči domov. Z njim je
republika, z njim so bogomili z očetom Stojdragom! Vladal
bo on, krono naj nosi Dabiša. In silni junak prelomi zvestobo.
Zapusti Ivaniša, zapusti vojvodo Hraniča, ki so bili trdni in
zvesti Tvrtku Tvrtkoviču.

.0  *

* *

In ko je prišel dan volitve, je sedel Dabiša, sedel
Tvrtkovič in vsi so čakali na glas velmož.

A oči velmož so bile uprte v velikega vojvodo Hrvoja;
v njem je nada v njem je rešitev bosenskega kraljevstva.

In Hrvoja izgovori kleto ime Dabišino. Junaki Hrvati
planejo po koncu in Ivaniš ban vzpodbode konja. Letel je

6 *

84

proti Omišu. Krvavelo mu je srce, penila se usta, a konj
pod njim je komaj dihal vsled težkih kolen Ivaniša bana.

— Sramota! Izdaja! Ali še sem živ in brat Pavel mora
zopet v Neapelj po kralja Ladislava. Karol, Karol, tvoj sin
bo vladal.

XXVI.

V požeškem mestu v svojem gradu sedi Sišman srdit.
Pred njim stoji Detrik Bubek, slavonski ban.

— Kralj, jaz ne morem narediti reda v deželi. Ti si mi
dal oblast, ali kraljica in Gorjanski mi ne dado pravic. Gor¬
janski se meša v državne posle, lakomni škof Ivan napada
Gričane in tako je nemir v deželi.

— A ti, kot ban temu ne veš odpomoči?

— Poznam odpomoč — odvrne Bubek — ali treba je
vrniti pravice hrvatskemu narodu. Samo pravica umiri ta
narod.

V tern stopi v sobo kraljica Marija in se grohotno na¬
smeje.

— Pravica, hrvatska pravica? Ha, ha! Vi bi radi uničili
škofa Ivana! On je najmočnejši steber države, a hrvatske
pravice poteptam z nogami. Temu mora biti konec. Slišiš ban?

— To ni posel bana — reče Bubek mirno.

— Ha! Ha! Ni posel bana? Ban slavonski je črv, slo¬
vaški čoban, katerega je dvignila naša milost iz prahu!

— Kraljica — vzklikne Bubek, in plane na plan. Dirjal
je proti Zagrebu. Obraz mu je rdel, zobje škripali:

— Slovaški čoban, čakaj kraljica. Pokazal ti bo črv,
katerega si dvignila iz prahu.

Šišman pa je prebledel.

• — Marija, ti si zblaznela!

— Kaj ? — krikne kraljica. Mar pozabljaš, da si prišel
po meni do krone?

85

— Jaz? — se opogumi kralj. Poročil sem.te, a vdal
se ti nisem. Zapomni si, da sem kralj in da bi se našla
krona za me tudi brez tebe!

Šišman prime Marijo za roko. Kraljica obledi in Šišman
jo strese. Prsi so mu kipele in oči plamtele :

— Marija, spomni se, da sem vladar, da sem kralj, da
sem gospodar.

V tem se slišijo koraki. Šišman spusti roko Marijino in
v sobo stopi Nikola Gorjanski.

— Oprosti kralj in kraljica, da vaju motim — reče,
zlobno pogledaje Šišmana in Marijo — ali državni posli.

— Državni posli ? — vpraša Šišman.

— Da, prišel je oče Ciril.

— Naj vstopi —• reče Šišman.

In za trenutek je stal debeli beli frater oče Ciril pred
kraljem in kraljico in njunim zaupnikom Nikolom Gorjanskim.

— Hudo je, vzklikne frater. Bil sem v Bosni pri tem
nesrečnem Dabišu. Rekel mi je: Pozdravi lepo mojega brata
Šišmana. Vse gre po njegovi volji, samo Dalmacije mu sedaj
ne morem dati, nego jo čuvam zanj. Naj bo tam moja voj¬
ska. Ne morem takoj prekiniti s hrvatsko ligo. Veliki so grehi
pokojnega Tvrtka. Ne morem naenkrat, ker bi se narod
dvignil. Te hrvatske kače so se preveč zajedle v bosensko
srce. Naj potrpi brat Šišman, vse se zgodi po njegovi volji.

— Ej, je moj mili brat Dabiša dober — reče porogljivo
Šišman. — A kaj se govori po deželi?

— Marsikaj, ali večina prezira strahopetca Dabišu in
želi Ladislava neapeljskega.

— Šišman — vzklikne kraljica. — Slišiš li, ali si kralj?

— Sem, reče Šišman besno. Pogazim te vojvode in
bane, ki niso drugo nego gusari (morski roparji). — In Šiš¬
man je besno udaril z nogo ob tla in srdito pogledal Nikolo
Gorjanskega.

86

— Hvala ti, oče Ciril —■ se obrne k fratru. — Dobro
si izvršil svoj posel. Idi in si oddahni!

*

* -*

Ali frater Ciril se prikloni ponižno, zatisne trepalnice
pred kraljevim sijajem in odide v požeško opatijo. Njegovo
hrvatsko srce je utripalo silno in duša mu govorila:

— Čakajte krvniki 1 Vse to izve hrvatska liga, zakaj
oče Ciril je frater, ali on je tudi Hrvat.

*

* *

— Nikola! Nikola! — govori kraljica, loveč se za prsi.
— Ali si slišal tega bednega luksenburškega cincarja? On
hoče pogaziti bane in vojvode, on! — In kraljica pljune na
stran. — Nikola? Ti si moj, ti me ne ljubiš, ali osveta naju
združuje. Brat ali ljubimec, osvetiti se morava.

A Nikola Gorjanski obrne glavo v stran od te odurne
žene, dvigne prste in priseže:

— Osveta Horvatom in Paližnom !

XXVI.

Bolnega škofa straži zverski Grga Prišlin. Zaman je
kraljeva grožnja, zaman je miril podban Toma. Na sam sveti
večer pošlje konjenike na Grič po šestnajstino. Vodil jih je
Stanko Prišlin — ali bolje Benko Benkovič.

In malo je manjkalo, da ni ubil sin očeta, Benko Živan
Benkoviča. Prišel je še o pravem času podban Toma in v
kraljevem imenu odžene mladega Prišlina žrtvo Grgine osvete.

A škof Ivan? Zbesnel je, ko mu je podban Toma rekel,
da tepta zakon in da je odredil kralj zoper njega preiskavo.
Razum ga zapusti in z Grgom Prišlinom poleti na sam sveti
večer na Grič.

87

Zvonovi so naznanjali rojstvo Odrešenikovo, a škof
Ivan je naskakoval Grič.

— Ubijte, požigajte, morite! Jaz sem škof Ivan. —
Grga se je zverinsko radoval nad bolno razdraženostjo škofa
a Grič in Kaptol je imel v ustih samo eno besedo:

— Proklet bodi škof!

Junaški Gričani odbijejo škofov napad, in škof se vrne
slab in izmučen domov.

*

* *

In ko je o polnoči zapel svečenik v stolni cerkvi:
Slava Bogu! pade škof na tla in solze mu orosijo lice! Bile
so to solze nesrečnega in bolestnega človeka.

XXVII.

Mili Bog, vse se da zatajiti in pozabiti, ali kri in rod
se ne da. Blaževo je. Gričani volijo sodnika. Volijo ga in
srce jim je veselo, zakaj danes ga volijo po svojem srcu.
Izbrali so si Živana Benkoviča. Slava je to, veselil se je ves
Grič. Zvonovi zvone in orgije done. Dva najstarejša zboro¬
valca dvigneta sodnika Živana trikrat kvišku.

— Živio, živio — se glasi po cerkvi, doni med me¬
ščani. Stara navada je, da novi sodnik počasti kmete in
siromašne meščane z mesom, kruhom in vinom. Tudi Živan
ostane drage volje zvest temu običaju. Kraj »popovega tornja«
stoji dolga miza s kruhom in vinom. Tam pečejo mesarji
velikega vola, tu sta dve veliki vinski posodi, a ob sviranju
dud plešejo kolo otroci, moški in ženske. In vse vpije: »Živio
Živan! Živio naš sodnik!« In dobra duša hrvatska ne po¬
zna v veselju sovražnika.

Tako so se Gričani razveseljevali in pozabili v svojem
srcu na obilico krvi, ki sta jo v medsebojnih bojih prelila
Grič in Kaptol. Veseli so grički meščani, vesel je tudi moj-

88

ster Sebastjan. Na ražnju je pečen vol, pod »popovim tornjem«
lepa krajina. Ko se speče vol, ko se zaiskri vino v majolki,
izgine sovraštvo iz srca in ostane samo ljubezen.

Meščan Sebastjan pristopi h kaptolskim orožnikom.

— Hajd, bratje, da pijemo na zdravje novega sodnika
Z i Van a Benkoviča.

Kaptolski orožnik prime vrč, a ne nese ga k ustom,
nego ga tresne ob kamen in reče:

— Naj se zgodi tako s teboj in s tvojim sodnikom.

Z okna »popovega tornja« zažvižga pušica in se zasadi
v prsi spoštovanega mojstra Sebastijana.

Sebastijan pade, Gričani planejo, vzbesnijo kaptolski
stražniki in novi boj nastane, odpre se nova rana starega
prepira med Gričani in Kaptolom. Hrabro se bijejo Gričani,
hrabro odbijajo Kaptolce. Trenutek samo in ljuti meč malega
Stanka Prišlina — Benka Benkoviča — bo zadel ob glavo
sodnika Živana. Trenutek samo in sin bo razklal glavo svo¬
jemu očetu. A v tem privrši pušica in se zasadi v Stankovo
ramo. In roka, dvignjena na udarec, omahne. Stanko Prišlin
omahne v roke kaptolskih borilcev.

A skozi okno »popovega tornja« se zlobno in radostno
smeji lice Grge Prišlina. Njegova želja se je izpolnila, sin je
udaril po očetu.

*

* *

Solnce tone. Navzdol proti Kaptolu gre Stanko Prišlin,
podpiran od stražnika. Rana peče, oči gledajo v modro nebo,
a žejna usta šepetajo: »vode, vode.«

— A kje dobiti vode? Mlin je blizu, mlin mlinarja
Zlatobradiča.

'In omahne mladi junak, izmučen vsled bolečine in rane,
in krepčilne vode mu prinese lepa deklica, Isa Zlatobradičeva.
Stanko pogleda deklico, deklica pogleda njega in duša po-

89

zdravi dušo, ne za trenutek, ne za mali čas, ne za dan, nego
za celo življenje.

XXVIII.

Oj krvava nesloga bratska, kako si strašna, ko vzplam¬
tiš v besnem srcu, kako lahko pozabljaš, ko ti umirajo bratje.
V Zagreb prispe zaupnik kraljev Nikola Kanižaj in pomiri
Kaptol z Gričem, Grič s Kaptolom. Sodnik Živah poda roko
kanonikom in mir nastane — mir na papirju. Ali srce, ki
ljubi, ne pozna mejnikov med Gričem in Kaptolom, za njega
ni »krvavega mostu«, ki razdvaja, njemu je poznan samo eden
most, ki spaja in druži. In med tem, ko se slavi sprava na
Griču in Kaptolu, med tem, ko pogošča Gričan Kaptolce in
Kaptolec Gričane, vzdihuje srce Stanka Prišlina po Isi Zlato-
bradičevi. A ko zvečer zapoje Isa:

»Za njim srce v prsih
gine, gine in veno«.

skoči mladi junak preko kaptolskih vrtov in za trenutek je
pri Zlatobradičevem mlinu.

V tem se začuje korak. Z brda prihaja Janko Zlato-
bradič. Mrko pogleda deklico in iz oči lete pušice na mladega
junaka.

— Beži — reče mladi mlinar in prime Iso za rame.

— Ali veš, koga ljubiš? Nečaka krvnika Grge Prišlina,
ki ti je ubil očeta in mater.

XXIX.

Hudo je narodu, katerega preganjajo vladarji in tako je
bilo s Hrvati v XIV. stoletju.

Kar je bilo naroda, kar je bilo velmož, vse je bilo raz¬
cepljeno. Trije vladarji so se potegovali za hrvatsko krono.

90

Tu je zviti Luksenburgovec Šišman, tu stoji strahopetec
Dabiša, tu je tudi Ladislav neapeljski — otrok in vladar.

V Djakovu sklene strahopeten Dabiša mir z zvitim
Sišmanom.

Šišman prizna Dabišo za hrvatskega kralja, a po nje¬
govi smrti preide cela Bosna v Šišmanove roke. Strahopetcu
je vse eno »ali junakom Ivanišu in Pavlu Horvatu ni vseeno,
komu bodo služili. Ali kdor se utaplja, se lovi za bilko. Tako
je bilo tudi s Horvati. Dabiša strahopetec, a Lacko neapelj¬
ski otrok. Med dvema zlima je treba izbirati manjše zlo. In
izbrali so Dabišo. Zvita beneška republika je hotela gospodo¬
vati v hrvatskem Primorju, zato je pomagala Šišmanu v za¬
dregi, a pomagala je tudi hrvatski ligi. Prišel je poslanik
Badoer in pomiril brate Hrvate, naj priznajo Dabišo. Dabiša
bo oslabel, Šišman bo oslabel in zavladala bo hrvatska liga,
ker to želi beneška republika.

A v resnici je beneška republika želela, da vlada ona
v neslogi sosednih vladarjev.

*

* *

Ni trajalo dolgo, in k Ivanišu banu pride poslanik od
kralja Dabiše. Povabil je na svoj dvor v goste brate Horvate.
Bal se je Dabiša beneške republike, a Horvati, čeprav Dabišo
niso cenili, so mislili iz slabega vladarja skovati orodje, s
katerim pridejo do davno zaželjene hrvatske svobode.

In tako se je na gradu Omišu slavila zadnja slava
Horvatovega plemena.

Solznih oči stoji Berislav Paližna. Na prsi se mu je
naslonila zaplakana Andjelija. Dalje tam, evo, škofa Pavla in
gospe Vladislave. Škof stoji zamišljen in oko mu blodi po
širokem morju. Velike misli mu vstajajo v glavi, ali danes
ni tam mesta za nje. Zastrti so dnevi bodočnosti, včasi so
jasni, včasi oblačni, a v teh jasnih in oblačnih dnevih naj-

91

bolj drhti srce Andjelije in Berislava.

Solze teko Andjeliji iz oči.

— Ujec, odveži naju prisege, združi naju!

— Prečastiti škof, poznaš me, pomagaj, oblaži moje
tužno srce — je vzdihoval Berislav.

— Brat! Pavel — vzklika gospa Vladislava in Ivaniš
ban. — Pomagaj jima!

A škofu Pavlu zadrhti brada, orosijo se oči in reče:

— Hotel sem, da se združita, ko bo svobodna domovina.
Naj bo po vašem! Še ta boj za svobodo! Ako se izvrši
dobro, ali slabo, združim vaju v mil objem.

Utihne škof in junaška banica Vladislava sklene roke
nad glavama Andjelije in Berislava in reče:

— Bog vaju blagoslovi!

XXX.

Strahopetec Dabiša se je strahopetno potuhnil. Šišman
grozi in zbira vojsko. Proti njemu se dviga Dabiša. Ali ne
dviga sam junaške desnice, nego pošilja brate Horvate.

Ko so čete Šišmanove prekoračile Savo, tedaj omahne
Dabiša. Knez Ostrvički, Berislav Paližna prinese od Dabiše
tužno vest Ivanišu banu:

— Dovolj sem pomagal hrvatski ligi, a sedaj je konec.
Naj delajo, kar hočejo.

In Dabiša gre, ter se pokloni zvitemu Šišmanu.

Ivaniš ban pa razpuSti vojsko in se napoti z malo četo
najzvestejših pristašev čez Vučjak-planino, da se prebije do
morja.

V Dabišu ni zvestobe, naj vlada Vladislav neapeljski.
To je spas, to je edina nada Horvatovega plemena.

A glej, za malo četo hrabrih begunov se dvigne močna
vojska, pod poveljstvom mladega Šimontornje. Gozd je. Kraj
studenca sede tužna četa: ban Ivaniš s štiridesetimi vojaki.

92

Pri njem je vse, kar ljubi njegovo srce. Tu je gospa Vladi¬
slava, ljubljena žena. Tu je sin Nikola, deček petnajstih let.
Na kamenu sedi škof Pavel, a pri njem Andjelija in vitez
Berislav Paližna.

Komaj si nekoliko odpočijejo, kar zasikajo po zraku
pušice.

Z vseh strani napade četo mladi Simontornja. Zrak
žvižga, skozi njega lete pušice in ena se zasadi v srce gospej
Vladislavi. Mala četa je, a hrabro srce v slehernem. Planejo
maščevalci, ki so se bili dolgo časa za svobodo hrvatskega
naroda, da se bore za svojo svobodo.

In poleti mladi Nikola Horvat, da osveti materino smrt.
Poleti ranjeno jagnje v boj proti volkovom. Ali težki buzdovan
ga pobije na tla.

Zavpije Ivaniš ban, maščevati hoče ženo in sina.

Ali neprijateljski obroč se oži bolj in bolj. Predajo se
borilci, preda se Ivaniš ban in škof Pavel. Preda se Berislav
in Andjelija.

*

* *

Strahopetni kralj Dabiša poljubuje robove plašča kralju
Sišmanu, a Sišman se mu smehlja. Ko pride mladi Simon-
tornija in javi, da so v njegovih rokah bratje Horvati, se
skrije »junaški« Dabiša za Sišmanov hrbet . . . Skril se je
Dabiša, ali hrvatski mučeniki so ga opazili. In sleherna usta
izgovorijo:

— Strahopetec, izdajica!

*

* *

Nikoli Gorjanskemu vztrepeta srce, ko je slišal, da se
med ujetniki nahaja tudi Andjelija.

— Cuj me, — ji reče. — Ti veš, da so glave Berislava
in Ivaniša bana na kocki. Ivaniš mora poginiti na vsak način,

93

a Berislav? . . . Glava mojega očeta se nahaja v Napulju. Idi,
prinesi mi jo in pomni: glava za glavo. Prinesi glavo mojega
očeta in rešiš glavo svojega ženina ... A sedaj se poslovi
od svojih!

In poslovi se Andjelija s škofom Pavlom, z banom Iva-
nišem in milim junakom Berislavom.

— Berislav, ko se vrnem preko morja, bodeva svoja!

In Ivaniš ban in škof Pavel sta blagoslavljala dvojico.

— Samo vidva bodita srečna, mi smo dovolj živeli.
Svobodo domovine nismo doživeli, ali dožive jo pozni vnuki!

S solznimi očmi zapusti lepa Andjelija ujca in zaročenca,
ter odide v Napulj v spremstvu križarja Filipa.

XXXI.

Škofu Ivanu Cehu so presedali ukori iz Rima in Bude.
Denarja si je nabral dovolj, da lahko potuje.

Svojo namero zaupa svoji desni roki, Grgi Prišlinu.

Grga se je trudil, Grga je trpel, da pridobi škofu čim
več denarja in zato ne dovoli, da bi rmeni cekini odšli v
svet.

— Škof, gospod! Odpotovati hočeš?! Daljna je pot,
bolan si, a bil si nam tako dober. Dovoli, da ti skrbna Gon-
činka še enkrat pripravi zdravilo, ki te umiri na celem tvojem
potovanju.

Škof raznežen pogleda Grgo Prišlina.

- Sinko! Ti si ediho upanje moje. Naj pride Gončinka.

Ju Gončinka pride in pripravi zdravilo.

Škofu se porudeči obraz, oči zažare.

— Gončinka! Izborno je . . . Bolje mi je . . . Ali kako
to pali . . . mori . . . Gončinka!

In škof Ivan se zvali mrtev pred sliko svetega Ladislava.

— Dobro si naredila — se zakrohota Grga Prišlin. —
Sedaj pa pomagaj sveti Ladislav!

94

Grga odmakne sliko in pokaže se dolbina in v njej
polne vrečice škofovega zaklada.

Skozi vrata pokuka obraz Paviša Gonča, griškega me¬
ščana. In vrečica za vrečico pade v vrečo Pavišino. Ostali
ste samo dve vreči, da se ne poreče, da je bil škof Ivan
siromak.

*

* *

In ko drugi dan zavlada mrak in se pojavijo zvezde,
je pri Grgu svečani dan. Na mizi je pečena pura, kraj pure
vrč vina.

Kaptolski župan Grga pričakuje goste, da si razdele
zaklad.

Pride veseli Paviša in mati Gončinka. Je se pura, pije
se vino ; šali se Grga, šali se Gončinka, a smeje se Paviša.

Grgi žari obraz, trese se mu brada, vesel je in venomer
ponuja jedi in pijače.

— Pij, mati Gončinka! Ne štedi, Paviša!

— Kaj ne, vino udarja v lici — brblja Gončinka, oko-
rajži se Paviša.

— Dovolj je gostitbe! Hajd Grga, da delimo zaklad.

— Delili ga bomo, delili ga bomo — reče škofov župan.
— Ali ne tukaj. Kdo bi si hranil tu zaklad? Hajd z mano,
spravil sem zaklad na varnem mestu.

Grga prižge luč in za njim se opotečeta Gončinka in
Paviša. Gredo iz sobe in se spuste po stopnicah ter pridejo
v klet.

— Tu bomo delili? Dobro si shranil zaklad — se na¬
smeje Gončinka.

— Samo ene stopnice še — reče zlobno Grga in se
nasmeje.

Luč plapola. Grga Prišlin odpre urno vrata v klet. Od¬
prtina zazija, pokažejo se stopnice.

95

— Hajd mati, hajd Paviša. Doli je zaklad, tam ga raz¬
delimo.

Opoteče se stara Gončinka, nasmeje se Paviša in oba
poletita po stopnicah, da delita zaklad škofa Ivana.

Ko prideta v klet, se nasmejeta, a še bolj se nasmeje
Grga Prišlin.

— Delita zaklad 1 Lahko noč in večni pokoj!

Mati Gončinka se ozre. Zlobno lice Grgino se je sme¬
hljalo, pogleda ju še enkrat in železna vrata se zaprejo.

Zakriči Gončinka, zakriči Paviša.

*

* *

Peti dan po tem se priplazi Paviša k materi Gončinki.

— Mati, lačen sem. Jesti moram in ker ničesar ni, bom
jedel tebe.

In vgrizne Paviša v Gončinkino roko. Starka odskoči,
zadrhti in se onesvesti.

*

* * '

In ko je Grga Prišlin nekaj dni potem pogledal v klet,
je našel dvoje trupel: Paviša Gonča, kateremu so se zobje
zarili v meso matere, Drage Gončinke.

XXXII.

Škofa Pavla spuste na svobodo, zakaj dasi je cincarska
duša Sišmanova hlepela po krvi, se je vendar bal, da si ne
pomaže rok v sveti obleki" škofovi.

A ljubezen, silna in mogočna preskače gore, preplava
morje, moli in vzdihuje, samo da reši ono, kar ljubi.

Med tem, ko je Andjelija klečala pred kraljico Margareto
in prosila za glavo Nikole Gorjanskega, da reši svojega za¬
ročenca, je grda kraljica Marija, rmena in suhotna, uživala
najlepše čase svojega življenja. Pred njo je stal suženj, lepi
junak Berislav Paližna.

96

— Berislav, slaba sem, grda sem, ali pomlad mi pri¬
nese življenje. S teboj grem v kamnito Dalmacijo. Tam bova
živela, tam naju zedini ljubezen,

Tako je govorila kraljica in stiskala roke lepemu junaku.

A Berislav se ojunači.

— Pojdi, svetla gospa! Jaz in Andjelija bova čuvala
tvoje zdravje.

— Ne ona, jaz hočem, da živim s teboj, da umrem s
teboj. Ti, Berislav postaneš naš, zapustiš Andjelijo!

— Nikdar, —■ krikne Berislav in kri mu šine v obraz
in oči mu zažare. — Cuj me, kraljica, nikdar !

In Berislav plane iz sobe.

*

* *

Kraljica je ljubila Berislava, a Nikola Gorjanski Andjelijo.

In dokler sta plavala v največjem morju nad, se razprši
sladko sanjarjenje v hipu.

V ječi je Berislav, vrnila se je Andjelija. Jutri odda
očetovo glavo Nikoli Gorjanskemu.

Nikola Gorjanski in kraljica Marija prisluškujeta skrivaj
razgovor Berislava in Andjelije.

— Srečna sva — reče Andjelija — zakaj, prinašam
glavo palatina Nikole Gorjanskega. Jutri si moj, dragi Berislav.

— Hvala Bogu, da si prišla. Vsaki dan me je klicala
k sebi kraljica, vsaki dan mi govorila, naj se te odrečem,
zaklad moj. A jaz, ako bi te tudi ne ljubil, ne odrekel bi se
hčeri Horvatovega rodu zavoljo polumrtve, grde kraljice, ki
je dala junaka Ivaniša bana raztrgati na konjskih repovih.

Andjelija tiho zaplaka, hudo ji je bilo za ujcem Ivaničem.

— Ali skozi gorke solze zasije radost . . . Berislav moj;
kraljevska beseda velja. Ti si rešen in pojdeva v Dalmacijo,
k tihemu morju. Komaj čakam dneva, da odideva od tod,
kjer gleda zversko oko kraljice Marije in ob njej sika ljuta
kača Nikola Gorjanski.

97

Andjelija obmolkne, a nekdo silno zaloputne z vrati.

— Kdo je to ? — se streseta oba.

Kraljica Marija je besno bežala in za njo je bežal
Gorjanski.

— O težka krona kraljevska — je vzdihovala Marija.
— Tvoj podanik te prezira!

In nezavestna se zruši kraljica. Na rokah jo odnese v
postelj Nikola Gorjanski.

— Kraljica, glej, prezira te !

— Oprosti Nikola! Delaj kar hočeš, osvetiti se morava.

*

* *

Vesela stoji drugi dan Andjelija pred Nikolom Gor¬
janskim.

— Izpolnila sem obljubo! Evo ti glave očetove! Vrni
mi ženina, Berislava Paližno!

A Nikola Gorjanski se hladno nasmeje.

— Ti si izpolnila svoje. Hvala ti! Tudi jaz storim svoje.

In oholi boljar stopi k votlini v zidu in prinese Andjeliji
na krožniku glavo zaročenca Berislava. Otrpnele oči so tožno
gledale Andjelijo.

A ona krikne:

— Krvnik! Krvavo si se osvetil, maščevanje te doleti.

In objame glavo bednega ženina in plane iz kraljevega
gradu. Za njo pa je oril glas Nikole Gorjanskega.

— Držal sem besedo 1 Glavo za glavo!

XXXIII.

O težka tuga naroda hrvatskega. Rodiš sinove pleme-
nitnike in bistrega uma, rodiš junake in junaški je tvoj rod.
Ali nisi gorko zaplakala, ker ti venejo prvi sinovi ob zarji
boljših dni. Ljubezen je velika in hrabro srce, ali nesloga
bratska ruši in ruši hrvatski narod dan na dan. S krvjo poji

7

5)8

rodno grudo, a če bi ne bilo nade, da nekoč iz te, s krvjo
napojene zemlje vznikne svoboda hrvatskega naroda, bi že
danes ne bilo Hrvatov.

Pri vrlem Živanu Benkoviču na Griču konča svoje
življenje umen škof Pavel Horvat. Mirno zatisne oči. Življenje
njegovo je bilo borba za svobodo hrvatskega naroda.

Tudi na njegovem grobu se je razgovarjal nočni čuvaj
kaptolski z Gjukom, grobokopom.

Ali nista se šalila, nista pila žganjico, nego sta gledala
v grob in klicala škofu Pavlu : — Slava mu!

Tudi poštenemu Živanu poplača božja pravica. Tudi
njemu vzide beli dan, zakaj Stanko Prišlin izve po svoji
dragi Isi za svoj rod in pokolenje.

In zloba Grge Prišlina se osveti na njem samem.

A zadnja mladika rodu Hrvatov, lepa Andjelija, najde
svoje zatočišče v zadrskem samostanu. Spremil jo je tja
stari križar Filip,

In ko so se zaprla za njo samostanska vrata, je bila
zapečatena usoda Horvatovega rodu.

XXXIV.

Vesele dneve preživlja Stanko Prišlin pod streho svojih
roditeljev. Zlobna nakana Grge Prišlina se je spremenila v
božji blagoslov. Ni ubil sin svojega očeta, kakor je želel
Grga, nego se je kri povrnila krvi — Benko Benkovič v
gorko naročje matere Jele. In ko završi zopet ljuti boj med
Gričem in Kaptolom, ni tega boja nikdo huje čutil, nego
mladi Benkovič, poveljnik meščanske straže, ker ga je ta
borba delila od njegove Ise. — — — — - -r

Davno je od tega, kar je preminil škof Ivan Ceh. V
Zagrebu stoluje škof Ivan Gorjanski. Pravičen je, pa tudi
strog.

99

In ko Gričani navale na Kaptol v besnosti, da se
osvetijo nad svojimi krvnimi sovražniki, ko zažgejo hiše
kanonikom, proglasi škof Ivan v cerkvi sv. Kraljev kletev na
Gričane.

In na Griču se ni več pokopavalo niti poročalo. Ljudje
so umirali, otroci se rodili, ali duhovnika ni bilo.

Žalosten je Grič, še žnlostnejši so Gričani. Presedalo je
meščanom, presedalo bogme i samemu Benku Benkoviču in
njegovi zaročenki Isi.

In pokloni se Grič Kaptolu, a Gričani škofu Ivanu
Gorjanskemu.

Dvigne škof kletev z Griča in prvi par, ki se je poročil,
je bil Benko Benkovič in Isa Zlatobradičeva.

Poročal ju je bivši dijak-prosjak, Miroslav Šišakovič.

*

* *

A kaj je z Grgom Prišlinom?

Vrč gre tako dolgo po vodo, dokler se ne razbije. Za
se je živel, za se je tudi umrl.

Nekoč, ko je najhujše besnela bitka med Gričani in
Kaptolom, je padla v Grgino hišo žareča kroglja.

Grga Prišlin vztrepeta. Skočil bi rad, bežal bi rad, ali
otrple noge ga ne nosijo.

Zažge se hiša, zgori do tal, in s hišnim pepelom se je
mešal tudi pepel zadnji ostanek zveri, Grge Prišlina.

KONEC.

Tiskala »Zadružna tiskarna« v Krškem.

'