»Res je grozno, toda njegove nedolžnosti ne moremo dokasati. Za to obstoja samo ena možnost: da katera priča prizna, da je krivo prisegla.« Medtem se je oglasil pri predsedniški mi^d zvonee. Množica je utihnila. Vse je zrlo na oder. Za mizo je stal Štern. Priklonil se je, nato pokazal na moža, ki je sedel na prveni raestu, ter je dejal: »Dragi zborovalci, predstavijam vam gospoda deželnega glavarja Blattona, ki nas je osrečil s svojim prihodom in nam bo spregovoril o dolžnostih, ki nam jih naiaga domovina v teh hudih časih.« Nato se je obrnil h glavarju: »Gospod glavar! Zastopniki našega mesta si štejejo v največjo čast, cla vas morejo pozdraviti! Vnaprej bodite prepričani, da bodo vaše besede padle na rodovitna tla in obrorilc stoteren sad.« Navzoči so zaploskali. Glavar je vstal in stopil na govorniški cder. Njegove prve besede so veljale Nemcem. Dobro si jih ie privoščil. Nato je začel opisovati, kaj bi se zgodilo, če bi Nenici zmagali. Prišli bi tudi v Ameriko, požgali bi mcsta in vasi, ljudi pa pomorili, kakor so etorili v Beigiji. Po glavarjevem govoru se je spet oglasil Štern. Nekam sraraežljivo je sporočil zborovalcem, da vojaški odbor potrebuje mnogo denarja. »Kdo izmed vas je pripravljen,« je zavpil na koncu, »darovati odboru ro en dolar ali več? Dvignite roke vsi t'-'" ' ' ¦ ¦ ^^ ptoriti!« Dvignilo se -jc kakih štirideset rok. »Kaj?« je zavpil Štern. »V toliki množici je sarao štirideset požrtvovalnih domo/inoljubov?!« Nato se je dvignilo še kakih deset rok. »Vem, prijatelj\« je vpil Štern, »da ste že dosti žrtvovali v razne dobrodelne namene, a vkljub terau vas prosim, bodite še nekaj požrtvovalni in darujte! Od svoje strani slovesno obljubirn, da bom dal za vsak dolar, ki ga tu naberemo, iz svojega žepa po en dolar.« Tem besedam _ie sledilo navdušeno ploskanje. Spet se je dvignilo kakih petnajst rok. V tem trenutku je ob levi strani nastalo med množico gibanje. Neki človek se je prerival v ospredje in vpil: »Gospod predsednik. čakajte!« »Kdo je to?« je vprašala Alojzija. »Ne vem. Ne vidim ga,« je odvrnil Kelly. »Grcnhut!« je začudeno zašepetala Alojzija. »Bog ve, kak namen ima.« Možicelj se je medtem preril do mize in spet zavpil: »Gospod predsednik, tako ne bomo dosti nabrali. Edini naein, ki vodi do uspeha, je ta, da gremo od človeka do eloveka in tako nabiramo. Ce dovolite, bom takoj začel z delom.« Ni se zmenil za Šternov jezni pogled in ni čakal odgovora, marveč je vzel klobuk in šel od človeka do človeka. Vsakemu je tako dolgo prigovarjal, da je naposled dobil kako malenkcst. »Šterna hoče jeziti. Ta je obljubil, da bo dal toliko dolarjev, kolikor se jih bo nabralo. Grenhut sedaj hoče čim več nabrati, da bo Štern moral tem več plačati.« »Toda, zakaj dela to?« »Neki spor iniata med seboj. Oba sta bila vodilna člana judovske cerkvene občine, a zadnji čas je štern Grenhuta izpodrinil in ta mu tega ne more pozabiti.« Grenhut je z vnemo nabiral, godba pa je medtem igrala vojaške koračnice. Uspeh je bil velik. »Tisoč dve sto dvajset dolarjev,« je dejal blagajnik, ki je pri predsedniški mizi štel denar. Štern je s hripavim glasom naznanil uspeh zbiranja. Nato je sedel s tresočo roko izstavil ček in ga izročil blagajniku. Potem je spet vstal in jezno zavpil: »Zaključujem zborovanje!« Zborovalci so divje zaploskali, nato pa so se začeli razhajati. Alojzija in Kelly sta se pri vratih poslovila in šla vsak na svojo stran. Ko je Alojzija naslednjega dne stopila v pisarno, je takoj opazila, da je Štern nejevoljen. Vedela je, da ga jezi voerajšnji dogodek. Ker ga je že precej poznala, je tudi vedela, da ne bo šel brez besede preko tega. Ni se varala. Ko sta končala z delom, je vprašal: »Ali bi hoteli še enkrat govoriti o tistem primeru, katerega ste omenili, ko ste prvič prišli sem?« »O primeru Štefana Kmicic?« »Da.« Alojzija je na kratko opisala vso stvar. Pri tem je posebej naglasila, kako vlogo je igral Grenhut. »Potemtakem je Grenhut kriv nesreče tega ubogega fanta.« »Žal, da.« »Ali je samo on izpovedal, da je fanta na dan umora videl v Pikertonu?« »Razen njega še ena preplašena starka, ki pa je tako zmedeno govorila, da njena izpoved ni bila mercdajna. Grenhut pa je odločno trdil in prisegel.« »Seveda! Od Grenhuta ni mogoče drugega pričakovati ko krivo prisego.« Vstal je in nervozno hodil gor in dol po sobi. »Kako dolgo je že fant v Ellingtonu?« »Kmalu bo deset let.«« »Deset let! Moj Bog, kako strašna kazen za stvar, ki je ni izvršil! Ali v tem času ni nikdo poskusil, da bi ga rešil?« »Odvetnik Kelly si je dosti prizadeval, toda zaman. Meni se zdi, da je edini izhod ta, če kdo prego vori Grenhuta, da prizna, da je krivo pričal.« »Grenhuta pripraviti do tega! On bo še Bogu lagal na sodni dan. V tem človeku ni niti trohice pravičnosti in resnice.« Ustavil se je pred Alojzijo in po kratkem tuhtanju vprašal: »Ali ne bi bilo dobro, če bi obiskala Kmicica? Morda bi se med razgovorom v glavi katerega rodila kaka pametna misel« (Dalje aledl)