FR. PALNAK:
Čveteronožci v našem gozdu. i.
olnce se še komaj zbuja, ko nastopimo poletnega iutra pot v gozd. Polagoma se trga v njem trda tema, ki pre-preza vrhove dreves ter leži še gostejša tema okrog nas. Napotili pa smo se vanj lako zgodaj, da vkJimp, kako se bude njegovi čveteronožni prebivalci, kakc vstajajo, kako odhajajo na svoja dnevna opravila, in da pogledamo, kakšna so ta.
Še vse tiho. V vrheh se počasi svetlika, vedno globlje prodira luč. A že v prvem svitu se oglasi nad muni: »Pojdi gor! Pojdi gor!« — Oledamo, kdo bi nas klical, a ne uzremo kričača. Vidi pa nas menda ta; saj se norčuje prav pošteno: »Stric mo-tovilo, si videl svojo kobilo?« — Hej kobilar, ti si? Zgodnii budilec v gozdu? Le zbudi nam ga, da vidimo njega in njegovo življenje! Prikličl nam luč, pripravi nam jo! Glej, ni ravno prijetno, plaziti se v tej poltemi! Pst! Kaj ie to? Debela neokretna žival se je prevalila pred narni čez pot. Neokretna, a vendar nagla dovolj, da nam je izginila liitro izpred oči, in le slišimo jo še, kako lomasti naprej po gozdu. A ne sme nam uiti. Videti ga moramo, ki nam je pretekel pot prvi. Obrnemo se hit-ro za njim, svetloba že raste, in tudi že vidimo več okrožja skozi drevje. Tam, že precej daleč pred nami, se prikaže hrbet in belkasta glava z dvetna črnirna progama, ki gresta od gobca na vsako stran preko oči in ušes. Sarno toliko ga vidimo, in že se nam zopet skrije. A spoznali smo ga vseeno — jazbeca.kise vrača s svojega ponočnega pohoda. Natanč-neje si ga ne moremo ogledati, ker nam je že izginil.
A glej ga — drugega samotarca jazbeca, ki prihaja ravno proti nam! Postojmo! Prav raimo nas mora, in tega bomo videli lahko natančno. Ni nas zapazil, tudi zavohal nas ni in počasi koraca dalje.
Kratke, čvrste noge postavlja premišljeno naprej. Še ustavil se ie. Zdaj ga vidimo: podolgovata, ošpiljena glava, male oči in tudi mala ušesa. Preril je nekaj na tleh. Najti je moral žužka, ki se ni nadejal so-vražnika, da mu pomaga sam s seboj napolniti navsezgodaj že itak sili trebuh. Izginil je v gobcu, in že so ga zmleli ostri jazbečevi zobje. Po-žeruh pa, ki se je mastil vso noč s hrošči in črvi, ki si je zgrabil kje drobno miško ali prijel mladega zajčka, ki ni odnehal pri ptičjem gnezdu ter ga izpraznil, če ie le mogel, se pomika naprej. Dobro ga še v-Jimo, a hipoma — kakor da se je pogreznil.
33
Tam na prisojnem obronku je izginil v zemljo. Tam ima svojo jaz-bečino, ki si jo je izkopal s svojimi čvrstimi zavitimi kremplji. Na štirili do osmih krajih pride lahko iz nje, vsak hodnik je dclg do deset metrov, vsi pa se stekajo proti kotlu, kjer si je priredil dva metra globoko pod zemljo prav udoben in prijeten dom ter si ga nastlal na mehko z mahom.
Tukaj prespi dremuli ves dan. Po vseh hodnikih pa ne hodi vedno, ker jih ima večino za slučaj nevaraosti. Če si ie mogel izbrati za svoj'j palačo prostor med skalovjem, mu je še ljubše, bolj varen je in še bolj na miru; mir pa je za zavaljenega sivca prvi in najpoglavitnejši. Kakor je videti jazbec zapuščen, skrbi v svojem stanovanju za največji red in snago. V jazbečini njen prebivalec tudi prezimi. Debel, kakor je jeseni, se spravi k počitku, žre do hude zime še prihranke, ki si jih ie nanosi) na kmetov račun s polja, potem pa zaspi. Če zima ni prehuda, se zbudi večkrat, in sled njegovih širokih podplatov po snegu dostikrat pokaže, da ie prišel pogledat na božji svet. Takrat si utrga tudi kakšno korenl-nico, a vendar pride spomladi na spregled medel in suh, jeseni tako rejer.i trebušček mu je upadel docela.
Pustimo zdaj samotarca, naj se prespi! Ce bi čakali nanj, da se prl-Kaže, bi čakaii predolgo. Pred večerom bi ga ne videli. Tedaj pa bi pn
ifhodu luknje čuli podzemljaka, kako ropoče znotraj in se zopet cdpravlja na lov. Počasi poluka tedaj z glavo in oprezuje, če je vse inirno in varno; potisne se še nazaj in skrit napeto posluša. Potetn šele pride vun, preišot z ušesi in z nosom vso okolico, če je dosti varna, nato pa koraca počasi od svojega bivališča, kamor se vrača šele zjutraj.
Huš! Kaj je gozd že oživel?
Seveda! Solnce je že razlilo nanj svoje zlato, in vsepovsod se glasš ptiči, od vsepovsod tiam bije na uho skrivnostno šumenje in šuštenje.
Pa kaj je skočilo pred nami in se prav tako hitro skrilo? Kje? Mlaa hrastič — še skoraj šibica — se je zazibal ravnotam. Slaba šibica, je U bolan sirotek? Primemo ga, pa nam ostane kar v roki. Sevcda, korenin nima. O, tu je bila na delu gozdna krtica. Tase nam je skrila po<3 zemljo, kjer opravlja svoje škodljivo delo. Majbna, rjava, debelega trupla. raalili ušes in kratkega, gosto poraslega repa, sodi med miši, ki pa jih ločijo od nje velika ušesa in dolgi, goli rep. Pod zemljo je ne moremo zasledovati, a zapomnili si bomo njeno škodljivo življenje.
Saj ni sama od mišjega plemena v gozdu. Še druge so, ki glodajo po drevju lub in veje, kakor nam pokaže marsi katero drevo na naši nadaljnji poti. MeJ temi škodljivci je tudi sivorjavkasta g o z d n a m i š, ki je sicer v vsem po-dobna hišni miši, le da je večja in dalj šega repa. Ta sicer ne gloda debel in živ' največ ob gozdnih sadežih, žužkih in drobnih, vlaknastih koreninicah, a ne za metava tudi svežih, sočnatih bukvic, ki so prišle iz zemlje, ter napravlja na ta način dosti škode. Tako tudi v gozdu, kakor doma in na polju miši niso prida.
Komaj smo izrekli to obsodbo, natn obstoji oko na živalci, ki leži zadavljena ravno pted našimi nogami. Čisto je podobna miši, samo manjša je in tanjša ter ima dlakav rep in dolg koničast gobček. Ta ji je odprt, in en sam pogled na zobovje nas prepriča, da ni-mamo opraviti z nikako mišjo, ki imajo vse spredaj po dva dolga, dlelasta zoba, s katerimi glojejo. Naša živalca tn pa ima ostre koničaste zobke, prav ustvarjene za plenjenje. R o v k a je ali, kakor ji tudi pravijo, špičmoh.
Kdo bi vedel povedati, koliko žužkov in črvov je pohrustala ta, zda) mrtva živalca še to noč. Ali pa, kako je bežala, da uide sovražniku v
3D
svojo podzemeljsko luknjo? Kdo bi uganil, katevi raočnejši in ostrejši zobje so storili konec njenemu požrešnemu življenju? Kai je bila lisica ali kakšna mačka ali sova? Vse te zadavijo rovko, ne požre pa je razei« kač nobena žival, ker ima rovka prav močen duh po pižmu, ki ne ugaja našim gozdnim ujedam.
Pustimo to mrtvo rovko! Saj dolgo ne obleži tukaj; žužki, črvi in mravlje so se že spravili nad njo ter uničujejo njo, ki je uničila v svojem življenju foliko njihovih sorodnikov.
II.
Oho! Glejte, glejte! Ravno smo jo imeli v mislih — rjavo kožuško ltsicoi pa se nam prikaže! 0, le skrivaj se s svojo rjavino ob rjavi
zemlji in za rjavkastim grmovjem, izdajaš se nam vzlic temu, ker še vedno vidimo, kako zvedavo gledajo iz široke, ošpiljene glave s po-končnimi ušesi tvoje črne oči proti nam! Na tvojih prsih nam blešči
36
nasproti tvoja beliua s kožuha, in stiskaj se, kolikor hočeš, meter dolgo truplo je le predolgo, da ga skriješ kar tako!
Dolgi, košati rep si iztegnila in stojiš nepremično, a eno prvih šapiu imaš že privzdignjeno, da jo pocediš, prekanjenka, kakor hitro zapaziš, da ti žuga od naše strani nevarnost.
Le čakai! Tudi mi imamo čas čakati, ti pa nam pokažeš svojo pm.
Saj vemo! Zdaj-le, ko ugiblješ naše misli, si gotovo tudi preudaiila: »Aha, tnojo lisičino bi radi spoznali. Pa ne bo nič!« se nam smeješ v pest.
Di bi bili mi lovci in bi oprezali za tvojim kožuhom, ali bi nam ga pustila?
Za našim hrbtom nekaj zašumi, za hipec se ozremo — in lisice ni več. Kje daleč pred nami se že premičejo pred njo vejice grmovij, skozi katera beži! 0, ti prekanjenka! Ti potuhnjenka! Seveda nam ne pomaga nič vsa jeza. Da bi bil z nami pes, bi 30 gonil in prignal prav do katerega vhoda njene lisičine. Potem naj pa le laja zunaj, lahko tudi koplie v zemljo — Hsice ne najde več v jami. Na drugi strani svoje luknje jo je že popiliala na svetlo; zadavila je znabiti še mimogrede ptico, ki je sedela prenizko, in ii morda že prav ta čas skubi perje.
Taka je ta prekanjenka! Ukani te desetkrat v hipu, ko si se najmanj nadejal. Vemo, da so nastavljene za njo v gozdu pasti, a tudi ona ve ter se jim izogiblje tako vestno, da pobaše iz njih vun vado, če le količkaj more. Kaj se briga lisica za pasti! Saj je ni, predrzne kakor je, niti strah, da ocigani pri belem dnevu skrbno gospodinjo ter ji odnese pred nosom najtolstejšo gos z dvorišča, če je to na samem in ni psa blizu. Potem pa se rjavka ob mastni pečenki lepo na tihem smeje ter leže nažrta spat pred svojo luknjo.
Pred svojo? I, seveda je tvoja, ampak če si jo kopala sama, je drugt> vprašanje! Težko, če nisi zasmradila snagoljubnemu jazbecu njegovege. bivališča ter ga tako pregnala, sama si se pa na široko okorlstila z nje-govim trudom. Vemo, vemo, rjavka, da napraviš to, če ti je le jazbina po volji; če je le na takem kraju, kakor godi tebi; če ie le dovolj globoka in skrita v skalovju in med koreninami. Ampak z jazbecem je izginila tudi snaga iz luknje in njene okolice, in kosti. ki leže razmetane pred li-sičino, izdajajo gospodarja, ki se je hitro udomačil v bivši jazbečini in prebiie v njej tudi vsako slabo vreme. V taki luknji tudi skoti samica svoje številae mladičke — časih jih je kar do dvanajst — tusem prinaša malim rjavčetom mrtvih in živih živali ter jih začne učiti rokomalharstva. Zvita si res, Iisica, a človek te ne more sovražiti, preveč čedna žival si. Pretkana si tudi in namazana, a moramo se ti smejati, če preudar-jamo tvoje ciganstvo. Mi pa smo ti danes še hvaležni, ker si nas zvodila
37
na sled mladtti z a j č k o v. Ne daleč od-tam, kjer smo zasačili lisico, je mala, z listjem nastlana jamica, in v njei so trije mladički. Te je rjavka zvoliala, mi pa smo jo prepodili ter tako zajčkotn za enkrat rešili življenje.
Za enkrat! Kdo ve, če kdaj dorastejo. Saj so mladi zajci take sirote: Njihova ma-ti jih zapusti že po prvih petih dneh, in na-vezani so sami nase v življenju. Seveda pridejo na svet že kot pravi zajci s široko-odprtimi očmi in popolnoma sposobni za nadaljnje samostojno življenje, ampak so-vražnikov imajo! Lisice, jazbeci, kune, velike sove — vsi, vsi jim strežejo po živ-ljenju, in med njimi tudi človek ni zadnji,
ki si prav rad privošči zajčjo pečenko na svoji mizi. Edino varstvo tem živalim, ki jih preganjajo vsi, človek pa posebno zaradi škode z gloda-njen; na polju in na vrtu, v vinski gorici in v gozdu, je, da se tako hitro
38
plode. Zajka vrže štirikrat na leto mlade: prvič po enega ali dva, drugič tri do pet, tretjič in četrtič zopet po enega ali dva. Tako si pomaga zajčji rod pred iztrebljenjem.
Ogledati si pa teh mladih dolgoušcev kar nič nismo mogli. Komaj smo se jim približali, že so bili na nogah, pokazali so nani svoje kratke repke ter se spustili v skok, da se skrijeio na agod-nejšem mestu. No, poznamo jih vzlic temu; saj je zajec od vseh gozdnih živali najpogostejši, ki pride na polje, da se okoristi s kmetičevim trn» dom na njegovo veliko nevoljo, najpogostnejši, ki si ga imamo priliki, prav dobro pogledati na kuhiniski mizi.