Štev. 11.
V Ljubljani, 1. listopada 1914.
Leto XV.
Vseh mrtvih dan...
Prežalostno zvonjenje se danes z lin glasi, oko se mnogotero v otožnosti topi.
Ljudi na božjo njivo za tropora roina trop, da ljubljencev umrlih obisče tamkaj grob. . .
Uvrstim se jim tudi, v sprevodu z njimi grem, v odičene grobove zamišljen zrem in nem. .
Tu vdovo mlado vidim, ki vije si rokč, na zgodnji grob soproga prelivajoč solze. . .
Krog nje otrok četverih ihtenje slišim zdaj: ,,Zakaj li si ostavil, oj, oče nas, zakaj?" —
Po materi spet tamkaj žaluje brdka hči, solziea za solzico po licu ji polzi. . .
Z neba pa solnce sije, na grobih luč brli, z grobovja cvetje dije, molitev zubori. . .
In meni tudi žalni spomini se zbude, in srce se mi krči, oLi mi orosš ¦ . .
Kje ste mi, dobri starši, kje, blaga brata dva, prijatelji kje dragi, veselje mi srca? —
Ah, krije vas gomila za tretjo tatn gor<5, zapuščen se vas setim, moleč za vas gorkd. . .
Pač blagor vam, izpili ste kelih bridkih tog, tjagor se preselili, kjer večni biva Bog. . .
I jaz iz solz doline dospel bom kmalu k vam, v Vsevišnjega objetju pri vas bom srečen tam! .
Janko Leban.