NEKAJ ZANIMIVIH BESED IN POMENOV IZ  BELE  KRAJINE
Ko so si že med vojno popravljali požgane domove in gospodarska poslopja, so v Beli krajini zadovoljni rekali: Kakovo je, je; pa makar živim na pasji kučici.
Ko je bilo Belemu Kranjcu nujno 'iti na stian', je pred lujcem rekel: Grem zaradi sebe. Le če ga niste razumeli, je pojasnil z običajnimi slovenskimi besedami. Jermen za hlače imenujejo hlačnjak, zato ne uporabljajo izrazov, kot so jermen za hlače, hlačni jermen ali pas,- z opasačem so opasani samo v vojski.
Kadar se odpravi Beli Kranjec z volih" v Gorjance po drva, zatakne za škarič (kjer je oje pritrjeno) drvnico, a doma teše, stoječ na hlodu — ali na tleh ali na kobili
• I. K. Schwicker (1839—1902) je napisal več zgodovinskih in narodopisnih del, izmed katerih naj omenimo samo naslednja: Die letzten Regierungsjahre der Kaiserin-Königin M. Theresia (Wien 1871), Bilder aus der Geschichte Ungarn (Pest 1874), Zur Geschichte der kirchlichen Union in der croatischen Militärgrenze (1874), Die Deutschen in Ungarn und Siebenbürgen (1881) .
" Z volih — posebnost belokranjske sklanjatve.
127
ali kozi — s plankačo. Sodar in kolar pa tešeta z bradvo ali sekiro. Ob zamahih tesač prav mučno skoka (stoka). Ženske so se z njim pošalile; rekle so mu: Kaj, vraga, brundaš in stovcaš krog nas! Bodi že tiho!
Dokler na pomlad telo še ni navajeno na težko delo, pravijo, da človek še ni užikan. Pri delu se spoti tudi v glavo. Privzdiguje škrljak (klobuk). Ko ga pokličejo južinat, se še da prositi, da pošlje gospodinja dete ponj, ki leče: So rekli, da hod(i)ts vale južinat! (takoj!). Bom vre prišel! je odgovoril, misleč s tem, da bo že prišel, ko bo stesal tram do kraja. Potlej ogrne kam(i)žolo na hajtač in gre.
Ce mu fantiček dobro ne napenja obarvane vrvice, da bi hlod ožnoral, ga jezen sklapouha in mu veli: A, s teboj ni dobro delati v menažo (v druščini, v španoviji).
Teše pa škarnice za ostrešje, stovpe (stebre). Ko vse steše, sestavlja strešni stol na štumberke (pokončni stebri v ostrešju). Kleti in zidanice nimajo ostrešja na štum-berke, ampak na trikotno vrh zidu položeno sleme, nanj pa so obešene škarnice.
Pri južini se tesač baha, kako je med prvo vojno, kadarkoli je prišel na )/urlavb« s fronte, brašnil krog deklet, še raje pa okrog poročenih. Ženske se ne dajo, pa mu odgovarjajo: Kaj se hrostiš, kot bi te res kaj bilo!
Hvali juho, da plavajo škranje po njej. Nekod rečejo tudi srage. To so mastni cinki. Pravijo zato, da slaba, neokusna juha nima ne cinka ne vinka. Gospodinja se izgovarja, da je je sam vrdtek v loncu (pena, ki se vleže, ko juha nekaj časa na robu počiva).
Ko mu je gospodar naštel plačilo, je tesač v šali dejal: No, zdaj pedo imam kot pravi ženih (ženin)
Kadar je res ohcet pri hiši, točijo vino iz soda kar v čebrico ali koblico ali kabel in manjšo keblico in svetujejo dobrodušno, da kdor tebe s plostrico (platiščem, polovico preklanega kola), ti njega s povtico (Vlahi pravijo povitica, Kranjci potica).
Ce zmanjka v domači zidanici ali domačem kevdru vina, si ga sposodijo v soses-kini zidanici — v soseskinem kevdru — na poldržijo. Ob novini vrnejo mošta za polovico več: za vsak sposojeni bokal vina vmejo poldrug bokal mošta. To je vino na poldrgo = pudrgo = poldrugo. Kolikorkrat ga natočijo, zarežejo na rovaš. V nekaterih soseskinih zidanicah imaje še danes rovaše. To so kratki klini, približno veličine grab-Ijinih zob. Na enem kraju so prevrtani in nabrani na žico ali bekev (ponekod pravijo mekev = vrba). Kdorkoli si sposodi vino, ima svoj rovaš. Nanj zareže oni, ki je za to zadolžen, za vsak bokal po eno zarezo. Kadar ta vrne mošt, mu vrne tudi rovaš. Ta je zdaj neveljaven. Lahko ga lastnik vrže v ogenj. Ko si začne spet sposojati vino, napravi nov rovaš. Ni rečeno, da se vsi rovaši obenem zavržejo. Vsakdo pa ima svojega po svoje zaznamovanega, pravzaprav ga posebej zaznamuje oni, ki je za posojanje zadolžen. Le on pozna svoje znake na posameznih rovaših, tako kot Obrščak. Danes poznajo še rovaše ob trgatvi, ko brentač zarezuje v palico, kolikokrat je že nesel brento grozdja v kad.
Ob koncu svatbe je vsem žal. Zdihovaje zatarnajo ženske, da so se v teh dneh polenile in da bodo morale jutri še neužikane spodbrecati (tudi spodbrencafi) se in se lotiti dela. Drugače ne bo jela. Zadovoljiti se bodo morale z grahom (fižolom), ko so vendar bile na svatbi postrežene z nakolencem (graškom).
Za slovo so zaplesali kar po ištrlu v veži (tla, ki niso betonirana, marveč napravljena iz peska, zemlje, apna in vode; to dobro stolčejo s tolkačem).
Za imendan hodijo pet in ropotat podoknico. Temu pravijo v Beli krajini ponekod, da bdbnajo, drugod spet, da tebljajo.
Hinke W ill an