List 16.
Snaženje sodov.
V nekaterih krajih ne snažijo izpraznjenih sodov marveč jih puščajo, da se na zraku posuše. Da to ni prav, zna vsakdo. Kajti sod postane kmalu plesniv. Če pogledaš v sod, zapaziš stene vse bele. Kdor pa v takšen sod vina nalije, ta si je celo skvari. Vino dobi neprijeten okus. — S sodi se torej, saj pri nas, mora ravnati na sledeči način. Brž ko je sod prazen, treba ga hitro izmiti in dobro izplakniti, sicer postane plesniv. Snaženje ni težavno delo, če je vino v njem bilo zdravo. Nalije se v prazni sod studene vode, da se snažno izmije vsak ostanek od drožij. Parkrat se izplakne, da čista voda teče iz soda.
Več dela je, č<- je vino v sodu bilo skvarjeno, kalno, ali če se je vleklo. To bi sicer ne smelo biti pa šele g>di. žali Bog, vse prepogosto. Te.laj ni zadosti sod s studeno vodo izplakniti. Kajti plesnivec se je uže v les zaril, od koder ga moramo zopet izriniti in uničiti. To je laže rečeno, kakor storjeno. ?lesnivčeve kali se ne dajo precej odpraviti, kedar so se pregloboko v les zarile. Pri velikih kletarstvih imajo parne stroje, s katerimi krop z veliko silo v sod brizgajo, sopar prodira v luknjice lesu in ugonobi plesen. — Drugi ljudje moramo pa dmgače ravnati, da isto dosežemo. Vzamemo torej vrelega kropa, in ga vlijemo v sod, ki ga zapilkamo in potem dobro premetavamo, da more krop do vseh sndovih dog. Dobro je kropa dvakrat vliti, ker drugikrat več koristi in gotoveje plesen uniči.
Sedaj pa ne smemo soda puščati na miru, praznega, če je tudi trdno zapilkan. Prazni sod moramo z žveplom  žgati.   Žveplo  pokonča  plesen,   ki  se morda
v
še v zraku nahaja. Zveplanje se mora večkrat ponoviti. V kleti zadostuje za štrtinjak vsak mesec po eden rezljaj žvepla. Ko hočemo, pozneje prazni sod rabiti nimamo nič snažiti. Zadostuje, če ga malo s studeno vodo poplaknemo.