Ptičar
(Povest. — Piše Basnigoj (Konec.)
vn.
ene je že služil dve leti na Koroškem  za  pastirja.   Mnogo  grmovja je prelezel, ko se je plazil za ovcami in kozami, mnogo jerbasov je spletel in, kar je poglavitno, privadil se je dela in resnega življenja. Tudi Tonček je doslužil tuji kruh v Ziljski dolini. Naučil  se je  celo   nekoliko  iietnščine,
-^ 120
da bi ga ne bil mogel z lahka kdo po nemško prodati. Zato so želeli oče, da se Tonček vrne. Njemu samemu je bilo pa to tudi po godu. Ulear je moral zopet preseliti Tončka s Koroškega domov.
Semenj je bil tiste jeseni v Bcljaku. Prignali so mnogo živine na prodaj od raznih krajev, Rožani in Ziljoi, od Vrbskega jezera in dravske doline. Kupci so vpili in se prepirali za ceno. Ta je hvalil, drugi je zopet grajal in tako ni bilo besedovanja ne konca, ne kraja. V tem živem vrtincu se je sukal tudi Ulčar. On je seveda moral biti na vsakcm semnju. Ali danes je skoro bolj gledal po ljudeh, kakor po konjih. Videlo se mu je, da nokoga išče. Večkrat je tudi prašal tega in onega Ziljca, jc-li kaj vidcl Dragana. »Videl, kaj pada; ne more biti daleč«, odgovarjal mu je marsikdo. Ali dasi ni bil daleč, Dragana vendar ni mogel dobiti.
Ko išče Ulčar Dragana, pride med živino do moža, ki je prodajal par volov. Ulčar jih ni mislil kupiti, kcr je kupčeval le s konji. Prašal jo pa vendar, koliko jih mož ceni. Prcj mine čas, če sc malo pobescduje. Ko go-vorita moža, spozna Korošec hitro Ulčarja, da je Kranjec. Zato zastavi besedo in ga popraša:
»Ali greš iz Beljaka naravnost domov?«
»Domov, domov, kam pa. čim prej, tem bolje. Korošci ste tako trdi za kupčijo, da ne daste človeku ni<3 zaslužiti.« Tako se je salil Ulčar.
»Ce greš domov, pelji s sabo tcga-le dečka na Kranjsko. Za pastirja je bil, pa koše je plctel. Unega leta ga je prineslo čez gore. Zgubil se je Potem sem ga pa jaz vzel, ker ni imcl nikamor.«
Ulčar pogleda dečka. Zdi se mu, da je že nekje videl ta obraz. Ali kupec vidi mnogo obrazov in deček je dečku podoben, zato si ni dalje belil glave, ga-li pozna ali ne.
»Peljem ga lahko, samo kam?«
»To bo že povedal Gene sam«, meni Korošec, »da ga le čez Koren spraviš.«
Itne Cene je zopet vzdramilo nck spomin v Ulčarju. Pogledal je še jedenkrat bistro dečka in mu dejal:
»Pa ne, ko bi bil ti Ažmanov?«
»Ažmanov sem, da«, odgovori Cene.
»Poglej ga no, zakaj te pa ni bilo domov? Mati so tako dolgo žalovali po tebi, da so . . .«, tu mu je beseda zastala in zaobrnil je govor tako, da je rekel, »no, vsi smo mislili, da tc je kaj snedlo. Hvala Bogu, da si sc dobil. Sedaj greš z menoj!«
Cene se je takoj poslovil od svojega dosedanjega gospodarja in šel z Uldarjem. Ulčar je hodil še nekaj časa po sejmišču. Kupil je tri konje, dobil je tudi Dragana in Tončka. Ali sta se gledala Cene in Tonček! Kdo bi bil rnislil, da se snideta v Beljaku? Prej sta bila oba poredna ptičarja, ali sedaj sta okusila tuji kruh in spoznala, da je bolje biti priden in poslušen ter ostati doma, kakor nagajati starišem, potom pa jesti pri tuji mizi! Sedaj se nista menila za Ulčarja več kot toliko, da ga nista zgrešila med množico. Oba sta imela mnogo povedati — in oba sta  povedala  drug drugemu tudi
-« 121 s*-
trdne sklepe, da bosta odslej živela pridno in delala marljivo. — Sredi po-poldne so zajahali Ulčar, Cene in Tonček vsak jetlnega konja in šli polagoma proti Korenu. Drugi dan so prišli domov. Tončka so gledali bratci in sestrice, ker je bil tako velik. Ves drugačen je bil kot nekdaj. Celo govoril je malo po koroško, da so ga dražili domači. Mati so bili zopet srečni in veseli, ko so imeli vse otroke pri sebi. Na dolgo in široko je moral Tonček povedati vse, kako je daleč po svetu, kaj da je videl in skusil. Tončkova vrnitev jc bila vesela zanj in za domače. Kaj pa Cenetova? Tudi njemu je utripalo srce, ko se je bližal rojstni hišici. Nabiral jo v duhu besed, kako bo po-zdravil mater, kako jih lepo prosil odpuščanja za vse, kar jim je prizadejal hudega. S tresočo roko je pritisnil kljuko in odprl vrata. Toda tiste, po ka-teri je hrepenel, ni bilo v sobi. Tuji, neljubeznivi obrazi so ga pozdravili in mu skoro pokazali vrata misleč, da je nad-ležen potnik, ki jih bo prosil milodara.
»Kje so pa mati?« vpraša skromno Ccnc.
»čegava mati ?« ogovori ga dokaj nepri-jazno postaren mož.
»Moja, saj so tukaj stanovali.«
»Tvoja — Ažmanova, ne ?«
»Da, tako se jim je reklo.«
»Tam-le, vidiš, za cerkvijo stanujcjo sedaj. Tja jih pojdi iskat!« Mož pokaže Genetu skozi okno na pokopališče.
Tega Cene ni mislil. Kakor bi mu bil zasadil nož v srce, tako ga je zabolela ta beseda. Solze so se mu ulile in kar šel jc na pokopališče. Tam je med grobi poiskal materino gomilo in jokal dolgo dolgo — solze kesanja, žalosti in ljubezni.
Zgodnje so bile skušnje za oba, za Tonfika in Geneta. Ali koristile so jima mnogo. Tončok           "^
je sedaj vrl in priden gospodar, Cene pa vaški pastir. Po letu pase, po zimi pa plete jerbase in koše. Otroei se radi zbirajo pri njcm. Ccnc jim pripoveduje, kako jc zašel in kako jc pasol po Koroškem. Pogusto pa ponavlja : »Ce ho-čete sami sebi prav, nikar ne bodite ptičarji, kot som bil jaz.«