K petdesetletnici vladanja Nj. Veličanstva Franca Jožefa I.
(Dne 2. grudna 1. 18<
Stoletje
ja letos v večnost pol Čas brzolet zariše, Odkar Ti sel si na prestol Habsburške slavne hiše . . . Pozdravljen dedov slavnih sin, Po duhu plemenit in krvi; Pozdravljen iz srca globin, Naš svetli car, Franc Jožef Prvi! Naš duh hiti v prestolno mesto: K prestolu Tvojemu spe željan, Da Tebi, car, na slavni dan Srce razkrije svoje zvesto. Iskreč v očeh veselja žar Srca vsem prekipeti hoče, — —
V  navdušen glas vse kliče vroče: Pozdravljen nam, presvetli car, Bog čuvaj Te, naš Oče! — — —
Mi gledamo Te v prošlih dneh, Ko v Avstrijo je ponosito Zagnal sovražnik se srdito; Da, slično kakor kamen žito Pogazi, stare jo po tleh, — Sinovom, — Tebi na posmeh!
A Tebi ganil ni pogum: Kot lev iz suženjskih verig Sinovi Tvoji na Tvoj mig, Na slavo Tvojo, meč oprti Razbili moč so kletih trum, Zagnali jo v naročje smrti! . . . In orel je dvoglavni v zrak Razvil se v istem hipi, Pod njim Avstrijec je junak Na bojnem pel posipi: Bog živi Te, prejasni car, Ovij si čelo s slavo; Za Te pripravljeni vsikdar Na vojsko smo krvavo!
I v mirnih dneh je Tvoj pogled
Na Tvoje zrl sinove:
Ti bil si jim zaščitnik ved,
Stvaritelj dobe nove:
Sovrage ko si stri ohole
Po zemljah Svojih tu in tam, —
Tedaj odprl si ljudstvu šole!
Prosvete si prizval duhove
V  modric nebeških jasni hram; Umetnosti nebeške hčere Dobile tu so varen krov,
In na podlagi svete vere Rosile svoj so blagoslov, Na slavo Tebi, čast sinov . . . Okrepil Ti si Ijudsvo Svoje Za dneve slavne, zdušne boje! A Sebi s tem si ga vsikdar Prosvete venec in pa slave, Privil okrog častite glave, — — Oj slava Ti, prejasni car!
Kot zvezda zdaj blesti tam gor Ta veda naša, naš uzor . . . In mi to zvezdo jasno zroč Na jasnem tam prosvete nebi
Tako Ti kličemo pojoč: Na veke cesar slava Tebi!
Prejasni car, preblagi car! Kako ljubezen Tvojo nežno Do nas opevam naj hvaležno ?  — Srce mi čutno koprni, Iz grla pa mi glasa ni . . . Poglej, ko je potres, požar Sirote vdaril v temni noči, In ko po splavu ali toči Uničen tod je stal ratar: Pristopil Ti si jim k pomoči. Na razvalinah prejšnjih teh Nov dom se dvignil spet je, In njim, ki bili so brez streh, Odprl si novo spet zavetje! Povsodi Ti si blažil jad, Izvor si vsem bil novih nad! Pač kakor blago nam nebo Plodi vse kraje sire zemlje, Tako pač Tvoje nas oko, Pač roka Tvoja nas tako Očetovsko objemlje! — — —
Razsvetljen božji gledam hram . . .
Glej, verna v njem množica
Srca ponižnega in lica
Pokleka Stvarniku k nogam,
I v duši obžaluje grehe,
Želi tolažbe si, utehe . . .
Mogočno orgel glas doni
In v srca, vsa potrta,
Nebeško radost črta,
Oko pa vsem rosi, rosi . . .
In vse molitve šepeta,
Molitev pa se dviga, dviga
Kot dim darilni do Boga,
Ko mašnik ga zažiga . . .
Utihne orgel glas grmeč,
Končana je daritev;
Za carja svečenik stoječ
Zdaj moli to molitev:
Daj carju, Bog, moč voljo, um,
Z njim stoj pred našim pragom;
Njegov nestrti naj pogum
Prelomi lok sovragom!
Naš rod naj škiti, čuje dom,
Obvar'je nas nesreče;
V sovražnike naj trešči grom,
Njihove skrha meče!
Daj Bože čaru blagoslov
Na radost Avstrije sinov, — —
Oj, — Ave, imperator noster!
In v dušo ganjen narod moli:
Ohrani Bog Te, jasni car,
Desnice tvoje meč smo oster,
Ko bojni zagrmi vihar;
Mi škit ob Tvojem smo prestoli,
Za Te umremo kadarkoli!
A v miru slavne sreče most
Mi Tvoje smo, o cesarost!
Ti naše radosti odmev,
Ti ponos naš in naša dika,
Ti sreče naše lavorika, — —
Na vek proslavljaj naš Te spev!
Stoletja letos v večnost pol, Čas brzolet zariše, Kar Ti zasedel si prestol Habsburške slavne hiše . . . Ob Tvoj prestol kot zid jeklen Z Avstrijci stopa i Sloven, Pogum nam prsi dviga;
In kot mi za Te, jasni car, Čutili, čutimo vsikdar, Bolj govori kot vsaka knjiga! Stoji ob možu tukaj mož, Kot trden zid, kot oster nož . Dej, migni, car, in vsi takoj Za Te pripravljeni smo v boj !
In zemlja širna zabobnela Od čet in konjskih bo kopit; Sovražnik bode strt, ubit, A četa naša bo zapela, Ko bojni umiri vihar: Življenje za Te, jasni car! Vneslav.