ekranove perspektive
fruit
simón popek
chan
Hongkong je leta 1997 ponovno prešel pod upravo Kitajske. Konec nekega obdobja, začetek drugega. Tudi v filmu, ki ga je hongkonška kinematografija zaznamovala predvsem po hiper produkciji in kung-fuju, banalno rečeno. Začetek devetdesetih je prinesel prve znake recesije in strahu pred novimi časi. Ko sem se leta 1993 pogovarjal s Claro Law, tedaj eno redkih hongkonških režiserk, ki si je drznila snemati "umetniške" oziroma avtorske filme, je na vprašanje o stanju tamkajšnje produkcije hladno odgovorila, da se snema le še šoder. Na hitro, čim več, čim hitreje. Jasno, treba je bilo zaslužiti, preden rdeči prevzamejo oblast. Komercialno najvidnejša imena so tako ali tako zapustila provinco in se preselila v ZDA, tisti, ki so ostali, pa so se morali povsem ukloniti rigidnim produkcijskim zahtevam. Junij 1997 so vsi pričakovali s strahom v očeh; produkcija se je zmanjševala, zaslužki prav tako. Še huje, ameriški filmi so z vrha box-officea sploh prvič izrinili domače filme in zvezdnike.
Hongkonški film je, jasno, preživel. Produkcija se znova vzpostavlja in kaže nove uspehe, toda kar nas tule zanima, je ime Fruita Chana, ki je tako v simbolnem, produkcijskem kot kreativnem pogledu najlepše utelesil "novi hongkonški kino", tip nizkobudžetnega, neodvisnega in avtorskega filma, s katerim nas preseneča od predaje dalje. Fruit Chan je brez dvoma prva perspektiva, ki prihaja iz "novega Hongkonga", in čeprav je posnel že šest filmov, se zdi, da se je njegov ustvarjalni nivo šele pričel dobro dvigati. Naj kar takoj prebijem bariero med bralcem in njegovim opusom in omenim, da je z enim filmom, Najdaljše poletje (The Longest Summer, 1998), že gostoval pri nas, na LIFF-u leta 1999. Zgodba o vojakih, ki se jim je britanska administracija leta 1997 po dolgih letih službovanja odrekla in so bili zato prisiljeni sprejeti delo v mafijskih triadah, je lepo ponazorila dvom in strah pred novimi časi. Fruit Chan je napovedal angažiran opus, ki bo reflektiral družbenopolitično dogajanje, pa četudi križan z žanrskimi parametri, ki meni osebno niso najbolj ležali, čeprav sem mu priznaval svojevrsten pogum in odločnost. V poplavi raznoraznih dokumentarcev, televizijskih oddaj ter bolj ali manj enoličnih komentarjev ob zgodovinskem dogodku je bil Fruit Chan leta 1998 edini, ki je problematiko predaje postavil v kritični socialni kontekst in se izognil patetiki, kakršno nam je v Kitajski skrinjici (Chinese Box, 1998) servirai, denimo, Wayne Wang. Fruit Chan se je rodil leta 1959 v Guangzhou na Kitajskem. Z desetimi leti je skupaj s starši emigriral v Hongkong, od leta 1979 pa Študiral scenaristiko in režijo na Hong Kong Film Centru, neprofitni organizaciji, ki so jo ustanovili priznani režiserji Tsui Hark, Ann Hui in Yim Ho. Leta 1982 se je pridružil neodvisni filmski hiši Century Film Production in pričel asistirati neodvisnim režiserjem, nato pa je leta 1984 prešel pod velikanko Golden Harvest in hitro postal eden najbolj zaželjenih asistentov režije, tudi pri filmih Jackieja Chana. Za Golden Harvest je Fruit Chan posnel tudi samostojna režijska prvenca, Finale in Blood (1991) in Five Lonely Hearts (1992), vendar je bil z rezultati očitno nezadovoljen, zato se je odločil spopasti z neodvisno produkcijo in ohranjati avtorsko kontrolo.
Naslednjih pet let je Chan kreativno pavziral, do leta 1995 je po produkcijah, kjer je asistiral, potrpežljivo zbiral delčke neuporabljenih negativov, nato pa zbral prijatelje ter na realnih lokacijah in z
24 ekran 3,4 2001 : ekranove perspektive
Durian, Durian
Durian, Durian
amaterskimi igralci posnel svoj tretji (oziroma prvi "pravi") film, Made in Hong Koitg (1997), ter z njim zaslovel v festivalski cirkulaciji. Največja neznanka Chanovega opusa sta prav njegova filma za Golden Harvest, ki ju redko navajajo celo natančnejše filmografije in veljata za outsiderja, "nepolnopravna" člana njegovega opusa, ki ju praviloma nihče resno ne upošteva. O obeh filmih ni znanega tako rekoč nič, celo sam Chan se jima v intervjujih in uradnih publikacijah izogiba, zato se njegov opus za mnoge prične leta 1997, kar mu v simbolnem pogledu še kako ustreza. Fruita Chana namreč lahko štejemo za "kronista Hongkonga" in nekakšno vzporednico Francozu Robertu Guediguianu, ki z enako natančnostjo, ljubeznijo in kritiko spremlja dogajanje in spremembe v ljubljenem Marseillesu, kjer se odvijajo vsi njegovi filmi. Hongkong je Chanova inspiracija, odvisna sta drug od drugega, in vsaj zaenkrat se zdi, da lahko eksistirata le v simbiozi. Novi hongkonški film ima resda dovolj kvalitetnih sodobnih režiserjev {Wong Kar-wai, Johnnie To), toda nihče se ne ukvarja z mestom, realnostjo; vsi se zadržujejo v žanrskih vodah ali striktno imaginarnih smernicah, zato je Chanovo vztrajanje na družbeno-političnih relacijah toliko bolj dragoceno. Mesto v njegovih filmih vedno igra nosilno vlogo, pri čemer je treba dodati, da se "historizacija" problema iz prvih filmov {predaja Kitajski) vse bolj nagiba k aktualni tematiki, problemu priseljencev, prenaseljenosti, socialni revščini in še posebej vprašanju identitete po združitvi. V (zaenkrat) razmeroma kratkem Chanovem opusu je že moč razbrati jasne tematske sklope, ki se medsebojno prepletajo in ustvarjajo prepričljivo celoto. Prvi trije filmi, Made in Hong Kortg, Na/daljše poletje in Little Cheung, so že prepoznani kot neformalna trilogija o predaji Hongkonga Kitajski; da bi se izognil formaliziranju, repeticiji ali raznoraznim očitkom, je Chan zgodbo vedno pripovedoval skozi generacijsko raznolike oči: prvo vodi adolescent, Autumn Moon, izterjevalec dolgov za mafijo, drugo možje v krizi srednjih let, že omenjeni odsluženi členi britanske krone, tretjo devetletni deček, Čang, ki se spopada z revščino urbanega makrokozmosa, v katerem živi. Little Cheung je vezni člen med bolj angažiranim (prvi trije filmi) in intimnejšim Fruitom Chanom, ki ga zaznamujeta lani prikazana Litle Cheung in Durian Durian, s kupom nagrad ovenčana festivalska hita, ki tvorita prekrasen diptih, v katerem Chan obravnava sorodne tematike in celo uporablja nekatere iste igralce. Obenem Durian Durian že napoveduje novo trilogijo: režiser jo bo posvetil prostitutkam iz celinske Kitajske, ki v Hongkongu iščejo boljšo eksistenco. Drugi del, Hollywood-Hong Kong, lahko pričakujemo že v drugi polovici letošnjega leta.
Fruit Chan zavoljo sorodnih tematik nikakor ni dolgočasen avtor, ki bi ponavljal iste vzorce, kar najlepše ponazarjata Little Cheung in Durian Durian, s katerima je režiser dozorel in se potrdil kot eno najsilovitejših imen z daljnega Vzhoda. Kljub temu, da naracijo obeh filmov poganjata otroka, v prvem devetletni Čang, v drugem enako stara Fang (ta se pojavlja že v prvem), gre za stilsko dva povsem različna filma. Kamera je v Cheungu direktna, nemirna, "dokumentarna", zajame vso nervozo ob prelomnem dogodku - ravno v nasprotju s kamero v Durianu, kjer režiser s štatiko in sublimno umirjenostjo portretira Hongkong in prebivalce na povsem drug način. Tudi angažiranost
Duriana je precej bolj posredna, Chan je simboliko povzel že v naslovu: Durian je tropski sadež, "the king of fruits", ki navzven strašansko smrdi, toda ko ga (s težavo) odpreš in poskusiš, ugotoviš, da je izjemno dober in sladak. Durian naj bi bil metafora tako za umazano, a privlačno mesto Hongkong kot za junakinjo Yan, ki je tja prišla s celinske Kitajske in se preživlja kot prostitutka, čeprav se želi čimprej vrniti domov, na sever države, k svojemu izbrancu in družini. Durian je vizualno perfektno delo, še posebej zaključek filma, ki se odvije v ruralnem predelu severne Kitajske, in če temu dodamo že omenjeno umirjeno estetsko dovršenost, dobimo krasen primer hongkonške kinematografije, ki je doslej skoraj nismo bili vajeni. V nasprotju z Durianom je Cheung divje delo, ki skorajda poziva k revoltu; takšnega mnenja je devetletni Čang, ki v konfliktu z nasilnim očetom in sovražno četrtjo, v kateri živi, išče svojo identiteto - tako kot nenazadnje junaki vseh Chanovih filmov, ki so po predaji dezorientirani, zmedeni, iščejo vez z realnostjo. O Fruitu Chanu je Ekran po koščkih že pisal, zato se v podrobnosti njegovih filmov nisem spuščal. K že objavljenim člankom vodi spodaj navedena mini bibliografija, k empirični izkušnji doživljanja njegovih del pa naj vodi upanje, da se bo Slovenski kinoteki v kratkem posreči! nakup njegovih dveh največjih filmov doslej, Malega Čanga in Duriana..
Filmografija
Za Golden Harvest:
1991	Finale in Blood (Da Nao Guang Chang Long}
1992	Five Lonely Hearts Neodvisno:
1 997 Made in Hong-Kong (Xiaggang Zhizao)
1998	Najdaljše poletje (The Longest Summer/Qu nian yan hua te bie duo)
1999	Little Cheung {Xilu Xiang)
2Q00 Diirian, Durian (Liulian piao piao) 2001 Hollywood - Hong Kong
Fruit Chan v Ekranu
Intervju z Danielom Ytijem, producentom F. Chana (5,6/1999) The Longest Summer (festival: Far East Cinema Udine, 5,6/1999) Durian Durian (festival: Benetke, 7,8/2000} Little Cheung (festival: Locarno, 9,10/2000)
ekran 3,4 2001: ekranove perspektive 25