J. E. Bogomil
Deset vprašanj
3. O čem se najrajši pogovarjate?
Slišite — kaj pravite — kaj bi vi storili, če bi kateri-krat  hipoina  stopil  pred  vas  sam  Gospod   Jezns Kristus, kakor je prvo Veliko noč stopil pred učenca, ki  sta šla v Emavs, pa ju je vprašal:  »Kakšni so ti pogovori, ki jih imata med seboj?«
35
Ali bi vam nekateriin trda predla! Kaj?
Seveda: dokler se pogovarjate o očetu ali o materi, dokler pripovedujete dobre reči drug drugemu o svojih bratih in sestrah, bi ne bilo nič hudega. Lahko bi povedali, kaj govorite.
Ali pa, če je na vrsti šola, pa si pravite med seboj, kaj ste lepega brali in pisali, kaj ste čuli v zgodovini o slavnib. možeb. vsega sveta, kaj ste se učili o lepoti naše zemlje, kaj ste slišali o bogastvu narave in o njenih skrivnostih, bi vse to tudi lahko povedali samemu Bogu.
Morda se tudi radi pogovarjate o tem, kje ste letos bili, kaj ste videli, kaj doživeli? Morda radi pripove-dujete lepo povest, ki ste jo ravnokar prebrali in navdušujete še druge zanjo, da bi jo vzeli v roke. Če vam pogovor zaide na igre iu igrače, če vam Francelj pove, koliko ima zajčkov v hlevu in za koliko jih bo prodal in komu jih je zamenil; če se Peterček pohvali, koliko čmrljev je letos ogrebel, kako so na sosedovein travniku ose preganjali, če Marica hvali svoje piške: to je vse prav! Nedolžni pogovori so to.
Pridejo pa dnevi, ko vaš jeziček prestopi meje dovoljenega, takrat pa ... kakšni so vaši pogovori?
Markec samega sebe hvali in povišuje, vse druge pa tlači v blato: niso iiič, ne vedo nič, ne molijo nič, on sam pa vse, vse, vse... in vse najlepše in vse najbolje. Ali če Nežika druge tožari in vse pove, kaj so ji tovarišice naredile in kaj so ji rekle, kaj je pa sama zakrivila, pa lepo čedno zamolči — kaj pa je to? In Janezek obklada svoje tovariše z grdimi pri-imki — ali so to tudi nedolžni pogovori?
In celo prepir! Kako migajo mladi jezički, ki so se komaj razvozlali, kako šviga jeza iz oči, kako se že stiskajo pesti, da bi udarile! Slišite, tako govorjenje pa ni ne lepo in ni primerno za nedolžne otroke.
Mirko bi moral biti kaznovan. Pa se skuša izmazati — z lažjo. Seveda je hudo kaznovan biti, a z lažjo se kazni ogniti, to pa tudi ni lepo. In da Jurče pod-pira svoje besede s pridušanjem, da v svoje pogovore zamešava kletvinske besede, bežite no — ali je to pridnih otrok govorjenje?
In ua paši med grniovjein, kamor ne seže oko skrbnega očeta, in kjer uho dobre mamice več ne čuje: ti ljubi Bog, kakšni pogovori so včasih tam... Angeli varihi jokajo, liudobe v peklu se pa radujejo. Sveti Pavel je že zapisal, da se take reči ne spodobijo med nami, kristjani, Kristusoviini brati, pa je zastonj za-pisal. Če bi ob takih pogovorih stopil med vas kakšen pošten človek in bi vas vprašal, kakšne pogovore imate, kaj bi mu odgovorili? Molčali bi, v zadregi bi bili, potuhnjene poglede bi obrnili v tla: tako bi sami sebe molče tožili, tako bi molče gOTorili, o čein so se sukali vaši pogovori.
Kako se branite, da vam ne pride na jezik kaj blatnega, ostudnega, gnilega! Prav. Toda bodite tudi glede besedi tako rahločutni! Otroci božji ste. Kdor pa grdo govori, hudiča časti.