* * * VESTNIK * * *
PROSVETNE ZVEZE V LJUBLJANI
Izhaja mesečno. — Celoletna naročnina s prilogo »Prosvetni oder« znaša 8 lir. — Naroča se: Prosvetna zveza v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7.
ŠTEV. 10-11-12 O K.TOBER - N O V E M BER-DEC E M BER 1942-ХХ1 LETO XXI.
Spomina vredni dnevi
v. z.
Leitos je minilo 80 let odkar je umrl slovenski škof. svetniški Anton Martin Slomšek. Minilo je tudi letos 25 let. odkar se je poslovil od nas ustanovitelj naše. prosvetne organizacije dr. Janez Ev. Krek. In letos v novembru praznujemo 45. rojstni dan Prosvetne zveze. Ali niso to dnevi vredni epom ina?
Kadar mlado drevje sadiš, glej. da korenine globoko v zemljo posadiš, da bo drevo čvrsto rastlo in ga vihar izkoreninil ne bo. Če mu kako vejo odlomi, se ne posuši drevo, ki korenine globoko požene.«
Take globoke korenine je pognal
Anton Martin Slomšek
s svojim naukom, svojimi knjigami, svojimi govori, ko je polagal temeljni kamen slovenski prosveti. On sam je bil globoko zakoreninjen v našo zemljo. Rastel je naravnost v nebo. kot hrast v ponos in čaist naroda' iz katerega se je irodil. Legel je sicer v zemljo, toda iz te zemlje je vzklila pšenica in rodila bogate sadove.
»Sveta vera nam bodi luč, Materni jezik pa ključ, do zveličavne omike.«
To je bilo temeljno načelo, ki je vodilo mladega duhovnika od župnije do župnije, od tam pa do najvišjega mesta lavantinskega škofi jskega prestola. Slomšek je postal utelešenje naše narodne tradicije, ker nam je
zgradil nov svet v lepem skladu s slovensko preteklostjo in pokazal s svojim vzgjčdom, kako moramo graditi naprej s tisto imovino, ki so nam jo dali naši predniki. To je pravo prosvetno poslanstvo slovenskega voditelja. pesnika in pisatelja, škofa in svetnika. To poslanstvo morajo predvsem gojiti naši prosvetni delavci, da bodo res slovensko omiko zgradili v duhovni lik našega časa. On je in ostane čist studenec, ki je privrel iz gora. tako da se vidi v njem naša zemlja in naš rod. Tudi v bodoče bo treba graditi na temeljnih načelih, ki nam jilh podaja katoliška vera, ki nam jih izžareva mateirni slovenski jezik. Na teh temeljih mora sloneti bodoča naša izobrazba, pa tudi socialna pravičnost. Ta vladika je pokazal tudi na socialne dolžnosti, ki se dajo doseči le v krščanski ljubezni in veri. ne pa v rdeči revoluciji. On sam je zapisal besede: »Pazite na podpiho-valce, ki ogenj nepokoja in črne vojske vihar med preprostimi ljudmi vnema j o. Šimtarjev med sebo j ne t rpite!« Prav tako je opozarja:] na vestno izpolnjevanje stanovskih dolžnosti, kar pripomore le k sreči domače dežele.
Zapisal je tudi značilne besede, da je treba svobodi varuha, da se ta ne pobije. Za varuha ji je svetoval modrost in pa strah božji. Kako lepe besede tudi za sedanji čas.
škof je s svojim naukom pokazal
našim staršem, kako morejo vzgajati svoje otroke, da bodo dosegli časno in večno srečo, da bodo enkrat v ponos staršem in domovini. On sam je vedno ipokaizal, kje je vir prave sreče in pravega veselja. Saj je zapel pesem: »Preljubo veselje, oj kje si doma...« Neštetokrat je opozoril mladino, kako naj 'živi in kakšna je njena zemeljska pot, iki vodi k sreči. Pokazal je na zaklade naše omike in pozivaj sodelavce, naj te zaklade dvignejo. Tako nam je z besedo in s peresom, kakor svetla zvezda, kazal pot, po kateri naj hodi naiš narod in po kateri se mu pripravlja srečna bodočnost. Najlepši nauk za nas pa je njegov vizgled, ki je s svojim življenjem podal lik pravega Slovenca, lik pravega duhovnika, ki je zasidran v veri in zemlji ter jeziku kot malo-kateri slovenski človek. Zato nam tudi ob svoji 70 letnici kaže ono smer, kateri sledimo, da rešimo naš čoln i č pogube.
25 letnica Krekove smrti
8. oktobra letos je minilo 25 let odkar smo položili k zadnjemu počitku ustanovitelja naše Prosvetne organizacije dr. Janeza Ev. Kreka. On je bil učitelj našega naroda skozi celo svoje življenje. Sam dobro podkovan v znanosti1 in vednosti, v filozofiji in psihologiji je začel pred 50 leti zbirati okrog sebe dijake v stolnem žup-nišču v Ljubljani. Priporočal je svojim učencem, naj se uče jezikov, naj študirajo imodroslovje in dušeslovje. Navajal jih je, da so nastopali z de-klamacijami in predavanji. Vodil jih je na izlete in se z injimi razgovarjal.
Takrat je začel predavati v ljubljanskem semenišču modroslovje. Med bog os love i se miu je odprlo veliko torišče iza izobraževalno delo. Bogosl ovce je oblikoval pred seboj z vsemi sredstvi. S pogledom, z besedo in z gesto. Povsod je iztrebil predsodke, povsod je rahljal zemljo in jo pripravljal za dobro setev svojih idej. Vedno je navajal svoje učence gledati na bistvo in ne samo na zunanjost in na videz. Ko je rahl jal prst in ruval plevel je obenem sejal načela in vse
ono, kar je spoznal, da je časovno potrebno. Učenci pa so spoznali v njem moža tistih idej, za katere ibi radi zgoreli, spoznali so njegovo ljubezen do bližnjega. V duhovščini si je torej vzgojil prve pomočnike, ki so mu pozneje pomagali pri njegovem delu
Kot drug svoj prosvetni krožek si je pozneje ustanovil kot državni poslanec med akademiki na Dunajiu in v Gradcu. Poživil je društvo »Danica« na Dunaju, ko je pojasnjeval, cla se vsako društvo nahaja vedno v nekem razvoju, iin da v svojem bistvu ni nikdar dovršeno, ker dovršenega društva sploh treba ni. Da bi »Danico« poživil je prirejal pogoste sestanke, ker so člani študirali posebno razna socialna vprašamja. O počitnicah pa je prirejal posebne tečaje pri sv. Joštu, ikaterih so se udeleževali slovenski akademiki in bogoslovci in na katere so 'radi prihajali tudi Hrvatje. Tvariina je bila silno pestra. Najraje se je razgovarjal o vprašanjih, ki so mladino takrat zanimala in na katere je bilo treba določno odgovoriti. Tako vidimo Kreka, kako si je tucli med inteligenco kot Gedecn izbral izbrano četo svojih pomočnikov in sodelavcev.
Tretji ikrožeik svojih sodelavcev si je pa Krek izbral med delavci samimi. Z njiimi je prišel v stik, ko so ga povabili, da je šel ž njimi 1. 1894. na Šmartno goro in tamkaj maše val pre-dilnišikemu delavstvu. Po maši so se sestali v Žibertovi gostilni na Brodil, kjer je Krek sprožil misel naj bi se v Ljubljani ustanovilo Katoliško delavsko društvo Delavci so njegov predlog sprejeli in se je kmalu vršil ustanovni občini izbor tega društva. Še isto leto pa je Krek ustanovil tudi društvo iza delavke v Ljubljani, ka-
Vsako delo za blagor drugih je častitljivo in hvale vredno. Pometač na cesti in orač na polju, oba olajšujeta človeku pot skozi življenje. Raz-orana cesta in nerazorana njiva, obe ikličeta pridnega delavca: »Pridi in me postavi v tak stan, cla bom koristna človeku!«
teremu je bil dolga leta predsednik šentjakobski župnik Rozman. Za fante pa je ustanovil katoliško mladinsko društvo, pozneje tudi katoliško pevsko društvo Zvon. To so bila prva driulštva, katere je Krek ustanovil. Го naj bi bile tudi obenem prve čete njegovih sodelavcev in njegovih pomočnikov. Prav je torej, da se ob 25let-nici njegove smrti spomnimo tudi njegovih prvencev na našem prosvetnem pol ju iz katerih se je razvila širna organizacija. To so bila semena, ki so bila skoraj pred petdesetimi leti položena v slovensko zemljo, iz katere je potem zrasitlo mogočno drevo Sedanje Prosvetne zveze, Pevske zveze. Družbe treznosti, Rafaelove družbe. Minulo je torej 25 let, odkar ni več med nami Ev. Kreka, ižive pa še njegove ideje.
45. rojstni dan naše Prosvetne zTveze 14. novembra 1897, torej pred 45 leti se je vršil ustanovni občni zbor Slovenske krščansko socialne delavske zveze. Krek je temu občnemu zboru poslal svoj pozdrav in željo, naj bi imela v začetku in nogo težav, da bi se toliko lepše razvijala. Izdali so poziv na vsa slovenska krščanska socialna društva. In res se je mnogo društev priglasilo. Vendar pa je delovanje te organizacije ostalo še dalj časa le na papirju. Zveza si je ustanovila v Ljubljani tamburaški zbor, čitalnico, knjižnico, dramatično in govorniško šolo, začela je prirejati predavanja, gledališke predstave, veselice in družabne večere. V njej se niso zbirali le delavci, temveč je posta jala vodnica vsega Ijuidsko-izoibraževailne-ga prizadevanja med Slovenci v Ljub-ljani, zato je že dve leti po svoji ustanovitvi izpustila iz naslova oznako delavska. Imenovala se je Slovenska krščanska socialna zveza, vse do leta 1923., na kar se je preimenovala v Prosvetno zvezo. Od 3. rednega občnega izbora dalje je bil predsednik dr. Jameiz L v. Krek skoz do svoje smrti, to je nad 17 let. Društva so se čim-clalje bdlj širila tudi po deželi, zlasti po drugem katoliškem shodu, ki. je društva zelo priporočal. Posebno se je
razvilo močno gibanje med mladino, med fanti iin dekleti, povsod, kjer je živel naš živel j. Že leta 1902. je bilo-na občnem zboru zastopanih 78 društev, razen tejga se je udeležilo zbora kakih 300 gostov. Po tem občnem zboru so šli vsi na svoje delo, da bi nres-ničili sklepe in predloge občnega zbora. Kot prva večja verslko-prosvetna manifestacija, ki jo je priredila naša matica je bil shod mladeničev iz vseh slovenskih pokrajin, katerega se je udeležilo nad 8000 fantov. Leta 1906. se je organizacija toliko preuredila, da so se po posameznih pokrajinah osnovale samostojne zveze in prevzele podrobno delo. Dočim si je centrala pridržala neko prvenstvo in iskrb za ureditev skupnih zadev. Ostala pa je centrala ljubljanskim društvom, kjeir je prirejala predavanja, tečaje, zabave in izlete. Delo se je množilo. Nastajale so nove težave in skrbi zlasti z uvedbo telovadnih krožkov. In takrat je postala telovadba last vsega naroda, ko se je z ustanovitvijo Orla zanesla med najširše sloje do zadnje gorske vasice. Pozneje se je ta telovadna zveza osamosvojila iin si na občnem izborili v Bohinjski Bistrici privzela svoje ime.
Mnoga izobraževalna društva so gojila treznost s tem, da so osnovala abstinencme kiroižke. Saj je Krek vedno in povsod pozival člane društev k treznosti in je tako iz te organizacije vzklila Družba treznosti, pozneje Sveta vojska. Naša kulturna matica ni pozabila tudii naših izseljencev. Tako je izšla iz naših vrst družba, ki se je izključno posvetila našemu izseljeni i -škeimiu vprašanju, to je Rafaelova družba. Duša vsemu itemu delu je bil Krek. S svojo osebnostjo si je pridobival novih pristašev in sodelavcev in največkrat je on govoril, največ je on predaval, gradil je delavcem domove, pisal članke, Črne bukve, Socializem in Zgodbe. Na vseh zborovanj ilh smo ga srečali, bodisi v dijaških, delavskih, kmečkih, v zadrugah in konzu-mih.
Zelo zanimivi so bili socialni teičaji. katere je vodil Kreik po društvih. To so bili nekaka šola za sociologijo in
sorodne vede. Obče izobraževalna tečaji so vedno zajeli vsakega člana, vsakega tečajnika. To so v resnici prvi poizkusi in prva oblika ljudske visoke šole, katera naj bi pomagala ljudstvu reševati življeuska sodobna praktična vprašanja. To lepo dobo je zaključila prva svetovna vojna. Občni zbor 1. 1923. je poživil to prosvetno delo, katerega je Prosvetna zveza začela od tega leta dalje med našim narodom. Mogočne so bile prireditve katoliških shodov, mladinskih taborov, razne narodne svečanosti na Stadionu so pokazale, da se je organizacija razvila že v svoje vrhove. Pred petimi leti je Prosvetna razstava pokazala vsa polja in področja njenega udej-stvovanja, ogromne številke pa so pri-
čale o delu za naš narod, vse .svoje sile in moči je organizacija dala na razpolago Katoliški akciji, ki ji je pred leti poverila delo: katoliško prosvetnega aposlolata. To nalogo je vršila potoni najmodernejših sredstev: radia, kina, s propagando .s pomočjo bogate zbirke diapozitivov in filmov in s širjenjem dobrih knjig in liisitov. Da niso Evrope in vsega sveta zajeli viharji vojne, bi za svoj 45. rojstni dan vsa organizacija delovala pod streho lastnega doma. Prepričani smo, da bo sv. Mihael, zaščitnik Prosvetne zveze, ki se blesti na njeni zastavi, skrbno čuval nad njenim delom in da bo tudi v bodoče z unia svetlimi meči preganjala temo nevere iz vrst slovenskega naroda.
Dobrotnik slovenske kulture mrtev
Kakor smo pred 25. leti oktobra meseca v ižariu svetovne vojne položili k zadnjemu počitku budite Ij a slovenske kulture dr. Janeza Kreka, tako smo v petek 16. oktobra vzeli slovo od velikega podpornika slovenske kulture dr. Marka Natlačena, ki je padel zadet od morilčeve krogle. Zgodovina bo potrdila, da je dr. Natlačen gradil slovenske kulturne stavbe iz slovenskih temeljev. Njegovo načelo je bilo: Biti samemu sebi zvest je največje dostojanstvo do katerega se mora dokopati kakšen narod.
Večkrat smo slišali govoriti dr. Na-tlačeua, zato trdimo, da so bili njegovi govori jasni zgledi, kako govori javni govornik, kadar daje priznanje 'kulturnim vrednotam svojega naroda. Nastopal je na neštetih prosvetnih taborih, ki so se zadnja leta vršili po vseh delih naše pokrajine. Ob takih prilikah se je narod približal njemu on pa narodu. Kjer koli se je. pokazala potreba, da je treba podpreti ljudsko prosveto, da je treba sezidati prosvetni dom, da je treba rešiti to ali ono kulturno vrednoto pozabi ali poginu, povsod se je pokazala njegova mecensika roka.
Ne samo, da je ljudska prosveta izgubila v njem svojega velikega pod-
pornika, za njim žalujejo naše najvišje kulturne ustanove. Univerzitetna knjižnica, ta najvišji zaklad slovenske knjige in zgodovine, je prejela od njega najlepši dar, kompletno Robidovo knjižnico. Društvo znanosti in umetnosti, ki je položilo temelj slovenski akademiji, pozna njegovo mecenstvo. Večkrat je bila v nevarnosti (sllovenska univerza, pa jo je skupno s pokojnim dr. Korošcem zopet upositavil na trdne temelje ter sodeloval pri njeni dograditvi. Slovenski slikarji in kiparji, sinovi našega naroda, so našli v njem velikega podpornika. S kakšno ljubeznijo je otvarjal umetniške razstave v Jakopičevem paviljonu! Odkupil je od njih mnogo del, s katerimi si je okrasil svoj dom, zlasti pa svojo rezidenco, katero je spremenil v muzej slovenske moderne umetnosti. Sam je dal navodila slikarjem, naj izdelajo podobe iz slo venske zgodovine. In res imamo najvažnejše dogodke naše preteklosti ohranjene v sodobni likovni podobi. To so predvsem slike — mo-numentalni spomeniki umetnika Kosa. ki krase danes lepe dvorane. V edno je podpiral tudi pesnike in pisatelje. Razpisali nagrade za najbol jše povesiti. Prešernov muzej je gradil z
največjo ljubeznijo. Tudi drage kulturne ustanove, kot Mohorjeva družba in Ljudska tiskarna pričajo, da je bil zvest svojemu narodu vse življenje in da je v tej zvestobi gradil najširšo kulturo in ustvarjal najlepšo bodočnost svojemu narodu. To svojo življenjsko nalogo, te velike zasluge je moral plačati s svojim življenjem.
Tako ne plačuje kulturen narod!
Le oni. ki,je zatajil v sebi slovensko besedo, izdal slovensko mater, ki ga je rodila iin dojila, ki je iztrgal iz svoje duše glas vest i, le oni izrodek človeških strasti se more spozabiti tako daleč, da gre morit onega, ki je vse žrtvoval za proevit svojega naroda. Naša organizacija bo skrtbela, da bo ostal njegov lik, kažipot vsemu narodu in prosvetnim delavcem.
Čuvajmo naše narodne zaklade
v. z.
1.
Ohranimo narodno nošo!
V narodni noši se zrcali narodna duša. Poleg zgodovine, poleg slovenske besede je glasna priča o slovenski samobitnosti tudi narodna noša, o kateri poje pesem:
Le tako dekle kaj velja, ki! igvaint iz domače preje ima.
Najbolj slikovita je ziljska noša. Pri posebnih svečanostih si nadenejo na glavo belo pečo, to je posebne vrste a vb a. napravljena iz širokih čipk in okrašena z zlatim brokatoin. Navadno pa nosijo na glavi svilene robce. Pod avbo nosijo dekleta črn bar-žunast trak, katerega žene ne smejo več nositi. Srajčnik je snežnobel, ima široke rokave, dolge zapestnike, ki so obrobljeni tudi s čipkami. Moderc je prišit h krilu, čez prša nosi na tri vogale zganjeno svileno roža sto ruto. Dva vogala sta pritrjena ob pasu, tretji pa je potegnjen čez prsa navzgor, in pod vratom z iglo pritrjen na srajčnik. Krilo je navadno roižasto in živih barv. Nabrano je v goste gube, spodaj obrobljeno z zelenim trakom. Krilo je takt) kratko, da sega le do kolen in da se vidijo podveize. Pravijo, da nosijo Ziljanke zato kratka krila, da jih ne ovirajo pri plesu, kadar se vrte. Predpasnik je širok in naguban ter tako dolg kakor krilo. Čeiz pas je Zil janka objeta s pasom iz usnja, ki pa je bogato vezan z nitjo ali s kovinaistimi žebljički. Nogavice so bele, pletene v buclje. Čevlji so
nizki, rdeče obrobljeni. Starejše Ziljanke pa nosijo na glavi poleg robca tudi nizek klobuk, krila imajo dolga, prav tako tudi predpasnik. V Rožu in Podjuni pa nosijo dekleta na glavi zlate avbice in ne peče. Druga obleka pa je ista kakor ziljska.
Moški nosijo klobuk s širokimi kra-jevci, pod klobukom pa pisano svileno čepico z dolgim čopom, ki mu visi čez ramena. Srajca je bela, pod ovratnikom imajo zavezano svileno ruto. Telovnik je baržunast, rdeče barve >z gosto našitimi srebrnimi gumbi. Hlače so kratke do kolen in irhaste. Jopič, jauka imenovan, je kratek, rdeče podložen, gumbi so veliki kovinasti. Nogav ice so modre in volnene.
У Bohinju in pa v Gorn ji savski dolini so nosile žene in dekleta zavijač-ke, to je trioglate rute iz platna ali šifona, ki imajo o a spodn jem delu 8 cm široko čelo, ki je okrašeno z zlatim vezivom in obrobljeno z belimi čipkami. Jopič, špencer imenovan, je iz močnega blaga, vijoličaste barve, krila so široka, sešita iz treh pol temnega sukna, prav tak je tudi predpasnik, po dve poli širok svilen ali volnen in nekoliko krajši od krila. Nekoliko pod boki so imele opasan srebrn ali pozlačen kovinast pas, sklepanec imenovan.
Okrog Bleda so nosile žene avbe. Na ženiitovanju pa jih je tudi nosila nevesta in družica. Čelo avbe je iz baržuna iin okrašeno z zlatim vezivom. Vrh avbe, »lajizelc« imenovan, je bil izdelan iz belega nagubanega prozornega blaga, ki je bil podložen s finim
rdečim taftom. Na zadnji-strani avbe je bila pritrjena pentlja iz pisanega svilenega traku, konca tega traku sta visela čez hrbet navzdol. K rilo je biilo sličino kot so ga nosile ostale Gorenj -ke. Pozimi pa so ženske nosile kratke kožuhe.
Peče so nosile žene in dekleta po vsem Kranjskem v raznih krajih različno zavezane. Gorenjska dekleta so imela v tri ogle zganjene peče, (zvezane okrog čeli a. tako da je vezen vogel prosto visel čez tilnik: ostala ogla pa so potegnile v podviseči vogel in ga zavezale vrh glave v pentljo, ki so jo zvale petelinčikov greben. Posebno fine vrste blago za te peče je bil per-kal ali pa-angleški tiri. Srajčnik je bil iz finega perkala, ckrog vratu so bile nabrano prišite čipke, rokavi so bili široki, kakor tudi 'zapesiniiki. Ruta je bila okrog vratu svilena, roižaste barve, na prsih sta se njena konca križala in bila \t a k njena pod predpasnik. Rute so si kupovale v domačih prodajalnah. Mnogo so jih pripeljali tudi iz daljnega vzhoda im iz Benečije.
Moišlki. so na Gorenjskem nosili nizke klobuke, kastorce imenovane. Za klobuke so si pripenjali krivoke. Sra jca je bila iz belega tafta, ki je imela položen ovratnik, pod njim pa je bila z lahkim vozlom zavezana svilena rdeča ruta. Telovnik je bil črn, bar-žunasit z vdelanimi majhnimi rožicami. Gumbi so bili srebrni, okroglasti in goisto našiti. Hlače so bile kratke, irhaste ali žametaste, jopič je bil črn stiknen ali žameten. Škoruji so segali nad koleina. V slabem vremenu so nosili rdeče dežnike, pozimi pa kožuhe z lepim okrasjem na hrbtu. Pozimi so nosili na glavi tudi polhovke. Ta noša je oh ranjena tudi v narodni pesmi,
ki pravi: T
J az bi min iknpiila isama za s volje: lajbelček žametov, da bi se spametvall, da bi ga inosiil fantič imoj.
Hlaiče haržunaste, z žido preštepaine ...
Vezano okrasje pri čelmiku avbe je predstavljalo važno panogo ljudske umetnosti v 18. in 19. stoletju. Na njih
vidimo zlata srca, klasje, vejice, nageljne v tako imenovanem visokem vezivu. V ušesih so nosile ženske zlate uhane z obeski, nekatere so Imele tudi murčtke z obeski. V poznejši dobi so bogatejše nosile zlate zaponke na zlatih verižicah ali baržunastih trakovih. Posebno bogato okrašena je bila ženitovanjiska avba, ki je imela nad čelom na tenčiici pritrjen majhen venček iz rožmarina ali pa tudi iz suhih rož.
Pozimi so nosile na glavi posebne avbe iz lnandrovine, ki so bile znotraj podložene s krznom in iz njim tudi obrobljene, tako so bile dobro zavarovane pred zimskim mrazom.
V zadnjem času se je udomačila ljubljanska narodna noša. Žene nosijo močno iiaškrobane pelče, zavezane z grebenom vrh glave. Obleka je iz črne ali bakreno rdeče svile. Predpasnik je črn, svilen, obšiit s čipkami in zadaj zavezan s pentljo in dolgima trakovoma. Sklepanec je srebrn ali zlait, s pentljo iz rožastega svilenega traka. Velliki so uhani v ušesih, zaponka pod vratom in verižica za uro. Nekatere imajo tudi zlate zapestnice. Posebno je učinkovita večja skupina takih narodnih noš. Kakor Goreinjke, tako so se nosile tudi Dolenjke in Dolenjci. Izjemo tvori le Bela Krajina. Moški so bili pokriti s kriljaikom, to je širokim črnim klobukom. dočim so Poljanci nosili rdeče čepice. V poletnem času so nosili dolgo, do kolen segajočo ro-bačo — srajco iin široke bregeše (hlače). Roibače in bregeše so bile iz domačega platna, čez pas so se mošiki prepasali z jermenom na zaponko. V tem pasu je bila vdelana tudi denarnica. ker so hile bregeše brez žepa. Za obuvalo so Belokranjcem služili čiižmi. Pozimi 'pa iso čez bregeše oblekli ozke hlače, ki so se tesno prilegale inogam. Hlače so spodaj devali v kopice, ki so molele i:z čižmov. Telovnik ali persluk je bil spredaj in zadaj iz domačega stikna, ob robovih obšit z zelenimi trakovi. Hal ja je bila tudi iz domačega platna. Belokranjska narodna noša. katero so nosile ženske, je bila za vse enaka. Obse-
galtt je robačo, to je krilo na spodnjem životu in oplečje (ošpetelj) na zgornjem 'životu. Robalča je bila nabrana v naborke. Oplečje je segalo čez pas, bilo je ohlapno, le pod vratom močno nabrano v naborke. Spredaj so si opasale kratek, srednje širok vezan predpasnik. Okrog pasu so nosile štiri priste širok pas. Obutev so tvorili ičilžniii ali pa opamke. V zimskem času so nosile ženske zabunec, to je dolga neokrašena halja iz domačega sukna, brez rokavov. Okrog vratu iso nosile ile dekleta in mlade žene bele iin rdeče koralde. Na glavi so nosile ipečo, katero so zavezovale pod brado. V lase so spletale Belo-krainjiee tako imenovane vpile tke ali naveiz rdeče barve.
V nekaterih krajih so se pokrivale dekleta tudi z jailbami. To je okroglo pokrivalo iz domačega platna, rdeče in modro vezano, spredaj so bile našite čipke, ki so padale do čela. Form je bil navadno črno naličen.
Noša Savinjčanoiv je bila precej podobna gorenjski narodni noši. Moški so imeli širok okra j ne klobuke, pod klobukom so nosili pisane čepice s čopom na koncu, srajca je bila iz domačega platna, telovnik rdeč, z eno vrsto isreibrniilh gumbov, jopič je bil modrikaste barve iz sukna, hlače so bile prvotno irhasle, bele nogavice, okoli pasu so nekdaj nosili usnjate pasove (pojase) za denar. Tudi visoki škornji so bili v modi. Ženske so se pokrivale tako. kakor drugod, to je s peoo, obrobljeno s finimi čipkami. Te so imele zavezane tako kakor na Kranjskem, s petelinčkom vrih glave. \ okrasju peč se je najlepše izkristaliziralo slovensko žensko ozaljsevalno čustvo, v katerem se zrcali slovenska duša. Moderc je bil prišit h krilu in je bil iz istega blaga ali pa tudi raznobarven, 'robci so boimbažasti ali svileni in so prekrižani na prsih, kakor na Gorenjskem. Jopa sega do pasa im je suiknena, svilena ali barižunasta. Krila so pozneje imenovale janke in so bila iz modrega bombažnega blaga. Spodnjih kril so na Pohorju nosile včasih po 10 ali pa tudi 20, samo ida so bile bolj košate.
Pas je koviinast, prepasane pa so tudi s trakovi. Predpasnik je bil širok iz modrega bombažastega blaga, za praznike pa tudi volnen ali svillen. Nogavice so bile bele, obuvalo pa so tvorile čižme pa tudi opanke in škornji. Dekleta iso morala nositi kite, kar jih je ločilo od omdženih, kakor poje narodna pesem:
Moža inemreim dobiti
Oh? Kaj bode z meine?
Kite imoraim ,noeitk
oh inesreično breme!
Moški Prekmurci so nosili široke hlače iz domačega platna. Srajca je bila iz belega platna in je imela široke rokave. Oblačili so jo čez hlače kakor Beilokranjci. Čez srajco so se prepasali z usnjatim pasom. Telovinik je bil barižunast teimnozelene barve in je imel dve vrsti srebrnih gumbov. Jopič je bil suknene modre ali zelenkaste barve. Obuvalo so tvorili škornji, ki so segali do kolen. V gležnjih so bili nagubani. Na glavi niiso nosili klobuka, temveč črno isuknemo čepico, z lepo zaponko ob strani, za njo pa zataknjen šopek cvetic. Ženske so imele krilo iz finega volnenega blaga, široko, podolžino nagubano in rdeče barve. Moderc je bil prišit h krilu in je bil ipošit iz barvastimi trakovi. Predpasnik je bil črn, obšit s črnimi čipkami, zadaj pa pentlja z dolgima trakovoma. Rokavci so bili iz belega domačega platna, spredaj nabrani, pod vratom zapeti z zlato zaponko. Deklice so nosile kite po hrbtu navzdol, na koncil kit pa rdečo pentljo. Žene pa so nosile peče. Za obuvalo pa so bili kakor pri moških tudi pri ženskah škornji.
Dr. J. Ev. Krek:
1.	Fant ljubi lepo knjigo!
2.	Pa še prej ko lepo knjigo, ljubi svojo narodno pesem.
3.	Veliko narodnih pesmi se je že pozabilo, ker nam jih nihče več ne poje; veliko narodnega blaga se je izgubilo, ker ga nihče ni zbral.
Narodmo nošo nam je ohranila tudi narodna pesem, v kateri poje Valentin Vodnik v Zadovoljnem Kranjcu:
Ima oblačilo iz domačega padvaina, ženica pa krilo iz prav'ga imezlama: se sveti na lice, ko pirh moj Skrilat, nje ša)polj, iglice, nje moiderc je zilat.
Ljudska umetnost je torej tudi v narodni noši prišla do vidnega i izraza. In ta narodna noša pride predvsem do veljave takrat, kadar narod nastopa v večji množini v svojih pestrih nošah. kair se je zgodilo zlasti ob veličastnih kongresih v Ljubljani, ko je nad 2000 Slovencev in Slovenk tudi s svojo nošo pokazalo svetu samobitnost s lo vensik eig a n a rod a.
TI.
Ljudska umetnost
Kmečka hiša je najmočnejše utelešenje ljudskega duha, ki nam odraža vso usodo in bistvo naroda. Ni čuda, da ima vsak narod na s vojsk i način zgrajene hiše. Lahko ločimo štiri tipe ali skupine slovenskih hiš. To so: gorenjske ali alpske, vzhodne ali panonske in julžno zahodne ali kraške hiše. V slikovitem planinskem kraju je še ohranjen tip kmečke hiše. ki je po mnenju marsikoga najlepši in najzanimivejši med vsemi slovenskimi hišami. Ko se je naš največji arhitekt Plečnik ustavil sredi bohinjske vasi in gledal hiše s pomoli, gan-ki in hodniki, je izjavil, da se v tej bohinjski hiši hranijo take prvine umetnosti, s pomočjo katerih bi lahko okrasil najbolj razkošne gradove.
Prvotno so bile hiše lesene, kar nas spominja na slovansko hišo. Pozneje so pa lesenim iizbam prizidali zidane kuhinje in veže.
Nekaj lepega hrani na sebi gorenjska hiša. Nepoznani so tisti gradbeniki. ki so delali načrte za mogočne gorenjske hiše. Pričajo pa o okusu, da je graditelj mojstrsko izbral prostor in način stavbe, ki se najbolj prilega goratemu svetu. Na celoten
značaj in pa na vnanje lice slovenske hiše so vplivali poleg pokrajine tudi vremenske razmere. Različno gradivo, krajevne potrebe in ljudski čut. Gorenjska hiša priča tako o visoki kulturni stopnji, o gospodarskem načinu in o finem okusu Gorenjca. Zato se zrcali v taki hiši življenje, l>ii tudi duša Gorenjca. Pritličje j d zidano, vhod tvorijo obokana vrata, okna imajo kamnite okvire, polkni-ce so barvane, v oknih pa je 'železno okovje, med okni vidimo starodavno fresko sv. Florijana ali sv. Družine. Prvo nadstropje je leseno, okrog in okrog ga obdaja hodnik ali gank. Ta hodnik je obit z deskami, ki so umetno izrezljane. Na hodniku stoje košati nageljni, ponos gorenjskega dekleta. Tudi podstrešje je leseno, streha je po navadi iz lesemih skodcl. močno povešena zaradi obilnega deževja in snega. Gospodarsko poslopje je po navadi združeno s hiišo. Spredaj je vrtiček poln cvetja. Na sadnem vrtu je postavljen čebelnjak.
Ne samo zunanjost tudi notranjost gorenjske hiše je lepa in dovršena. Strop je lesen in leži na močnem osrednjem tramu. V kotu je široka peč z zelenimi pernicami in z zapečkom. Okrog peči je postavljen čelesnik. kjer se sulši obleka. \ drugem ikotu je tako imenovani bohkov kot. Ob stenah stoje široke klopi. Bela javor-jeva miza in lepo izrezljani stoli. V kotu nad mizo je domač oltar z lepo vezenim prtom, is križem, ki ga obdajajo slike, slikane na steklo. V ta kot postavljajo tudi jaslice in šmaruice. A steni je zidana omara, kjer so shranjene obveze iin domača zdravila. V sobi se nahaja tudi lepo poslikana postelj a-zibelk a. dalje kolovrat, me-trga, kjer mesi gospodinja kruh. Lepo izrezljan žličimk in leva, kjer so žgali, ko še niso p ozn ali petroleja in elektrike, trske. V taki hiši se človek počuti res domače. Zato se ne čudimo, da najdemo danes v mestu skoraj v vsaki večji hiši tudi kmečko sobo. Meščan, ki ga obdaja mestno življenje in mestna okolica, pogreša domačnosti in to mu mudi le kmečka soba. Kjer koli so ohranili to opremo naj
jo zvesto 'čuvajo 'kot dediščino svojih prednikov.
Skrinj a tvori glavni del pohištva v kmečki hiši. Še dandanes jo uvrščajo med moderno pohištvo kot okras ali spomin na staro pohištvo. Znane so zlasti cehovske skrinje z grbi raznih obriti. Lepo ozal.jšana skrinja pa je spadala brezpogojno tudi med nevestino balo. Take skrinje so bile lepo izrezljane ali vsaj poslikane. Predstavljajo nam v sredi Marijino zaroko s sv. Jožefom ali kako drugo svetopisemsko zgodbo. Poleg tega so take skrinje Okrašene z vazami, v katerih poganjajo mogočni cvetovi gavtrož in nagelj nov.
Po poljanskih hribih in po nekaterih krajih Gorenjske niže Kranja so ohranjene enonadstropne zidane hiše, na katerih so vidne slike. Л prvem nadstropju imajo razne shrambe in žitarice. Podstrešje pa je tudi leseno iu okrašeno. Tvorijo že nekak prehod k osrednji hiši.
Bolj preproste iin manjše pa so tako imenovane dolenjske ali panonske hiše. lo so večinoma vrhikletne stavbe. ki imajo tudi spodaj hleve ali shrambe za vino iin so zato zelo primerne za vinorodne kraje Dolenjske in Štajerske. Položne stopnice vodijo v velžo, ki je obenem tudi kuhinja. Poleg glavne izbe imajo še majhno stransko sobico.
.Nekaj svojskega pa imajo kraške hiše, ki so vise zidane s položnimi strehami, pokrite so s koriti iz opeke, ki pa so vzidani. To pa zaradi tega. ker na Krasu brije močna burja. Na teh hišah se že kaže (udi sredozemski vpliv.
Razveseljivo je, cla v zadnjem času graditelji hiš upoštevajo domače okrasje iin zato vidimo tudi novejše hiše pozidane v smislu nekdanjega stavbarstva. Nikdar naj me pozabimo vdihniti tuidi v nove hiše lepo občuteno obliko iin dih domačnosti, ki je lastna stari slovenski hiši. To domačnost občutimo takrat, kadar se vrnemo iz tujine v domovino, ali ko pridemo iz mesta v našo vas. 'kjer se bleste stare hiše, razvrščene okrog bele cerkvice.
Čisto svojstvena stavba, ki jo poznajo samo Slovenci, so naši, kozolci. Teih stavb ne vidite nikjer drugje v Evropi, kot edinole na slovenski zemlji. Kljub temu, da ne nudijo človeku bivališča, temveč so samo shrambe za seno in žito. neke vrste sušilnica, pa so vendar prikrojene slovenski hiši in hranijo tudi domače okrasje.
Celo znamenja, ki stojijo na polju, na križpotjih v gozdovih, imajo nekaj pristno našega — slovenskega. Res, cla postavljajo tudi drugi narodi križe iin kapelice, toda njihov način je drugačen kakor naš. V teih znamenjih je ohranjena naša l judska umetnost, starodavne freske nam pričajo o umetniški nadarjenosti našega ljudstva. Tudi te kapelice hranijo našo zgodovino in so žive priče naše preteklosti.
Naj več ljudske umetnosti pa zasledimo v naših cerkvah, ki stojijo po gričkih iširom Slovenije. Oblika stolpa, vhodi, prizidki, torej že zunanjost nam priča o naši ljudski umetnosti. In če prestopimo prag take cerkve se ne moremo dovolj načuditi lesenim stropom, ki so krasno poslikani, stene okrašene s freskami in lepi zlati oltarji. Ponavljajo se motivi nageljna ali klinčka. srčne oblike, kar je gotovo čisto slovenskega izvora. Vse to ustvarja samosvoj slovenski slog, ki se več ali manj razlikuje od drugih slogov. Nastal pa je v začetku naše samobitnosti iin se razvijal in raste) z narodom.
Ljudsko slikarstvo se kaže predvsem v cerkvenih freskah, dalje v lepo poslikanih lesenih stropih, v slikah. ki nam predstavljajo sv. Krištofa, sv. Florijana ali sv. Družino. Ohranjenih nam je mnogo slik tucli na steklu. Da celo rokopisi hranijo slovensko ornamemtiko. Tako mam je ohranjen srednjeveški rokopis iz Bistriškega samostana pri Vrhniki iz leta 1347., k jer so okraski izdelam i svojstveno, domače in preprosto. Lahko trdimo, cla to okrasje tvori nekaik prehod med slarosilovenskimi in začetnimi slovenskimi ornamenfi.
Leseni stropi v naših cerkvah segajo nazaj v 15. in 16. stoletje. Po
navadi so ti stropi poslikani in okrašeni. Zgatovljemt so preprosto, toda talko, da učinku jejo s svojo domačnostjo.
V 18. stoletju so se pojavile slike-na steklo v gotovih krajih Gorenjske, v Poljanski in Selški dolini, v Bohinju in Črnem vrhu nad Idrijo so nastale hišne slikarske delavnice. Te slike so narejene enostavno in predstavljajo posamezne svetnike, okrašene so z rožami. Ljudska umetnost ima v telh slikah svoje najvrednejše in najizvirnejše dobrine, ki spadajo v duševno območje kmečkega življenja m doma.
Ena najzanimivejših pojavov na polju ljudskega slikarstva so gotovo slikane pamjske končnice, ki kažejo dragocene zaklade ljudske domišljije, pa tudi zdrav humor ali šaljivost slovenskega kmeta. Te končnice so zato viredine, da se seznanja z njimi svet, ker je ta panoga slikarstva slovenska posebnost, s kakršno se ne more ponašati noben drug narod v Evropi. Gorenjski čebelnjak je nekaka ljud-slko umetnostna galerija slik. Največja tovrstna zbirka je ohranjena v ljubljanskem muzeju in šteje nad 650 končnic.
Vrste se dogodki iz vsakdanjega življenja. Večkrat vidimo naslikan prizor, kako hudič babi jezik brusi. Znano je, da ima ženski spol dolge jezičke, ker rad opravlja in pripoveduje stvari breiz potrebe dalje. Zato si je naš preprosti človek predstavljal, da ima sam hudobec svoje kremplje vmes iin brusi ženskam jezike.
Babji mlin nam kaže žensko lastnost, ki je vedno bila in ho: želja ostati večno mlada. To smeši slika ,na ta način, da nam predstavlja mlin, v katerega prinese kmet staro grbasto ženico, jo vrže v mlin in na drugi strani pride mlada njemu v naročje.
Pogostna je nadalje slika, kako se ženske tepejo iza moške hlače. S ku-halnico, ključi ali še z drugim orožjem se med iseboj obdelujejo samo, da bi hlače dobile v svojo last. Vidimo. da so ipanjske končnice najznamenitejši predmet slovenskega ljudskega slikarstva. Neznani so ti sli-
karji, vendar je veliko slik prišlo iz preproste delavnice iiz Selške doline. Dr. Vurinik pravi, da je v Selcah Pod-nartovčeva Micika naslikala na stotine panjev. Navadna končnica je veljala 5 krajcarjev, za en »zeksar« pa je namailala celo vojsko. Kakor nam je narodna pesem ohranila l judsko dušo v sivoji melodiji, tako nam je ta panoga ohranila dušo našega kmeta na sliki.
Tudi ljudska plastika ali kiparstvo priča o umetniški nadarjenosti našega naroda. Lepo so izrezljani križi v bohkovem kotu, bridke niartre, razni svetniki v kapelicah itd. Veliko teh kipov je ohranjenih pod Kamniškimi planinami, kjer je preprost samouk Erzar. ki je bil mlinar po poklicu izrezljal .veliko število kipov in kapelic. Zato smemo njegovo podobar-stvo šteti med naše najlepše umetniške spomenike.
Znane so preslice, ki so lepo izrezljane im so jih uporabljali pri kolovratih. Preslica z iglo in rožico je bila najlepše okrašena ter je prekašala glede umetniške izvedbe vse do inače izdelke iz lesa. Preslice so navadno poklanjali fantje svojim iz-voljenkam za novo leto ali god.
Med lesene lepo okrašene rezbarske izdelke prištevamo tudi pipe in bohinjske čedre, katere izdelu jejo na Gor jnšah. Ta obrt je stara že nad 200 let. V les vdelnjejo bisere iz školjke in sestavljajo čebelice, orle in druge podobe.
Tudi mali kruhek, ki je znana slaščica iz pšenične moke. kateri je primešan med, poper, nageljnove žbiee. hrani svojo ljudsko umetnost. Sloveli
Krekova zlata vodila modremu življenju:
Delavec in delo.
1.	Fant, ne misli, da te bodo drugi spoštovali, če se sam ne spoštuješ!
2.	Sebe spoštuješ, če vestno opravljaš svoje dolžno delo.
3.	Sekira in pero, rovnica in knjiga, oboje je častno orodje v roki delavnega in vestnega človeka.
so zlasti izdelki iz škofjeloškega okraja. Testo se polaga v iskrimo izreizlja-ne modele, ki nam predstavljajo razne figure, punčke in srca. Kruhke so poklanjala dekleta fantom za god ob priliki žegnanja ali sejma.
У Beli Krajini dekleta za veliko noč na poseben način olepotičijo jajca, ki nam predstavljajo novo življenje, dajejo jih po navadi dekleta fantom za velikonočno darilo. Vse to nam kaže kako velik zaklad je nam ohranjen tudi v našem slogu in v ljudski umetnosti. Alko bomo črpali iz obilne zakladnice narodnega blaga, bomo ustvarili visoko oblikovani domači okrasek. ki bo v čast in ponos ine samo našim obrtnikom in umetnikom, temveč ga bodo uvaževali tudi druigi narodi.
III.
Negujmo narodne pravljice in pripovedke!
Pravljice in priporvedke najdemo v vseli časih iin pri vseh narodih. Njeno bistvo je večno in nerzpremenjeno. Pravljice in pripovedke iso tiste Večne tvorbe, ki jilh ljubijo in razumejo narodi. Minogo naših sedanjih pravljic in pripovedk so ustvarili pesniki in pisatelji, na ta način so jih ohranili, da se niso izgubile. Za vsak narod pa so pravljice in pripovedke zaklad, ki ga moramo skrbno čuvati in negovati.
Med pravljice štejemo razne dogodke. ki nas spominjajo na zaklete kraljičine, na ženo, ki se je spremenila v kačo na Malem gradu, na hudobnega zmaja, na divjega moža, rna čarovnice, na rojenice, ina morsko deklico, katere irelbro se hrani v cerkvi v Crngrobu ali pa o škratih, ki čuvajo skrite zaklade.
Komu ni znana pripovedka o Zlato-rogu, ki je snežnobele barve in se ponaša z zlatimi rogovi, po njem hrepeni vsak lovec. Če je ranjen od krogle, poženo iz njegove krvi triglavske rože, ki odzdravijo vsako divjad. Srečnemu lovcu pa preti nevarnost, kajti Zlatorog je pod mogočnim varstvom rojenic, ki čuvajo zaklade v Bogatinu, ki so tako veliki, da jih ne more od-
peljati niti 700 voz. Ta zaklad, bi odkril samo tisti, ki ustreli Zlatorog«. kar se doslej še ni zgodilo. Enkrat je bil baje zadet, ampak ga je ozdravila triglavska roža.
V svoji jezi je poteptal krasni vrtiček na Triglavu, kjer se je pasel, tako da je nastala puščava. Rojenice, ki so obdajale ta vrt so se ga od te ure izogibale. Šele čez 700 let bo pognala iz triglavske stene jelka, iz njenega lesa bo stesama zibelka iza tistega otroka, ki bo lahko dobil zaklad v Bogatinu. V okrilje Zlatorogovo spada tudi povesit o Trentarskem študentu in Sre-b rok rilcu.
Med našim narodom živi. žilva vera, da mora deseti brat ali deseta hčerka, ki se imenuje desetniea, od doma po širokem svetu. To pripovedko je mojstrsko obdelal tudi Josip Jurčič. Desetniea pa roma od hiše do hiše in živi od tega. kar ji dajo ljudje.
Kdo ne pozna povesti o lepi Vidi? Ta povest je obdelana tudi v pesmi, ki se začenja:
Lepa Vida je pri morji« stala, čim zamorec po morju pride, vpraša lepo Viclo
Odpelje jo s seboj na dvor kralja v Španijo, kjer se je loti tako domo-tožje po svojem detetu in po svojem možu, da je jokala noč in dan.
Na trgu ,tam v Celovcu kamhiitem mož stoji, 'klobuk drži v svoji roci pred in jim bedain stoji.
I o je spomin na ono povesit o kamnitem ribiču, ki je preklel slovenski jezik, iko iga je menih v tem jeziku vprašal, če mu proda ribe. Na menihov ugovor zopet zakolne:
Naj te vrag odnese Slovence vse s teiboj, vsaj (v .petdesetih letih noben'ga več me bo.
Menih o va beseda, da Bog usodo vodi in da samo Oin pozna prihodnost in da bo, kazen za njegovo kle-tev ta: Qsta|j lbog na tej ^уј
rna. Ik'teri zidaj stojiš. Boš v ikaimein se spremenil in tu ina pragu stali, dolkler ibo ikaik Slovenec še todi stanoval.
In predrzni ribič se spremeni v kameni. Preteče Že 50 let pa čas še priti iieče, ko ribič bo oiet. Tej sorodna je tudi legenda o Limbarski gori. Ko sta potovala sv. Valentin im brat njegov sv. Peregrin ter prosila mlado vdovo za prenočišče, pa jih je ta zapodila od hiše. Prej bogata, jo tisto noč obišče nesreča:
Deivet še uira 'biLa ini goved ise v hlevm pod,uši. Deset še ura in i iz soidov vino izikipi. Enajst še ura billa ni že imrtva hčerka obleži. Iin žeina vsa omamljena je e silnim vekom klicala Pomagaj Biog, sv. Valentin i,n -brat njegov sv. Peregrin!
Naito ji pogori še hiša iin: ni bilo polnoči še pireč vse sreče žena nima več.
Druge so, pripovedke, ki nas spominjajo na zgodovinske dogodke. Na nairodne junake, kot sta bila n. pr. Pegam in Lambergar, ki sta se borila v dvoboju. V ta krog spadajo naše narodne pripovedke o Štennpi-harju, o Petru Klepcu in pa o Martinu Krpanu, kar je mojstrsko ohranil našemu narodu pisatelj Levstik v istoimenski povesti.
Kakor narodna pesem, tako nam tudi narodna pripovedka beleži junaško dobo Slovencev v boju s krvo-loeanni Turki. V tej dobi je rasel pogum in samozavest slovenskega očeta. Zraslo je narodno viteštvo. Grof Ravbar, Ivan Huujadi, kraljevič
Marko in kralj Matjaž, katerega je slovensko ljudstvo obdalo s posebnim čairom. Matija Korvin, to je resnično ime kralja Matjaža, se je našemu ljudstvu prikupil po svojem razumnem vladanju in svojem junaštvu. Takrat so imeli Slovenci žive stike z ogrsko državo in so se skupno z Ogri borili proti Turkom. Zgodovina pripoveduje o Matijevem bojnem pohodu na Koroško, na kar mas spomin ja kapelica na Gosposvetskem polju in spominska slika v Gosposveitski cerkvi. Na te-ij sliki beremo, da je kralj Matija in njegov stotnik Mavbič, v boju zoper avstrijsko vojsko taboril pri tej cerkvi. Pripovedka ve povedati tudi, da je bil kralj Matjaž ustoličen na Gosposvetskem polju in da je bival na Krnskem gradu. Bujna domišljija pa ga je vrh tega z njegovo vojsko prestavila v skalovje Pece, kjer se mu njegova siva brada ovija okoli kamnite imiize. Prikazal se je nekemu vozniku in mu odkril svoj podzemeljski grad z vsemi zakladi.
Kakor so dragoceni zakladi, ki jih hrani kralj Matjaž, tako in še večjo vrednost za vsak narod pa imajo narodni zakladi, ki jih hrani tudi naš slovenski rod. Ti zakladi so naša zgodovina, slovenska beseda, naša narodna umetnost, naša narodna pesem, pripovedka in pra vi j ica, naša narodna noša. naše šege in običaji. Dolžnost vseh Slovencev in Slovenk pa je. da ta zaklad skrbno čuvajo, ga negujejo in izročajo iz 'roda v rod.
Knjižnica
Ljudska knjižnica v Ljubljani se
lepo razvi ja in je iz skromnih počet-kov postala ena največjih ljudskih knjižnic, ki šteje 18.000 knjig. In sicer ima 9000 slovenskih. 400 italijanskih, 1000 hrvatskih im okrog 7000 nemških. V knjižnici je vpisanih 2025 članov, kateri so si izposodili od 1. IV. 1941 do 1. X. 1942 nad 63.000 knjig. Izposojenih je bilo slovenskih knjig nad Hl.OOO. italijanskih okrog 2000. srbo-hrvatskih prav toliko in 18.000 nemških. Knjižnico je obiskalo dnevno
približno 60 oseb, katere so si i /.posod i le 147 knjig.
Knjižnica skrbi vedno, da se izpopolnjuje z najnovejšimi kn jigami. Tako je bilo v preteklem letu nabavljenih 1065 knjig, polovico slovenskih, druga polovica italijanskih in nekaj nemških. Nekaj knjig je bilo izločenih iz zbirke. Obisk v kn jižnici se je povečal v zadnjem letu za 5669 obiskovalcev. Število izposojenih knjig se je povečalo za 22.877. V poslovnem letu 1940. je namreč izposodila 15.942 obi-
ekovalcem 30.355 knjig. Tako vidimo, tla je v poldrugem letu knjižnica izposodila še enkrat več knjig, kakor v prejšnjem leta. I o je zadovoljivo znamenje, da je knjižnica sodobna, in da se zanimanje za knjige vedno bolj širi, saj ostane resnični rek: »Tvoj najboljši prijatelj je dobra knjiga.«
Nove knjige
Fajdiga: Pisma o trpljenju. Družba sv. Mohorja je založila knjižico, ki nosi omenjeni naslov. So to izbrani govori, katere je imel pisatelj svoj čas v radiu, potem so pa izšla kot četrti zvezek »Studencev žive vode«. Pisatelj jih je nekoliko izpopolnil in so kot taka zopet izšla vsem trpečim v veliko tolažbo! Na marsikatero vprašanje dobimo v knjigi jasen odgovor. Saj dandanes'ni hiše ne družine, kjer ne bi trpljenje potrkalo na vrata. Morda trpiš sam, morda trpi tvoj brat ali tvoja sestra. Mesto tolažilnega odgovora jii podaj to knjigo. Knjižica velja broširana L 6.—, vezana L 12.—.
Ljudska 'knjigarna je kot dvanajsti zvezek »Naše kn jige« izdala slovenski izvirni roman iz Prlekije pod naslovom Goričanec. Roman je napisal pisatelj Stanko Kociper, ki nam je znan že po svojih dramah: Zasad in pa šenijurlški provizor. Pisatelj je v tem romanu pokazal vso svetlobo vinorodnih goric ter nam podal Goričanca. to je lastnika goric tako, da ne bo nikdar več izginil iz slovenskega leposlovja. Knjiga spada na prva mesta v ljudskih knjižnicah.
»Slovenčeva knjižnica« je izdala kot nagradno knjigo k prvemu letniku »Veliki beli molk«. Knjigo je prevedel France Stopar iz francoščine. V knjigi nam podaja pisatelj ne kak roman o Aljaski, kakor bi človek pričakoval pod naslovom, temveč je to zbirka posameznih dogodkov, katere je doživel človek, ko je iskal zlatih zakladov na Aljaski, To torej ni zaključena povest, ampak so prerezi z Aljaske, bežne črtice, ki nam odkrivajo duše teh ljudi, ki žive leta in leta ločeni od sveta v »deželi, ki plače«. Knjigo priporočamo v nakup knjižni-
cam. »Ljubezen, ki rešuje« je naslov prevodu zgodovinskega romana, ki je izšel v dveh zvezkih »Slovenceve« knjižnice. Prevod je oskrbel Anžič in bo dobil gotovo mnogo bralcev, kakor jih je imela povest Dušica od iste pisateljice. Povest je napeto pisana in našel bo v povesiti velik idealizem, ki ga sedanji čas skoro ne pozna več.
Neznani učenec, roman iz Kristusovih časov, iki ga je prevedel iz italijanščine pisatelj dr. J. Lovreneič. Glavni junak romana je Marco Ado-nie, to je tisti mladenič, o katerem poroča sv. pismo, da je v trenutku, ko- so Jezusa prijeli na Oljski gori zbežal brez obleke. Življenje poganskega Rima in judovskega Jeruzalema je natančno popisano v povesti. \ inični zgodbi nastopajo tudi svetopisemske osebe kot Marija Magdalena. Juda Iškarijof, Baraba in drugi. Obe knjigi priporočamo za društvene knjižnice.
Najbolj razširjena, slovenska knjiga je brošura prelata Janeza Kalana: Kristus kraljuj. Doslej je že izšla v italijanščini. Tudi v španskem jeziku je izšla in je zelo razširjena. Pravkar pa je izšel tudi angleški prevod. To je gotovo rekord, ki ga je doživela slovenska knjiga ter moramo pri tem pisatelju samo čestitati.
Pavliha, knjiga o ročnih lutkah, spisal Niko Kuret. Pisatelja poznamo, da se že dolgo časa trudi, da bi se igranje z lutkami čimbolj razširilo tudi med našimi prosvetnimi domovi. Prosvetna zveza sama se je opetovano zavzela za to vrstno igranje in ga priporočala vsem društvom, kot pravo mladinsko igranje. Pisatel j nam je v svojem delu nazorno podal pomen, značaj in zgodovino ročne lutke, tako pri nas, kakor v širnem svetu in opozoril na veliko vzgojno vrednost lutke z besedami: »Ne vzgajajlno lutk. temveč z lutkami!« Popolnoma praktičnega značaja je II. del, kjer je popisan postopek, kako izdelujemo ročne lutke in iz kakšne Snovi naj bodo. Na podlagi tega si lahko vsakdo nabavi lutke, celo otroci. Tudi navodila za obleko in za oder obsega knjiga.
Posebno poglavje pa govori o igranju z lutkami iter o igrah. S to knjigo smo dobili pravi učbenik o ročnih lutkah, katerega ne more pogrešati nobeno prosvetno društvo, ki se peča z mladino. Posebno pa je posrečeno dejstvo, da je dodal knjigi tudi tri lutkovne igrice, in sicer: Radovedni
Društveni
Kadar se utrga oblak, je naslov domači igri, katero je spisal Joka Žig,on in katero je v nedeljo 4. oktobra uprizoril Rokodelski oder v Ljubljani. Občinstvo je dvorano napolnilo ter z zanimanjem sledilo poteku igre. Morda bi bilo umestno, da bi v lažje razumevanje v začetku podal kdo g 1 a v no vsebino.
»Firma« na Rokodelskem odru. To lepo poljsko veseloigro nam je v nedeljo 18. oktobra podal Rokodelski ocler v posrečen i reži ji g. Korošca. Okusna je bila scenerija, katero so pripravili rokodelci sami ter s tem omogočili velik uspeh svojih tovarišev in igralcev.
f Janko Ferjan. Dne 1. septembra tega leta je v Olševku nad Kranjem nenadoma umrl, zadet od zločinske partizanske krogle, splošno znani in priljubljeni trgovec in posestnik gospod Janko Ferjan, star šele 55 let. Pokojni je bil daleč naokoli znan zaradi svoje neumorne delavnosti, ki jo je razvijal zlasiti na zadružnem in prosvetnem polju. Vodil je svoj čas mlekarske zadruge v Goricah, na Tirste-niku in v Predosljih. mnogo let pa izvrstno urejeno svojo mlekarno na Visokem. Ljudska katoliška prosveta1 mu je bila vedno zelo pri srcu, zato ni čudno, da je ob živahnem sodelovanju sovaščanov, pa tudi z ogromnimi lastnimi žrtvami sezidal v Olševku mogočen prosvetni dom. kjer je s svojo soprogo Marijo roj. Jagodic, znano ljudsko pesnico, posvečal večer za večerom, pa tudi nedeljo za nedeljo pravi ljudski izobrazbi. Kot cerkveni ključar olševiske duhovni jske cerkve je nosil melahko breme dolga leta, bil pa je tudi duša ondotnega cerkvenega
Pa v liha, Pa v liha in vešča, ki je nekaka pravljična igra, in tretjo: Pavlih a v stiski. Ta knjiga bo gotovo vzbudila marsikakega lutkarja, amaterja. ki bo ponesel to družinsko igro v naše družine in društva. Knjigo toplo priporočamo vsem društvom kot p r ak t i čn i pri ročni k.
obzornik
pevskega zbora. Zaradi svojega ljuido-milega značaja priljubljen pri vseh. ki so ga poznali, je bil daleč na okoli znan tudi zaradi svoje velike dobrodelnosti. Zato bodo ob njegovi nenadni smrti občutili težko izgubo vsi, ki jim je bil rajni dobrotnik, in vsi, ki jim je bilo njegovo neumorno in plo-donosno delo posvečeno. Naj počiva v Bogu!
Velik uspeh »Dni hrvatske knjige«.
Poročali smo že. da je hrvatski državni zavod za narodno prosveto nedavno organizirali po vseh večjih hrvatskih mestih in krajih teden hrvatske knjige. Po zaključku tega tedna poroča hrvatsko časopisje, da je omenjena prireditev v vsakem pogledu uspela. Ljudje so v tem tednu zelo kupovali hrvatske knjige in dela znaimenitejših tujih pisateljev. Tako je med drugim Društvo siv. Jeronima prodalo .mnogo dekliških romanov, zgodovinskih romanov in povesti ter mladinskih knjig. V paviljonu Matice Hrvatske so ljudje najbolj segali po dr. Budakovilh delili. Knjigarna Kugi i je poleg leposlovnih knjig prodala izelo veliko slovarjev, predvsem hrvatsikoitalijaniskih in hrvatskonemških.
Zagreb bo dobil 23 novih palač in pet novih spomenikov. V založbi knjigarne »Velebit« v Zagrebu je izšla knjiga pod naslovom »Što smo obečali P ogla vni k u i domovini«. V tej knjigi so zbrane zaobljube, ki iso jih ob obletnici N D H dala razna društva in ustanove. Na prvem mestu so se odzvala zlaisti zagrebška društva, ki bodo v Zagrebu zgradila 23 društvenih domov. Dalje bo osnovanih 67 ustanov za .šolanje siromašnih učencev in za podpiranje sirot. \ zv ezi ® tem bo
»
izdanih 62 'knjig, prirejeni bodo štirje koncerti, postavljene štiri spominske plošče in peit novih spomenikov. Dalje bo v Zagrebu ustanovljenih tudi devet knjižnic poleg drugih važnih pridobitev.
Neodvisna Država Hrvatska je bila zastopana na beneškem bienalu z uspelimi, doma izdelanimi filmi. V letošnjem letu je NDH prvič začela s produkcijo domačih filmov in jo je tudi predstavila na bienalu v Benetkah. Na razstavo je bil poslan domač film »Straža na Drini«, dalje kulturni film »Barok v gornji Hrvatski« im posebna izdaja zvočnega tednika »Hrvatska v besedi in sliki«. Dokumentarni film »Straža na Diini« obravnava življenje v vzhodni Hrvatski in junaško borbo »Črne legije« proti odmetmiilkom. Film je v Benetkah dobil vsesplošno priznanje ne samo glede vsebine, ampalk tudi zaradi načina obdelave. Posnet je prav dobro, ima polno lepih prizorov in je tudi dober, kar se tiče tehnične plati. Film je dobil za priznanje posebno kolajno. Kulturni film »Barok v gornji Hrvatski« je prikazal lepoto Hrvatskega Zagorja in njegovih starinskih dvorcev iz 17. in 18. 'Stoletja. S tednikom »Hrvatska v besedi in sliki« pa je država pokazala delo in napredek NDH v enem letu svojega obstoja. Glasba, ki je spremljala vse filme, je bila posrečeno izbrana. Vse te filme je izdelal hrvatski filmski zavod »Hrvatski sliikopis«, ki bo deloval še naprej in -oskrboval državo z domačimi zvočnimi filmi lastne produkcije.
Misijonska prireditev na misijonsko nedeljo v frančiškanski dvorani.
Vsakoletne misijonske prireditve ob priliki največjega praznika katoliškega veeoljistva misijonske nedelje so se v Ljubljani že tako udomačile, da si misijonske nedelje brez njih kar ne moremo misliti. Zato je Družba za širjenje vere tudi letos oskrbela tako prireditev, ki se je vršila 18. oktobra dopoldne in popoldne v frančiškanski dvorani.
Prireditev je bila zamišljena v zelo
skromni obliki in z izključno otroškimi močmi; vendar moramo reči, da je v polili meri dosegla svoj namen: pri malih iin velikih poslušalcih je poživila zavest o misijonski dolžnosti katoličana in vnela še večjo ljubezen za misijonsko sodelovanje in žrtvovanje.
Najprej sta nas pozdravila iin nam na prisrčen način izrazila svoje želje in prošnje mali Iindijanček in Indijan-čica. Po tem pozdravu je znani kvartet sester Kruljc iin Dobe usek s čudovito ubranostjo zapel T oračevo »Jezusovo oporoko«. Nato so nam deklice z globoko zasnovano zbormo deklamaci-jo »Oče naš« lepo podale bogato vsebino te Gospodove molitve. Sledil je Baragov del programa, pri katerem je najprej spet nastopil kvartet sester Kruljc im Dobenšek, in sicer s težko, na novo za ženski zbor uglasbeno pesmijo »Naš Baraga«, ki jo je nalašč za to prireditev skomponiral g. Jože Osama. Sledil je nastop indijanske in slovenske mladine pred Baragovo sliko, pri katerem se nam je posebno neizbrisno vtisnilo v spornim reis lepo in dovršeno rajanje slovenskih deklic: »Šopek cvetja slovenskega .sprejmi, dragi naš Baraga«. Nato so nam mali fantiči in deklici zaigrali prizor »Misijonska pogodba«, ki nas je s pristno, otroško veselostjo in razigranostjo zelo razvedril, da isnio tako potem še bolj občutili trpljenje dveh poganskih deklic, s katerima smo sočustvovali v tri-dejamki »Indijski siroti«; to je bila največja iii zadnja točka programa. Igranje je bilo, upoštevajoč mlade moči, zelo dobro, le pri zadnjem dejanju se je pri popoldanski predstavi nekoliko opazila utrujenost nastopajočih deklic.
Tako tudi letošnja misijonska nedelja ni ostala breiz misijonske prireditve in mali kakor tudi veliki misijonski prijatelji, ki so obakrat do zadnjega kotička napolnili dvorano, so bili s prireditvijo splošno zadovoljni, bolj kot so pričakovali, in so odnesli z nje nov misijonski ogenj v svoje vsakdanje življenje. Prireditev je bila pač z ljubeznijo pripravljena, pa tudi z ljubeznijo sprejeta, zato ni čudno, da je dosegla svoj namen.
Francoska katoliška mladina pri
naši Gospe de Puy. Več tisoč fantov' iz vseh provinc Francije, vseh starosti im vseh položajev je v avgustu poromalo k starodavnemu Marijinemu svetišču v mesto Puy. Trdni v veiri in upanju v božjo Previdnost, vsi enih misli in teženj, da si izprosijo prti Mariji molči za veliko delo duhovne obnove Francije in Evrope. Zadnjih 40 km ,so vsi prepotovali peš in so se po prihodu v mesto napotili k ponti-f i kalni maši kardinala Gerliera. ko so tzvečer prvega dne mogočni reflektorji razsvetlili Marijin kip, ki gospoduje mestu, so mladi bdžjepotniki. utaborjemi na višinah krog in krog mesta, prižgali grmade, ki so napravile veličasten žarni venec okrog Marijinega kipa. 10.000 fantov s škofom iz Puya na čelu je opravilo križev pot. V trumah po 2000 skupaj, z velikim lesenim križem spredaj, so stopali okrog tri ure po mestnih ulicah in se povzpeli bosi po stopnicah do bazilike. Drugi dan jih je pri sveti maši na trgu 10.000 pristopilo k angelski mizi. -Popoldne so molili vsi v procesiji. Zvečer so vprizorili zgodovinski dogodek, kako sta šla Izabela Romee, mati Ivane Ariške, in Ivan iz Metza na boižjo pot v Puy prosit Marijo za srečen izid Ivanine naloge. Fante je v radijskem govoru vzpodbudil k molitvi sam maršal Petain.
Kdo je izobražen? Nedavno je v neki družbi nanesel pogovor na »izobrazbo«. Eden od druižbe je menil, da je izobražen tisti, ki je takten in nežno čuteč. Nekdo je porogljivo pripomnil, da s tem ne pridemo daleč, da je izobražen le tisti človek, ki splošno in podrobno čini več ve. Vprašanje je le. je nekdo zaklical, ali tisti človek svoje znanje tudi lahko prebavi, ali ga
kot človeka kaj dviga. Izobražen je tisti, je slednjič pripomnil četrti, ki ima kulturo. Toda — kaj je kultura? je koj neki peti vprašal. Kratko in jedrnato je nato odvrnil gostitelj: pamet! Pogovor se je nato zasukal na druge zadeve. Sa j — kaj hi bilo o tem še reči? Sleherni od družbe se je bil po svoje približal resnici, toda šele vsi skupaj so nemara imeli prav. Kaj zaleže kakemu človeku stvarno znanje, če je to znanje kakor nerazvezan vozel? Podoben je hiši brez temeljev. Izobrazba se pričenja vedno s tem, kar je naravno, s prijetnim, človekoljubnim, ts tem, kar je v srcu, s pravim razumevanjem človeka. Od tod se dviga tako rekoč v možgane. Ali pa ni na vsak način bolje, da vsebuje človek manj znanja, a da je to urejeno, kakor pa, če mnogo ve, pa je vse zmešano in neurejeno v njem? Lahko tla zna kak človek ves koriverzaeijski leksikon na pamet, a če ni to znanje urejeno in uporabljivo, je ena sama puščoba. S čim pa se znanje ureja v naši glavi? Samo z duhom, s tisto silo, ki v našem razumu vse poveže v skladnost. Zgled: Če kdo sicer ve, da iso atomi na svetiu, a ise ne zaveda, v kakšnem razmerju so drug do drugega, je njegova izobrazba samo zunanja. Ali: Če kdo pozna mnogo, posameznosti svoje usode, pa si ne ustvari nobene pravilne poti za svoje življenje, tza tisto, kar se v prav njega tiče, takega človeka lahko samo obžalujemo. Mogoče je inteligenten; izobražen pa ni. Vsakdo naj se kdaj vpraša, koliko je izobražen. Kako naj se vpraša? Po tem, kako misli, kaj dela in kaj opušča. Le tisti, ki je pameten, je izobražen. a -pamet ni nič mehaničnega. Pameten je pač tisti, ki zna spraviti v sklad srce, znanje in stremljeje po duhovnosti.
Vsebina: V. Z.: Spomina vredni dnevi. — Dobrotnik slovenske kulture mrtev. — V. Z.: .Čuvajmo naše narodne zaklade: I. ohranimo narodno nošo! II. Ljudska umetnost. IlI.Negujino narodne pravljice in pripovedke! — Knjižnica. — Društveni obzornik.
Uprava: Pisarna Prosvetne zveze, Ljubljana, Miklošičeva cesta 7. — Odgovorni urednik in izdajatelj Vinko Zor, Sv. Petra c. 80.	Zadružno tiskarno v Ljubljani: Maks Blejec
V
Priloga Vestnika PZ št. 10-12/1942-ХХ1.
PROSVETNI ODER
SEPTEMBER-DECEMBER	1942-ХХ1
Vrednotenje umetnine
(Nadaljevanje in konec)
Umetnina, kater.e vir in,cilj je človek, očituje isti dve sestavini, ki iz 'njiju obstoji človek: duha itn sinov, sitireunljeinje kvišku in teženje k tlom. Umetnima, ki hi to .aili oino sestavino zamikala,, bi človeka ne zadovoljila. Skrajni naituir-aliizemi, ki bi duha tajili, je nesmiseln. Vsak človek, tudi materiallisit, čuti potrebo po duhovnosti v umetnimi. (»Človeštvo žeja po božjem« — naituraliist Zola v romanu »Louides«.) Enako je nujno, da se v umetninah ibolj ali imainj javljajo telesna želeinija človekova, njegovi goni in strasti. Tudi greli in grešne strasti se mas dojmijo kot nekaj zares človeškega — saj grešniki smo vsi. Zato še mi treba, da bi bili dojeimallec uimetnine, ki tiči globlje v zemlji kot 011 sam, že tujec nasproti
njej.
S subjektivnega stališča nam je torej razumljivo, da n. pr. kristjan privzeimlje v svoj svet tudi iiimeitnine, ki so pognale iz poganskega sveta, aili da tudi imaiteria-listu krščanski roman ni povsem tuj. Drži pa še vedno, da čim bolj se oddaljujeta življenjski gledanji stvaritelja in dojemate a, tem. manj odziva nahaja, umotvor v dojemalcu, temi mam j možnosti ima, da mu bo dojemalec prisodil isto vrednost, kot jo je vanij položil umetnik. Do pičice določene imeje se potegniti ine dado kot nikjer, kjer imamo opravka z življenjem.
Primera, ki maj osvetli važnost subjekta prti motrenju umetnine: umetnina — kos pohištva, recimo stal. Za stol zahtevamo, da je udoben. Ta udobnost se pač meri po tistem, ki bo verjetfto sedel na mjem. Udobnost je toir-ej relativna, odvisna cd subjekta, ki bo stol. uporabljal. (Velikemu človeku bo sicer mommalen stol premajhen.) Isto je z umetnikovim deloim. Vsaka umetnina je naimireč že vnaprej preračunana n.a itiiživ-alca, četudi ma enega samega — avtorja namreč. Ker ipa je v splošnem umetnost socialna, se mora umetnik zavedati, za (koga dela.
Prehajamo k objektivnemu vrednotenju. Takoj se vprašamo, ali je potemtakem objektivno vrednotenje sploh možno. Je. Kakor je znamo, da imajo stoli neke določene dimenzije, merjene za človeka normalnih proporcij, tako umetnina
tudi skušaj ustreči vprav mormalnemu človeku, me tistemu seveda, ki je v večini, ampak tistemu, ki je telesno in duševna razvit, kot to človeku (človeku v najboljšem pomenu besede) priistoji. Če upoštevamo najprej telesne pogoje: malti slepec miti gliužec me moreta služiti za merilo v umetnosti. Prav tako važne so duševne sposobnosti: zmožinosit kombiniranja, fantazija,, široko duševino obzorje, rahločutno srce, paimet, močan inr,aiv:sitvemi čuit, vernost. (Zdaj stopa v ospredje ta pogoj, izdaj oni, kakršne nairaive je pač umetnina. S tem pa še ni rečemo, da v kakem primeru lahko kak pogoj odpade. Slepcu da koncert gotovo manj kakor po-sllušallou, Iki ima poleg enako razvitega sluha še dober vlild. Saj vemo, za koliko umetniškega užitka mas oropa še tako dober radijski prenos.) Govorimo seveda o .ideal/nih pogojih, -kar ise sklada z -začetno ugotovitvijo,, d-a je namreč popolno dojemanje nemogoče. Popoln eloivetk je ideal. A če se hočemo poivzpeti do absolutnega vrednoten j a umetnine, moramo vzeti za merilo estetsko čustvo vpra;v ideallinega človeka.
Iz teiga siledi važna ugotovitev o značaju absolutne umetnosti. Najvišja umetnost me sme imeti v sebi, ničesar, kar bi popolnega človeka ne zadovoljilo. Tudi ničesar, kar bi bilo proti nravnosti, zakaj k,oit kristjani ibcimo priznali, da spada k idealu človeka tudi to, da je svetnik... Preko umetnine veljajo iste zahteve tudi za umetnika.
V tej zvezi je zanimivo azijsko pojmovanje. Groisse pravi v knjilgi D-as -aisi-a-tiscihe Tusohbi 1 d: »Vzhodnemu Azijcu mi dovolj, da je nelkdo velik umetnik, biti mora tudi pilenmemit človek, če maj bo podoba, -ki jo> bo napravil, resnično lepa,. V isliikii je dosežen višek lepote, če je iiz-raz čiste iin velike duše.«
Umetniško ustvarjanje si ilahlk-o razlagamo takole: umetnik zavzame po svoji 'dispoziciji do predmeta, ki ga namerava obdelati, določeno stališče. Ta vidik — ideja mu rečemo — je nekako žarišče, magnet, Iki. predim-et ali snov prečisti, prepoji; s svojimi žarki, pritegne k sebi vse. najmanjše delce iai jih uredi. Formo jim. da in vsebino. Foruma je zdaj tista, ure-
jenost prej brezobličnega gradiva, vsebina pa to, kar ta oblikovana gmota- govori.
Stare zahteve po harmoniji, propor-cijii, urejenosti so na ta način jasne. Pojasnjeni pa je tuldii har-momizator, urejevalec, ki je ravno ideja. Iz ideje izhaja vse: izbere si najprej gradivo in snov, ki ju. smotrno obililknje in jiiima vili je vsebino.
Tako je jasno, da tista harmonija ni ile v forimi, itamiveč v vseh sestavinah in med njimi. Že gradivo ni brez pomena, ker neprimerno gradivo vede do kiča (misli si Mic-helamigelovaga Mojzesa iiz porcelana). Glasba dela s toni, ne s šumi, besedna -umetnost izabteva čistega, slovnično pravilnega jezika (kar spada še h gradivu, ine k obliki). Snov spet ne srne biti izbrana na slepo, čiim popolneje mora đlužiiti ideji. D migih sestavin ne sme preraisti, ker drugače govorimo o šunclu. Ker je snov tista, ki veže umetinost ,z resničnostjo, mora biti ,življenjsko verna. Oblika, ki snov predstavlja, je prav talko vezana na pravo mero, ne sime biti površna, a tudi ine preraizkoišna. Predmet nima oblike, ki mu jo je umetnik slučajno dal, ampak mu nujno prisitoji ta alli ona.
Oblika zaradi oblike je zgolj arti-zem. Vsebina (nem. Gehalt) je lahko drobna miisell, lahen dilh ali pa gramdiozina filozofija o življenju ali veličastno hrepenenje po sreči. Nekateri vsebini odrekajo vpliv na este-tskost umetnine, češ da talko imenovana lepa vsebina še ni porok umetnine, če ni lepo oblikovana, To je res, a sklep je napačen, kot bi bilo napačno, če bi itrdil, da je Gradnik manjši pesnik od Župančiča, .ker šiblkeje oblikuje. Nasprotno je res: Gradnika odli-
kuj« ravno gllobočja vsebina, Iz izkustva vemo, da dela, pri katerih je vsebina skrčena na minimumi, a katerih forma presega povprečnost (ornament, kristalna vaza, tihožitje), v vrsti1 umetnim ine dosežejo prvih mest. Paič pa .spadajo na prva mesta \prav dela bogate, polne vsebine (preglej samo drame!). »Umetnima preneha biti umetnina,, kadar nima več ne kulturnih ne živiljenjskih v rednot« (Kreit-maiier). Saj miti lsiioiv saima mi imidif Branit -na. Primerjaj isnoivj kakega Brouvveira (Oče briše sinčku nitko) in kakega Rem-braindta (Jakobov blagoslov) iin odgovori,. ali snov vpliva ha velikost umetnine!
In končno ideja. Ta je tisti neizprosni gospodar, ki terja itako železno disciplino. Ta ukazuje iin izbira. Čim več dima ideja sile v sebi, tem popolnejša je umetnina. Pri subjektivnem vrednot en ju smo že ugotovili, d.a je absolutna .popolnost nedosegljiva. Zdaj je nepopolnosti vzrok neprimerno gradivo, zdaj borna ali pretirana obllika, zdaj mdčna i.n banalna snov, zdaj puhla ali prevedljiva vsebina. A četudi je z vidika umetniške ideje dosežena oditehtanost, še ni dan zadinji pogoj. Ali je vidik sam nepomemben? Rekli smo že, da čim silinejše je to žarišče, tem močnejša je umetnina. Le tista ideja,, ki je sama v sebi, .absolutno harmonična,, more dati umetnimi absolutno harmonijo. Absolutno harmonična pa ideja m-i, če ni v skladu z najvišjo resnico dn dobroto.
Po teh dveh .različnih potih smo prišli do istega zaključka. Dokazati smo hoteli 'prav za ipirav, da estetsko virednoteinje v bistvu mi drugega .kot pravo kultnim;) vrednotenje, da umetnost mi nekaj, kar je onstran dobrega in zlega, ,marveč icla je nujno povezana z najvišjimi pojmi resnice i.n dobrote.
Odnos stila do ljudske umetnosti
Jože Osana
Stil
Umetnina je zakonito urejen organizem,, v katerem vis.alk, najmanjši del smotrno služi celoti; umetnina torej ni samovoljno znesena kopica doimiisilekov, elementov, materiala itd., ampak njeni deli .rastejo drug iz drugega, so med seboj v harmoničnem odnosu in iz logično umetniško doslednostjo povzročajo tisti odmev v človekovi duši, ki mu pravimo estetsko čustvo.
Popolnost estetskega čustva pa ni odvisna samo od človekove (dojemalčeve) zmožnosti, nagnjenosti in vsegai, kar še-sodi semlkaj, ampak tudi od objektivno-fer,maline popolnosti, ki jo zahtevamo od umetnine. Umetniško ustvarjanje, bolj alli manj zapleteni in skrivnostni proces v umetnikovi duši, ki se odtegu je raizdska,-vajoči modrosti, -skrivnost, ki je starim
Grkom vzbujala svet strah pred pesnikom, češ cla govori, iz njega božanstvo, dogajanje, ki je v neki dobi povzročilo pretirano čaščenje pesnikov genijev, je le polovica- dela, ki ga je treba opraviti; kajti kaj n.a.m pomagajo še tako veličastna doživetja,: dokler ostanejo v človeku zaprta, me vemo še mič o njilh, p.a naj bodo še talko enkratna. Da- more umetnik posredovati svojim soljudem ta čustva, imiislli, doživetja itd.,, mora njegova ustvarjalna da.roviitosit uporabiti to ali -omo materijo in zunanje, popolnoma od injeiga neodvisno veljavne zakonitosti tvarme .narave, da ustvari, iiz njih in -z injimi trajno detlo, s (katerimi more posredovati .tudi poznejšim rodovom lepoto, kakor j-o je bil na poseben način doživel. Ta sitram umetniškega ustvarjam j,a pa se precej manj odteguje presoji.
Predvsem je s te strani važno vprašanje teihmično-obrtne spretnosti, katero naj ima umetnik: kakor je z ene strani zmotno nuneinje, da se da tehnično znanje pridobiti do skrajne piop-olnoi-iti,, s katero naj se šel e prične umetniško delo, brez islto-čaisine luimetnostne vzgoje, rasti in ostrenja umetniškega okusa ob deiliiih odličnih mojstrov, je prav tako zmoiSno trditi, da je umetniško ustvarjanje zgoj vprašanje intuicije. Pri vseh velikih umetnikih je i,n-vencija porodila osnovno misel, umetnik pa je njeno zunanjo obliko izdelali, ker jo je znal, seveda s stalnim sodelovanjem fantazije iin dobrega okusa.
Sodba neznaičajnih ali nevednih presojevalcev, češ saij bo zgodovina ločila zrnje od plev, je prazna; saj Mendeilissohin ni odkril Bacha, kot zgodovinsko dejstvo, ampak kot globokega umetnika, čigar della so bila tehnično enako popolna ob ča®u nastanka kot ob stoletnici, kakor so popolna danes iin bodo ostala taka tudi v bodočnosti.
Umetnina pa ne pripoveduje saimo o umetnikovem doživetju; mnogokrat naravnost izdajalsko kože napake, neznanje in pomanjkljivosti, ki se jim stvaritelj ni znal izogniti,, kakor tudi odlike iznainja, s katerim jo je ustvaril. Zato mislim, da ne bo preveč dirizna trditev, da tehnične pomanjkljivosti mnogokrat dajo le slutiti globoko doživetje in kot gosta zavesa 'zakrivajo duhovno bogastvo vsebine, na drugi strani pa mu odlike dado pravi poudarek iin tudi učinek pri dojeimalcu.
Vendar pa je pri presoji iin pri vrednotenju tehnično - formalne strani, umetnine potrebna skrajna previdnost. Človeški duh si namreč kot oblikovalec materije izbira iiz neskončno možnosti oblikovanja, le tiste, ki mu iz teh ali ornih razlogov najbolje ustrezajo. Zato je .tudi presoja odlik in napak odvisna od najvažnejše poprejšnje ugotovitve, pod1 kakšnimi vidiki je duh pri ustvarjanju izbira!. Če postavimo to ugotovitev za temelj presoji for-imailno-tehinične plati umetnine, nam postane marsikaj nenadoma jasno.
Za primer naj nam sliuži likovna umetnost. . Slikarstvo iin kiparstvo ne moreta ustvariti ničesar, kar bi ne bilo že prej kakor koli oblikovalno v naravi. Vendar se načini, kako slikarstvo ali kiparstvo obdeluje predmete iz narave, ko jih uporablja pri ustvarjanju slikarskih, ozi-ro- ■ m,a kiparskih umetnin, bistveno razlikujejo. Duh izbira pri upodabljanju telesa med dvema skrajnostma: med najvarnejšim podajanjem zgolj čutnega vtisa in med popolno ,abstrakcijo čutnega vizualnega vtisa, tako da postanejo upodobljeni predmeti iin telesa zgolj simboli neke ideje ali literarne vsebine. Če upoštevamo še tretjo možnost upodabljanja,, 'k.jeir je upodobljeni predmet obenem »vtis in izraz«, smo s teim postavili tri itrdme temelje za presojo odlik ali inapak v tehniki upodabljanja.
Tehnične posebnosti in značilnosti označimo s kratko besedico »stil«.
Če imenujemo podobarjevo zvestobo naravi iin čuitnemiu vtisu »naturalizem«, ima ta poseben stil, kakor ga iima njegova popolna predanost idejnemu svetu v »idealizmu« in prav tako »vtis in izraz« »realizma«.
Kar je odlika iin zahteva v enem stilu, je napaka iin motnja v drugem. Zato je bistveno zmotna trditev, da slikarji ideali-listiičnega stila niso znali, prikazovati telesnosti; prav nasprotno je res: duh, zvest svojemu gledanju sveta,, je moral zavreči ves balast materije, da se je izgo,stila idejna vsebina. Tehnično skrajno izurjenost slikarja pa ituidi te umetnine nedvomno izpričujejo, i
Če govorimo o idealizmu, realizmu in naturalizmu, govorimo ne samo o stilu, ampak t udi o načiniu, kako se podoba sveta in življenja sploh oblikuje v človekovi duši.
Zato je že v kali obsojen na neuspeh vsak poskus, ustvariti nov stil samo z estetskimi razpira,vami, umetnostnimi ,a,fo-riizmi, frazami itd. Borba za -umetnostno forimo din nov s-till je borba za novo oblikovanje človekove duše in za noiv izraz te duše. Le tsty!le, c est 1' homme. Stilna jasnost in doslednost je izraz trdne in dosledne 'umetniške osebnosti, stilna zmeda izraz slabotnega ustvarjalca. Pa ne samo posameznik, tudi doba dobi neizbrisen pečat doslednih in močnih, kakor tudi slabotnih dob, dob, ki nekaj drugega pripovedujejo i.n nekaj povsem drugega, mislijo. •
Odnos ljudstva do umetnosfi
Od nekdaj je pravda o tem, ali je ljudstvo upravičeno izrekati sodbe o novih umetnin,ah ali ine. .Nad negativnimi ljudskimi sodbami se predvsem pritožujejo nerazumljeni umetniki, češ »saj .je ljudstvo nevedno, ne zm.a -ceniti vrednosti v umetnini, zgodovina mi, bo priznala pravo mesto«. Tako se upravičeno tolaži, le umetnik, čigar umetnost je res -umetnost bodočnosti; umetnostni saimozvanci pa že. v življenju dobe v ljudski isodbi dokončno obsodbo. Ljudstvo lioče predvsem življenjskih dragocenih vrednot v umetnimi. Zato se tudi s stilom takih novih umetnin kaj kmalu sprijazni.
Pri prvem srečanju novega- stiila z ljudstvom pa pride prav pogosto do spora; ta trenutek namreč zahteva, da se mora sltarii okus umakniti novemu ali pa emu vsaj priznati mesto poleg sebe. Taki spremembi pa se ljudstvo redino upre; kajti pri spremembi stila ne gre samo, kakor smo že videli, ,za zgolj tehnične posebnosti, ampak za ves svetovni nazor človeka in dobe.
ljudstvo pa, ki presoja umetnino statično, sprva ne more razumeti, da se bo moralo izmenjati gledanje, iki se mu je bilo privadilo, saj je navada »železna
srajca in mnogo Lagodne je in pri jetrn* je je ostati pri starem; iz istega razloga odklanja uimetnine preteklosti, ker se v ,njihovo čustvovanje ne imore vživeti; podobno usodo doživlja tudi ljudska umetnost preteklosti.
Ljudstvo pa je tudi čudovit priilugoje-valec: iz uimetninskih stilov privzema de-manite iin z njimi ustvarja svojske 'umetnine, ki pa vedno ustrezajo splošnemu okusu. Zato bi mogli označiti ljudski stili za ekilektiiani stil dobe, kot stilni izraz statičnega estetsko - subjektivnega čustvovanja, svetovnega nazora in kulturne stopnje ljudstva.
Ta odnos .med stilom in ljudstvom teir njegovo umetnostjo ipa ni samo enostranski, ampak je medsebojen v obeh smereh.
Razlika med umeino in ljudsko umetnostjo
Bistvene razlike med obema umetnoisti-m.a me predstavlja ne preti njena in ne
groba izdelaiva, kakor tudi ne čas in poskusi, po katerih šele določi stvaritelj svojemu delu dokončno obliko; tudi spontanost najdemo pri obeh. Prav tako je iz ljudske in umetne umetnine razviden narodni značaj, svetovni nazor dobe in splošna kulturna stopnja naroda.
Ljudska umetnina se od umetne loči v bistvu v tem, da vedno nastame iz splošnega, statičnega ljudskega okusa, ki tudi ni mikoilii prikrit iin ga prav zato1 ljudstvo brez pridržka .sprejme in osvoji
Slclep
Ljudstvo je torej sposobno dojemati tudi stilno prefinjene umetnine; vendar je za popolnost dojemanja takih umetnin potrebna vzgoja okusa, tiste nežne An občutljive sposobnosti, iki zna ločiti odlike in napake.v 'umetnini ter more dojemal,ou neposredno posredovati sleherni utrip umetnine. Šola pri najboljših mojstrih je bi:la še vedno najboljša šola.
Osnove naturalistične drame
(Nadaljevanje in konec)
Zahteva po skrajni resničnosti je bila nei-zpeljiva. Če ne drugje, je bili razlog vsaj v nezadostnosti pisateljevih sredstev, da bi kopiral naravo. Talko se namreč glasii ena izmed naturalističnih definicij umetnosti (A. Holz); umetnost narava — x (x pomeni ravno nezadostnost jezikovnih sredstev). A slabost te zahteve po resničnosti, ki naj jo kot znanstvenik tudi pisatelj doseže z eksperimentom, je bila globlja. Ta zahteva je prezrla, da je pesnikovo ustvarjanje vse drugačen duševni proces. Umetnik vendar išče lepoto, ne resničnosti. Samo posnemanje še ne posreduje lepote. Ali iluzija resničnosti že bralca a,M gledalca zadovolji!' У mračnih slikah se vrste prizori skrajne nravstvene razrvamo.sti, a nikjer vprašanja: kdo je kriv. Ker ma-terializem krivde in odgovornosti ne pozna, je pač vzrok zla okolje ali rbdovina. Ali mislečemu in moralnemu gledalcu tako gledanje na življenje ustreza?
Naturalistična drama, ki je zrasla iz takšnih pogojev, seveda ni mogla porabljati istih sredstev, ki, se jih je posluževal klasicizem ali celo srednji vek. Poezija na odru je prenehala; vezana beseda, v kateri je Goethe dosegel višek svojega idramatskega ustvarjanja, je foiila naturalizmu nesmisel, češ kdo pa govori v verzih? Shakespeare je pisal v verzih, prozo pa je dodeljeval le glumačem, preprostimi ljudem, služila mm je kot nasprotje vezanega govora (primi. Othella!). Naturalistični dramatik je mogel povzeti
le to stran Shakespeara. Tuldii monologe je zavrgel, nasprotno je položil ves poudarek v dialog, raizgoivor med osebami. Moliere je še ljubil govorjenje Vstran, naturalisti so to odpravili. A vse to še ni ugodilo prizadevanju po resničnosti. Kajti resnični ljudje ne govore v knjižnem jeziku. Zaito je treba knjižni govor nadomestiti z narečjem, ki je domalega posnet po živi govorici (G. Hauptmamn).
Naturalistična, drama se je sama po seibi povrnila h klasični enotnosti. Zgostila je pozoirišče, zgostila čas in dejanje. Shakespearovi gledalci so bili. zadovoljni z napisom in so zato mogli za pesnikom v najrazličnejše kraje sveta1. Naturalizem pa je domišljiji prirezal peruti. Glej in poslušaj, kar imaš ipred seboj, in me odimišljaj im ne domišljaj si ničesar! Zato je bili dramatik prisiljen 'Zgnesrti dejanje na en prostor im v en čas.
Za tehnični napredek gledališča pa je imel naturalizem ugodne posledice. Da bi si ustvaril čiim večji privid resničnosti, je bila potrebna čim večja izraba tehničnih sredstev. Tako se je zaradi te potrebe gledališče obogatilo s kuliserijo, s svetlobnimi efekti, z garderobo itd. Toda če je ta, tehnični razvoj služil samo temu, da je gledalčevo fantazijo dušil, ali je bil gledališču v prid?
Zapuščina naturalizma še danes vlada po naših odrih. Precenimo sami, ali je za naše odrsko delo pozitivna. Ali povsem ustreza našemu gledanju na svet? Ali ustreza poslanstvu prosvetnih odrov?
Kultura in gledališče
Prvotni pomen kulture je obdelovanje. V 'tem pomenu se inam je še do danes obranila tujka za irazne nasade (žitna kultura itd.). Pozneje pa je beseda izado-biila vse širši obseg. Tako nam danes pomeni. vse človeško zavestno udejsltvova-nje od najosnovnejših skrbi iza vsakdamje življenje do najglobljih verskih in znanstvenih dognanj. Ker je človek razumno bitje, je sleherno svoje delo stalno izboljševal, ga izpopolnjeval, dokler ,ga ni izoblikoval do neke notranje smiselne in zuinainje iizbnišene podobe.
Na splošno govorimo o tvairni in dnhov-ni' kulturi. T varna allii zgolj razumska si prizadeva predvsem za izboljšanje telesnega življenja iin udobja., duhovna, mrav-na ali srčna pa poskuša iizb.riusati notranjo podobo človeka. Besedo pa pri nas pogosto nadomešča tudi izraz civilizacija, ki ga rabimo tako za livarno kakor tudi za srčno kulturo,. Obe sta tuji besedi din nimamo pravega odinosa ne do ene ne do driuge. Zdi pa se mi, da kljub zamenja vanju obeh izrazov iza duhovno kulturo pogosteje rabimo iizraiz kultura. Ljudje, ki se kakor koli udejstvujejo na umetnostnem, književnem ali znanstvenem področju. so tako imenovani kulturni delavci, taka društva so kulturna društva.
Navadno velja pravilo, da so narodi tem močnejši, čim bolj so kulturni. Kultura — t varna in duhovna — pa kaj lahko postane tudi rnalik. Izrodi se kot sleherna stvar, doseže svoj vrh, potem pa klavrno ugasne iin razpade. Spomnimo se vseh talko imenovanih zgodovinskih narodov iin njihove duhovne in tvarne kulture, ki. kljub svoji moči ni mogla, obdržati narodov pri življenju.
Ob premisli jevan jut o srčni kulturi pa moramo biiti vsekakor celotni in popolni, to se pravi, da ine smemo iztrgati samo dela te kulture in ga prikazovati kot celoto. Ker sem malo prej rekel, da je kultura vse tisto, kar človek dela v svoj napredek iin raizvoj — torej vse tisto, kar ga loči od živallii — nisem s tem izključili silno bistvenega dela človeka, ki je njegova duša. Kalkor hitro pa govorimo o človeški duši, se nam v vsej širini razgrne vprašanje vere in nevere. Ni torej samo naključje iin iskamos.t, če skoraj ob slehernem vprašan ju i naletimo tu di na venske inaigi.be in venske zahteve, če skoraj pri slehernem človeškem ludejstvova-nju srečamo, toliko sledov, ki jih je začrtala človekova verna duša. Pri tem se nikakor ne mislim sklicevati samo na slovenski narod, čeprav je v njegovi zgodovini še posebno očiten močan verski poudarek. Učenjaki so namreč trdili iin tudi dokazali, da ikaj .pogosto, če ne ikair od kraja, spoidleite vsa kulturna prizadevanja, če niso osnovana tudi na verskih temeljih. Pri tej priložnosti opozarjam na
kulturo starih Grkov, ki je v celoti slonela na verstvu.
Ker je kulturno življenje v širokem pomenu besede zavestno in svobodno uravnavamo življenje v nasprotju s tistim ži vijonjom, ki, se po naravi nezavestno, nagonsko, saimo od sebe razvija, zato lahko manj vplivamo iin ga po svoje uravnavamo. Lahko ga uravnavamo, kakor smo videli, v tvairno ali v duhovno kulturo,. Praiviilino ralvnajo tisti, ki znajo naijti nelko praivo razmerje meid duhovno in tva.rmo kulturo ter se tega zdravega, iin pravilnega razmerja drže tudi pri vseim svojem delo vanju.
Piri vsakem človeškem ,delovanju je tre-bo vselej in povsod opazovati posameznika, ker je sleherna višja >emata sestavljena iz delovnih posameznikov in ker nobena višja enota nič me opravi 'brez teh tvorcev. Ciim bolj si .torej posameznik prizadeva, da bi si čiim popolneje uredil gmotno in duhovno življenje, tem bolj si hkrati bogatil svojo t varno in duhovno kulturo. S -to rastjo posameznikove kulture pa- sama po sebi raste .narodna 'kultura.
Zdaj nastopi vprašanje pospeševanja iin širjenja, inaroidne kulture. S tem pa se že dotaknemo vprašanja .narodne in kulturne vzgoje. Verno, da. je vzgoja toliko bolj uspešna, čini bolj je neprisiljena1 in nenamerna, Najbolj nenamerna iin neprisiljena pa je gotovo vzgoja, kadar podajamo koristno s sladkim in prijetnim. In tako prijetno je inedvommo v veliki meri v sleherni umetnosti, saj je v vseh umetniških izdelkih sozvočje, ubranost in lepota, ki posreduje najvišji izemisiki užitek in prijetnost. Ker pa vemo, kako svojstveno in odlično mesto ima med vsemi umetnostnimi panogami prav gledališka umetnost, z,aito ise ne bomo čudili, da ije tudi največ vzgojnih sposobnosti odmerjenih ravno gledališki umetnosti, Najbolj živa je, inaijlbolj meposreidina in zaradi svoje življenjskosti tudi najbolj ■uspešna. In še eno prednost ima. Za posredovalce mii-i m.a mrtvih orodij in snovi, aimpak živo besedo iin žive (ljudi, kakor pravi Karel Rakovec, ki vlože v svoje delo vso svojo duišo, srce in raznim. Če katera 'umetnost zmore osvajati in navduševati', je to nedvomno gledališka, niimetnost. To je znamo že dolgo, še prav posebej pa so nekateri izrabili to lastnost gledališke umetnosti, ko so jo pogosto vzeli čisto v zakup in jo ponižali' ina stopnjo dekle, iko so ji vsilili raizine Ikričave tendence, ki jiih umetnost na svojem rahlem tkivu ne prenese. Še otiplj'ivejši primer za 'to i.maimo v 'blliiiž-njiil preteklosti, ko iso se posamezne države z veliko silo "opri jele gledališča kot nek.alkšne itretje fronte za vzgojo in pro-sveito narodov iin ljudstev.
Vemo, da imore roditi umetnino samo
človek iz .sebe, da je sleheirma: umetnina odsev .in odlitek umetnikove duše in njegove miselnosti. Prav tako ip.a moramo reči o do jemalcu umetnine, da more biti samo .človek z razvito duševmostjo. Zakrknjeno! in izapriteži mikdar me morejo v vsej polnosti dojeti luimetnim. Nasprotno pa duševno razgibam človek meikako nujno potrebuje blagodejnega vpliva umetnine, da je ves srečen, če more .kdaj pa kdaj kaj brati, poslušati godbo, prisostvovati igri, ogledovati podobo ali: kip. Tako vidimo, da sta za sleherno umetnino nekako potrebni dve doživetji, avtorjevo in dojemalčevo'. S sleherno umetnino in umetnostjo pa opravil jamo tudi dvojno delo, človeka namreč iizobraizuje-rno in vzgajamo.
Izobraževanje imenujemo kulti viratn je človeškega duha, da spozna, dojame in oVlada razne resnice, načela., dolžnosti, .misli in vrednote, vzgajanje pa imenujemo kulltiviramje človeškega srca., ko oblikujemo njegove sposobnosti za doživetja kulturnih vrednot. Po močnem in neposrednem doživljanju teh naj bi namreč človek postali zainje bolj sprejemljiv, jih postal duševno deležen iin se .prepojil -iz njimi tako, da bi se živa in tvorna fcul-turnost pokazala tudi v njegovih dejanjih. Cim večkrat smo z dušo prisostvovali drami ali operi, tem bolj smo postali duševno ku№vir>ani, ker je lepota neposredno in z močjo umetnikovega doživetja zbudila v nas močno in isilino doživetje, ki je ostalo v mas živo tudi še poitem, ko je pristno doživetje že zdavnaj ugasnilo.
Prepričam sem, da inikoli nobene mrav-ne alii družabne vrednote ali dolžnosti tako silno ne doživimo kakor takrat, kadar jiiih izoblikuje umetnik in če jih zvemo iskozi usta umetnine. Kidaj bi se poklicnemu vzgojitelju alii učitelj u posrečilo tako živo, neposredno in toplo prikazati kulturno vrednoto, kakor mam jo prikaže- dobra igra v poldrugi uri. Kdaij smo že tako .močno doživljali kes ali dolžnost kakor takrat, ko smo poslušali plemenito igro. I.gira ne dopušča hladnega ugotavljanja in .razumskega presojanja, aimpak mas potegne za seboj v svoj vrtinec. Osvojiti moramo misel, ki je izražena v inj.i, jo sprejeti v svoje srce in zakleniti v svojo najtišjo notranjost. Toda umetnina nima samo te vzgojne moči, da mam nudi estetsko ali umetnostno doživetje, ampak vpliva ma mas tudi z močjo izražene vsebine in ideje.
To je namreč tista talko imenovana tendenca), ali če hočete ideja, motiv, ki mora-prevevati avtorja in dojemalca, ki mora plodno vplivati ma slehernega, ki pride v njen dotik. Ob Vsaki igri se mioiramo čutiti bogatejše iin boljše. Množice sicer res rajši kupujejo greh kot stvarno korist, ki je ma prvi pogled .navadno ima.nij mikavna. Prav to pa je bistvo vzgoje, da trazmejši in razumnejši vodi jo kratkovidne jše in šibkejše.
Za prijemi!jiv primer silne moči gledališča vzemimo domače igre, ki so „s svojim blagoslovljenimi poslanstvom naredile že toliko .dobrega. Kdo se jih ne spominja, komu še zda j ne zveni v isirou in duši silen kliic o gruntu, ki ima korenine do pelkla? Pomislimo samo., koliko močnih ljubezni je že prebudil ta klic. Koliko domačij je rešil, koliko značajev utrdil, da so kot kremen in jeklo. Vidite, s kako neposredno in ma videz nezaznavno močjo delujejo doibre igre na narodno iin kulturno rast, kajti čiim več čustev .zmorem, tem bolj sem kulturen.
Kakor sleherna umetnost je tudi in predvsem .gledališka umetnost kulturna dobrina prav posebnega .pomena, njeno poslanstvo je mogočno in blagodejino, njena moč neustavljiva) .iin neubranljiva.
Za sklep poglejmo samo še o. nepravi gledališki umetnosti, o tako imenovani umetnosti .zaradi umetnosti, Posameznim domišljavim umetnikom se je namreč zdelo, da je višek irn cilj njihovih izdelkov, da so do kraja izglajeni, da so čim popolnejših oblik in gladko izdelani. Ne jaiz. aim-pak zgodovina je obsodila take poskuse. S .samo oblikovno umetnostjo, bolje umetelnostjo, ni mogoče nasititi ljudstva. Kar .mislimo si igro, ki bi jo dajali samo zato, da bi pokazali č.iim popolneje poslikane kulise, čim. bolje izrabljeno razsvetljavo. Ljudje fcii šli nejevoljni od naše predstave, kajti ljudstvo ima še .zdrave oči, nepokvarjen okus iin naravno spoznanje pravilnega. Ljudje hočejo vsebinske umetnosti iz duševno tva-rino, ki .ne nasiti samo oči, aimpak tudi srce. Ljudstvo isamo je dokazalo, da morejo samo duhovne in duševne vrednote resnično zadovoljiti množice, da mora biti na njih grajena sleherna umetnost, ki je namenjena ljudstvu. Že res. da ljudstvo ljubi pisanost, raznobatrvnost ,iin živo razgibanost, a vse to mu je samio zunanji okvir 'za lažje dojemanje iin osvajanje jedra.
Gledališka umetnost je po svojem bistvu množična umetnost, njeno osnovno poslanstvo je razgibavanje množic, iker more v celoti in polnosti živeti samo med množicami na odru in ma pirolslte.ni, ne pa kakor tiha pesem, ki zatzveni samo v redkih dušah, ki jo ob podobni svoji ubranosti razumejo. Igra me čaika ma .razumevanje, aimpak to razumevanje osvaja in vsiljuje. Gledališče kroji mišljenje, (pospešuje napredek, bistri duha in blaži srce. Gledališče je torej izobraževalna iin vzgojna dobrina., je šola iin prižmica resnice in ifepote.
Narode cenimo po kulturni stopnji, njihova svojstveinost in pomembnost ise .meri po kultnimi poglobljenosti in moči, ki je močnejša od narodne maloštevil.nositi in majhnosti. Mislimo si. koliko bi. naim manjkalo do te poglobijemosti iu 'kultnr-me stopnje, če bi odvzeli vse. kair je k temu prispevalo gledališče. Koliko poča«-
nejši bi bil razvoj, koliko več truda ibi bilo z izobraževanjem iin vzgajanjem množic, kako bi bila ljudstva še narodno neprebujena, če bi ne imeli iger, ki v trenutku s svojim plodnim semenom raz-giibljejo množice.
Gledališče torej nikakor ni zgolj zabavišče, ampak je tekmovališče iin borisče narodnih ustvarja-jočih eiil ,iin njihove plo-doviitosti. V gledališču se nam odpro vsi blagodejni cvetovi duha in srca, da poslušamo in osvajamo, v gledališču se vname topel žar, iki nas spremlja na vseh mašili potih iin nas vodi iin uči, v gledališču merimo narodno iin kulturno zavest, v
gledališču slišimo najčistejšo domačo besedo, gledališče je prvo poklicano, da jo ibrani in varuje ter obvaruje pred slehernim napadom.
Gledališče torej podpira in pospešuje kulturo ,med množicami; kulturne množice pa spet prispevajo po svojih pisateljih umetniška dela, ki znova' nastopijo svojo večno krožno pot iin blagoslovljeno poslanstvo.
Umski in srčni napredek naroda, njegova kulturna in civiliizatoriona moč ter njegova narodna rasit mora biti vidna v gledališču kot v ogledalu, kakor je povedal že Shakespeare.
Poglavje iz dramatike
(Nadaljevanje)
Zgradba drame
V vseh dosedanjih razmišljanjih smo odkrili že prenekatere zakonitosti, ki se jih bolj ali manj morajo držati vsi dramatiki od prvih grških do današnjih sodobnikov. Videli simo, kako se posamezne dobe poskušajo otresti nekaterih pretesnih določil, ki so drugim postava, njim pa samo ovira in vez. Vse te spremembe .nujno terja sleherna živa stvar in dra-imaiteika umetnina je taka živa stvar, ki raiste iin se razvija, dosega' svoje vrhove in svoje trenutne zastoje, da se iz njih izmota v še leipšo podobo.
Starini Grkom iin sploh starim je po-.menjala drama nekak višek umetniškega (ustvarjanja, zato so- se je tudi z vso' ljubeznijo iin vedo oklenili, jo s svojim iz-bnušeni.m okusom dognali do tako imenovane klasične podobe. Tako je že grški modrijan Aristoteles v svojem nauku o pesništvu dciločil, da imej drama — seveda je predvsem mislili na tragedije — tri dele. Pozneje se je njegov nauik izpopolnjeval iin že rimski pesnik Horacij je določil 'Sleherni drami pet dejanj. V Sovretovem prevodu nas' pesnik takole uči:
Pet aktov, ne več pa ne manj, obsegaj povprečno ti drama,
če hočeš .zbuditi v gledalcu željo, da jo drugič obišče.
Razsinove ne puščaj Bogu, če ni vozel preziviit za človeka;
razgovor se plati le v treh, četrta oseba pa molči!
I zboru daj vlogo igralca, ki bodi ostalim doglavnik,
a ne lle statist: v presledkih dejanj ubira naj speve,
kil -v .zvezi tesni so z dogodkom in spe-šijo gladek razvoj mu.
Moderni nauk o dramatiki pa je še . bolj razčlenil celotno zgradbo drame, ko govori kar o desetih delih, ki so:
1.	uvodni značilni akord;
2.	ekspoizioija;
3.	osniiitin.il imomeimt;
4.	zapletek v stopnjah;
5.	višek;
6.	preobraitni moment ali peripetija;
7.	raizpletek v stopnjah;
8.	odločilni moment;
9.	konec ali katastrofa;
10. sklepni .akord.
Jaisno je, da skoraj ni dobiti drame z vsemi temi deli. V glavnem pa se dramatiki drže petih razvojnih stopenj, ki so:
1.	ekspoziciija;
2.	zapileitek;
3.	višek;
4.	raizpletek;
5.	katastrofa.
višek 5 zaplet 4 «, osnutni moment 3 џ ekspozicija 2
/
/
uvodni zna- 1 čilimi akord •
6 preobraitni moment (jperiipeti ja) \ 7 razpletek v stopnjah
\ 8 odločilni moment
*\x 9 sklepni akord
\ 10konec (ka-л tastrofa)
Navadno si zgradbo drame predstavljamo kot nekakšno. simetrično rast in padec dejanja, čepu-a; v to geometrično risanje ni izaidosilno, kajti nakazuje samo rastoče in padajoče dejanje, nič pa naim ne more povedati o ,ra:zn i h zapletih in razpletih, ki jih mora imeti sleherna drama'. Zaito si podirobneje oglejmo vsaj poglavitne dete drame.
Ekspozicija
V ta del spadata uvodni akord in prat-va ekspoizicija, V 'uvodnem akordu nam dramatik predstavi kraj, čas in osebe, da gledalec sam poskusi uganiti idejno osredje igre,. Važno je prav za to sodelovanje gledalca dejstvo, da mora dramatik v uvodlnem akordu samo nakazati-igrsko osredje, .zbuditi mora samo zanimanje, ne pa (še podajati gotovosti. Gledalec (ugiba in sluti vse polno lepot iin napetosti, to ga pritegne, da še z večjim zanimanjem sledi nadaljnjemu poteku igre.
Ekspozicija je naslednja stopnja uvajanja v dramo. Prvoitine slutnje postanejo stvannejše, ko maim dramatik pode osnove za svojo igro. pokaže naim že dejanja in dogodke, ki bodo ali so že sprožili plaiz celotnega dogajanja, predstavi naim osebe in njihove značaje, podrobneje nas seznani s časom in krajem,, dalje z razmerami in vtseim drugim, ik.air je potrebno za nadaljnje razumevanje iigrskih dogodkov.
Jasno je, da mora biiti vse to risanje ostro in kiratko, ne moremo še iiz same ekspozicije spoznati značajev in okolja do dna,. Pač pa morajo toliko živo in stvarno zraisti v nas, da inas .priklenejo nase, da inais začno zanimati njihove usode. da duhovno sodelujemo z njimi v nadaljnjem poteku. Ekspoizicija ni lahek del draime. Ne izai iglledaica ne za draimar tika. Dramatik mora biti v .njej skop in jeder, prav it a sikopost in jed ros: t ipa je v preglavico gledalcu, ki si včasih le s težavo pribori, dbistop v razumevanje celotne draime. Če je ekspoizicija napačno zastavljena ali napačno dojeta, je brezuspešno vse nadaljnje delo.
Koliko igreše -slabi dramatiki ravno v ekspoziciji. Vedo, da je treba ljudem nekako predstaviti vse potrebne podatke. A kako? O, nič lažjega kot to, si poilasikaj-o v svoji puhli domišljavosti. In res privleče io za lase na oder dvoje, troje oiseb. iki odbrenikaijo svoje ineživljenjisko in izumetničeno besedilo, ki ni niti malo dramatično, še imainj seveda umetniško polno. Namesto da bi se gledalci vživeli, se -r.az-tresejo, namesto da bi jih ekspozicija priklenila, jih zidoilgočaisi. Nič več ne pomaga, čeprav se pozneje dramatik zalve svojih dolžnosti in krepko zgrabi igriške vajeti v .roke! Trenutek, 'ki mu je bil dam, da bi ujel gledalčevo dušo, je zamujen iin nikoli več se ne bo vrnil.
Počasna — a nikakor ne dolgočasna — je ekspozicija v vsaki sintetični drami, to se pravi v dramii, ki v zapovrsltneim, naravnem razvoju prikazuje potek dogodkov. V taki drami je ekspozicija nekako epično široka, saj nas mora. seznaniti z vsem okoljem iin dotedanjo zgodbo. Talka ekspozicija- je še posebno trd oreh za 'dramatika in le močni umetniki, so ji kos.
Začetniki, pa tudi zreli dramatiki se rajši lotevajo amailitičniih dram. Tu je ekspozicija kaj kraitka allii je sploh ni, Takoj v isreldo1 dejanja! je pravilo analitikov. Ekspozicija res dejansko izgine ali se vsaj spremeni v nekakšno' zaporedno dogajanje, ki s svojim razvojem nakaže vse potrebno poznainje okolja iin razmer. V analitični drami gledalec nima časa in .možnosti, dia bi iz dolb.ro 'Zasnovane ekspozicije islhitil iigrslki razvoj, tod ni časa za ugibanja iin premišljevanja, hoče se nam samih dejanj. Napeta, zgradba hitrih zapovnstnih dogodkov nas osvoji in priklene, da se maim (šele ,po končani ilgrii v duši nekako razvije celoten potek iin pravi razvoj dogodkov.
Vidimo pa, da je za ekispo-zicijo tako v sintetični, kakor še toliko bolj v analitični drami potrebno, da jo prikažejo glavne osebe igre, osebe, ki boido ves čas živele pred niami, ne pa osebe, ki jih navadno postavijo slabi začetniki samo za to priložnost iin edino v ta, namen, d,a rfflz-lože vso .igro. Kakor vsa drama, tako mora biti tudi njen prvi del, ekspozicija, živ in nazoren, zadostno jasen, a skop, prikazovan, ine pa samo pripovedovan!
Zapletek
Drugi deli sleherne drame je zapletek, kii ga 'luvajia tako imenovani osnutni moment. Do tega trenutka smo pač gledali na odlru osebe, spoznavali kratje, okolje iin čas, ,razmere i.n značaje, ni ipa še bilo ničesar, kar bi bilo. v dejanju posebnega, nenavadnega, zapletenega. To inalm da šele osmiitini moment, ko osredi dramatik vso iniaišo pazljivost na tisti osrednji stir-žen .dogajanja, ki ga veis čas ne (bomo več smeli spustiti, izpred oči. Ta osnutni moment je lahko v gradbi značajev, če imamo psihološko dramo, lahko pa je tudii čisto .'navaden dogodek, Iki zbudi dramatično zanimanje. Osnutni moment pa se neopazno nadaljuje v tako. imenovanem stopnjevanem zapletu.
Dramatik miam ne prikaže vsega naenkrat, počasi, kapljo za, kapljo priliva olja na ogenj našega zanimanja, naša vnemia iralste, kar gorimo od pričakovanja in radovednosti, kako se bo razrešili io to in ono. Tod a močna dramatikova, iroka nam ne da odldiha. Kar naprej privija iin naitejza nlaše živce, nevidno prede olkrog nas svoje niti, da smo nenadno zamreženi v sredo igriškega dogajanja. Nič več me vemo, da je igro napisal ta in ta, pozabili
in pustili smo zmeimar, tla igra ta in ta, .ne čuitimo več, da sedimo pred '.razsvetljenim, odrom, 'ne zavedamo se več svojih sosedov iin znancev, s kalteriimi simo še pred nekaj minutami kramljali. Vse to je izginilo, ugasnilo za nas, kot je ugasnila svetlob,a v dvorani, Živimo z junakom na odiru, se motamo iz n jim vred' iiz zaink iin pasti, ki jih spretno nastavlja dramatik, pa se ne moremo rešiti. Prav nasprotno! Vse (bolj in bollj se z junakom vred 'zapletamo, čutiimo, dia ,simo obsojeni, da se z naimi nebogljenimi igra žilvlljenje. Kaj smo res talko brez moči? O ne! Upiramo se na vso .moč, napenjamo razum ,i,n telesne sile, da poka i.n škriplje'. Ne damo se! A tudi zanke okrog nas se množe, naši nasprotniki se tudi kirepe. Kaij bo, kaj bo?
Igra iin nasprotna igra, dejanje in nasprotno dejanje ise je razpletlo v visej svoji moči iin širini. O igri govorimo takrat, kadar je glavni, junak tilsti, ki je sam dejaven in okrog katerega se po njegovi volji vse suče. Kadar pa je ta aktivnost prepuščena, nasprotnikom, govorilmo o nasprotni igri. Obe igri se morata1 v tem delu drame prepletati, zapletati, ostriti, vozilaiti in spoprijemati, junaki ne smejo niti za trenutek počivati,, večino- se morajo bojevati, drug zoper drugega, zamišljati nove naklepe, ustvarjati nove pasti. Pota se križajo iin sekajo, vsla sio posejana s -tisoč ovirami iin nevarnostmi. Junak, in z -njim vireid mi, ise včasih že veseli, da bo zmagal, a naslednji trenutek je hujši od prvega. Že mislimo- obupati, ite-daj pa se naim spet p-osvelti drobam žarek upanja. Juinaik ne -omahne, -ampak zbere vse svoje moči za skrajni mapom.
Višek
Ko je -dramatik tako- iprignial gledalčevo napetost in zanimanje do vrhunca, ko se je bati, da bo prehudo ina-teignjena tetiva odletela, odleti rajši strelilca in zada odločilni udarec. Juinaik se je v -silnem n-aponu duha iin telesa odločil za, zadnji nastop, ki naj ga reši neznosnih mrež, ki naj preseka z mogočnim zamahom vse zanke iin spletke, ki in-aj pomete s poti vs-e ovire. Tvegal je in zmagal ali padel. A ta zmaga iin ta padec še milkafcoir nosita dokončna in zadnja. Tudi nasprotnika je prizadelo, oboje dejanje se je streslo in zamajalo. Junak in nasprotnik si oddihu j eita po trdem boju. P-remalgaini se stisne im čaka ter izbira svoje moči za še zaidtnji poskus, toda tudi zmagovalec sope, tudi -njega je boj upehal in utrudil, ine more več -zadaiti smrtnega udarca svojemu nasprotniku.
Če nas dramatik vse do tega trenutka ni pustil do sape, se zdaj nekako oddahnemo. B-oj, iki se je do tega viška neprestano ostrili, je utihnil, napetost je uplahiniilla. Če je boj zadovoljivo končam in če jie zadoščeno zamisli drame, je na-
sllednjii deli siilmo kratek in tako rekoč neviden. Nekatere drame pa se prav s tem viškom tudi končajo ter puisite v nas b-o-diisi nejasnost, komu gre zmiaiga, ali pa t-aiko živo predstavijo trenutno zmag-o, da je nepotrebno im odveč vsako nadaljevanje.
Večina starejših dram pa ima še drugo polovico, ki se razvije neposredno iz viška s tako imenovano peripeitijo alii p-re-clhratnim momentom. Vse do višk-a sm-o upali, da bo junak, s katerim čustvujemo, zmaigall. Pošten je, dober im pravičen. Mora zmagati. Kljub mogočnim nasprotnimi silam smo šli mirne duše v odločilni boj. Todai kaj se je zg-odiilo v tem boju? Ni zmagali naš junak, ni zmagala pravica. Nasprotnik se naim reži v pest. Ne boš! Igre še mi konec! Mora zmagati pravica! Mora!
Razplet
Iz takega občutja pa je jasno razvidno in nujino, da je moral dramatik še nadaljevati, ali,i bolje povedano, da je dramatik nalašč prikazal zmago- nasprotne igre, samo da bi nais spodbudi] k še nadaljnjemu zasledovanju igre. In res se nam začno snovati novi načrti, kako bi kljub trenutnemu porazu rešili junaka iin mu naklonili zmago. Zberemo vse sile, ne branimo se nikakršnih' sredstev. Boj je trd. Trši, kot je bil v zapletu, kajti zdaj nismo več talko potrpežljivi im prizanesljivi. Veimo, kje je krivica iin (kje pravica, vemo, kdo mora zmagati. Za vsako ce-no mora! Razplet je hiter, razvoj včasih celo neosnovan, dogodki stirašmejši. Obe strani, juinaik iin malsprotnik, spet zbirata svoje nioči. V ozračju že vrši hiruimenje bližajočega se viharja. Določno ga čutimo iin mirne duše pričakujemo. Sprejemamo ga -kot nujnost, ki imo.ra priti. Tedaj pa se nenadno mrzlično pripravljanje sil ustavi, razplet ,za trenutek obstane, da jalsino pregledamo ,im -preštejemo svoje in nasprotnikove moči-. Igra iin nasprotna igra sta pripravljeni za spopad, za zadnji odločilni sipopaid. Treiz-en račuin inaim pokaže, da so obojne sile nekako enake in sorazmerne, čutimo pa kljub visemiu, da se bo dejanje srečno končalo. Nestrpno že pričakujemo spopada.
Katastrofa
In v najbolj napeto pričakovanje trešči kot strela z jasnega nepričakovan konec. Vse mogoče bi si -laihlko predstavljali za konec, -a prav -ta rešitev naim mi prišla -na misel. Ej, ti navihani dramatik, kalko si mas vodil za nos. Kazal si naim osrednji problem za drobec stran od resničnega problema, samo da bi nas za, konec presenetil, in sicer pozitivno, zadovoljivo presenetili. Vse do tega trenutka n.aisi je držal priklenjene, da nismo več vedeli za resnično življenje, zdaj pa nas je njegova čarobna moč popustila iin spet smo
/
se znašli v dvoirani, v vsakdanjosti. Čair je poinehall, prosti smo iin is kritičnim oče-soim pregledamo še 'zaključni akord, v katereim dramatik ublaži morebitno ipire-osit.ro katastrofo'.
Po razvoju (katastrofe ločimo igre v dve veliki, skupini. Pri privih se junakovo dejanje srečno konča, premagal je vse ovire, preplezal vse strmine, se izmoital iz vseli zanlk. Zmagovalec je, srečen in močan. Taikim igraim, piravimo ilgre, če so resnega značaja, ali veseloigre, če so grajene na simehu.
Druga velika: skupina pa so tragedije, drame iin komedije. Tod junak pade. Do-leiti ga mujmai iin zaslužena kaizein, Iki isimio mu jo že vso igro prerokovali in napovedovali. ,Njegova usoda je žalostna, a inais praiv ta trpka katastrofa uči, kakšni ne smemo fbiiti. Prav ita padec očiščujoče vpliva na nais iin gradi v nas krepost in not ranijo p r a v ičniosit.
Prehod iz peiripetije v katastrofo je težak in se pogosto dramatikom ponesreči v toliko, ker že v samem višku aili pa v in j emu sledeči' peripčtijii razkrijejo viso zgradbo drame. Gledalcu je vse jasno, prezgodaj se zave vsakdanjosti, nepotrebna mu je katastrofa. Taika igra je zgubila svojo moč iin svoj poimen. Katastrofa mora /biti tako prikrita in nepričakovana, da gledalec prav do zadinj.ega treinntlkai upa, da je sicer njegova, domneva pravilna!, a vendar ne more tega iz celotnega poteka jasno in dokončno razbrati. Igria ga veže še naprej in mu tudi še nadalje odkriva snove poglede in inove možnosti' za razvoj.
Deus ex machina
Ze takoj spočetka seim navedel Hora-cijevo pravilo glede raizsnorve, ko pravi:
Raasinove ine puščaj bogu, če ni vozel prezvit za človeka.
Tudi moderni nauki o pesništvu »zahtevajo, da bodi razsinova 'nujna posledica v dejanju delujočih sil in si ne išči umetnih in za lase privlečen,ilh irešitev. V grški tragediji ipa je včasih v razplet posegel nenavaden dogodek ali madnaravina oseba, talko imenovana višja sila, deuis ex machina.. Ime isaimo mam pripoveduje o nekakšnem sitroju, gotovo je imel1 obliko žerjava ali škripca, ma katerem se je prikazali tisti igralec, ki naj bi nastopili v vlogi boga, ki maij razreši za človeka pre-zviti voizell. Ze Horaciju tak prisiljen konec ni všeč teir ga odločno odsvetuje. V dramo pa ga je prvi uvedel grški dramatik Euripides v Ifigeniji v Tavridi, za nji,m pa so ga uporabljali še preneki dobri im slabi diramaltilki.
Pri podrobnem razmišljanju o zgradbi drame, smo naleteli na vse polno lastnosti, ki jih srečamo v Sleherni draimi, videli ipa, smo tudi, da, je mogoče še več takih iger, iki miimajo vseh teh razvojnih stopenj. ,Nekatere jih zaradi svoje maimer-ne preprostosti ne marajo, druge pa zaradi svojega načelnega nasprotja vsakršnemu umetniičen ju. To zadnjo trditev je postavili predvsem naturalizem, ki je v celoti ovrgel vse teorije o zgradbi drame. V inačelu ibollj kot v praksi. Kajti stvarno je težko napisati dobro draimoi, ki bi šla mimo vseih itoh znanstveno uigotovlje-nih zakonitosti; nekatere že reisda preskoči iin obide, toda drugih se mora hočeš nočeš držati.
Trije momenti
Razen peterih glavnih deilov v zgradbi drame, ki so eksipoizicija, zapletek, višek, raizpletelk iin kaitastrofa, smo amen j,ali še tri imoimemite, in sicer csnutnf, preobratni iin odločiini moment. Vsi trije so po .svoje važni iin potrelhmi. Po svojem bistvu so lahko ali pospeševalni ali pa zaviralni. Najmočnejši je seveda odločilni moimemit, kii je skoraj zmerom zaviralen. V tem momentu se namreč razplet dejanja, za trenutek ustavi. Spomnimo se Shakespearovega Julija Cezarja. Briut zmaguje in že čutimo, da se bo dejainje srečno končalo im da bo Brut maščevan. Bridka zmota,, varali nais je saimo nepomemben videz, kajti v zapletu in razpletu so še druge sile, ki usmerijo dejanje po svojih tirnicah. ■ Kako smo m. ipr. v isiti igri veseli, ko poslušamo ženo, ki brani Cezarju naj ne hodi na Kapital. Slutimo, da se bo kljub črnim naklepom lte rešili ilz na-stalvlljenih paisiti. UipalmO', da bo Cezar poslušal in ušel iz rok nasprotnikov, a bridko se varamo. Cezar odide in pade,
Ze prej sem omenil, da trioma sleherna drama tako jasne zgradbe. Nekatere je imajo ohranjene samo del, druge jo očitno razkazujejo, tretjim šele po dolgem tehtanju pridemo do živega. Eno pa je gotovo, da je inaimreč visa ta zgradba predvsem in v celoti mišljena za tragedije iin draime. Preprostejše igre grade samo na logičnem razpletu in zapletu dejanja, veseloigre in komedije pa imajo še imalnj ravnovesja imed rastočim im padajočim dejanjem ter med zapletom in razpletom.
Če kdo, poteim posebno v veseli igri dramatiki radi uporabljajo deus ex ,ina-ehina, nepričakovane rešitve in neutemeljene nastope oseb im dogodkov, ki nas še prav posebej presenečajo z neslute-nimi posledicami.
Nekaj misli o igranju
Vilko Čekuta
Beseda, ki je prišla po mnogih tisočletjih do sedanjega razvoja, mora imeti na odru svoj ismdlsel in določeno predstavo. Zato morajo biti vse besede, ki so na odru izgovorjene, slišne iin razumljive. Sicer gradnja stavka ne pride <U> izraza, da: iše slika igralca s tem na odru po-niedli. Sovre pravi, da pesnikova beseda, ki jo govori igralec na odru, mora biti tako učinkovita, da zdrami v poslušalstvu z nezimagljivo silo povsem isto duševno .razpoloženje, kakršno je prav tedaj v juinaku. To je pa .mogoče le, če igralec z jasno artilkulacijo podoživlja pesnika. Le rtafco se mm posreči, zbuditi v giledailcu mnenje, da ima pred seboj pravi, resnični lik junaka, pri tem pozabi na pesnika in igralca in doživlja neposredno, .pristno sočutje.
Če hočemo igrati, moramo imeti veselje do igranja, smisel, potrpljenje, trdno voljo, um iin čustvo.
P.rvi poslušalci in gledalci so tovariši, ki mas spremljajo, ko nam .glas še tiči v grlu, Iko nam noga zastaja, vse dotlej, ko ise v' nas sprosti, da moremo stopiti iin gilaisu dati prosto pot; da prilagodimo besedilu, ki inann iga je ustvaril pesnik, svoj temperament; da premagamo prvi vzpon na lestvi, ki nas vodi naivzgor.
Govorjenje na odru je tako, kakor v življenju; le bolj sočno, živo in itoplo, (ker je pač življenje prikazano ma odru .bolj zgoščeno (Borko). Pravilna in jasna izgovorjava (besedila je ena izmed najvažnejših odililk vsakega igralca. Če občinstvo igralca dobro razume, mu marsikaj rado spregleda.
Vendar glejmo, da nas ne bo doletela ista usoda, koit .pravi Horacij:
Igralca, ki manjka mm čut za ubranost izraza s prikazom
obsuje, pri nas vsaj, krohot iz lože
nič manj ko s stojišča.
Glejmo pa tudi, da ne bomo doživeli po igli iste ocene, kot jo je doživel neki igralec, ko so irnu priznali po končani predstavi, kako lep plašč je imel. To, da je bilo najlepše. Vse drugo pa...P
Vseeno je, na kakšen n.ačiin srno dobili! vlogo. Priznati moramo, da nam na prvi pogled ni bila všeč. Trenutno ise navdušujemo bolj inaid viliogo svojega soigralca. Pa zaupajmo režiserju, gotovo je ,le-ta
imel vzrok, da nam jo je dal. Putena nas in nam me delat krivice.
Z gestami pove igralec vse tisto, o čemer usta molče, So del igranja, Brez njih me bi beseda zadela, tako živo v gledalčevo dušo.	___
V Diokemisovii božični zgodbi: Cvrček za pečjo praiv tedaj zapoje cvrček, ko je Tadkleitom ma odru. Iin Tacfcleton me ljubi cvičkov, ziaito skoraj izakriči: Zakaj me pobije te C vrčkov; jaz bi vsakega sitrl — in napravi kretnjo z nogo po tleh v ilustracijo: Tako bi napravil, ko bi .jilh .tri. — Vsekakor pravilna .gesta.
Nepravilna kretnja pa, ki se kaj rada pogosto ponavlja po naših odrih, je .tista, ki sledi že izgovor jeni besedi,, besedi1, ki pove, da se je dejanje že izvršilo: roka mi drgeta; roka pa je do tedaj mirovala. Šele za tem začne igralcu .res drgetati in drgeta skoraj do otepavanja. Vse akcije na odirm .morajo biti zaradi dramatične priprave pred besedilom: še preden za-vpijeimo, udarimo po miizi; preden povemo, da nam roka drgeta, mam res drgeta; preden zavpijeimo »ven«, pokažemo ma vrata; iin predem povemo, koliko je ura, pogledamo rnainjo. ._
Pravilna raba kretenj podkrepi učinek besede, nepravilna spravi v smeh.
Režiser Stan iisdaiviski j pripoveduje:
Ko sem se vrtno! domov, sem se zaprl v svojo sobo, poiskal Othellai, sedel čim udobneje ma divain, s pobožinostjo odprl •knjigo in se lotil branja. Toda, že ma drugi strani ime je pričelo mikati, da bi igrali. Roke, noge, obraz so se pričeli gibati proti moji voilji. Nisem se mogel zdržati, .da me .bi delkiaimiral. Pri iteim mi je prišel pod roko velik koščen nož za rezanje papirja. Vtaknil sem si ga za pas na hlačah kakor kindžal. Kosmata brisača je nadomestila oglavmo ruto., pisana podveza za zastoire pri oknu pa je dobila vlogo pasu. Iz rjuhe in odeje sem si priredil nekakšno srajco lim haljo. Dežnik se mii je spremenil v daimaščamko. Velik plademj mi je nadomeščal ščit.
Ko seim se talko oborožil, sem se počutil čisto vojščalka, bili sem veličasten in lep. Toda celotna moja podoba je bila sodobna, kulturna, Othello pa je Afričan! Nekaj tigria ,mor,a biti v njem. Da bi si osvojil značilne kretnje tigra, sem isi izmislil celo vrsito vaj: hodil seim po .sobi s plazečo se .tihotapsko hojo in se spretno smuka! po ozkih prehodih im.ed pohištvom; skrival sem se za omare in prežal ma žrtve; skaka! sem v .silnih skokih iz zased, napadal umišljenega nasprotnika, ki imii ga je nadomestovala
velika 'blaziina: dušill sem jo iin jo (tigrsko podiral podse. Potem se je blazina spremenila v Desdemono. Strastno sem jo objemal, ji poljubil jat roko, ki jo je pred-
stavljal mateginjeni vogal prevleke, nato sem jo s prezirom pehal od sebe iin jo Spet objemal; nato sem jo zadušil in sem jokal inaid iiimišljemim. truplom.
Dve igri Krištofa Sehmida v slovenščini
Jevnikar Martin
Krištof Schmid (1768—1854.) je bil najuglednejši neimski mladinski pisatelj svoje dobe. Tudi pri nas je bil zelo znan (prim. Pridni Janezek in hudobni Mihec, Raza Jellodvorska i. dr.), saj so prevedli skoraj vse njegove spise \ slovenščino. Med drugim srno dobili tudi dve njegovi igri. Nista seveda nič posebnega, le dramatizirani povestici s solzavo vzgojno vsebino.
Prvo je prevedel Matija Maj ar Ziljski (1809—1892) in se glasi: Jagodice. Igra v enem d janj u po Ki'. Šmidu svobodno poslovenil Matija Majair, izšla je v Slovenski Ikoledi za leto 1859. Pozneje je izšel tudi knjižni ponatis. Prevod je skoraj dobeseden, le nekaj poučnih izrekov in pregovorov je Majar dostavil, Jeizik je slab, nežiivlljenjski, nekaka mešanica slovenščine in hrvaščine. Najbolj zanimive pa so opombe o nastopajočiih igralcih, ki jih v nemškem iizvdriniku ni in jih je torej Majar isam pripisali.
Gospod Gorski, oblečen v rudečkasto ednobarevino surko, to je horvaško suknjo, obžnmrano po hervaško... na gla vi visok rudeč klobuk brez okrajkov in od zverhaj visi p.lav čop po klobuku. Čez oblačilo ima še edino "zverinnjo suknjo.. .
Zi.vlko (12—14 let), oblečen v rudečkasto
ednobareiv.no surko ... na glavi jasno rudeč o štiurlasto kapico s čopom ...
Stanka (9—11 det), oblečena v plavo, ruideče podlečeno slovanko, rudečkasto jedinobaren.no suknjo, okolo vrata lbe.1 ikre-želc.
Bogomir, starec, po go.renjisko-krajnsko po stari šegi, pruštah jasno rudeč...
Davorin, siromak, oblečen po kmetiško slovensko ...
Marica, deklica ina Horvaškem rojema, lepo čedno po slovensko oblečena,, lepo belo pečo na glavi,, govori raizgovetno... izgovarja na koncu besed vsigdiar piis.me 1 jasno: vesel, polud.il, odložil in me spreminja ga po slovenski na u: veseli, polu-diu, namesto o: .nježno. košarico polno izgovarja u: nježnu košaricu polnu.
Majar je prevedel tudi Schimidovo igrico Venec, a je ostala v rokopisu.
Druga igra,, ki je izšla v tisku, je Bogomila ali otroška ljiubezem. Igrokaz v treh dejanjih. Izšla je v Vrtcu 1900, poslovenili jo je Zoram. To je preprosta zgodba o otroški ljubezni in čudovitem srečanju po svetu razkropljene družine. Prevod je dober, jezik tekoč in pravilen. Posebno izrazito poučna mesta so tiskana razprto.
Kazalo za Seto 1942-ХХ
Sestavki:
Načela sodobne scenske gradnje . 1,	9	Osnove naturalistične drame . . 22.	36
Igrali smo...........	3	Naloge in značaj ljudskega igralca .	25
Gledališče — umetnost......	5	Vrednotenje umetnine .... 50,	53
Katoliško gledališče srednjega veka .	6	Odnos stila do 'ljudske umetnosti . .	34
Kronika............	8	Kultura in gledališče.......	57
Trije največji francoski dramatiki .	tO	Nekaj misli o igranju.......	43
Poglavje iz dramatike . 15, 25, 52,	59	Dve igri Krištofa Sehmida v sloven-	
Opera in scenska glasba.....	17	ščini .............	44
Sodelavci:
Vilko Čekuta, Vlado Gajšek, Nikolaj Jeločniik, Martin Jevni,-