VillNIK SOKOtSKIH ŽUP CEHE IN KRANJ LETO VI. CELJE, 20. OKTOBRA 1936 ŠTEV. 8 VSEBINA Jože Smertnik: Vaje z orožjem Vinko Beznik, Kranj: Župni zlet sokolske župe Kranj F. Čepin: Strelski tečaj župe Celje TEHNIČNI DEL M. Prelog: Vadbene ure za deco obojega spola S. Burja: Vadbena snov Iz župe Celje Izidi okrožnih lahkoatletskih tekem Ferenčak: Mladinska tekma društva Dol pri Hrastniku Iz župne uprave — Iz župnega TO NAROČNINA Z A 10 ŠTEVILK V LETU DIN 20-— IZHAJA MESEČNA Urejuje in Izdaja za Sokolsko župo Celje Franjo Čepin Za Zvezno tiskarno v Celju Milan četina CELJSKA MESTNA HRANILNICA Prihrankom rojakov v Ameriki, denarju nedoletnih, ki ga vlagajo sodišča ter naložbam cerkvenega in občinskega denarja posveča posebno pažnjo. Hranilnica daje posojila na zemljišča po najnižji obrestni meri. Vse prošnje rešuje brezplačno Za hranilne vloge jamči poleg premoženja hranilnice SE MESTO CELJE z vsem premoženjem in z vso davčno močjo Magnezijo v kockah — Fotografske aparate — Fotografski materijal vse to dobite po ugodnih cenah v drogeriji 19 Sanitas“ CILJE - LJUBLJANA, TYRllVA ULICA 5 - ali pa v IRBOVLJAN Telovadne potrebščine t. j. majce, čevlje, hlače in žoge za odbojko in hazeno! Velika izbira otroških vozičkov in dečje opreme VESTNIK____________________________ _____________SOKOLSKIH ŽUP CELJE IN KRANJ LETO VI. ŠTEV. 8 CELJE, 20. OKTOBER 1936 Jože Smerinik VAJE Z OROŽJEM Leta 1871. je pričelo izhajati v Pragi prvo sokolsko glasilo »Sokol«. V prvi številki prvega letnika »Sokola« je priobčil dr. Miroslav Tgrš v uvodnem članku sokolski program pod naslovom: »Naša naloga, smer in cilj«. To je globoko filozofsko delo, je to naš sokolski evangelij, veljaven danes ravno tako kakor pred 65 leti. Vodilni sokolski delavci bi ga morali ponovno prebirati in se poglabljati v ideje, ki so zrevolucijonirale češke in tudi jugoslovanske duše k odporu in obrambi v dobi njih največjega ponižanja in upadka. Tgrš sklepa svoja programatična izvajanja takole: »Gotovo je, da je vsak narod izginil le po svoji lastni krivdi, in ravno tako je gotovo, da se na bojiščih ne odločuje usoda narodov, ampak je že odločena pred bojem. Ne en narod, kar jih je bilo na svetu, številen ali neštevilen, ni izginil ob svoji čilosti in godnosti, vsak je padel izrabljen, brezbrižen in nizkoten. Tukaj kakor povsod stori dolgo prizanesljiva priroda naposled strogo sodbo, toda pravično in za celoto blagodejno, odstranjujoč iz človeštva člene, zdravemu razvoju in napredku nepristopne in zategadelj nepotrebne in škodljive. To je obenem edini pravi, nepobitni in veliki nauk, ki ga nam daje zgodovina. Zakaj sicer se v njej nič zgolj ne ponavlja, nič ne stoji trdno. »Kar so veki obračali, obrne doba« in stoletna kljubovanja proti vsakršnim navalom in pritiskom ne jamčijo nikomur obstoja tudi nadalje, zlasti ne v času, ko tehtajo dnevi več nego nekdaj leta. Kaj sledi iz tega za nas? Dve stvari in resnici dve? Ena trda in druga v našo tolažbo! Sledi iz tega predvsem resnica, da narodi čim manjši so, tem de/avnejši morajo biti, da bi tudi ob skromnejšem številu svojem bili in ostali veljavni in važni členi človeštva in da morajo v vsem tem bolj paziti na zdrav razvoj in napredek svoj. Zakaj pri malih narodih se zastanek in skrnina laže in hitreje razpaseta po vsem telesu, a pri velikih narodih mora dolgo trajati, preden bolezen pronikne skozi vso snov in premaga zdravo življenje. To nam nalaga dolžnost večje iskrosti in čuječnosti. Toda kdo ne bi hotel delati in čuti ? Saj nam iz tega izvira tudi ta gotovost, sledi iz tega druga resnica, da nobena vnanja moč, nobena gmotna in surova sila sama na sebi ne uniči narodov, da je življenje narodov, dokler se razvija na solncu resnice, zdravja in občnega napredka, v tem smislu neranljivo kakor solnčni žarek, in da ga ne premorejo, ne pogubijo nobene moči teme, laž ali nasilje. Prihajamo k zaključku. Če so to temeljne resnice, veljavne za ves naš narod, potem morajo iz njih neizogibno tudi za nas kot enega in nikakor ne zadnjega izmed činiteljev v narodnem življenju slediti gotove posledice. Mislimo, da to: kakor so naša društva za vse, a imajo vendar posebno smer poleg ostalih, podobno je tudi naša naloga tu dvojna. Prva in splošna je ta, da pred drugimi poklicani, ohranjamo narod svoj pri tisti vsestranski čiiosti, ki ne dopušča, da bi narodi izumrli, pri tisti trajni in čvrsti moči, pri tistem zdravju telesnem, duševnem in nravnem, ki ne dovoljuje, da bi se pokazalo kakšno izprijanje in tako kakšen zastanek, kakšno nazadnjaštvo, ta najgrši, da, morilni zločin, storjen nad narodom. Kako pa mora vse naše delo prevevati isti čili, sveži in neumorni duh, da morajo vražji duhovi nemarnosti, lenosti in omrzelosti za vselej ostati odvrnjeni z oboda naših tekmovališč — bodi tu samo označeno. Saj bi bili sicer samo karikature, potvare tega, kar moramo biti, in nikakor ne prednji in trdni vršilci splošne vloge, v narodnem življenju nad druge važne. O drugem posebnem polju našem, o naših čisto strokovnih težnjah, poleg drugih različnih pa tudi strokovnih, zadostuj tu toliko: Reklo se je nekoč — in strinja se to s tem, kar smo povedali v splošnem pogledu — da mora narod neštevilen kakor mi, in zlasti v teh okolnostih časovnih in prostorskih, čakati le dvojne usode, da mora namreč, če je malomaren, polagoma izginiti, ali pa, če hoče živeti, da se mora po krepki in vsestranski delavnosti povzdigniti nad druge- Da hočemo in moramo kot narod živeti, in to polno narodno življenje, o tem, mislimo, da pri nas ni dvoma, to, zdi se nam, je složno mnenje in složna volja vseh, ki bi je nihče ne mogel omajati. Saj ona povzdiga, za katero gre, ne pomenja ničesar drugega, kakor da nam je zopet treba doseči tisto višino omike in prave prosvete, na ka-teri je naš narod nekdaj že bil/ in ne sodimo, da bi bi! sposobnost in nadarjenost za to že zapravil. Toda treba je seveda, da vsak posameznik, vsako društvo v svoji stroki dela z vsemi silami, da vsakdo v izvoljeni stroki teži za najvišjim ciljem. Le tam, kjer je stvar dognana tako daleč, da se ni treba sramovati in bati primera z vsem inozemstvom, le tam se je izvršila naloga v narodnem življenju in dosegla vsa določena težnja. Kdor hoče manj, je, kakor bi ne hote! ničesar. Ne vlačiti se, ampak v poletu dalje. Pasti ali dospeti! Vse ali nič! mora biti seve tu prizadevanju geslo. Splošni znak bolne in izprijene družbe je ta, da prevladuje v njej mehkužna sebičnost in samoslepilna laž. Kjer pa je jedro zdravo, tam velja celota deloma nad vse, tam ni prostora za izdajstvo, brezbrižnost in strahopetnost, ki sebično pazijo le na osebno korist in lastno ohranitev in ki v odločilnem trenutku iz-podnašajo napor plemenitejšega dela ; le tam je mogoče, da nihče ne odstopi bojazljivo ali izdajsko, da ves narod stoji in ostane kot en junak, ob čigar neprodirnem oklepu se naposled razbijejo moriini meči. Le zdrav narod je zmožen braniti se. Orožje v vsaki pesti! Uredba vojaška! Stokrat, tisočkrat bodi to rečeno! Toda k orožju in uredbi pred vsem tudi miadeništvo in moštvo izdatno in udarno! Kdor hoče v vojni očuvati svoj narod, ta mora v miru stati na straži, da se ne vtihotapi skrušba v življenje, ta s plamtečim mečem krvosese in netopirje na vsakem polju uničuj in razpršuj! To bodi vodilna zvezda našemu početju, naša vera in najvišja posvetitev vsega življenja!« Te važne odlomke iz našega sokolskega programa sem navedel dobesedno, da razmišljujemo ob njih, ali smo vršili vse naloge tako, kot jih je začrtal Tgrš, ki je osnoval Sokolstvo, da bi po njem postal njegov narod močan, zdrav in borben, sposoben priboriti si nazaj izgubljeno svobodo. Orožje v vsaki pesti! Uredba vojaška! Stokrat, tisočkrat bodi to naglašeno. Avstrijska vlada, iz razumljivih razlogov, ni dovolila češkim Sokolom nositi orožja in uriti se z njim, kakor si je to zamislil Tyrš. Ni pa mogla preprečiti avstrijska vlada, da ne bi delovalo češko sokolstvo za fizično in moralno renesanco svojega naroda, ki ga je zdramila iz nacijonalnega mrtvila in končno privedla v zlato svobodo. Živimo v zelo motnih časih, ko se ladja miru nevarno maje na razburkanih valovih. Zaupajmo krmilarjem, da jo obvarujejo katastrofe, toda bodimo pripravljeni tudi na obrambo golega obstoja celote in poedinca, naroda in države. V tem času, ki ne odpira posebno vabljivih pogledov v bodočnost v času notranjih in zunanjih nevarnosti se dviga pomen Sokolstva nad normalo. Pojdimo preko strankarskih, razdirajočih vplivov na delo za skupnost in za obrambo naše države ter stojmo na straži proti vsem škodljivcem našega narodnega življenja in svobode 1 Padle so in padajo žrtve za svoje ideale. Toda brez žrtev ni zmage. One nas dnevno spodbujajo k še bolj žilavem sokolskem udejstvovanju. Verujmo nepokolebljivo v končno zmago Sokolstva, v zmago resnice in pravice. Česar nismo smeli v Avstriji, to danes moremo in moramo, ako hočemo verno izpolniti amanet blagopokojnega VitešKega kralja Aleksandra Ujedinitelja: »Čuvajte mi Jugoslavijo!« Že leta 1871. je hotel uvesti Tgrš v Sokolu vaje z orožjem. Sokolstvo je izvrševalo svojo nalogo, v kolikor so to dopuščale takratne razmere, in postalo je vzgojna, telovadna organizacija, ki je že doslej vršila velevažno vlogo v narodnem življenju. Ko pa dandanes vidimo, kako se vzgaja mladina v Nemčiji, Italiji in Madžarski v vojaškem duhu in borbenosti, je tudi za nas čas, da o tem predolgo ne filozofiramo in končno vendar uvedemo v sokolsko telovadbo tudi vaje z orožjem, kakor je bil to Tgršev namen. Napačno bi bilo, ako bi mislili, da je že dovolj storjeno, ako smo dovedli telovadbo v sokolskih društvih na zavidljivo višino, da v tem pogledu lahko tekmujemo z vsem svetom. Sedanji časi zahtevajo od nas, da pomagamo ustvarjati močno obrambo domovine in kralja — da bomo lahko uživali blagodejnosti miru. Slišali smo zgoraj, kaj pravi Tgrš. Usoda narodov se ne odločuje na bojiščih, ampak že pred bojem — v miru. Tudi najnovejši svetovni dogodek je za nas lahko poučljiv. Prav lahka iz tega sklepamo: Ako bi bili Abesinci složni in dobro pripravljeni na obrambo domovine, bi jih nihče ne napadel in bi še danes uživali v miru svojo svobodo. Letošnja glavna skupščina Saveza Sokola kraljevine Jugoslavije je soglasno sklenila, da morajo vsa v Savezu včlanjena sokolska društva in čete za sokolsko Petrovo petletko izvršiti izredne naloge in doprinesti k skupnemu naporu vseh sokolskih sil, da bo ohranjena naša domovina Jugoslavija ob doseženi polnoletnosti našega sokolskega starešine, Njegovega Veličanstva kralja Petra II., neokrnjena, ujedinjena na znotraj in močna na zunaj. Sokolska župa v Celju hoče izvršiti sokolsko Petrovo petletko s tem, da bo pridobila vsem svojim edinicam telovadnice in letna telovadišča, ter da dobe vse njene edinice na razpolaga tudi — strelišča in puške. Od svojih članic pa zahteva, da boda imele ob končani Petrovi petletki toliko dobrih strelcev, kolikor dobrih Sokolov. Orožje v vsaki pesti! Uredba vojaška! 'Beznik Vinko, jCranj ŽUPNI ZLET SOKOLSKE ŽUPE KRANJ Starodavno Škofjo Loko si je letošnje leto izbralo gorenjsko Sokolstvo za kraj župnega zleta in to predvsem iz razloga, ker je bratsko društvo Škofja Loka letos praznovalo 30-letnico svojega delovanja, tako, da je ta pomembni jubilej agilnega društva dobil vsled župne prireditve tem večji in močnejši poudarek. Krepka volja in velika požrtvovalnost škofjeloških Sokolov je razorala zelene trate na desnem bregu Poljanščice in tik pred njenim izlivom v Selško Soro uredila krasno letno telovadišče^ 1 Q- >N la oj ’S Q ki je po legi in uredbi eno izmed najlepših v naši ožji in širši domovini. Tako se je župnemu zletu vseh edinic župe Kranj in proslavi tridesetletnice obstoja bratskega društva Škofja Loka pridružil še tretji jubilej, t. j. otvoritev novega letnega telovadišča. Na predvečer te prireditve se je zbralo na letnem telovadišču vse članstvo, naraščaj in deca škofjeloškega društva ter pozdravilo prve goste, t. j člane jezdnega odseka ljubljanskega Sokola. Društveni prosvetar br. Debeljak je v jedrnatih besedah pojasnil navzočim pomen predstoječega jubileja, se spomnil agilnih društvenih članov, ki že počivajo na božji njivi, ter zaključil z vzklikom vrhovnemu starešini Nj. Vel. kralju Petru II. Mogočno so odmevali v poznem mraku gromki vzkliki. Cerkvica na Hribcu je zažarela v svitu kresov iz Kamnitnika, Kranclja in Stena, kresa na Križni gori in Ljubniku pa sta oznanjala daljni okolici uvod v sokolsko prired:tev v Škofji Loki. Iz letnega telovadišča je krenila številna povorka vseh sokolskih oddelkov skozi mesto, burno pozdravljana od številne publike. Izza o-blakov, ki so se tekom popoldneva jeli grozeče zatikati za vrhove kamniških planin, so pokukale zvezde in čimbolj se je bližala ura polnoči 4. julija, temveč jih je bilo, in jutro 5. julija je bilo tako krasno, da ga zna pravilno ceniti le tisti, ki duševno in telesno zdrav, po dokončanem delu globoko vzdihne, da se nasrka te božje lepote poletnega jutra. Tako je tudi narava sredi medlih in soparnih dni pripravila župni prireditvi svečan sprejem. S prvimi jutranjimi vlaki je prispelo telovadeče članstvo in naraščaj, da prisostvuje skušnjam, ki so bile določene na 8. uro zjutraj Skušnje so potekle v popolnem redu in ob 3/4 na 11. uro dopoldne je bil izvršen zbor za povorko, ki je krenila točno ob 11. uri iz letnega telovadišča v mesto. V slavnostnem sprevodu je sodelovalo 1254 oseb, od teh 273 članov v kroju, kar je za župo Kranj vsekakor častno število. Na Glavnem trgu je pozdravil zbrane župni starešina brat Špicar, ki je iskreno pozdravil v prvi vrsti našo hrabro vojsko, zastopnika Saveza in zastopnike ostalih žup in oblasti, kakor vse ono članstvo in naraščaj, ki se je v tako lepem številu odzvalo pozivu in prihitelo na župni zlet. Po pozdravu zastopnika Saveza br. Švajgarja in zastopnika župe Ljubljana br. Flegarja je povzel besedo zopet župni starešina br. Špicar, ki je z le njemu lastno prikupnostjo ob navdušenem odobravanju pojasnil pomen današnje prireditve, čestital bratskemu društvu Škofja Loka k njegovemu jubileju in podčrtal potrebo po pravem sokolskem delu Sokolstvo gre svojo ravno pot brez ozira na desno in levo in brez ozira na očitke, dokazuje z lastno močjo in delom, da so natolcevanja in preziranja njegove moči le bojazen pred resnico, da se Sokolstvo širi iz dneva v dan in da danes, ko se morda misli, da je vsled raznih okolnosti Sokolstvo potisnjeno na manj pomemben položaj, vstaja sokolski rod še živahneje in navdušeneje kakor kdaj preje. To priča že sama današnja udeležba, račun o tem, kako se dela, pa bo javno položen popoldne na telovadišču, ko bodo zbrani od Sokoličev-mladičev pa do resnih mož in žena javno izpričali, koliko nas je in kakšni smo. Kovačnice značajev in oblikovalnice teles in duš naj pribijejo resnico, da nas je več kot kdaj do danes, vsi po delu in hotenju vredni naših prednikov in dosledni v vsem programu nesmrtnega Tgrša. Mogočna povorka je krenila preko spodnjega trga nazaj na telovadišče, kjer so se izdala kratka nadaljna navodila in s tem je bil dopoldanski program izčrpan. Javni nastop je bil določen na 3. uro popoldne. Pred tem so bile izvršene skušnje dece, ki je dospela v Škofjo Loko šele okrog poldneva. Točno ob 3. uri je bil dan znak za pričetek nastopa in prostrano telovadišče je zaživelo v pestrih barvah telovadnih krojev posameznih oddelkov od dece do članstva. Deca in naraščaj sta zavzela prostore na telovadišču, vrste na orodju pa mesta na malem telovadišču pred tribuno, štafete članov pa so se razvrstile na tekališču. Prapori, ki so došli na čelu nastopajočih, so se razvrstili pred tribuno. Po odigranju slavnostne koračnice je povzel besedo podstarešina društva Škofja Loka br. Horvat, ter pozdravil navzoče s pomembnim nagovorom, nanašajočim se na otvoritev novega letnega telovadišča. S tem je bilo letno telovadišče otvorjeno in izročeno svojemu namenu. Sledili so nastopi posameznih oddelkov s skupnimi vajami. Nastopilo je 207 članov, 110 članic, 184 moškega naraščaja, 166 ženskega naraščaja in 576 moške in ženske dece. Članstvo je nastopilo s saveznimi vajami, prav tako naraščaj, deca pa je izvajala skupne proste vaje, zelo primerne za ta oddelek. Izvežbanost nastopajočih je bila v splošnem prav dobra in so bili nastopi posameznih oddelkov izvedeni strumno in sigurno. Posebno pa je ugajal nastop dece, ki je ob vzorni izvedbi vaj zavzela ves prostor, določen za nastop. Posebnost župnega zleta v Škofji Loki je bil nastop olimpijske vrste pod vodstvom br. dr. Murnika. Vrsta je nastopila na krogih, drogu, bradlji, konju in s prostimi vajami. Za brezhibno in odlično izvajanje vaj so želi nastopajoči burno odobravanje. Tako so dali reprezentantje našega Sokolstva na olimpijadi v Berlinu župni prireditvi močan povdarek s svojim sodelovanjem, istočasno pa so dokazali, da so se pod strokovnim vodstvom br. dr. Murnika dostojno pripravili za mednarodno tekmo, kjer jim je poverjena težka, častna in vzvišena naloga zastopati barve našega Sokolstva in s tem v zvezi našo državo. Naklonjenost br. dr. Murnika, ki je omogočil nastop olimpijske vrste na župnem zletu, pa je ponovno potrdila njegove simpatije do sokolskega dela v obmejni župi Kranj, s katero je tesno povezano njegovo sodelovanje že od vsega početka. Nastop vojakov I. planinskega polka v Škofji Loki, ki so vzorno izvedli vaje s puškami, je dokazal, kako tesno je sodelovanje naše narodne vojske povezano s sokolskim delom. Zaključno točko nastopa so izvedli člani jezdnega odseka ljubljanskega Sokola. Po dolgih letih je bilo prvič, da smo imeli priliko poleg naših olimpijcev pozdraviti kot goste tudi nje, kar je za bližje spoznavanje, tesnejše sodelovanje in poglobitev stikov velikega pomena. Nastop članov jezdnega odseka je bil posebnost na župnem zletu, ker je bil ta izveden prvič, vsled česar je bilo zanimanje za to točko zelo veliko. Program cele prireditve je bil tudi v pogledu organizacije točno in skrbno pripravljen. Po nastopu je številna publika do zadnjega kotička napolnila prostore sokolskega doma, ki pa je bil kljub prostornosti vse premajhen, da bi sprejel pod streho vse goste, kjer je v prijateljskem razpoloženju preživela še kratek čas, ki ji je še ostajal na razpolago do povratka na svoje domove. Tako je župni zlet v Škofji Loki zabil v kroniki Gorenjskega Sokolstva močan klin in bil po svoji, v vsakem oziru odlični izvedbi, dokaz delavnosti in moči sokolskega dela. Tekom zadnjih let opazovana apatija se je pretvorila v ustvarjajoče razpoloženje pri vseh udeležencih in vsakomur, ki je opazoval to odkrito navdušenje za sokolsko stvar, je bilo gorko pri srcu, ko je gledal vesele obraze opazujočih in sodelujočih, povezanih v bratskem čustvovanju do velike sokolske ideje. Ako pribijemo bilanci župnega zleta v Škofji Loki še uspeh župnih tekem, ki so se izvršile dne 7. junija t. 1. v Kranju in na katerih je tekmovalo 272 tekmovalcev, je rezultat tehničnega dela v 1. 1936 visoko pozitiven, kar daje sokolskemu bitju Gorenjske župe najboljše garancije, da je usmerjenost dela v župi v vsakem pogledu na dostojni, če ne zavidljivi višini, da so dani vsi pogoji za čimboljši napredek. Čepin T.: STRELSKI TEČAJ ŽUPE CELJE Večina župnih edinic se je takoj, ko je prejela rešitev ministrstva vojske in mornarice, lotila vežbanja v streljanju. V stremljenju, da se streljanje uvede v vse naše edinice in da olajša pouk, je župa priredila v dneh 11., 12. in 13. avgusta t. 1. prvi tridnevni župni strelski tečaj. Vodil ga je strokovnjak brat Jakob Tkalčec, pehotni poročnik v Celju. Tečaju se je posvetil z veseljem in ljubeznijo. Njegova strokovna razlaga je bila poljudna in nazorna, tako, da so se udeleženci temeljito seznanili z vsemi prvinami, potrebnimi za vodstvo pouka v streljanju. Bratu Tkalčecu je vneto pomagal župni prednjak brat Prestor. V tečaju se je vršil pouk v streljanju, čitanju kart in planov ter v spoznavanju topografskih znakov. Tečajniki so se poučili, kako se puške razstavljajo in sestavljajo, kako se pravilno čistijo in proučili so delovanje posameznih delov puške. O strupenih plinih, kakor sploh o vojnih plinih, je predaval pehotni kapetan br. Toš. Med poslušalci je vzbudil s svojim predavanjem veliko zanimanje. Navzoči so izrazili željo, da bi to poučno in zanimivo predavanje še ponovil. Pozdravni nagovor je imel župni starešina brat Smertnik, ki je govoril predvsem o pomenu strelskih odsekov za očuvanje in obrambo naše domovine. Primerjavo strelskih odsekov pri nas in drugod je podal župni prosvetar br. Verstovšek. Tečaj se )e vršil vsakokrat od 8. do 12. in od 14. do 18. ure. Prvo uro je bila telovadba, kateri so sledile redovne vaje za pehoto. Zadnji dan tečaja so bili bratje zaposleni na vojaškem strelišču, kjer so se praktično vežbali v streljanju. Posamezniki so oddali po 50 strelov v vseh položajih, leže, kleče in stoje. Tu se je videlo, da bi se moral tečaj podaljšati vsaj še za en dan, da bi se mogli udeleženci še bolj izvežbati. Na strelišču so napravili poskušnje z načrti o primitivnih strelskih jarkih z lesenim obleganjem in tu so bili bratje deležni važnih navodil, kako se vrši služba na strelišču. V tečaju se je opazilo, da se doma posveča premalo pažnje pravilnemu pouku v streljanju in je neobhodno potrebno, da se posamezni vodniki bolj poglobijo v zadevo. Župa je nudila udeležencem brezplačno prehrano in prenočišče, nabavila je za vežbe potrebno municijo in naknadno poklonila vsakemu udeležencu Kippove priprave za vežbe v ciljanju. Tečaja se je udeležilo 17 bratov iz 15 društev: Artiče, Brežice, Celje, Dol pri Hrastniku, Gomilsko, Gornjigrad, Hrastnik, Motnik, Mozirje, Petrovče, Pišece, Sv. Jedert nad Laškim, Sv. Križ pri Kostanjevici, Trbovlje in Velenje. Bratom udeležencem želimo pri delu v njihovih edinicah mnogo uspeha. Zdravo! T E H N I Č NI DEL 'HI. ‘Prefog VADBENE URE ZA DECO OBOJEGA SPOLA 43. ura: Osnova. Tek do štirih minut — menoma s hitro hojo. Vaje v sedu s pomočjo tovariša. Vis in plezanje na vrvi. Pretegi — tekma vrst. Preteki pod dolgo kolebnico; z raznimi poskoki in skakljanjem. Igra: »Žoganje na telovadce v krogu«. Tek do štirih minut — menoma s hitro hojo. U red zbor! ali U redove zbor!, kolikor je pač telovadcev. Trčečim korakom napredi Opozarjamo na pravilno držo telesa, dihanje (okna so odprta) in na gibanje z lehtmi, kakor smo to storili že v prejšnjih urah. S klopotačo usmerjamo hitrost in na povelje »Korakom!« preidejo v korak — hitro hojo —, ker tempa ne smemo spremeniti. Opozorimo deco na razliko med »tekom« in »hitro hojo«. Tek je sestavljen iz zaporednih skokov, hoje pa korakov in da imamo lahko počasen tek a hitro hojo (hitrejšo od teka). Iz prejšnjih vaj je deca toliko pridobila, da lahko vadimo tek in hojo že štiri minute. Po teku in hoji: V prvi polovici bočnega kroga naprej — počasi iz priročenja s predročenjem vzročiti — globok vdih, pri nadaljevanju velikega bočnega kroga — skozi zaročenje priročiti — močan izdih, pri čemer se sprosti gornji del trupa; dihalne vaje izvajajo med počasnim korakanjem. Vaje v sedu s pomočjo tovariša. Razšteti se na »prve« in »druge«. Ä)l. »Prvi« napravijo sed raznožno (noge napnejo), »drugi« jih primejo v narteh in jim tišče noge na tla, da »prvi« lažje in izraziteje vadijo zasuk trupa v desno in v levo (lehti poljubno). 2. Isto, a »prvi« vadijo globoke predklone in z-klone. 3. Isto, a »prvi« delajo odklone, pri čemer si smejo pomagati tudi z lehtmi. 4. Isto, le da »prvi« krožijo s trupom; začetni gib v desno nazaj, potem v levo nazaj. 5. »Prvi« delajo globoki zaklon — drža — vzklon! Pri vseh vajah menjajo položaje! B) Vadijo slično, kakor: 1. »Prvi« odročiti — zasuk trupa v desno — zib (povdarjen) — odsuk in nasprotno. 2. Pri odklonih so roke na tilniku. 3. Enako so roke na tilniku pri kroženju s trupom (paziti je na izdatno kroženje). 4. Pri predklonu (globokem) sežejo z rokami čim dalje naprej, pri zaklonu vzročijo. 5. Vadijo zaklone prav globoko, skoraj do leže — drža — vzklon Vis in plezanje na vrvi. Plezanje na vrvi je sicer naporna vaja, vendar se v zmernosti lahko uporablja tudi pri deci. Deco moramo navaditi predvsem na prijem vrvi. R) 1. Primite vrv v višini ramen, podrsajte z nogami naprej v vis ležno! 2. V visu ležno prednožujte menoma z levo in desno! 3. V visu ležno ročkajte na mestu! 4. V visu ležno spuščajte menoma z levo in desno (presta leht obvisi mrtvo)! 5. V visu ležno ročkajte, navzgor in navzdol I 6. Poskušajte plezati (poljubno)! B)l. Plezajte na vrvi, kot ste na plezalih (poljubno). Deca takoj spozna razliko. Marsikateri, ki je na plezalih sicer dober plezalec, ne more nikamor. Treba si je torej znati pomagati s prislonom na vrvi — najobičajnejši je kljuka. 2. Vadijo kljuko. Vrvi se oprimejo z obema rokama v višini čela, nato se oklenejo vrvi z desno nogo tako, da je koleno zunaj, prsti, ki so obrnjeni navzgor, pa znotraj vrvi; s prsti leve noge ujamemo vrv in jo pritisnemo na stopalo desne noge. 3. Vadijo prislon s kljuko, obenem skrčujejo in napenjajo lehti. 4. Prislon s kljuko, ročkajo na mestu. 5. Skušajo plezati s prislonom s kljuko; važno je, da se nam ne izmuzne vrv. Opozori deco na nevarnost spusta in drsanja po vrvi! Pr e t egi — tekma vrst (prijem za palico). Deco razvrstimo na prilično enako močne vrste — največ pa po 8 telovadcev. Tekmujeta hkrati po 2 vrsti. Telovadci se oklenejo drug drugega okrog pasu ali prsi, prvi v vrsti pa prime za palico. (Palice se lažje oprimejo kot rok.) Na dani znak potegnejo. Zmaga vrsta, ki potegne nasprotno vrsto, ali pa tudi posamezne telovadce čez mejno črto. Glej skico! palica -<-------■ I j-------------->■ I. Ot>i>[>'[> <|