Andrej Zornik, Katerina Mirović
HOMOSEKSUALNOST SKOZI STEREOTIPE
Stereotipi so skupek močno razširjenih
verjetij, ki se izoblikujejo v določenih
družbenih razmerah in imajo status samo-
umevnega dejstva, kljub temu, da je lahko
njihova neveljavnost večkrat znanstveno
dokazana.
Stereotipi o homoseksualnosti so
pri nas neke vrste prežitek oziroma pre-
ostanek nekdaj uveljavljenih, že zastare-
lih, ovrženih znanstvenih teorij in pred-
stav, ki so ponavadi deležne določene
mere popačenja. Ti stereotipi se pozneje
transformirajo v kompleksno celoto ozi-
roma v družbi sprejeto razlago pojma ho-
moseksualnost. V tem primeru gre za dve
vrsti stereotipovi prvi govorijo o vzrokih
homoseksualnosti, drugi o značilnostih
homoseksualnih oseb.
S. Tratnik je v svoji diplomski nalogi
z naslovom Lezbično in gay gibanje —
subkultura ali pravica življenjskega stila
zapisala, da erotika med moškimi ni bila
nikoli integrirana brez napadov in pomis-
lekov. Tudi kjer se je obče prakticirala in
tolerirala, je stalno prihajala v konflikt s
pisanimi zakoni in veljavno religijo. Pri
tem moramo upoštevati še pravno-mo-
ralne norme, ki so subjektivne narave. Iz
naštetega izhaja splošno nerazumevanje
pojava homoseksualnosti, hkrati pa potre-
ba po tem, da bi si ga razložili. Nerazume-
vanje pogojuje nastanek številnih stereo-
tipov, ki so predvsem posledica dejstva,
da je tudi spolnost in ne le homoseksual-
nost na splošno tabuirana tema. Ko je
znanost prevzela monopol nad pod-
ročjem raziskovanja spolnosti, smo bili že
v prvi polovici 20. stoletja priča nastanku
številnih teorij in hipotez o vzrokih in
naravi homoseksualnosti. Sočasna eksis-
tenca različnih teorij na eni strani in
tabuiziranost tematike na drugi so skupaj
s hitrim razvojem senzacij željnih medi-
jev v drugi polovici 20. stoletja vplivali na
povečano produkcijo in reprodukcijo ste-
reotipov o homoseksualnosti in o akter-
jih v homoseksualnih odnosih.
STEREOTIPI O VZROKIH HOMOSEKSUALNOSTI
Vzrok homoseksualnosti so težave, ki jih
imajo otroci v odnosu s starši: domi-
nantna mati ali hladen in odtujen oče.
Študije o odnosu homoseksualnih
oseb s starši, ki so jih v zadnjih dveh de-
setletjih opravili ameriški sociologi v
sodelovanju s predstavniki drugih znan-
stvenih panog, niso našle niti enega
starševskega faktorja, ki bi lahko pojasnil
razvoj homoseksualnih nagnjenj. Dobre
ali slabe odnose s starši imajo tako hete-
roseksualne kot homoseksualne osebe.
Nekateri se bolje razumejo z materjo,
drugi z očetom, nekateri imajo razumeva-
joče starše, drugi hladne in odtujene. Iz
tega izhaja, da ne obstaja bistven vzorec
odnosov med otroci in starši, ki bi pogo-
jeval in napovedoval poznejšo spolno ori-
entacijo otrok.
Vzrok za homoseksualnost je v stra-
hu ali sovraštu do predstavnikov nas-
protnega spola.
To močno razširjeno prepričanje
pravi, da postanejo ljudje homoseksualni
137
ANDREJ ZORNIK, KATERINA MIROVIĆ
zato, ker se ne ujemajo s pripadniki
drugega spola; ali se jih bojijo ali pa jih
preprosto ne marajo. Že omenjene razi-
skave so ovrgle tudi to teorijo in ugo-
tovile ravno nasprotno. Večina lezbijk in
gayev^ se dobro razume s predstavniki
drugega spola. Raziskovalci so odkrili glo-
boke prijateljske vezi med homoseksualci
in njihovimi heteroseksualnimi pripad-
niki drugega spola.
Vzrok homoseksualnosti pri žen-
skah je v njihovi poudarjeni moškosti,
pri moških pa v njihovi poudarjeni
ženskosti.
Ta sterotip je močno povezan z
razširjenim stereotipom o pomehkuženih
gayih in možačastih lezbijkah. Tudi v tem
primeru so dosežki tujih raziskovalcev
ovrgli omenjeni sterotip. Stopnja mo-
škosti ali feminilnosti variira tako med
heteroseksualnimi kot homoseksualnimi
moškimi in ženskami. Tu imamo opravka
še s steretipoma o »pravem moškem« in
»pravi ženski«. Ker se močno razširjen
stereotip o feminilnih gayih in moža-
častih lezbijkah pogosto pojavlja v sloven-
skih javnih medijih, večina ljudi verjame,
da je to resnična podoba homoseksualnih
oseb.
Vzrok homoseksualnosti je v po-
rušenem kemičnem ravnotežju hor-
monov.
Ta teorija je biološka verzija prej
omenjenega stereotipa. Biološki faktorji
naj bi povzročali, da so lezbijke »preveč
moške« ali »premalo ženstvene«, gayi pa
»preveč ženstveni« in »premalo moški«. O
tem in o hipotezi, kako naj bi bila homo-
seksualnost zapisana v genih, smo lahko
brali tudi v senzacionalnem članku z na-
slovom »Ali je homoseksualnost dedna?«,
objavljenem v Slovenskih novicah leta
1991.^ Raziskave so ovrgle tudi te teorije.
S temi stereotipi sva se srečala pri
terenskih raziskavah, ki sva jih opravljala
v letih 1991-1993 za potrebe seminarske
naloge z naslovom Uvod v raziskovanje
načina življenja homoseksualne popula-
cije. Te stereotipe pa je podrobneje obde-
lal Američan Michael D. Storms v članku
Razvoj spolne orientacije, objavljenem v
publikaciji Gayzine 2.
STEROTIPI O LASTNOSTIH HOMOSEKSUALCEV
Stereotipi iz tega sklopa so označevalne
narave:
Homoseksualci so poženščeni, lez-
bijke pa so možače, oziroma, gayi hočejo
postati ženske, lezbijke pa moški.
Tu gre za prevzemanje spolnih vlog
in za delitev dela — opravljanje tako ime-
novanih ženskih oziroma moških opravil.
Ta streotip temelji na stereotipni delitvi
opravil na tipična moška in tipična žen-
ska dela. Tu nastopa tudi stereotipna
predstava o delitvi spolnih vlog na ak-
tivne (moške) in pasivne (ženske).
Homoseksualci sovražijo ženske,
lezbijke pa sovražijo moške.
To prepričanje je osnova stereotipu
o strahu ali sovraštvu do predstavnikov
drugega spola, ki naj bi bil vzrok homo-
seksualnosti.
Aids je izključno bolezen homo-
seksualcev.
To mišljenje je posledica dejstva, da
so aids odkrili najprej med homoseksu-
alci in da je tudi med znanstveniki še
nekaj let po odkritju te bolezni prevlado-
valo mnjenje, da se lahko z virusom HIV,
ki povzroča aids, okužijo zgolj homose-
ksualci. To mnenje se je tako močno za-
koreninilo v javnosti, da še veliko ljudi še
vedno misli, da se lahko z virusom HIV
okužijo le homoseksualci in pripadniki
drugih t. i. rizičnih skupin. Iz tega pre-
pričanja izhaja naziv aidsar, ki ga nekateri
uporabljajo za homoseksualce.
Homoseksualci in lezbijke so hor-
monsko in duševno moteni ljudje.
Ta trditev izhaja iz že omenjene bi-
ološke teorije o porušenem kemičnem
ravnovesju hormonov in iz predpostavke,
da so homoseksualne osebe duševno ozi-
roma čustveno motene in torej potrebne
' »Gay« je pri nas in v tujini med homoseksualno populacijo najbolj razširjen izraz za moškega s homosek-
sualnimi nagnjenji.
^   Ali je homoseksualnost dedna? Slovenske novice , Ljubljana, 23. september 1991, str. 6.
138
HOMOSEKSUALNOST SKOZI STEREOTIPE
zdravljenja. Pri tem naj omeniva, da je
bila homoseksualnost pri WHO (Svetov-
na zdravstvena organizacija) vse do leta
1992 na seznamu duševnih bolezni.
Homoseksualci in lezbijke so ne-
srečni in depresivni ljudje, bolj občut-
ljivi, nervozni, emocionalno labilni in
dovzetnejši za socialne bolezni, kot je
naprimer paranoja.
Ta stereotip, ki se navezuje na
prejšnjega, ja razširjen zlasti v zahodnih
državah, najbolj v ZDA, kjer naj bi bil
obisk psihiatra del vsakdanjika gayev. Pri
nas so nekateri anketiranci mislili, da so
homoseksualci nesrečni zaradi družbe-
nega pritiska. Iz najinih intervjujev z gayi
pa je bilo razvidno, da se številni od njih
ne obremenjujejo ne z družbeno repre-
sijo ne s svojo spolno usmerjenostjo.
Homoseksualne in lezbične zveze
so prehodne oblike in po čustveni in
erotični plati niso enakovredne he-
teroseksualni zvezi.
Drugi del te trditve temelji na
prvem delu, prvi del trditve pa temelji na
dejstvu, da so homoseksualne zveze veči-
noma kratkotrajnejše kot heteroseksu-
alne. Kratkotrajnost je v večini primerov
posledica tega, da homoseksualne zveze
niso zakonsko določene (homoseksualci
se ne morejo poročati med seboj) in tako
med njimi ni nobenih zakonskih obvez-
nosti in pričakovanj ter socialne prisile.
Drugi del trditve izhaja iz prepričanja, da
lahko le heteroseksualni spolni odnosi
povsem zadovoljijo erotične potrebe.
Vsi homoseksualci so promiskui-
tetni.
Ta trditev morda temelji na tem, da
nekateri homoseksualni ljudje (zlasti mo-
ški) zadovoljujejo svoje spolne potrebe
zgolj z občasnimi, enkratnimi spolnimi
odnosi. Homoseksualna zveza prinaša
določen coming-out kar je za večino
gayev v Sloveniji še vedno precej drzna
poteza.
Naj navedeva še naslednje trditve, s
katerimi sva se srečala na terenu:^
Homoseksualnost ni zelo razšir-
jena . Tu je mišljeno, da je pri nas zelo
malo ljudi, ki prakticirajo homoseksualne
odnose. Kinseyeva teorija (edina, ki še ni
ovržena) trdi, da homoseksualci sestav-
ljajo približno 5% celotne populacije (po
tej teoriji torej v Sloveniji živi 100.000 ho-
moseksualno usmerjenih oseb).
Homoseksualnost   je   nenaravna,
amoralna in grešna . Ta predstava izhaja
iz prevladujoče krščansko-katoliške mo-
rale. Cerkev je homoseksualnost oprede-
lila kot »mutasti greh«.
Homoseksualci nadlegujejo otroke
in jih pogosto spolno zlorabljajo . Ero-
tično nagnjenje odraslih moških do de-
čkov imenujemo pederastija. Ta izraz se
je razširil na vse homoseksualne odnose
in dobil bolj žaljiv pomen v besedi peder.
Posledica tega je, da ljudje več ne ločijo
med pederastijo in homoseksualnostjo.
Spolna zloraba otrok pa se ne pojavlja nič
bolj kakor med heteroseksualno popu-
lacijo. Tudi nasilje v homoseksualnem
svetu ni nič pogostejši pojav kot v he-
teroseksualnem.
Homoseksualci  in lezbijke  niso
dobri starši, ker vpeljujejo otroke v svoj
način življenja; ko bodo otroci odrasli,
bodo sami postali homoseksualni . Oba
stereotipa sta bila v literaturi že večkrat
ovržena.
Znani so tudi stereotipi, ki govorijo
o homoseksualnosti kot značilnosti
določenih poklicnih skupin ali socialnih
slojev . Največ homoseksualcev naj bi
bilo med umetniki, predvsem plesalci,
baletniki in igralci. Enako se govori še za
učitelje, natakarje in kuharje. Nekateri tr-
dijo, da so homoseksualci nadpovprečno
inteligentni, drugi pa menijo, da so veči-
noma neizobraženi perverzneži.
' Coming-out je izraz, prevzet iz angleščine, in pomeni razkritje svoje istospolne usmerjenosti
določenemu krogu ljudi.
^ V obdobju med leti 1991 in 1994 sva opravila 50 anket med Ljubljančani in 30 intervjujev z gayi, ki
živijo v Ljubljani, ter raziskala pisne vire, ki se navezujejo na homoseksualnost, v okviru najinih seminarskih
in diplomskih nalog na Filozofski fakulteti, Oddelek za sociologijo in oddelek za etnologijo in kulturno an-
topologijo. Naslovi nalog so navedeni med literaturo.
139
ANDREJ ZORNIK, KATERINA MIROVIĆ
OSTALI OZNAČEVALNI STEREOTIPI
Zelo razširjeni so stereotipi, po katerih
naj bi gaye prepoznali po določenih zu-
nanjih manifestacijah (načinu obnašanja
in oblačenja), na primer:
• nosijo uhan v desnem ušesu, bar-
vasto spodnje perilo (rdeče ali zeleno),
zlasti pa rdeče nogavice;
• cigareto držijo v levi roki, femi-
nilno;
• bolj skrbijo za svoje telo in zunanji
videz (uporaba parfumov, urejenost, ele-
gantnost, skrb za zdravo telo);
• poslušajo klasično glasbo ali glas-
bo z veliko emocionalnega naboja (disko
glasba velja za specifično gay);
• so dobri plesalci;
• imajo značilno feminilne poteze
(slaba poraščenost telesa, visok glas, mla-
dostni videz, feminilne kretnje, opra-
vljanje »ženskih del«);
• so emocionalni in melanholični.
Obstajajo še številne različice teh
stereotipov, ki so bolj ali manj razširjene
med Ljubljančani. Poznajo jih tako he-
teroseksualne kot homoseksualne osebe,
kar je bilo razvidno iz telefonskih anket
in intervjujev, ki sva jih opravila med
Ljubljančani.
Tudi heteroseksualne osebe, ki zatr-
jujejo, da so do homoseksualcev tole-
rantne, znova in znova podlegajo tem
vzorcem, ki so zakoreninjeni na neza-
vedni ravni. Tako pod vplivom določenih
okoliščin nenamerno in spontano reagi-
rajo kot homofobi. A tudi reakcije samih
gayev izražajo vpliv stereotipov na njihov
način obnašanja in razmišljanja.
RAZŠIRJEVALCI STEREOTIPOV
Kot razširjevalce steretipov bova tu ome-
nila le najbolj vplivne družbene insti-
tucije, torej tiste, ki največ prispevajo k
produkciji in reprodukciji stereotipov o
homoseksualnosti in o homoseksualno
usmerjenih osebah.
Prvo mesto prepuščava katoliški
cerkvi, saj je njena obsodba homoseksual-
nih odnosov med moškimi najbolj vpli-
vala na odnos evropskih družb (in tudi
ameriške) do homoseksualnosti. Homo-
seksualnost je bila za Cerkev eden najbolj
gnusnih grehov proti naravi in bogu.
Cerkvene dogme govore o homoseksual-
nosti kot nasprotovanju naravnemu smo-
tru spolne sposobnosti in spolnega
udejstvovanja. Ta naj bi bil dvojen — služil
naj bi izkazovanju ljubezni med dvema
osebama različnega spola in rojevanju
otrok. V krščanski civilizaciji je tako ho-
moseksualec sovražnik družine, homo-
seksualnost pa je bila in še vedno obstaja
nekaj, kar je treba premostiti in/ali pot-
lačiti.
Z vzpostavitvijo posvetne oblasti in
pojemanjem cerkvene oblasti se je homo-
seksualnost iz greha transformirala v
zločin. Socialistični sistem je še v sedem-
desetih letih tega stoletja preganjal homo-
seksualnost, udeležence v homoseksual-
nih odnosih pa je kaznoval z zaporno
kaznijo. Hkrati pa je bila homoseksual-
nost stvar znanstvene obravnave, zlasti
psihiatrične, kjer je bila definirala kot
bolezen in pozneje kot deviantno ob-
našanje. Ljudje s homoseksualnimi nag-
njenji so s tem postali kriminalci in
bolniki hkrati. Po trditvah M. Groen-
fornsa in O. Stalstroema so v dvajsetem
stoletju največ doprinesle k produkciji in
reprodukciji stereotipov o homoseksual-
nosti in osebah s homoseksualnimi nag-
njenji določene znanstvene discipline in
njihovi predstavniki s svojimi razpravami
in hipotezami — pogosto v mešanici mi-
tov, religije, politike in emocij.' Neredko
so emocije tiste, ki pogojujejo oziroma so
osnova za raziskovanje te teme. Znan-
stveniki k obravnavani problematiki po-
gosto pristopijo z že oblikovanimi stereo-
tipnimi predstavami, ki jih v svojih
raziskavah le še potrjujejo.
Dejstvo je, da se objektivna resnič-
nost iz dneva v dan spreminja. Različne
teorije o vzrokih homoseksualnosti se
tako rojevajo, veljajo, izginevajo ter se
' M. Groenforns, O. Stalstroem (1987), Power, prestige, Profit, Aids & the Oppression of Homosexual
People . V: Arta Sociologica, str. 30 *
140
HOMOSEKSUALNOST SKOZI STEREOTIPE
ponovno pojavljajo v skladu z različnimi
dejavniki družbenega značaja in prev-
ladujočih interesov. Na definiranje homo-
seksualnosti imata velik vpliv ukrep,
kakršen je ukinitev kazenskega člena o
kaznivosti homoseksualnih odnosov, in
redefinicija homoseksualnosti iz duševne
bolezni v »normalen« pojav. Teorije o
določenih pojavih pogosto postanejo
stereotipne, oziroma, se uveljavijo kot
pravilo, še preden se komu posreči do-
kazati njihovo neveljavnost. Za teorije o
homoseksualnosti je značilno, da so
preživele vse različice naštetih teorij
in/ali stereotipov v obliki predsodkov.
Nekateri Ljubljančani v svojih pogledih
na homoseksualnost povzemajo kar nekaj
različic, kljub temu, da se te medsebojno
izključujejo.
V zadnjem času se med znanstveniki
vse bolj širi mnenje, da je homose-
ksualnost slabo raziskan pojav. Večkrat
smo lahko zasledili mnenje, da je vzrok
nepoznavanja homoseksualnosti nepo-
znavanje spolnosti nasploh, sploh pa raz-
voja seksualnega nagnjenja.
Ostale družbene institucije so pov-
zemale stereotipne predstave o homosek-
sualnosti od različnih znanstvenih panog,
neredko so jih tudi priredile in popačile.
Šola kot dominanten ideološki
aparat države je po drugi svetovni vojni
dobila nalogo oblikovanja idealnih držav-
ljanov, vsestransko razvitih osebnosti.
Zastarelim normam, stereotipom in tabu-
jem, ki jih je svojim potomcem vcepila
družina, je šola skozi proces vzgoje in izo-
braževanje dodala le še nove. Ker je bila
funkcija šolskega procesa dvojna — repro-
dukcija in produkcija družbenih razmerij,
sta šolski proces sestavljala dva komple-
mentarna procesa — vzgojni in izobraže-
valni. Medtem ko je izobraževalni proces
temeljil na vsebini, torej znanju, je vzgo-
jni temeljil na formi, torej načinu pove-
zovanja vrednot. Pri tem gre za dejavnost
vrednostne indoktrinacije, s katero so se
ukvarjali zlasti učni predmeti kot DMV
(Družbenomoralna vzgoja). Zdravstvena
vzgoja in STM (Samoupravljanje s temelji
marksizma).
O družbenem položaju spolov so se
učenci učili posredno skozi razmerja v
razredni skupnosti in skozi načelo »kazen
je vzgojna«.^ Prav ta reprodukcija spolnih
vlog je učence najprej seznanila s stereo-
tipi. Šele leta 1980 se je z vpeljavo pred-
meta Zdravstvena vzgoja pri pouku spre-
govorilo o spolnosti. Ta je bila do takrat
nekaj svetega in nedotakljivega, tabu. Ho-
moseksualnost so v učbeniku za Zdravst-
veno vzgojo uvrstili zraven ekshibicioni-
zma, fetišizma, promiskuitete, prostitu-
cije, incesta in posilstva, med nenavadno
spolno vedenje.^ Vzroki homoseksualno-
sti so bili po mnenju avtorjev Priročnika
za učitelje v enem od stotih primerov
hormonalne motnje, v ostalih primerih
pa naj bi šlo za moten psiho-seksualni raz-
voj (navezanost na mater, kastracij ski
strah). Naprej ugotavljajo, da je cilj celot-
ne spolne vzgoje jasen: pripeljati mladega
človeka do zadovoljivega heteroseksual-
nega partnerstva. Hkrati s podajanjem
takih predstav o homoseksualnosti in to-
rej reproduciranjem stereotipov in mitov
pa avtorji poudarjajo, kako je pomembno,
da se učenci znebijo obsojanja homose-
ksualnosti.
Še danes vpisujejo homoseksualnost
v poglavje Nenavadno spolno vedenje,
vendar homoseksualce opredeljujejo kot
moške in ženske, ki poskušajo zadovoljiti
svoje erotično-seksualne potrebe s part-
nerjem istega spola. Ugotavljajo, da v
osebnosti homoseksualca ne morejo od-
kriti nič posebnega, da vzrokov za razvoj
homoseksualnih nagnjenj ne poznajo in
da se je treba rešiti predsodkov do homo-
seksualnosti in homoseksualnih oseb.
Neizoblikovanost enotne teorije o
homoseksualnosti in njenih vzrokih ter
neenoten odnos do homoseksualnosti se
kaže tudi v medijih. Tako lahko v okviru
enega in istega medija opazimo senzacio-
nalno poročanje o homoseksualni prob-
lematiki na eni strani in kvazi znanstven
pristop na drugi.
^   Neubogljive učence/dijake so za kazen presedli k učenkam/dijakinjam.
Zdravstvena vzgoja II. Srednje izobraževanje: Priročnik za učitelje (1983). Ljubljana: DDU.
141
ANDREJ ZORNIK, KATERINA MIROVIĆ
Televizija je najbolj vpliven in uve-
ljavljen medij, njena samoumevnost pa
prikriva pomembna vprašanja: komu in
čemu je TV sploh namenjena. Spodleteli
dialogi med gledalci in TV se vrtijo okrog
ideologije, ki jo TV ponuja skozi fetišizi-
rano, mistificirano in izkrivljeno podobo
realnosti. Posledica tega je proizvajanje in
reprodukcija mitov, steretipov in tabujev
(o homoseksualnosti). Kot primer nava-
java TV oddajo Pro et contra, ki je po-
tekala leta 1993 v zvezi z afero o zgibanki
Spolnost in aids. V tej oddaji je voditelj
zastavljal gostom stereotipna vprašanja o
homoseksualnosti in tako poudaril svojo
»pravoverno seksualnost«.
Kot sva že zapisala, so stereotipi o
homoseksualnosti in osebah s homo-
seksualnimi nagnjenji močno zasidrani v
zavesti Slovencev. Te predstave so odraz
homofobičnosti slovenske družbe, ki izri-
va gaye in lezbijke na rob. Tako nastane
posebna marginalna skupina, ki oblikuje
bolj ali manj enotno skupinsko identite-
to. Ta pogojuje določene načine obnaša-
nja, razmišljanja ipd. Modeli obnašanja v
gay populaciji seveda niso enotni, izraža-
jo se večinoma znotraj skupin, katerih
člani skupaj preživijo nekaj časa. Tako se
razvijejo določeni načini obnašanja, ki
pogosto postanejo stereotipni (govorenje
v ženskem spolu, feminilne kretnje itn.).
Na drugi strani pa so tisti gayi, ki pa zato,
da jih ne bi prepoznali kot gaye, prevza-
mejo stereotipne značilnosti »pravih« mo-
ških oziroma mačističen način obnašanja.
Literatura
S. Tratnik (1990), Lezbično in gay gibanje — subkultura ali pravica življenskega stila . Univerza
Edvarda Kardelja, FSPN (diplomska naloga).
M. D. Storms (1988), Razvoj spolne orientacije, Gayzine 2 (izd. sekcija Magnus, ŠKUC-Forum,
Ljubljana): 13.
Zdravstvena vzgoja I, Srednje izobraževanje, Priročnik za učitelje (1981). Ljubljana: DDU.
Zdravstvena vzgoja II, Srednje izobraževanje, Priročnik za učitelje (1983). Ljubljana: DDU.
M. Groenforns, O. Stalstroem (1987), Power, prestige, Profit, Aids, & the Oppression of Homo-
sexual People. Acta Sociologica : 30.
D. Ljubišič: Psihološki in kulturološki vidiki homoseksualnosti . Univerza Edvarda Kardelja,
FSPN (diplomska naloga).
AIDS (1985). Ljubljana: Magnus, ŠKUC-Forum.
Gay in lezbične organizacije v Sloveniji (1993). Ljubljana: Koza klub, LL, Magnus.
Homoseksualnost, kaj je to? (1993). Ljubljana: ŠKUC-Forum, Revolver, Urad RS za mladino pri
Ministrstvu za šolstvo in šport.
Bilten (1990), nulta številka. Ljubljana: Roza klub.
Gayzine , 1 (1985). Ljubljana: Magnus, ŠKUC-Forum.
Gayzine , 3 (1989). Ljubljana: Magnus, ŠKUC-Forum.
Keke(c) , O (1993), Ljubljana: Magnus, ŠKUC.
Keke(c) 1,1 (1994). Ljubljana: Magnus, ŠKUC-Forum.
Revolver , 1 (1990), Ljubljana: Roza klub.
Revolver , 2 (1991), Ljubljana: Roza klub.
Revolver , 3 (1991), Ljubljana: Roza klub.
Revolver , 4 (1992), Ljubljana: Roza klub.
142
HOMOSEKSUALNOST SKOZI STEREOTIPE
Revolver , 5 (1992), Ljubljana: Roza klub.
Revolver , 6 (1992), Ljubljana: Roza klub.
Revolver , 7 (1993), Ljubljana: Roza klub.
Revolver , 8 (1993), Ljubljana: Roza klub.
Revolver , 9 (1993), Ljubljana: Roza klub.
Revolver , 10 (1993/94), Ljubljana: Roza klub.
Anonimni intervjuvanci (23), 23-60 let, Ljubljana, oktober 1991 - december 1994.
Edo Posega, kriminalist, MSNZ, november 1991.
Arhiv MNZ, Ljubljana.
Arhiv Roza kluba, Ljubljana.
Antena, Delo, Dnevnik, Dolenjski list, ITD, Jana, Kaj, Katedra, Kiss kontakt. Mladina, M'zin, Ne-
deljski dnevnik. Novi tednik. Primorske novice. Problemi, Republika, Salomonov oglas-
nik, Slovenski oglasnik. Stop, Telex, Tribuna, Večer.
Oddaje na Radiu Glas Ljubljana, Radiu Študent, Radiu Slovenija, TV Slovenija.
143