Književnost.
567
carstvoto na samodivite". A. P. Stoilov razpravlja v narodnem pesništvu priljubljeno snov o zazidanih ljudeh: „Zaziždane živi čoveci vi. osnovite na novi gradeži". A. Tošev popisuje rastlinstvo južnozapadne Bolgarije, nato pa sledi književnopisni del, ki je raznovrsten posebno v dramatskih ocenah. Druga knjiga je:
Letopis na Biblgarskoto knižovno dru-žestvo vo Sofija. II. 1900-1901. (Priturka ktrn* „Periodičesko Spisanje", Doržavna pečatnica 1902. — Za običajno letopisno tvarino je objavil A. Teodorov svoje predavanje „Bol-garite katolici vo Svištovsko i tehnata čer-kovna borba." Južno od Svištova stoje namreč štiri sela s katoliškim prebivavstvom: Oreše, Beljani, Trnčevica in Lužani, ki brojijo 5531 katoličanov. Teodorov je napisal dolgo razpravo o teh katoličanih, o katerih dokazuje, da so to stari pavlikijani-bogomili, kateri so postali pozneje deloma Turki, deloma katoličani ali pravoslavni. Teodorov stoji na ozkem shizmatiškem stališču. Dokazuje, da ni bil katolicizem nikdar državna vera v Bolgariji, kot bi opravičenost vere bila odvisna od volje bolgarskega kneza. Katoličani, „papinite slu-žiteli", mu niso všeč, češ da trpi slednjih „bolgarskoto nacionalno edinstvo". V smislu shizmatiškega cezaropapizma priporoča svojo razpravo „na dobroto vnimanje na vsički bolgarski ministri", češ da naj ministri posežejo v notranje razmere katoliške cerkve. Tretja knjiga je: Dr. L. Miletič: Staroto bolgarsko naselenje v severoiztočna Bolgarija. Ta knjiga je prva iz nove zbirke „Bolgarska Biblioteka", ki se izdaja iz ustanove „Na predi.ko". Po osvoboditeljni vojni se je bolgarsko prebivalstvo jako izpre-minjalo. Dr. Miletič se naslanja na novo ljudsko štetje 1. 1881. in izločuje staro bolgarsko ljudstvo od drugih narodnosti, ki so se mu pri-mesile. Knjiga je z etnografskega stališča jako zanimiva. Slednjič našteva še pristno-bolgarska rodbinska in lastna imena.               Dr. E. L.
Makedonija. Etnografija in statistika. Ot Vasil Kančov. S 11 karti. Izdava Bolgarskoto knižovno družestvo v Sofija. 1900. VI in 341. — Makedonija! Kolikokrat se bere zdaj po listih to ime! Med Makedonci vre, in nezadovoljno ljudstvo komaj čaka, da se iznebi turškega jarma. Prej ali slej pride gotovo do vstanka in do boja. Zato je pa Kančovova knjiga tembolj važna, ker nam podaje kar moči natančne etnografične in statistične podatke iz te dežele. Kančov je bil bolgarski minister in je pred kratkim umrl kot žrtev morivčeve roke.
Pisatelj začenja z zgodovinsko razpravo o naselitvi balkanskega polotoka in potem popisuje vse makedonske narodnosti, točno določujoč njihov teritorij in značilne narodne lastnosti. Kot glavni in osnovni ljudski element v Makedoniji imenuje K^nčov Bolgare, njim slede Turki, Grki in Arnavti. Kot manjša ljudstva našteva Vlahe, Hebrejce, Cigane, Čerkese, Armjane, Negre, Gruzine, Ruse, Zapadno-evropce in Srbe. To je pač pisana množica! Kakor znano, se Srbi in Bolgari prepirajo, kdo da ima pravico do Makedonije. Srbi bi seveda najrajši proklamirali kar ves Balkan za svojo last. Kančov jih je pa jako užalil, ker jih je postavil med zadnje vrste makedonskih narodov, naštevši jih samo 700.
Po veri se dele Makedonci v kristjane, mohamedane in jude. Slednjih je 67.840. Druge narodnosti se pa po veri dele takole:
kristjanov       mohamedanov Bolgari      .    1,032.533    .    148.803 Turki    .    .           4.240    .    494.964
Grki      .    .       214.329    .       14.073 Arnavti.    .           9.510    .    119.201
Vlahi    .    .         77.267    .        3.500
Cigani .    .          19.500    .      35.057
Rusi      .    .           4.000    .
Čerkesi      .                        .        2.837
Srbi      .    .              400    .           300
Armjani     .              300    .          —
Negri   .    .              -                    200
Gruzini     .                60    .          —
Razni  zapadnoevropski   narodi   in   Levantinci
štejejo 8810 kristjanov.
Pridejan je etnografični zemljevid, ki jako
olajšuje pregled.   Kančov je izdal   tudi   učno
knjigo o zemljepisju  za  gimnazijske  razrede.
U. V.
Ruska književnost.
Puškin v južno-slavjanskih literaturah.
Slovnik bibliografičeskih i literaturno-kritičeskih statej, izdanvj pod redakcieju ord. akad. I. V. Jagica. Sib. 1901. 80. V+405. (Ottisk iz Slov-nika Otdelenija russkago jazvka i slovesnosti Imperatorskoj Akademiji Nauk, t. LXX.) — Stoletnica Puškinova je zbudila v Rusih misel, da bi se ozrli tudi po drugih slovanskih književnostih ter zbrali prevode iz Puškinovih poezij. „Imperatorskaja akademija" je izdala zdaj obširno delo, ki ga je uredil prof. Jagič, in ki nam podaje natančen pregled o teh prevodih med Jugoslovani. Pozivu prof. Jagica so se odzvali bolgarski profesor I. D. Šišmanov, hrvaški literarni   zgodovinar   M. Šrepelj   in