- 49 -D   i   j   o   g   e   n
0 času kralja Aleksandra je živel na Gerškem modrijan, po imenu Dijo-gen. Da bi pokazal ljudem, da je tak človek najsročneiši na svetu, kateri naj-raanj potrebuje, oblačil se je prav revno, in prebival je v velikem sodu. Ko je kralj Aleksander slišal o tem modrijanu, obišče ga, ko je ravno v sodu ležal na solncu. Kralj ga prijazno pozdravi in mu rečs, naj si izprosi kakoršino koli milost, rad mu jo hoče podeliti. Ali Dijogen mu odgovori: ,,Kakor vidiš, po-trebujem malo, a to malo, česar potrebujem, imam; ako mi pa vendar želiš skazati kako milost, prosil bi fce, kralj Aleksander, da mi greš malo se solnca." — Kralj ves zauzet nad človekom, ki je s toliko malenkostjo zadovoljen, reče: ,,Resnično, ako ne bi bil Aleksander, koj bi hotel biti Dijogen!"
Vsa imovina Dijogenova je bila lesen kozarec, s katerim si je pri potokih in studeneih vodo zajemal. Nekega dn6, ko si je ravno hotel s kozarcem pri bližnjem studencu vode zajeti, da bi pil, pride tudi mlad pasfcir do studenca, da si ngasf žejo. Pastir se pripognein pije z roko. ,,GIejte, — deček rne osra-moti" reče Dijogea; ,,vidim, da iraam Še vedno takih reei, katerih bi mi imeti ne bilo treba." To rekši verže kozarec daleč proč, in odsihdob je tudi on pil vodo z roko. .-_.;,,   S tem svojiin ostrim  življenjem hotel je Dijogen pokazati Ijud^rn,  da le
tisti pravo srečo uživa, ki najinanj potrebuje,                                                      ;
T