236 Antonfn Bartušek Antonin Bartušek POKROV Veter pometa stare stopinje, sledi starih gar, črnino mrtvaškega odra, lanskih vencev tožbo. Kaj boš zagledal, 237 ko pridvigneš na sebi pernico prsti? Turoben kraj minljivo sanja letošnjo pomlad, trajno tukajšnjo zimo. Obdobje gomil TRAVNIK ZA DOBftlŠKIM PARKOM Korak za obzidjem spev ptic, požgana trava, ostanki upanj. Počasi drsim dol po suhem bregu. Samo roževec je ostal sredi izsušene planjave. Odvržena gasilska trobenta, na kateri se veter uči svarilnih znamenj pticam. Tih kakor kukavica, skrita v grmovju, ko je v tuje gnezdo vtaknila svojega mladiča. NA POKOPALIŠČU V GRINZINGU V spomin Gustava Mahlerja Dolgo smo iskali pot v zelenju. Le čisto malo so se umaknili vinogradi od glavne ceste. Njive še zdaj se upirajo mestu s hrbtom k obzidju pokopališča. V nedeljo popoldan nekaj stark izliva žalost na svoje rajnke iz kropilnic iz umetne mase. 238 Antonin Bartušek Kakor da smrt stoji med vrati pokopališča, ljudje bežijo pred dežjem, s cenenim vinom prižigajo okoli po gostilnah izsušene škopice veselja. Za vrati na vprašanje, kje je tisti grob, odgovarjajo s tukajšnjo leno govorico nekaj nerazumljivega. Toda on za zdaj čaka, kot da bi spal, z glavo naslonjeno v dlani globoko pod zemljo. Tudi mi od tega časa, odkar smo spoznali, da ni pobega, poskušamo včasih z lučjo neonov prevarati svojo senco, priti kar se da hitro proti večeru spet v mesto. Daleč od nas raste drevo. Točno povedano, drevo raste v nas, prav na tem mestu, ki je od nas vsak trenutek najbolj oddaljeno. In ko šumi, približujejo se z brenčanjem oblaki čebel JUNIJSKI VEČER NA LUNEBURGER HEIDE 239 Obdobje gomil k našemu srcu, ki je kot ulj polno medene tožbe lip. POMLADNI SNEG Nekoč proti večeru je nasnežilo v nas na cvetoča drevesa, do jutra je obležal sneg. Zbudili smo se v zasneženi pokrajini, tišina je ležala naokrog, bela kot sneg. Ljudje so hodili spodaj' pod okni v pomladnem soncu, niso opazili ničesar, Pa se tudi res ni nič zgodilo, samo za kratek trenutek je na cvetovih obležal pomladni sneg. Vlak za vlakom odpeljuje tovor zlatega poletja. Lasje letošnjih ljubezni ugrezajo se vedno globlje, do dna Oberblegisee. Masnice ob progi preveva izdajalski veter. Z vzvišeno lahkostjo odkrivamo naenkrat vzroke stvari. DEVANJE LJUDI IZ KOŽE VRNITEV Ni lahko devati človeka iz kože. Za marsikoga pa je lahko še posebej težavno, če ne pozna pravega postopka. Antonfn Bartušek Ubiti ujetnika ni težko, pač pa je težko ga ujeti. Zato se fantje od majhnega urijo v tej umetnosti. Odpravljajo se najprej na manjše, pozneje pa na večje ekspedicije v tuje dežele, kjer živijo narodi z drugačno govorico. Kaj bi bili, če ne bi imeli ujetnikov. Naši bogovi bi se razjezili na nas. Naši bogovi, tisti, ki nam vladajo. Zato ujetnike ubijajo duhovniki, a ne bojevniki, ne tisti, ki so jih vzeli v plen. Ko katerega od ujetnikov zapustijo moči, ko še vest zgubi, ga vlečejo za lase gor po stopnicah stolnične piramide. Lep pogled je videti, kako srce ujetnika, ki so mu sunkoma razrezali prsi, še utripa. Ši-pilli, Turkizov princ, sonce jih sprejema k sebi. Meso ujetnikov in koža pa nam ostajata. 240 241 Obdobje gomil MALI POST Mali post traja pri nas dvajset dni. Ni tako majhen, kot bi se zdelo po imenu. Toda mali post je tudi koristen, trs koruze sredi brezkončne planjave agave. Teskatli-poka bedi, da se post ne prelomi. Naše telo je močno, ko se s postom vadi v uporu zoper potrebe, poželenja. Kar je zelo važno za vsakogar, ki želi biti dober državljan Tenočtitlana. VELIKI POST Veliki post je velik, čeprav traja le dvajset dni. Tudi mali post traja le dvajset dni, pa je mali. Veliki post je velik, je pa tudi zelo koristen in Teskatli-poku je všeč. Da se nebo ne bi podrlo, da se zemlja ne bi pogreznila v nič, da se luč ne bi spreobrnila v ničveč, v tem mesecu ne obiskujemo svojih žena, se zdržujemo alkohola, ne kadimo marihuane, ne jemo mesa kač in kuščaric, se ne obračamo na svojih popotovanjih proti severu, v Miktlampo, kraljestvo smrti, ne izgovarjamo besede ollin, kar pomeni premik, niti imena Ome-tekutlija, te najvišje božje dvojice, 242 Antonin Bartušek ki prebiva v trinajstem nebu. Tako venomer zagotavljamo ravnotežje sedanjemu soncu, našemu »soncu pretresov«, da ne bi z nami strmoglavilo v praznino. Naposled pa žrtvujemo veliko ujetnikov; predvsem se želimo znebiti tistih najboljših, hrabrih bojevnikov, naših največjih sovražnikov. Tako je Veliki post res velik, čeprav traja le dvajset dni. NEBLAGI DNEVI Samo nekaj kratkih dni nas deli od začetka novega leta. Toda ti dnevi so neblagi. Nihče od nas ne ve, kaj se zgodi, kaj so bogovi nam v tem trenutku pripravili. Nemirni smo: hodimo z mesta na mesto, razmišljamo o znamenjih, ki smo jih videli na nebu, molimo k Tlaloku, našemu gospodu, darovalcu dežja, po katerem hrepeneč vzdihujejo naše koruzne njive. Potikamo se naokrog, malce žalostno mislimo na to, da se bliža dan, ko svoja življenja odkupimo z življenji svojih otrok. In to so tisti neblagi dnevi, neblagi dnevi, ki jih je samo pet. Prevedel František Benhart