162 SILVIN SARDENKO: V NAPOLJ L)an predramil me je rano: Danes greva! Pojdi z mano — v Napolj doli! Kdor ga vidi — reklo pravi ciljev novih več ne stavi, smrt si voli. Le tecite pesmi v goste -morda tekle mi ne boste več nikoli! V kupeju. Vlak se vije. Jaz se vozim. Kak so polni vsi kupeji! Le kadite, oče, pipo! Dete, ti se smeji! Ali žena - vi ste tožna ? — Pokopala sem soproga. Ta gospod je pa zamišljen ? — Dajte mir — za Boga! Oni v kotu čita liste, drug oči si trudne mane, tretji gleda skozi okno, kak beže poljane. Da ni brzi vlak zavriskal ob ovinku tam, ob desnem, mislil bi, da smo v življenju, ne v kupeju tesnem. Iz oken radovednih . . . Te bele koče tam v zeleni oljčni loži pred vlakom vsakim se odpr6 : Kedo se mimo vozi ? Za vsakim gledajo iz oken radovednih, in nemozroč pozabljajo dni dolgih svojih bednih Vran. Gladni vran skozi zrak črno pesem krokota: kam bi šel, da bi jel, ko nikjer ni nič mesa. Zadnji ptič lanski čas zmrznil tam je vrh snega, celi svet velik boj — a nikoder nič vojska . .. Kam, oblaki? Ali težek, truden dan je — Kam, oblaki — vrh Kampanje, kakor črni vrani? — V Napolj spemo, da zastremo pol lepote in otmemo tebe smrti rani. Hvala vam, Samaritani! ali srce se vas brani skoraj bojazljivo. Kaj lepote že je zrlo, kolikrat mi že je mrlo vendar še je živo. 163 Oranža. Oranža, pojdi z mano! Kaj sanjaš neprestano v ograjku tam? Tam doli v morskem jugi ko potok v jasni strugi zablesketaš. — Le pusti me v samoti! po morski jaz lepoti ne hrepenim. Kot tiho noč kresnice žari se moje lice v ograjku tem. Kaj lepega po sveti poslušam ptice peti in srečna sem. Ko vidim vas, Abruci, sneženi holmi nizki, iz duše bi mi skoraj kipeli glasni vriski. Abruci. Kot da bi zopet hodil vrh blaženih vrhov, po stezah, zaprašenih od bisernih snegov. In vsaka smreka vejo raztega mi v slovo, in veja vsaka siplje na rame mi srebro. S tem hermelinom belim odet, sem ves bogat, kot da bi srebrnike koval mi gorski škrat. Ko vidim vas, Abruci sneženi holmi nizki, iz duše bi mi skoraj privreli jasni vriski. Ob vinskih goricah. Po vsem polju vinogradnem trta širi veje, solnce gleda jo z višave in se vroče smeje. Trta, pij te žarke moje, dokler še si v cvetu, jaz bom pilo vino tvoje, ko boš v zornem letu. Kar je solnce dalo trti, trta solncu dala, in zato je vina dosti — krasna jima hvala ! Duša je žejna, solnce že tone dajte nam vina, dobri padrone! „Lacrimae Christi". Kakor prežlahtni viri studeni, peni se kaplja v časi rumeni. Kak ste že rekli kapljici čisti? — To so signore, »lacrimae Christi". Vlak je zažvižgal. Srce se širi . .. Conto, padrone! — Dvakrat dve liri! „Lacrimae Christi", kdo bi ne plakal, ko bi s tem vinom grlo namakal ? II* Morje. Pogosto že sem stal ob njem. A ni še bilo toli tožno, ni plakalo še s takim plačem, kot plakalo je tisto noč. Nemara, da mu je nebo pogled svoj jasni odtegnilo? Razbili ladje mu viharji in vzeli mir iz globočin ? In kakor gledal bi v srce, oddaljeno od ciljev jasnih, odtujeno pred svetom celim in samo v sebi zdvojeno. Gorje, kdor nosi to srce! Vezuv. Radi bi vedeli morda, kak je Vezuv ognjenik? Brhkega fanta poglejte, kadar v nedeljo se tik meje ustavi cerkvene raven, ponosen, visok, svalko mogočno med ustni, roke naslonjene v bok. Kdor se mu drzne preblizu, puhne vanj dim in pepel. Oni oko si otira, fant se pa smeje vesel. Temu Vezuv je podoben. Včasih pa drzen še bolj : Mar mu selišč je bogatih mar mu je pisanih polj. Puši in piha in puha : komur po volji ni tod — dalje naj roma po svetu, dokler odprta je pot. Jaz sem ustvarjen bil preje nego pa vsak izmed vas. Moje so vaše doline — čujte se, dokler je čas ! Belvedere! Glej! In odprem oči, pijem divni kras ali smrti ni. „Mira Napoli!" Napolj ti si res, krasen kot opal, pas obmorski tvoj jasen ko kristal! Vendar ko bi bil takšen raj nebes — jaz ne šel bi vanj: Da me ne bi kdo za nebeški dar varal, kakor ti danes za denar, „mira Napoli!"