8 Vrste izumirajo nenehno, mnoge še preden jih sploh spoznamo. Nekatere »odhajajo« po naravni poti, za mnoge druge, ali pa zadnja desetletja kar za večino njih, pa je kriv naš vpliv na na- ravo in okolje. Trenutno se to dogaja največji sredozemski školjki – leščurju (Pinna nobilis). Koliko smo za to krivi ljudje, še ne vemo. Po do danes znanih podatkih umiranje leščurjev povzroča- ta zajedavec, ki njegov organizem osla- bi, in virus, ki ga nato pokonča. Parazit naj bi prispel iz Atlantika z morskim tokom ali pa smo ga, kot mnoge druge organizme, nehote pripeljali z bala- stno vodo tankerjev. Prva opažanja masovnega umiranja le- ščurja segajo v leto 2016 ob španski obali. Od tam se je pogin postopoma širil proti vzhodu, vse do Grčije in Cipra. Upali smo, da bo nekoliko odmaknjeno Jadran- sko morje ostalo izolirano, a leta 2019 je bolezen našla pot tudi skozi Otrantska vrata. V nekaj mesecih je poginila večina leščurjev ob vzhodni jadranski obali, vse do Istre. Tudi moje (op. prvega avtorja) osebne izkušnje in opažanja so to mrač- no sliko potrjevale. Na potapljaškem kri- žarjenju med otokom Krkom in Sušcem, nisem meseca julija 2020 videl niti ene- ga živega primerka več. Tržaški zaliv in z njim slovensko morje je zaradi oddalje- nosti vztrajalo najdlje. Še ves avgust sem lahko okrog Izole in drugje ob slovenski obali plaval med živimi leščurji. Takrat sem še, čeprav brez pravega vzroka, opti- mistično upal, da bo Tržaški zaliv bolezen nekako obšla in bo lahko tu preživel. Da Izumiranje neke vrste – primer leščur Besedilo: Ciril Mlinar Cic in Tea Knapič Foto: Tea Knapič Po prvem izbruhu leta 2016, ki je povzročil umrljivost približno 99 % populacije v Španiji, zajedavec ha- plosporidian in morda druge mikobakterije resno ogrožajo preživetje največje školjke v Sredozemlju. Polja leščurjev na Tankem rtiču so danes le še žalostno pokopališče praznih lupin. Slika iz leta 2017. Leščur (Pinna nobilis), sredozemska endemična vrsta, je simbol Sredozem- skega morja in hkrati tudi največja školjka tega območja. Zraste lahko do 120 cm. Ima dolgo življenjsko dobo, ki lahko presega 45 let. Poleg tega je zanj značilna najhitrejša stopnja rasti lupine za katero koli školjko. Ta rast je še posebej opazna v prvih mese- cih življenja, saj lahko školjka zraste 10–15 cm v prvem letu. S špičastim spodnjim delom je do ene tretjine zapičena v sediment in pritrjena z dolgimi močnimi bisusnimi nitmi. Večinoma živi na peščenem ali mulja- stem morskem dnu, pogosto na mor- skih travnikih pozidonije (Posidonia oceanica) ali druge morske trave. 9 bo območje ostalo varno za novo genera- cijo školjk. Po svojih zadnjih podvodnih opazovanjih pa se bojim, da je bilo upa- nje zaman. Prve dni septembra 2020 sem opazil posamezne prazne školjke. Sprva tu in tam kakšno, dokler ni bila le še tu in tam kakšna živa. Ko je zbolela ena, je šlo hitro naprej. Videti je, kot da smo živa priča velikemu izumiranju še ene veliča- stne, ekološko pomembne vrste. Znova in znova sem pregledoval območja z večjimi strnjenimi naselji leščurjev, ki jih od nek- daj dobro poznam in štejejo od po nekaj sto do tisoč in več primerkov. Še pred dve- ma mesecema so bile živali videti v dobri kondiciji. Hitro so se odzivale na spre- membo svetlobe in se bliskovito zapirale. 10. oktobra je bila podmorska slika pov- sem druga. Celotno naselje leščurjev pred Tankim rtičem je bilo mrtvo. Niti enega ži- vega med tisoč primerki nisem našel. Vse lupine so bile odprte, prazne in znotraj že poraščene z drobnimi spirorbisi. Odpeljal sem se v Fieso. Enaka slika. Čeprav manj leščurjev, a med njimi prav tako nobene- ga živega. Nato sem obiskal še zaliv blizu Izole, kjer sem še avgusta videl le žive školjke. Zdaj je bila tudi tam večina lupin odprtih in praznih, a med njimi tudi neka- teri še živi primerki. Nekaj se jih je na mo- je veselje takoj zaprlo, več njih je že bilo prizadetih. Eden odprt je bil videti še živ, a so se na njegovih organih že pasli drugi nevretenčarji. Med njimi tudi njegov pod- najemnik, grahasta rakovica (Pinnotheres sp.). Spomnil sem se časa izpred petdesetih let. Nekega drugega časa, ko je bilo v mor- ju še vsega v izobilju. Ob koncu dneva sva sedela s prijateljem, vsa ožgana od sonca in pobeljena od soli, na ploščatih skalah Savudrije. Srečna od podmorskih dožive- tij sva grizljala ocvrte mesnate pahljače velikih leščurjev. Oba še osnovnošolca, ni- sva imela pojma o kakšni kulinariki, vede- la sva le to, da sva si z izdatnim morskim obrokom podaljšala robinzonske počitni- ce še za en dan. Nenadoma mi je med zob- mi strahotno zaškrtalo. Presenečen sem izpljunil grižljaj, a namesto kamenčka, ki sem ga pričakoval, se je po skali zakotalil majhen okrogel biser. V premeru je imel pet milimetrov in bil obdan s privlačno biserovino. Bil je velik zaklad za malega paglavca. Leščurjev je bilo takrat v mor- ju zelo veliko – toliko, da so se ponekod borili med sabo za prostor. V prozornem morju sem jih lahko videl s površine pet- najst, tudi dvajset metrov globoko. Bili so na gosto posejani, po pet, tudi deset odra- slih na kvadratnem metru. Varljivi občutek izobilja lahko včasih za- vede ljudi v nerazumljiva nenasitna rav- nanja. Tako se je pripetilo potapljaču iz knjige Mateta Dolenca Podmorski svet in mi. Ko so odkrili veliko kolonijo leščurjev, pripoveduje, so se brez slabe vesti pota- pljali v plitvo morje in jih nabirali toliko časa, da so napolnili čoln do roba. Šele ko je že grozilo, da se bo ta potopil, so pre- nehali. V Piranu so nato očiščene polme- trske lupine za majhen denar prodajali tujim turistom. In nato spet in spet. V tem niso videli nič slabega. Leščurjev in dru- gega življenja je bilo toliko, da se jim je zdelo povsem nemogoče, da bi se kdaj kaj spremenilo ali da bi česa celo zmanjkalo. Pa vendar se je zgodilo prav to, zaključu- je svojo zgodbo o leščurjih. Takšen je bil takrat odnos do teh »morskih sadežev«. Neverjeten pohlep … A to je bilo nekoč, ko še nismo vedeli, da ima tudi morje svoje meje in da tudi ži- vljenja v morju lahko zmanjka, če iz njega preveč zajemamo. Takrat tudi še ni bilo hrvaškega Zakona o zaštiti prirode niti slovenske Uredbe o zavarovanju prosto Grahaste rakovice (Pinnotheres sp.) zaradi svoje- ga mehkega oklepa kot komenzali živijo v plašču školjk in polžev. Le redko rakovico najdemo zunaj na školjki. (foto: Ciril Mlinar Cic) Dolgoživi endemit Sredozemskega morja leščur lahko živi do 45 let. Mladi leščurji izredno hitro rastejo. V prvem letu lahko zrastejo 10–15 cm. Leščurjeva lupina predstavlja trdno podlago na mehkem morskem dnu, kamor se lahko pritrdijo druge bentoške živali. 10 živečih živalskih vrst, ki sta v slovenskem in hrvaškem delu Jadranskega morja med drugimi vrstami zaščitila tudi leščurja. Pozneje je postal leščur pri nas, z zako- nom, predvsem pa z novim spoznanjem v ljudeh, ponovno varen pred nabiralci. Na morskih livadah so se spet pojavili novi mali bledorumeni trikotniki, ki so se vse dni, brezglavo zapičeni v mulj, prepuščali varstvu malih kratkorepih rakovic. V nekaj desetletjih si je vrsta opomogla, postajala je spet množična, na turističnih plažah celo nadležna in nevarna kopal- cem, ki so se na njih pogosto urezali. Na uradnih potapljaških akcijah so leščurje v plitvini pulili in jih selili v globlje mor- je. Potem je iznenada prišel veliki pogin. Bolezen, ki je zajela ves habitat. Masovna smrtnost brez primere po celotnem Sre- dozemskem morju. Strokovnjaki nekate- Pivška presihajoča jezera so edinstven hidrološki sistem presihajočih jezer Zgornje Pivke, od katerih se jih devet pojavlja pogosteje, osem pa redkeje. To so majhna jezera, razen dveh najve- čjih – Petelinjskega in Palškega. Jezera so bila v Trdoživu (III/1) natančneje že prestavljena. Večina jezer (11) leži v Krajinskem parku Pivška presihajoča jezera, ki ga je ustanovila Občina Pivka leta 2014. Skoraj vsa jezera so del ob- močja Natura 2000: posebnega ohra- nitvenega območja Javorniki–Snežnik. Namen prispevka je prikazati razšir- jenost robatega luka (Allium angulo- sum), ilirskega mečka (Gladiolus illyri- cus) in celolistnega srobota (Clematis integrifolia) ter ugotoviti, ali lahko z njimi opredelimo vlažnostne razmere na dnu jezer, ki so pogojene z dinami- ko pojavljanja in trajanjem jezer med letom. TRAVNIŠKI HABITATNI TIPI V inventarizaciji Pivških jezer Nacional- nega inštituta za biologijo iz leta 2000 je bilo ugotovljenih 182 vrst višje razvi- tih rastlin. Glede na Kartiranje negozdnih habitatnih tipov za območje Pivka – vzhod Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU iz leta 2004 so za presihajoča je- zera, ki se pojavljajo pogosteje, značilni oligotrofni mokrotni travniki z modro stožko in sorodne združbe. Na nekaterih od teh jezer pa so zastopani mezotrofni do evtrofni gojeni travniki. To so Kljunov ribnik ter Parsko (večji del dna) in Rado- hovsko jezero, medtem ko so ekstenziv- no gojeni travniki na Malem Zagorskem, Malem Drskovškem in Palškem jezeru omejeni na dele dna, kjer so razširjene le- dine (tj. opuščene, s travo zarasle njive). Gojeni travniki so sicer značilni za drugo skupino jezer, tj. presihajoča jezera, ki se pojavljajo redkeje, zato je botanično zani- mivejša prva skupina jezer. Dno presiha- jočih jezer večinoma kosijo, medtem ko so pašniki večinoma umaknjeni na pobočja kotanj. Parcele običajno pričnejo kositi junija, na nekaterih jezerih se kosi tudi še v avgustu. POPIS IZBRANIH RASTLINSKIH VRST Na Pivških presihajočih jezerih so za- radi ekstenzivne rabe in spremenljivih hidroloških razmer prisotne nekatere rih mediteranskih držav poskušajo rešiti vrsto pred izginotjem z izolacijo manjših in večjih skupin leščurjev v odmaknjene lagune in akvarije. S posebnimi kolektorji – zbiralci ličink – poskušajo zbrati dovolj mladih školjk za morebitno obnovo popu- lacije. Bo časa še dovolj ali se je odšteva- nje že pričelo? Leščur ima pomembno ekološko vlo- go, saj filtrira vodo in zadržuje velike količine organske snovi in suspen- diranega drobirja ter tako pomaga zmanjšati motnost morja. Poleg tega kot trda podlaga v mehkem morskem dnu zagotavlja površino, ki jo lahko kolonizirajo druge bentoške vrste. Zanimivo je, da lahko gosti leščurje- vo kozico (Pontonia pinnophylax) ali grahasto rakovico (Pinnotheres sp.), ki običajno živita samo znotraj školj- ke, kar predstavlja nekakšno simbio- tično vzajemno združenje. To plemenito školjko so včasih veli- ko zbirali v okrasne namene, zaradi česar je bila vključena na seznam za- ščitenih vrst Direktive EU o habitatih ter v protokol za posebej zaščitena območja in biotsko raznovrstnost v skladu z Barcelonsko konvencijo. Da- nes je zaradi drastičnega zmanjšanja velikosti populacije, ki ga povzroča patogen Haplosporidium pinnae in morda druge mikobakterije, školj- ka uvrščena med kritično ogrožene vrste na Rdečem seznamu ogroženih vrst Mednarodne zveze za ohranjanje narave (IUCN). Razširjenost robatega luka, ilirskega mlečka in celolistnega srobota na Pivških presihajočih jezerih Besedilo, foto in zemljevid: Tina Kirn Pivška presihajoča jezera ležijo na terasi ob reki Pivki vzdolž Javornikov na razdalji 15 km. Na sliki so prikazani Pivka in jezera, ki so naravne vrednote. Poimenovana so tista jezera, ki so vključena v predstavljen popis izbranih rastlinskih vrst.