Sv. Družina,

(Po sliki Ittenbachovi.)

Pouk

krščanskim staršem

Po nemški knjigi obdelal

Frančišek Bleiweis

župnik v Lešah.

Daruje svojim vernikom za novo leto

t Anton Bonaventura

škof.

Ljubljana, 1903.

Založil škof ljubljanski. — Tiskala Zadružna tiskarna.

noži

yT %  »

^ tois^l^so

Katoliški starši!

Katoliški ženini in neveste!

<Tr) okoren postavam cerkvenim sem v minulih
petih letih obiskal vse župnije v obsežni in
prekrasni ljubljanski škofiji. V marsikaterih žup¬
nijah sem bil že večkrat: treba je bilo nove ali
popravljene cerkve posvetiti, novega župnika
vmestiti, Marijine družbe vpeljati in pospešiti,
ali kak drug cerkven posel opraviti.

Na tem cerkvenem potovanju sem opazil
marsikaj veselega, pa tudi marsikaj žalostnega.
Najbolj sem se prestrašil nevarnosti, katere
prete povsod Vašim otrokom, hčeram in sinovom.
Prav v srca Vaših otrok sem mogel pogostokrat
pogledati: tu sem videl dokaj lepega, plemeni¬
tega in vzvišenega; toda videl sem tudi, kako
strašne strasti se tam vzbujajo, kako že ,bujno
rastejo in zatirajo plemenite bilke v srcu Vaših
otrok.

IV

Tudi sem čul o velikih grehih, o veliki raz¬
uzdanosti po marsikaterih krajih! Posebno Vaši
sinovi so se mi zasmilili: komaj šolo zapuste,
že jih pokvarijo slabe tovaršije, postanejo raz¬
uzdanci, ponočnjaki, popivavci. In ti nesrečni
sinovi beže od duhovnega pastirja, ne marajo za
užaljene svoje starše, zoperna jim je molitev,
zoperna cerkev, zoperni sv. zakramenti.

Tudi dobrih očetov sem mnogo spoznal, še
več pa plemenitih krščanskih mater, ki ste prave
mučenice v svojem težkem poklicu. In kaj
Vas najbolj peče, najbolj skrbi? Ali ne ravno
Vaši otroci, manjši in veči, dekleta in fantje?
Posebno onda, ko odrastejo, ko se nevarnim
strastem vdajajo, ko postajajo zoper Vas surovi,
neubogljivi.

V zakonski stan ste stopili. Prvi namen
tega stanu je, da se po zakonskem stanu množe
na zemlji otroci Božji, to je, da pridejo ljudje
na svet, ki Boga spoznajo, ljubijo, Njemu slu¬
žijo in tako zaslužijo po smrti priti tja, kjer je
On vernim svojim služabnikom pripravil ono
nebeško srečo, po kateri koprni vsa natura naša.
V ta namen so se Vam pri poroki podelile pra¬
vice zakonskega življenja, in le ta namen za¬
konsko življenje povzdigne nad samo nizko uži¬
vanje in ga posveti, da za kristjana dostojno
postane.

v

Otroke svoje morate torej v otroke Božje
vzgojevati. O pretežke dolžnosti, o prevzvišene
umetnosti! Ali se je zavedate? ali jo razumete?
Oli, opazil sem v tem oziru mnogo mnogo poman-
kljivosti. Kot mlad duhovnik sem bil dušni pastir
v ženski kaznilnici. In kaj sem izkusil? Rekel
sem: ,,na vrata kaznilnice naj bi se z debelimi
črkami napisalo: Sadovi slabe vzgoje .“  Isto sem
opazil pri premnogih nesrečnih, divjih, strastnih,
razuzdanih otrocih po naši deželi. Večinoma prave
vzgoje manjka: starši ne znajo vzgojevati!

Pa od kod bi tudi to znali? Vsaj ste tudi
Vi sami precej pomankljivo vzgojeni bili. Du¬
hovni pastir sicer poučuje ženine in neveste,
tudi v pridigah govori večkrat o Vaših dolžno¬
stih do otrok: toda to je presplošno in premalo,
ne zadostuje.

Vse to sem opažal in premišljeval; očetje
in matere prav v srce ste se mi smilili, pogo¬
stokrat sem bil žalosten in otožen radi Vaših
nezadolženih muk, težav in bridkost. Želel sem
Vam pomagati. Pa kako ?

Silil sem, da se po župnijah ustanove Ma¬
rijine družbe; saj sem bil prepričan, koliko
te družbe dobrega store, koliko mladine obva¬
rujejo od telesnih in dušnih nesreč. Hvala Bogu
in Mariji Devici, v družbi imademo nad 30.000
udov in, kakor sami veste, večinoma jako dobrih ;

VI

le v malo župnijah je Marijina družba mrtva in
ne rodi skoraj nobenega sadu.

Toda premalo je to. Kaj pa z otroki od
prvega začetka do one starosti, da morejo v Ma-
rijno družbo stopiti? Ali niso prav mnogi že
popolnoma sprideni? Ob koliko jeze, sovražnosti,
nevošljivosti, grde kletve, svojeglavnosti, suro¬
vosti in žalibog tudi nesramnosti se bahato šo¬
piri v srcu otrok, preden za Marijno družbo dozore ?
Vso to nesrečo sem gledal, globoko sem čutil brid¬
kosti Vaših src, očetje in matere, pravim britkosti,
katere Vam zadajejo tako ponesrečeni otroci.

Želim pomagati. Ko sem letos mesca sep¬
tembra vse častite gospode duhovne pastirje v
Ljubljano sklical, sem se posvetoval z njimi tudi
o vprašanju, kaj naj bi storili, da pomagamo
Vam za pravo vzgojo Vaših otrok. Marsikaj
smo sklenili. Poskrbel bom posebno za Vas
krščanske matere, za Vas ženini in neveste, da
boste večkrat na leto dobivali točen pouk, kako
morate svoje otroke vzgojevati. Ta pouk se
bo začel okoli binkošti leta 1904.

Ko sem vse to premišljeval, porinila mi je
Božja Previdnost v roke krasno nemško knjižico
prav primerno za ženine in neveste in za vse
matere. Vsi najpotrebniši nauki, kako treba za
otroke skrbeti koj od začetka pa do časa, da si
svoj poklic izbero, se v tej knjižici mično raz-

Vil

lagajo. Sklenil sem koj poskrbeti, da se ta
knjižica posloveni in Vam v roke potisne.

Sam nisem imel časa, zato sem naprosil
veleč, gospoda Frančiška Blehveisa, župnika v
Lesah, ki so od nekdaj velik prijatelj otrok in
staršev, naj bi mi knjigo poslovenili. Gospod
župnik so to delo prav veselo prevzeli in knjigo
ne le poslovenili, ampak tudi nam primerno
predelali, ter z zgledi iz našega domačega življenja
prav zanimivo napravili. Jaz pa sem jo dal
tiskat v 10.000 iztisih, da v vsako župnijo pride
po 25 do 30 knjižic, katere naj se kot moj no¬
voletni dar razdele med najmlajše matere v žup¬
nijah; le te pa naj knjižico prečitajo, potem pa
sosednim hišam izposodijo tako, da jo bodo povsod
prebrati in uvaževati mogli. Ako Vam bo knjižica
prav močno všeč, povejte svojemu gospodu žup¬
niku, da jo dam zopet ponatisniti in da pride
v vsako hišo, ter v njej ostane. Samo darovati
bi je več ne mogel, ampak bi stala morda pol
krone.

Sprejmite torej, krščanski starši, krščanski
ženini in neveste, to knjižico, pa jo večkrat
prečitajte, nauke si zapišite globoko v srce in
vzgajajte po njih svoje otroke, da bodo zares
lepo živeli kot otroci Božji in z Vami skupno
prišli k Očetu v nebesih, ter tam vekomaj bla¬
ženi in presrečni bili.

Vlil

O prečista Devica Marija! izprosi iz božjega
Srca Gospoda našega Jezusa Kristusa obilnega
blagoslova za vse, ki bodo čitali to knjižico,
katero jim za novo leto daruje Tvoj zvesti, če
tudi nevredni služabnik in njihov dušni pastir

V Ljubljani,  12. decembra 1903.

'}* Anton Bonaventura

škof.

I.

Poklic staršev, visoko važni njegov pomen.

Ljubi, slovenski starši, tele bukvice so
spisane samo za vas. Povedale vam bodo, kakšne
svete dolžnosti imate v različnih okoliščinah do
svojih otrok. Razložile vam bodo, kaj je naloga,
kaj je poklic staršev.

Po božji volji ste starši vto poklicani, da se
po vas množi človeška družba, da sveti cerkvi pri¬
dobite v svojih otrocih novih udov, da te vzgajate
v veselje očetu nebeškemu, v čast sveti materi
cerkvi, sebi samim v tolažbo, sosedom v pomoč
in izpodbudo, trpečim dušam v vicah za olajšavce,
svetnikom pa zazdaj v dobre posnemavce in po
smrti pa v tovarše ob prestolu božjem za večno.

Visok poklic! Veleobsežna naloga! Imenitne
dolžnosti! Da bi pa mogli te važne dolžnosti
prav izpolnjevati, ste dobili pri poročnem oltarju
pravico do nadnaravne pomoči. Pa Bog hoče,
da tudi vi svoje storite, da s pomagalno milostjo
božjo zvesto sodelujete. S tem, da tako sodelujete,
izpolnite vse stanovske dolžnosti, ki jih imajo
starši do otrok. Na poročni dan, ko si ženin in

— 2  _

nevesta obljubita večno zvestobo vpričo Najviš¬
jega, nevidnih njegovih angelov in vidnega bož¬
jega namestnika, takrat se te dolžnosti začno, —
trajajo pa celo življenje.

Res je v današnjih časih, ko je svet tako
izpriden, težko otroke pripeljati do prave sreče
za čas in večnost. Tu je treba žive vere. Tu je
treba posebno tudi odločne stanovitnosti v iz¬
polnjevanju stanovskih dolžnosti. In seve treba
pred vsem zaupnih prošnja za blagoslov božji.

Vsak je svoje sreče kovač. Res je! Vendar
so v mnogoterem otrokom tudi starši kovači
sreče ali nesreče za čas in za večnost. Zakaj
starši so z otroki tako tesno zvezani, da vpliv
prvih mora v mnogem odločevati srečo zadnjih.
Kako mora starše boleti v poznejšem življenju,
če si morajo očitati, da so otroke slabo vzgojili
in tako sami zakrivili, da se jim ne godi dobro
na svetu. Kaj pa šele, če jim bo vest rekla: ,,Vi
ste krivi, da otroci brezbožno žive, vi, da se
bodo večno pogubili ! u  S kakim strahom stopajo
taki starši v večnost pred vsepravičnega sodnika,
ki bo od njih terjal duše njihovih otrok!

Mislite na svetopisemskega Helija! Ta je
bil dober svetovavec izraelovemu ljudstvu, vesten
čuvar v svetišču Gospodovem. Očetovskih dolž¬
nosti pa ni izpolnjeval. Preveč mehak, preveč
prizanesljiv je bil grešnima sinovoma. Kaj je

— 3

govorila zato sveta jeza božja Samuelu: ,,Glej,
storil bom reč v Izraelu, da bo slehernemu, ki
to sliši, v obeli useših donelo. Tisti dan bom iz¬
polnil zoper Helija vse, karkoli sem zapretil
njegovi hiši; začel bom in končal. Zakaj naprej
sem mu povedal, da bom sodil njegovo hišo
vekomaj zavoljo hudobije, ker je vedel, da sta
njegova sinova nespodobno ravnala, in ju ni
strahoval. Zatorej sem prisegel Helijevi hiši, da
se ne bo izbrisala hudobija njegove hiše z žgav-
nimi darovi in z darili vekomaj 14 . (1. Bukv. Kr.
12 .— 15 .)

a)  Obilne družine se starši ne smejo bati.

Vzgoja otrok je odgovornosti polna skrb;
zavoljo tega si nekateri starši otrok niti ne žele.
So pa še drugi, posebno taki, ki ne žive po
veri, ki se otrok boje zavoljo truda, ki s šte¬
vilom otrok seveda tudi rase. Teh ne veseli, da
bi potnega obraza mnogim služili kruba. Ti bi
radi zložno živeli, še dolgo mladi ostali in svetno
veselje uživali, kar bi jim pa obilna družina
obteževala.

So pa starši, ki resnost življenja poznajo
in se pred blagodarom mnogoštevilnih otrok
strašijo le, ker jim je pred očmi težko dosegljiva
blaginja otrok in pa pretresljiva odgovornost v
večnosti. Tem v tolažbo rečem sledeče:

1 *

— 4  —

1. Izkušnja uči, da nobeden ni zato reven
na premoženju, ker je bogat na otrocih.

Dobri Bog tega ne pripusti, še posebno ne.,
če njegove zapovedi izpolnjuje. Poslušaj, kaj ti
je Bog obljubil po Mojzesu: „Ako poslušaš glas
Gospoda, svojega Boga, da izpolnjuješ vse nje¬
gove zapovedi, ....  poslal bo Gospod blagoslov
nad tvoje shrambe, in nad vsa dela tvojih rok.“
(5. Moz. 28, 1. 8.) Vrhtega sveto pismo zatrja,
da Bog skrbi za vse tudi najmanjše stvari, še
črvička v prahu ne pozabi. Kako bi tedaj po¬
zabil na človeško dete, ki ga je ustvaril po
lastni podobi, ki ga bolj ljubi, kakor vse druge
vidne stvari. Skrbel bo torej ljubeznjivo tudi za
tvoje otroke. Poslušaj tolažilne besede Odrešeni-
kove: ,,Ne skrbite (preveč) za svoje življenje,
kaj boste jedli; tudi ne za svoje telo, kaj boste
oblačili. Ali ni življenje več ko jed, in telo več
ko oblačilo? Glejte ptice pod nebom, ki ne sejejo
in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice, — in
vaš oče nebeški jih živi. Ali niste vi veliko več
kakor one? ... In za obleko kaj skrbite? Po¬
glejte lilije na polju, kako rastejo; ne delajo in
ne predejo; pa vam povem, da še Salamon v
vsej svoji krasoti ni bil tako oblečen kakor njih
ena. Ce pa travo na polju, ki danes stoji, in se
jutri v peč vrže, Bog tako oblači, koliko bolj
bo vas! ....  Ne skrbite torej in ne recite

— 5 —

bolestno: ,,Kaj bomo jedli, ali kaj bomo pili, ali
v kaj se bomo oblačili ?“ ....  Saj ve vaš Oče
nebeški, da vi vsega tega potrebujete.“ (Mat.
6, 25—33.) . . .

,,Ali se ne proda pet vrabcev za dva vi¬
narja? In ne eden izmed njih ni pozabljen pri
Bogu. Pa tudi lasje vaše glave so vsi sešteti.
Ne bojte se torej; več ko veliko vrabcev ste vi
vredni!“ (Luk. 12, 6. 7.) Krščanski mož, verna
žena, ali vama gre k srcu Jezusova tolažba?
le zaupajte, božja previdnost bo skrbela za va¬
jino družino, če se še tako namnoži!

2. Pomislite tudi; kjer je veliko ust, ki
jedo, je tudi veliko ust ki molijo. In vama so
znane Odrešenikove besede: ,,Prosite, in se vam

bo dalo! .. . . Zakaj slehern, ki prosi, prejme!_

Ali je kak človek med vami, ki bi sinu, ki ga
kruha prosi, kamen podal ? .  Ako torej vi,

ki ste slabi, veste dobre darove dajati svojim
otrokom, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v ne¬
besih, dobro dal tem, ki ga prosijo!“ (Mat. 7,
7-—12.) Ljubi starši, ali bo torej mogel dobri
Bog preslišati pobožne prošnje vaših otrok ?
Molitev naj bo vam in otrokom ključ, s ka¬
terim odpirajte zakladnico božjega usmiljenja.
Potem blagoslova ne bo manjkalo! Bog bo po¬
magal! Dokler človek moli, mu je božja pomoč
blizu!

— 6  —

Pred leti je živela v Emerihu na Nemškem
revna vdova Eleonora. Imela je štiri male otroke;
najstareji je imel osem let. Nekega večera so
bili vsi otroci lačni; mati pa jim ni imela ničesar
dati za večerjo. Zdaj so skupno molili k Jezusu,
ki je nekdaj 5000 ljudi čudežno nasitil. Molili
so pa prav pobožno in zaupno. Po molitvi pravi
najstarejši, Rihard po imenu: ,,Mati, ali niste
pravili, da je enkrat Bog krokarju naročil, da
naj nekemu pobožnemu možu kruli nosi?“ —
,,Res je krokar Mozesu kruh nosil v puščavo:
pa to se je že davno godilo.“ Deček je pa rekel:
,,Kdo ve, če bi Bog ne hotel tudi danes k nam
krokarja poslati. Vsaj vrata bom odprl, da bi
mogel noter, če pride.“ Odpre in čaka. Po
bližnji stezi prikoraka oče župan in se ustavi
pred hišo. „Zena“, nagovori prijazno, „zakaj
imate pa tako pozno zvečer vrata do kraja
odprta ?“ Vdova se je začetkoma malo prestra¬
šila, potem je pa povedala, kaj je mali Rihard
v otroškem zaupanji ravnokar storil. Zupan, ki
je bil slučajno črno oblečen, je rekel smehljaje:
,,Vaš sin je imel prav. Tu stoji črn krokar in
še velik! Rihard, pojdi z menoj, da ti ta krokar
pokaže, kje je kruh!“ Deček je sledil in se je
kmalu vrnil s celo pletenico različnega živeža,
po katerem so vsi z naj večjim veseljem segali.
Po večerji je stopil Rihard pred odprte duri in

— 7

v nebesa zroč je i’ekel: ,,0 Bog, jaz te zahvalim,
da si nas uslišal!“

Pač je dandanes veliko številnih pa zraven
revnih družin. Pa zakaj revnih, nesrečnih? Ne
zato, ker so obilne. Zakaj pa? Poglejmo vanje
in našli bomo, da vernost v njih ni doma, pač
pa grešno življenje, ki odganja Boga in njegovo
pomoč od njih. Na takih družinah se izpolnjuje
Gospodovo žuganje: ,,Ako pa nočeš poslušati
glasu Gospoda, svojega Boga, da bi hranil in
izpolnjeval vse njegove zapovedi in predpise, . . .
bodo nate prešla vsa prekletstva . . . Preklet
boš v mestu, preklet na polju. Prekleta tvoja
žitnica, preklete tvoje zaloge. Preklet sad tvojega
telesa in sad tvoje zemlje, črede tvojih goved in
črede tvojih ovac ....  Poslal ti bo Gospod
lakoto in pomanjkanje in nesrečo nad vsa dela,
ki jih boš opravljal ....  Nebo, ki je nad teboj,
bo bronasto, in zemlja, ki po nji hodiš železna!“

Bog prepusti nesreči le tiste, ki so poprej
njega zapustili. Vi pa, ljubi starši, ne pozabite
Boga in njegovih zapovedi; zapomnite pa tudi
pregovor: ,,Ce je več ust za jed, jih je pa tudi
več za molitev!“

3. Pa še nekaj! Pobožni krščanski otroci
so celi hiši v blagoslov. Vsak otrok je ljub
božjemu Srcu Jezusovemu. In če vzrejajo starši
otroke lepo za Jezusa, potem bo njegovo Srce

— 8

to plačevalo staršem in otrokom. Vsak otrok
posebej da vrhtega očetu in materi pravico do
nove posebne pomoči od zgoraj. Bog ne pusti
nič neplačanega: Bog bo tudi starše bogato po¬
plačal zato, ker se trudijo, da bi otroka privadili
lepemu življenju. Za umirajočega vernega očeta
in za umirajočo pobožno mater gotovo ni nič
bolj tolažilnega, kakor če moreta reči o mnogo¬
številnih otrocih, klečečih ob njih smrtni postelji:
,,Vsem sva vsadila v srca strah božji in ljubezen
do lepili čednosti; božjemu Zveličarju sva po¬
klonila novih src, ki ga zvesto ljubijo!“ Pozabiti
se tudi ne sme, da dobro vzgojeni otroci ostanejo
celo življenje hvaležni. Opora so staršem, ko se
tem nagiblje življenje h koncu, in starši že leta
spavajo smrtno spanje, otroci groba niso pozabili.
Roka hvaležnega otroka prši blagoslovljene kaplje
na gomilo, srce pa pošilja pobožne priprošnje k
Mariji in Jezusu.

4. Torej, krščanski starši, prepustite šte¬
vilo otrok mirni in zaupni modrosti in dobrosti
Stvarnikovi. Ce vi vsak dan molite, vsak dan
izpolnjujete dolžnosti, če tako vsak dan lepo
Bogu služite; ali bo potem Gospod vam, takim
zvestim služabnikom, naložil več, kakor morete
nositi ? Nikdar! Nasprotno! Bog ve tisoč načinov,
ki bi vaše družinsko življenje osrečili. Njegova
neskončna previdnost bo tudi ozir števila' vaših

— 9

otrok tako odločevala, kakor je vaši hiši v
srečo.

Da boste to bolj umeli, zopet en dogodek
— tega pa s slovenskih tal. Leta 1871. je

ležal v Naklem pri Kranju enoinpetdesetleten

v  m

mož na mrtvaškem odru. Zena in štirje otroci so
jokali, ker so že vedeli, kaj so izgubili; no,
najmlajši, ki so ga oče samo en mesec gledali,
je tudi jokal, ko so ga mati pri peči previjali;
dva otroka pa, ki sta se že v nebesih smejala,
in dvoletni Francelj pa ne. Se všeč je bilo zad¬
njemu, da so imeli oče sredi lučic tako lepo
posteljo. Pa zdaj nič ne pomni, kako je že bilo.
Mati mu pa večkrat povedo in pravijo: „Vsi
ljudje so milovali mene in vaju najmanjša otroka.
Prišli so kropit tudi teta G. in so rekli: „Kaj
boš počela, sirota?! Sest jih imaš, pa nobenega
za delo. Ali boš zemljo obdelovala, ali boš otroke
pestovala? Da bi ti Bog vsaj tele dva mala
odvzel“ ....  Pa mene teta s tem niso nič po¬
tolažili. Takrat je bil za moje srce dovolj en
sam mrlič. Mislila sem pa takrat že tudi: Bog,
ki jih je dal, jih bo tudi pomagal zrediti. Pa je
tudi“ ....  Da bo zgodba trikrat okrajšana,
kar povem, da so ta mati želi največ veselja
prav od dveh najmlajših. Eden je postal doktor in
sodnik. Francelj je pa duhovnik; mati so pa pri
njem, in ne godi se jim slabo; sicer nosijo vsak

— 10  —

dan butaro sedemdesetih let ob palici od župnišča
do cerkve — trikrat tja in trikrat nazaj. In jim
ni nič žal, da so morali kot vdova pri tolikem
poljskem delu vzgajati še sedmega in osmega
otroka.

Bog je zmirom dober z nami. Tudi takrat ima
dobre namene z nami, ko se nam nasprotno
dozdeva. Enkrat bomo spoznali vsi, da Bog vse
prav stori. Spoznali bodo to tudi tisti, ki nimajo
več v srcu globokega krščanskega prepričanja.
Se en zgled.

Francoski general Ludvik Gaston pl. Sonis
(f 1887) je bil veren katoličan in zgledno mo¬
litveni mož. Zena njegova mu je bila v vsem
dobrem podobna. Prihranjenega premoženja nista
imela; zaslužek tudi ni bil velik; vendar nista
godrnjala, ko jima je Bog dal veliko otrok. Pa
prišla je še večja poizkušnja. V nemško-francoski
vojski v bitki pri Loigny je bil general tako
ranjen, da so mu morali nogo odrezati. Tudi to
zakonskima ni zmanjšalo velikega zaupanja v
dobrotno previdnost božjo. „('ast in hvala roki,
ki me tepe!“ — tako je pisal general ženi v
bolezni. In kako se mu je izteklo pri tolikih
otrocih? Večkrat se je zdelo, ne bo jih mogel
pripraviti do kruha, ki bi bil primeren visokemu
stanu; pa vselej je o pravem času Bog pomagal.
Bog ne zapusti svojih General je umirajoč vesel

— 11

gledal na zbrano dobro preskrbljeno kopico otrok,
ki jih je Bog dal in osrečil.

b)  Družine, ki res krščansko žive, Bog
blagoslavlja.

Naj večji del življenja prebije človek v dru¬
žini. Izide iz družine, v nji raste in dorašča;
potem se morda suče nekaj let sam zase; nato
ustanovi novo družino, da v njej pričaka konec
zemeljskega teka. Družina je torej pravi dom
človekov. Družina je pa lahko kraj tihe sreče,
lahko pa tudi kraj nepopisne reve — pravi pekel.
Nič žalostnejšega kakor živeti v družini, v kateri
je vedni prepir. Ce žanje kdo med svetom še
toliko neprijetnosti, če pa doma vlada mir in
ljuba sloga, potem mu vse one težave ne morejo
odvzeti srčnega miru. Med ljubimi domačimi bo
hitro pozabil, kar mu je svet žalega storil. Na¬
sprotno pa, naj koga svet še tako časti, naj mu
je naklonil še tako imenitno službo, kaj mu po¬
maga vse to, če pa najde doma le pekel. Nikjer
ni pravega domovja zanj, ki še pri domačih ne
najde sočutno ljubečih src.

Med pogani je bilo in je še zdaj družinsko
življenje popolnoma zmedeno. Kjer je neznana
Kristusova vera, tam je nepoznano tudi lepo
življenje v urejenih družinah. Saj tudi ni drugače

— 12

mogoče. Zakaj, kjer ne prebiva Bog s svojim
blagoslovom in mirom, tam manjka skupnemu
življenju višjega posvečenja, in potem mora sča¬
soma skupnost postati mučna in pristuclena.

Kaj je storil torej učlovečeni Sin božji, da
bi ponižano človeštvo osrečil? Družine je bla¬
goslavljal; zakonsko zavezo je povzdignil v svet
zakrament in ji je s tem naklonil veliko milosti.
Se sam je hotel biti član družine, ki naj bi bila
zgled vsem drugim. Kdo bi mogel popisati, kako
srečni so bili udje svete Družine!  In čeprav
so morali vsi trdo delati, in jim je marsikaj
manjkalo, kar svet poželi, so se vendar čutila
njih srca tiho zadovoljna in popolno srečna, kakor
sicer nobeno človeško srce.

In ta zaklad miru, sreče in zadovoljnosti,
ki ga je Kristus prinesel iz nebes za človeške
družine — je tudi vaši hiši na razpolago. Vse
družine, ki so dobre volje, lahko pridobivajo iz
njega nebeškega blagoslova zase. Vse si morejo
v Kristusu in po Kristusu življenje osrečiti in
z blaženim mirom osladiti. Pač je pa samoobsebi
umevno, da se morajo družine za tako osrečenje
tudi same resno prizadevati. Z vsemi milostmi,
ki nam jih je Odrešenik zaslužil, moremo po¬
šteno sodelovati, da so nam v korist; tako je
tudi ozir tihe sreče v družini. Pa kako so¬
delovati?

— 13  —

Glavna člana v družini sta oče in mati,
ta dva se morata najbolj potruditi, da odpreta
v družino pot božjemu blagoslovu in pa tihi
sreči, ki jo je sveta Družina obilo zaslužila za
vse hiše. Starši morajo lepo po veri živeti in
hoditi pot, ki jo jim kažejo božje in cerkvene
zapovedi. Vestno morajo izpolnjevati vse dolž¬
nosti. Ako bodo tako ravnali, potem jim bo tisti,
ki jih je poklical med starše, dobrotno pomagal,
da se bodo v tem poklicu ali stanu tudi čutili
srečne in se udeleževali blagoslova srečne svete
Družine nazareške.

Zdaj vam bom pa, ljubi očetje in matere,
na drobno razkazal vaše dolžnosti in vselej na¬
vrgel nekaj primernih naukov. Ti zadnji vam
bodo pomagali, da boste res svojemu stanu pri¬
merno živeli.

Pričakovanje novega člana v družini.

Kakor hitro mati spozna, da je v blago¬
slovljenem stanu, mora koj pričeti vestno skrbeti
za novo bitje. Ni nekaj majhnega, če se velika
božja družina na zemlji za nov član pomnoži
Bog in starši skupno izvrše to delo. Prvo člo¬
veško telo je Bog naredil iz prsti in ga je oživil
vdihnivši mu neumrjočo dušo. Zdaj se v gotovi
meri poslužuje staršev, da se vpodobi otrokovo
telo. On sam pa neposredno vdihne v to novo
telo neumrljivo dušo, kar določno uči sveta
cerkev. Od staršev duša seve ne more izvirati.

Stvarniški vpliv božji je zraven, kadarkoli
se pojavi novo človeško življenje.

Kaj pa pomeni to, novo človeško življenje
se je pričelo? To pomeni, s sodelovanjem staršev
je postala nova stvar, ki ima nalogo, da Boga
spoznava in časti, ga ljubi in mu služi ter
se tako večno zveliča. Eno samo tako bitje je
v božjih očeh več, kakor solnce, luna in vse
zvezde, več, kakor vse živali, vse rastline, vsi

— 15  —

zakladi sveta. Sam Sin božji je dal kri in živ¬
ljenje za tega ubogega črvička, da bi ga uspo¬
sobil za visoki njegov namen. Crez tisoč in tisoč
let bo še bival in bo blagroval trenutek, ko so
starši provzročili njegovo začetje, ali pa bo
preklinjal uro, v kateri je po sodelovanju staršev
začel živeti. Trenutka, v katerem bi človeški
otrok jenjal bivati, si niti misliti ne moremo.
Starši so storili torej nekaj, kar se ne more
nikdar več narediti nestorjeno, kar bo ostalo s
posledicami vred celo večnost.

a)  Naloga staršev.

V čem pa obstoji, ljubi starši, vaša glavna
naloga za imenovani čas? V tem, da se varujete
vsega, kar bi škodilo zdravju ali celo življenju
pričakovanega otroka.

1. Oče se mora varovati dvojnega Matere
ob tem času, posebno še proti koncu tega časa,
ne sme preobkladati s težkimi deli. Rekel sem
„s pretežkimi deli“; zakaj navadna dela ne ško¬
dujejo. Saj bi bilo tudi v mnogih družinah prav
nemogoče, da bi se mati zdrževala vsakega dela.
In vrhtega bi ji popolno brezdelje več škodilo
kakor koristilo. So pa dela, ki telo silno utrudijo
in takoreč cel organizem pretresejo. Teli se je
varovati. Prav tako drugič škodljivo vpliva na

— 16  —

mater in otroka, če mater hudo žali, če se trdo
ž njo ravna ....  Mož naj bo ta čas proti ženi
posebno ljubeznjiv; skrbi naj tudi po moči, da
je ne sreča nič vznemirljivega.

2. Mati  naj se pa tudi sama varuje obojega,
pretežkega dela namreč in vsakega večjega vzne¬
mirjenja. Oboje škoduje njej in otroku. Strastna
jeza, prepirljivo zasramovanje, hudo sovraštvo
bližnjega, hrupne veselice, trajno žalovanje in
druga taka stanja materine duše, vplivajo kvarno
tudi na dušno stanje otrokovo. Otrok navadno
podeduje strasti, katerim se je udajala noseča
mati. Tako utegne mati zakriviti, da prinese
otrok s seboj na svet veliko razpoloženje k jezi,
žalosti, nevoščljivosti, sovražnosti ....  Kolikor
bolj bo mirna v notranjem čutstvovanju, pohlevna
v vnanjem obnašanju, zmerna v raznih strasteh,
toliko boljše je. Taka bo tem laže, čim pobož-
nejša bo, čim pogostejše si bo v svetih zakra¬
mentih preskrbljevala notranjega miru.

b)  Molitev za pričakovanca.

Dobri krščanski starši za pričakovanega
otroka koj začno moliti in ga tako z vsakodnev¬
nimi prošnjami stavijo že v prvem početku v
Marijino in božje varstvo. Tako pričakovani otroci
so navadno otroci milosti in blagoslova, otroci, ki

— 17

so nebesom v veselje in staršem v tolažbo.
Poglejmo to na nekaterih zgledih.

Izak je bil sad molitve. Njegov pobožni
oče Abraham ga je takoreč izmolil, z molitvijo
od Boga izprosil. In Izak je bil velik v očeh
božjih in predpodoba obljubljenega Odrešenika.
— Samuela je Bog dal pobožni materi Ani v
plačilo za dolgotrajno, stanovitno molitev. Ta
izmoljenec je bil velik prerok v Izraelu. —
Omenjam še sv. Janeza Krstnika. Tudi tega so
si starši izprosili. Zaharija in Elizabeta sta leta
in leta molila, da bi jima Bog dal dobrega
otroka. Sad teh molitev je bil svetnik, o katerem
je Odrešenik rekel: „Povem vam! Večjega pre¬
roka izmed rojenih od žen, nobenega ni, kakor
je Janez Krstnik.“ (Luk. 7, 28.) — Pomislite
še na častitljive Marijine starše, na Joahima in
Ano. Ustno izročilo pravi, da sta si v neki meri
zaslužila z molitvijo, miloščino in postom, da sta
postala roditelja njej, ki je blažena med ženami
in slavljena kraljica nebesom in zemlji.

Se iz življenja poznejših svetnikov nekaj
podobnih zgledov! Starši svetega Nikolaja so
bili zelo bogati — pa bogati tudi na dobrih
delih. Bili so dolgo brez otrok. Cez dolgo je
nastopilo za njih hišo veselo pričakovanje. V
tem času sta oče in mati podvojila molitve in
dobra dela. Bog jima je to plačal s tem, da jima

2

18  —

je nekako naznanil, da je Nikolaja za nekaj
posebnega odmenil. Po božji naredbi namreč se
je ta sinček že prve mesece postil vse srede in
sobote do solnčnega zahoda in te dni ni sprejemal
materine hrane. — Sv. Julijana Falkonerska je
kmalu po rojstvu lepo jasno začela izgovarjati
najsvetejši imeni Jezus in Marija. To so pripiso¬
vali mnogi pobožnim molitvam, v katerih so jo
starši pričakovali. — Tudi sv. Janeza Sentfa-
kundskega, in sv. Stanislava, mučenika in škofa
krakovskega, in mnoge druge, ki so se posvetili,
so starši spočeli in pričakovali v pobožnih mo¬
litvah. O sv. Elizabeti se piše, da je molitve in
milodare zelo pomnožila, kakor hitro je spoznala
namen božji v sebi. Bila je pozneje lahko vesela
svojih otrok. Sin in tri hčere, vsi so bili dobri;
dve sta postali celo redovnici in opatinji.

Da, modri starši prosijo blagoslova otrokom
že prej, predno ti zagledajo beli dan.

So tudi starši, ki vsakega otroka, koj, ko ga
jim Bog da, zavarujejo pri kaki hranilnici. Starši
plačujejo vsako leto po malem, otrok bo pa
prejel lepo doto, če dorase. Na tak način ne
morejo vsi starši za boljšo prihodnost otrok
poskrbeti. Brez izjeme vsi pa lahko zavarujejo
otroke že pred rojstvom pri usmiljenju božjem,
to pa z molitvijo in dobrimi deli. Za to glavnico
bo usmiljeni Bog plačeval obilne obresti otrokom.

— 19  —

Zavarujte, ljubi starši, navsezgodaj svoje otroke,
in ne bo vam žal!

Žal, ravnajo marsikateri starši ravno na¬
robe! Ko mati spozna, da ni več sama, godrnja
zoper božjo previdnost, ne da bi se ponižno
vdala. Molitev in dobra dela bi bilo treba po¬
dvojiti, sv. zakramente pogosteje prejemati, pa
vse to jame celo opuščati. Na severnem Češkem
sem poznal ženo, ki je po večletnem mirovanju
zopet dobila up matere. To jo je tako razjarilo,
da nalašč ni hotela nič več moliti, nič v cerkev
hoditi, in še za velikonoč ni prejela sv. zakra¬
mentov. Njeno nezadovoljnost je cela hiša bridko
čutila. Vse prigovarjanje je bilo' zastonj. Ali
more ostati božji blagoslov nad hišo, v kateri
je tako malo vdanosti v voljo božjo? Nad to
hišo že ni! Oče je pri kupčiji vse izgubil. Otroci
so morali iti od doma za kruhom. Ena hči je
slabo živela in prišla v sramoto. Starši so se le
s težavo preživili.

Zdaj pa drugačen zgled! Pobožna mati je
ležala na smrtni postelji. K sebi je poklicala
šestnajstletnega sina, ki je obiskoval gimnazijo:
„Ljubi sin“, je dejala z oslabelim glasom, „poglej
na sveto razpelo, ki zmir visi tu ob moji postelji.
Pred tem sem vsak dan molila; najbolj pa takrat,
ko sem zaznala, da mi Bog hoče dati otroka —
tebe. Pri vseh molitvah in sv. mašah sem najbolj

— 20  -

zate pošiljala pobožne'vzdihljaje k Bogu. Prosim
te, ljubi sin, naj ne bodo takratne molitve tvoje
matere zastonj. Ko jaz urarjem, misli na to, kar
sem te zdaj prosila, da te tudi v hudih poiz-
kušnjah te misli ohranijo na potu nedolžnosti
in kreposti!“ Sin je ves ginjen umirajoči materi
poljubil roko in v glasnem joku je rekel: ,,Draga
mati, nikoli ne pozabim, da ste me v molitvi in
pobožnih vzdihljajih pričakovali. Bog vam plačaj !“
Po materini smrti je dal napraviti podobo, ki je
predstavljala njegovo mater, klečečo pred sv. raz¬
pelom. Ta podoba ga je spremljala potem celo
življenje. Imel jo je v svojem stanovanju, ko se
je šolal na vseučilišču. Pri sebi jo je imel, ko
je bil uradnik. In ko se je čez več let oženil,
je še zmir z veseljem gledal na podobo. Pogledi
na podobo, pa sveti vzdihljaji, v katerih ga je
pokojna mati pobožno nosila in čakala, so mu
obvarovali nedolžnost v tako nevarnih mladostnih
letih, so mu ohranjevali sveto vero ter so mu
pomagali, da si je tudi sam izvolil pobožno dru¬
žico, s katero sta ustanovila zgledno krščansko
družino.

Zdaj pa še nekaj posebno važnega! Sicer
pobožne matere to vse vedo in vse izpolnjujejo.
Pa biti bi ne smelo prav nobene, ki bi opustila
prejem sv. zakramentov, ko se ji bliža porodni
čas. Porod je in ostane nekaj nevarnega. Brž se

— 21  —

kaj primeri, in nagla smrt je tu! Koliko žena
mrzlica pobere v teh okoliščinah. Kajne, krščanske
matere, vsaki izmed vas je znan že kak tak ža¬
losten dogodljaj hitre smrti. Vendar postavim
sem en primerljaj iz domače škofije. Spomladi
1. 1903. je pritekel nekdo iz Vadič v Leše po
gospoda. Bilo je ravno po krščanskem nauku;
zato sta bila gospod in cerkovnik že kakor pri¬
pravljena. Prišla sta v hišo k ženi, ki je bila
že čez desetkrat mati, in je bila zopet na tem.
Pa zdaj se ji je hudo godilo. Silno je trpela.
Pa ni najprej tega gospodu tožila. Najprej je
povedala, da zavoljo bolezni ni mogla priti v
cerkev sprejet sv. zakramentov, kar je bila prej
vselej storila. Potem je rekla: ,,Jaz vse rada
trpim, tudi umrjem rada, samo da bi otrok za-
dobil milost svetega krsta.“ Dobra žena je dva
dni še veliko trpela in potem res umrla prav
vdano. Krščanske matere, tudi vam naj bo na¬
vada, da se na porod pripravite, če le moč, z
dobro izpovedjo in s sv. obhajilom. Tudi lepo mo¬
lite za srečen porod — posebno tudi, da otrok
doseže milost sv. krsta.

III.

Katere skrbi nastanejo staršem ob rojstvu
in potem.

a ) Poskrbite, ljubi starši, da se otrok kmalu
krsti!

V kaki družini se zgodi, da prineso otroka
krstit šele 10, ali celo 14 dni po rojstvu. To
gotovo ni prav! Le pomislimo, kaj uči sv. vera
o človeku, ki še ni prerojen v vodi in sv. Duhu.
Otrok stopi v življenje obtežen z izvirnim grehom.
„Po enem človeku 11 , piše sv. Pavel, „je prišel
greh na svet in po grehu smrt; in tako je smrt
prešla na vse ljudi, ker so vsi v njem grešili. 11
(Rimlj. 5, 12.) Isti apostol uči, da je človek za¬
voljo podedovanega greha do prejetega sv. krsta
otrok božje jeze. „Po naravi smo bili otroci
božje jeze“, tako piše Efežanom. Duša takega
otroka je v Stvarnikovih očeh mrtva. Daši ustvar¬
jena po podobi božji, vendar ji manjka zavoljo
Adamovega greha nadnaravnega življenja, to je
posvečujoče milosti, ki nadnaravno veže dušo z

— 23 —

Bogom in ji daje neko višje življenje, življenje
milosti. Tudi taka duša ne more nič nadnarav¬
nega, nič Bogu dopadljivega, nič za nebesa za¬
služnega storiti. In še več! Ker manjka duši
nekrščenega otroka svatovskega oblačila posve¬
čujoče milosti, prav zato nima nikake pravice
do nebes in nebeškega veselja. Tudi še ni ud
svete cerkve in ni deležen molitev, sv. maš,
dobrih del te družbe v isti meri, v kateri sojih
deležni tisti, ki so že po sv. krstu postali njeni
udje. Končno ima zavoljo podedovanega greha
hudobni duh še nekaj oblasti nad otrokom.
Kakor je pred Kristusom človeštvo sploh ječalo
v sužnosti satanovi, tako tak otrok dotlej ! Ne-
krščeni otrok je torej vsem nebeščanom nedo¬
padljiv, naravna podoba božja v njem je oma¬
deževana, nadnaravna je kar izgubljena.

Krščanski starši, ali ni žalostno stanje ne¬
krščenega otroka? Alibi prav ravnali, če bi cele
tedne sv. krst odlašali in tako mesto angelčka
pogančka imeli pod streho? Gotovo ne! Saj bi
otrok lahko vmes umrl in potem bi nikdar Boga
ne gledal; vi bi ga potem v večnosti ne imeli
pri sebi in bi ga nikdar več ne videli, ker ne-
krščeni otroci ne pridejo v nebesa; saj je Zve¬
ličar sam zatrdil, da „kdor ni prerojen iz vode
in sv. Duha, ne more v kraljestvo božje!“
(Jan. 3, 5.)

— 24 —

Nekateri, posebno po mestih in v gospodskih
družinah sv. krst odlašajo zavoljo matere, da je
ta že bolj trdna in se more udeležiti pojedine,
ki v nekaterih krajih sledi sv. krstu. Pa ta uzrok
je malenkosten. Angel varih otrokov mora pri
Bogu tožiti starše, ki tako dolgo ne preskrbe
otroku osrečevalnih milosti sv. krsta. Le pomi¬
slimo, kakšne so te milosti.

1. Sv. krst izbriše duši izvirni greh. Sveti
Duh opere, bi rekel, dušo v sveti krvi tistega
Jagnjeta, ki odjemlje grehe sveta (Jan. 1, 29.),
in tako odstrani od nje vse, kar je bilo Bogu
nedopadljivega na njej. Naravna podoba božja v
duši je zopet čista. V tem trenutku se odmakne
od duše tudi prekletstvo božje, ki ga je Bog v
raju izgovoril nad njo. Duša je zdaj Bogu mila
in ker ji je odpuščen greh, oprosti jo Bog tudi
vseh časnih in večnih kazni, ki so strašne posle¬
dice storjenega in neodpuščenega greha.

2. Sv. krst podeli detetu posvečujočo milost,
po kateri se dušno prerodi ter postane otrok
božji in dedič nebes. V teh katekizmovih besedah
je veliko povedanega.

Sveti krst podeli duši posvečujočo
milost.  Ravno po tej milosti je očistil Bog
v duši njeno po grehu omadeževano naravno
podobo božjo; v tako očiščeno dušo pa vtisne
in doda še prekrasno nadnaravno podobo svojo.

To  —

Saj je posvečujoča milost notranja, nadnaravna,
to je naravi dodana lastnost, ki dušo prešinja
kakor svetloba, ji podeli novo življenje in jo
stori svetlo, Bogu podobno in dopadljivo. Po tem
nezasluženem nebeškem daru odseva iz duše
takorekoč sama lepota božja. Sv. Pavel piše:
,,Bili ste nekdaj tema, zdaj ste pa luč v Go¬
spodu.” (Efež 5, 8.) In sv. Peter pravi: po¬
klical vas je iz teme k čudoviti svetlobi.” (1
Petr. 2, 9.) Angeli in svetniki občudujejo lepoto
duše, ki je v posvečujoči milosti, in Bog sam ji
kliče: „Kako lepa si, moja prijateljica, kako
lepa si!” (Vis. pes. 4, 1.)

Pojasnimo to z zgledom iz davnih časov.
Sveto devico Katarino so mučili v Aleksandriji
leta 307. ali 312. Ko je bila ta še mala po¬
ganska deklica in še nič ni vedela o Kristusu,
že tedaj se ji je studilo vse nečisto. Pobožen
puščavnik Ananija jo je poznal; smilila se mu
je in zato je zelo molil, da bi spoznala pravo
vero. Na to molitev je imela Katarina, kakor
se pripoveduje čudne sanje. Videla je pred seboj
nepopisno lepo gospo, ki je imela nad vse ljub¬
kega otročiča v naročju. Gospa je vprašala:
„Ali hočeš biti nevesta temule ljubemu otroku?”
Katarina je vesela prikimala. Otrok je pa z ro¬
kami in obrazom začel kazati, da je ne mara.
Proč obrnjen je dejal: „Ne, Katarina je pregrda,

- 26 —

Katarina še ni krščena. 11  V tem se je zbudila.
Poznala pa ni lepe gospe, ne milega otroka.
Tudi si ni znala razložiti, kaj pomenijo besede:
,,Katarina še ni krščena 11 . Kmalu na to je pa
izvedela, da imajo kristjani sv. krst. Poiskala si
je mašnika, ki jo je podučil in krstil. Naslednjo
noč je videla zopet podobno prikazen v sanjah.
Pa otrok se je ni več branil. Z ljubkim smehom
ji je rekel: ,,Da, Katarina mi bo nevesta; zdaj
je lepa. 11  Obenem ji je sladko dete prstan na¬
taknilo na roko. Tu je hotel Bog pokazati, da
v sv. krstu prejeta posvečujoča milost stori
otroka svetega in Bogu dopadljivega.

Človek brez posvečujoče milosti je samo
hlapec ali suženj božji. Posvečujoča milost ga
pa povzdigne iz stanu sužnosti k nadna¬
ravni časti otrok božjih  in dedičev nebes.
Zato piše sv. Janez: ,,Glejte, kakšno ljubezen
nam je oče izkazal, da se otroci božji imenujemo
in smo! 11  (1. Jan. 3, 1.) Po Jezusovem krstu
se je zaslišal iz nebes glas: „Ti si moj ljubi
Sin, na tebi imam svoje dopadenje. 11  (Luk. 3, 22.)
Podobno se zgodi pri vsakem sv. krstu. Ko je
otroka umila krstna voda, potem lahko reče ne¬
beški Oče: ,,Ti si moj ljubi otrok, na tebi imam do¬
padenje. Odzdaj me kliči: Moj Oče !“ (Jerem. 3, 4.)

Katekizem pravi, da po sv. krstu posta¬
nemo ne samo otroci božji marveč tudi dediči

— 27 —

nebes. Sv. Pavel piše Rimljanom: „Če smo
otroci, torej smo tudi dediči!" Pri sv. krstu
dobimo domovinsko pravico za lepa nebesa. Ali
si moremo lepše dediščine misliti, kakor so ne¬
besa? Od sv. krsta dalje je zapisan otrok v
imenik nebeščanov in gotovo se bo veselil enkrat
na nebeški ženitnini, če sam ne bo lahkomišljeno
zapravil te pravice. Kadarkoli je prišel francoski
kralj sveti Ludovik v kapelico, v kateri je bil
krščen, se je vselej pri krstnem kamenu kleče
zahvalil za veliko krstno milost. Vprašali so ga,
zakaj ne ljubi bolj velike cerkve, v kateri je bil
za kralja kronan, kakor to malo kapelo. Rekel
je: „Kako bi mogel više ceniti kraj, kjer sem
prejel minljivo krono, kakor pa kraj, kjer sem
postal dedič neminljive, večne nebeške krone!"

3. Se nekaj! Pri sv. krstu postane otrok ud
skrivnega telesa Jezusovega, postane član  kato¬
liške cerkve  ter deležen vseh zveličalnih mi¬
losti, ki jih je Odrešenik zaslužil ter sv. cerkvi
dal na razpolago. Neizbrisno znamenje kristjana,
ki mu ga sv. krst utisne, bo večna priča, da je
imel otrok pravico zajemati iz neprecenljivega
zaklada sv. katoliške cerkve.

4. Naposled postane krščena duša še tem¬
pelj sv. Duhu. Ko jo je sv. Duh obogatil z ne¬
beško krasoto, se na skrivnosten način naseli
vanjo. Zato pravi sv. Pavel: „Ali ne veste, da

— 28  —

so vaši udje tempelj svetega Duha, ki v vas
prebiva ?“ (1. Kor. 6, 19.)

Zdaj pa vprašam krščanski starši, ali ni
vašemu otroku kopel sv. krsta duše čudovito
izpremenila? Ce bi mi imeli oči, da bi videli
nadnaravne milosti, potem bi pri vsakem sv.
krstu kleče slavili dobrotljivost troedinega Boga,
ki jo razliva v toliki meri na ubozega človeškega
otroka. Kakor noč pa dan, kakor tema in luč,
tako različna sta krščeni in nekrščeni otrok!
Zato se te spremembe vesele vsa nebesa, posebno
pa otrokov angel varih. In starši bi ne storili
nič napačnega, če bi kleče sprejeli otroka od
botrov, ko so se povrnili od sv. krsta, to pa
zavoljo sv. Duha, ki biva v otrokovem srcu.
Sveti Leonida je bil oče cerkvenemu pisatelju
Origenu. O njem beremo, da je vsak večer po¬
kleknil k zibelki malega Origena in je poljubil
spečemu otroku prsi, da bi se tako poklonil sve¬
temu Duhu, ki je kraljeval v nedolžni duši.
Sveta Blanka je koj po svetem krstu poljubila
sinčka Ludvika z besedami: „0 srečno dete, ki
si postalo svetišče svetemu Duhu. O da bi pač
to stanovanje nikdar ne bilo omadeževano!“

Koroški vojvoda Ingo je napravil 1. 791
veliko pojedino. Povabil je revne in bogate,
krščene in nekrščene. Krščene je posadil k sebi,
k gosposki mizi, nekrščene pa na dvorišče in

— 29 -

jim je dal kmečke jedi. Nekrščeni so bili pa
ravno sami gospodski ljudje. Zato jim je bilo
zelo hudo. Vprašali so vojvoda, zakaj je k sebi
posadil berače in kmete, velikaše pa na dvorišče.
,,Vi ste bogati na premoženju, ti pa na milostih;
vi imate telo lepo oblečeno, tem je pa Bog pri
sv. krstu dušo lepo oblekel; vi služite malikom
in satanu, v teh pa prebiva sam sveti Duh. Zato
so mi ti ljubši!“ Tako je rekel.

Ko so vam prinesli otroka od sv. krsta
nazaj, tedaj vam naroča nebeški Oče nekako
takole: „Ta otrok je postal zdaj moj otrok.
Sprejel sem ga za svojega ter mu dal pravico
do nebes. Zdaj ga vam izročam, da ga v mojem
imenu varujete in ga tako vzgajate, da bom
lahko zmir gledal z veseljem nanj!“ — Iz tega
vidite, kakšen zaklad imate v nedolžnem krščencu.
Preudarjajte vse to v duhu svete vere ter mislite
na dragocenost, ki so vam jo naklonila nebesa.

Dan sv. krsta je za družino pravi praznik,
seveda ne praznik v posvetnem pomenu. Tudi
tu veljajo svetopisemske besede: ,,Danes je tej
hiši došlo zveličanje. (Luk. 19, 9.) Sam na sebi
je novorojenček slabotna stvarica, ki si ne more
pomagati. Ce bi ne mislili, kaj je njegova duša,
koliko je ta vredna v očeh božjih, bi ga veli¬
kokrat opravljali le nejevoljni. Ce pa vašo lju¬
bezen vodi živa vera, boste vse storili z veseljem.

30  —

In Sodnik vam bo enkrat rekel: „Karkoli ste
storili enkrat temu najmanjšemu, je ravno tako,
kakor bi bili meni storili, in jaz vam tudi tako
plačam!“

K svetemu krstu se jemljo botri, pri nas
navadno dva, zadostuje pa tudi eden. Se o botrih
en migljaj! Posvetni starši izbirajo bogate in
imenitne botre in ne gledajo veliko na to, koliko
so ti verni, kakšen zgled bodo dajali otroku.
Modri krščanski starši pa prosijo le pobožne,
bogaboječe kristjane za botre ; le taki so vredni,
da sodelujejo pri tako svetem zakramentu, kakor
je sv. krst. Le taki, ki krstno obljubo sami
izpolnjujejo, morejo resno obetati v imenu otro¬
kovem, da se bo ta varoval greha in lepo
živel po sv. veri. Boter ima v nekaterih krajih
velik vpliv na otroka. Prav velikokrat se zgodi,
da otrok rajši posnema botra kakor starše.
Srečen otrok, če je boter v tem slučaju vzoren!
Skoda zanj, če ni! In če starši odmrjo, pripa¬
dejo vse njihove dolžnosti botru. Te bo prav
izpolnil le dober kristjan!

b)  Skrbi otroku za telesno zdravje!

Tu omenim nevarno razvado, ki jo imajo
nekatere matere. Da bi ne bilo v hladni noči
treba večkrat vstajati in k otrokovi posteljni

— 31  —

hoditi, vzamejo otroka kar k sebi v posteljo.
Vsak pozna, da je to nevarno. Po utrudljivem
dnevnem delu mati po noči trdno zaspi, otrok se
kako nerodno presuče ter se zaduši ali poleži.
O koliko otrok je že tako pomrlo! Matere pa
potem celo življenje to peče!

Zaklinjam pa matere, nikar ne pijte žganja,
dokler otroka dojite in tudi pozneje ga otroku
nikoli ne dajajte, ako hočete, da bo otrok brihten,
pameten in zdrav! Pač pa koj od mladih nog
vsajajte v srce svojega otroka gnjus do opojnih
pijač, posebno do peklenskega žganja.

Ce starši otroka privajajo na zibanje ali ne,
je njihova stvar, časa se veliko porabi; že zato
se mnogim to ne zdi pametno.

c) Pogosto izročajte otroka višjemu varstvu!

Ko je Bog dal Zahariju in Elizabeti sina,
so se zgodile čudovite reči; sosedje so to videli
in rekli: ,,Kaj bo pač iz tega otroka, ker je
roka Gospodova ž njim.“ (Luk. 1, 66.) Mi vemo,
kaj je bilo iz njega, velik svetnik, Janez Krstnik,
predhodnik Gospodov. Zdaj pa obrnite nase to,
krščanski starši. Na vašem otroku so se zgodile
pri sv. krstu tudi velike reči. Angelci božji so
bili vpričo in so tudi utegnili vprašati: „Kaj
pač bo iz tega otroka ?“ Gotovo resno vprašanje,

— 32  —

kaj bo iz njega, ki zdaj začenja, blagoslovljen
po sv. cerkvi, nevarno zemsko pot. Odgovoriti
na to vprašanje pa ve le Bog. Se kerubini
in serafini ob njegovem prestolu ne morejo gle¬
dati v kraljestvo prihodnosti.

Staršem je Bog izročil otroka, da ga va¬
rujejo in vzgajajo; enkrat ga bo pa zopet zahteval
iz njihovih rok. To gotovo ni mala naloga.
Starši sami iz sebe bi ji ne bili kos. Treba je
pomoči od zgoraj! Te je treba izprositi. Kaj je
torej lepšega, kakor če mati prav kmalu po roj¬
stvu nese otroka v cerkev in ga tam izroči v
varstvo Jezusu in Mariji? V stari zavezi je
bilo judovskim staršem kar zapovedano, da so
prvorojenca starši kmalu po rojstvu nesli v
tempelj in ga Bogu posvetili. V novi zavezi
take zapovedi sicer ni. Vendar pridne matere
vseeno to store. Pridejo v cerkev k očiščevanju
ali vpeljavanju, da jih mašnik blagoslovi. S
seboj pa prineso tudi novorojenčka, da ga po¬
svete ter darujejo presvetemu Srcu Jezusovemu,
ki živi v tabernaklju. Ce bi pa katera imela res pre¬
daleč v cerkev, da otroka ne bi mogla s seboj prinesti,
naj v cerkvi pri sv. maši presrčno zanj moli, daro¬
vanje pa doma opravi. Postavi naj se v duhu v
cerkev pred tabernakelj in z otrokom v naročju naj
moli, ter otroka dobremu Jezusu izroči z besedami,
katere ji bo narekovalo njeno materno srce.

— 33 —

V Sleziji je imela pobožna mati majhnega
Peterčka. Kmalu potem, ko ga je dobila, ga je
nesla pred oltar presv. Jezusovega Srca in ga
je v gorki molitvi takorekoč v naročje in Srce
Jezusovo položila. Ko je otrok malo odrasel, mu
je mati to povedala; ponavljala mu je pogosto,
naj ve čigav je, naj ve, da ga je darovala Srcu
Jezusovemu, naj gleda, da bo tudi temu Srcu
delal veselje. Ce je kdo zdaj otroka vprašal:
„Cigav pa si?“, je hitro odgovoril: ^Presvetega
Srca Jezusovega sem; zato moram priden biti!“
Saj je pa tudi res bil priden in pobožen; v
cerkev pred oltar presv. Jezusovega Srca je
posebno rad hodil. Enkrat so ga starši vzeli na
imenitno pojedino. Deček je sedel pri visokem
vojaškem dostojanstveniku. Ta ga je vprašal:
,,Ti, mali prijateljček, čigav si pa ti?“ Prijateljček
mu je odgovoril: ,,Jaz sem pa presv. Srca Je¬
zusovega!“ „0, kaj pa to pomeni, Srca Jezuso¬
vega ?“ Temu vojakovemu vprašanju se je deček
jel čuditi. Mislil si je, to mora pač vsak vedeti.
Splazil se je k materi in rekel: „Mama! poglejte,
tistile veliki vojak pa še ne ve, kaj je Srce Je¬
zusovo!“ Mati mu je rekla smehljaje: „Le lepo
moli zanj, da bo kmalu to zvedel.“ Visokega
moža je bilo sram, ter je kmalu odšel. Tole ga
je pa ganilo, da je zopet začel živeti po sveti
veri.

3

- 34

Dobra mati že prve mesece priporoča otroka
tudi varstvu Marijinemu. Kolikorkrat je Bog
sveti Elizabeti  dal kakega otroka, ga je
bosa nesla v cerkev, kateri je darovala poleg
večje miloščine tudi vselej eno svečo. Potem je po¬
kleknila pred Marijin oltar in takole molila:
,,Glej, tu otroka, ki mi ga je izročil tvoj naj¬
ljubši Sin Jezus Kristus! Njegovo nedolžnost in
čistost posvečujem tebi. Ne daj, da bi kdaj oma¬
deževal ali celo raztrgal belo oblačilo krstne mi¬
losti. Ko bo malo večji, mu bom povedala, da
sem ga tebi posvetila. Spomin na to posvetitev
in tvoje mogočno varstvo bosta dosegla, da se
ohrani čist in brez smrtnega greha.“ — Na
nekem potovanju, tako piše nemški pisatelj, sem
našel za velikim oltarjem še majhen Marijin
oltar v primerni kapelici. Na strani Marijinega
oltarčka je bila postavljena primerna zibelka, ja¬
slicam podobna. Ko mati pride z dojenčkom
prvič v cerkev, ga položi v jaslice ob Marij nem
oltarju, sama poklekne pred oltar in ga v lepi
molitvi posveti Mariji. Kaj ne, tudi lepa navada!

Slovenskim materam pa mora biti navada,
da vsak dan to doma ponove, kar so enkrat v
cerkvi storile. Tam so darovale otroka Marijinim
rokam in po njih najsvetejšemu Srcu Jezusovemu.
Doma naj pa to vsaj enkrat vsak dan, najboljše
zjutraj, ponove. Molijo naj:

— 35  —

„0 presveto Srce Jezusovo, po rokah pre-
čiste Device Marije darujem vse molitve, dela
in trpljenja današnjega dneva, prvič Tebi v
spravo za vsa razžaljenja, ki jih trpiš v sv.
Rešnjem telesu, in drugič s Teboj Bogu Očetu
na vse tiste namene, ki jih imaš ti na naših
oltarjih. Tvoji smo in tvoji hočemo hiti, ter se
ti danes zopet radovoljno posvetimo.“

Tako moli pridna mati z večjimi otroki in
obenem tudi manjše posveti vnovič najsvetejšima
Srcema.

Pohvalim tudi lepo navado slovenskih mater,
da otroka vselej pokrižate, kolikorkrat ga spat
polagate. Naj tega nobena ne opusti!

3 *

IV.

Prva leta. Otroku se začne jasniti.

Otrokovi pameti se kmalu začne pomalem
odpirati; že poprej razume nekatere reči, predno
poizkuša govoriti. Zato morajo starši paziti, da
vidi in sliši le dobro. Zgodaj mora otrok kaj
izvedeti o Bogu, Jezusu, Mariji, križu, angelu
varihu . . . Bolj z zgledom kakor z besedo naj
starši otroku vsajajo ljubezen do Boga. Navadijo
naj ga, da bo vselej ročici sklenil, kadar za¬
gleda podobo križanega. Tako lntro primeroma
kakor ata in mama mora otrok tudi znati naj¬
svetejši Imeni izgovarjati.

To se pa ne doseže tako lepo, če morajo
starši otroke popolno prepustiti slabim pestunjam.
Pobožna mati sama bo znala najlepše praviti
otroku o ljubem Jezusu, o dobri nebeški Materi.
Kazala bo zraven na križ in na primerne po¬
dobe. Posebno naj starši gledajo na to, da bo
otrok na njih samih bral vselej sveto resnost in
spoštovanje, kadar bodo molili ali o svetih rečeh

- 37  —

govorili. Škotska kraljica, sveta Marjeta  je
koj majhnim otrokom vsadila z zgledom in opo¬
mini globoko spoštovanje do vsega božjega. Se
čisto majhne je jemala seboj v cerkev, in obna¬
šali so se tako spoštljivo in vzpodbudno, da so
druge matere svojim otrokom zrnir kazale na
kraljeve ter jim te v zgled imenovale.

Čudno to, da nedolžen otrok tako rad po¬
sluša, če mu pripoveduješ o Jezuščeku, ko leži
v jaslicah ali ko počiva v naročju Marijinem ali
ko trpi na križu. Eekel bi, kar nehote roke
sklene. In kar kmalu razume, da Bog vse vidi,
da ima Bog pridne otroke rad, da je angel varili
vesel, če otrok lepo roke sklepa ....

Odkod to, da je otrok tako zgodaj dovzeten
za svete reči? To je sad sv. krsta. Visoki rimski
vojščak Nemezij je prestopil s celo družino h
krščanstvu. Krstili so vse tudi slepo hčerko. Ta
je pri sv. krstu naenkrat spregledala. Kakor je
dal sveti Duh tu luč telesnega vida, tako daje
pri vsakem sv. krstu vsakemu — tudi že otroku
vsaj v kali —- luč razsvetljenja in nagnjenje k
vernosti. Zato je krščeni človek veliko bolj spre¬
jemljiv za krščanski nauk kakor nekrščeni ali
neveljavno krščeni.

En slučaj iz mojega življenja mi je to ne¬
ovrgljivo dokazal. V Hamburgu je hodila v šolo
deklica, ki se je vse reči prav lahko učila, tako

— 38  —

da je bila vedno med prvimi; samo katekizem
ji ni šel v glavo. Za verske resnice ni imela
nobenega zanimanja; tudi so ji bile prav težko
umljive; cela šola se je čudila temu. V tistih
krajih so katoliški učitelji in učiteljice globoko
verni in so velika opora škofu in duhovščini.
Da more biti kdo katoliški učitelj, mora biti
vsem pravi zgled pobožnosti. Uče tudi krščanski
nauk. Tako je tudi to šolarico podučevala pridna
učiteljica v vseh rečeh. Enkrat je ta meni po¬
tožila, kako sta v sovraštvu katekizem in ta
deklica ter je prosila za svet. Jaz sem slučajno
vprašal: „Kje je pa bila krščena? Učiteljica je
nato poizvedovala, in dognalo se je, da jo je
krstil na tujem neki luteranski pastor, ki še sam
na Kristusa ni veroval. Nato sem jaz otroka pri¬
pravil in še enkrat pogojno krstil. To se pravi,
pri krščevanju sem rabil besede: ,,Č e še nisi
krščena,  te jaz krstim v imenu Očeta in Sina
in sv. Duha“. In — odtedaj je bila dekle na¬
enkrat vsa izpremenjena; katekizem ji je bil
najlažji in najljubši.

Milosti sv. krsta so pomagale tej deklici, te
pomagajo tudi že majhnemu otroku, da ima razum
in veselje do svetih reči. Če prav še ne zna
govoriti, da bi z jezikom molil; vendar zna
spoštljivo roke skleniti, če sliši ime božje; vendar
zna Jezusa na križu poljubiti, ter podobe Matere

— 39 -

božje in svetnikov s sveto častjo pregledovati.
In te male vaje so v očeh božjih veliko vredne,
posebno ker pridejo iz tako čistega srca. Kako
bo sveti Dah, ki prebiva v otrokovem srcu bla¬
goslovil njega in mater, če ga ta navaja, da bo
že v zgodnji mladosti pobožno mislil na Boga.
— Seve mora biti tudi pametna mera. Preob-
kladati otroka ne smete z ničimer — tudi z
pretežavnimi verskimi vajami ne!

Krog leta 1870. je prišel v mesto Ruau
francoski viceadmiral Cecil in je obiskal malo
kapelo. Tam je pokleknil pred oltar, nad ka¬
terim je visela preprosta podoba Marijina. Ko
je odmolil in zapustil kapelico, je rekel tamoš-
njemu duhovniku: ,,Ta kapelica je sicer neznatna,
vendar zame na svetu najbolj imenitna. Zato
sem najprej šel vanjo, ko sem se povrnil v Ruau.
Tu je moj rojstni kraj. Moja mati so bila revna
žena. Imeli so veliko zaupanje do Marije. Ko
sem bil jaz čisto majhen, so me prinesli v tole

kapelico, so me položili na oltar kakor v dar

Bogu in Mariji. Marijo so še prav goreče pro¬
sili, naj mi bo zvesta mati na vseh potih mo¬

jega življenja. Pozneje so me večkrat peljali v
to kapelico, so mi roke sklepali, kazali na Ma¬
rijo in rekli, naj jo imenujem. Ko sem bil večji,
so povedali, kako so me darovali Mariji, kako
moram zato to najboljšo Mater celo življenje

— 40  —

častiti in ljubiti. Mati so tako mojstersko dosegli,
da se mi je ljubezen do Marije že v otroškem
srcu vkoreninila. Veliko srečo sem imel v živ¬
ljenju in v varstvu Marijinem sem se povspel
do tako visoke službe. Velikokrat so sicer na¬
stopile hude poizkušnje. Tudi tovariši so me na¬
dlegovali, naj potegnem ž njimi. Pa spomnil sem
se vselej materinih opominov ter klical sem k
Mariji, in vselej se mi je zdelo, kakor bi me
nevidna roka vlekla od greha. Tako sem iz-
kušnjave premagal ter postal to, kar sem. To
svojo srečo pripisujem Mariji, kateri so me mati
posvetili, Mariji, ki so me jo naučili ljubiti že
v prvih letih.“

v.

Od četrtega leta do šolskega izstopa.

Pravzaprav se vzgoja začne, ko otrok že
nekoliko misli, ko že nekoliko razume, kaj bi
starši radi, in je telo že toliko krepko, da otrok
lahko kar sam stori, kar starši žele. Kaj se
pravi vzgajati? Vzgajati, se pravi, otroka na¬
peljevati, da bo zmir boljše spoznaval, častil,
ljubil Boga, da bo domači hiši  enkrat v
prid in čast, ter da bo kdaj pošten, koristen
član človeške družbe.  Tu je pa več vpra¬
šanj: Kaj je podlaga vzgoji? Kateri so pripo¬
močki pri njej? Kaj vse obsega ista? Na to
vprašanje hočemo v sledečem odgovoriti in vso
stvar z zgledi pojasniti.

A. Podlaga pri vzgajanju.

Vera in strah božji sta prava trdna podlaga
vzgajanju. Na ta temeljni kamen se mora vse
naslanjati. Le tako in ne drugač bo vzgoja res
krščanska in otroku koristna. Ce hočem dosledno

— 42  —

vzgajati, moram imeti vedno določno pred očmi,
kaj hočem doseči v otroku; moram imeti načela,
po katerih se bom ravnal, in pa dovolj močne
nagibe, ki bodo meni in otroku pomagali, da
bova vestno in vstrajno šla po predpisanem potu
do namena, ki ga ima vzgoja. Samo vera je, ki
mi vse to zadostno more dajati. Zato mora vzgoja
temeljiti na veri in strahu božjem.

1. Vzgajanje brez verske podlage.

Ce starši niso verni, potem bodo pri vzga¬
janju otroka imeli pred očmi samo kratko ze¬
meljsko življenje in srečo njegovo na svetu. Ka¬
tera načela jih bodo pa vodila, da to dosežejo?
Ravnali se bodo po posvetnih navadah in šegah, ki
se pa vedno kakor vreme izpreminjajo. Tu že
manjka trdne solidne podlage. Kaj pa z nagibi? Ti
bodo vsi, taki, ki izvirajo iz samoljubja (egoizma).
,, Ali boš imel dobiček ali škodo ?“ „Ali ti bo v
čast ali sramoto ?“ ,,Kaj bodo pa ljudje k temu
rekli ?“ ....  Samo to imajo taki starši pred
očmi.

Vprašam pa: Ali bodo tako vzgojeni otroci
kremenito značajni in plemenito misleči? Ali se
bodo navadili zvesti ostati izpolnjevanju dolž¬
nosti, tudi če jih svet zato graja, in če imajo
osebno škodo? Ali se bodo naučili.velikodušne
ljubezni, ki rada stiskanemu bratu pomaga in se

- 43  —

z veseljem žrtvuje za blaginjo ljudi? Ali se bodo
oborožili dovolj za vojsko zoper greh, da bodo
zmagovali tudi v najbolj vabljivih izkušnjavah?
Ali se hodo naučili starše tako ljubiti, da jih v
potrebi in visoki starosti ne bodo zapustili, da
bodo še po smrti za njih duše skrbeli? — Vsak
pameten človek mora reči, da taka vzgoja vkljub
vsej zunajni oglajenosti priuči le hinavščine, ne¬
odkritosti, samoljubja in samopridnosti.

Da imam prav, krščanski starši, se lahko
koj sami prepričate! Le poglejte v družine, ki
jim je vera tuja. Ali je tu sreča doma? Ali so
otroci dobro vzgojeni? Ali so staršem v tolažbo
in veselje ? Ravno nasprotno!

Ni še davno, ko sem bral v časopisu o
nekem očetu, ki je brez vere po posvetnih na¬
zorih vzgojil otroke. Pii nekem misijonu se je
pa oče popolnoma izpreobrnil. Pri otrocih pa
ni mogel več popraviti, kar je zagrešil. Križ,
ki so mu ga nakladali še v sivi starosti je
nosil za pokoro. Dal je vsem dovolj, pa so
še s silo hoteli od njega zadnje goldinarje. Tu
se je pa ustavil in rekel: ,,Ne dam in ne dam,
pa je mir! Videl sem namreč pred kratkim
gnezdo in veliko ptičkov v njem. Stara dva sta
neutrudljivo skup nosila, da so bili vsi dobro
preskrbljeni. Jaz sem bil pa radoveden, če bi
tudi mladiči starima tako pomagali, če bi ta

— 44  —

dva ne imela. Vjel sem ju, zaprl v kletko ter
to obesil na tisti prostor. Mladiči so bili že do¬
rasli, letali so tam okrog, še radovedno so
v kletko pogledovali, sami so jedli, staršem pa
nobeden nič ni dal. Ker jaz od vas ne smem
nič upati, zato ne smem biti prazen. Boste že še
dobili, če meni kaj ostane.“

Dandanes časopisi zmir vzdihujejo, da je
mladina podivjana, da že kar otroci izvšujejo
največja hudodelstva. Ko bi ne bilo brezverskih
staršev in nevernih učiteljev! Pa so v mnogih
deželah. In če je mladina takim prepuščena!

Pred več leti je živel na Francoskem župan,
ki je bil čisto brezveren. Pa ne samo vere ni
imel, še vojskoval se je zoper njo. Enkrat se je
izpreliajal s šestletnim, dobro rejenim, sinčkom.
Došel je kmetico in se jel ž njo pogovarjati.
Kmalu je spoznal, da je žena živo verna. Zato
je menil, da ji mora ponagajati. Rekel je: „Vera
ni nič vredna! Jaz ničesar ne verujem. In te¬
gale sinčka še krstiti nisem pustil. Pa glejte,
kako je debel. Zdaj vidite, da so otroci tudi
brez vere in krsta lahko debeli. Ali ne?“ „Lahko“,
je rekla, „saj moji prašički doma tudi niso krščeni,
pa so še bolj debeli kakor vaš otrok! O, za
debelost ni treba vere. Treba je pa je, da človek
more mirno živeti in srečno umreti. Gospod
župan! Ali še pomnite, da se je pred nekaj leti

— 45 —

kuga začenjala v mestu ? Ali poznate tistega, ki
jo je prvi iz strahu pred smrtjo popihal iz mesta.
Vi ste bili tisti, vi se smrti najbolj bojite, ker
ste neverni in zato po smrti nimate ničkaj do¬
brega pričakovati. Za verne katoličane, posebno
za dobre usmiljenke, pa ni bilo nikakega strahu.
Te so počakale mirno na mestu, da pomagajo
nesrečnim. Vernost jim je dajala moč in pogum.“
Zupanu je bila pridiga že dosti dolga, zato jo
je zavil na drugo pot.

2. Vzgajanje na verski podlagi.

Tu je pa vse kaj drugega! Verni starši
imajo pred očmi pravi namen človekov. Vedo:
„Otrok je postal pri svetem krstu otrok božji.
Ustvarjen je za nebesa, da bo tam večno srečen.
Tu na zemlji mora pa tako živeti, da bo vreden
nebeške sreče! Vedo, da je to otrokov poklic;
in ta jim je pri vzgoji stalno pred očmi. Da bo
otrok v pravi zvezi z Bogom, to doseči jim je
prvo in rekel bi vse. Skrb za časno srečo, in
kar je še podobnega, to je bolj postransko, ali
da rečem boljše, to je že v prvem kar obseženo
in doseženo. Kdor išče najprej in prav božjega
kraljestva, temu bo vse drugo kar navrženo.
Bog je tako odredil, da je človek, ki je prav
zanj vzgojen, že tudi na pravem mestu v družini
in v človeški družbi. Najsi je že v kateremkoli

— 46  -

stanu, v vsakem je srečen sam in v svečo tudi
drugim. Ce pa ni kdo vzgojen za Boga, ampak
samo za svet, je sebi in in drugim povsod na
potu.

Vera daje nadalje staršem trdna in stano¬
vitna načela,  po katerih se jim je ravnati pri
vzgajanju, načela, ki se ne menjajo kakor šege,
ampak ostanejo v vseh časih enaka. Ta izvirajo
iz božjih in cerkvenih zapovedi. V teh je jasno
zarisana pot, ki jo morajo starši otrokom storiti
priljubljeno, da bodo srečni. Vera pa kaže tudi
na najmočnejše razloge,  zakaj tako in ne
drugače. Ti razlogi ali nagibi pa pomagajo
staršem in otrokom, da vstrajajo na pravi poti,
čeprav je včasi težko. „Ce boš izpolnjeval, boš
že tu žel božji blagoslov, tam pa večno plačilo!
Ce ne boš hodil po pravi poti, boš nesrečen tu in
tam!“ Kaj bi bolj krepko nagibalo kakor ta
obljuba in ta grožnja? Ti dve dajeta stalnost
mišljenju in delovanju. Grožnja vodi k zmagi v
najhujših izkušnjavah, pričakovanje obljubljenega
srčnega miru v življenju in nato v večnosti ne¬
beškega venca, to pa pomaga, da človek sebe
pozabi in izvršuje velikodušna dela svete ljubezni.

Kajne, starši, sami izprevidite, da mora
vzgoja sloneti na verski podlagi. Le potem bodo
otroci srečni. Le potem se bodo starši enkrat
veselo ozirali nazaj na srečno dovršeno težko

— 47 —

nalogo. — Blaženi Nikolaj iz Flije in njegova
žena Doroteja sta imela pet sinov in pet hčera.
Oče ni znal ne brati ne pisati; pa s poslušanjem
božje besede in s premišljevalno molitvijo je do¬
segel, da je prav dobro razumel zveličanske res¬
nice. Otroke je vzgojil prav lepo krščansko. O
tej družini se piše, da je verski duh prešinjal vse
njene ude. Ljubezen je tesno vezala enega na
drugega. „Moli in delaj“, to dvojno se je vršilo
v lepem soglasju v Nikolajovi hiši. Nikolaj je
umrl že leta 1487. Duh njegov pa še danes
živi v njegovih potomcih, ki uživajo viden bla¬
goslov božji. To kar je storil ta krščanski oče
pred več kakor štiri sto leti, to se še danes
pozna v mnogih srečnih družinah. Kako veliko
dobro delo je, otroke prav vzgojiti!

3. Dajajte lep zgled!

Da bodo pa starši mogli vzgajati otroke
krščansko in v strahu božjem, morajo pred vsem
sami ta strah božji  imeti. Kako boš pa dal,
česar sam nimaš! Kako boš otroka navdušil za
božje stvari, če si sam mrzel zanje! Zato mora
biti najprej tvoje srce polno strahu božjega. To
pa bo, če neomahljivo trdno veruješ vse, kar
sveta cerkev zapoveduje imeti za resnico, če ne
veruješ samo, ampak tudi po veri živiš,  če urav¬
navaš vsakdanje življenje, mišljenje, govorjenje

— 48

in dejanje po pravcu božjih in cerkvenih zapo¬
vedi, če ti velja volja božja za najvišjo postavo,
če redno moliš, k službi božji hodiš, svete za¬
kramente prejemaš, če si cerkveni gospodski
vdano podložen. . . . Srečni otroci, če imajo ta¬
kega očeta in tako mater, ker strah božji se bo
po starših razlil tudi njim v duše. Kako potrebno
je torej, ljubi starši, strogo verskega mišljenja
in življenja. Nikdar ne smete pozabiti, da je
eden nad vami, ki mu dolgujete spoštovanje,
ljubezen in pokorščino. Da temu vestno in zvesto
služite, to vam mora biti prva in najimenitnejša
skrb. Vse vaše govorjenje in obnašanje mora to
jasno in določno kazati. Ko začne otrok misliti,
ste mu starši najvišja veljava, kar na vas vidi,
to mu velja za lepo in posnemanja vredno; to si
globoko vtisne v spomin in srce.

Na Kranjskem živi silno nesrečen oče, ki
že žanje pri doraščajočih otrocih, kar je sejal.
Sicer je zmir veroval, ali živel pa ni po veri;
sicer je znal zapovedi našteti, izpolnjeval jih pa
ni. Ta oče mi je enkrat bridko potožil: „Gospod,
nobeden me nič ne uboga, ne žena, ne otroci;
saj sem vendar jaz gospodar pri hiši, ali ne? u
— ,,Ti si gospodar čez ženo in otroke; Bog
je pa gospodar čez te in vse tvoje. Ti pa go¬
spodarja — Boga ne ubogaš; drugi tvoji pa
prav lepo po tvojem zgledu ubogajo tako tebe

49  -

kakor ti Boga. Mož je glava v družini, če je pa
glava zmešana, je pač vse narobe! Najprej se
ti poboljšaj; če boš ti enkrat nebeškemu očetu
dober sin, potem ti bom lahko pomagal, da bodo
tudi tvoji otroci tebi dobri otroci.“ Pred petimi
leti je bilo to. Poslušal je, poboljšal se pa ni.
Zdaj mu gre zmir trše. Enkrat so že obešenega
našli in ga komaj rešili. Najhujši pa je, ker
otroci njegov zgled posnemajo. Najstarejšo hčer
so dobrotniki hoteli rešiti pred vplivom slabega
zgleda. Izročili so jo za več let dobrim uči¬
teljicam. Zdaj pa v Ljubljani služi. Pridna ni.
Ob neki priliki je prijateljici celo rekla: „Ce se
mi bo kdaj hudo godilo, se bom pa obesila!“
Zgled staršev je navadno močnejši, kakor šolski
in vsi drugi vplivi.

Pred kratkim je umrl v Španiji almeidski
grof. Bil je imeniten državnik in vnet katolik.
Sel je vsak dan k sv. maši, da si je zaslužil
nebeških milosti in božji blagoslov za dnevna
dela. Enkrat se je počutil zelo slabega. Vseeno
je hotel v cerkev. Grofinja mu je odsvetovala.
Ker je vendar le šel, ga je spremila. Med potjo
so ga obšle take slabosti, da so onemoglega pri¬
nesli nazaj. Takoj je dal klicati duhovnika in
zdravnika. Čutil je, da bo dokončal. Ko je prejel
sv. zakramente in je mirno ležal, je prišel naj¬
manjši otrok, lep deček, ter je zlezel na posteljo

4

- 50

in rekel očetu na ulio: „Oče, ljubega Jezusa
nikar ne pozabite!“ Oče se je posmejal in umrl.
Otroci so objokani stali okrog smrtne postelje.
Mati je pa rekla: „Otroei! Zdaj nam samo se
eno ostane. Posnemajte očeta svojega! Potem je
božji blagoslov vedno z vami ! 11

Po pravici pravijo: „Verni starši imajo tudi
verne otroke. Izjem ni veliko. Pač se pripeti,
da zagazi na kriva pota kak doraščajoči sin, če
mora na vseučilišču ali v druščini slušati krive
nauke in gledati temu odgovarjajoče zglede. Pa
to ne bo dolgo trajalo. Kar je v mladosti videl
na starših, to je pognalo v njegovem srcu tako
globoke korenine, da se ne da uničiti. V neka¬
terih letih že navadno izpregleda. Misel na starše
mu ne da miru. Pregovor: ,,Jabolko ne pade
daleč od drevesa 11 , ima skoraj vselej veljavo.
Saj ne more drugač biti. Če je otrok na starših
vselej videl le izpodbudo, če so bili tako vsi
vtiski iz prve mladosti sem le dobri, kako bi se
to čisto izbrisalo ? Vsi vemo, da smo dolžni
Bogu služiti, vemo, da je to prva in naj višja
dolžnost za vsakega. Zakaj Bog je najvišji Go¬
spod, ki se mu mora vsak ukloniti. Če vsak,
pa starši še posebno; zakaj zanje je še en drug
vzrok, da se morajo, namreč ozir na otroke. Ti bodo
redkokdaj dali Bogu, kar so mu dolžni^ če ne bodo
tega že izmladega sem vedno opažali na starših.

51  —

Mislite na češka kraljeva sinova Vaclava
in Boleslava. Prvi svetnik, drugi hudodelec, bra-
tomorec. Odkod ta razloček? Vaclav se je sve¬
tosti naučil pri stari materi sv. Ljudmili, ki ga
je že izprva sem vzgajala. Vse, kar je videl in
slišal pri njej je bilo dobro in sveto. To mu
je moralo močno vplivati na srce. Strah božji
se mu je čvrsto vkoreninil v duši in je pozneje
rodil najlepše sadove. Drugega, Boleslava, je
pa vzgajala mati Drahomira sama; ta je bila
pa hinavska, brezbožna, nečista ženska. Nič le¬
pega, nič dobrega ni ne videl, ne slišal pri njej.
Tako se je moralo navsezgodaj ukužiti mlado
srce. Grešne kali so z leti tudi rasle; njih sad
je bil greh za grehom in nazadnje celo umor
lastnega brata — svetnika.

Zgled! Zgled nad vse! V eni važni reči pa
še sicer dobri starši na to pozabijo. Ko imajo ko¬
pico otrok in veliko truda ž njimi, jim je pa preveč
še stara mati in stari oče -— — pa z besedo otroke
lepo uče četrto zapoved, sami je pa več ne izpol¬
njujejo. (.'ujte zgled iz „Krščanskega detoljuba“:

Neki meščan, krznar, je imel šest otrok, tri
sine in tri hčere. Marljiv je bil in varčen in
božji blagoslov ga je spremljal, da si je pridobil
ne malo imetje, ki ga je po smrti svoje žene
razdelil otrokom. Vsak je dobil precejšnjo doto.
Najstajši sin je prevzel po očetu njegovo obrt,

4 *

— 52

in oče je bival pri njem. A kmalu je pokazal
leta, da mu je oče na poti, in nekega dne mu
je to tudi povedal. „Ljubi oče“, je dejal, „veste, da
mi je Bog dal sinčka, in smo zdaj tako na tesnem
v hiši; tudi ne bote mogli prenašati vednega
vpitja otrokovega. Zato bi bilo bolje za vas, če
greste k mojemu bratu Jožetu; ta nima nič
otrok in bolj prostorno hišo. Tam se bote gotovo
bolj udomačili. 11  ,,Saj res, prav imaš, moj sin,“
je rekel stari oče, poljubil je vnuka, blagoslovil
ga, ter šel k Jožetu. Leta je bil kovač. Daši je hiša
bila velika in prostorna dovolj, je Jože našel
brž izgovor, da odpravi starega očeta rekoč:
„Ljubi oče, glejte, vas tako rada glava boli, in
niste navajeni na ropot v kovačnici. Pri meni
ne more drugač biti, ker samo veža je med
kovačnico in sobo. Najbolje bi bilo za vas pri
bratu Mibetu. Pek je — pri njem je vedno gorko
in nikakega ropotanja; gotovo vam bo mogel
bolje postreči, kakor jaz.“ Oče je bil zadovoljen
in je šel k sinu Milietu. Nekaj časa je tam bival,
a tudi Miha je dobil izgovor in je starega očeta
opomnil: ,,Ljubi oče, ne vem, kako bi vam bolje po¬
stregel, a pri meni ne morete imeti mirne noči. Po¬
noči jenajveč dela, šuma in ropota in tekanja; in čez
dan prihajajo ljudje od zgodnjega jutra. Kako bi se
mogli odpočiti, kakor potrebujete na stare dni? Pri
sestri Ivani bi bilo za vas najbolj ugodno.“

- 53  —

Zapuščeni starček je opazil, da je nadležen
tudi temu sinu; milo mu je postalo pri srcu;
pa si je mislil, da mu bo pri hčeri bolje, ker
ženske so po naravi bolj mehkega srca in pri-
pravnejše za postrežbo. Zato je šel k hčeri.
Ivanin mož je bil kolar. Prijazno in ljubeznjivo
so ga sprejeli in tudi ž njim ravnali. Le žal, da
ni dolgo trpelo. Hči mu je rekla nekega dne:
,,Ljubi oče, meni je kar hudo pri srcu zavoljo
vas. Spodaj je delavnica, stanujemo pa v zgornji
hiši, zato morate vsak dan po strmih stopnicah,
kar je gotovo pri vaši starosti pretežko. Kar
bojim se in tresem, ko morate po njih, in bojim
se, da se vam ne primeri kaka nesreča. Pri
moji sestri Barbi bi vam bilo bolje postreženo.
Ona biva na deželi, ima lep vrt — tam bi imeli
vse večjo zabavo in veselje, kakor tu pri nas.“
Kakor nož so zabodle dobrega starčka te besede;
vendar je dejal po svoji navadi: ,,Prav imaš,
otrok moj!“ in je šel na deželo k hčeri Barbi.
Tu mu je zelo dopadlo in je bil zadovoljen. A
dolgo ni trpelo. Zima je prišla in stari mož je
jel pokašljevati. Pa mu pravi Barba: ,,Ljubi
oče, stari ste in bi morali imeti blizu zdravnika
in lekarno, ker vedno bolehate. Tu na deželi je
težko dobiti pomoči, in če bi oboleli, česar Bog
ne daj, ne bi mogli dobiti ne zdravnika ne zdravil.
Tudi v cerkev bi radi šli vsak dan pa tega tu

A

— 54  —

v vasi ne morete. Zato sem premislila, in se mi
zdi, da bi bilo za vas lepše pri sestri Luciji, ki
biva v mestn blizu cerkve.“

Stari je ljubil Lucijo kot svoje najmlajše
dete zelo; zato se mu je dozdevalo, da mu bo
tam gotovo najboljše in ostane pri nji vse svoje
dni. ,,Prav praviš, otrok“, je odgovoril Barbi in
odšel k hčeri Luciji v mesto. Ko je nekaj časa
živel ondi, so začeli njegove reči vedno bolj po¬
tiskati v kot, tako da mu je bilo nazadnje pre¬
tesno. Nekega dne mu pravi sinček Lucijin:
,,Stari ata, včeraj so rekli mama teti Barbi, da
bi bilo za vas najbolje v taki hiši, kakor jo
delajo oče, vidite, tam zunaj.“ Pri tem je po¬
kazal na rakev, ki je stala pred hišo. Tega
starček ni mogel več prenesti, jokal je bridko
in hudo. Žalosti in tuge nad svojimi otroki mu
je krvavelo srce. Štiri dni pozneje je ležal v
isti hiši, ki je bila zanj najbolja in mu jo je

, v

pripravil zet. Sele iz tega stanovanja ga niso
podili.

Morebiti so se ob pogrebu otrokom odprle
oči, in so mislili na to, da je tudi njim priprav¬
ljena taka hišica, in da jo jim bodo otroci po
njihovem zgledu zgodaj voščili.

Starši, še v tem dober zgled otrokom! Iz¬
polnjujte četrto božjo zapoved, da se vam bo
dobro godilo, Drugač se ne bo. Bodo že vaši

00

otroci poskrbeli, da ne; poskrbeli bodo, če še
več skrbite zanje! Gledajo, kako merite vi
svojim staršem, tako bodo ti vam! Ce pa svojim
staršem tako strežete, kakor svetuje četrta za¬
poved, boste vi srečni, in vaša sreča je sreča
vaših otrok.

4. Da bodo tudi otroci prešinjeni z verskim du¬
hom, bodo rabili starši tele pripomočke: a)
pouk, b)  napeljavanje k molitvi, c)  izpodbujanje

za cerkev.

a)  Pouk.

Sv. Janez piše: ,,Kdor Boga ne ljubi, ta
ga ne pozna. 11  (1. Jan. 4, 8.) Da morem koga
ljubiti, ga moram prej poznati, saj vedeti moram
zanj. Da bo otrok mogel Boga ljubiti, ga bodo
morali starši najprej o Bogu poučiti, da ga bo
zmir bolj spoznaval. Ko bo malo večji, se bo to
najlepše doseglo s pripovedovanjem svetopisem¬
skih zgodb.

V vasi N. se je zopet šola začela. Precej
šest- in sedemletnih otrok je vprvič prišlo v to
hišo. Kaplan so tem malim možem in zenicam
morali krščanski nauk malo drugače razlagati,
kakor pa onim učenjakom, ki so že po pet ali
šest let svoje glavice prinašali v šolo. Prvolet-
nikom so pravili s prav živo besedo lepe sveto¬
pisemske zgodbice ; koncem vsake so pa razložili

— 56

kako vprašanje iz katekizma, ki ga je ravno
tista zgodba lepo pojasnjevala. Pripetilo se jim
je pa to leto, da je neka šestletna deklica hotela
več znati kakor sami. Katerokoli zgodbo so za¬
čeli, pri vsaki je koj roko vzdignila in rekla:
,,Gospod, jaz to že znam!“ Kaplan so ji rekli,
da je namesto njih povedala zdaj eno, zdaj drugo.
Pripovedovala je pa tako živo in razločno, da
so jo otroci zelo radi poslušali. Gospod so jo
pa vprašali: ,,Kdo te je pa naučil toliko zgodbic ?“
Odgovorila je: ,,Naša stara mati nam vsak večer
takele zgodbice pravijo, če smo bili po dnevu
pridni in če smo lepo molili.“ — Iz svojih otročjih
let se spominjam, da ni bilo noben večer tako
tiho v hiši, kakor kadar so nam mati zgodbe
pravili. Ko so katero končali, se je pa moj
mlajši bratec brž oglasil: „No, mati, še eno“ . . .
„Zdaj pa še tisto.“ — Koliko lepih opominov
lahko navežejo starši na zgodbo, ki ž njo vred
otroku za vselej ostane v spominu.

Koncem malega katekizma je natisnjenih
nekaj molitvic, in o njih je zapisano, da naj
bi jih starši sami naučili, še predno njih otroci
vstopijo v šolo. To so dali zapisati združeni
avstrijski škofje. In zelo dobro bi bilo, če
bi se to izpolnjevalo. Koliko več drugega se
bodo otroci naučili v šoli, če katehetu ne bo
treba namesto staršev šele teh molitvic učiti. V

57  -

mošenski cerkvi sem to enkrat oznanil, in kolikor
je bilo zares vestnih staršev, ki so imeli otroke
v tej starosti, so kar po male katekizme prišli
in so začeli učiti. Pa pri tem vas ljubi starši,
še nekaj lepo prosim. Ko učite otroke molitvic,
naučite jih natančno tako, kakor so natisnjene v
novem katekizmu. Kako lepo je, če bomo vsi
enako in vsi prav molili. To pa bomo, če molimo
tako, kakor so nam škofje predpisali v kate¬
kizmu. Pri skupnem češčenju opažam, da mnogo
odraslih pravi: ,,Ceščena si Marija 11 , namesto:
„Ceščena Marija.“ In v svetimariji vtikajo v
več krajih skoro vsi ljudje nepravilno še en za
in molijo ,,prosi za nas, za grešnike”, namesto:
,,prosi za nas grešnike.” V mojem rojstnem
kraju so angelsko češčenje različni različno mo¬
lili. Kam pridemo, če bo vsak po svoje molil?
Oe se sami ne morete več prav naučiti, poskrbite
gotovo za otroke, da se vsaj ti kaj prav nauče.
Zato je pa seve treba, da je katekizem v vaši
hiši. Saj bi te knjige ne smelo manjkati v no¬
beni družini.

Zdaj pa začne vaš otrok v šolo hoditi;
zdaj bodo pa že vse g. katehet storili, in vaše
poučevanje je končano. — O kaj še! Kaj pa še
ostane? Poznam očeta, kije  takole ravnal. Otrok
je prišel iz šole. „0če, malo kruha!” ,,Koj ga
boš dobil, najprej brž povej, kaj so vas g. katehet

— 58  —

učili?“ Otrok je pravil, oče je pa kruh rezal.
Ko je šolar dokončal, je pa jedel, oče mu je pa
potrdil, kar je dobrega povedal, popravil, kar je
napačno zapomnil. Pristavil je še kak lep nauk
in navadno vselej še opomin: ,,Drugič moraš pa
še več prav zapomniti.“ In je bilo res zmir več.
Ko je oče čas imel, je vzel katekizem v roke
in je poiskal, kje je to v njem, kar je deček
pravil. Tako ga je že koj prvo šolsko leto vsa
lažja katekizmova vprašanja naučil. Da je šlo
dečku drugo šolsko leto s katekizmom lahko, to
se razume. Imel je pa tudi spoštovanje do teh
bukvic, ki jih je oče vselej v roke vzel, predno
je šel otrok v šolo h krščanskemu nauku, da ga
je izprašal, če se je natančno naučil. In ta mož
ima veliko drugega dela. — Ce se pa starši
nič ne menijo zato, v kaki prijaznosti sta kate¬
kizem in otrok, je pa silno žalostno.

Ce imate v vašem kraju verne, krščanske
učitelje, nikdar ne morete dosti Boga zahvaliti
zanje. Pobožni učitelj je pravi blagoslov za ob¬
čino. Kar je samemu najljubše, za to bo navdušil
tudi otroke. Visoko spoštujte take učitelje, saj
so v neki meri dušni pastirji vašim otrokom.
Utrdili jih bodo v verskem življenji bolj, kakor
bi vi mogli. Naša kranjska dežela ima hvala
Bogu nekaj učiteljev, ki so globokega verskega
prepričanja. Mogel bi navesti več krasnih uzorov.

59

Imenovati bi vedel može, ki so vzgojili živoverno
ljudstvo. In sami zdaj po dolgoletnem delu gle¬
dajo sadove vzgoje, ki se je vršila na pravi
podlagi. Vesele se, da je Bog blagoslovil njih
in njihovo delo.*) Posebno me tudi veseli, da
dobre učitelje, vi starši, tako zelo spoštujete in
ljubite. Izkusil sem, da njih zasluge veste ceniti,
da si v čast štejete, če jim smete zastonj kaj
pripeljati, narediti ali drugače postreči. Lepo
tako! Učitelji, od katerih je v mnogem odvisna
sreča vaših otrok, niso primerno plačani. Mnogi
težko ali komaj izhajajo. Kdor ni globoko veren,
morda ravna po geslu: ,,Kakor me plačajo, tako

*) Na Kranjskem živi še čvrst starček, ki se bliža osem¬
desetemu letu. Ta je učiteljeval 52 let v eni in isti župniji. Vzgojil
je tri rodove. Ko je 1. 1896. vstopil v vrlo zasluženi pokoj, ni bilo
nikogar v tej župniji, ki bi ne bil njegov učenec. Trinajst duhov¬
nikov in 22 učiteljev (učiteljic) deluje, katere je on kot prvi vzgo¬
jitelj navdušil za nadalje šolanje! Od cesarja ima dve odlikovanji.
Sloveči ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf so ga odlikovali s
častnim pismom, v katerem ga imenujejo vzor učiteljem. Najto-
lnžilneje pa je, ker lahko z mirno zavestjo čaka najvišjega pri¬
znanja od Boga samega. Plačilo pa ima že tudi tu; cela župnija ga
ljubi kot svojega očeta in velikega dobrotnika, in celi okraj ga
spoštuje kot moža, ki je ponos učiteljskemu stanu. Lnajst srečnih
njegovih otrok se prička, kdo bo imel očeta in mater pri sebi.
Dva izmed njih sta tudi učitelja po njegovem uzoru, dva sta pa
duhovnika, eden mestni župnik in dekan, drugi celo stolni kanonik.
Ali ni Bog blagoslovil njega, njegove družine in pa njegovega
dela? Da, tudi delo njegovo je blagoslovil! Starček gleda na delo
svoje bogaboječe duše, na lepo vzgojeno ljudstvo, ki je junaško
verno, ki krščansko živi, ki bo enkrat njegova krona v nebesih.

60  -

bom pa delal.“ Kako hvalevredno je torej to
vaše ravnanje, da greste na roko njim, ki si
več prizadevajo, ki se krščansko vestno trudijo
za pravo srečo, tudi za dušno srečo,  vaših
milih otročičev. Vsak delavec je vreden plačila.
Vnetega, pobožnega učitelja se pa celo ne more
preplačati. Ce je za posamezno hišo dobra mati
največji dar božji, je pa za šolsko občino prav
to izvrsten učitelj, ki deluje v soglasju s sveto
cerkvijo.

Dobe se pa tudi učitelji, katerim je liberalna
mucka vso vernost snedla. V cerkev gredo le,
če morajo z otroki, in če jih posvetna postava
k temu sili. Zakramentov ne prejemajo. Zapisani
so za katoličane, pa so jim bolj všeč judovski
časopisi kakor pa krščanski. Seve taki ne mo¬
rejo biti v lep zgled vašim otrokom. Najhujše
pa bi bilo, če bi svoje nekrščanske nazore celo
otrokom prodajali v šoli. Tudi to se je že zgo¬
dilo v kakem kraju. Pa dobri starši niso odjenjali,
da so se žalostne razmere brž izpremenile.

Pametni starši ob nedeljah otroke vprašajo
tudi, koliko so si pridige  zapomnili. To pomaga,
da začno bolj pazno poslušati. — Ko je otrok
odrasel in če rad bere, morajo starši paziti, kake
knjige  dobiva v roke.

__ 61 —

b)  Napeljevanje k molitvi.

Starši morajo pridno moliti, da bodo otroci
tudi dobili veselje do molitve. Žalostno, če štiri-
ali petleten otrok ne zna nič moliti. Mater takega
otroka mora angel varili Bogu zatožiti.

V tovarniškem kraju Gr. je prišel šestleten
deček prvič v šolo. Bili so ravno kaplan v šoli.
Vprašali so malega: ,,Kako ti je pa ime?“ Bo¬
židar," je rekel. ,,Ali znaš kaj moliti ?“ „Ne.“
„Ali se znaš pokrižati ?“ „Ne.“ „Ali poznaš
Marijo ?" „Ne.“ ,,Ali nisi nikoli videl mater
moliti?" ,,Nikoli." Revež, otrok, ki ima tako
mater! — V Berlinu je šel pred 20 leti po ulici
imeniten gospod. Sel je mimo dečkov, ki so se
igrali; eden izmed njih je bil šele pet let star,
pa je tako grdo klel, če ga je kaj zjezilo, da
je bilo groza. Mati je pa zraven stala in se
sladko smejala. Gospod je rekel: „Ti si majhen,
pa znaš kleti, kakor kak velik mož!“ „To se
mi zdi," je rekla mati, ,,dobro razume to reč ta
mali patron!" — ,,Ali pa zna tudi tako dobro
moliti?" — ,,No, tistega pa še ne! Zato je pa
vendarle še premajhen!“ — Kajne, tudi mati!

Pa še nekaj dobrih  zgledov. Bila je mati,
ki je vsak večer z otirnki lepo molila, jih z
blagoslovljeno vodo poškropila in Marijinemu
varstvu izročila. Eden teh otrok je postal celo

— 62  —

škof, imeniten škof v Mogunciji. Bil je to bla¬
ženi Viljem Emanuel pl. Ketteler. Ta je enkrat
rekel v pridigi: ,,Krščanska mati je med vsemi
božjimi darovi največji!“ Izkusil je sam, koliko
je vredna zlata mamica v časih, katerih človek
sam še tako ne zna porabljati, kakor bo želel, da
bi bili porabljeni, vsaj takrat, ko se mu zasvita
večno solnce. — V avgustu 1. 1903. je umrl nagle

v

smrti v Vadičah mlad, premožen gospodar. Sel je z
dvema tovaršema nad lisico, ki je pobrala veliko
perutnine v okolici. Pridejo ga domov klicat
zavoljo neke kupčije. Za ta čas je položil puško
v grm. Ko se je vrnil, jo je prijel; pa veja
mu jo je sprožila, in prestrelila ga je kroglja.
V groznih bolečinah je najprej prosil za gospoda,
ki so prišli pravočasno. Umrl je izgovarjajoč
lepe vdanostne vzdihljaje. Odkod jih je pa znal?
Že v otročjih letih je mati veliko ž njim molila.
Molil je tudi še zdaj zmir za zadnjo uro lepo
molitvico k sv. Barbari, ki jo je slišal kot otrok
iz materinih ust. Že takrat se je naučil ceniti
vrednost molitve; zato jo je še zdaj bolj cenil
kakor denar. Hotel sem mu malo pred smrtjo
enkrat nekaj plačati; pa poslal mi je pošto, da
ni treba, naj rajši izmolim tri očenaše zanj. Žena
mi je rekla: „Ce je prišel še tako pozno in še
tako utrujen domov, vselej je še dolgo kleče
molil.“ V Vadičah je precej ljudi, ki v nedeljo

— 63  —

popoldne ne gredo v cerkev. Za Hlebčarja, to je
bil ta blagi rajnik, pa vsi pravijo, da njega
nobeno nedeljo lešanski zvon ni zastonj vabil v
cerkev. Njegova pobožna mati še živi, in ljudje
jo tolažijo s tem, da je Bog nenadoma poklical
njega, ki je bil najbolj pripravljen.

Molitve, ki jih opravlja mati z otroki so
pa pred Bogom tudi veliko vredne. Ce prav
otrok vsega še ne razume, da le spoštovanje
kaže, da ima ročici lepo sklenjeni ter oči obrnjene
v križ ali kako drugo sveto podobo, pa bo njegov
angelček vesel. Te molitve, ki prihajajo iz ne¬
pokvarjenega srca, izprosijo celi družini obilnega
blagoslova božjega.

Ko so otroci malo večji, se morajo udele¬
ževati skupnih domačih molitev. Te so važne.
Jezus pravi: ,,Ce sta dva ali trije zbrani v
mojem imenu, sem jaz sredi med njimi.“ (Mat.
18, 20.) Mora pa biti zbrana vsa družina, tudi
oče. Otrok bo težko kdaj molitev prav cenil, če
se ni najprej učil moliti v materinem naročju
potem pa tudi ob strani očetovi. Ni dovolj, da
oče reče: ,,Otroci zdaj pa molit!“ Reči mora:
»Otroci, pridite, zdaj bomo pa skupaj molili! - ‘
Otroci bodo očeta šele potem prav spoštovali, če
ga bodo imeli v svoji sredi, ko se zvečer v
skupni molitvi klanjajo nebeškemu očetu. Pomi¬
lovanja vredne so družine, ki so jele opuščati

— 64

skupne molitve; največ je pa pri tem izgubil
oče. Sam si je krouo verskega gospodarstva v
hiši raz glave vzel, če se je odtegnil iz skupne
sobe, ko je mati začela z otroki opravljati ve¬
černo molitev. — Poznam starega očeta, ki ima
več sorodnikov. Pa pri nobenih ni lahko; vsi
molijo in k molitvi silijo. Zato pravi: ,,Pri teh
ljudeh mi ni obstati!“ Tožil mi je šina, ki je pa
boljši kakor on. Rekel sem mu: ,,Oče, morda
ste pa vi sami uekoliko krivi, če je sin malo
narobe? Ali ste ž njim skupaj molili, ko je bil
majhen? Ali ste ga vzeli seboj vsak mesec k
izpovednici?“ — Tisto naj bi bila pa mati sto¬
rila, če je hotela”, tako me je brž zavrnil. Rekel
sem mu tako, ker sem vedel, da je zelo mrzel
za prejem sv. zakramentov. Vsi ljudje mu pra¬
vijo, da je vsega sam kriv, pa vsem vkup ne
verjame. Tako daleč v zaslepljenost zleze oče, ki
se boji molitve.

Zdaj pa za zgled eno nemško kmečko dru¬
žino. Oče je bil kakor častitljiv očak poln strahu
božjega. Zjutraj pred delom je celo hišo vselej
zbral h kratki jutranji molitvi, ki so jo vsi opra¬
vili kleče. Potem je rekel: ,,Zdaj pa še dober
namen obudimo, Darujmo vsa dela in trpljenja
današnjega dneva Bogu; združena naj bodo s
trpljenjem Jezusovim!” Zdaj so pričeli delati.
Pred jedjo in po jedi so zopet skupno molili.

- 65  —

Oče je pazil, da so bili vsi, mali in veliki, do¬
mači in posli, spodobno in pobožni pri molitvi.
Zvečer so se zbrali k rožnemu vencu: Oče je
molil naprej. Nazadnje je dodal nekaj očenašev
za svetega očeta, za razširjanje svete cerkve,
za škofe in mašnike, za take ki so v smrtnem
grehu in za duše v vicah. Nato so šli vsi po¬
čivat. V cerkev so imeli celo uro daleč; vendar
so hodili redno ob nedeljah vsi k sv. maši, in
vsi trdni h krščanskemu nauku. Proti večeru so
se zbrali in pogovarjali o pridigi in nauku. Včasi
je oče iz kake lepe knjige tudi kaj bral. Po¬
sebno je gospodar pazil, da so vsi v pravem
času prejemali sv. zakramente. Taka hiša je
vredna božjega blagoslova, in ga je tudi imela.
V njej ni bilo pričkanja in zmerjanja, kletvine
in razbijanja. Sveti mir je vladal. Vsi so bili
zadovoljni. Posli so ostali radi dolgo pri hiši;
gospodarja so spoštovali in ljubili kakor pravega
očeta. Še pozneje so mu bili hvaležni. Da so
bili otroci vsi dobri in staršem v veselje, se
razume samoobsebi.

Pameten oče in modra mati bosta pa sama
vedela, da ne smejo otroške molitve predolgo
časa skup trajati. To ni za otroka, in bi mu
ne dajalo veselja do molitve, marveč ravno na¬
sprotno.

- 66  —

c) Iz po d baja aj e za v cerkev.

Kako pa to doseči, da bodo otroci radi ho¬
dili v cerkev in se v cerkvi tudi lepo vedli?
Najprej z zgledom, potem pa tudi z naukom!
Ce starši sami nimajo veselja za cerkev, potem
ga tudi otrokom ne bodo mogli dati. Vsaka
stvarica bo dobra v izgovor. In če že mladi ne
dobe veselja do svetih reči, bodo pozneje mesto
v cerkev šli na kriva pota. Prvič torej zgled!
Drugič pa morate, starši, tudi z besedo večkrat
otrokom povedati, kako svet kraj je cerkev, da
tisti Jezušček, ki je enkrat materam blagoslavljal
otročiče na judovskem, zdaj tam prebiva v taber¬
naklju in blagoslovi vsakega otroka, ki se v
cerkvi lepo vede. Povedati jim morate, kako
lepo angelci Jezusa molijo, kako bi bili ti ža¬
lostni, če bi otrok šepetal, se igral, smejal, tepel,
tja in sem letal, drugim nagajal v cerkvi. Počasi
jim povejte tudi, kaj se pri sv. maši godi na
oltarju, kolikor to znate. — Zdaj smo pa zopet
pri novi važni točki; to je prejem sv. zakra¬
mentov. Škof in duhovni svetujejo
tvojim otrokom, da naj gredo vsak
mesec k izpovedi in svetemu obhajilu.
Kaj pa ti praviš, krščanski oče? Kaj
pravi predvsem tvoj zgled?

Pred nekaj leti sta živela v nekem kraju
dva zelo različna soseda. Eden je imel veliko

— 67  —

kmetijo in mnogo denarja. Drugi je pa imel samo
malo posest in nič drugega. Prvega so slabi
prijatelji, živi in tiskani, tako preslepili, da je
molitev čisto zavrgel. Nobenega ni pustil v cerkev.
Vse nedelje so morali vsi trdo delati. Rekel je:
,,Samo delo nam bo naprej pomagalo.“ Drugi
oče s svojimi peterimi otroki se je pa ravnal po
pregovoru: „Moli in delaj!“ Storil je to, kar
vsak krščanski oče, in še malo več. Se ob de¬
lavnikih je vsak dan vsaj enega otroka poslal
k sv. maši. Rekel mu je: ,,Danes pojdeš pa ti
za vsa naša dela v cerkev po blagoslov!“ Vsi
so tudi pogosto prejemali sv. zakramente, v ka¬
terih so si vernost vedno premlajevali. Leta teko
in prinašajo srečo ali nesrečo. Kaj so tema dru¬
žinama prinesla? V prvi družini je šlo vidno
nazaj, čeprav so samo trdo delali. Noben dan
ni minul brez prepira. Denar so ves pobrale
nesrečne kupčije. Eden od sinov je bil obsojen
na večletni zapor; drugi je pobegnil v Ameriko,
da se je odtegnil enaki kazni. Nazadnje je bilo
vse prodano, in prevzetnega očeta je zelo peklo,
da ga je morala na starost srenja rediti. — Pri
drugi hiši je bilo pa vse drugač. Sicer počasi,
vendar vedno bolj jim je raslo imetje. Zraven so
živeli vsi v prijaznosti in zadovoljnosti. Otroci
so delali staršem veselje. Dve hčeri sta postali
nuni, en sin duhovnik, in med svetom ostalima

V

— 68  —

je tudi prav dobro šlo. Oče je dosegel visoko starost,
in otroci so ga takorekoč na rokah nosili. Vsak
dan je z ginjenim srcem zahvaljeval Boga za bla¬
goslov, dokler ga ni smrt presadila v rajski vrt.
Vsi pa, ki so te dve družini poznali so rekli:
,,Bolje je, ,moli in delaj', kakor pa samo, ,delaj'!“

B. Vzgojevalni pripomočki.

1. Moli za otroke!

Da se ti posreči veliko delo, ki se mu pravi
vzgoja, moraš predvsem vsak dan za otroke mo¬
liti. ,,Ako Gospod ne zida hiše, zastonj delajo,
ki jo zidajo!" (Ps. 126, 1.) Pa o molitvi sem
že veliko povedal; zato vse povedano tu podprem
samo s krepkim zgledom. Pred leti je prišel k
svojemu župniku precej visok uradnik. Potožil
mu je, kako uporen in trmast je njegov sin.
Zdi se mu kakor obseden. Župnik je vprašal
žalostnega očeta, če je že kaka zdravila poizkusil
zoper dečkovo trmo. „Seveda“, je odgovoril oče,
,,opominjal sem ga, tepel, stradal; pa vse zastonj!“
,,Ali drugih zdravil pa niste rabili?" ,,0 tudi
druga; zapiral sem, da, celo na čisto mrzlo
sem ga zapiral; pa še veliko drugega!" ,,Ali
ste pa tudi tako pridno za dečka in z dečkom
molili, kakor pridno ste ga strahovali?" „Ne“
je rekel oče dolgim obrazom. „No zdaj pa to

— 69

poizkusite!“ Oče je ubogal in pomagalo je;
iz dečka je počasi zrasel priden mož,

2. Opominjevanje, svarjenje, učenje.

Očetova in materina beseda otroku veliko
pomeni. Ko smo bili majhni, smo rekli: ,,Saj so
mati tako rekli!“ Pa je bilo dopovedano, kdo
ima prav. Ce je pa v očeh otrokovih toliko
vredno, kaj so rekli oče ali mati, morate
pa tudi skrbeti zato, da bosta po pameti otrokom
rekla, kar je umestno; rekla ob vsaki priliki,
kaj je koristno, dobro, lepo, sveto; rekla pa tudi,
kaj škoduje na duši ali na telesu. Sv. Duh pravi:
,,Poučuj sina, potem te bo razveseljeval in ra¬
dost pripravljal tvoji duši.“ (Bukv. preg. 29, 17.)
Nauki in opomini pa morajo prihajati iz dobro¬
hotnega Si ca; biti morajo kratki; dolgo klepe¬
tanje nič ne izda. Primerna dogodba ali jedrnat
pregovor se pa globoko vtisne v srce. Tvoj
svarilen glas naj prihaja iz mirnega, ne togot¬
nega srca. Pri svarjenju naj ti je obraz resen;
šale ali pretiravane grožnje nič ne pomagajo,
vsaj stalno ne. Videl sem skozi okno 16 let
starega vola, ki je že veliko zvozil in nešteto
udarcev držal. Mirno se je pasel na vrtu in se
prav nič ni zmenil, ko je prišel deček s šibo
in okrog njega hodil ter povsod tolkel. Ko je
prišel gospodar in se je samo oglasil, je vol

— 70  —

brž dvignil glavo in kar šel proti vojnicam.
Tako pri otroku več izda oster pogled očetov,
kakor vedno raglanje materino, za katero se
otroci nazadnje toliko zmenijo, kakor star fija-
karski konj za bič.

Vestni starši opozore otroke natančno, kako
jim je ravnati v različnih okoliščinah domačega
življenja: ,,Pridno morate delati, vsako reč na
svoje mesto dejati; vsakemu, ki vas ogovori
prijazno odgovorite, ko jeste in pijete, morate
takole, ne pa takole, kakor je zdajle tale Ja¬
nezek. Med sehoj se ne smete pričkati, tepsti ali
celo bljuvati. Ce manjši bratci in sestre ne znajo
obleke prav zapeti, moraš ti, starejši brat, po¬
magati manjšemu in ti, starejša Micika, tejle
mali Nežici. Ce tebi botra pogače dajo, drugi
bratci in sestrice pa nič nimajo, moraš vsakemu
malo odlomiti . . . .“ Zdaj pa za tuje ljudi:
„Otroci, vse ljudi morate radi imeti. Vse je Bog
ustvaril. Vsi so naši bratje, ker imamo vsi Boga
za očeta. Enkrat bomo vsi skupaj v eni hiši,
ki se ji pravi nebesa. Samo tisti ne bo gori, ki
bo sovražen, ki drugih ne ho rad imel. Zato ne
smete drugih otrok tepsti, zmerjati, kamnja vanje
metati. Ce vam teta ali kak drug človek da
sladkorja ali kaj drugega, kar imate radi, mo
rate brž Boga zahvaliti in reči: ,,Bog plačaj!“
Velike in stare ljudi morate vse spoštovati; hati

— 71

se jih pa treba ni; samo to morate vedeti, da
je grdo, če majhen otrok hoče več vedeti, kakor
velik človek. Če pa morate spoštovati vse odrasle
ljudi, kaj pa šele tiste, ki jih je Bog postavil,
da smejo v šoli učiti. No, Janez, ti že dobro
poznaš gospoda učitelja in gospodično učiteljico.
Ko bodo mimo naše hiše šli, boš pa brž vsem
otrokom rekel: „Zdaj pa le lepo recimo: „EIva-
ljen bodi Jezus Kristus!“ Potem vas bodo pa
vse radi imeli. In ko bo Nežica v šolo prišla,
pa bodo rekli: „To je pa tista pridna, ki že
zna lepo reči: „Hvaljen bodi Jezus Kristus . . .“
Gospoda pa že vsi poznate. Saj so vam vsem
svetinje dali. Tistega pa moramo vsi ubogati.
Namesto Jezusa so tu, da nas uče .

Na ta način starši dosežejo, da znajo otroci
z vsakim prav občevati; in to je za človeka
veliko vredno. Kdor to zna se vsakemu prikupi,
in vsak ga ima rad; tak otrok veliko laže služi,
se laže šola in ima povsod prednost pred dru¬
gimi. Kujavi, zamerljivi, potuhnjeni, hinavski,
neodkriti otroci so pa sebi in drugim na potu.

— Da bodo otroci nauk rajši izpolnjevali, je
treba povedati: ,,Bog tako hoče. Bog bo plačal,
če boste pridni, in kaznoval, če boste hudobni!“

— Francoska kraljica sveta Blanka je učila
krščanski nauk malega sinčka. Potem je prista¬
vila: „Ti veš, moj Ludovik, kako te imam rada.

— 72  —

Veš, da nič drugega ne želim, kakor da bi bil
ti srečen. Pa vendar, če bi vedela, da boš kdaj
v življenju Boga razžalil s smrtnim grehom, bi
te videla rajša kar zdajle tu mrtvega, čeprav bi
v tem slučaju meni kar srce razpočilo!“ Te be¬
sede pobožne matere so ostale za vselej zapisane
v otrokovem srcu. Postal je svetnik. — Otroci
se morajo dovesti do tega, da se jim greh zdi
grd, da se jim studi, da ga sovražijo. Vzgoja
mora doseči, da se hudega varujejo, pa ne zato.
ker bi jih sicer starši kaznovali, marveč ker je
isto greh, ker je isto Bog prepovedal. Bog
tako hoče,  le ta razlog ima moči dovolj za
celo življenje. Srečni otroci, ki so se koj iz-
početka navadili vse presojati po tem, ali se
zlaga z voljo božjo, ali se ne zlaga. Vsi drugi
razlogi in nagibi nimajo stalne moči. Nagib:
,,Ce ne, te bodo pa oče tepli“, še za majhnega
otroka nima vselej moči. Otrok pravi: ,,Saj ne
bodo zvedeli . . .“ Posvetni razlogi: „Sicer boš
veljal za surovega, neolikanega ... ne boš mogel
pri ljudeh živeti ....  povsod se bodo norčevali
iz tebe . . .“ so malo izdatni.

Pri vodnjaku sta igrali dve deklici, ena je
bila v sedmem ena pa v desetem letu. V kle¬
petanju je ušla manjši kletvica. Starejša se je
kar stresla, dvignila je žugajoči prst ter trdo
rekla: „Oh, sestra, kleti se ne sme! Ti si pa

73  —

zaklela! Angelček je slišal in se joka. Zdaj je
proč šel od tebe in bo Bogu povedal.“ Mlajša
je glavico povesila, in kar na jok ji je šlo.
Starejša na to pravi: ,,Prosiva Boga, da te ne
kaznuje!“ In prijela je manjšo za desnico in jo
je pokrižala; izmolili sta kleče očenaš. Starejša
je še pristavila: ,,Zdaj pa nikar nikoli več!“
Potem sta dalje igrali. — Tedve deklici sta
gotovo imeli dobre starše, ki so jih lepo
učili.

Neki škof so prišli v malo župnijo. Vse jih
je čakalo v praznični obleki. Dolgi pozdravilni
nagovor je imela mala nedolžna šolarica. Dobro
je izpeljala. Škof so jo pohvalili in nato rekli:
,,Ali ne, malo bala si se pa?“ Deklica je pa
hitro rekla: „0 jaz se ne bojim ničesar!” „Po-
gumna si, pa pomisli, ali res ni nobene stvari,
ki bi se je ti bala?“ „Pač, nekaj je, česar se
bojim; to je greli.” Škofu se je solza utrnila v
očesu in blagoslavljajoč otroka so rekli: „0, če
bi vsi v tem kraju tako mislili, kakor ta de¬
klica!” — Ta otrok pač ni imel slabe matere!

Posebno se mora otrokom pristuditi: laž in
tatvina, pretepanje in zmerjanje, najbolj pa seve
vsaka nečistost. Posebno za stud pred nečistim
grehom starši ne morejo nikoli dosti storiti. Pa
so ravno v tem nekateri kaj površni. In prav
dandanes je najbolj treba, da se že otroku

74  —

prignusi ta nesrečna kuga, ki toliko hudega za¬
krivi. Strah pred tem grehom je otroku v neki
meri že prirojen; treba le, da ga starši pre¬
vidno izbude. Ge je pa ta naravni angel varih,
ki mu pravimo sramežljivost, otroka zapustil,
potem ga kaj lahko omrežijo hude navade ter
mu izpodkopljejo vso srečo.

Marsikaj jemlje dandanes otrokom stud pred
nečistostjo. Pomislite na podobe v mestnih pro-
dajalniških razložbah, na gledališčnih pročeljih,
v umazanih spisih, na okuženo berivo, na po-
liujšljive gledališčne igre, h katerim zaidejo včasi
tudi otroci. Omenim še silno nespametno nošo
deklic v kratkih krilih, pa nesrečne pijance, ki
ne vedo, kaj govore in kaj delajo. Ce vse to
preudarite, ljubi starši, spoznate, da je treba paz-
nosti, če hočete otrokom ohraniti neprecenljivi
dar nedolžnosti.

Pred desetimi leti je umrl v mestu M. du¬
hovnik in vodja učiteljske pripravnice. Imel je
prav bogaboječo mater. Dala mu je napraviti iz
čistega platna zelo lepo krstno oblačilo, katero
je po sv. krstu skrbno hranila. Ko je otrok pri¬
hajal k pameti, ga mu je večkrat pokazala in
rekla: Tvoje srce je pri sv. krstu tudi takole

lepo belo postalo; glej, da zmir ostane čisto.“
Potem je položila oblačilce na malo mizo, ki je
bila oltarčku podobna; pred razpelom, ki je bilo

75  —

na tej mizi, sta z dečkom vsak dan molila. To
se je močno vtisnilo otroku v srce; zato se je
obvaroval popolnoma čistega, dokler je obiskoval
domačo šolo. Ko je šel na višje šole v mesto,
je vzel krstno oblačilo s seboj. Kedar ga je po¬
gledal, se je vselej spomnil materinih opominov.
Nedolžnega srca je dovršil gimnazijo in vseuči¬
lišče ter postal mašnik. Zdaj je dal iz krstnega
oblačila napraviti korporale, to je tisti beli prt,
na katerem leži pri sv. maši sveto Rešnje Telo.
Pri novi maši je položil na ta čisti prtič Jezusa
pod podobo kruha in potem ga je položil na
čisti jezik, v čisto srce, ki ga najgrša pregreha
nikdar še malo ni oskrunila. Vselej je na obletnico
nove sv. maše rabil ta prtič. Sicer ga je pa
imel lepo zavitega na svojem klečalniku, da ga
je vsak dan spominjal materinega naročila. Tako
je dosegel sedemdeseto leto. Takrat je pa prišla
smrtna bolezen. Ko so ga prišli previdit, je
prosil za tisti prtič in ga je pregrnil predse na
posteljo. Na ta čisti prtič so mu mašnik položili
najčistejšega Jezusa, in tako je iz krstnega obla¬
čila zadnjič sprejel Jezusa v postarano pa vendar
še krstnonedolžno srce. Kajne, kaj doseže opomin
bogaboječe matere.

Ljubi starši, kako vas bo tolažilo na smrtni po¬
stelji, če vam bo vest pritrdila, da ste lepo učili, sva¬
rili in opominjali svoje otroke. Naj sledi še en zgled.


— 76

Lepo življenje blaženega patra Damijana,
ki se je v veliki ljubezni sam ponudil, da je
šel na otok Molokaj ter je tam ubogim zapu¬
ščenim gobovim stregel, jih poučeval, tolažil in
jim delil sv. zakramente. Nazadnje je dobil sam
to strašno bolezen ter je umrl za njo 1. 1883. Pa
celega življenja tega junaka v ljubezni ne bom
popisoval. Za nas je važno samo vprašanje,
kakšne starše je imel. Oče njegov je prebral
vsak večer življenje enega svetnika. Mati je pa
nazadnje spretno še enkrat opomnila otroke na
tiste lastnosti svetnikove, ki jih otroci najlažje
posnemajo. Tako je zbujala v otročjih srcih sveto
tekmovanje; kar izkušali so se otroci drug dan,
kdo bo lepše molil, hitrejše ubogal, večkrat šel
v cerkev in podobno. Nekega dne je kar pet
otrok izmanjkalo. Sli so v bližnji gozd in so cel
dan preživeli v tihi molitvi, kakor so to slišali
prejšen večer iz življenja puščavnikov. Nekega
dne so povsod iskali malega Jožefa, tako je bilo
ime patru Damijanu prej, dokler ni stopil v
samostan; našli so ga nazadnje v cerkvi, kjer
je nepremično klečal in ponižno molil. Da se je
tak otrok moral posvetiti, nam je vsem umljivo.
Vendar je to zasluga staršev, ki so vsak večer
na svetnike kazali. Storite še vi tako! Bolj pri¬
pravnega pomočka, da boste znali otroke prav
učiti, vam ne vem svetovati, kakor je življenje

— 77 —

svetnikov. Vsaka hiša bi morala imeti to knjigo
poleg katekizma in svetopisemskih zgodb. Dobi

v

se pa vezana knjiga ,,Življenje svetnikov 11  pri
,,Družbi sv. Mohorja 11  po 9 K  20 v.  za ude.
Naročite lahko takrat, ko plačate letnino za
Mohorjeve bukve župniku.

3. Dober zgled staršev.

Tretji in najbolj važen pripomoček pri vzga¬
janju je dober zgled. Besede nagibljejo, zgled pa
kar potegne. Svetoval sem vam kazati na zgled
svetnikov. Vaš zgled pa otroci kar sami gledajo,
in jim sega globoko v dušo. Kar deklica vidi
mamo delati, pa sama poizkuša; zato punico pe¬
stuje, ji pripravlja posteljico, pere, kuha ....
Deček ljubi bič, vozičke, konjičke, če so prav
leseni. Očeta posnema. Otrok vidi tudi, kako
oče in mati molita, kako izpolnjujeta verske
dolžnosti. Kako v zadregi so starši, če sami ne
izpolnjujejo, kar bi radi otrokom ukazali. In če
ukažejo, otrok si vsaj misli, če ne reče: ,,Starši
naj bi to najprej sami storili. 11  — V neki .ba¬
varski vasi je bilo. Se en dan je bil čas za v e-
likonočno izpoved. Gospod župnik so šli po. vasi.
Prišli so mimo neke hiše, v kateri je ravno
mati sina gonila k izpovedi. Opazivši župnika
jih je poklicala noter. ,,Kajne, gospod, naš Janez
mora na vsak način k izpovedi? Jutri je že

A


— 78  —

zadnji dan.“ ,,Seveda mora, saj je kristjan!“ so
rekli. Vmes je stopil oče v hišo. Mati se je
obrnila še nanj: ,,Oče, Janez mora k izpovedi V
,,Brez vprašanja!“ je krepko pritrdil oče. Poprej
je bil sin miren; očetovih besedi pa ni mogel
prenesti. Kar vzrojil je in rekel: ,,Oče! vi pa
kar molčite, ker sami že osem let niste prejeli
sv. zakramentov.“ — V mesta L. je zdravnikov
sin Karel prijokal iz šole. „Kaj pa je?“ je oče
brž vprašal. ,,Onegav Tonček mi je rekel po-
ganček.“ „Kaj? Pogančka te je imenoval ? 1
,,Ja, rekel mi je: pri krščanskem nauku smo
danes slišali Jezusove besede: ,,Ce pa kdo cerkve
ne posluša, naj ti bo kakor pogan in očitni
grešnik!“ Pri vas pa tretje cerkvene zapovedi
ne poslušate, ker v petek meso jeste; zato so
tvoj oče pogan, ti pa poganček!“ Oče je bil
v veliki zadregi. Po kratkem premisleku je pa
rekel: ,,Karel! povej Tončku, da smo mi krist¬
jani in da ne bomo nikoli več ob petkih mesa
jedli. “

Redko se zgodi, da bi bili otroci dobri, če
so dajali starši slab zgled. In če se zgodi, ni to
zasluga staršev, marveč jim je le strahovito živa
pridiga. Tu en tak dogodek. Pred nekaj leti je
šel v večjem avstrijskem mestu med drugimi k
prvemu sv. obhajilu tudi deček, ki je imel prav
mlačne starše. Gospod katehet so ga prav lepo

- 79  —

pripravili, in pristopil je z najglobokejšim spo¬
štovanjem. Čutil se je silno srečnega. Samo ena
reč ga je pa zelo pekla. Oče in mati nista ho¬
dila ob nedeljah v cerkev. Deček jih je že ve¬
likokrat prav lepo prosil, pa zastonj. Kaj pa je
zdaj storil? Obljubil je božjemu Zveličarju, da
bo vsak teden dva delavna dneva skrivaj zgodaj
vstal in šel enkrat namesto očeta in enkrat na¬
mesto matere k sv. maši. Bog naj pa potem
staršem odpusti in jih ne kaznuje. Tako je počel
več tednov. Enkrat je pa mati zapazila in šla
skrivaj za njim, da vidi, kam hodi. Ko se je
prav tiho vrnil, ga je pa oštela. Jokaje je po¬
vedal, kaj je pri prvem sv. obhajilu obljubil
ljubemu Jezusu, da bi ne zadelo prekletstvo božje
staršev. Mati je vse to povedala tudi očetu. Oba
sta bila globoko ginjena in tudi ozdravljena. —
Pa taki zgledi so redki. Navadno velja pravilo:
,,Kakršni starši, taki otroci!“

Starši gotovo opominjajo, naj se otroci va¬
rujejo zmerjanja, preklinjevanja, pretepanja in
podobnega. Pa kaj to izda, če otroci vidijo, da
se oče in mati tudi prepirata, če slišijo iz ust
staršev grde psovke, posebno kadar se s sose¬
dovimi sovražijo. — Enkrat sem slišal, kako je
mati ostro prijemala dva sinova, ki se nista
dobro umela. Pa starejši ji je hitro nazaj zasolil:
„Saj se vi tudi zmir s teto prepirate. 11  — Neki


80  —

oče je lepo učil otroka, kako se mora varovati
greha, ker Bog vse vidi iu vsak greh kaznuje.
Čez nekaj dni je pa otrok očeta vprašal: ,,Oče,
ali Bog res vse vidi?“ ,,Res!“ ,,In vsak greh
kaznuje ?“ ,,Vsak!“ ,,Potem je pa tudi videl, da
ste vi v nedeljo prišli pijani domov. u  — Neki
otrok se je zlagal, in mati ga je trdo posvarila.
Povedala je, da je to grd greh, ki ga Bog zelo
sovraži. (Jez nekaj dni je otrok slišal, ko je
mati sosedi neresnično govorila. Zdaj je pa otrok
mater posvaril: ,,Danes ste pa vi lagali. Bog
vas ho kaznoval, ker ste ga zelo razžalili. 41

Najbolj morajo starši paziti, da na kak
način ne bodo kalili otročje nedolžnosti. Ponav¬
ljam še enkrat! Otroci so veliko boljši opazo-
vavci, kakor navadno starši mislijo.

Najžalostnejši zgledi so v družinah, v ka¬
terih žganje gospodari. V neki vasi na Bavarskem
je živel pred leti kovač, ki je pijačo veliko bolj
ljubil kakor svoja dva otroka. Petletna Rezika
mu je nosila skup žganje, in če mu ni dovolj
hitro prišla, jo je neusmiljeno pretepal. Isto je
večkrat izkušal tudi bolehni bratec. Revščina je
zmir bolj rasla. Za žganje je moralo biti, če
tudi otroci niso imeli kruha. Bog se je Rezike
usmilil in je poslal belo smrt ponjo. Cujte kako
se je Rezika poslovila od matere, ki je jokaje
pri njeni postelji vprašala: ,,Kaj ne, Rezika, ko

— 81 -

boš v nebesih, boš pa Boga prosila, da bom še
jaz za teboj prišla?“ ,,Ja, mama, pa za bratca
bom tudi Bogu rekla, da kmalu pride!“ ,,Kaj
pa za ata, ali boš tudi prosila, da v nebesa
pridejo. 14  ,,Oh ne, mama, če bi ata gor prišli,
bi jim pa zopet morala žganje nositi, in bi me
še do krvavega tepli.“ — Ce je oče pijanec,
imajo otroci cel pekel — pa vendar le enega;
če je pa mati pijanka, jih imajo pa sedem.

4. Kazen.

Četrtič pomaga vzgajati tudi kaznovanje.

< 'e kdo misli, da se lahko brez kazni dobro
vzgoji, se zelo moti. Sicer se dobi dandanes
dovolj mehkužnih ljudi, ki imenujejo vsako kaz¬
novanje brezsrčno in grozovito. Zato so zoper
palico v šoli in doma. To pa ni duh božji in
duh krščanski. To je misel tistih, ki so se sami
zasužnjili strastem, in imajo tudi ozir drugih za
grozovito, če bi se jih oviralo živeti po nagonu,
ki ga ubogajo tudi živali. Sredi leta 1903. sem
govoril s premožnim možem, ki je doma iz mesta,
pa se je naselil v miren kraj na deželi. Vprašal
sem ga tudi za sedemnajstletnega mladeniča, ki
ga je takrat imel v svoji hiši. ,,0 lep, močan,
kakor nobeden v okolici. Malo na poskok pa je;
no to pa leta s seboj prineso. Dekleta ga imajo
zelo rada ....  Pri meni ima vse prostosti.

6

— 82  —

Ima svoj ključ od vežnih duri, da odhaja in
prihaja, kadar hoče. Naj se le mlad iznori. To
mladeničem puste v najboljših družinah. Sicer
pa zelo raben fant ....  V takem duhu bi vzgajal
hudič.

Sv. Duh v sv. pismu pa pravi: ,,Komur se
šibe škoda zdi, sovraži svojega sina. Kdor ga
pa ljubi, ga vedno strahuje. 14  (Bukv. preg. 13, 24.)
,,Strahuj svojega sina! 44  (Bukv. preg. 19, 18.)
,,Nespamet se dečkovega srca trdo drži; pa kro-
tilna šiba jo prežene. 44  (B. preg. 22, 15.) „Ne
odteguj otroku k rotitve; zakaj če ga s šibo
udariš ne bo umrl. Ti ga boš s šibo udaril,
njegovo dušo boš pa pekla rešil. (B. preg. 23,
13. 14.) Kdor ljubi svojega sina, ga ima vedno
pod šibo, da se ga veseli naposlednje, in mu ni
treba trkati na sosedova vrata. 44  (Sirah 30, 1.)
To je jasna beseda. In jaz mislim, da je sveti
Duh še zmir najboljši vzgojitelj. Ta bo še zmir
bolje vedel, kakor moderni liberalni pedagogi,
ki so na sv. Duha pozabili.

Kakšen zgled pa daje nebeški oče, ta naj¬
višji vzgojevavec človeških otrok? On sam pravi:
,,Katere jaz ljubim, tiste svarim in pokorim."
(Skr. raz. 3, 19.) Sveti Pavel piše o njem: ,,Kogar
Gospod ljubi, ga pokori, in tepe vsakega otroka,
ki ga sprejme. Prenesite pokorjenje!- Kakor
otrokom se Bog vam izkazuje; zakaj kje je

- 83 —

otrok, ki ga oče ne pokori? Ako ste pa brez
pokorjenja, ....  ste postranski in ne pravi
otroci. Dalje ako smo svoje telesne očete stra-
hovavce imeli in jih spoštovali: ali ne bomo
veliko bolj Očetu duhov (duš) pokorni, da živimo?
In oni so nas malo časa po svoji volji strahovali;
ta pa k temu, kar je koristno, da dosežemo
njegovo posvečenje. Vsako pokorjenje pa, ko je
pričujoče, se ne zdi veselo, ampak žalostno;
potem pa prinese izkušenim po njem mirapoln
sad pravice.“ (Hebr. 12, 6—11) Bog pošilja
ljubljencem šibe, časne kazni, da za napake na
tem svetu zadoste, da bodo potem čisti kmalu
po smrti mogli k Očetu v nebeško domovino.

Perzijski kralj Cir je umrl 529. 1. pred
Kristom. Ta je imel dva sina. Eden je bil blag,
drugi pa zelo hudoben. Čudno pa, da je oče
prvega za vsako napako hudo strahoval, dru¬
gemu je pa tudi velike hudobije izpregledal.
Prijatelj Krizip mu je to očital. Kralj mu je pa
rekel: ,,Enega od sinov jaz bolj ljubim. Ta bo za
menoj nosil kraljevo palico ; zato mora pa zdaj za
vsako napako šibo čutiti, da se pogreškov odvadi
in bo tako dober kralj. Drugega pa ne ljubim
tako, zato ga prepustim samemu sebi!“

Vsi misleči možje, ki človeštvu dobro hočejo,
so v tem edini, da vzgoja brez vsakega straho¬
vanja ne uspeva. Skoro vsak, ki je zdaj dober

— 84  —

mož ali dobra žena, se bo spomnil nazaj, da je
od očeta ali matere v mladosti katero dobil. To
je pomnil tudi rajni knez in škof Simor, ki je
bil v Ostrogonu na Ogrskem za primasa, to je
za prvega nadškofa. K temu je privpil enkrat
neki oče s pritožbo, da je bil njegov sin v šoli
tepen. Cerkveni knez je mirno poslušal. Ko je
oče vse povedal, mu je rekel: ,,Ko sem bil jaz
še majhen, so moj oče, ki so bili črevljar, včasi
kneftro vzeli, da so me zavoljo napak kaznovali;
in vendar sem postal ogrski primas. Ce se otrok
malo kaznuje, to ne bo torej kaj posebno hu¬
dega!“

Kazni so pa različne. Tepenje, post, odre-
čenje kaj takega, kar ima otrok posebno rad,
zapor, prepoved igranja ali izprelioda, resen
ukor ....  sploh vse, kar je otroku neprijetno.

Kakor potrebno je kaznovanje, prav tako
težko je isto prav izvršiti. Nekateri starši s
kaznimi nič ne dosežejo; samo razdražijo otroke
in vrhtega izmanjšajo ljubezen, ki so jo doslej
otroci imeli do njih. Zato podam tu nekaj pravil,
ki jih je treba pred očmi imeti pri kaznovanju.

a)  ,,Bodi pravičen in nikdar ne kaznuj
brez vzroka ! 11

Otrok dobro čuti, kaj je pravično. Ta
čut je vsakemu naravna dota. Pi'avična je pa

— 85  —

kazen le tedaj, če je zaslužena, če je res kaj
krivde, kaj hudobne volje zraven. Oe pa otrok
le iz naravne slabotnosti, nepremišljenosti ali
površnosti kaj poškoduje, razbije ali razlije, ni
naredil iz hudobije, ter ni govorjenja o kaki
posebni kazni. Dovolj je, da se otrok opozori,
in da si bo bolj zapomnil, se mu k večemu kaka
ljuba reč začasno odreče. O tepenju tu ni govora.
Bilo bi krivično. Pa koliko je nespametnih staršev,
ki ravno ob takih prilikah zrojijo in nepotreboma
izpodkopavajo zaupanje, ki so ga imeli otroci
do njih.

Neki oče je imel sina v nižji gimnaziji. Ta
je bil zelo slabo nadarjen, pa nenavadno priden.
Mnogo si je prizadeval ter prinesel vselej dobro
izpričevalo; da bi pa bil dosegel pravdobro, to
ni bilo v njegovih močeh; vendar oče je prav¬
dobro zahteval in, ker ni bilo, je vselej sina
neusmiljeno pretepel. Ali ni to nespametno in
krivično? Pravični kaznuje le hudo voljo! —
Drugi oče je poslal desetletnega Mihca v zgornjo
sobo po dragoceno posodo. Ta je bila pa visoko
na omari. Deček je pristavil stol, pa jo je še
komaj dosegel. Stol se je pa majal, da ne bi
padel s stolom vred, je deček skočil raz njega
in zraven posodo razbil. Jokajočemu je oče, ki
je slišal ropot, s palico prišel nasprot ter ga je
v jezi pretepel, da je bil ves klobasast. Potem

A

- 86  —

je bilo očetu samemu žal, jel je otroka poljubljati
ter mu je dal krajcarjev, da si kupi sladkorčka.

Ce se pa gre za greh, za prelomljenje božje
zapovedi, potem je treba resne kazni. Ce so
otroke starši na kako stvar že včasi opomnili,
če so mu že povedali, daje greh, in otrok vseeno
še stoii, potem je kaznovanje pač upravičeno.
Vest bo otroku tudi rekla, da je kazen zaslužena,
torej pravična. Zal, da so pa večkrat starši sami
napačni; sami nimajo strahu božjega in strahu
pred grehom. Ce otroci žalijo Boga, so za to
kar mrzli, da le njih samih ne žalijo. Poznam
očeta, ki ima sebe za najvišjega Boga!

Neki oče je od strani poslušal, kako je
njegov sinček tovariša prekanjeno nalagal in
ogoljufal. Oče ga je kloiil in pametno posvaril.
Nekaj ur na to je pa sladkosmehljajoc pravil
sosedu, kako premeteno zvit je njegov sinko.
Pristavil je še: „Pa pravzaprav mu tega ne
smem v hudo šteti; saj je bil njegov oče tudi
tak, ko je bil mlad.“ In sin je vse to slišal. Kaj
si je mislil o očetu? Pozneje je zašel. Poslali so
ga v Ameriko in nikoli več niso nič slišali o
njem.

Ko sem bil jaz majhen, sem rad obiskoval
enako velike sosede. Naletel sem enkrat v hišo,
ko so ravno starši rekli sinu: Drugekrat znaš
dobro lagati, takrat ko je koristno pa ne. Ali

— 87 —

si moral povedati, da si drva nosil. Saj bi se
bil laliko zlagal in rekel, da te je glava bolela,
pa bi te ne bili danes v šoli zaprli. “ Ti starši
so otrokom vedeli povedati torej tudi o koristnih
grehih. Žalostna bogaboječnost!

Poznam očeta, ki je ženo učil, da je svoji
materi jemala; začetkoma se je malo branila;
pa modri soprog ji je rekel: „Saj domačim
krasti ni nič greh!“ To zdaj vedo tudi njegovi
otroci in že izpolnjujejo. Ena njegova hči je
obiskala drugo, ki ima manjši zaslužek, in se
je storila tako domačo,  da ji je obleko po¬
kradla. — Starši, kako boste greh kaznovali na
otrocih, če ga sami ljubite ali celo priporočate!
Pa tudi od takih staršev bo Bog terjal duše
otrok!

b ) Drugo pravilo: „Ne kaznuj v prvi
j e z i!“

Dokler je človek razburjen, ne sodi prav
tako, kakor če je mirnega duha. Jeza ni dobra
svetovavka. Kaznovanje v jezi ne bo doseglo
svojega namena. Sv. Duh pravi: ,,Je svarjenje,
toda prazno, ki ga daje v jezi zasramovavec,“
(Sirah 19, 28.) Torej ostani miren; če pa tre¬
nutno ne moreš, pa kazen odloži tako dolgo, da
se umiriš. Tudi povej otroku, da moraš greh
kaznovati, ker Bog tako hoče. Potem bo imela

mala kazen večji uspeli, kakor še tako velika,
pa prenagljena.

Pe je pametno otroka siliti, da poljubi šibo,
ki ga tepe, dvomim. Tepenje je nekaj brid¬
kega ; zato v istem trenotku ne more otrok
odkrito ljubiti strahovalne palice; poljub je torej
prisiljen, hinavsk.

c) Tretje pravilo se glasi: „Ne kaznuj

preveč in prepogosto!"

Če je kazen vsak dan na vrsti, se je otrok
nekako navadi, in nič več prav ne izda. Naj¬
manj reda je ravno v hišah, v katerih zmir šiba
poje. Tudi ljubezen pri tem trpi. Torej ne kaznuj
prepogosto; če je pa treba pa kazni menjaj.
Nikar samo ne tepi, saj lahko za kazen otroku
kaj prijetnega odtegneš.

č)  Četrto pravilo: „Kaznuj pametno in
glej, da otroka kaj ne poškoduješ."

V slepi jezi so večkrat starši otroke tako
mahnili, da je celo življenje trpel. Samim je pa
tudi potem zmir vest očitala.

Posebno previden bodi; da pri kaznovanju
ne žališ sramežljivosti otrokove.

d) Peto pravilo: „Nikdar ne zažugaj kake
kazni, ki je ne misliš tudi izvesti!"

Sicer bi trpela tvoja veljava. Ce. starši
groze, pa ne izpolnijo žuganja, ako otrok vseeno

— 89 —

greši, se otroci njihovim grožnjam smejajo. Zato
dobro premisli predno zažugaš; če si pa zažugal,
in otrok kljub temu ni ubogal, pa moraš izpol¬
niti. Otroci naj vedo, da starši ne govore praznih
besedi, marveč da gotovo izvrše, kar obljubijo.

e) Se zadnje pravilo: ,,Oče in mati morata
biti složna in edina ozir  kazni.. 11

Ne sme eden ugovarjati, če drugi hoče
kaznovati. Neka mati ima zelo slabega sina.
Nad petnajstkrat je bil že v ječi zavoljo raz¬
ličnih bojev. Enkrat mi je tožila: „Saj je bil
koj majhen poreden. Jaz sem ga večkrat hotela
strahovati; pa se je koj očetu in teti smilil. Rekla
sta: ,,Bo že boljši, zdaj je še otrok. Ko je bil
15 let star, ga je pa oče hotel strahovati, pa
mu zavoljo bolehnosti ni bil več kos. En čas
sta se pestila, potem sta oba padla, in oče je
z glavo nesrečno priletel na železni tečaj pri
vratih, sin je pa ušel in po vrtu sadna drevesa
lomil 11  . . . Tu je oče ugovarjal; navadno je pa
mati tista, ki je slepo usmiljena, ter vpričo
otrok godrnja, ko oče pravično kaznuje. To ima
zmir slabe posledice. Isto velja tudi, če so otroci
v šoli kaznovani. Vpričo otrok starši ne smejo
nikoli reči, da je bila šolska kazen prevelika
ali celo nezaslužena in krivična. Pametni starši

- 90 —

šolsko kazen potrdijo s tem, da še doma malo
pridenejo.

Zgodi se pa, da kdo res nespametno kaz¬
nuje, tu je pa treba stvar uravnati, ko otrok ni
zraven. Pred nekaj leti je živel na Kranjskem
črevljar, ki je imel precejšnjo kopico otročičev;
taki tički pa radi malo požvrgole in malo po¬
skačejo. Ta je pa hotel, da bi bili vsi tihi in
mirni kakor na fotografiji, ki je visela na steni.
Pa niso bili; zato so bili pa vsako uro vsi
tepeni. Mati je seve ugovarjala očetovi nespameti;
nerodna je pa bila tudi, ker je to storila vselej
vpričo otrok. Moža je jezilo, in je otroke in ženo
preklinjal. Včasi se ga je pa šel napit. Sele
ponoči je privpil domov. Potem je bil pa celo
noč veliki semenj. — Taki ljudje bi komaj psa
znali izrediti.

5. Zadnji vzgojevalni pripomoček je plačilo.

Ce koga plačamo ali hvalimo, s tem pri¬
znavamo, da je nekaj zaslužnega, hvalnega storil.
Ce se je otrok potrudil, da je storil kaj dobrega,
plemenitega, hvalevrednega, potem je prav, da
mu to poplačamo s pohvalo ali kakim darom. To
mu bo dalo veselje do dobrega. Neumestno je pa
plačilo in hvala takrat, če otrok, nima nič za¬
služnega za stvar, na primer: za lep obraz,
telesno gibčnost....  Grešno bi pa bilo pohvaliti

— 91 —

in poplačati, če je premeteno koga prekanil,
koga užugal s pestjo ali pa z jezikom, če se
je g. učitelja ustavil ....  sploh kaj grešnega
storil.

Priznanje, pohvala, plačilo imajo veliko
vzgojno moč. Človek ima tako naravo, da se
utrudi v delovanju, če ni nobenega, da bi mu
od časa do časa dal kako priznanje. Priznanje
mu da novo moč ter mu obnovi veselje do iz¬
vrševanja težavnih stvari. To je pa še posebno
pri otroku. Pohvala in obljubljeno plačilo ga
vzpodbujata, da bo rad izpolnjeval voljo staršev
in jim bo v vsem doma in v šoli, v cerkvi in
drugod v veselje.

Ko je Zveličar apostole vzgajal, jim je tudi
plačilo obetal; rekel jim je: ,,Blagor vam! . . .
veselite se, in od veselja poskakujte, ker je vaše
plačilo obilno v nebesih!“ (Mat. 5, 12.) „Prav,
dobri in zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest,
te bom čez veliko postavil.” (Mat. 25, 21.)

Starši, ki le grajajo in nikoli ne pohvalijo,
so krivi, da otroci le nejevoljni ubogajo in dobro
delajo. Tudi se taki otroci ne bodo nikdar mogli
z veseljem spominjati mladih let. Neka mati je
po svojih starših podedovala to nesrečno lastnost,
da nikdar ni bila zadovoljna s svojimi otroki; zmir
je očitala in grajala; pohvalila in priznala pa ni
nikoli dobrih lastnosti, ki so jih njeni otroci več

— 92 -

imeli, kakor vsi drugi v tisti vasi. Ta revica je
sebi in otrokom nepotrebno jemala zadovoljnost.

Torej ne samo grajati in kaznovati, po
zgledu Zveličarjevem je treba tudi hvaliti in
plačilo obetati.

C. Kaj vse obsega vzgoja?

Vzgoja obsega trojno nalogo: 1. Starši

morajo v otroku hudo nagnjenje krotiti, slabiti,
zatirati. 2. Starši morajo otroka vaditi zatajevanja
in pokorščine. 3. Starši morajo otroka napelje¬
vati k dobremu. Ce ste prejšnje odstavke te
knjige pazno brali, vam bo marsikaj v sledečem
že znano. Ponavljamo le, da imate tudi v na¬
slednjem celotno sliko svojih dolžnosti.

1. Zatirajte hudo nagnjenje!

So ljudje, ki mislijo, da otrok nič hudega
ne prinese s seboj na svet. Pravijo da v njem
ni hudega nagnjenja, da bo rasel brez napak,
če le od zunaj ne bo kdo napačno vplival nanj.
No, pa to pravijo tisti, ki ne verujejo na iz¬
virni greh in odrešenje, tisti, ki vere sploh več
nimajo.

Vera in vsakdanja izkušnja pa drugač učita.
Vera pravi, da otrok prinese poleg izvirnega
greha tudi hudo nagnjenje s seboj na svet. Sveti
krst pač izbriše podedovani greh. Nagnjenje k

- 93 —

hudemu pa ostane še v srcu. Sicer to nagnjenje
ni greh, je le razpoloženost za greh. Ta razpo-
loženost pa v otroku spi, dokler ne začne misliti.
Sveto pismo pravi: Cut in misel Človeškega srca
sta nagjena k hudemu od njegove mladosti. 11
(1. Moz. 8, 21.) In sv. Pavel piše: „Vem, da
v meni, to je, v mojem mesu, dobro ne prebiva;
zakaj hoteti je v meni, storiti pa dobro, tega ne
najdem. Dobrega namreč, kar hočem, ne storim;
temveč hudo, kar nočem, to delam. Čutim drugo
postavo v svojih udih, ki se bojuje zoper postavo
mojega duha, ki me devlje v sužnjost pod po¬
stavo greha, katera je v mojih udih.“ (Rimlj. 7,
18. 19. 23.) ,,Meso poželi zoper duha, duh pa
zoper meso; ta dva sta namreč eden drugemu
zoper, da ne storite, karkoli hočete.“ (Gal. 5, 17.)
To je torej hudo nagjenje, to je tista kal, iz
katere hoče rasti greh. V kali je že vseh sedem
poglavitnih grehov v otrokovem srcu. Da bi pa
ta plevel visoko ne rasel in ne zorel, zato je
Bog postavil dva vrtnarja, očeta in mater, da
čujeta nad vrtcem otrokovega srca, Kako pa?

Prvič  morata oče in mati verjeti, da je
tudi vajin otrok nagnjen k hudemu. Ce ga tudi
tisočkrat imenujete sladkega angeljčka, vendar
tiči v njem nekaj peklenskega. Samoljubje starše
velikrat moti, in nočejo verjeti, da bi mogli
njihovi otroci kaj zagrešiti. In če jih kdo opozori

94  —

na otročje napake, so še nejevoljni: „No to pa
že ne more biti, da bi naš otrok kaj takega
storil. To je pa grdo obrekovanje . . .“ Tako
plačajo tiste, ki jim hočejo oči odpreti. Pa taka
slepota se strahovito otepa. Otročje napake, ki
jih starši iz napačne ljubezni prezro, postanejo
pozneje ostri trni, ki jim bodo enkrat srce bo¬
lestno zbadali. Seveda staršem ni treba prav
vsega verjeti, kar se pove hudega o otrokili.
Domišljati si pa, da sploh ni mogoče, da bi bili
vaši otroci tudi kaj napačni, je naravnost ne¬
spametno. In vendar se to godi pri malovernih
starših, ki le preradi otroke nad zvezde povi¬
šujejo, in če učitelj in duhovnik v šoli napake
kaznujeta, jih zato doma oče in mati s kako
sladkostjo odškodujeta. Iz krempeljcev pa zrasto
kremplji. Te pa že starši čutijo; pa pomagati
ne morejo več.

Drugič  vama naročam, ljubi oče in mati.
skrbno opazujta otroka, da bosta hitreje spoznala
h katerim napakam je bolj nagnjen. Potem zlo
kar v kali zadušita. Pa opazovati je treba po¬
sebno takrat, ko še otrok ne ve ne, da ga vidita
in slišita. Vpričo staršev se še varuje, če je pa
sam, ali v druščini drugih otrok, pa bolj pokaže
ali jezljivost, trdosrčnost, svojeglavnost, sladko-
snednost ali kaj drugega takega. Zato je dobro
včasih skrivaj in od strani opazovati. Pa ne

prevečkrat in prenezaupno. To bi otroci opa¬
zili ter bi postali tudi vama nezaupni. Le ob
ugodni priliki od časa do časa se poskrbi, če že
kak plevelček poganja. Glavno pa je, kar sem
že ponavljaje rekel, molitev za otroka; potem bo
sv. Duh pomagal napake spoznati in jih na prav
način odpravljati.

So otroci, ki čutijo veselje, če kdo trpi;
zato mučijo živali, posebno ptiče; zato tepo
manjše otročiče in smehljaje poslušajo vzdiho¬
vanje in jokanje, to je nevarna razpoloženost,
ki navadno v poznejših letih rodi velike grozo¬
vitosti. Zato je dobro isto koj opaziti in mlado
izrovati. — Drugi otroci so k temu nagnjeni,
da hočejo zmir sami prav imeti in se nočejo
nikoli drugemu ukloniti, če jim je prav jasno
dokazal, da se motijo. Tak človek pozneje povsod
težko izhaja. Neki vladar, čigar ime zamolčim,
se je izprehajal po grajskem vrtu. Tam zraven
so igrali njegovi sinovi, ki pa nič niso vedeli,
da je oče v bližini. Najstarejši se je obnašal
zelo oblastno. Hotel je, da se godi vse po nje¬
govi volji, če ni bilo, je brž zagrozil zdaj enemu,
zdaj drugemu: ,,Ti bom že pokazal, kdo je
prestolonaslednik.“ Cesar je nekaj časa nejevoljen
opazoval, potem pa hitro pristopil, najstarejšega
sina prijel in jih mu je začel deliti s palico,
rekši mu: ,,Jaz ti pa pokažem, kdo je cesar,

— 96 —

ki nikakor ne trpi, da bi ti tako ravnal z brati.“
To je bilo gotovo pametno. — Dosti otrok je,
ki ne delajo natančnega razločka med tem, kaj
je moje in kaj tvoje. Brž si prilaste kaj tujega,
pobero igrače sosedovim otrokom, se povabijo na
tuj vrt še predno je sadje zrelo. Morda so le
malenkosti; ali iz tatičev zrasto tatovi! — Ne¬
kateri otroci imajo posebno ljubezen do laži.
Tudi to je nesrečna ljubezen, ki ji je treba od¬
ločno vojsko napovedati. — V jeseni 1. 1903.
so sadjevec stiskali prav ob potu v vasi L.:
prav lepo čist in rumen je tekel. Gospodinja je
dobrega srca, in ga je vsakemu mimogredočili
dala pokusit. Šestletna hčerka, ki ima sama rada
sladke reči, je pa na tihem potožila nekemu
tujemu dekletu : ,,Oh, tale naša mama bodo vsega
razdali!“ V njenem srcu torej nevoščljiv plevelček
dela vršičke. — O nagnjenju k nečistosti, bomo
govorili v posebnem oddelku. Tu pa o vseb raz¬
ličnih otročjih napakah rečemo: ,,Za nobeno reč
pridni otroci pozneje niso bolj hvaležni staršem,
kakor če so jih koj majhne opozorili na napake
in so jim pomagali, da so se jih odvadili.

Tretjič  pa prosim: Odstranite posebno vse,
kar vodi v nečistost. Največji otrokov zaklad je
nedolžnost. Angeli so najrajši v druščini ne¬
dolžnih, in božji blagoslov rosi obilno- na hišo,
v kateri prebivajo taki otroci. Ne da se pa tajiti,

97  —

da je človek prav v tem oziru zelo slab. Kako
lahko se izgubi in vname poželenje. Zato so
modri starši silno previdni in pazljivi. Vse graje
so pa vredni taki roditelji, ki trpe, da leže otroci
različnega spola vkup v eni postelji in to do de¬
setega ali celo do dvanajstega leta. Če so starši

v v

se tako revni, to ne sme biti! Se to ni svetovati,
da otroci obojega spola, čeprav vsak v svoji
postelji, spe v isti sobi brez nadzorstva. Naj¬
bolje je, da imajo deklice svojo spalnico in dečki
svojo. Seve to ni povsod mogoče. Sicer mora pa
biti vsaj nadzorstvo. Tudi v medsebojnem obče¬
vanju se morata oče in mati vsega ogibati, kar
bi utegnilo izbuditi v otroku kako nečisto misel.
Ko otroci občujejo s tujimi, je večkrat treba
pogledati, če so samo nedolžne igre. Na paši,
na daljši samotni poti v šolo in iz šole se zgodi
veliko hudega. Zahtevajte, da so pastirji zase,
pastarice zase. Solarji naj hodijo skup in šola-
rice skup. Učiteljstvo obeh šol v Škofjiloki se je
pred leti tako domenilo, da se nauk na dekliški
šoli za pol ure v različnem času začenja in
končava kakor pa nauk na deški. Podobno rav¬
najo skrbni učitelji v več krajih s ponavljavci in
ponavljavkami. Skrbni starši ne puste otrok, da
bi čuli ob mrličih, da bi zijala prodajali ob
plesiščih, da bi poslušali različne burke godčeve
na ženitninah, da bi hodili po noči na prejo,


- 98

proso met ....  sploh nikamor, kjer se na¬
vadno kaj manj spodobnega vidi ali sliši.

Pred nekaj leti je na Nemškem prvorojenček
že kot otrok postal nečistnik. Počasi je pokujšal
vse bratce in še posebno sestrice; vsenavskriž
so počenjali; pa starši nič niso opazili. Naistarši
je postal 16 let star. Pa zavoljo takega življenja
je bil tako oslabel, da ni bil za nobeno rabo;
šolo je moral kar pustiti, ker ni mogel nič res¬
nega misliti. Sploh tako zašli otroci niso dobre
glave. Jokal je in obžaloval svojo propalost; pa
je mislil, da mu ni več pomagati; rekel je, da
nima moči, da bi se grehu ustavil. — Kako je
pa bilo z drugimi pohujšanimi bratci in sestrami,
pa nisem zvedel.

Petič  naročam: Ko ste spoznali bolezen
otrokove duše, je pa treba koj zdravila. Prvo
zdravilo, en grenak prašek resnega svarjenja.
Drugo zdravilo, cela škatlica z dobrohotnostjo
posladkanega podučevanja, in če je pomagalo, po¬
hvala. Za stanovitnost, se sme obljubiti plačilo.
Ce pa prvi dve zdravili nista pomagali, bo treba
močnejšega, to bodo različne kazni; nič odjenjati!
Otrok mora vedeti, da imajo starši i'esno voljo,
da on pred nima miru, da se poboljša. Večje
kazni, tudi brezovo olje, je treba rabiti, če se
gre za krajo, nečistost, zlobnost. Seveda, greh
mora biti dokazan.

— 99  —

Tole, kar vara zdaj naročam, je važno. Pa
je veliko staršev, ki so tako nerodni, da celo
sami otroku izbujajo huda nagnjenja in jih jim
večajo. Za zgled vzemimo najprej prvi poglavitni
greh, napuh. V otroku je že kal napuha, na¬
gnjenje k ničemurnosti. Zdaj pa mati hčerko lepo
obleče in pokrije, jo pelje k zrcalu, da se še
sama vidi; pravi ji: „Zdaj pa nobeden ni tako
lep kakor naša Rozika!“ In če se to večkrat
zgodi, potem se bo seveda nagnjenje k napuhu
razvilo v trn visoke prevzetnosti. V navadnem
življenju nerodnost v vzgoji nima vselej tako
velikanskih posledic. Kaj pa pravi sledeči do-
godljaj ?

V večjem laškem mestu je pred več leti
živela bogata vdova, ki je imela samo enega
otroka, lepo hčerko. Tej je kupila že kot otroku
zmir vse najlepše in potem je vsa zaljubljena
na vso moč njeno lepoto hvalila. Za molitev pa
ni bilo nič časa. Ko je bila hčerka večja, je pa
že sama znala dragocenosti izbirati; mati ji pa
seve ničesar ni odrekla. Da so jo vsi videli, je
hodila pridno po veselicah. Mater je začelo malo
skrbeti, pa ni upala nič reči. V dvajsetem letu
je pa hčerka zbolela. Jetika jo je počasi peljala
smrti nasproti. Nazadnje je ležala upalih lic
in vsa oslabela na postelji. Mati je videla, da
ne bo več dolgo. Bridko ji je bilo poslušati,

— 100

kako liči samo o veselicah govori, ki se jih; upa
kmalu udeležiti. Nazadnje ji je vendar jokaje
rekla: ,,Ljuba hči, zdaj boš pa morala nekoliko
na Boga misliti; začni malo moliti. Ti si zelo
bolna; Bog ve, kako se bo izteklo.“ „Oh, mati“,
je odgovorila, ,,kaj takega mi prej niste nikoli
rekli, zakaj me ravno danes begate s takimi
stvarmi? Prinesite mi rajši najlepše okraske za
v lase, biserni vratnik . .. .“ Mati je jokaje pri¬
nesla to in vse, kar zraven spada. Dekle se je
s tresočo roko sama okrasila. Prosila je za ogle¬
dalo. Videla se je. Izgovorila je pojemajoč be¬
sede: „Mati, jaz mislim, da umiram. No, zdaj
bo pa hudič dobil svojo nevesto!“ In mrtva je
padla nazaj na vzglavje.

Nekateri starši višjih stanov napeljujejo
otroke sami k prevzetnosti s tem, da jih uče,
da bi po njihovem zgledu ljudi nižjih stanov za¬
ničevali. Majhen nepokvarjen otrok, če je prav
iz kraljeve hiše, rad igra tudi z najrevnejšimi
otroki. Ne dela razločka med stanovi. Starši pa
pravijo: „Ali te ni sram govoriti z beraškimi
otroki....  Kaj če kdo vidi, da je graščakov ali
uradnikov ali trgovčev otrok govoril z zani¬
čevanim otrokom kmetovim ali rokodelčevim
ali delavčevim." Tako govoričenje pomaga na¬
gnjenju k oholosti. Oholost pa še ni nobenega osre¬
čila. Napuhnjenih in košatih ljudi dobromisleči

101  -

ne marajo; in prevzetnosti sledi padec. Starši
višjih stanov, povejte svojim otrokom, da so tudi
revni otroci sinovi in hčere bogatega nebeškega
Očeta; povejte jim, da ne smejo v njih zaniče¬
vati podobe božje. ,,Karkoli storite kateremu teli
najmanjših mojih, je tako kakor bi meni storili,“
pravi tisti, ki je bil prostovoljno reven na zemlji,
pa je v nebesih bogat za vse!

Tole se večkrat zgodi; pa starši še ne
veste ne, da ni čisto prav. Jožek se udari ob
mizo ali kaj drugega in joka. Mati pa pravi:

,,Ali tale grda miza te je udarila? Čakaj no,
zdajle jo bova pa midva še bolj!“ Potem jo pa
malo potolčeta, in otrok jenja jokati. Otrok ima
po naravi čut maščevanja v sebi. Temu je zdaj
zadostil. Maščevalni čut je neplemenit, mati
ga je pa pomagala izbuditi, in otrok bo morda
tudi kasneje izkušal vsakemu vrniti, kdor ga bo
žalil ali sploh kaj žalega storil. To nagnjenje k
maščevanju je treba zatirati! Ko je poznejši
papež Pij IX. še kot majhen šestleten deček
sedel ob materinih nogah, mu je mati povedala,
da so v Rimu tisti čas svetega očeta zgrabili in
proč vlekli. Mali deček je materi rekel: ,,Jaz
bom koj Boga prosil, da te ljudi kaznuje."
Mati je pa rekla: ,,Sinko moj, Jezus pa ni tako na¬
redil. Ko je na križu umiral, je molil za križavce
ter jim je želel dobro." Nato je otrok pokleknil.

— 102  —

Najprej je izmolil en očenaš za svetega
Očeta, potem pa enega za njegove sovražnike,
da bi se izpreobrnili. Tako je ta pobožna mati
modro maščevalni nagon v otroku utešila.

Pred več leti mi je visok mož pravil tale
dogodek iz lastnega življenja. ,,Ko sem bil devet
let star, sem storil pregrešek, h kakršnim sem
bil po naravi zelo nagnjen. Mati je pa zapazila
— zdaj pravim — k sreči  zapazila. Žalostno
resnega obraza me je lepo posvarila; potem me
je peljala v sobo in rekla: ,.Poklekniva tukaj
pred podobo križanega Jezusa, ki si ga zdaj tako
zelo razžalil in prosiva ga odpuščenja.“ Mati je
molitev narekovala, jaz sem pa vsako besedo za
njo izgovarjal. Vmes sem začel jokati, preprosta
vsebina te molitve me je tako ganila. Pekla mi
je še: ,,Danes zvečer boš šel brez večerje spat.
To pokoro lepo daruj Bogu, da ti odpusti in ti
pomaga, da več ne grešiš!“ To me je kar iz-
premenilo; nikdar več nisem storil tistega greha.
Materi sem pa še zdaj hvaležen, da me je tako
modro odvadila, Matere, posnemajte!

2. Otroke je treba navaditi zatajevanja in
pokorščine.

Človek je rojen, da uboga, ne, da vlada.
Klanjati se mora volji Najvišjega, ki je neome¬
jeni gospodar nebesom in zemlji. Pokoren mora

— 103

biti cerkveni oblasti, ki je namestnica učlove¬
čenega Boga, ki ima gospodstvo nad vsemi
stvarmi. Pokoriti se mora vsem predstojnikom,
ki mu zapovedujejo v imenu božjem. Pokorno
mora sprejemati vse, kar mu nakloni previdnost
božja. V marsičem se mora klanjati tudi volji
bližnjih, če hoče mirno izhajati ž njimi.

Izkušnja pa uči, da človeški naravi nič ni
tako težkega, kakor zatajiti sebe in lastno voljo
ter svoje hotenje in delovanje podrediti volji
drugih ljudi. „ Jaz takole hočem, kaj mi je mari
za voljo drugih,“ tako bi rekel vsak najlaže,
če bi poslušal to nagnjenje, ki je v vsakem člo¬
veku, tudi v otroku. Komaj ta začne misliti in
hoteti, že bi rad videl, da bi samo njegova ve¬
ljala. Zato je velika in bistvena naloga vzgo¬
jiteljev, da zarano uče otroka, zatajevanja, pod-
ložnosti in pokorščine.

Kadar sem pokoren, vselej moram samega
sebe nekoliko premagati, zatajiti. Zato po pra¬
vici pravijo, da se ne bo nobeden naučil pokor¬
ščine in podložnosti, če se ni prej navadil za¬
tajevati samega sebe. Sicer sega zatajevanje
dalje kakor pokorščina; vendar je zatajevanje
tudi nujna podlaga pokorščini. Zatajuje se pa
tisti, ki si prostovoljno kaj odreče, in sicer ne
samo kaj takega, kar je naravnost prepovedano,
temveč tudi sicer kaj dovoljenega. Zatajuje se

/

— 104  —

nadalje tisti, ki voljno prenaša neprijetnosti,
križe in težave, pa ne samo tistih, ki se jih ne
more ubraniti, marveč si še prostovoljno sam
kaj naloži, kar ne prija naravi. Ce je kdo na¬
predoval v zatajevanju, je tako postal močan,
da bo lahko v vseh različnih okoliščinah vestno
pokoren in podložen. Prav zato mora učiti obojega,
zatajevanja in pokorščine, kdor hoče prav in
krščansko vzgajati.

Zdaj pa o vsakem nekaj:

Zatajevati in premagovati se, odrekati si
in prostovoljno pokoro si nalagati — o tem da¬
našnji svet ne sliši rad. Se kristjani, ki pridno
molijo in lepo žive, zatajevanje malo poznajo.
Zato je pa njihova pobožnost piškave vrednosti:
je kakor oreh brez jedra. Iz ljubezni do Boga
se odpovedati kaki veselici ali razvedrilu, si
prikrajšati kaj prijetnega, nekoliko manj jesti
in piti, malo skromneje se oblačiti, malo bolj
zgodaj vstati, v mrazu iti še ob delavnikih k
sveti maši, nekaj dalj poklečati pred taber¬
nakljem ....  tako in podobno ni drago tistim,
ki žive samo uživanju. To velja posebno še o
višjih krogih. Se takrat, ko slišijo o veliki po¬
trebi pogorelcev ali drugih nesrečnih, pravijo:
„0 zdaj bomo pa zopet veselico napravili v
korist revežem!" Veselica pa več sama poje,
kakor pa revežem pusti. S tem hočemo reči, da

105

so ljudje na svetu ki žive samo zabavi in jim
je še tuja nesreča dober povod, da se bodo
razveseljevali.

Kaj pa Jezus pravi? „Ako hoče kdo za
menoj priti, naj zataji samega sebe in naj vzame
svoj križ in naj hodi za menoj.“ (Mat. 16, 24.)
,,Vince te ipsum“ — ,,premagaj samega sebe!“
to je abc krščanskega življenja. Pa mnogi starši
ne vedo, da mora že otrok začeti z zatajevanjem.
Ne smeli bi mu dati jesti, karkoli in kadarkoli
se mu poljubi, ne ga razvajati z rednimi slad¬
karijami. Pa mu kupijo igrač, kolikor hoče; in
če prejšnje razmeče in vsak dan novih hoče, mu
vselej ustrežejo. Ce le otrok malo joka ali vpije,
pa ga je koj treba zadovoljiti. Puste ga tudi,
kamor hoče. Ali bo tak otrok potem voljno pre¬
našal trud in bolezen, lakoto in žejo? Ali ne
bo mislil, da mora vselej in povsod zmagati?

Na Nemškem je pred leti umrl oče, ki je
zapustil bogato ženo in tri majhne sinove. Mati
je bila na svoj način prav pobožna; vsak dan
je po več ur premolila v cerkvi. Otroci so pa
vmes doma počeli, kar so hoteli. Mlada služ¬
kinja je veliko trpela pred njimi, ('e je pa to
potožila materi, ko se vrnila iz cerkve, potem
je bila ista samo nanjo nejevoljna. Ako je kdo
katerega izmed dečkov malo udaril, je imela
mati to koj za greh zoper sv. Duha ali celo za

106  —

vnebovpijoči greli. Tudi so bili otroci zmir s
sladčicami preobkladani, da še navadnih jedi
marali niso. Kar so hoteli, vse so dosegli. Ce
materi ni bilo kaj prav, so tako dolgo vpili in
ropotali, da so zmagali. Ko so bili po 13, 14
let stari, so bili že celi divjaki. Eden je ukradel
materi 100 mark in se je z železnico odpeljal.
Marka je nemški denar in je vreden 20 beličev
več kakor naša krona. Ko je bil že daleč, ga
je došel policaj in ga nazaj pripeljal. Drugi je
enkrat služkinjo z velikim kuhinjskim nožem na¬
padel. Materine opomine so zasmehovali. Revica
ni vedela, kaj bi storila. Poizkusila je z različ¬
nimi poboljševalnimi zavodi. Pa vselej so ji si¬
nove nazaj poslali z žalostnim poročilom, da se
iz takega blaga ne da nič dobrega storiti. Na¬
zadnje so pa zlikovci nekaj takega zagrešili, da
jih je začela policija zasledovati. Pa odnesli so
ji pete v Ameriko. Mati je bila tako rešena in
se ni več menila za svet. Šla je v samostan, da
v njem mirno preživi stare dni.

Podobno je v marsikateri družini, čeprav
ne ravno tako neznosno. Starši otrok še malo niso
vadili zatajevanja; zato je vsa vzgoja ponesre¬
čena. Prav zato je med otroki toliko nečistosti,
ki jim mori zdravje in prihodnjo srečo. Gotovo
je treba precej zatajevanja in premagovanja, da
bo otrok kljub vsem mamilom in vabilom ostal

— 107  -

v

nedolžen. Ce pa starši nič ne store, se bo vdal
slasti, kakorhitro jo zazna. Dandanes je toliko
živčnih bolezni! Zakaj? Tudi prav zavoljo tega,
ker je tako malo premagovanja. Kdor se je že
kot otrok naučil, kaj grenkega voljno trpeti,
tega ne bo razdražila vsaka malenkost.

Bodite torej modri, ljubi starši, in vdahnite
že majhnim otrokom duha zatajevanja. Storite to
najprej ozir jedi in pijače. Navadite jih na go¬
tove ure. Da bi jedli še vmes, privolite redko.
Gotovo nočem, da bi trpeli otroci lakoto; ni¬
kakor ne; otrok še bolj rabi hrane, kakor do¬
rasli. Vendar naj se navadi na red. Ce se pa
vmes malo zatajuje, mu bo le koristilo. Ne
razvadite otrok s sladkarijami. Le včasih jih ž
njimi razveselite, pa redko. — Kaj pa o pijači?
Otrokova pijača naj sta mleko in voda. Kajne,
če majhnemu otroku daste opojne pijače, ga
prvič kar strese. To je znamenje, da narava
otrokova sama obsoja tako ponudbo. Vrhtega so
vsi pametni vzgojitelji odločnega mnenja, da
otrokom ne dajati nič opojnega. Ljubi oče, ti
gotovo veš, kako velik revež je pijanec na svetu,
in kako trpe zavoljo tega tudi njegovi domači.
Da tvoj otrok ne bo kdaj tak nesrečnež, varuj ga,
da se mu na kak način ne priljubijo opojne
pijače; vadi ga posebno v tem zatajevanja. Zdaj
so zasnovali na Slovenskem družbo, v katero

108

pristopajo taki, ki se hočejo zatajevati v pijači.
Kdor se je še navadil ni, kdor se je v tej točki
že iz mladega premagoval, zanj je to najlaže.
Starši poskrbite, da bodo vaši otroci vsi vredni
te družbe. — Kaj pa kajenje? — To prepovejte
popolnoma nedoraslim. Z vso strogostjo. Jaz
sem prej svaril brata, ki je ljubil cigarete. Iz¬
govarjal se je: ,,Jaz se navadil ne bom; kadim
le za kratek čas; obdržal bom moč, da se zdržim,
kadar hočem.“ — Študiral je pridno tudi čez
polnoč, ko se je pripravljal na kako izkušinjo za
sodnika. Pa ves čas mu je morala poleg petro¬
lejke svetiti tudi cigareta. Ko je vse izkušinje
napravil, je legel v grob in se je odvadil kaditi.

Ko so otroci malo večji, jih navadite, da
bodo vstajali ob gotovi — pa ne prepozni — uri.
Zgodaj spat hoditi in zgodaj vstajati, to je zdravo
za dušo in telo. Tudi v tem jih navadite na
točnost. Ce oče ali mati samo enkrat pokliče,
morajo kar na ta edini glas kvišku. Ozir obleke
jih ne vadite mehkužnosti. Najprej se prehlade
pomehkuženi otroci. — V Ljubljani je bil pred
leti pri šolski sv. maši deček s klobukom na
glavi v cerkvi. V šoli je moral seve za to od¬
govor dajati. Izgovoril se je: ,,Mati so rekli,
naj tako naredim, da se ne prehladim!“ — Gra¬
jajte otroke z mirno besedo, če za vsako ma¬
lenkost jokajo ali tarnajo. ( 1 e jih malo zebe ali

109  —

boli, morajo iz ljubezni do Boga potrpeti. — Ne
trpite, da bi bili otroci zamerljivi, kujavi! Takim
le manjka moči za zatajevanje, ker so pomeh¬
kuženi. Igrajo naj se, kolikor je prav. Jenjajo
naj o pravem času in začno delati ali se učiti.
Tu in tam jim naložite malo pokoro. Seveda, da
tudi tu velja: prava mera.

Posebno prigovarjajte otrokom, naj si sami
kaj odreko iz ljubezni do Jezusa. Včasih je dovolj
ena sama modra beseda. In kaj jim bo bolj ko¬
ristno, kakor to? V Skofjiloki je pred par led
umrla skrbna učiteljica mati Terezija. Ta je
spretno znala vaditi otroke v premagovanju. Ko
sem bil katehet na tisti šoli, sem imel priliko mar¬
sikaj opazovati. Enkrat sem med uro imel vprašati
učiteljico m. Terezijo ozir nravnosti nekaterih
učenk. Solarice tega razreda so bile tako za
trenutek proste. In če devetdeset mladih jezičkov
zapleše, je že nekaj šumenja. Ečiteljica pa ni
drugega rekla kakor: „Ali je to tudi premago¬
vanje? In zavladala je popolna tišina. Čudil sem
se, da že učenke drugega razreda tako dobro
vedo, kaj je zatajevanje. Mati Terezija je bila
nad 40 let učiteljica in je ostala kot skrbna
mati z bivšimi učenkami še poznejše čase v tesni
zvezi. Skoro vse sedanje matere v loški okolici
so bile njene učenke. Oe se še znajo zatajevati
in če znajo tudi zatajevanja učiti, kako lep sad

/

110  —

ene same učiteljice! -— Nemški pisatelj nam pa
pripoveduje, o dečku, ki je imel dobrega učitelja
ter se je pri njem naučil premagovanja. Ce je
imel kruh še tako dobro namazan in bi bil rad
vse sam snedel, je vendar vselej delil z revnim
sosedovim Tončkom, če sta le skup prišla. -—
Nekaj podobnega se je naučil pater Damijan od
svoje dobre matere. On, njegov bratec in sestrica
so hodili v sosednjo vas v šolo. Tam so ostali
čez poldne in so čakali popoldanskega pouka.
Malo kosila so vselej seboj nesli v pletenici.
Navadno je bila bolj borna jed. Enkrat so jim
pa mati pogače pridejali. Sli so pa otroci skup
z beraškim šolarjem. Najprej so soglasno skle¬
nili, da bodo z beračkom skupaj jedli in ž njim
pogačo delili. Jožek, poznejši p. Damijan, je pa
segel še dalje. Rekel je: ,,Dajmo mu rajši vso
pogačo. Saj mi večkrat kaj dobimo. Temu pa
drugekrati zmir manjka." Zgodilo se je po tem
nasvetu. — Krščanski starši, pravite včasih
otrokom, takele zglede, in otroci bodo v veselje
angelcem gotovo posnemali, če le nimajo že po¬
kvarjenega srca.

Sv. Edmund, ki je bil pozneje škof v
Kentebiri je imel zelo pobožne starše. Materi je
bilo ime Mabilija, očetu pa Edvard. Zadnji je
prosil ženo za dovoljenje in je šel v samostan,
kjer je prav sveto živel. Mati je pa sama otroke

111  —

vzgajala. Bolj z zgledom kakor z besedo je učila
zatajevanja. Za spodnje oblačilo ji je bila trda
žimnata srajca. Čez ledje ji je bila obleka z
drobno železno žico prepletena. Ta pas je umi¬
rajoča zapustila sinu Edvardu. Otroci, ki so imeli
tako zatajevalno mater, so se tudi sami pridno
premagovali. Ob petkih niso nikdar drugega
zaužili kakor samo kruh in vodo. Ko je mati
poslala dva sina na vseučilišče v Pariz, je dala
vsakemu spokorno oblačilo ter jima je naročila,
da ga morata nositi vsak teden kaka dva ali
tri dni, da bosta tako oborožena zoper nizko
meseno poželenje. — Kaj pa moderne matere k
temu pravijo ? Jaz pač nimam tu namena, da
bi vsem staršem svetoval tako posnemanje. Pa
zgled naj jim pove, da so pobožni starši vseh
časov vadili otroke v zatajevanju in premago¬
vanju.

Ce so starši tako že majhne otroke učili
zatajevanja, potem jim ne bo težko, navaditi jih
tudi p okorščine in podložnosti.  Morejo pa
pri tem modro postopati; zato tu nekaj pravil:

Prvič.  Ne ukažite nikdar kaj takega, kar
je za otroke pretežko. Kar bi otrok mogel iz¬
vršiti le, če napne prav vse moči, kaj takega
smete k večemu svetovati, ne pa zapovedovati.
Tudi Bog ni dal samih zapovedi, ampak tudi svete.
Prve more vsak brez posebnih težav izpolnjevati

J

— 112  —

s pomočjo milosti božje, za izpolnjevanje evan¬
gelijskih svetov je pa že treba precej junaštva.
To vsi vemo, da otrok zavoljo naravnih slabosti
marsikaj ne more, kar se odraslim zdi še lahkotno.
Zato vestni starši prej pomislijo, če bo otrok
mogel razmerno lahko izvršiti, predno kaj vele.
Treba je vpoštevati naravne moči otrok in nji¬
hovo duševno razpoloženje. Tudi ne preveč ukazov,
potem otrok ne ve prav, pri čem je, in izgubi
pogum. Nikdar ne pozabite, da so otroci le še
otroci in da mora naloženo breme biti primerno
otroškim ramenom.

Drugič.  Ukazujte z mirnim resnim glasom,
ne z vpitjem. Nič otroku tako ne imponira kakor
mirna odločnost. Nehote se ji klanja, ('e pa
ukazujete s strastnim, razburjenim glasom, otrok
kmalu opazi, da vam samim manjka premago¬
vanja, in zato ne bo visoko spoštoval vas in vaših
ukazov. Tudi v razburjenosti kmalu kaj ne¬
rodnega ali pretežkega ukažete ter morate potem
popravljati; tako si izmanjšujete veljavo pri
otrocih. Sploh mora biti občevanje materino —
in še posebno očetovo — z otrokom, čeprav Iju-
beznjivo, vendar vselej mirno. Mirno in odločno
ukazujte, in otroci bodo vselej čutili, da resno
zahtevate izvršitve.

Tretjič.  Ce ste pa enkrat kaj ukazali,
potem ne odjenjajte prej, da se izvrši. Seve

— 113

velja to le o tistem, kar ste pametnega ukazali.
Nespametne ukaze morate sami izpremeDiti. Kar
ste modro zapovedali, za to se pa morate brigati,
če otrok izpolnjuje ali ne. Če pa kdo ukaže,
potem se pa ne meni zato, v koliko se je ubo¬
galo, si sam veljavo izpodkopuje. Otrok mora
biti trdno prepričan, da prej zanj ne bo miru,
kakor da vaši zapovedi ugodi; potem bo zmir
laže protivno svojo voljo klanjal vašim ukazom.
Ce je pa že izkušen v tem, da vaših ukazov ni
treba tako za resno jemati, potem se bo že izvil
in ne bo ubogal. Oče in mati morata biti tu
zopet edina. Ce je oče kaj ukazal, mora izvršitve
tirjati tudi mati, in nasprotno. Pa v tem starši
veliko greše; tako so sami krivi grehov svojih
neubogljivih otrok.

Slednjič.  Nepokorščino vselej kaznujte!
Kakor hitro je gotovo, da je otrok vedel za vašo
zapoved ali prepoved, pa jo je še vse eno pre¬
lomil, ste ga dolžni kaznovati. Priti mora tako
do prepričanja, da vsaki nepokorščini sledi kazen.
Tudi je dobro, da otroke zraven opomnite, da
niso bili nepokorni samo vam, temveč tudi Bogu,
čigar namestniki ste vi.

Ljubi starši, potrudite se in izpolnjujte ta
pravila. Tako boste storili dobro svojim otrokom,
da si bodo s pokorščino pridobili blagoslov, ki
je navezan na četrto božjo zapoved; koristili

8

114 —

boste pa tudi sebi, ker pokorni otroci vam bodo
na zemlji v veselje in v večnosti v plačilo.

Neki misijonar je naletel v Ameriki na
postarnega moža, ki se je iz Nemškega tja pre¬
selil. Misijonar ga je vprašal, kako mu dopade
v Ameriki. Odgovoril je: ,,Oh meni v Ameriki
še nikoli ni dopadlo. Z mir sem mislil, da se
povrnem nazaj v domovino. Zdaj pa mislim tukaj
umreti. Imel sem namreč edinega prav dobrega
sina. Vse je tako lepo ubogal, kakor težko še
kateri drugi otrok na svetu. Ko je bil komaj
17 let star, se ga je pa polotila jetika. Mladje
moral umirati. Jaz in mati njegova sva pa zraven
v silni žalosti jokala. Rekel nama je: „Ljuba
oče in mati! Nikar ne žalujta po meni. Jaz rad
umrjem. Zdaj sem še nedolžen. Kmalu bom pri
Bogu, tako upam, in potem bom neprenehoma
molil za vaju. Amerika je nevarna dežela. Ne
jokajta torej! Bog ve, kaj bi bilo tu iz mene,
če bi še dalje živel? Morda bi zašel v slabe
tovaršije in bi postal velik grešnik. To bi bilo
šele hudo za vajini srci.“ Tako je umrl. Te
besede so me takrat močno pretresle, in še zdaj
jih ne pozabim. Ganile so me, da sem sam jel
bolj za dušo skrbeti. Zmir še mislim nanj in,
da se laže greha varujem, prejemam pogosto
sv. zakramente. Enkrat pa hočem biti pokopan
ob svojem nedolžnem sinu. Na njegovi strani

— 115 —

hočem počivati, ž njim vred iz groba vstati,
ter skupaj ž njim iti naproti božjemu sodniku."
—- Kar upa, bo gotovo tudi dosegel.

3. Starši morajo otroke napeljevati k dobremu in
jih privaditi lepemu krščanskemu življenju.

O tem smo že marsikaj povedali. Tu še
trojno.

Prvič.  Gotovo Bog hoče da starši otroke
tako izrejajo, da bodo tudi na svetu srečni. Zato
skrbite, ljubi starši, da se vaši otroci kaj prida
nauče, da bodo pridno hodili v šolo, da bodo
tudi doma izvršili, kar jim v šoli nalože. Le
potem bodo pripravni in rabni ljudje. Ce ste
starši pri tem zanikarni in površni, lahko za¬
krivite, da otroci ne bodo nikoli imeli primernega
kruha. Tudi učite otroke, da bodo z ljudmi pri¬
jazni in uljudni; potem jih bo imel vsakdo rad,
in bodo veliko laže izhajali.

Drugič.  Ponavljam, kar je silno važno.
Najbolj skrbite, da bodo otroci vse verske dolž¬
nosti vestno in natančno izpolnjevali ter tako
zares krščansko živeli. Cujte, kaj doseže dobra
mati. V neki samostanski hiši v Sleziji se je
vzgajalo več deklic. Med njimi je bila tudi de¬
vetletna Metika, hči višjega katoliškega urad¬
nika. Mati je že koj majhno privajala molitvi.

A

— 116  —

Razlagala ji je tudi, kdo je pri sv. maši na
oltarju, in kdo biva vedno v tabernaklju. Tako
je dosegla, da je Metika zelo rada že doma
bodila ž njo v cerkev. Tudi v samostanu je bila
z največjim veseljem vsak dan pri sv. maši. Pa
prišla je mrzla zima. Metika je bila pa malo
bolj lahno oblečena. Zato so ji redovnice za¬
časno odsvetovale hoditi k sv. maši. Rekle so:
,,Zate je prezgodaj sv. maša, ker si še majhna.
Tudi je kapela premrzla, se boš prehladila. Rajši
poleži tako dolgo, da bodo sobe že dobro gorke!“
Pa Metika se ni dala pregovoriti in je hodila še
zmir vsako jutro v cerkev. Nekega večera ji je
pa redovnica vzela obleko, potem je seve deklica
morala zjutraj v postelji čakati tako dolgo, da
je obleko dobila. Kaj pa je nato storila ? Ko se
je oblekla, se je splazila v kapelico. Pogledala
je okrog sebe. Mislila je, da je sama. Sla k
oltarju in po stopnicah k tabernaklju. Tu se je
globoko priklonila ter poluglasno molila: ,,Ljubi
Jezušček! Nikar mi ne zameri, da danes nisem
bila pri sv. maši. Saj bi bila rada prišla; pa mi
je dobra nuna obleko odnesla, in tako nisem
mogla.“ Tako ganljivo je nagovorila Jezusa; slišal
je pa ni samo ta, ampak tudi neka redovnica, ki
je neopažena klečala za malo prižnico v kapeli.

Tretjič.  Starši, privadite otroke na
krščanske čednosti! Navadite jih na primer

117  —

radodarnosti! Otrok bi rad vse sam imel pa
nobenemu nič dal. Tako nagnjenje k lakomnosti
je v njem. Modre matere pa ga lepo nagibljejo,
da vselej da tudi kaj bratcem in sestricam, kadar
kaj ima. Začetkoma da precej nerad in zelo
malo; potem zmir več in iz boljšega srca; na¬
zadnje pa iz ljubezni do Boga, kar doda pleme¬
nitemu dejanju tudi zaslužnost za nebesa. Poznal
sem starše, ki so vselej otroke lepo pregovorili,
da so delili z bratci ali celo s tujimi otroki. -—
Isto velja o dobrotljivosti do revežev. Večina
staršev še ne misli ne na to, da bi tudi otroke
vadili dajati revežem miloščino, čeprav jo sami
dele. Kako lepo bi bilo, če bi milodare delili
po nedolžnih rokah svojih otročičev. Sveti Fran¬
čišek Salezij je imel pobožno mater, ki ga je
seboj jemala, ko je nosila bolnikom in revežem
darila. Kmalu je dobil toliko veselja do darež-
Ijivosti, da je mater prosil, če sme to in ono,
kar je sam dobil v dar, nesti revežem. Se lastno
kosilce je včasih podaril. — Sveti Bernardin
Sienski je bil že v šestem letu brez staršev.
Njegova teta Diana ga je vzela k sebi. Ta je
pa bila zelo dobrotljiva. Navadila je dobrodel¬
nosti tudi Bernardinčka, — pa tako, da jo je
kmalu prekosil. Enkrat je imela teta samo toliko
kruha, kolikor bi ga z otrokom sama pri obedu
potrebovala; zato je pa odpustila to pot nekega

— 118

reveža praznega. Bernardin je bil priča in je
rekel: „Ljuba teta, dajte no najin kruh temu
revežu. Drugače jaz ne bom ne kosil, ne večerjal.
Rajši sem cel dan lačen, kakor pa da bi tale
revež nič ne dobil.“

Bogata francoska gospa je s hčerko pre¬
gledovala veliko zbirko podob v Parizu. Hčerki
je posebno dopadla neka velika podoba; vprašala
je mater, kaj pomeni. „Na tej podobi vidiš, kako
Jezus sv. Petru podaja nebeške ključe,“ jo je
poučila mati. ,,Oh, mama, če bi pač jaz imela
ključ od nebeških vrat! Koj bi nebesa odprla
in bi vas in ateja k ljubemu Bogu peljala.“ „Ce
bi tako rada imela nebeški ključ, ti ga bom pa
jaz koj tamle na mostu dala . 11  Otrok je z ve¬
seljem pričakoval mosta. Ko sta se vračali čez
most je mati vzela iz denarnice en zlat, izročila
ga je hčerki z besedami: ,,Pojdi in nesi ga

tjakajle revnemu slepemu možu, ki jokaje prosi
miloščine . 11  Deklica je oddala in vrnivša se je
vekla materi: ,,Zdaj pa že vem. Ta milodar je
bil nebeški ključ. Gospod katehet so nam v ne¬
deljo pri krščanskem nauku rekli, da miloščina
nebesa odpira . 11

Dve deklici sta se jeli pričkati, katera ima
lepšo roko. Imeli sta pa še staro mater, ki je
znala zelo lepo učiti in lepe zgodbe praviti.
Zmir sta se z velikim zaupanjem k njej obračali.

119  -

Tudi zdaj sta jo prosili, naj razsodi. Rekla je:
,,Pokažita roke!“ Potem je dolgo roke gledala
in vmes premislila, kako bo pametno razsodila.
Odgovorila je: ,,Jaz ne morem odločiti; vpra¬
šajta reveže. Ti vedo. Zakaj najlepša roka je
tista, ki rada deli miloščino.“ Potem sta pa
rekli ena za drugo: ,,Moja roka bo zanaprej
rada dajala revežem!“

Posebno poskrbite, da bodo otroci pohlevni,
spravljivi in miroljubni. Med otroki brž pride
do prepira. Potem so hudi drug na drugega in
se še ne pogledajo ne. Če kaj takega opazite,
pomagajte k spravi. Povejte jim, kako je Jezus
velikodušno odpustil, kako lepo je za tistega,
ki prvi odpusti. Potem bodo otroci tudi v po¬
znejšem življenju radi odpuščali razžalnikom in
ne bodo živeli v sovraštvu. — Tako in podobno
se vam ponujajo, ljubi starši, različne prilike,
da otroka izpodbudite k eni ali drugi krščanski
čednosti. Če ste jih navadili krepostnega živ¬
ljenja, ste jim dali največjo doto. — Franco¬
skega viteza Bajarda so vprašali, kakšno bo¬
gastvo mora oče otrokom zapustiti; odgovoril je:

,,čednost in modrost; to je bogastvo, ki ga ne
more vzeti ne huda ura in ne hudoben človek. 1-

Zdaj boste pa morda rekli, ljubi starši: „Fe
vse premislimo, kar smo dozdaj brali v tej knjigi,
moramo priznati, da smo v marsičem kaj zagrešili.

120  —

Torej iz otrok ne bo kaj prida.“ Odgovarjam
pa: ,,Pač malo staršev je, ki bi pri vzgajanju
nikdar ne bili napravili kake napake. Pa, če je
le resna volja, če se le prizadevate po svoji
zmožnosti, iz svojih otrok izrediti dobre otroke
božje, in če zraven tudi v stanovitni molitvi
prosite blagoslova od zgoraj, potem se ne bojte.
Ljubi Bog in angeli varihi popravijo napake, ki
ste jih zagrešili iz nevednosti ali slabosti. Koli¬
kokrat mora priskočiti božja pomoč človeški sla¬
bosti! In ta je blizu vsem, ki resno prizadevajo.
Tudi mašnik pri najboljši volji svojo službo
včasih opravi pomankljivo. Božja pomagalna mo¬
drost pa dopolnjuje primankljaje. 11

Nadvse žalostno je pa pri brezvestnih starših,
ki sami nimajo verske resnosti. Teh nekateri
imajo samo naravno ljubezen do otrok, kakor je
ista lastna tudi kokoši, mački in lisici. Zavoljo
napačne ljubezni bo vzgoja ponesrečena. Drugi
takih malovernih staršev pa otroke prepuste
samim sebi in se ne menijo, ali bodo svetniki
ali divjaki. Postanejo seveda večkrat divjaki. Tu,
ko si starši sami nič ne prizadevajo za pravo srečo
otrok, ne zaslužijo božje pomoči; pa saj je tudi
ne prosijo. Tu bodo navadno vsi otroci brez iz¬
jeme slabi: krivi so pa temu malomarni starši
sami.


VI.

Skrb staršev za otroke po šolskem izstopu.

Cas od četrtega leta dalje dotlej, ko otroci
zapuščajo šolo, sem imenoval čas glavne vzgoje.
Zakaj v tek letih se mora položiti glavni temelj;
v teh letih se mora izvršiti glavna setev. Ce so
ta čas starši otroke zanemarjali; potem se ne
da več dosti doseči. Sprejemljivo otrokovo srce
so pripravna tla, ki je treba vanje sejati dobro
seme. Ce so ta čas starši storili svojo dolžnost
in so svojemu trudu prosili uspeha v goreči
molitvi, potem se je zdravo seme v srcu glo¬
boko ukoreninilo ter bo bujno raslo v višavo.
Ce je pa njivica že vsa s plevelom preraščena,
potem se poboljšanje v izkušnjav polni mladosti
največkrat ne bo posrečilo.

S tem pa ni rečeno, da odslej, starši, lahko
kar križem roke držite. Ne, zdaj morate čuječnost
še podvojiti. Zdaj vam je dolžnost, da to lepo
varujete, kar ste poprej vsejali. I)a to dosežete,
morate mladino skrbno nadzorovati. Zakaj sinovi

— 122  —

in hčere so prestopili v nevarna leta, ko greli
miče in klice, ko se jim pripravljajo mamljive
in vabljive izkušnjave, ko se svet sladka in
dobrika ter ponuja kupico sladkega uživanja.
In njih srce? To je polno življenja; želi uži¬
vanja, koprni po zabavi, razvedrilu in prostosti.
Manjka pa mladini premišljenosti, mirnega pre¬
udarka, izkušnje. Srce s slepim poželenjem hoče
v mladosti mogočno zagospodariti nad umom in
pametjo. Vrh tega starši do doraščajočih otrok
ne morejo biti tako strogi, kakor so bili lahko v
prejšnjih letih. Nekaj, čeprav modro omejene,
prostosti jim morajo dajati. Da pa tako skrbno
nadzorovanje dandanes ni lahko, ve vsak, ki
pozna izpridenost sveta.

Da boste laže prav vladali otroke v mla¬
dinskih letih, vam bom v sledečem podal zopet
nekaj praktičnih migljajev. Najprej pa ponavljam,
glavna stvar je zopet to, da vsak dan za otroke
in z otroki molite. Cim več izkušnjav mladini
preti, tem bolj potrebujejo podpore od zgoraj.
Prosite, in dobri Bog bo čuval nad vašimi si¬
novi in hčerami, da kje ne zadenejo nesrečno ob
kamen izkušnjav in ne padejo v greh. Posebno
jih vsak dan priporočajte mogočnemu Marijinemu
varstvu!

— 123  —

Prvi migljaj.

Starši, skrbite, da bodo vaši mladeniči in
dekleta lepo opravljali vsakdanje mo¬
litve, da bodo ob nedeljah in praz¬
nikih na pravem kraju v cerkvi pri
službi božji ter da bodo pogosto in
vredno prejemali sv. zakramente!

V dosego tega si morata vidva, oče in mati,
vse prizadevati. Pa pri mladeničih to ni vselej
lahka stvar; zakaj ti vidijo in slišijo marsikaj,
kar jim prvotno gorečnost ohlaja. Pa starši, mo¬
rate biti v tem neizprosljivi. Ce enkrat ne bodo
dajali Bogu, kar je božjega, tudi vam ne bodo,
kar so vam dolžni.

Prepričajte se včasih sami, če so vaši si¬
novi resnično pri sv. maši. O koliko sinov go¬
ljufa v tem oziru starše, ki jim le preradi vse
verjamejo. Priden mladenič iz L. mi je kočijažil
in med potjo mi je marsikaj povedal. Ko sva
se peljala skozi vas B., mi je rekel: ,,Fantje
iz tele vasi gredo vsako nedeljo v trg T.; doma
mislijo, da gredo k deseti maši v cerkev; pa
ostanejo vsi bliže v gostilni. Ko mine v cerkvi,
jo pa tudi ti narežejo domov." — Torej, starši,
čujte!

Ozir molitve! Najlaže veste, da otroci vestno
molijo, če opravljate po možnosti jutranjo in ve¬
černo molitev skupno ž njimi.

124  —

In o svetih zakramentih! če jih vi sami
redno prejemate, jih bodo tudi vaši doraščajoči
otroci.

Drugi migljaj.

Posebno tudi glejte, da bodo otroci
rasli v ljubezni do nebeške matere!
Pred kratkim sem bral sledeče mikavne besede.

,,'Tisočkrat se je že zgodilo, da se je Bog
še v zadnji uri usmilil še tako velikih grešnikov,
če so ohranili le iskrico ljubezni do Marije.
Ena sama češčenamarija, neznaten šopek, po¬
darjen Mariji; svetinjica ali škapulir na vratu —
je bil že mnogim rešitev v najresnejšem trenutku,
ko se je odločevalo za nebesa ali pekel. Na¬
sprotno se je pa tudi na tisoč in tisoč zgledih
v starih in novejših časih izkazala resnica, da
noben greh ni bolj nevaren; kakor greh tistih,
ki se za Marijo ne menijo ali jo celo zaničujejo.

Sveti cerkveni učeniki naravnost uče, da je
zanesljivo znamenje, da bo človek zveličan to,
če Marijo otroški ljubi. Tisti pa, ki se zoper
Marijo vzdigujejo, so po nauku svetih učenikov
določeni za pekel.“

Oe pa je toliko odvisno od tega, če je kdo
z Marijo ali ni ž njo, ljubi starši, bo treba vse
storiti, da bodo vaši sinovi in vaše hčere res
Marijine. Kaj veselo znamenje za našo lepo

— 125  —

deželo je, da je okoli tridesettisoč fantov in
deklet stopilo v Marijine družbe,  da bi še
laže Marijo prav častili, da bi bili še bolj de¬
ležni mogočnega varstva Marijinega, ki so ga v
nevarni mladosti tako potrebni.

Ljubi starši, rekel sem vam, da je mladino
silno težko nadzorovati, zelo težko vladati. No¬
bena reč vam pa te težkoče bolj ne olajša kakor
te družbe. Tu se družbeniki sami nadzorujejo,
sami se izpodbujajo k molitvi, k pobožnemu
petju, k pravočasnemu prejemu sv. zakramentov
in k vsemu dobremu, kakor se nasprotno mladi
ljudje zunaj družbe v slabih druščinah drug
drugega pohujšujejo.

Dragi oče, ljuba krščanska mati, ali bosta
poskrbela, da vstopita vajin sin in vajina hči
koj v Marijino družbo, kakor hitro jih po šolskem
izstopu hočejo vanjo sprejeti? O koliko deklet so
že družbe obvarovale sramotnega padca in koliko
mladeničev so ohranile na pravem potu. Sicer
pade eden ali drugi, čeprav je v družbi. Pa ne
zato, ker je bil v družbi, marveč zato, ker ni
izpolnjeval, kar družba zahteva, ker je živel,
kakor bi ne bil v družbi.

Druščino morajo imeti mladi ljudje. Družba
poskrbi za dobro druščino, ki jih blaži. Dru¬
gače bi morda vaši sinovi v druščini pijancev,
ponočnjakov, razgrajačev posuroveli, se pohujšali

126  —

in nazadnje pogubili. In hčerke vaše bi izgubile
nedolžnost, dobro ime in strah pred grehom ter
bi osramotile vašo hišo z nesramnim padcem.

Ce pa vajin sin in vajina hči ni več
za družbo, pa poglejta, da vsaj ne bo zoper
družbo. Kdor je zoper družbo, ta zalezuje Ma¬
rijino peto, je tako zoper Marijo samo. Kdor je
pa zoper Marijo, temu je takorekoč v čelo
vžgano znamenje, da bo pogubljen. Tu starši
včasih sami greše; če ni njihov Janez za prvega
in njihova Barbika za prvo v družbi, jim je pa
družba že slaba. To se pa rado otepa; primeri
se potem večkrat, da njih otrok še za zadnjega
v družbi ni več vreden. S častjo govorite o
družbi; otrokom pa recite, da so je še premalo
vredni.

Da bodo pa otroci radi v družbi,
svetujem, da jim daste lep zgled in
stopite v tretji red.  Kar je družba za
proste, to je za zakonske imenovani red. Ce ne
veste, kje sprejemajo v ta red, vprašajte pri iz¬
povedi. V majniku leta 1902 je klečal med tre-
tjeredniki mlad mož, ki je med drugim izkusil
tudi kaj se pravi na Dunaju se šolati. S so¬
progo vred je očitno v cerkvi napravil tretje-
redno obljubo.

127 —

Tretji migljaj.

Darujte otroke vsak dan presve¬
temu srcu Jezusovemu in učite jih, da
se bodo tudi sami darovali.

Zjutraj naj napravijo, kakor vi, tako tudi
vsi otroci dober namen. Na drugem mestu v tej
knjigi (stran 35.) sem prepisal lepo škofovo
molitev, s katero se vsako jutro lepo združite s
presvetim srcem Jezusovim in mu darujte vse
molitve, dela in trpljenja. Na vseh svetnikov
1. 1903. sem pridigoval v mali župniji. Pripo¬
ročal sem staršem to škofovo molitev in pa
družbo ,,apostolstva molitve 11 , kateri že zadosti
vsak, ki opravlja slednje jutro imenovano ško¬
fovo molitev k presv. srcu. Rekel sem jim v
domači besedi:

„Vi in vaši otroci so tudi vsi poklicani v
nebesa k svetnikom. Kajne, vsi bi tudi radi
prišli gori? V nebesa pridejo vsi, ki si silo pri¬
zadevajo, pa zopet samo tisti, ki se res silijo.
Škof nam svetujejo pripomoček, da nam ne bo
treba samim sebi preveč velike sile delati, in
bomo vendar v nebesa prišli. Kaj pa? Vsako
jutro se zedinimo s presv. srcem Jezusovim v
tabernaklju in recimo: O presveto srce Jezusovo,
tebi darujem vse molitve, dela in trpljenja da¬
našnjega dneva. Moliti velikokrat ne morete dosti;
imate preveč dela. Potem bodo pa tudi vaša,

128  —

tako darovana dela sama molitev, ker ste jih
posvetili Jezusovemu srcu. In koliko trpljenja
imate eni in drugi. Ce trpite nejevoljni, trpite
vseeno, samo še težje, pa brez zasluženja, ter si
še vica za drugi svet kurite; če pa trpljenje
darujete presv. srcu, vam bo Jezus trpljenje po-
sladil. Misel, saj trpim na čast najsvetejšemu
srcu, ki je tudi zame tolikanj trpelo in trpelo
tako voljno, vam bo dajalo celo veselje do
trpljenja. Tako boste najlaže že na tem svetu
dostali trpljenje, ki bi vas drugač mox - da čakalo
v vicah.“

„Darujte torej ljubi starši, vsak dan mo¬
litve dela in trpljenja presv. srcu — pa ne samo
svojih! Matere, storite to še za otročiče, ki sami
ne morejo storiti! To sem vam že rekel. Zdaj
še prosim: Poskrbite, da tudi večji to store go¬
tovo vsak dan. Tako bo cela družina vsak dan
vnovič posvečena presvetemu srcu v tabernaklju,
ki bo njemu posvečene z vidno roko blagoslav¬
ljalo in varovalo. 11

,,Pa kar naravnost do Jezusa si prav ne
upamo. Naj pa Marija posreduje. Tudi naše
molitve niso toliko vredne, da bi jih naravnost
presv. Jezusovemu srcu darovali. Jih pa darujmo
najprej Mariji, da jih ta pozlati. V njenih rokah
postane vse več vredno. Zato pa molimo, takole:
„0 presveto srce Jezusovo, po rokah prečiste

129 —

Device Marije ti darujem vse molitve, dela in
trpljenja . . .

,,Koliko se v vaših hišah dela in trpi.
Polno dela in trpljenja čaka tudi vaše otroke.
Skoda, če bi to ne bilo plačano pri Bogu. Pla¬
čana pa bodo vsa dela in trpljenja, če jih boste
darovali na povedan način. Koliko zasluženja si
boste nabrali vi in otroci. In sveto srce Jezu¬
sovo, kateremu na čast boste vi in vaša družina
tu delali in trpeli, živeli in umrli, bo z vami in
vas bo ob smrtni uri sprejelo k sebi v nebesa

— med svetnike.“

„Ce se tako vsak dan združite s presvetim
srcem Jezusovim, pa storite prav to, kar delajo
tisti, ki so udje družbe ,apostolstva molitve 1 .
To družbo sem vam že dovolj ob drugi priliki
opisal in imate jo opisano tudi v „Bogoljubu“.
Zdaj nič pametnejšega ne vem, kakor da se
danes vpišemo vsi iz cele župnije v to družbo,
da tako vstopimo v veliko družino tistih, ki so
z Jezusovim srcem združeni, da — rečem lepše

— da se tako zapišemo vsi kar v presveto srce
Jezusovo samo. To je pa nekaj velikega. To
srce je enkrat reklo: ,Ako ostanete v meni, in
moje besede v vas ostanejo, prosjte, karkoli ho¬
čete, in se vam bo zgodilo*. (Jan. 15, 7.) Ali
razumete veliko obljubo dobrega Jezusa? Ce se
izročimo njegovemu srcu in v njem tudi ostanemo,

9

— 130 —

potem bomo uslišani, za karkoli pametnega bomo
prosili. Vsem nam se pa pametno zdi, prositi za
nebesa. Združeni z najsv. srcem prosimo za ne¬
besa, in gotovo so naša! . . .“

Potem sem še naznanil uro, kdaj zapisujem.
V župniji je 66 hiš; iz 57 hiš so se vpisali vsi;
mislil sem, da se bodo prišle zapisovat ženske;
zato sem bil še bolj vesel, ker so prišli skoro
iz tretjine hiš gospodarji sami ali dorasli mla¬
deniči. Prvi se je oglasil mož, ki mora za du¬
hovnikom tudi prvi dajati celemu kraju lep zgled.
Iz domače župnije se jih je zapisalo 375; ogla¬
silo se jih je pa takoj še iz bližnje okolice toliko,
da jih je skup nad 500 udov.

Ljubi starši, še vi tako storite, in se ne
boste kesali! Kaj je ,,apostolstvo“ lahko izveste
pri domačem duhovniku.

Četrti migljaj.

Tu bi rad še posebej očetom nekaj naročil.
Ko so dečki šoli odrasli, navadno mati nima
več zadostnega upliva nanje. Odslej se ti okle¬
pajo bolj očeta in poslušajo, kaj ta pravi. Oče
mora z zgledom in besedo pri sinovih trojno
doseči, namreč da bodo spoštovali Boga in vse
sveto, da bodo sramežljivi in da bodo v pleme¬
niti samozavesti zaničevali strah pred ljudmi ter

— 131

se ne bodo sramovali verskega življenja, če jih
tudi svet zato zaničuje.

1. Mladenič rad pozornost drugih nase obrača,
velikokrat na grešen način. Dovoli si celo, da med
tovarši zaničljivo govori o veri in božjih rečeh,
ali da se pri službi božji pobalinsko obnaša.
Očetje, kaj takega ne trpite! Nič nima žalost-
nejših posledic kakor bogokletje. Podučite jih.
Sancta sancte tractanda — s svetimi rečmi se
mora sveto ravnati.

Pred več leti je živel v A. častitljiv oče.
Sin njegov je bil nekaj let na tujem in se je
naučil, kar se rado zgodi, tudi marsikaj nerod¬
nega. Ko se je vrnil, in so doma skupaj z brati,
sestrami in pomočniki kosili, je hotel veliko
besedo imeti. Marsikaj je pravil in izgovoril je
vmes nekaj nedostojnega o sv. rečeh. Mati mu
je brž jela migati, prst si je položila na ustne
ter kazala na očeta, ki kaj takega ne bo trpel.
Sin je pa še nalašč predrzno ponovil. Oče je
vstal, ga je prijel in peljal v kuhinjo. Tu mu je
rekel: Odslej ne prideš več k skupni mizi. Tu-
kajle boš posebej malo dobil. Mi smo navajeni
spoštljivo govoriti o svetih rečeh in le tako go¬
vorjenje poslušati. Ti imaš pa drugačno navado
in torej ne spadaš v našo druščino. Tako dolgo
ne boš več z nami obedoval, dokler ne boš vseh,
ki so morali slišati tvoje pohujšljivo govorjenje,

9 *

132 —

lepo prosil odpušeenja in dokler ne obljubiš, da
se kaj takega nikdar več ne predrzneš.“ Trda je
bila. Sina je hotela jeza premagati; pa poznal
je resnost očetovo; zato se je premagal. Molče je
jedel, kar mu je mati prinesla. Po kosilu je pa prosil
vse odpušeenja in obljubil za vselej poboljšanje.
Naslednjo soboto je šel k izpovedi in je bil zopet,
kakor v prvi mladosti, dober, bogaboječ človek.

2. Drugič je potreba, da se sinovom pristudi
nečistost in pijanost. Oče mora lepo učiti, kako
vzvišen je človek nad živalmi. Kako zaničevanja
vreden je nečisti mladenič, ker se poniža do
živali; kakšen revček je pijanec, ki stori celo
nekaj tako nizkega, kar še pri živalih ne naj¬
demo. Kolikor bolj bo mladenič spoštoval sebe
in svoje krščansko dostojanstvo, toliko bolj bo
zavarovan proti nevarnim vplivom. Ce se je pa
vdal nesramežjivemu počenjanju in pijanosti, se je
zavrgel, je izgubil spoštovanje do samega sebe
in se bo valjal kakor prase v blatu nizkih grehov.
Zato mu mora oče vdahniti stud do vsega grdega.

Na čuden način, ki se pa ne more zmir
posnemati, je izpreobrnil neki kmet svojega pet¬
najstletnega sina. Ta je v druščini mladih dekel
pri delu nespodobno govoril. Oče je pa neopažen
slišal. Pristopil je, prijel nadebudnega sinka in
ga je za pol ure zaprl med mlade pujske: „Na,
tukaj je prostor zate; s temi se tako pogovarjaj!“

133 -

— Ko je prišel sin iz ječe, ga je bilo tako
sram, da ni vedel, kam bi se dejal. Odslej ni
prišla nobena nesramna beseda več iz njegovih nst.

3. Oče mora poskrbeti, da sinovi postanejo
plemenito značajni. Značajni so tisti, ki so od¬
ločno za to, kar spoznajo za dobro, in se ne menijo
za zasmehovanje surovih tovaršev. Zal, da je
vsak človek precej k temu nagnjen, da vprašuje,
kaj bodo pa ljudje rekli. Ce se mladenič temu
nagnjenju ukloni, se bo kmalu sramoval vernega
se kazati, k izpovedi hoditi, pred sv. R. Telesom
poklekniti, za božjo čast se potegniti. Iz strahu
pred ljudmi bo mirno poslušal protiversko go¬
vorjenje ali še sam kaj bleknil, samo da mu
tovarši ne bodo vestnosti očitali. Tako bo iz na¬
pačne sramežljivosti sam delal, kar v srcu še
obsoja. In vestnost njegova bo vidno pešala.
Zato je sveta dolžnost očetova, da s pripravnimi
nauki sinu dokaže, da je za mladega človeka
sramota, če nima toliko poguma, da bi stano¬
vitno zagovarjal to, kar spoznava za dobro, in
bi zavoljo nedoraslih, pokvarjenih fantalinov po¬
pustil svoje boljše prepričanje. Take strahopetnosti
se mora sramovati mlad mož. — S takimi in
podobnimi besedami bo oče v sinovih utrjal
plemenito značajnost in samozavest.

Leta 1898. so me povabili v rojstni kraj
N. pridigovat mladeničem in dekletom, ki smo

- 134

jih nato sprejeli v M. družbo. Deklet je bilo
precej, mladeničev pa — pa — samo dva. To
je najmanjša družba; pa menda najzglednejša,
ker obstoji iz samih takih, ki se boje Boga, pa
nobenega drugega, ki se upajo dobrega oklepati,
naj store in reko drugi tako ali tako. Manj
značajni pa pravijo: ,,Bom videl, če bo še ta
pa ta . . .

V L. so prejšnja leta moški redko pristopali
k sv. obhajilu. Prišel je pa v kraj krepak fant,
ki je vojake odslužil, in je neustrašeno vsak
mesec prejel svete zakramente. Potem so se tudi
drugi holj upali, Tu je eden večino potegnil za
seboj. Povem še, da je bil to učitelj, da boste
vedeli, da tudi o tem stanu vem dokaj lepega.

Leta 1902. sta me obiskala dva zakonska,
da sem jima celo številno družino vpisal v rož-
nivensko bratovščino. Mož je rekel: ,,Znano mi
je, kako koristna in kako lahka je ta bratov¬
ščina. Ne zahteva več, kakor da se vsak teden
vsi trije deli svetega rožnega venca izmolijo. Pri
nas jih še dvakrat, ker brez rožnega venca ne
gremo nikoli spat.“ Jaz sem zapisal. Mož je pa
nadaljeval: ,,Gospod, zdaj pa še prosiva da naju
sprejmete v tretji red. u  Jaz sem vprašal, če
imata morda rajši, da kar na tihem v žagradu
pri zaprtih vratih. ,,0 zakaj ?“ je zavrnil mož,
,,kar je dobro, tega se ne smemo sramovati!

135 -

Ce bi pa bilo naju sram, bi pa ne pristopila.“
Na to se je izvršil sprejem očitno v cerkvi. Ta
zgled sem tu postavil, ker ta oče tudi sinove
vzgaja v duhu krščanske neustrašenosti, te je pa
prav dandanes zelo treba. Ta mož pa ni učitelj,
ta je trgovec v takem kraju, da bi laže izhajal,
če bi ne kazal svoje verske zavesti. Pa jo!

Leta 1863. je umrl na Francoskem topniški
polkovnik Pakveron. Zadnje besede so mu bile:
„ Jezus, Marija, Jožef. 11  Bil je to cel možak, vrl
vojščak, prepričan katoličan, neomahljiv značaj,
velik častivec Marijin. Ko je poslal enega sinov
na politehnično učilnico v Pariz, v kateri je bila
večina gojencev brez vere, mu je pisal: ,,Ljubi
sin, takoj razgrni svoj prapor, da bo vsak vedel,
kdo da si. Čez 48 ur ne sme noben tvojih so-
učencev več dvomiti o tvojem mišljenju. Le to ti
pomaga, da vztrajaš. Bodi kristjan, odkrit ka¬
toličan ! Nič ne skrivaj! Predvsem, le bati se
ne! Kdor ima veliko čast, da je katoličan, temu
ni treba šele milosti prositi, da bi smel svoje
prepričanje kazati. Tak ima pravico, da se ga
spoštuje. To sem jaz štirideset let izvajal in šlo
mi je dobro!“

Peti migljaj.

Kar sem pred kratkim očetom ozir sinov
priporočil, moram še enkrat resno obema naročati:

136  —

,,Oče in mati, varujte nedolžnost otrokom!“
Največ izgubi, kdor pride ob vero. Za vero je
pa nedolžnost največ vredna. Pa ima toliko
sovražnikov. Ce nečisti strup okuži srca mladini,

v

prežene vse dobre lastnosti. Ce pa starši s ču¬
ječnostjo ohranite otrokom nedolžnost do poročnega
oltarja, potem ste jim dali najlepšo doto. Tak ženin
in taka nevesta posebno zaslužita varstvo naj-
čistejše nebeške matere.

Pred petdesetimi leti je živela na Štajer¬
skem revna mati, ki je imela edino hčer. Izredila
jo je prav lepo krščansko. Zavoljo pomankanja
jo je morala dati služit. Deklica je prišla k bo¬
gatemu kmetu. Tu jo je najstarši sin tako dolgo
zalezoval, da jo je zapeljal. Gospodar je bil
vesten mož; zahteval je od sina, da jo poroči in
jo tako napravi za najbogatejšo kmetico cele
okolice. Na poročni dan je šla dolga procesija
vriskajočih svatov proti cerkvi. Sredi med svati
je bila tudi nevestina mati, pa ne vesela! Ta je
v silni žalosti jokala. Druge ženske so jo tola¬
žile: „Kaj boš žalovala. Saj kaj boljšega bi
hči ne mogla zadeti. Kar je bilo narobe, pa vse
poroka popravi. Mati je odgovorila: ,,Ce bi ležala
moja hči mrtva pred menoj, pa bi imela še čisto,
nedolžno srce, bi bila sicer jaz žalostna; vendar
bi gledala nanjo tudi z nekim veseljem. Zdaj si
je pa časno srečo kupila z grehom in sramoto ;

in to je kar mi je neznosno. Vem tudi, da brez
kazni božje to ne bo“.

1. Pazite, s kom občujejo vaši otroci! Dru¬
ščina je že veliko izkazila. Ne trpite, da bi se
vaši otroci družili z izpridenimi tovarši. Bolje, prej
bolj paziti, kakor pa potem na grobu nedolžnosti
zastonj solze točiti. Nedolžnost izgubljena ne
vrne se nobena. Posebno pazite, v kakšno hišo
daste otroka stanovat, služit, učit. Kolikokrat
starši slepo zaupajo sina ali hčer družinam, ki
niso pravega duha. Izpregledajo pa šele potem,
ko se je otrok vrnil ves pokvarjen domov. —
Gorenjski starši so imeli pred leti neumno na¬
vado, da so sinove ,,vlačili za jezik na Koroško.“
Da bi se namreč sinovi naučili nemškega jezika,
zato so jih dajali na Koroško učit kakega ro¬
kodelstva. Pa kaj so se naučili ? Kar so koroške
nemščine nazaj na Kranjsko prinesli, so jo zopet
kmalu pozabili. Nazadnje so samo še hudiča znali
nemški klicati. Kaj so pa pozabili? Moliti, k sv.
maši hoditi, svete zakramente prejemati! Da je
gotovo tudi nedolžnost trpela, če se je gledalo
samo na jezik mojstrov, ne pa na vse okoliščine,
je umevno.

V kraju J. je živela pred več leti revna,
pobožna družina. Najstarši sin je delal učiteljem
in staršem veliko veselja. Kako lepo se je pri¬
pravljal na prvo sv. obhajilo. In ko je klečal

138

pri obhajilni mizi, se je zdelo, da je drugi sveti
Alojzij tu. Ko je deček šolo dokončal, ga je
oče peljal v precej oddaljeno mesto. Tu se je
pogodil s premožnim trgovcem, da se bo sinko
štiri leta pri njem učil. Ko bi bil vedel, kako
je bilo v tej hiši marsikaj narobe, bi ne bil pustil
v njej svojega ljubljenčka. Gospodar je bil čisto
neveren ; gospodinja mlačna, malobrižna za verske
reči; molilo se ni nikdar. Pomočniki so bili ne¬
čistih jezikov. Nepokvarjenemu vajencu je bilo
začetkoma to zelo nevšečno. Pa nikomur se ni upal
povedati. Počasi se je pa navadil in je celo sam
zašel. Cez štiri leta je bil čisto pokvarjen. Tako
daleč je zagazil, da se ni upal nič več domov.
Ko se je izučil, je zapustil gospodarjevo hišo,
in drugi dan so ga našli v gozdu obešenega.

2. Pazite tudi, kam zahajajo otroci, kakšnih
veselic se udeležujejo, v kakšna društva vstopajo.
Posebno glejte nato, da so otroci zvečer pravo¬
časno doma. Vesten oče se večkrat prepriča, če
so doraščajoči sinovi ponoči res doma.

Bogat trgovec je imel doraslega sina. Oče
ga je peljal vsak večer nekaj časa na izprehod
in v pošteno gostilno. Krog desetih sta se vselej
vrnila in skup opravila kratko večerno molitev.
Nato sta šla vsak v svojo spalnico, tudi sin. Ko je
pa vse potihnilo, jo je pa ta vsak večer zopet po¬
pihal iz hiše. Potem je ostajal do dveh ali treh

139 —

zjutraj zunaj in je hodil po žalostno krivih potih.
Vse mesto je za to vedelo, tudi mati, ki je sinu
zmirom potuho dajala in g a z denarjem preskr¬
bovala. Samo očetu je bilo to čisto neznano, in
je poprej umrl, predno mu je kdo povedal. Sicer
bi ga bilo seve silno užalostilo.

3. Pazite na spalnice svojih hčera. Pokojni
kardinal Missia so v Selcih na prižnici staršem
naročali, naj poskrbe, da bodo goste mreže na
oknih tistih sob, v katerih spe dekleta. Ko¬
liko smrtnih grehov bi bilo tako zabranjenih!
Pazite tudi, da bodo imele imenovane spalnice
vrata z dobrim zapiralom. Ni priporočati, da
varuje samo kaka dekle, ko gre vse drugo v
cerkev. Previdne matere ne puste, da bi hči
sama potovala, sama se vozila brez spremstva
po železnici, šla k zdravniku, v mlin i. t. d.
Veliko hudega se zgodi, če se vračajo dekleta
z nepoklicanimi spremljevavci ponoči s plesišč
ali iz gostiln. Plesi na podeli so nevarni, ker v
noč se vam mladi ljudje lahko umaknejo izpred
oči. Veliko nedolžnosti se pokoplje, ko se fantje
poslavljajo od deklet in gredo k vojakom. Ne¬
varni so, kolikorkrat pridejo na dopust, ker se
slovo vselej ponavlja.

Šesti migljaj.

Poskrbite, da se otroci kaj pamet¬
nega n a u č e, da so pridno delavni.

140  —

Mladostna leta so tista leta, v katerih je treba
postaviti temelj za poznejši poklic. Kdor se v
tem času ničesar temeljitega ne nauči, tudi po¬
zneje ne bo kaj prida mojstroval. Tudi če so
starši zelo premožni in bodo otrokom lahko ve¬
liko zapustili, vendar otroci ne smejo biti brez
resnega dela. Lenoba je vseh grdob grdoba in
začetek vseh nerodnosti. Ce starši dovolijo, da
mladeniči in dekleta postopajo, bodo ti kmalu
kazali lastnosti, kakoršne staršem niso všeč. Proti
staršem bodo trmasti in nezaupni, v vsem kre-
tanju pusti in leni, pohlepni po uživanju in za¬
bavi, občutljivi kakor lekarniška tehtnica za
vsako malenkost, prevzetni in oblastni nasproti
nižjim. Pohajkovanje je kakor mlakuža, iz ka¬
tere vedno prihajajo strupeni plini. Kdor redno
vsak dan dela, ta pa ostane zdrav na duši in
na telesu. Delo kroti neredna nagnjenja in dolgčas,
ki toliko hudega izmisli, ne more na površje. O
cesarju Karolu Velikem se bere, da so morale
njegove hčere pridno delati. Morale so treti,
presti, tkati, tkanino beliti in iz nje oblačila
delati. Sploh so bile gospodične tistih časov
tako delavne za kolovratom, kakor današnje
pred zrcalom.

V Jeruzalemu je živel učen in moder ži¬
dovski učitelj, po imenu Hilel. Med mnogimi
učenci je imel tudi enega, ki se je silno bal

— 141

vsakega dela. Ime mu je bilo Sabot. Da bi ga
skrbni učitelj privadil dela, vzame ga nekoč
seboj v dolino Hinon, ki je bila blizu Jeruza¬
lemskega mesta. V tej dolini je bila umazana
luža polna črvov in druge nagnusne golazni.
Umazani okraki so pokrivali vodno površino, ki
je bila preprežena z blatnatimi rastlinami. Ko sta
učitelj in učenec prišla k tej luži, pravi Hilel
odloživši svojo palico: ,,Tu si hočeva odpočiti.“
— ,,Kaj, dobri učitelj! Ob tej smradljivi luži
se hočeš odpočiti? Ali mar ne čutiš, kakšni
strupeni sopari se iz te luže vzdigujejo ?“ —
„Prav praviš, sinko; luža je podobna duši le¬
nuhovi ; kdo se brez nevarnosti za svojo dušo
peča ž njim?“ — Nato popelje Hilel mladeniča
k neki zapuščeni njivi; na njej se je šopiril
osat s trnjem ter je dušil dobro žito. Tu se
nasloni Hilel na palico in pravi: ,,Glej, ta njiva
ima rodovitno zemljo, raslo bi na njej najlepše
žito; ali zapuščena in zanemarjena je. Zato pa
rodi osat, trnje in strupene zeli; pod njimi pa
gnezdijo kače in kuščarji. Glej, poprej sem ti
pokazal pri luži dušo lenuhovo; na tej njivi pa
se prepričaj o življenju njegovem!“ — To pa
je Sabota močno pretreslo. Skesan in osramočen
pravi: „Mojster, zakaj si me peljal v tako puste
in žalostne kraje? Spoznam, da so žalostna po¬
doba kaznivega mojega življenja!“ — Hilel pa

— 142  —

mu odgovori rekoč: „Ker me nisi hotel poslušati,
ko sem te jaz učil, naj te uči pa todi kaznuje
narava in tvoje lastno srce.“ Sabota je to ganilo ;
šel je vse ter postal delaven mladenič. Kmalu
potem ga pa pelje Hilel v lepo in rodovitno do¬
linico ; v ljubkih ovinkih je curljal po njej bister
potoček, obsajen s cvetlicami ter zelenim grmičjem,
„Glej“, pravi učitelj, ,,ta dolinica z bistrim po¬
tokom, s cvetlicami in zelenjem je podoba de¬
lavnega življenja in v priznanje ti pravim, tudi
podoba tvojega življenja. Narava, ki te je iz-
modrila, naj ti tudi poplača, ker si se izpre-
obrnil.“ — „Res je“, pravi Sabot, „veliko plačilo
mi je tudi lastno pomirjeno srce in priznanje
mojega dobrega učitelja.“

Aleksander Veliki je rekel: ,,Delo je kra¬
ljevo, pohajkovanje suženjsko.“

Kralj Alfonz se ni nikdar sramoval telesnih
del. Ko se mu je nekdo pri delu posmehoval,
ga je zavrnil: „Ali je Bog kraljem zastonj
roke dal?“

Kako je pridnost mladih let podlaga po¬
znejše sreče, kaže nam tale zgled: Slavni slikar
Giordano si je pridobil v slikanju toliko spretnost,
da je slednjič najlepše podobe slikal kar — s
prsti. Karol II., španski kralj, ga je nekoč
imenoval največjega slikarja na svetu. Taki
spretnosti pa je bila podlaga, vložena že v

— 143

mladosti. Kot osemletni deček je že slikal na
presno. Njegov oče, ki je živel ob talentih svo¬
jega sina, ga je vedno priganjal, naj pospeši
svoje delo, večkrat na dan mu je zaklical: Luka,
napravi brž!

Zdravniki se vse vprek pritožujejo, da jim
največ dela dajejo oni viši krogi, ki se v mehko
oblačijo, v posete vozarijo, pri pojedinah čas
tratijo in sicer dolgega časa umirajo!

Mlad puščavnik je rekel starejšemu svojemu
dušnemu vodniku: ,,Kako, oče, da nimam ni-
kakega veselja do dela?“ — „Iz tega spoznam,
da ne premišljuješ ne nebeške krasote, ne pe¬
klenske nesreče; zakaj misel na to dvoje prežene
lenobo, ki gotovo pelje v pogubo.“

Sv. Bernard je rekel nekdaj bratu, ki se je
veliko trudil: „Le vedno tako, in potem se tebi
ni vic bati!“

Ce pregledujemo kaznilniške kronike, se
prepričamo, da se je izvršilo največ zločinstev
na praznične dneve. Kjer je vera opešala, tam
so dnevi počitka res satanovi dnevi. V neki
badenski kaznilnici je bilo 50 jetnikov; razen
petih so vsi izvršili svoj zločin na nedeljo. -—
Zgodovina nemških kaznilnic izpričuje, da se
dogaja prav na nedeljo 40 izmed sto hudodelstev.

A

— 144

Zadnji migljaj.

Zdaj pa še nekaj opazk za takrat, ko si
bodo otroci stan volili:

1. Ce se vaš sin čuti poklicanega za du¬
hovnika ali redovnika, in če vaša dekle želi iti
v samostan, nimate vi, starši, pravice, da bi se
temu ustavljali. Pač je pa poprej treba stvar
dobro preudariti; posvetovati se je treba z modrim
izpovednikom. Če na ‘vse to otroci pravijo, da
so vse okoliščine natančno in resno premislili,
in se jim zdi, da bodo samo v nameravanem
stanu srečni, potem boste vestni in verni starši,
z veseljem to odobravali. Steli bi si v greh, če
bi se protivili spoznani volji božji, ki se razodeva
v poklicu.

V Belgiji je živela pred leti bogata vdova,
ki je imela edino hčerko. Mati je bila posvetna
gospa in je le na to mislila, da bi hčerka ime¬
nitnega ženina dobila. Dekle je pa bila zelo
pobožna, ker je bila vzgojena pri redovnicah.
Veselilo jo je le, da bi šla nazaj v samostan in
postala nuna. Sama je to resno premislila; njen
izpovednik je tudi vse mirno preudaril in je
prišel do prepričanja, da jo Bog kliče. Ko je
mati o tem izvedela, je bila zelo nevoljna. „Jaz
sem mati, jaz imam prvo in zadnjo besedo o
tem, kaj bo moja hči. Nuna pa ne bo!“ tako in
podobno je vselej odbila hčerino prošnjo. Pa kaj

— 145

se je zgodilo? Nekega večera sta sedeli obe v
krasni domači dvorani pri lepo pogrnjeni mizi
in sta gledali vsaka v svoje bukve. Kar je
padla na mizo velika petrolejka, ki je visela
visoko pod stropom in se razbila. Hči je bila
zelo s petrolejem polita in kipoma vsa v ognju.
Vso opečeno so prenesli v posteljo in poklicali
zdravnika, ki je pa ni mogel rešiti. Nekaj ur je
še trpela, vdana nebeškemu ženinu, kateremu jo
je Litra smrt nasproti peljala. Mati se je pa ob
hčerini postelji zgrudila; vsa obupana si je lase
pulila in rekla: ,,Sama sem kriva; zdaj spoznam.
Vzel jo je Bog, kateremn je nisem hotela da¬
rovati. Ce bi jo bila pustila v samostan, bi ne
bilo nesreče . . . .“ Ni se mogla umiriti.

Nespametni starši, ki hočejo v otrocih za¬
treti jasno spoznani poklic za dukovski ali
redovni stan, segajo krivično v pravice tistega,
ki stoji nad starši. Tako početje se vselej ma¬
ščuje. Mož, ki je v nemškem jeziku spisal tole
knjižico, je sam nekaj takega doživel. Neka mati
na Danskem hčeri na noben način ni hotela dati
dovoljenja za v samostan. Žugala ji je celo: „Ce
greš ti v samostan, pa jaz z vso ostalo družino
odpadem od katoliške vere.“ Da bi hči dobila
veselje do posvetnih reči, jo je mati dala v tako
hišo, v kateri je bilo polno zank za njeno ne¬
dolžnost. Tako je mati dosegla svoj namen. Sicer

10

146 —

ne takoj. Hči se je dolgo ustavljala, nazadnje
je pa le padla. Ko je dve leti nesramno živela,
je skočila v vodo, ki je čez nekaj dni onečeščeno
truplo vrgla na obrežje. Mati z ostalo družino
tudi ni imela sreče.

2. Ravno tako napačno, kakor braniti pokli¬
canim, je siliti nepoklicane v duliovski stan. Pač
smejo starši izreči željo; sila pa ni mila, in
ima navadno žalostne posledice. Neki nezadovoljni
duhovnik na Nemškem je rekel: ,,Le zavoljo
matere sem postal mašnik. Zdaj ne morem nazaj.
Že neštetokrat sem preklel uro svojega rojstva.“
Gotovo žalostno!

3. Ko se je kateri vaših doraslih otrok
odločil za zakonski stan, potem zelo potrebuje
vaših nasvetov, naukov ali opominov. Dolgih
znanj ne trpite! Nimajo nikoli dobrih posledic:
provzročajo pa velike grehe. Ce se je pred
poroko grešno živelo, sledi po poroki navadno
malo sreče v družini. Gotovo ne zaslužijo bla¬
goslova božjega taki, ki so Boga poprej dolgo
hudo žalili. Nespametni so starši, ki poroko od¬
lagajo samo zavoljo tega, da bi ne bilo še ko j
treba dote šteti, ali da bi otrok še doma po¬
magal.

Zelo važno je, kakšnega življenja je človek,
s katerim bo vaš otrok sklenil zakonsko zavezo.
Sreča, če je globoko veren in prav vzgojen.

— 147  —

Presoditi, če bo zveza srečna, je vam laže kakor
otrokom, ker imate več izkušnje in mirnega
razsodka.

Poskrbite tudi, da bosta zaročenca dobila v
roke en izvod tele knjige, da bosta imela koj
od začetka modrega svetovavca v težavnem
poklicu.

Sklep.

Ljubi slovenski starši, v tej knjižici sem
vam podal nekaj naukov, da bi laže svoje otroke
prav vzgojili za časno in večno srečo.

Ko se poslavljam od vas, imam samo eno
željo še. Tole: Bog daj, da bi prišli vi enkrat
s celo družino k nebeški sveti družini. Zato pa
že zdaj sklenite prijateljstvo s to družino; za¬
pišite se pri domačem g. župniku v „družbo
nazareške svete družine 11  in molite vsak večer:

O preljubeznivi Jezus, ki si z neizrekljivimi
čednostmi in zgledi svojega domačega življenja
posvetil družino, izvoljeno si na zemlji, ozri se
milostno tudi na to našo družino, ki kleče pred
teboj prosi tvoje milosti. Spomni se, da je tvoja,
ker je tebi na poseben način darovana in po¬
svečena. Milostno jo varuj, brani jo nevarnosti,
pomagaj ji v nadlogah in daj ji moč, da stano¬
vitno posnema tvojo sveto družino, tako da ti
sedaj zvesto služi in te ljubi na zemlji, potem
pa te na veke hvali v nebesih.

10 *

— 148  —

O Marija, presladka mati, k tvoji pomoči
se zatekamo, trdno prepričani, da bode tvoj božji
Sin uslišal tvoje prošnje.

In tudi ti, častitljiv 'očak sv. Jožef pridi
nam na pomoč z mogočnim svojim varstvom ter
izročaj po Mariji naše prošnje Jezusu.

Jezus, Marija, Jožef! razsvetljujte nas, po¬
magajte nam, rešite nas ! Amen.

Vsebina.

Stran

Staršem .III—VIII

I. Poklic staršev, visoko važni njegov pomen.I

а)  Obilne družine se starši ne smejo bati.3

б) Družine, ki res krščansko žive, Bog blagoslavlja . 11

II. Pričakovanje novega člana v družini.14

а)  Naloga staršev.15

б) Molitev za pričakovanca . . . •.16

III. Katere skrbi nastanejo staršem ob rojstvu in potem . 22

a)  Poskrbite, da se otrok kmalu krsti.22

b)  Skrbi otroku za telesno zdravje.30

c) Pogosto izročajte otroka višjemu varstvu ....  31

IV. Prva leta. Otroku se začne jasniti.36

V. Od četrtega leta do šolskega izstopa.41

A. Podlaga pri vzgajanju.41

1. Vzgajanje brez verske podlage.42

2. Vzgajanje na verski podlagi.45

3. Dajajte lep zgled.47

4. Pripomočki, da bodo otroci prešinjeni z verskim

duhom.55

a)  Pouk.55

b)  Napeljavanje k molitvi.61

c)  Izpodbujanje za v cerkev.66

B. Vzgojevalni pripomočki.  68

1. Moli za otroke.68

2. Opominjevanje, svarjenje, učenje.69

3. Dober zgled staršev .77

4. Kazen.81

a ) Bodi pravičen, ne kaznuj brez vzroka . . . 84

b)  Ne kaznuj v prvi jezi.87

c) Ne kaznuj preveč in prepogosto.88

č) Kaznuj pametno in glej, da otroka ne poškoduješ 88

d)  Nikar ne zažugaj kazni, ki je ne misliš izvesti 88

e) Oče in mati morata biti složna.89

Stran

5. Zadnji vzgojevalni pripomoček je plačilo ... 90

C. Kaj vse obsega vzgoja.92

1. Zatiraj hudo nagnjenje.92

2. Otroke je treba navaditi zatajevanja in pokorščine 102

3. Starši morajo otroke napeljevati k dobremu m

jih privaditi lepemu krščanskemu življenju . 115

VI. Skrb staršev za otroke po šolskem izstopu . . . . 121

Prvi migljaj.123

Drugi migljaj.124

Tretji migljaj.127

Četrti migljaj.130

Peti migljaj.135

Šesti migljaj .139

Zadnji migljaj.144

Sklep.147