1031
PRIZNANJE (post festum)
Ena izmed posebnosti diplomatske zgodovine je tudi v tem, da so zanjo še zlasti pomembna pričevanja neposrednih protagonistov, med katerimi pa so spet najbolj dragocena tista, ki razkrivajo celostnejše pobude, miselnost, skratka »vsebinsko ozadje«, iz katerega so izvirali posamezni ukrepi in ravnanje. Med slednje gotovo sodijo tudi pojasnila enega izmed najuglednejših voditeljev Italijanske socialistične stranke, dosmrtnega senatorja italijanske republike Pietra Nennija v pogovoru z Giovannijem Spadolinijem. Naj takoj dodam, da gre za kvalificiranega so-besednika, saj je Spadolini ordinarij za moderno zgodovino, bivši direktor izredno uglednega milanskega dnevnika »Corriere della Sera« in zdaj senator (izvoljen kot »neodvisen« na listi italijanske republikanske stranke).
Ko sta se namreč pomenkovala v vlaku (Spadolini je potoval v Rim na televizijsko debato ob petindvajseti obletnici kominformovskega izobčenja Jugoslavije), je Nenni med obujanjem spominov na ta čas naravnost priznal,
1032
Janko Jeri
da je takrat ukrepala italijanska socialistična stranka nekritično. Toda za to je, je dodal Nenni, opravičilo ali vsaj obrazložitev. »V meni je tlela nacionalistična komponenta, iskreno in globoko nasprotovanje Titovim ekspanzionistič-nim nameram glede Trsta. Njegova izključitev iz Kominforma je namreč pomenila, da Sovjetska zveza ni več vezana podpirati jugoslovanskih zahtev do Julijske krajine: za nas, socialiste, toda patriote, je bilo to kot odrešitev« (povzeto po »Epoca«, št. 1188,1973).
Tako je povzel Nennijeve izjave Spadolini. Če bi zdaj v tem pripisku skušal potegniti »zgodovinsko« črto pod prej omenjenim priznanjem, so za nas zanimiva ta razkritja tudi iz naslednjih dveh vidikov: prvič, zakaj med drugim niso uspeli jugoslovansko-itali-janski pogovori konec leta 1946 (Nenni je bil takrat zunanji minister), da bi obe državi v neposrednih stikih našli rešitev za sporno vprašanje razmejitve, in drugič, potrjuje v marsičem že zapisano sodbo v naši diplomatski historiografiji, da to takrat ni bilo mogoče zavoljo nacionalistično prežetih, če to tako splošno označim, stališč tedanje italijanske diplomacije in uradne politike oziroma zaradi prevlade nazorov, kakršni so bili med drugim značilni tudi za tako imenovane -»zmernejše« italijanske meščanske državnike (rapalsko obdobje) izza prve svetovne vojne.
William Hazlitt se je pač v svojih esejih že pred poldrugim stoletjem upravičeno vobče obregnil: »Vsi smo, bolj ali manj, sužnji prepričanja«, če obnovim to misel angleškega esejista namesto sklepnega komentarja.
Janko Jeri