Dne 6. januvarja t. 1. pa se je predstavljala pri nas toli priljubljena 
narodna igra »Revček Andrejček«. Naslovno ulogo je igral gospod Ineman, 
in občinstvo ni bilo z igro nič manj zadovoljno, kakor v tistih časih, ko 
je to ulogo še igral gospod Borštnik. Z. 
Matice hrvaške knjige za 1. 1895. so nam ravnokar došle, a po-
ročilo o njih smo morali radi tesnega prostora za to pot odložiti. 
Nova protestantovska knjiga. Prof. Jagič je dobil v roke iz ne-
kega gornje-avstrijskega samostana doslej neznano hrvaško protestantovsko, 
z latinico tiskano knjigo, ki obsega prevod prorokov in ima tudi lesoreze. 
Žal, da nima naslovnega lista. Zanimiva je tudi za slovensko književnost, 
ker se prevod prorokov v Dalmatinovi bibliji strinja s to hrv. knjigo. O 
tej knjigi bo prof. Jagič obširneje poročal in razpravljal v dunajski akademiji. 
Dela po narodopisni razstavi češkoslovanski.1) (Konec.) Iz publi-
kacij, ki so že izšle ali pa se še pripravljajo, omenim samo še: Sbornfk 
Čechfi dolnorakouskf ch. Redaktor: dr. J. Karäsck. Näkladem näro-
dopisnčho odboru dolnorakouskčho ve Vidni (Cena 2 gld ). Ta zbornik 
ima tudi za nas važnost, kajti ne slika nam samo probujenja in razvitka 
dunajskih Čehov, ampak tudi drugih Slovanov, katerim so bili Čehi učitelji 
slovanske vzajemnosti. S posebnim zanimanjem se torej čitajo ponatisnjeni 
spomini Fr. B. Ševčika »Zpev slovansky a pestovdni společenskčho života 
ve Vidni od r. 1841. až do r. 1862.« Češki narodnjaki so se začeli naj-
prej po gostilnicah in kavarnah shajati ter gojiti petje in godbo. Ze 1. 1842. 
je bila kavarna Hrvata Gerloviča na Bauernmarktu priznano središče Čehov, 
Hrvatov, Srbov in Slovencev, h katerim se je semtertja pridružil tudi kak 
Poljak. Prve stalne pevske vaje.so bile 1. 1842.— 43. v gostilnici »Zum 
Ochsen« v VIII. okraju (zdaj Florianigasse št. 29); ali že 1. 1843. so se 
nahajale tudi že v drugih okrajih podobne gostilnice, kjer so se vsi Slovani 
brez razločka narodnosti in stanu shajali. Dne 4. febr. 1. 1844. Je bila tudi 
v VIII. okraju prva plesna zabava, iz katere so se razvili v naslednjih letih 
velikanski slovanski plesi. Njih so se udeleževali odlični možje in ple-
miči iz vseh slovanskih dežel, pa tudi visoka gospoda dunajska, kajti 
slovanski plesi so prišli hitro v modo. L. 1845. je bil prvi javni koncert, 
in tudi o takih slovanskih »besedah« se je govorilo v vseh odličnih krogih. 
Čehi so imeli takrat na Dunaju več imenitnih umetnikov, drugi pa so jim 
prihajali iz domovine ali iz tujih krajev na pomoč. Za zabavo je skrbel 
od 1. 1845. dalje odbor starejših rodoljubov. Vstopnina se k besedam do 
1. 1848. ni plačevala; vstopnice so se dajale znanim Slovanom, visokim 
osebam, plemstvu, uradnikom in umetnikom, katerih prijaznost se je hotela 
pridobiti. Tudi svojega knjigotržca so imeli Slovani že od 1. 1835., namreč 
Dunajčana V. Benedikta, ki se je marljivo učil slovanskih jezikov. L. 1848. 
in njega nasledki so pretrgali to mlado življenje, ali njega iskre so tlele 
dalje, in skoro isti dorevolucijski rodoljubi so že 1. marcija 1. 1859. zopet 
priredili »slovanski bal«, 1. i860, oživili slovanske besede, na koncu 1. 186r. 
pa že premišljevali o ustanovitvi slovanskega pevskega društva, katerega 
pravila so bila v začetku 1. 1862. predložena in potrjena. Iz njega se je 
kmalu (I. 1864./65.) izcimila »Slovanskd beseda*, katere zgodovino je rav-
>) Na str. 64. i. št. naj se čita v 2. in 3. vrsti predzadnjega odstavka: //ofickčho 
//oficich nam. Aorickčho, Aoficieh, 

natelj A. Jan K a lan dra popisal v posebni knjigi.1) Bila je poklicana, da 
postane društveno središče vseh dunajskih Slovanov. Med odborniki naha-
jamo zares zastopnike vseh slovanskih narodov (izmed Slovencev P. Koz-
lerja); med udi in gosti so bili najodličnejši Slovani vseh plemen Slavni poljski 
slikar Grottger je načrtal podobo, na kateri Slovani iz velikega kamena dol-
bejo mater Slavo. 
Po tridesetih letih bi se danes dalo že tudi o tem pisati, zakaj je 
slovanstvo na Dunaju, posebno pa slovanska vzajemnost, vsaj navidezno na-
zadovalo, ne pa napredovalo. Jaz omenjam tukaj kratko, da je mnogo za-
krivil dualizem, ki je vse Slovane v monarhiji mnogo bolj razklal na dve 
polovici, nego navadno mislimo. Mogočne stebre je izgubil slovanski živelj 
na Dunaju, ko se je odpravila hrvaška dvorna pisarnica in Hrvatje in Srbi 
niso več prihajali v dunajski državni zbor. Počasi pa se je tudi razkadila 
prvotna vseslovanska navdušenost, ker ni imela dovolj realnih tal. Veliko 
češko plemstvo z malimi izjemami vendar ni bilo za taka društva ustvarjeno; 
poleg Ivana Aksakova, ruskega arhiereja Rajevskega, Adolfa viteza Dobrjanskega 
niso mogli dolgo ostati knezi Czartoryski in knez Lubomirski; kajti ni bilo 
skupnih teženj in skupnega — jezika. Vsa slovanska društva (Pevsko društvo, 
Beseda, Sokol) so postala bolj ali manj češka, in dandanes se le še »Zpe-
vacky spolek slovanskv* drži načelno svojega prvotnega programa. To jc 
bil popolnoma naraven razvitek; vendar smo zašli predaleč, in bilo bi že 
treba misliti na nova vezila. 
Tudi v drugih poročilih, ki nam jih podajejo grof Jan Harrach, dež. 
sodn. nadsodnik Rybička, sekcijski načelnik H. Jireček, dr. Lenoch in sam 
urednik po raznih virih, nahajamo marsikaj zanimivega. Tako je grof Har-
rach izpisal iz svojega dnevnika, da so v znani palači na Freyungu 2. aprila 
1. 1843. g°du njegovega očeta igrali členi najvišje aristokracije češke 
Klicperov »Rohovm čtverroh)v«. (Sedanji najvišji deželni maršal češki knez 
Jurij Lobkovic je predstavljal natakarja). 
V drugem oddelku podaja dr. Spaček načrt zgodovine grofov Har-
rachov, ki so v 14. in 15. stoletju imeli posestva tudi po slovenskih de-
želah; razni pisatelji nam predstavljajo češko šolstvo na Dunaju, zgodovino 
češčine v vojaški akademiji v Dunajskem Novem mestu, imenitne češke 
zdravnike na Dunaju (napisal prof. kirurgije Maydl), znamenitega kiparja 
A. VVagnerja (njega »Gänsemädchen« poznajo pač vsi Slovenci, ki so bili 
na Dunaju), proti kateremu so njegovi tekmeci tolikokrat izkoristili njegovo 
češtvo (tako je dobil n. pr. tudi prvo darilo za Mozartov spomenik, ali da 
se njega načrt ne izvrši, se je izpremenil prostor za spomenik), Arnošta 
Förchtgotta Tovačovskega, prvega kapelnika Slov. pevskega društva (popisal 
J. A. Kalandra), arhitekta Fr. Schmoranza, katerega nas spominja egiptovska 
soba v avstrijskem muzeju za umetni obrt, in za dunajske Cehe zaslužne 
može, kakor so Kalandra, J. Maruška, dr. Moser, V. Prousek i. t. d Svoje 
spomine z Dunaja nam pripovedujejo tudi nekateri učenjaki (Woldf'ich, 
U. Jarnik) in umetniki. Zanimiva je zgodovina čeških društev na Dunaju; ne-
političnih je 35, sokolskih 5, nekaj političnih in gospodarskih ter mnogo 
delavskih, ki so vsa socijalnodemokratiška ali pa radikalno-socijalistična. 
') Döjiny Slovanski Besedy ve Vidni za prvni tficetileti jejiho trvrfni (1865 
do 1894). 

V narodopisnem oziru je posebno važen članek dr. J. Karäska o 
čeških vaseh Poštorna (Unter-Themenau), Novä Ves (Ober-Themenau), 
Hlohovec (Bischofwart) na moravsko-ogrski meji. Te vasi, ki so si pred ne-
koliko leti priborile pri upravnem sodišču prve češke šole, so, kakor ne-
katere druge. bile prej hrvaške. Ikavski Hrvatje so se posebno v 17. sto-
letju naselili daleč na sever po zahodnih ogrskih županijah do Požuna. 
Ne vem, kako se hranijo v sosestvu Nemcev, ali v bližini Slovakov izgub-
ljajo svojo narodnost; bolj kompaktni in naprednejši kulturni živelj jih slovači. 
Posebno zanimiv pa je ta pojav v omenjenih vaseh, ker tukaj so pošlo-
vačeni Hrvatje podvrženi še češkemu kulturnemu življenju in jeziku, tako 
da govorijo in pišejo slovaško-češko mešanico, ali seveda češčina vedno bolj 
prevladuje. Samo v Hlohovcu je Karäsek našel še kakih 20 oseb, ki še 
med seboj govore hrvaški, drugače pa na Hrvate spominjajo le mnoga 
hrvaška imena in pa — dunajsko ime za razne krošnjarje in krošnjarice 
(posebno trgovke s sadjem), ki se redno zovejo »Kroboten, Krobotinnen«. 
Podrobnosti tega članka priporočamo hrvaškim filologom in narodopiscem, 
naj se z njimi seznanijo. Iz vsega se vidi, da se »zapuščena veja«, kakor 
zove J. S. Machar v uvodni pesmi dolnje avstrijske Čehe (uradno jih je bilo 
1890. 1. 93.481, na Dunaju samem 63.834), precej dobro drži svojega debla. 
Vsi književni doneski in lepe ilustracije v tem zborniku, izmed katerih 
mnoge predstavljajo dunajska dela čeških umetnikov, pričajo, da so se Cehi 
marsikaj na Dunaju naučili, kar so potem na korist svoje domovine pora-
bili, in da se jih izmed onih, ki ostajajo na Dunaju, vedno manj gubi svo-
jemu narodu, ki jih tudi podpira v težkem boju. Gotovo jc za češki narod 
boljše, ako se njega sinovi selijo v bližnje pokrajine, nc pa v Ameriko; 
kajti tukaj celo bolj mnogoštevilni naseljenci, nego so češki, morajo svojo 
narodnost skoro izgubiti. M. Murko. 
Lekcii po slavjanskomu jazykoznanju Timofea Florinskago. 
Častu pervaja. I. Vvedenie. II. Jugo zapadnye slavjanskie jazyki (bolgarskij, 
serbo horvatskij i slovinskij). Kiev, 1895, 8°., 526. 
Prof. Florinskega »Predavanja o slovan. jezikoslovju« so v prvi vrsti 
namenjena vseučiliščnikom in so prvo rusko izvorno delo, v katerem se 
skupno obravnavajo vsi slovanski jeziki. Pisatelj se je vestno oziral na naj-
novejše preiskave in porabil skoraj vso najnovejšo znanstveno literaturo, 
in zato se zrcali v njegovi knjigi napredek slavistike v najnovejši dobi. V 
vsakem jezikovnem vprašanju nas pouči o najnovejših nazorih in mnogokrat 
tudi pokaže, v kateri smeri bo treba preiskovanje nadaljevati. Pri večjih 
poglavjih je dodan obširen pregled vse literature, le malokaj je pri tem 
prezrl vestni pisatelj. 
Prva knjiga nam podaje v štirih poglavjih razen uvoda glasoslovje in 
oblikoslovje južnoslovanskih jezikov, in sicer v prvem poglavju uvod (1—44): 
pregled slovan. narodov, razmerje med slovan. in indoevropskimi jeziki, 
slovan. prajezik, sorodnost slovan. jezikov, metodo preiskavanja, pregled lite-
rature o primerjajoči slovan. slovnici; v drugem (4? — J89): bolgarski jezik; 
v tretjem (190 —380)': serbohrv. jezik; v četrtem (381—520): sloven, jezik. 
O vsakem jeziku razpravlja pisatelj na podlagi književnega jezika v sle-
dečem redu: najpoprej kratek pregled literature o dotičnem jeziku, potem