NA KULIKOVEM POLJU Aleksander  Blok
Narasli Don preliva se v daljino
in liže prst brego\. Nad žoltim bregom s tiho bolečino
zro stogi tek njegov.
O, Rusija! O, žena! Do bolesti
vemo, kam pot naš gre. Naš pot nani je kot puščica tatarska
predrl srce.
Skoz stepe, skoži žalosti brezmejne,
skoz bol Rusije gre. In niti megle — nočne in zamejne —
nas ne plaše.
Naj se zmrači.  Po stepi si s požari
poiščemo poti. In sredi dima blisne prapor stari
in hauske sablje sij ...
In  rečni boj! Pokoj se nam le sanja
skoz prah in kri... Poganja konj čez stepo se, poganja
in bodlico* mrvi...
A konca ni! Vrste se v mrak gubi j o...
Postoj! Počij! Preplašeni oiblaki  v dalj hitijo.
Zapad rdi!
Zapad rdi! Kri srčna je prelita!
Žaluj, srce! Pokoja ni! Po stepi konj kopita
v galop dr\ e . . .
'.junij 1908.
* ostra, bodičasta stepna trava.
472
1
8. junija 1906.
V  noči v dvoje v stepi sva obstala v veri, da nazaj ni več poti.
V   noč labodov jata je kričala
za Njeprjadvo — in zdaj spet kriči.
Po poteh — robati, beli kamen, onstran reke pa — tatarski meč. Prapor naših polkov nad glavami ne zaplapola nikoli več.
In prijatelj glavo k zemlji stari sklone in mi: »Brusi meč!« veli. »Da ne boš zaman se bil s Tatari, da za sveto stvar preliješ kri!«
Nisem prvi borec in ne zadnji. Mnogo bo v tej zemlji še gorja. Za sodruga dragega daj brati črno mašo, ljubica srca!
Ko zadonske stepe je s Tatari
pose j al Mama j, s Tabo v noči sva na polju stala. —
Si to vedela tedaj?
Tu, pred Donom, mračnim in zloveščim,
sred temnih ravnic, cul v labodjem krikanju s preroškim
srcem sem Tvoj klic.
Knežja vojska se kot val razlila
je v temoi dobrav in ruvaje si lase je vpila
mati iz daljav,
473
3
2
14. junija 1908.
V krogih jadrajoč so nočne ptice
v prazno kljuvale, a nad Rusijo soi bliskavice
kneza   čuvale.
Jata orlov hordi je znanila
s kriki smrtni dan, a Njeiprjadva se v meglo zavila
je kot v pajčolan.
In z meglico pri Njeprjadvi speči
k meni iz neba, ne da bi se splašil konj, v bleščeči
halji si prišla.
]\a ostrinah mečev zasijala
si kot ščip ^' vodah in z oklepa svetlega si sprala
mi nabrani prah.
Ko zagnala horda je ob s\itu
divji bojni krik, bil je vtisnjen v mojem svetlem ščitu
Tvoj blesteči lik.
474
30. junija 1908.
In spet v bolesti neminljivi bodičevje tišči se tal, in spet ob reki mračnosivi tvoj glas me kliče iz daljav.
Konj stepnih črede so zgubljene, zbežale so neznano kam, strasti viharzie so sproščene pod jarmom luninih omam.
In jaz v bolesti vekoviti kot volk pod mesecem stojim: le kaj mi s sabo- je storiti? Kam. krenem naj, da te dobim?
Iz dalje besno' klanje čujem in rog. ki trobi nanj Tatar in nad Rusijo opazujem brezglasen in prostran požar.
Predan bolesti neizmerni sedim na belcu, ki vihra ... Pode oblaki se nemirni \   globinah nočnega neba.
V višine pnO' se svetle misli, ki jih srce razklanoi vre. in padajo- spet svetle misli, ko temni ogenj jih sežge • . .
Kje si čarobnost očarljiva? Daj, da bom svetel, da bom čist! Besneče pne se konjska griva ... Za vetrom sika sabelj svist...
475
23. decembra 1908.
...megla nesreč nepremagljivih je zatemnila mladi dan.
VI. Solovjov
Spet se megla je raztegnila preko kuUkol^¦skih poljan ter kakor mrk oblak stemnila na vzhodu vstajajoči dan.
Skozi nevzdramni molk pokoja, skozi plazeče se megle, ne sliši se vrvenje boja, ne vidi jekel, ki bleste.
Spoznam pa tebe, oznanjenje zanosnih in upornih dni! Labodov vpitje in vršenje se nad sovragom spet glasi.
Ni več pokoja v srcu mojem, skalile so mi ga megle. Oklep težak je kot pred bojem, tvoj čas je tu! Skleni roke!
Prevedel Janez Menart
476